Zadeva C-540/03

Evropski parlament

proti

Svetu Evropske unije

„Politika priseljevanja – Pravica mladoletnih otrok državljanov tretjih držav do družinske združitve – Direktiva 2003/86/ES – Varstvo temeljnih pravic – Pravica do spoštovanja družinskega življenja – Obveznost upoštevati koristi mladoletnih otrok“

Povzetek sodbe

1.        Ničnostna tožba – Izpodbojni akti

(člen 230 ES)

2.        Pravo Skupnosti – Načela – Temeljne pravice – Spoštovanje družinskega življenja

(Listina Evropske unije o temeljnih človekovih pravicah, člena 7 in 24)

3.        Vizumi, azil in priseljevanje – Imigracijska politika – Pravica do združevanja družine – Direktiva 2003/86

(Direktiva Sveta 2003/86, členi 4(1), 5(5) in 17)

4.        Vizumi, azil in priseljevanje – Imigracijska politika – Pravica do združevanja družine – Direktiva 2003/86

(Direktiva Sveta 2003/86, členi 4(6), 5(5) in 17)

5.        Vizumi, azil in priseljevanje – Imigracijska politika – Pravica do združevanja družine – Direktiva 2003/86

(Direktiva Sveta 2003/86, členi 5(5), 8 in 17)

1.        Zaradi dejstva, da dajejo določbe direktive, izpodbijane z ničnostno tožbo, državam članicam možnost samostojne presoje in jim v določenih okoliščinah omogočajo nacionalno ureditev, ki bi odstopala od načelnih pravil, določenih s to direktivo, te določbe niso izvzete iz nadzora zakonitosti Sodišča, ki ga določa člen 230 ES.

Poleg tega take določbe same po sebi ne spoštujejo temeljnih pravic, če bi državam članicam določala ali jim izrecno oziroma implicitno dovoljevala, da sprejmejo ali ohranijo nacionalne zakone, ki ne spoštujejo navedenih pravic.

(Glej točki 22 in 23.)

2.        Pravica do spoštovanja družinskega življenja v smislu člena 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) je del temeljnih pravic, ki so v pravnem redu Skupnosti varovane. Ta pravica živeti z bližnjimi sorodniki pomeni za države članice obveznosti, ki so lahko negativne, kadar se od države članice zahteva, naj ne izžene osebe, ali pozitivne, kadar mora dovoliti vstop in prebivanje osebe na njenem ozemlju. Čeprav EKČP tujcu pravice do vstopa ali prebivanja na ozemlju določene države ne zagotavlja kot temeljno pravico, lahko izključitev osebe iz države, v kateri živijo njeni bližnji sorodniki, pomeni poseg v pravico do spoštovanja družinskega življenja, kot jo zagotavlja člen 8(1) te konvencije.

Konvencija o otrokovih pravicah priznava načelo spoštovanja družinskega življenja. Temelji na priznanju, izraženem v šesti uvodni izjavi, da mora otrok za poln in skladen razvoj osebnosti odraščati v družinskem okolju. Člen 9(1) te konvencije tako določa, da države pogodbenice jamčijo, da otrok ne bo proti volji staršev ločen od njih, in na podlagi člena 10(1) iz te obveznosti izhaja, da morajo države pogodbenice zahteve otroka ali njegovih staršev za vstop v državo pogodbenico ali za odhod iz nje z namenom ponovne združitve družine obravnavati pozitivno, humano in ekspeditivno.

Listina o temeljnih pravicah Evropske unije v svojem členu 7 priznava pravico do spoštovanja zasebnega ali družinskega življenja. To določbo je treba razlagati v povezavi z obveznostjo upoštevati največjo korist otroka, ki je priznana v členu 24(2) navedene listine, in ob upoštevanju potrebe, navedene v členu 24(3), da otrok vzdržuje redne osebne stike z obema staršema.

S temi različnimi akti se poudarja pomen, ki ga ima družinsko življenje za otroka, in državam priporoča, naj upoštevajo njegovo korist, vendar pa se z njimi za člane družine ne ustvarja konkretna pravica do sprejema na ozemlju države; prav tako se ti akti ne smejo razlagati tako, da bi državam odrekali možnost proste presoje pri obravnavanju prošenj za združitev družine.

(Glej točke 52, 53 in od 57 do 59.)

3.        Medtem ko člen 4(1) Direktive 2003/86 o pravici do združitve družine državam članicam nalaga nekatere pozitivne obveznosti, ki jim ustrezajo jasne subjektivne pravice, ker od njih zahteva, naj v primerih, ki jih določa Direktiva, dovolijo združitev nekaterih članov sponzorjeve družine, ne da bi imele možnost proste presoje, pa ima omenjeni člen 4(1), zadnji pododstavek, v strogo določenih okoliščinah, in sicer, če otrok, starejši od 12 let, pripotuje neodvisno od preostale družine, za posledico, da države članice delno ohranijo možnost proste presoje, pri čemer jim omogoča, da – preden dovolijo vstop in bivanje otroka na podlagi Direktive – preverijo, ali otrok izpolnjuje pogoj za integracijo, določen z nacionalno zakonodajo, ki velja na datum začetka izvajanja Direktive.

Za to zadnjo določbo se ne more šteti, da je v nasprotju z pravico do spoštovanja družinskega življenja iz člena 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah, ker se ta pravica ne sme razlagati tako, da državo članico nujno zavezuje, da omogoči združitev družine na svojem ozemlju, in ker za države članice le ohranja možnost proste presoje s tem, da jo omeji na preizkus pogoja, opredeljenega z nacionalno zakonodajo, ki se opravi zlasti ob upoštevanju načel iz členov 5(5) in 17 Direktive. V vsakem primeru lahko potreba po integraciji spada med več legitimnih ciljev iz člena 8(2) te konvencije.

V zvezi s tem neobstoja opredelitve pojma vključevanja v Direktivi 2003/86 ni mogoče razlagati kot dovoljenje državam članicam, da ta pojem uporabljajo v nasprotju s splošnimi načeli prava Skupnosti, predvsem temeljnimi pravicami. Države članice, ki želijo uporabiti odstopanje, namreč ne morejo uporabljati nedoločnega pojma vključevanja, ampak morajo, da bi preverile poseben položaj otroka, starejšega od 12 let, ki je pripotoval neodvisno od preostale družine, uporabljati pogoj za integracijo, določen z njihovo zakonodajo na datum začetka izvajanja Direktive. Zato člena 4(1), zadnji pododstavek, Direktive ni mogoče razlagati tako, da državam članicam izrecno ali implicitno dovoljuje, da sprejmejo izvedbene ukrepe, ki bi bili v nasprotju s pravico do spoštovanja družinskega življenja.

Prav tako se ne zdi, da zakonodajalec Skupnosti koristim otroka ni namenil dovolj pozornosti. Vsebina člena 4(1) namreč potrjuje dejstvo, da je bila pri sprejemanju te določbe glavno vodilo največja korist otroka, in ne zdi se, da jih zadnji pododstavek tega člena ne upošteva zadosti ali da dovoljuje državam članicam, ki se odločijo za upoštevanje pogoja za integracijo, da jih ne upoštevajo. Nasprotno, člen 5(5) Direktive za države članice določa, naj ustrezno upoštevajo največjo korist mladoletnega otroka.

V tem okviru izbira starosti 12 let ni pogoj, ki bi kršil načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, saj gre za pogoj, ki ustreza obdobju življenja mladoletnega otroka, ko je ta že sorazmerno dolgo živel v tretji državi brez svojih družinskih članov, tako da bi integracija v drugo okolje lahko povzročila več težav.

Iz tega je razvidno, da ni mogoče šteti, da člen 4(1), zadnji pododstavek, Direktive krši temeljno pravico do spoštovanja družinskega življenja, obveznost upoštevati največjo korist otroka ali načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, in sicer niti kot tak niti zato, ker bi državam članicam izrecno ali implicitno dovoljeval, da tako ravnajo.

(Glej točke od 60 do 62, 66, 70, 71, 73, 74 in 76.)

4.        Člen 4(6) Direktive 2003/86 o pravici do združitve družine daje državam članicam možnost, da pogoje za združitev družine, določene v Direktivi, uporabijo samo za prošnje, ki so bile predložene, preden so otroci dopolnili 15 let. Vendar se ta določba ne sme razlagati tako, da državam članicam prepoveduje, da upoštevajo prošnjo glede otroka, starejšega od 15 let, ali da jim dovoljuje, da je ne upoštevajo.

V zvezi s tem ni pomembno, da zadnji stavek zadevne določbe določa, da države članice, ki se odločijo uporabiti to odstopanje, vstop in bivanje otrok, za katere je bila prošnja predložena po njihovem 15 letu, dovolijo „na drugi podlagi, ne pa na podlagi združitve družine“. Izraz „združitev družine“ je treba namreč v okviru Direktive razlagati tako, da določa združitev družine v primerih, ko to zahteva Direktiva. Ni ga mogoče razlagati tako, da državi članici, ki je uporabila odstopanje, prepove, da bi dovolila vstop in bivanje otroka zato, da se mu omogoči, da bi se pridružil staršem.

Člen 4(6) Direktive je treba razlagati ob upoštevanju načel, določenih v členu 5(5) iste direktive, ki državam članicam nalaga, naj pri obravnavanju prošnje ustrezno upoštevajo največjo korist mladoletnih otrok, in členu 17 te direktive, ki jim nalaga, naj upoštevajo več dejavnikov, med katerimi so družinske vezi osebe. Iz tega je razvidno, da je država članica kljub temu še vedno zavezana, da prošnjo, ki jo je vložil otrok, starejši od 15 let, obravnava z vidika koristi otroka in spodbujanja družinskega življenja.

Ne zdi se, da je izbira starosti 15 let pogoj, ki je v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije na podlagi starosti.

Iz tega je razvidno, da ni mogoče šteti, da člen 4(6) Direktive krši temeljno pravico do spoštovanja družinskega življenja, obveznost upoštevati največjo korist otroka ali načelo prepovedi diskriminacije na podlagi starosti, niti kot tak niti zato, ker naj bi državam članicam izrecno ali implicitno dovoljeval, da tako ravnajo.

(Glej točke od 85 do 90.)

5.        Člen 8 Direktive 2003/86 o pravici do združitve družine, ki državam članicam dovoljuje, da odstopajo od pravil o združitvi družine, ki jo določa ta direktiva, nima za posledico onemogočanje vsake združitve družine, ampak to, da države članice ohranijo omejeno možnost proste presoje, tako da jim omogoča, da preverijo, ali bo združitev družine potekala ob ugodnih pogojih, potem ko je sponzor bival v državi gostiteljici dovolj dolgo, da je mogoče sklepati o trdni namestitvi in ustrezni stopnji integracije. Zato dejstvo, da država članica te elemente upošteva in da možnost razlikovanja združitve družine v dveh ali, odvisno od primera, treh letih, ni v nasprotju s pravico do spoštovanja družinskega življenja, določeno zlasti v členu 8 Evropske konvencije o človekovih pravicah, kot jo razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice.

Poleg tega je, kot je razvidno iz člena 17 Direktive, trajanje bivanja v državi članici le eden od dejavnikov, ki ga mora ta med obravnavanjem prošnje upoštevati, in čakalne dobe ni mogoče določiti, ne da bi se v konkretnih primerih upoštevali vsi upoštevni dejavniki. Enako velja za merilo sprejemne zmogljivosti države članice, ki je lahko eden od dejavnikov, ki se upoštevajo pri obravnavanju prošnje, vendar se ne sme razlagati tako, da dovoljuje kakršen koli sistem kvot ali čakalno dobo treh let, določeno ne glede na posebne okoliščine konkretnih primerov. Taka presoja vseh elementov, kot je določena v členu 17 Direktive, namreč ne omogoča, da bi se upošteval le ta element, in zahteva dejanski preizkus sprejemne zmogljivosti v trenutku, ko je bila prošnja predložena.

Poleg tega morajo države članice v skladu s členom 5(5) Direktive ustrezno upoštevati največjo korist mladoletnega otroka.

Tako ni mogoče šteti, da člen 8 Direktive krši temeljno pravico do spoštovanja družinskega življenja ali obveznost upoštevati največjo korist otroka, niti kot tak niti zato, ker bi državam članicam izrecno ali implicitno dovoljeval, da tako ravnajo.

(Glej točke od 97 do 101 in 103.)