SODBA SODIŠČA ZA USLUŽBENCE

(tretji senat)

z dne 15. decembra 2010

Zadeva F‑66/09

Roberta Saracco

proti

Evropski centralni banki

„Javni uslužbenci – Osebje ECB – Dopust iz osebnih razlogov – Najdaljše trajanje – Zavrnitev podaljšanja“

Predmet:      Tožba, vložena na podlagi člena 36.2 Protokola o statutu Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke, priloženega k Pogodbi ES, s katero R. Saracco v bistvu predlaga razglasitev ničnosti odločbe ECB z dne 14. oktobra 2008, s katero ji je bilo zavrnjeno podaljšanje dopusta iz osebnih razlogov, na katerem je bila do takrat, do 31. oktobra 2009.

Odločitev:      Tožba se zavrne. Tožeči stranki se naloži plačilo vseh stroškov.

Povzetek

1.      Uradniki – Uslužbenci Evropske centralne banke – Pravno sredstvo – Predmet

(Pogoji za zaposlitev osebja Evropske centralne banke, člen 42)

2.      Uradniki – Uslužbenci Evropske centralne banke – Dopust iz osebnih razlogov – Najdaljše trajanje

(Poslovnik Evropske centralne banke, člen 11.2; Pogoji za zaposlitev osebja Evropske centralne banke, člen 30; Pravila za zaposlene v Evropski centralni banki)

3.      Akti institucij – Časovna veljavnost

4.      Uradniki – Uslužbenci Evropske centralne banke – Splošni pogoji v zvezi z mobilnostjo – Področje uporabe – Uslužbenci, ki so na dopustu iz osebnih razlogov – Vključitev

(Pogoji za zaposlitev osebja Evropske centralne banke, člen 30; Pravila za zaposlene v Evropski centralni banki, člen 5.12)

5.      Uradniki – Uslužbenci Evropske centralne banke – Dopust iz osebnih razlogov – Najdaljše trajanje – Presoja – Upoštevanje obdobja pred začetkom veljavnosti splošnih pogojev v zvezi z mobilnostjo – Dopustnost

6.      Uradniki – Dolžnost skrbnega ravnanja uprave – Obseg – Upoštevanje s strani Evropske centralne banke

1.      Sodišču Unije v okviru nadzora nad zakonitostjo na podlagi člena 42 Pogojev za zaposlitev osebja Evropske centralne banke ni treba dajati pravnih izjav.

(Glej točko 39.)

2.      Izvršilni odbor je v skladu s členom 11.2 Poslovnika Evropske centralne banke pristojen za sprejetje organizacijskih pravil, ki veljajo za člane osebja, vključno na področju delovnih razmerij med banko in njenim osebjem.

Poleg tega nobena določba Pogojev za zaposlitev osebja in Pravil za zaposlene v Banki ne nasprotuje omejitvi trajanja dopusta iz osebnih razlogov, določenega v členu 30 navedenih pogojev za zaposlitev. Izvršilni odbor Banke ima zato pravico določiti pravilo o omejitvi neplačanega dopusta na največ tri leta, če je dopust odobren članu osebja, ki želi delati pri drugi organizaciji, čeprav se s takim pravilom omeji trajanje dopusta iz osebnih razlogov, do katerega so člani osebja upravičeni na podlagi člena 30 Pogojev za zaposlitev.

(Glej točke 62, 65, 66 in 82.)

3.      Materialna pravila je treba razlagati tako, da se ne uporabljajo za položaje, ki so nastali pred začetkom veljavnosti teh pravil, razen če iz njihovih rokov, ciljev ali strukture jasno izhaja, da jim je treba pripisati tak učinek.

Kljub temu se novo pravilo, zlasti če gre za materialno pravilo, načeloma uporablja takoj, vključno za prihodnje učinke položaja, nastalega pred začetkom veljavnosti tega pravila.

Ker akt določa najdaljše trajanje neplačanega dopusta, se določbe akta v skladu s takojšnjim učinkom novih pravil in glede na nenavedbo datuma, pred katerim se obdobja dopusta ne upoštevajo, uporabljajo takoj, vključno za prihodnje učinke položajev, ki so nastali pred začetkom veljavnosti teh določb. Tak je primer obdobij neplačanega dopusta pred začetkom veljavnosti navedenih določb.

(Glej točke od 75 do 77.)

Napotitev na:

Sodišče: 29. januar 2002, Pokrzeptowicz‑Meyer, C‑162/00, Recueil, str. I‑1049, točki 49 in 50.

4.      Splošni pogoji v zvezi z mobilnostjo v Evropski centralni banki določajo pravno ureditev, ki se uporablja za člane osebja Banke v položaju „zunanje mobilnosti“. Ti pogoji določajo, da ta položaj med drugim zajema primer oseb, ki jim je bil odobren neplačan dopust, da bi lahko delale za druge organizacije.

Vendar dejstvo, da ta neplačan dopust izhaja iz člena 30 Pogojev za zaposlovanje osebja Banke in člena 5.12 Pravil za zaposlene v Banki in se posledično šteje za dopust iz osebnih razlogov, samo po sebi ne pomeni, da je upravičenec do tega dopusta izključen s področja uporabe navedenih splošnih pogojev v zvezi z mobilnostjo v Banki.

(Glej točki 79 in 81.)

5.      To, da Evropska centralna banka pri presoji, ali je bilo doseženo najdaljše trajanje neplačanega dopusta iz osebnih razlogov, upošteva obdobje dopusta iz osebnih razlogov, ki ga je eden od članov njenega osebja izkoristil pred začetkom veljavnosti splošnih pogojev v zvezi z mobilnostjo v Banki, ne postavlja pod vprašaj nastalega položaja ali pridobljene pravice, ker: prvič, je zadevna oseba lahko v celoti izkoristila dopust iz osebnih razlogov, ki ji je bil odobren; drugič, navedeni splošni pogoji ne uvajajo pravice članov osebja, da od začetka veljavnosti teh pogojev izkoristijo triletni neplačani dopust, temveč določajo samo najdaljše trajanje tega dopusta, pri čemer je treba šteti, ker to v besedilu ni podrobno določeno, da se ne uporabljajo izključno za prošnje za neplačan dopust, predložene po začetku veljavnosti navedenih splošnih pogojev; tretjič, zadevna oseba pred začetkom veljavnosti navedenih splošnih pogojev na podlagi besedila ali odločbe uprave ni imela pravice do neplačanega dopusta, daljšega od treh let; četrtič, ni niti dokazano niti zatrjevano, da se izpodbija pridobljena pravica, ki ni pravica do dopusta.

(Glej točke od 89 do 91 ter točki 93 in 95.)

6.      Pojem dolžnosti skrbnega ravnanja uprave odraža ravnovesje medsebojnih pravic in dolžnosti, ki jih Kadrovski predpisi določajo v razmerjih med javnim organom in uslužbenci javnih služb. To ravnovesje med drugim pomeni, da organ pri odločanju o položaju uradnika upošteva vse dejavnike, ki bi lahko vplivali na njegovo odločitev, in da pri tem ne upošteva samo interesa službe, temveč tudi interes zadevnega uradnika.

Dolžnost skrbnega ravnanja, ki jo morajo institucije upoštevati, kadar zoper enega od svojih uradnikov sprejmejo akt, ki posega v njegov položaj, velja tudi za Evropsko centralno banko, kadar sprejme tak akt zoper enega od članov svojega osebja.

(Glej točki 106 in 107.)

Napotitev na:

Sodišče: 28. maj 1980, Kuhner proti Komisiji, 33/79 in 75/79, Recueil, str. 1677, točka 22; 29. junij 1994, Klinke proti Sodišču, C‑298/93 P, Recueil, str. I‑3009, točka 38.