SKLEP SODIŠČA ZA USLUŽBENCE (drugi senat)

z dne 18. decembra 2008

Zadeva F-64/08

Bart Nijs

proti

Računskemu sodišču Evropskih skupnosti

„Javni uslužbenci – Uradniki – Člen 35(1)(e) Poslovnika – Povzetek tožbenih razlogov v tožbi – Ocenjevalni postopek – Imenovanje ocenjevalca in nadzornega ocenjevalca – Neobstoj akta, ki posega v položaj – Očitna nedopustnost“

Zadeva: Tožba, vložena na podlagi člena 236 ES in člena 152 AE, s katero B. Nijs predlaga razglasitev ničnosti odločbe generalnega sekretarja Računskega sodišča z dne 27. septembra 2007, ki deluje kot organ za imenovanja, s katero je bil direktor prevajalskega oddelka Računskega sodišča imenovan za ocenjevalca tožeče stranke, sam generalni sekretar pa za nadzornega ocenjevalca za namene ocenjevalnega postopka, ter povrnitev domnevno utrpele nepremoženjske škode.

Odločitev: Tožba se zavrže kot očitno nedopustna. Tožeči stranki se naloži plačilo vseh stroškov.

Povzetek

Uradniki – Pravno sredstvo – Akt, ki posega v položaj – Pojem – Pripravljalni akt – Imenovanje ocenjevalca in nadzornega ocenjevalca za namene ocenjevalnega postopka

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 90(2) in 91(1))

Akti ali odločbe, zoper katere se lahko vloži ničnostna tožba, so le ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki bi lahko neposredno in takoj vplivali na interese tožeče stranke, s tem ko bi resno spremenili njen pravni položaj. Pri aktih ali odločbah, ki nastajajo v več fazah, zlasti po opravljenem notranjem postopku, so izpodbojni akti načeloma le ukrepi, ki dokončno določajo stališče institucije ob koncu tega postopka, ne pa vmesni ukrepi, katerih cilj je pripraviti končno odločbo, zakonitost vmesnih ukrepov pa je vseeno mogoče izpodbijati posredno v okviru tožbe, vložene zoper izpodbojne akte. Čeprav je dopis o imenovanju ocenjevalca in nadzornega ocenjevalca za namene postopka ocenjevanja uradnika mogoče obravnavati kot odločbo, je tako imenovanje vmesni ukrep, katerega cilj je pripraviti končno odločbo o oceni sposobnosti, učinkovitosti in obnašanja zadevne osebe v službi na podlagi člena 43 Kadrovskih predpisov. Zakonitost takega ukrepa se torej lahko izpodbija le v okviru tožbe, vložene zoper končno ocenjevalno poročilo.

(Glej točki 16 in 17.)

Napotitev na:

Sodišče: 7. april 1965, Weighardt proti Komisiji, 11/64, Recueil, str. 365, 383; 14. februar 1989, Bossi proti Komisiji, 346/87, Recueil, str. 303, točka 23;

Sodišče prve stopnje: 22. junij 1990, Marcopoulos proti Sodišču, združeni zadevi T-32/89 in T-39/89, Recueil, str. II-281, točki 21 in 22; 7. september 2005, Krahl proti Komisiji, T-358/03, ZOdl. JU, str. I-A-215 in II-993, točka 38;

Sodišče za uslužbence: 28. junij 2006, Grünheid proti Komisiji, F-101/05, ZOdl. JU, str. I-A-1-55 in II-A-1-199, točka 33; 24. maj 2007, Lofaro proti Komisiji, združeni zadevi F-27/06 in F-75/06, še neobjavljen v ZOdl. JU, točka 57, zoper katerega je vložena pritožba pri Sodišču prve stopnje, zadeva T‑293/07 P.