Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
JULIANE KOKOTT,
predstavljeni 11. julija 2024(1)
Zadeva C‑318/24 PPU [Breian](i)
Direcţia Naţională Anticorupţie – Serviciul Teritorial Braşov (nacionalni direktorat za boj proti korupciji – oddelek v Braşovu, Romunija)
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Curtea de Apel Braşov (višje sodišče v Braşovu, Romunija))
„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropski nalog za prijetje – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Zavrnitev predaje zahtevanih oseb – Pravnomočnost zavrnitve – Vzajemno priznavanje in medsebojno zaupanje – Sistemske ali splošne pomanjkljivosti v pravosodnem sistemu odreditvene države članice – Prisega romunskih sodnikov – Dolžnost predložitve zadeve Sodišču zaradi preizkusa skladnosti pravnomočne odločbe o zavrnitvi s pravom Unije – Odločba, ki jo izda Commission for the Control of Interpol’s Files (komisija za nadzor Interpolove zbirke, CCF) – Pravica do udeležbe odreditvenega pravosodnega organa v postopku pred izvršitvenim pravosodnim organom – Pritožba pri Komisiji – Sodelovanje pravosodnih organov – Višji nacionalni standardi varstva“
I. Uvod
1. Obravnavana zadeva se nanaša na evropski nalog za prijetje na podlagi Okvirnega sklepa 2002/584(2) zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti v Romuniji. Vendar je izvršitveni pravosodni organ v Franciji pravnomočno zavrnil predajo zahtevane osebe (v nadaljevanju: obsojenec). Meni, da v Romuniji obstajajo sistemske ali splošne pomanjkljivosti glede prisege sodnikov, in je zlasti v dvomih glede tega, ali sta dva od treh sodnikov, ki so izrekli kazen odvzema prostosti, dejansko prisegla.
2. Romunsko sodišče, ki je pristojno za izvršitev kazni odvzema prostosti, zdaj vlaga predlog za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču, da bi ugotovilo, kaj odločba o zavrnitvi pomeni za evropski nalog za prijetje. Pri tem gre predvsem za učinek pravnomočnosti odločbe o zavrnitvi v drugih državah članicah in za dvome glede prisege. Predložitveno sodišče poleg tega sprašuje, kakšen pomen ima odločba Interpola, na katero se je skliceval francoski izvršitveni pravosodni organ, in ali lahko sodeluje v postopku pred izvršitvenim pravosodnim organom ali se vsaj pritoži pri Komisiji.
3. Medtem drug izvršitveni pravosodni organ na Malti, kjer je bil obsojenec ponovno zaprt, preverja, ali ga je treba predati Romuniji. Ker je malteško prvostopenjsko sodišče zaradi dvomov glede razmer v zaporih v Romuniji zavrnilo izvršitev naloga za prijetje, je romunsko sodišče Sodišču predložilo dodatno vprašanje. To se po eni strani nanaša na sodelovanje z malteškim sodiščem, po drugi strani pa na standarde za varstvo temeljnih pravic, ki jih je uporabilo malteško sodišče.
II. Pravni okvir
A. Mednarodno pravo
4. V skladu s členom 2(1) Ustanovne listine Interpola (Constitution of Interpol), ki je bila sprejeta leta 1956 in nazadnje spremenjena leta 2023, je eden od ciljev Interpola:
„zagotavljati in spodbujati čim širšo medsebojno pomoč med vsemi kriminalističnimi policijami v okviru zakonskih določb, ki veljajo v različnih državah, in v duhu ‚Splošne deklaracije človekovih pravic‘“.
5. V členu 5 Ustanovne listine Interpola je navedeno, da je Commission for the Control of Interpol’s Files (komisija za nadzor Interpolove zbirke, v nadaljevanju: CCF) del Interpola.
6. V skladu s členom 36 Ustanovne listine Interpola je CCF neodvisen organ, ki naj bi zagotovil, da se pri obdelavi osebnih podatkov, ki jo izvaja Interpol, spoštujejo upoštevni predpisi (odstavek 1). Zaradi tega naj bi odločal zlasti o pritožbah v zvezi s tem (odstavek 3).
7. CCF ima svoj statut (Statute of the Commission for the Control of Interpol’s Files), ki podrobneje določa njene naloge in pristojnosti. Na podlagi statuta lahko zlasti odredi izbris osebnih podatkov iz Interpolovega informacijskega sistema (člen 3(1)(c)).
B. Pravo Unije
8. Člen 1 Okvirnega sklepa 2002/584 določa opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve, ki jo imajo države članice:
„1. Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.
2. Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.
3. Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz [člena 6 PEU].“
9. Odločitev o predaji in odnosi med odreditvenim in izvršitvenim pravosodnim organom so določeni v členu 15 Okvirnega sklepa 2002/584:
„1. Izvršitveni pravosodni organ odloči, v časovnih rokih in pod pogoji, opredeljenimi v tem okvirnem sklepu, ali bo predal prijeto osebo.
2. Če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da podatki, ki mu jih je poslala odreditvena država članica, ne zadostujejo za odločitev o predaji, zahteva, da se mu nujno pošljejo potrebne dodatne informacije, zlasti v zvezi s členi od 3 do 5 in členom 8, in lahko določi rok za njihovo sprejetje, pri tem pa mora upoštevati časovne roke določene v členu 17.
3. Odreditveni pravosodni organ lahko izvršitvenemu pravosodnemu organu kadarkoli pošlje kakršenkoli dodaten koristen podatek.“
III. Dejansko stanje in predlog za sprejetje predhodne odločbe
10. Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na evropski nalog za prijetje zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti. Romunska sodišča so obsojencu izrekla večletno kazen odvzema prostosti. Ker je zapustil Romunijo, je predložitveno sodišče izdalo evropski nalog za prijetje.
11. Obsojenec je bil nato najprej prijet v Franciji. Vendar je pristojno francosko sodišče, kot je navedeno v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, z odločbo, ki je medtem postala pravnomočna, zavrnilo izročitev Romuniji. Romunski pravosodni sistem naj bi imel sistemske pomanjkljivosti, ki naj bi se v obravnavanem primeru izrazile zlasti v tem, da naj bi sodnica, ki je sodelovala pri obsodbi na zadnji stopnji, prisegla le kot državna tožilka, prisege drugega sodelujočega sodnika pa naj ne bi bilo mogoče dokazati. Zato naj bi obstajalo utemeljeno tveganje za to, da obsodbe ni pravično izreklo neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče, kakor določa člen 47, drugi odstavek, Listine.
12. Francosko sodišče se je, kot je navedeno v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, poleg tega sklicevalo na CCF, ki naj bi na podlagi pritožbe obsojenca izrazila resne pomisleke glede političnih elementov in spoštovanja človekovih pravic v romunskem kazenskem postopku, v katerem je bil obsojen. CCF naj bi zato odločila, da se podatki o obsojencu odstranijo iz Interpolove zbirke.
13. Obsojencu je bila pozneje, 29. aprila 2024, na podlagi istega evropskega naloga za prijetje odvzeta prostost na Malti. Malteški izvršitveni pravosodni organ je nato od predložitvenega sodišča zahteval dodatne informacije in sporočil, da se zahtevana oseba sklicuje na odločbo francoskega izvršitvenega pravosodnega organa.
14. Curtea de Apel Braşov (višje sodišče v Braşovu, Romunija) je zaradi tega 30. aprila 2024 Sodišču predložilo ta vprašanja:
1. Ali je treba člen 15(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da ima pravnomočna sodba, s katero je izvršitveni pravosodni organ odločil, da zavrne predajo zahtevane osebe, učinek pravnomočnosti za izvršitveni pravosodni organ druge države članice, ali pa ga je treba razlagati tako, da ne nasprotuje (ponovni) vložitvi zahteve za predajo na podlagi istega evropskega naloga za prijetje, če so bili odstranjeni elementi, ki so ovirali izvršitev prejšnjega evropskega naloga za prijetje, ali če odločitev o zavrnitvi izvršitve tega evropskega naloga za prijetje ni bila v skladu s pravom Unije, pod pogojem, da izvršitev novega evropskega naloga za prijetje ne povzroči kršitve člena 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 in je ponovna vložitev zahteve za predajo sorazmerna v skladu z razlago Okvirnega sklepa 2002/584 v sodbi z dne 31. januarja 2023 (Puig Gordi in drugi, C‑158/21, točka 141, in odgovor na šesto vprašanje za predhodno odločanje)?
2. Ali je treba člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine razlagati tako, da izvršitveni pravosodni organ ne sme zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje, če so bile med nadzorom – ki se nanaša na obveznost spoštovanja človekovih pravic v postopku za izvršitev evropskega naloga za prijetje, in sicer pravice do poštenega sojenja z vidika zahteve glede z zakonom ustanovljenega sodišča iz člena 47, drugi odstavek, Listine – ugotovljene nepravilnosti pri prisegi članov sodnega senata, ki je izdal obsodilno sodbo, ne da bi se podrobno preučilo vpliv drugih javnih oblasti na postopek imenovanja sodnikov?
3. Ali je treba člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine razlagati tako, da v položaju, v katerem oseba, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, trdi, da zaradi njene predaje odreditveni državi članici ne bi bila spoštovana njena pravica do poštenega sojenja, dejstvo, da je CCF izdala odločbo, ki se neposredno nanaša na položaj te osebe, samo po sebi ne more upravičiti tega, da izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev zadevnega evropskega naloga za prijetje, ali pa ga je treba razlagati tako, da lahko ta pravosodni organ v okviru presoje obstoja sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v delovanju sodnega sistema te države članice ali pomanjkljivosti, ki vplivajo na sodno varstvo objektivno določljive skupine oseb, v katero bi se zadevna oseba umestila, tako odločbo upošteva skupaj z drugimi vidiki?
4. Ali je treba Okvirni sklep 2002/584 razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se ponovna zahteva za predajo osebe, ki je zahtevana na podlagi istega evropskega naloga za prijetje, katerega izvršitev je izvršitveno sodišče države članice sprva zavrnilo, ponovno vloži pri drugem izvršitvenem sodišču druge države članice, če odreditveni pravosodni organ na podlagi sodne prakse Sodišča ali zgolj zaradi dejstva, da je bilo Sodišču predloženo vprašanje za predhodno odločanje v zvezi z razlago prava Unije, ki se uporablja v tej zadevi, sam ugotovi, da prejšnja odločitev o zavrnitvi izvršitve evropskega naloga za prijetje ni bila v skladu s pravom Unije?
5. Ali načelo medsebojnega priznavanja iz člena 1(2) Okvirnega sklepa 2002/584 ter načeli medsebojnega zaupanja in lojalnega sodelovanja iz člena 4(3), prvi pododstavek, PEU v povezavi z zahtevo po zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva pravic oseb, udeleženih v postopku – vse to v povezavi s členoma 15 in 19 Okvirnega sklepa 2002/584 – dopuščajo, da pravosodni organi odreditvene države članice (odreditveno sodišče, ki ga zastopa neposredni zastopnik ali na vabilo tega sodišča drugi pravosodni organi, kot so sodnik za zvezo, nacionalni član Eurojusta ali državni tožilec odreditvene države članice) na podlagi in v skladu z načelom enakovrednosti neposredno sodelujejo v sodnem postopku za izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki ga vodi izvršitveni pravosodni organ, tako, da vlagajo predloge, predlagajo dokaze in se udeležujejo narokov ter, če je na voljo pravno sredstvo zoper odločitev o zavrnitvi predaje, vložijo tako pravno sredstvo na podlagi nacionalnega prava izvršitvene države članice?
6. Ali je treba člen 17(1) PEU, ki se nanaša na naloge Komisije, ob upoštevanju Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da se lahko naloge Komisije, ki se nanašajo na spodbujanje splošnega interesa Unije s sprejemanjem ustreznih pobud v ta namen in skrb za uporabo prava Unije, na področju evropskega naloga za prijetje izvajajo tudi na zahtevo pravosodnega organa, ki je izdal evropski nalog za prijetje, če ta organ meni, da to, da je izvršitveni pravosodni organ zavrnil izvršitev evropskega naloga za prijetje, pomeni resno tveganje za uporabo načel medsebojnega zaupanja in lojalnega sodelovanja, na podlagi katere Komisija v skladu s temi nalogami in popolnoma neodvisno sprejme ukrepe, za katere meni, da so potrebni?
15. Peti senat Sodišča je 16. maja 2024 odločil, da se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ki je določen v členu 23a Statuta Sodišča in členu 107 in naslednjih Poslovnika Sodišča. Hkrati je zaprosil predložitveno sodišče za dodatna pojasnila v zvezi s postopkom, ki poteka pred njim.
16. Pristojno malteško sodišče prve stopnje je 20. maja 2024 zavrnilo predajo obsojenca Romuniji, ker naj na podlagi razmer v zaporih v Romuniji in informacij, ki jih ima na voljo, ne bi moglo ugotoviti, ali se glede obsojenca upošteva prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja iz člena 4 Listine. Predložitveno sodišče je zaradi tega skupaj z informacijami, za katere je zaprosilo Sodišče, 22. maja 2024 Sodišču predložilo dodatno vprašanje:
7. Ali je treba člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi s členom 4 Listine, ki določa prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, razlagati tako, da izvršitveni pravosodni organ pri preverjanju razmer v zaporih v odreditveni državi članici po eni strani ne more zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje na podlagi informacij, s katerimi odreditveni pravosodni organ ni bil seznanjen in v zvezi s katerimi ni mogel poslati dodatnih informacij v smislu člena 15(2) in (3) Okvirnega sklepa, in po drugi strani ne sme uporabiti standardov, ki so višji od tistih, ki so določeni v Listini, ne da bi natančno navedel pravila, na katera se sklicuje zlasti v zvezi z zahtevami glede zapora, kot so priprava „natančnega načrta za izvršitev kazni“, „natančnih meril za določitev določenega pravilnika o izvrševanju“ in jamstev v zvezi z nediskriminacijo zaradi „posebej edinstvenega in prekarnega položaja“?
17. Malteško državno tožilstvo je medtem vložilo pritožbo zoper zavrnitev predaje, ki je bila uspešna, tako da postopek ponovno poteka na prvi stopnji, obsojenec pa je še naprej v priporu. Iz najnovejših informacij izhaja, da je prvostopenjsko sodišče v vmesnem času odredilo predajo, vendar se je obsojenec na odločbo pritožil.
18. Pisna stališča so predložili Parchetul de pe lângă Înalta Curte de Casaţie şi Justiţie – Direcţia Naţională Anticorupţie (državno tožilstvo pri vrhovnem kasacijskem sodišču – nacionalni direktorat za boj proti korupciji, Romunija), obsojenec, Romunija, Francoska republika, Republika Malta in Evropska komisija. Obravnave, ki je potekala 24. junija 2024, so se udeležili obsojenec, Romunija, Irska in Komisija.
IV. Pravna presoja
19. Razlog za vložitev obravnavanega predloga za sprejetje predhodne odločbe sta odločbi francoskega in malteškega sodišča o zavrnitvi izvršitve spornega evropskega naloga za prijetje. Najprej je treba obravnavati dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe in njegovo nujnost (v zvezi s tem glej razdelek A). V vsebinskem smislu se zaradi pravnomočnosti francoske odločbe postavljajo vprašanja o njenem učinku v drugih državah članicah (v zvezi s tem glej razdelek B) in o potrebnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe zaradi presoje skladnosti te odločbe s pravom Unije (v zvezi s tem glej razdelek C). Predložitveno sodišče hkrati sprašuje, ali je lahko zavrnitev predaje upravičena zaradi očitkov francoskega sodišča glede prisege romunskih sodnikov, ki so izrekli obsodbo (v zvezi s tem glej razdelek D). Poleg tega sprašuje, kaj pomenijo ugotovitve Interpolovega organa (v zvezi s tem glej razdelek E), ali lahko neposredno sodeluje v postopku pred izvršitvenim pravosodnim organom (v zvezi s tem glej razdelek F) oziroma ali se lahko pritoži pri Komisiji (v zvezi s tem glej razdelek G). Nazadnje pa se zaradi malteške odločbe o zavrnitvi postavljajo vprašanja v zvezi s sodelovanjem odreditvenega in izvršitvenega pravosodnega organa ter v zvezi s standardi temeljnih pravic, ki jih je treba uporabiti (v zvezi s tem glej razdelek H).
A. Dopustnost in nujnost
20. Na prvi pogled bi bilo mogoče podvomiti v to, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dejansko upošteven, torej dopusten. Poleg tega se postavlja vprašanje, ali je nujen v smislu pogojev za nujni postopek predhodnega odločanja.
21. Predložitveno romunsko sodišče je izdalo evropski nalog za prijetje, katerega izvršitev je predmet preizkusa na Malti. Zato o tem, ali in, če je odgovor pritrdilen, kako dolgo bo obsojenec tam ostal v priporu, ne odloča predložitveno, ampak malteško sodišče. Predložitveno sodišče lahko o odvzemu prostosti obsojencu odloča samo v prihodnosti, če ga bo Malta predala Romuniji.
22. Tako se v zvezi z upoštevnostjo postavlja vprašanje, ali mora predložitveno sodišče dejansko sprejeti odločitev, za katero so potrebni odgovori Sodišča na predložena vprašanja za predhodno odločanje.
23. Vendar je Sodišče že pojasnilo, da je za zagotavljanje spoštovanja temeljnih pravic zahtevane osebe v okviru postopka v zvezi z evropskim nalogom za prijetje najprej odgovorna odreditvena država članica. Zato in ob upoštevanju dejstva, da je lahko posledica izdaje takega naloga prijetje te osebe, mora imeti odreditveni pravosodni organ za zagotovitev spoštovanja teh pravic možnost, da Sodišču predloži predlog za sprejetje predhodne odločbe, da ugotovi, ali lahko evropski nalog za prijetje ohrani ali ga mora razveljaviti oziroma preklicati.(3)
24. Odreditveni pravosodni organ, da zagotovi spoštovanje načel medsebojnega zaupanja in lojalnega sodelovanja, zlasti ne sme ohraniti evropskega naloga za prijetje, katerega izvršitev bi morala biti zavrnjena, za preprečitev kršitve člena 47, drugi odstavek, Listine.(4)
25. Prav to vprašanje se postavlja v obravnavanem postopku: zaradi očitkov, na podlagi katerih sta francosko in malteško sodišče prve stopnje zavrnili izvršitev evropskega naloga za prijetje, mora predložitveno romunsko sodišče odločiti, ali bo nalog za prijetje ohranilo in od malteškega sodišča, ki je zdaj pristojno, zahtevalo njegovo izvršitev oziroma ali ga bo razveljavilo oziroma preklicalo. Da bi lahko sprejelo to odločitev, je vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču. Zato je predlog načeloma upošteven. Morebitne dvome v zvezi z upoštevnostjo posameznih vprašanj bom obravnavala posebej ob obravnavi teh vprašanj.
26. Glede nujnosti je res, da predložitveno romunsko sodišče zdaj ne odloča o priporu obsojenca, ker je v priporu na Malti. Vendar je v priporu samo zaradi evropskega naloga za prijetje, o nadaljnjem obstoju katerega mora odločiti predložitveno sodišče na podlagi odgovorov na predlog za sprejetje predhodne odločbe. Zato je predlog, dokler je obsojenec v priporu na Malti, nujen in se upravičeno obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja.
B. Učinek pravnomočne zavrnitve predaje v drugi državi članici
27. Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, kaj to, da sodišča v eni državi članici (v tem primeru Francija) zavrnejo predajo, pomeni za izvršitev evropskega naloga za prijetje v drugi državi članici (v tem primeru Malta). Strogo gledano to vprašanje v tej obliki za predložitveno sodišče ni upoštevno, ker mu ni treba neposredno odločiti o izvršitvi naloga za prijetje. To morajo namreč odločiti sodišča druge države članice, v tem primeru torej Malte.
28. Vendar je Sodišče že odgovorilo na vprašanja odreditvenega sodišča o pristojnostih izvršitvenega sodišča v drugi državi članici.(5) To je storilo zato, ker je predložitveno sodišče hotelo izvedeti, ali na podlagi odločb izvršitvenega sodišča lahko ohrani oziroma ali mora preklicati zadevne evropske naloge za prijetje.(6)
29. Da je obravnavano vprašanje upoštevno, postane še bolj jasno, če se ga preoblikuje tako, da se glasi, ali že zaradi pravnomočne zavrnitve izvršitve evropskega naloga za prijetje v eni državi članici ni možna njegova izvršitev v nobeni drugi državi članici, tudi če se za razloge za zavrnitev izkaže, da niso skladni s pravom Unije. Če bi imela pravnomočna zavrnitev tak učinek, bi bil nalog za prijetje brezpredmeten in bi ga moralo predložitveno sodišče razveljaviti.
30. Res je, da je načelo pravnomočnosti tako v pravnem redu Unije kot v nacionalnih pravnih redih zelo pomembno. Zato je za zagotavljanje stabilnosti prava in pravnih razmerij ter učinkovitega izvajanja sodne oblasti pomembno, da sodnih odločb, ki so postale pravnomočne po tem, ko so bila izčrpana vsa razpoložljiva pravna sredstva, ali po tem, ko so se iztekli roki zanje, ni več mogoče izpodbijati.(7)
31. V tem smislu je mogoče sodbe Sodišča v zvezi s ponovno izdajo evropskega naloga za prijetje(8) razumeti tako, da bi lahko pravnomočna zavrnitev predaje – ne glede na to, ali je skladna s pravom Unije – izvršitvi prvotnega naloga za prijetje nasprotovala vsaj v državi članici, v kateri je bila zavrnitev izrečena.
32. Vendar Okvirni sklep 2002/584 ne določa, da zaradi pravnomočne zavrnitve izvršitve evropskega naloga za prijetje v eni državi članici ni možna izvršitev v drugih državah članicah. Zlasti take zavrnitve ni mogoče enačiti s „pravnomočno sodbo“ v smislu načela ne bis in idem iz člena 3, točka 2, Okvirnega sklepa, ki preprečuje, da se to osebo kazensko preganja za ista dejanja v državi, ki je izdala nalog, ali da bi se kazenski pregon začel v kateri koli drugi državi.(9)
33. Normativna vsebina določb o zavrnitvi predaje iz členov 3, 4 in 4a Okvirnega sklepa 2002/584 potrjuje, da zavrnitev predaje v eni državi članici ne nasprotuje nujno temu, da predajo izvršijo druge države članice.
34. Člena 4 in 4a Okvirnega sklepa 2002/584 določata, da se lahko evropski nalog za prijetje zavrne iz različnih razlogov, vendar tega ne nalagata. Če država članica na tej podlagi zavrne predajo, ta odločitev že po svoji naravi ne more imeti zavezujočega učinka za sodišča drugih držav članic, ker se tem pri izvajanju te pristojnosti ni treba zgledovati po drugih državah članicah.
35. Nasprotno člen 3 Okvirnega sklepa 2002/584 sicer vsebuje razloge za obvezno zavrnitev izvršitve, vendar pa so vsaj razlogi iz člena 3, točki 1 in 3, odvisni od zakonodaje posamezne izvršitvene države članice. Tudi take odločitve ne morejo imeti zavezujočega učinka za druge države članice, ker tam velja drugačna zakonodaja.
36. Položaj pa je drugačen v primeru zavrnitve na podlagi člena 3, točka 2, Okvirnega sklepa 2002/584, ki v zvezi z evropskim nalogom za prijetje določa načelo ne bis in idem iz člena 50 Listine. Če sodišče države članice na podlagi tega člena upravičeno zavrne predajo, ker je bila za zadevno kaznivo dejanje že izrečena pravnomočna sodba v drugi državi članici, morajo tudi sodišča drugih držav članic zavrniti predajo.
37. To bi moralo po analogiji veljati tudi v primeru zavrnitve zaradi obstoja resnične nevarnosti, da bodo zaradi predaje ali kot posledica predaje kršene temeljne pravice Unije, ki jih je treba spoštovati pri uporabi Okvirnega sklepa 2002/584.(10) Sodišče je presodilo, da lahko izvršitveni pravosodni organ v primeru take nevarnosti na podlagi člena 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 izjemoma ne izvrši evropskega naloga za prijetje.(11) Šla bi celo še korak dlje: izvršitveni pravosodni organ v takem primeru ne sme izvršiti naloga za prijetje, ker bi v nasprotnem primeru sprejel tveganje za kršitev temeljnih pravic.(12)
38. Zato to v praksi pomeni, da, če izvršitveni pravosodni organ ene države članice pravilno ugotovi, da obstaja resnična nevarnost, da bodo kršene temeljne pravice Unije, naloga za prijetje ne sme izvršiti noben izvršitveni pravosodni organ v nobeni drugi državi članici. Vendar razlog za to ni pravnomočnost ugotovitve prvega izvršitvenega pravosodnega organa, ampak obstoj nevarnosti za kršitev temeljnih pravic.
39. Argument za to je tudi, da je za zagotavljanje spoštovanja temeljnih pravic v zvezi z evropskim nalogom za prijetje najprej odgovorna odreditvena država članica.(13) Sodišča te države članice so najbolje seznanjena s kazenskim postopkom in postopkom izvrševanja kazenskih sankcij in lahko zato najbolje presodijo, ali se temeljne pravice spoštujejo. Če bi lahko izvršitveni pravosodni organ v drugi državi članici dokončno in zavezujoče za vse države članice ugotovil, da je izvršitev naloga za prijetje v nasprotju s temeljnimi pravicami, bi bilo to v nasprotju s tem dejstvom.
40. Pravnomočna sodba izvršitvenega pravosodnega organa tudi na podlagi načel medsebojnega zaupanja in vzajemnega priznavanja, ki sta omenjeni v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ne more imeti takega zavezujočega učinka v drugih državah članicah. Ti načeli namreč nasprotujeta takemu učinku. Izvršitveni pravosodni organ namreč s tem, ko zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, zavrne priznanje, ki je v členu 1(2) Okvirnega sklepa 2002/584 določeno kot pravilo in od katerega se lahko odstopi samo v primeru izjem, ki jih je treba razlagati ozko.(14) S tem hkrati pove, da odreditvenemu pravosodnemu organu ravno ne zaupa, da spoštuje temeljne pravice.
41. Če izvršitveni pravosodni organ pravnomočno zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, torej to ne more imeti zavezujočega učinka za pravosodne organe drugih držav članic.(15)
42. Seveda je treba razloge, na katere se izvršitveni pravosodni organ sklicuje pri zavrnitvi, ustrezno upoštevati pri nadaljnjih odločitvah o nalogu za prijetje, zlasti, če izvršitveni pravosodni organ meni, da obstaja nevarnost za kršitev temeljnih pravic.(16) S tem se ne le še drugače izraža načelo medsebojnega zaupanja, tokrat v odnosu med izvršitvenimi pravosodnimi organi, ampak je to tudi nujna posledica obveznega spoštovanja temeljnih pravic Unije.
43. Vendar to, kot je Sodišče že presodilo, pomeni tudi, da se mora odreditveni pravosodni organ seznaniti s temi pomisleki in mora na njihovi podlagi preveriti, ali lahko evropski nalog za prijetje ohrani ali ga mora preklicati.(17)
44. Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovoriti, da pravnomočna zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje v eni državi članici ne preprečuje tega, da ta nalog za prijetje izvršijo izvršitveni pravosodni organi drugih držav članic. Vendar mora odreditveni pravosodni organ in, če obravnavajo ta nalog za prijetje, tudi drugi izvršitveni pravosodni organi, preveriti, ali je bila izvršitev upravičeno zavrnjena zaradi razlogov, ki nasprotujejo izvršitvi naloga za prijetje v drugih državah članicah.
C. Ali je odreditveni pravosodni organ v primeru pravnomočne zavrnitve izvršitve dolžan predložiti zadevo Sodišču?
45. Četrto vprašanje za predhodno odločanje je tesno povezano z odgovorom na prvo vprašanje za predhodno odločanje in s preizkusom, ki je morda potreben na podlagi tega odgovora, ali je izvršitveni pravosodni organ upravičeno zavrnil predajo zahtevane osebe. Z odgovorom na četrto vprašanje za predhodno odločanje naj bi se namreč pojasnilo, ali ima odreditveni pravosodni organ pravico sam preveriti, ali je zavrnitev predaje v skladu s pravom Unije, oziroma ali mora v zvezi s tem vložiti predlog za sprejetje predhodne odločbe pri Sodišču.
46. Na podlagi člena 267 PDEU lahko sodišča držav članic Sodišču predložijo vprašanja o razlagi prava Unije, če je odgovor na ta vprašanja potreben za rešitev spora, ki poteka. Zato odreditveni pravosodni organ zaradi za odločitev v postopku pomembnih dvomov v zvezi s tem, ali je to, da je izvršitveni pravosodni organ zavrnil predajo, v skladu s pravom Unije, praviloma lahko vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe.
47. Le kadar se takšno vprašanje postavi v postopku, ki teče pred sodiščem države članice, zoper odločitev katerega po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, je to sodišče na podlagi člena 267, tretji odstavek, PDEU dolžno predložiti zadevo Sodišču. Poleg tega so v skladu z ustaljeno sodno prakso vsa sodišča držav članic dolžna Sodišču predložiti vprašanja v zvezi z dvomi glede veljavnosti določb prava Unije, ki jih morajo uporabiti za sprejetje odločitve.(18)
48. V obravnavanem primeru ni indicev za to, da zoper odločitve predložitvenega sodišča o evropskem nalogu za prijetje po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva.(19) Prav tako se četrto vprašanje za predhodno odločanje ne nanaša na neveljavnost določb prava Unije.
49. S tem vprašanjem se namreč sprašuje, ali je to, da je izvršitveni pravosodni organ pravnomočno zavrnil predajo zahtevane osebe, še en primer, v katerem imajo sodišča, zoper odločitve katerih obstajajo pravna sredstva, dolžnost vložitve predloga za sprejetje predhodne odločbe. Predložitveno sodišče meni, da je argument za to pomen, ki ga ima pravnomočnost.
50. Kot sem že pojasnila, ima pravnomočnost v pravu Unije zaradi načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj dejansko poseben pomen.(20)
51. Vendar je dolžnost predložitve zadeve Sodišču upravičena samo, če bi v nasprotnem primeru obstajala posebna tveganja za enotno uporabo prava Unije in s tem prav tako za pravno varnost.(21) Da gre za taka tveganja, je treba šteti, kadar sodišča odločajo na zadnji stopnji, ker bi se lahko v tem primeru v tej državi članici izoblikovala nacionalna sodna praksa, ki ne bi bila skladna s pravili prava Unije.(22) Tudi razlike med sodišči držav članic glede veljavnosti aktov Unije bi lahko ogrozile enotnost pravnega reda Unije in spodkopale temeljno zahtevo po pravni varnosti.(23)
52. Če se odreditveni pravosodni organ, zoper odločitev katerega obstaja pravno sredstvo, ne strinja s pravnomočnimi ugotovitvami izvršitvenega pravosodnega organa druge države članice, ki se nanašajo na razlago prava Unije, se pravo Unije v obliki Okvirnega sklepa 2002/584 v Uniji sicer ne uporablja enotno. Vendar je tako nestrinjanje enako vsakemu drugemu nestrinjanju sodišč glede njihovih odločitev, zoper katere obstajajo pravna sredstva.
53. Položaj ni nič drugačen, če je odločitev izvršitvenega pravosodnega organa o zavrnitvi pravnomočna. Pravnomočne namreč lahko postanejo tudi druge odstopajoče odločitve nižjih sodišč, če se jih ne izpodbija. Poleg tega sem že ugotovila, da pravnomočna sodba izvršitvenega pravosodnega organa države članice za pravosodne organe drugih držav članic ni zavezujoča.(24)
54. Glede na navedeno ima odreditveni pravosodni organ pravico preveriti, ali je to, da je izvršitveni pravosodni organ pravnomočno zavrnil predajo, v skladu s pravom Unije, ne da bi bil dolžan zadevo predložiti Sodišču, če zoper njegovo odločitev po nacionalnem pravu obstajajo pravna sredstva.
D. Pomen prisege
55. Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, ali lahko izvršitveni pravosodni organ zaradi nepravilnosti pri zaprisegi sodnikov, ki so izrekli kazensko obsodbo, na podlagi člena 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 in člena 47, drugi odstavek, Listine zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, katerega namen je izvršiti to obsodbo.
56. Kot sem že navedla, člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 izvršitvenemu pravosodnemu organu nalaga zavrnitev izvršitve naloga za prijetje, če obstaja resnična nevarnost za kršitev temeljnih pravic.(25)
57. Zato mora izvršitveni pravosodni organ v okviru preučitve v dveh fazah presoditi, ali taka nevarnost dejansko obstaja.(26) Za to mora v okviru prve faze ugotoviti, ali obstajajo objektivni, zanesljivi, natančni in ustrezno posodobljeni podatki, s katerimi se lahko dokaže obstoj dejanske nevarnosti kršitve teh temeljnih pravic v odreditveni državi članici zaradi sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti.(27) V okviru druge faze mora izvršitveni pravosodni organ konkretno in natančno preveriti, ali bo oseba, zoper katero je bil izdan evropski nalog za prijetje, izpostavljena resnični nevarnosti kršitve navedenih temeljnih pravic.(28)
58. V postopku v glavni stvari je izvršitveni pravosodni organ, francosko sodišče, zavrnil predajo, ker naj bi iz informacij romunskega odreditvenega pravosodnega organa izhajalo, da v Romuniji ni mogoče za vsakega sodnika predložiti dokaza o njegovi zaprisegi. Izvršitveni pravosodni organ je konkretno nevarnost za kršitev temeljnih pravic obrazložil s tem, da za enega od treh sodnikov, ki so sodelovali pri upoštevni obsodbi, ni mogoče predložiti dokaza o njegovi zaprisegi. Druga sodnica je prisegla le kot državna tožilka. Francosko sodišče je očitno na podlagi tega sklepalo, da obstaja nevarnost, da bi moral obsojenec prestajati kazen, ki je ni izreklo neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče, kakor določa člen 47, drugi odstavek, Listine.
59. Vendar, ali je z navedenimi okoliščinami dejansko mogoče utemeljiti resnično nevarnost za kršitev člena 47, drugi odstavek, Listine?
1. Zahteve člena 47, drugi odstavek, Listine
60. Jamstva iz člena 47, drugi odstavek, Listine za dostop do neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča, zlasti tista, ki opredeljujejo pojem in sestavo tega sodišča, so temelj pravice do poštenega sojenja.(29)
61. Ker vsebina in obseg člena 47, drugi odstavek, prvi stavek, Listine ustreza členu 6(1), prvi stavek, EKČP, sta v skladu s členom 52(3) Listine ta vsebina in obseg enaka kot vsebina in obseg, ki ju določa navedena konvencija. Sodišče mora zato paziti, da se z razlago člena 47, drugi odstavek, Listine, ki jo poda, zagotovi raven varstva, s katero ni kršena raven varstva, zagotovljena v členu 6 EKČP, kot ga razlaga ESČP.(30)
62. Sklicevanje na zakon v členu 47, drugi odstavek, Listine in členu 6(1) EKČP odraža zlasti načelo pravne države in se ne nanaša samo na pravno podlago obstoja sodišča, temveč tudi na sestavo sodišča v posamezni zadevi ter na vse druge določbe nacionalnega prava, katerih neupoštevanje pomeni, da eden ali več sodnikov nepravilno sodeluje pri obravnavi zadeve.(31) Preveritev spoštovanja teh jamstev je potrebna za zaupanje, ki ga morajo sodišča demokratične družbe vzbujati pri pravnem subjektu.(32)
63. Vendar vsaka napaka ne more vzbuditi upravičenega dvoma o statusu nekega sodišča kot „neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča“ v smislu prava Unije.(33) Bistveni sta namreč vrsta in teža kršitve in to, ali gre za temeljna pravila, ki so sestavni del vzpostavitve in delovanja tega sodnega sistema.(34)
64. Tudi ESČP ob uporabi člena 6(1) EKČP preverja imenovanje sodnikov. Vendar praviloma graja samo očitne kršitve veljavnih nacionalnih pravil o imenovanju.(35) V skladu s sodno prakso ESČP je nadaljnja presoja potrebna samo, če uporaba veljavnih pravil privede do rezultatov, ki niso v skladu s predmetom (object) ali ciljem (purpose) zadevne človekove pravice.(36) V obeh primerih je pogoj za kršitev člena 6(1) EKČP v zvezi z imenovanjem sodnika praviloma huda kršitev pravil, ki se uporabljajo, zlasti z nepredvidenim vplivom.(37) Pri tem je posebej pomemben nadzor nad postopkom imenovanja, ki ga izvajajo nacionalna sodišča, vsaj v primeru, v katerem ta sodišča učinkovito zagotavljajo spoštovanje člena 6(1) EKČP.(38)
65. Upoštevna sodna praksa Sodišča in ESČP se nanaša na kršitve pravil, ki zadevajo neodvisnost in nepristranskost sodišč v razmerju do drugih vej oblasti. Na prvi pogled je malo verjetno, da bi lahko imele kršitve v zvezi s prisego take posledice.
66. Vendar prisega ni zgolj formalnost, ampak predvsem potrditev posebno pomembnih uradnih dolžnosti. Romunski sodniki tako prisežejo, da bodo spoštovali romunsko ustavo in zakone, branili temeljne pravice in svoboščine zadevne osebe in izpolnjevali svoje dolžnosti častno, vestno in nepristransko.(39) Kršitve, na podlagi katerih je mogoče upravičeno podvomiti v zakonito opravljanje funkcije sodišč, za pošteno sojenje niso neupoštevne.
67. Zlasti lahko odklonitev prisege, ki je po nacionalnem pravu obvezna, pomeni dovolj hudo kršitev pravil o sestavi sodišča, s katero je mogoče utemeljiti upravičen dvom v to, da sodišče izpolnjuje zahteve iz člena 47, drugi odstavek, Listine ali člena 6(1) EKČP. Taka odklonitev namreč lahko pokaže, da zadevna oseba ni pripravljena izpolnjevati uradnih dolžnosti.(40) V tem primeru ji je treba odvzeti sodniško funkcijo.
68. Vendar je vprašljivo, ali obravnavani očitki kažejo na dovolj hude kršitve, zlasti če se jih presoja na podlagi preučitve v dveh fazah, ki je pogoj za zavrnitev predaje na podlagi člena 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584.
69. To velja tako za primer izgubljenega zapisnika o prisegi enega od sodnikov kot tudi za primer sodnice, ki je prisegla le kot državna tožilka.
2. Manjkajoči zapisnik
70. Francosko sodišče šteje za sistemsko ali splošno pomanjkljivost, ki jo je mogoče ugotoviti v prvi fazi preučitve, da zapisniki o prisegi romunskih sodnikov pred aprilom 2014 niso bili shranjeni v njihovi osebni mapi, ampak le pri sodišču, na katerem so prisegli.
71. Ta praksa se je sicer v obravnavanem primeru dejansko izkazala za problematično, ker je eden od treh sodnikov, ki so izrekli kazen odvzema prostosti obsojencu, kot je navedeno v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, prisegel 26 let pred tem, vendar zapisnika o tem ni bilo več mogoče najti.
72. Kljub temu je vprašljivo že, ali je prejšnjo romunsko ureditev sploh treba šteti za pomanjkljivost, kaj šele, ali pomeni sistemsko ali splošno tveganje za kršitev člena 47, drugi odstavek, Listine. Dejansko se namreč ne nanaša na prisego kot tako, ampak le na njeno dokazovanje.
73. Vprašanje dokazovanja prisege ni urejeno niti v členu 47, drugi odstavek, Listine niti v členu 6(1) EKČP ali drugje v pravu Unije. Zato načeloma spada na področje procesne avtonomije držav članic.(41) Res je, da je ta omejena z načeloma enakovrednosti in učinkovitosti, vendar ni razvidno, da bi se z romunsko ureditvijo kršilo ti načeli.
74. Sicer so bolj učinkoviti ukrepi za zagotovitev dokazljivosti prisege možni, vendar načelo učinkovitosti ne nalaga sprejetja najbolj učinkovite ureditve, ampak le prepoveduje, da bi ta ureditev v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uresničevanje pravic, ki jih podeljuje pravo Unije – v tem primeru pravice do z zakonom ustanovljenega sodišča.(42)
75. Kot trdi Romunija, pa zapisnik o prisegi ni edino sredstvo, s katerim se lahko v primeru dvoma dokaže prisega. Tako je treba praviloma že domnevati, da je sodnik, ki opravlja sodniško funkcijo, tudi prisegel, če je dolžnost prisege določena.(43) Šteti je namreč treba, da sta se uprava sodišča in sodnik pred začetkom opravljanja sodniške funkcije prepričala, da je sodnik prisegel. Za ovrženje te domneve je potreben utemeljen dvom. Za to ne more zadostovati, da se je zapisnik o prisegi izgubil.
76. Ker ne obstajajo posebne določbe prava Unije o dokazovanju prisege, zato niti Sodišče niti sodišča drugih držav članic pri izvrševanju evropskih nalogov za prijetje nimajo pravice šteti prejšnje romunske prakse za sistemsko ali splošno pomanjkljivost.
77. Glede na navedeno v zvezi s tem sodnikom tudi ni mogoče ugotoviti, da je bila obsojencu kršena njegova pravica do tega, da bi o njegovi zadevi odločalo z zakonom ustanovljeno sodišče v smislu člena 47, drugi odstavek, Listine.
3. Prisega kot državna tožilka
78. Na primer sodnice, ki je prisegla kot državna tožilka, romunska praksa, ki jo je francosko sodišče opredelilo kot sistemsko ali splošno pomanjkljivost, ni vplivala, ker je bil zapisnik o njeni prisegi najden.
79. V tem primeru francosko sodišče graja, da ni prisegla kot sodnica, ampak kot državna tožilka.
80. Tudi če bi bila to splošna romunska praksa, pri tem z vidika prava Unije ne bi šlo za sistemsko ali splošno pomanjkljivost. Tudi vprašanje, ali in pod katerimi pogoji se opravi prisega, namreč spada na področje procesne avtonomije držav članic.
81. Poleg tega je prisega državnih tožilcev, kolikor je razvidno, na podlagi romunskih pravil, ki se uporabljajo, enaka prisegi sodnikov.(44) Romunsko pravo tudi določa in je določalo, da sodnikom in državnim tožilcem ob menjavi funkcije ni treba ponovno priseči.(45) To bi lahko pomenilo tako menjavo med različnimi sodišči ali senati kot tudi menjavo med državnim tožilstvom in sodiščem (in obratno), ker status sodnikov in državnih tožilcev vsaj od leta 1992 urejajo isti zakoni. Vsekakor je, kot je navedeno v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, romunsko sodišče v postopku v glavni stvari že zavrglo pritožbo zaradi neopravljene ponovne zaprisege obravnavane sodnice.(46) Zato je treba šteti, da pri tej praksi na podlagi romunskega prava vsekakor ne gre za hudo kršitev.
82. Zato tudi prisega te druge sodnice ne povzroča tveganja, da bi moral obsojenec prestajati kazen, ki je ni izreklo z zakonom ustanovljeno sodišče v smislu člena 47, drugi odstavek, Listine.
4. Vmesni predlog
83. Zaradi tega člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 in člen 47, drugi odstavek, Listine izvršitvenemu pravosodnemu organu ne dopuščata, da bi predajo obsojene osebe zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti, izrečene v Romuniji, zavrnil samo zato, ker se je zapisnik o prisegi enega od sodnikov, ki je sodeloval pri obsodbi, izgubil, druga sodnica, ki je sodelovala pri obsodbi, pa je prisegla kot državna tožilka.
E. Odločba, ki jo je izdala CCF
84. Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, kaj pomeni odločba, ki jo je izdala CCF, organ v okviru Interpola, ki naj bi imel resne pomisleke glede političnih elementov v splošnem kontekstu pregona obsojenca in glede spoštovanja človekovih pravic v kazenskem postopku.
85. V Okvirnem sklepu 2002/584 ni izrecnega sklicevanja na take odločitve. Vendar je Sodišče že presodilo, da lahko elementi, ki kažejo, da gre za sistemske ali splošne pomanjkljivosti, med drugim izhajajo iz odločb, poročil in drugih dokumentov, ki so jih izdali organi Sveta Evrope ali ki izhajajo iz sistema Združenih narodov.(47)
86. Navedene odločbe sicer ni izdala nobena od teh organizacij, vendar ima Interpol kot vir informacij podoben status.
87. V tej organizaciji je zastopanih 196 držav. Sicer ni bila ustanovljena na podlagi formalne mednarodne pogodbe, vendar ima statut, ki ga je sprejela skupščina članov – torej zastopnikov držav, ki so njene članice – in ki se v angleški različici celo imenuje Constitution (ustava).
88. Unija že dolgo in intenzivno sodeluje z Interpolom, kot navaja Komisija v priporočilu za sklenitev sporazuma o sodelovanju z Interpolom, v katerem Interpol opredeljuje kot ključnega partnerja Unije.(48) Na podlagi tega priporočila je Svet Komisijo pooblastil, da začne pogajanja o sporazumu o sodelovanju.(49) Z Interpolom pa sodelujejo tudi Združeni narodi.(50)
89. CCF je na podlagi člena 5, šesta alineja, statuta Interpola del te organizacije. Člen 36(3) določa, da CCF obravnava poizvedbe v zvezi z informacijami, ki jih vsebujejo Interpolovi spisi. To na podlagi statuta CCF v praksi pomeni, da mora kot neodvisni pritožbeni organ obravnavati pritožbe zahtevanih oseb in pri tem zlasti zagotavljati spoštovanje človekovih pravic.
90. CCF lahko zato – kot v obravnavanem primeru – izda odločbo o osebi, ki se iz istega razloga išče tako preko Interpola kot z evropskim nalogom za prijetje. V nasprotju z besedili, ki jih je doslej obravnavalo Sodišče, taka odločba zato ni pomembna samo za ugotovitev sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v odreditveni državi članici,(51) ampak tudi za ugotovitev, ali pri zahtevani osebi obstaja tveganje za konkretno kršitev njenih človekovih pravic.
91. Vendar niti iz Okvirnega sklepa 2002/584 niti iz drugih določb prava Unije, vključno s temeljnimi pravicami Unije, ali iz pravil Interpola ne izhaja, da bi bila odločba CCF za izvršitveni ali odreditveni pravosodni organ zavezujoča. Ti pravosodni organi morajo namreč sami preveriti, ali iz informacij, ki jih vsebuje odločba, izhaja, da je treba izvršitev evropskega naloga za prijetje zavrniti.
92. Izvršitveni pravosodni organ praviloma samo na podlagi odločbe, ki jo izda CCF, ne more zavrniti predaje zahtevane osebe. V skladu z obveznostjo lojalnega sodelovanja iz člena 4(3), prvi pododstavek, PEU(52) je namreč treba vsaj omogočiti odreditvenemu pravosodnemu organu, da poda stališče o odločbi, ki jo je izdala CCF.(53)
93. Zato je treba člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 in člen 47, drugi odstavek, Listine razlagati tako, da morata odreditveni in izvršitveni pravosodni organ v primeru obstoja elementov, ki kažejo na obstoj resnične nevarnosti, da bi bile lahko zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje zahtevani osebi kršene temeljne pravice, ki jih zagotavlja Unija, in ki so razvidni iz odločbe, ki jo izda Commission for the Control of Interpol’s Files (komisija za nadzor Interpolove zbirke), preveriti, ali je mogoče nalog za prijetje kljub temu izvršiti.
F. Sodelovanje odreditvenega pravosodnega organa v postopku pred izvršitvenim pravosodnim organom
94. Predložitveno sodišče s petim vprašanjem za predhodno odločanje sprašuje, ali lahko kot odreditveni pravosodni organ na podlagi Okvirnega sklepa 2002/584, načel vzajemnega priznavanja, medsebojnega zaupanja in lojalnega sodelovanja ter učinkovitega sodnega varstva neposredno sodeluje v postopku pred izvršitvenim pravosodnim organom in v njem med drugim opravlja procesna dejanja.
95. Predložitveno sodišče s tem vprašanjem izraža nezadovoljstvo nad svojim sodelovanjem s francoskim sodiščem in zlasti nad tem, da je odločba francoskega sodišča o zavrnitvi postala pravnomočna, ker je francosko državno tožilstvo sicer vložilo pritožbo, ni pa je obrazložilo v predpisanem roku. Vendar predložitveno sodišče tega ne more več spremeniti, tudi če prejme odgovor na obravnavano vprašanje. Zato ta odgovor v zvezi z zavrnitvijo izvršitve v Franciji ni upošteven.
96. Za druge postopke izvršitve, zlasti za postopek na Malti, pa je lahko odgovor Sodišča vsekakor upošteven, ker bi lahko predložitveno sodišče še uveljavljalo morebitne pravice do udeležbe v postopku, ki bi jih ugotovilo Sodišče. Zato je treba na to vprašanje odgovoriti.
97. Predložitveno sodišče pravilno trdi, da Okvirni sklep 2002/584 ne izključuje take udeležbe v postopku. Je pa tudi ne zahteva, ampak le ureja vzajemno priznavanje evropskih nalogov za prijetje in s tem medsebojno zaupanje v kazenske postopke, na katerih ti nalogi za prijetje temeljijo. Kot instrumente sodelovanja poleg izdaje naloga za prijetje in navedbe podatkov iz člena 8 zlasti v členu 15(2) in (3) določa zahteve za informacije in pošiljanje informacij.
98. Zato možnost širše udeležbe odreditvenega pravosodnega organa v postopku pred izvršitvenim pravosodnim organom spada na področje procesne avtonomije držav članic.
99. Ta avtonomija je omejena predvsem z načelom učinkovitosti, na katero opozarja predložitveno sodišče s tem, ko se sklicuje na učinkovito sodno varstvo. Sicer bi lahko podvomili v to, ali v pravu Unije dejansko obstaja pravica, zaradi izvrševanja katere bi bilo sodelovanje odreditvenega pravosodnega organa v postopku pred izvršitvenim pravosodnim organom nujno. Vendar obstaja vsaj obveznost na podlagi prava Unije, določena v členu 1(2) Okvirnega sklepa 2002/584, da je treba evropski nalog za prijetje izvršiti. Neposredna udeležba odreditvenega pravosodnega organa v postopku bi lahko vsekakor pomagala izpolniti to obveznost, če bi se lahko premagalo praktične težave, ki so povezane z njo.
100. Vendar načelo učinkovitosti podobno kot pri dokazovanju prisege(54) tudi v zvezi z izpolnjevanjem obveznosti ne določa, da je treba sprejeti postopkovne določbe, ki posebej učinkovito zagotavljajo izpolnjevanje te obveznosti, ampak le prepoveduje določbe, ki praktično onemogočajo oziroma čezmerno otežujejo izpolnjevanje take obveznosti.
101. Zakonodajalec Unije je glede določb Okvirnega sklepa 2002/584, ki se nanašajo na sodelovanje pravosodnih organov, očitno vsekakor štel, da te določbe zadostujejo za učinkovito izvrševanje evropskih nalogov za prijetje. Sicer bi določil obsežnejše določbe.
102. To stališče zakonodajalca Unije je upravičeno, ker morajo udeleženi pravosodni organi pri izvajanju Okvirnega sklepa v vsakem primeru izpolnjevati obveznost lojalnega sodelovanja(55) iz člena 4(3), prvi pododstavek, PEU. Zato si morajo pomagati po najboljših močeh in drug drugemu v zadostni meri omogočiti pošiljanje potrebnih informacij. Zaradi tega ni mogoče šteti, da bi bila izvršitev evropskega naloga za prijetje, če odreditveni pravosodni organ ne bi imel pravice sodelovati v postopku izvršitvenega pravosodnega organa, praktično onemogočena oziroma čezmerno otežena.
103. Glede na navedeno Okvirni sklep 2002/584 in načelo lojalnega sodelovanja iz člena 4(3), prvi pododstavek, PEU ne določata pravic do udeležbe odreditvenega pravosodnega organa v postopku pred izvršitvenim pravosodnim organom, ki bi bile obsežnejše od pravic iz člena 8 in člena 15(2) in (3) Okvirnega sklepa.
G. Pritožba pri Komisiji
104. S šestim vprašanjem za predhodno odločanje se sprašuje, ali se lahko predložitveno sodišče kot odreditveni pravosodni organ pritoži pri Komisiji, če meni, da izvršitveni pravosodni organ z zavrnitvijo predaje huje krši načeli medsebojnega zaupanja in lojalnega sodelovanja. Razlog za to vprašanje je prav tako nezadovoljstvo predložitvenega sodišča nad potekom postopka v Franciji. Vendar za razliko od petega vprašanja za predhodno odločanje za odločitev sodišča ni pomembno in zato ni dopustno.
105. To, ali se lahko predložitveno sodišče v zvezi z ravnanjem izvršitvenega pravosodnega organa pritoži pri Komisiji, namreč ni vprašanje, o katerem bi moralo predložitveno sodišče odločiti v sodnem postopku, ki poteka pred njim. Predložitveno sodišče tudi ne zatrjuje, da bi imela Komisija neposredno vlogo v postopku izvršitve evropskega naloga za prijetje.
106. Vprašanje se nanaša bolj na nadzor nad uporabo Okvirnega sklepa, ki ga izvaja Komisija na podlagi člena 17(1), tretji stavek, PEU. Vendar tudi ta nadzor ni podlaga za sodelovanje Komisije v postopku izvršitve. Komisija lahko sicer z uporabo svojega najmočnejšega instrumenta za nadzor, to je postopka zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi členov 258 in 260 PDEU, ugotovi, da je država članica zaradi ravnanja svojih sodišč v okviru izvršitve evropskega naloga za prijetje kršila pravo Unije. Najpozneje od poteka prehodnega roka iz člena 10(3) Protokola št. 36 o prehodnih določbah je treba namreč šteti, da ima Komisija tudi v primeru kršitve okvirnega sklepa pravico začeti postopek zaradi neizpolnitve obveznosti, zlasti ker je že dosegla izrek ustreznih sodb.(56) Vendar taka ugotovitev nima neposrednega oblikovalnega učinka za postopek izvršitve.
107. Zato na to vprašanje ni treba odgovoriti.
H. Zavrnitev predaje na Malti
108. Sedmo vprašanje za predhodno odločanje se nanaša na to, da je malteško sodišče zaradi dvomov glede razmer v zaporih v Romuniji zavrnilo predajo obsojenca.
109. V skladu z ustaljeno sodno prakso mora namreč izvršitveni pravosodni organ predajo odložiti, če bo zahtevana oseba v odreditveni državi članici zaradi pričakovanih razmer v zaporih izpostavljena dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine.(57)
110. Predložitveno sodišče sprašuje, ali lahko izvršitveni pravosodni organ v skladu s členom 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 in členom 4 Listine zavrnitev utemelji z informacijami, v zvezi s katerimi odreditveni pravosodni organ pred zavrnitvijo ni mogel podati stališča (v zvezi s tem glej podrazdelek 1), in ali je zavrnitev mogoče utemeljiti z višjimi standardi varstva, kot jih določa Listina (v zvezi s tem glej podrazdelek 2).
1. Sodelovanje sodišč
111. Predložitveno sodišče s prvim delom sedmega vprašanja za predhodno odločanje ugovarja ugotovitvama, ki ju je malteško sodišče navedlo ne da bi zahtevalo dodatne informacije. Malteško sodišče se je namreč sklicevalo na svoje spletne poizvedbe in je menilo, da stališče romunskega sodišča, ki se je opiralo na zagotovilo romunske uprave za izvrševanje kazenskih sankcij, da zadevna oseba ne bo izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, ne zadostuje.
112. S spletnimi poizvedbami se načeloma lahko najdejo indici za sistemske ali splošne pomanjkljivosti v državah članicah. Tako je mogoče na spletu pogosto sorazmerno preprosto najti dokumente mednarodnih organizacij(58), ki sem jih že omenila.
113. Vendar je Sodišče že pravilno poudarilo, da izvršitveni pravosodni organ ne more sprejeti ugotovitev, ki nujno temeljijo na analizi prava odreditvene države članice, ne da bi prej od odreditvenega pravosodnega organa zahteval informacije o teh pravilih, sicer bi kršil načelo lojalnega sodelovanja.(59) V nasprotnem primeru obstaja tveganje za napačno razumevanje in zmote glede vsebine ali uporabe najdenih pravil. Enako mora veljati za dejanske podatke o uporabi nacionalnega prava.
114. Zato lahko izvršitveni pravosodni organ rezultate svojih poizvedb ali pa tudi navedbe zahtevane osebe uporabi šele po tem, ko je odreditvenemu pravosodnemu organu omogočil, da se v zvezi s tem izjavi. Izvršitveni pravosodni organ lahko, da pospeši odločanje, za to določi kratke roke.
115. Vprašanje zagotovila(60) temelji na sodni praksi Sodišča. V skladu z njo je zagotovilo pristojnih organov odreditvene države članice, da zadevna oseba zaradi konkretnih in natančnih pogojev, pod katerimi bo prestajala kazen zapora, ne bo podvržena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, ne glede na zapor, v katerem bo v odreditveni državi članici zaprta, element, ki ga izvršitveni pravosodni organ ne sme spregledati.(61) Če je to zagotovilo dal ali vsaj potrdil odreditveni pravosodni organ, mu mora izvršitveni pravosodni organ zlasti glede na vzajemno zaupanje, ki mora obstajati med pravosodnimi organi držav članic in na katerem temelji sistem evropskega naloga za prijetje, zaupati, vsaj v primeru, v katerem ni nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da so pogoji prestajanja zapora v določenem zavodu za prestajanje kazni zapora v nasprotju s členom 4 Listine.(62) Nasprotno pa mora izčrpno preveriti zanesljivost zagotovil, ki jih dajo drugi organi.(63)
116. Predložitveno sodišče je navedlo, da je hotelo z obvestilom, poslanim malteškemu sodišču, povedati, da je v smislu te sodne prakse potrdilo to zagotovilo. V obvestilu naj bi se zato izrecno sklicevalo na upošteven del ene od upoštevnih sodb.(64)
117. Že zaradi tega sklicevanja je presenetljivo, da je malteško sodišče brez dodatnih vprašanj štelo, da odreditveni pravosodni organ ni potrdil zagotovila.
118. Vendar je malteško sodišče verjetno ravnalo tako zaradi težav pri prevajanju. Da odreditveni pravosodni organ ni potrdil zagotovila, je ugotovilo, ker je romunsko sodišče svoje stališče v angleškem prevodu svojega obvestila izrazilo z glagolom „to approve“ namesto z glagolom „to endorse“. V angleški različici upoštevnih sodb Sodišča je dejansko uporabljen glagol „to endorse“.(65) Francoska različica, v katero je vpogledalo Sodišče, pa vsebuje glagol „approuver“, romunski prevod pa glagol „a aproba“. Če je romunsko sodišče v svoji izjavi uporabilo romunski prevod sodne prakse in uporabilo glagol „a aproba“, je verjetno, da je bil v angleškem prevodu izjave uporabljen glagol „to approve“, ne da bi bilo s tem mišljeno kaj drugega kot potrditev v smislu sodne prakse Sodišča.
119. Težave pri prevajanju lahko v resnici pogosto vplivajo na razlago in uporabo sodne prakse Sodišča. Formalno je zavezujoča zgolj različica sodbe v jeziku postopka; to je v primeru obeh sodb(66), upoštevnih v tem primeru, nemška različica. Vendar sodniki na Sodišču niso obravnavali ali skupaj potrdili niti te različice niti angleške, malteške ali romunske različice. Zato je resnično zanesljiva le francoska različica, ker se je Sodišče o sodbi posvetovalo in jo napisalo v tem jeziku.
120. Poleg tega je treba v okviru sodelovanja med pravosodnimi organi v zvezi z evropskim nalogom za prijetje izjavo enega pravosodnega organa, preden jo lahko uporabi drug pravosodni organ, pogosto prevesti. Pri tem lahko nastanejo dodatne napake.
121. Zato udeleženi pravosodni organi glede uporabe nekaterih pojmov ne smejo imeti previsokih zahtev. V primeru dvoma v zvezi s pomenom izjav, ki so upoštevne za odločitev, morajo v smislu lojalnega sodelovanja poslati ustrezno vprašanje drugemu pravosodnemu organu.
2. Standardi temeljnih pravic, ki se uporabljajo
122. Sodišče je v zvezi z višjimi standardi temeljnih pravic, omenjenimi v drugem delu sedmega vprašanja za predhodno odločanje, že večkrat ugotovilo, da države članice od druge države članice ne morejo zahtevati nacionalne ravni varstva temeljnih pravic, ki je višja od tiste, ki jo zagotavlja pravo Unije.(67)
123. Sodišče je zlasti presodilo, da čeprav države članice lahko v svojem kazenskem sistemu določijo minimalne zahteve v zvezi z razmerami v zaporu, ki so strožje od zahtev, ki izhajajo iz člena 4 Listine in člena 3 EKČP, kot ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice, pa država članica kot izvršitvena država članica lahko predajo osebe, na katero se nanaša evropski nalog za prijetje, odreditveni državi članici pogojuje zgolj s spoštovanjem teh zadnjih zahtev, ne pa s spoštovanjem zahtev, ki izhajajo iz njenega nacionalnega prava. Drugačna rešitev bi, ker bi ogrozila enotnost ravni varstva temeljnih pravic, določenih v pravu Unije, kršila načeli vzajemnega zaupanja in priznavanja, ki naj bi se z Okvirnim sklepom 2002/584 okrepili, ter torej zmanjšala učinkovitost tega okvirnega sklepa.(68)
124. Zaradi celovitosti je treba opozoriti, da je treba, da se prepreči kršitev člena 4 Listine zaradi zapora, upoštevati posebne osebne lastnosti obsojenca, ki jih je poudarilo malteško sodišče, na primer njegovo starost. To tveganje je namreč treba oceniti ob upoštevanju vseh okoliščin zadeve, kot so trajanje zadevnega ravnanja, fizični ali psihični učinki tega ravnanja ter v nekaterih primerih spol, starost in zdravstveno stanje osebe.(69) S cilji in funkcijo postopka izvršitve kot nujne zadeve na podlagi člena 17(1) Okvirnega sklepa 2002/584 pa ni združljivo, to, da želi izvršitveni pravosodni organ pred predajo doseči gotovost, da se bodo te okoliščine upoštevale v celotnem času trajanja zapora.(70) Če ne razpolaga s konkretnimi podatki o tem, da se zahtevani osebi krši njena temeljna pravica iz člena 4 Listine, mora namreč izvršitveni pravosodni organ zaupati pristojnim pravosodnim organom odreditvene države članice.
3. Vmesni predlog
125. Zato je treba člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi s členom 4 Listine, ki določa prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, razlagati tako, da izvršitveni pravosodni organ na podlagi informacij o razmerah v zaporih v odreditveni državi članici, v zvezi s katerimi se odreditveni pravosodni organ ni mogel izjaviti, ne sme zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje, v primeru dvoma v zvezi z vsebino navedb tega organa pa ga mora zaprositi za pojasnila. Poleg tega izvršitveni pravosodni organ pri varovanju temeljnih pravic Unije ne sme uporabljati standardov, ki so višji od tistih, ki izhajajo iz prava Unije in zlasti iz Listine.
V. Predlog
126. Zato predlagam Sodišču, naj na predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Curtea de Apel Braşov (višje sodišče v Braşovu, Romunija), odgovori:
1. Pravnomočna zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje iz Okvirnega sklepa o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299/PNZ, v eni državi članici ne preprečuje tega, da ta nalog za prijetje izvršijo izvršitveni pravosodni organi drugih držav članic. Vendar mora odreditveni pravosodni organ in, če obravnavajo ta nalog za prijetje, tudi drugi izvršitveni pravosodni organi preveriti, ali je bila izvršitev upravičeno zavrnjena zaradi razlogov, ki nasprotujejo izvršitvi naloga za prijetje v drugih državah članicah.
2. Odreditveni pravosodni organ ima pravico preveriti, ali je to, da je izvršitveni pravosodni organ pravnomočno zavrnil predajo, v skladu s pravom Unije, ne da bi bil dolžan zadevo predložiti Sodišču, če zoper njegovo odločitev po nacionalnem pravu obstajajo pravna sredstva.
3. Člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 in člen 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah izvršitvenemu pravosodnemu organu ne dopuščata, da bi predajo obsojene osebe zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti, izrečene v Romuniji, zavrnil samo zato, ker se je zapisnik o prisegi enega od sodnikov, ki je sodeloval pri obsodbi, izgubil, druga sodnica, ki je sodelovala pri obsodbi, pa je prisegla kot državna tožilka.
4. Člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 in člen 47, drugi odstavek, Listine je treba razlagati tako, da morata odreditveni in izvršitveni pravosodni organ v primeru obstoja elementov, ki kažejo na obstoj resnične nevarnosti, da bi bile lahko zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje zahtevani osebi kršene temeljne pravice, ki jih zagotavlja Unija, in ki so razvidni iz odločbe, ki jo izda Commission for the Control of Interpol’s Files (komisija za nadzor Interpolove zbirke), preveriti, ali je mogoče nalog za prijetje kljub temu izvršiti.
5. Okvirni sklep 2002/584 in načelo lojalnega sodelovanja iz člena 4(3), prvi pododstavek, PEU ne določata pravic do udeležbe odreditvenega pravosodnega organa v postopku pred izvršitvenim pravosodnim organom, ki bi bile obsežnejše od pravic iz člena 8 in člena 15(2) in (3) Okvirnega sklepa.
6. Člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi s členom 4 Listine, ki določa prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, je treba razlagati tako, da izvršitveni pravosodni organ na podlagi informacij o razmerah v zaporih v odreditveni državi članici, v zvezi s katerimi se odreditveni pravosodni organ ni mogel izjaviti, ne sme zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje, v primeru dvoma v zvezi z vsebino navedb tega organa pa ga mora zaprositi za pojasnila. Poleg tega izvršitveni pravosodni organ pri varovanju temeljnih pravic Unije ne sme uporabljati standardov, ki so višji od tistih, ki izhajajo iz prava Unije in zlasti iz Listine.