Združene zadeve od T-218/03 do T-240/03

Cathal Boyle in drugi

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Ribištvo – Večletni usmerjevalni programi – Zahteve za povečanje ciljev zaradi varnostnih izboljšav – Odločba 97/413/ES – Zavrnitev Komisije – Ničnostna tožba – Dopustnost – Pristojnost Komisije“

Povzetek sodbe

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo

(Člen 230, četrti odstavek, ES; Odločba Komisije 2003/245)

2.      Ribištvo – Skupna strukturna politika – Večletni usmerjevalni programi

(Odločba Sveta 97/413, člen 4(2) in (9); Odločba Komisije 2003/245)

1.      Čeprav je Odločba 2003/245 o zahtevah, ki jih je Komisija prejela, za povečanje ciljev večletnega usmerjevalnega programa IV zaradi izboljšav glede varnosti, pomorske navigacije, higiene, kakovosti proizvodov in delovnih pogojev za plovila, katerih skupna dolžina znaša več kot 12 metrov, naslovljena na zadevne države članice, se nanaša na vrsto plovil, katerih imena so v njeni Prilogi II. Zato jo je treba v okviru ničnostne tožbe, ki je bila vložena v skladu s členom 230, četrti odstavek, ES, šteti za skupek posamičnih odločb, od katerih vsaka vpliva na pravni položaj lastnikov navedenih plovil.

Število in identiteto zadevnih lastnikov plovil je bilo namreč mogoče ugotoviti in preveriti še pred izdajo odločbe in Komisija je vedela, da njena odločba zadeva izključno interese in položaj navedenih lastnikov. Zadevna odločba zadeva zaprt krog oseb, ki so bile ob njenem sprejetju natanko določene, Komisija pa je imela namen odločiti o njihovih pravicah. Iz tega sledi, da tako nastala dejanska situacija navedene lastnike opredeljuje glede na vse druge osebe in jih individualizira podobno, kot če bi bili naslovniki.

Lastnike plovil izpodbijana določba prav tako neposredno zadeva, ker je Komisija kot edini pristojni organ na tem področju, dokončno odločila o upravičenosti do povečanja zmogljivosti določenih posameznih plovil. Ta učinek izhaja iz samih predpisov Skupnosti, saj je Komisija edini pristojni organ za uporabo člena 4(2) Odločbe 97/413 o ciljih in podrobnih pravilih za prestrukturiranje ribiškega sektorja Skupnosti za obdobje od 1. januarja 1997 do 31. decembra 2001, da bi se doseglo trajno ravnovesje med viri in njihovim izkoriščanjem. Nacionalni organi nimajo nobene diskrecijske pravice glede obveznosti izvršitve Odločbe 2003/245. Nimajo nobene izbire niti manevrskega prostora glede dodelitve dodatnih zmogljivosti na področju varnosti in morajo odločbo samodejno izvršiti, brez uporabe drugih izvedbenih predpisov.

(Glej točke od 47 do 49, 54, 56 in 57.)

2.      Člen 4(2) Odločbe 97/413 o ciljih in podrobnih pravilih za prestrukturiranje ribiškega sektorja Skupnosti za obdobje od 1. januarja 1997 do 31. decembra 2001, da bi se doseglo trajno ravnovesje med viri in njihovim izkoriščanjem, ne predpisuje nobene omejitve glede starosti plovila v zvezi z upravičenostjo do povečanja zmogljivosti na področju varnosti. Pojem izboljšave se ne sme razumeti, kot da se nanaša na izboljšave, izvedene na natančno določenem plovilu, temveč ga je treba razumeti tako, kot da se nanaša na nacionalno floto. Prav tako za uresničevanje namena te odločbe, ki je ohranjanje staležev rib v vodah Skupnosti, ni potrebno, da so nova plovila izključena iz ureditve, ki jih določa ta člen.

Zato je Komisija s tem, da je v Odločbi 2003/245 o zahtevah, ki jih je Komisija prejela, za povečanje ciljev večletnega usmerjevalnega programa IV zaradi izboljšav glede varnosti, pomorske navigacije, higiene, kakovosti proizvodov in delovnih pogojev za plovila, katerih skupna dolžina znaša več kot 12 metrov, uporabila merila, ki jih veljavni predpisi za obravnavani primer ne določajo, prekoračila svoje izvršilne pristojnosti.

(Glej točke 105, od 108 do 110 in 134.)