SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

ELEANOR SHARPSTON,

predstavljeni 22. septembra 2016(1)

Zadeva C‑599/14 P

Svet Evropske unije

proti

Liberation Tigers of Tamil Eelam (LTTE)

„Pritožba – Omejevalni ukrepi za preprečevanje terorizma – Ohranitev posameznikov, skupin in subjektov na seznamu iz člena 2(3) Uredbe št. 2580/2001 – Skupno stališče 2001/931/SZVP – Člen 1(4) in (6) – Postopek – Pomen pojma ,pristojni organ‘ – Vloga odločbe organov tretjih držav – Uporaba javno dostopnih informacij – Pravica do obrambe – Obveznost obrazložitve“

Svet Evropske unije se je pritožil zoper sodbo Splošnega sodišča v združenih zadevah T

1.        T‑208/11 in T‑508/11(2) (v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je bilo razglašenih za nične več izvedbenih ukrepov Sveta v delu, v katerem je zaradi boja proti terorizmu na seznamu oseb, skupin in subjektov, za katere oziroma v korist katerih je prepovedano zagotavljati finančne storitve, navedena organizacija Liberation Tigers of Tamil Eelam (Osvobodilni tigri tamilskega Eelama, v nadaljevanju: LTTE). Splošno sodišče je zadevne ukrepe razglasilo za nične med drugim zato, ker v zvezi z njimi ni bila predložena zadostna obrazložitev, pa tudi iz razlogov, na katere se je Svet opiral pri ohranitvi organizacije LTTE na navedenem seznamu.

2.        Svet trdi, da je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravo, ker:

–        je napačno odločilo, da mora Svet v obrazložitvi dokazati svoje preverjanje, da se dejavnost organa, ki sprejme odločitev o vpisu na seznam, v tretji državi opravlja z zadostnimi jamstvi;

–        je presojalo, kako je Svet uporabljal javno dostopne informacije, in

–        ni ugotovilo, da je lahko vpis LTTE na seznam veljaven na podlagi odredbe Združenega kraljestva o prepovedi iz leta 2001.(3)

 Pravno ozadje

 Skupno stališče 2001/931

3.        Skupno stališče Sveta 2001/931/SZVP(4) je bilo sprejeto za uveljavitev Resolucije Varnostnega sveta Združenih narodov (v nadaljevanju: VSZN) 1373 (2001). V skladu z njo morajo vse države preprečevati in zatirati financiranje terorističnih dejanj ter nemudoma zamrzniti denarna sredstva in drugo finančno premoženje ali gospodarske vire – med drugim – oseb, ki izvršujejo ali nameravajo izvršiti teroristična dejanja, jih omogočajo ali pri tem sodelujejo.(5)

4.        Člen 1(1) določa, da se „[t]o skupno stališče […] uporablja v skladu z določbami navedenih členov za osebe, skupine in organizacije, vpletene v teroristična dejanja in naštete v Prilogi“.(6)

5.        V členu 1(2) so „osebe, skupine in organizacije, vpletene v teroristična dejanja,“ opredeljene kot „skupine in organizacije, ki so v lasti ali pod nadzorom, neposredno ali posredno, takih oseb; ter osebe, skupine in organizacije, ki delujejo v imenu ali pod vodstvom takih oseb, skupin in organizacij, vključno z denarnimi sredstvi, izvedenimi ali pridobljenimi iz premoženja v lasti ali pod nadzorom, posredno ali neposredno, takih oseb ter pridruženih oseb, skupin in organizacij“. V členu 1(3) je za namene Skupnega stališča 2001/931 opredeljeno „teroristično dejanje“.(7)

6.        Člen 1(4) določa, da je seznam v Prilogi

„[…] sestavljen na podlagi točnih podatkov ali gradiva iz s tem povezanega dosjeja, ki prikazuje, da je odločitev glede oseb, skupin ali organizacij sprejel pristojni organ, ne glede na to, ali gre za začetek preiskave ali pregon zaradi terorističnega dejanja, poskusa ali omogočanja takega dejanja ali sodelovanja pri njem s podlago na trdnih in zaupanja vrednih dokazih ali indicih ali obsodbe za taka dejanja. Osebe, skupine in organizacije, ki jih je [VSZN] opredelil kot povezane s terorizmom in proti katerim je odredil sankcije, se lahko vključijo na seznam.

V tem odstavku ‚pristojni organ‘ pomeni pravosodni organ, ali kjer pravosodni organi nimajo pristojnosti na področju, za kater[o] velja ta odstavek, enakovredni pristojni organ.“

7.        Člen 1(6) določa, da se „[i]mena oseb in organizacij na seznamu v Prilogi […] preverjajo v rednih obdobjih in najmanj enkrat na šest mesecev, da se zagotovi utemeljenost njihovega zadržanja v seznamu“.

8.        V skladu s členom 2 oziroma 3 (takratna) Evropska skupnost v okviru meja pristojnosti, ki jih na njo prenaša (takratna) Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti, „odredi zamrznitev denarnih sredstev in drugega finančnega premoženja ali gospodarskih virov oseb, skupin in organizacij, naštetih v Prilogi,“ in „zagotovi, da se denarna sredstva, finančno premoženje ali gospodarski viri ali finančne ali druge storitve s tem v zvezi ne dajo na voljo, neposredno ali posredno, v korist oseb, skupin in organizacij, naštetih v Prilogi“.

9.        Priloga k Skupnemu stališču 2001/931 je vključevala prvotni seznam oseb, skupin in organizacij iz člena 1. Nanj organizacija LTTE ni bila uvrščena.

 Uredba št. 2580/2001

10.      Uvodni izjavi 3 in 4 Uredbe Sveta (ES) št. 2580/2001(8) zajemata sklicevanje na Resolucijo VSZN 1373 (2001). V uvodni izjavi 5 je navedeno, da je ukrepanje (takratne) Skupnosti potrebno za uveljavljanje vidikov skupne zunanje in varnostne politike (v nadaljevanju: SZVP), ki izhajajo iz Skupnega stališča 2001/931. V skladu z uvodno izjavo 6 je navedena uredba ukrep, potreben na ravni (takratne) Skupnosti ter komplementaren upravnim in sodnim postopkom, ki veljajo za teroristične organizacije v Evropski uniji in tretjih državah.

11.      V členu 1(2) Uredbe št. 2580/2001 je „zamrznitev denarnih sredstev, drugega finančnega premoženja in gospodarskih virov“ opredeljena kot „[…] preprečitev vsakršnega gibanja, prenosa, spremembe, uporabe ali kakršnega koli ravnanja s sredstvi, kar bi povzročilo spremembe njihove količine, zneska, lokacije, lastništva, posedovanja, vrste, namembnosti ali druge spremembe, ki bi omogočile uporabo sredstev vključno z upravljanjem portfeljev“. V skladu s členom 1(4) je opredelitev pojma „teroristično dejanje“ za namene Uredbe št. 2580/2001 enaka opredelitvi iz člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931.

12.      V skladu s členom 2(3) mora Svet določiti, pregledati in spremeniti seznam oseb, skupin in organizacij, za katere velja Uredba št. 2580/2001 (v nadaljevanju: seznam iz člena 2(3)), v skladu z določbami člena 1(4), (5) in (6) Skupnega stališča 2001/931. Navedeni člen določa zlasti, da ta seznam vsebuje:

„[…]

(ii)      pravne osebe, skupine ali organizacije, ki izvajajo ali poskušajo izvajati kakršno koli teroristično dejanje, sodelujejo pri njem ali omogočajo njegovo izvajanje;

[…]“

13.      Organizacija LTTE je bila na seznam, priložen Skupnemu stališču 2001/931, prvič vpisana s Skupnim stališčem 2006/380/SZVP.(9) Istega dne je bila s Sklepom Sveta 2006/379/ES uvrščena na seznam iz člena 2(3).(10) Organizacija LTTE prvotnemu vpisu na seznam ni nasprotovala. Na seznamu iz člena 2(3) je ostala zaradi več sklepov in uredb (vključno z izpodbijanimi uredbami(11)), pri čemer je vsak(-a) od njih razveljavil(-a) in nadomestil(-a) predhodni sklep oziroma uredbo. Ko je organizacija LTTE vložila prvo tožbo(12) pri Splošnem sodišču, je z njo predlagala, naj se Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 83/2011 razglasi za nično v delih, ki se nanašajo na organizacijo LTTE. Takrat je veljala navedena uredba, ki je v točki 2.17 seznama iz člena 2(3) zajemala navedeno organizacijo LTTE.(13) Ko je organizacija LTTE vložila drugo tožbo(14), je z njo predlagala, naj se Izvedbena uredba Sveta (EU) št. 687/2011 (s katero je bila med drugim razveljavljena Izvedbena uredba št. 83/2011) razglasi za nično v delih, ki se nanašajo na organizacijo LTTE.(15)

14.      V uvodnih izjavah vseh izpodbijanih uredb je navedeno, da je Svet (kjer je bilo to praktično izvedljivo) vsem osebam, skupinam in subjektom utemeljil razloge, iz katerih so bili uvrščeni na seznam v prejšnji uredbi. V njih je navedeno, da je Svet obvestil osebe, skupine in subjekte s seznama iz prejšnje uredbe, da jih je sklenil ohraniti na seznamu. Poleg tega je v njih pojasnjeno, da so bili zadevne osebe, skupine in subjekti seznanjeni, da lahko od Sveta zahtevajo utemeljitev razlogov za njihov vpis na seznam (če jim ta še ni bila sporočena). V skladu s temi uvodnimi izjavami je Svet pri celovitem pregledu seznama iz člena 2(3) upošteval vse pripombe, ki so mu jih predložili tisti, ki jih seznam zadeva.

15.      Splošno sodišče je vsebino obrazložitve v zvezi z Izvedbeno uredbo št. 83/2011 opisalo tako:

„167.      Ti razlogi se začnejo z alineo, v kateri Svet, prvič, tožečo stranko opisuje kot ‚teroristično skupino‘, ustanovljeno leta 1976, ki se bori za ločeno tamilsko državo na severu in vzhodu Šrilanke, drugič, navaja, da je tožeča stranka izvršila ‚nekaj terorističnih dejanj, ki vključujejo ponavljajoče napade in ustrahovanja civilistov, pogoste napade na vladne cilje, prekinitev političnih procesov, ugrabitve in politično motivirane umore‘, in tretjič, podaja mnenje, da ‚čeprav je nedavni vojaški poraz LTTE močno oslabil njeno strukturo, je verjetni namen te organizacije nadaljevati s terorističnimi napadi v Šrilanki‘ (prva alinea obrazložitve izpodbijanih uredb).

168.      Nato Svet podaja seznam ‚terorističnih dejavnosti‘, ki jih je tožeča stranka po njegovem mnenju izvršila od vključno avgusta 2005 do aprila 2009 ali – v skladu z izpodbijanimi uredbami – vsaj do junija 2010 (druga alinea obrazložitve izpodbijanih uredb).

169.      Svet po tem, ko je navedel, da ‚ta dejanja spadajo pod člen 1(3)(a), (b), (c), (f) in (g) Skupnega stališča 2001/931, storjena pa so bila z namenom uresničenja ciljev, navedenih v členu 1(3)(i) in (iii) Skupnega stališča‘, in da ‚[LTTE] spada pod člen 2(3)(ii) Uredbe št. 2580/2001‘ (tretja in četrta alinea obrazložitve izpodbijanih uredb), navaja odločbe, ki naj bi jih britanski in indijski organi leta 1992, leta 2001 in leta 2004 sprejeli proti organizaciji LTTE, vključno z dvema odločbama Združenega kraljestva. Ena od teh odločb je odredba UK Secretary of State for the Home Department (ministrstvo za notranje zadeve Združenega kraljestva, v nadaljevanju: Home Secretary) z dne 29. marca 2001, s katero je bila organizacija LTTE na podlagi zakona Združenega kraljestva o terorizmu iz leta 2000 (UK Terrorism Act 2000) zakonsko prepovedana kot organizacija, vpletena v terorizem (v nadaljevanju: odredba Združenega kraljestva o prepovedi iz leta 2001)] (peta in šesta alinea obrazložitve izvedbenih uredb od št. 83/2011 do št. 125/2014) ter leta 2012 (šesta in sedma alinea obrazložitve Izvedbene uredbe št. 790/2014).

170.      Svet se glede odločb Združenega kraljestva in – samo v obrazložitvi Izvedbene uredbe št. 790/2014 – indijskih odločb sklicuje na to, da se redno preizkušajo oziroma da je zoper njih mogoče vložiti pritožbo ali zahtevo za revizijo.

171.      Svet iz teh ugotovitev sklepa, da so bile ‚odločbe, ki so bile sprejete proti [LTTE], torej sprejete s strani pristojnih organov v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931‘ (sedma alinea obrazložitve izpodbijanih uredb).

172.      Nazadnje, Svet ‚ugotavlja, da navedene odločbe […] še vedno veljajo[,] in […] navaja, da razlogi, ki so upravičevali uvrstitev [LTTE] na seznam [za zamrznitev sredstev], ostajajo veljavni‘ (osma alinea obrazložitve izpodbijanih uredb). Svet na podlagi tega sklepa, da mora tožeča stranka še naprej ostati na tem seznamu (deveta alinea obrazložitve izpodbijanih uredb).“

 Povzetek postopka na prvi stopnji in izpodbijane sodbe

16.      Organizacija LTTE je 11. aprila 2011 pri Splošnem sodišču vložila tožbo (evidentirana kot zadeva T‑208/11), s katero je izpodbijala svoj vpis na seznam iz člena 2(3) Izvedbene uredbe št. 83/2011. Potem ko je bila organizacija LTTE še naprej uvrščena na seznam, priložen Izvedbeni uredbi št. 687/2011, je vložila novo tožbo (evidentirana kot zadeva T‑508/11), s katero je na enaki podlagi predlagala razglasitev navedene uredbe za nično. Potem ko je bila navedena uredba razveljavljena in nadomeščena z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 1375/2011(16) ter je organizacija LTTE ostala uvrščena na seznamu iz člena 2(3), je organizacija LTTE predlagala združitev zadev T‑208/11 in T‑508/11. Predlagala je spremembo predlogov v obeh zadevah, da bi zajeli tudi Izvedbeno uredbo št. 1375/2011. Zadevi sta bili združeni s sklepom z dne 15. junija 2012. Ker so bili med postopkom sprejeti novi izvedbeni ukrepi, je organizacija LTTE zahtevala prilagoditev obsega razglasitve ničnosti, da bi bile v njem zajete izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 542/2012(17), št. 1169/2012(18), št. 714/2013(19), št. 125/2014(20) in št. 790/2014(21). Te skupaj z drugimi izvedbenimi uredbami sestavljajo „izpodbijane uredbe“. Splošno sodišče je navedene prilagoditve sprejelo.

17.      Evropska komisija in nizozemska vlada sta se v obeh zadevah kot intervenientki udeležili postopka v podporo Svetu, ki je Splošnemu sodišču predlagal, naj tožbo organizacije LTTE zavrne in ji naloži plačilo stroškov. V zadevi T‑208/11 se je v podporo Svetu kot intervenientka postopka udeležila tudi vlada Združenega kraljestva.

18.      Organizacija LTTE je navedla šest tožbenih razlogov, ki so bili skupni obema zadevama, dodaten tožbeni razlog pa se je nanašal le na zadevo T‑508/11. Za to pritožbo so upoštevni le tretji, četrti, peti in šesti tožbeni razlog.

19.      Organizacija LTTE je v tretjem tožbenem razlogu (neobstoj odločbe pristojnega organa) navedla, da je obrazložitev izpodbijanih uredb zajemala sklicevanja na odločbe organov Združenega kraljestva in Indije, ki ne pomenijo odločb pristojnega organa v smislu Skupnega stališča 2001/931. Če bi Splošno sodišče ugotovilo, da so bile odločbe Združenega kraljestva odločbe pristojnih organov, bi se organizacija LTTE pritožila, da navedene odločbe ne temeljijo na resnih in verodostojnih dokazih ali indicih, poleg tega naj v obrazložitvi izpodbijanih uredb ne bi bilo navedeno, kaj je podlaga za te odločbe. Če bi Splošno sodišče presodilo, da je bila odločba organa tretje države (in sicer Indije) odločba pristojnega organa, bi organizacija LTTE trdila, da indijske odločbe, s katerimi je bila razglašena za nezakonito, niso bile predmet presoje indijskega sodišča, kot se zahteva na podlagi indijskega prava. Poleg tega naj v obrazložitvi ne bi bilo navedeno nič glede tega niti naj ne bi bilo kako drugače dokazano, da so bile indijske odločbe odločbe, ki jih je sprejel pristojni organ. Indijske odločbe vsekakor niso temeljile na resnih in verodostojnih dokazih ali indicih, poleg tega podlaga teh odločb ni bila navedena v obrazložitvi. Organizacija LTTE je tudi trdila, da indijskih organov zaradi njihove pristranskosti ni mogoče šteti za zanesljiv vir informacij.

20.      Splošno sodišče je zavrnilo ugovor organizacije LTTE, da organi Združenega kraljestva in indijski organi niso pristojni organi.(22) Sklicevalo se je na sodno prakso, v kateri je bilo potrjeno, da je upravni organ lahko pristojni organ in da dejstvo, da je neka odločba upravna odločba, samo po sebi ni odločilno.(23) Splošno sodišče je presodilo, da čeprav je iz člena 1(4), drugi pododstavek, Skupnega stališča 2001/931 razvidna preferenca za odločbe sodnih organov, pa ta „[…] nikjer ne izključuje upoštevanja odločb upravnih organov, če so ti na eni strani po nacionalnem pravu dejansko pristojni za sprejetje omejevalnih odločb zoper združenja, ki so vpletena v terorizem, in če se na drugi strani ti organi, čeprav so le upravni, lahko štejejo za ‚enakovredne‘ sodnim organom“.(24) Poleg tega je iz obstoječe sodne prakse razvidno tudi, da se s Skupnim stališčem 2001/931 ne zahteva, da je treba odločbo sprejeti v okviru kazenskega postopka; take odločbe so lahko izdane v okviru postopka, katerega cilj je sprejetje preventivnih ukrepov.(25) V obravnavani zadevi so bile odločbe Združenega kraljestva in indijske odločbe sprejete v okviru nacionalnega postopka, katerega namen je bil uvedba preventivnih ali restriktivnih ukrepov na podlagi boja proti terorizmu.

21.      Splošno sodišče je po tem, ko je ugotovilo, da je Home Secretary pristojni organ, odločilo, da je organ tretje države mogoče šteti za pristojni organ v smislu Skupnega stališča 2001/931.(26) Ugotovilo je, da je bistveni predpogoj preverjanja obstoja odločbe nacionalnega organa, ki je skladna z opredelitvijo iz člena 1(4), v primeru odločb, ki jih sprejmejo organi tretje države, še toliko pomembnejši. Opozorilo je, da številnih tretjih držav ne zavezujejo obveznosti iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in da nobene od njih ne zavezujejo določbe Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Zato je menilo, da mora Svet, preden se opre na odločbo organa tretje države, skrbno preveriti, ali upoštevna zakonodaja zadevne države zagotavlja varstvo pravice do obrambe in učinkovitega sodnega varstva, ki ustreza varstvu, zagotovljenemu na podlagi prava Unije. Poleg tega ne smejo obstajati elementi, ki bi kazali na to, da tretja država v praksi krši to zakonodajo. Splošno sodišče je dodalo, da kadar raven varstva, ki jo zagotavlja zakonodaja tretje države, in raven varstva, ki jo zagotavlja pravo Unije, nista enakovredni, to, da se nacionalnemu organu tretje države prizna status pristojnega organa v smislu Skupnega stališča 2001/931, pomeni razlikovanje v obravnavanju oseb, na katere se nanašajo ukrepi Unije o zamrznitvi sredstev, glede na to, ali so odločbe, na katerih temeljijo ti ukrepi, izdali organi tretjih držav ali organi držav članic.(27)

22.      Splošno sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo, da obrazložitev izpodbijanih uredb ne zajema dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da je Svet opravil tako skrbno preverjanje.(28) Poleg tega je zavrnilo trditev Sveta, da če bi šlo za prvotni vpis na seznam (ne pa za ponovni vpis), bi obstajala podrobnejša obrazložitev, ki bi izražala prvotno poglobljeno presojo indijske zakonodaje. Na podlagi navedenega je Splošno sodišče ugodilo tretjemu tožbenemu razlogu v delu, v katerem se je nanašal na indijske organe, in ga zavrnilo v delu, v katerem se je nanašal na organe Združenega kraljestva.(29)

23.      Splošno sodišče je nato četrti, peti in šesti tožbeni razlog preučilo skupaj z drugim tožbenim razlogom. Zadevni tožbeni razlogi so bili:

–        neobstoj preizkusa, ki se zahteva s členom 1(6) Skupnega stališča 2001/931 (četrti tožbeni razlog);

–        kršitev obveznosti obrazložitve (peti tožbeni razlog);

–        kršitev pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva (šesti tožbeni razlog) in

–        napačna opredelitev organizacije LTTE kot teroristične organizacije v smislu člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931 (drugi tožbeni razlog).

24.      Splošno sodišče je v zvezi z navedenimi tožbenimi razlogi navedlo, da podpirajo trditev, da je Svet izpodbijane uredbe oprl na seznam dejanj, ki jih je sam pripisal organizaciji LTTE, in ne na odločbe pristojnih organov. Drugi in četrti tožbeni razlog sta se nanašala na trditev, da pripisovanje terorističnih dejavnosti organizaciji LTTE na zadevnem seznamu ne temelji na zadostni dejanski ali pravni podlagi. Peti in šesti tožbeni razlog sta se nanašala na trditev, da so bile obrazložitve uredb preveč pomanjkljive, da bi organizaciji LTTE omogočale pripravo učinkovite obrambe, sodiščem Unije pa izvedbo sodne presoje.(30)

25.      Splošno sodišče je najprej določilo(31) načela in sodno prakso, na podlagi katerih je obravnavalo razloge, ki jih je Svet predložil v izpodbijanih uredbah.(32) Ugotovilo je, da Svet navedenih uredb ni oprl na presoje iz odločb pristojnih organov, ampak na informacije, pridobljene prek tiska in interneta.(33) Po mnenju Splošnega sodišča je bila obrazložitev Sveta taka: (i) Svet je organizacijo LTTE sam opredelil kot teroristično in ji pripisal vrsto nasilnih dejanj, s katerimi se je seznanil prek tiska in interneta; (ii) nato je navedel, da so dejanja, pripisana organizaciji LTTE, teroristična dejanja v smislu Skupnega stališča 2001/931 in da je organizacija LTTE teroristična skupina; (iii) nazadnje pa se je skliceval na odločbe organov Združenega kraljestva in indijskih organov, ki so bile – kar zadeva izvedbene uredbe od št. 83/2011 do št. 125/2014 – sprejete pred očitanimi dejanji.(34)

26.      Splošno sodišče je ugotovilo, da Svet v obrazložitvah izvedbenih uredb ni opredelil poznejših nacionalnih odločb o ponovnem preizkusu ali drugih odločb pristojnih organov, v katerih so bila dejansko preizkušena in upoštevana konkretna dejanja, navedena na začetku teh razlogov. Omejil se je le na navedbo prvotnih nacionalnih odločb in na to, da še vedno veljajo, in nič drugega. Svet je šele v zvezi z Izvedbeno uredbo št. 790/2014 omenil nacionalne odločbe, sprejete po dejanjih, ki se dejansko pripisujejo organizaciji LTTE. Vendar tudi glede tega ni dokazal, da so bila v zadevnih odločbah dejansko preučena in potrjena konkretna dejanja, navedena v začetku navedene obrazložitve.(35) Iz navedenih razlogov je Splošno sodišče obravnavano zadevo, v kateri je Svet sam avtonomno pripisal dejstva na podlagi tiska oziroma interneta, razlikovalo od zadev, v katerih je dejanska podlaga uredb Sveta izvirala iz odločb pristojnih nacionalnih organov.(36) Po njegovem mnenju je Svet s tem želel opravljati naloge pristojnega organa. Vendar zadevne naloge niso bile niti ni v njegovi pristojnosti na podlagi Skupnega stališča 2001/931 niti zanje ni imel sredstev.(37)

27.      Splošno sodišče je ugotovilo, da pristop Sveta nasprotuje dvostopenjskemu sistemu, uvedenemu s Skupnim stališčem 2001/931. V skladu s Splošnim sodiščem bi moralo biti vsako novo teroristično dejanje, ki ga Svet vključi v obrazložitev tega ponovnega preizkusa, predmet preizkusa in odločbe pristojnega organa v smislu navedenega skupnega stališča.(38)

28.      Splošno sodišče je zavrnilo trditev Sveta, da je neobstoj sklicevanja (v obrazložitvah izpodbijanih uredb) na konkretne odločbe pristojnih organov, s katerimi so se dejansko preučila in potrdila dejstva, navedena v začetku teh obrazložitev, mogoče pripisati organizaciji LTTE, ki bi omejevalne ukrepe, sprejete proti njej, lahko in morala izpodbijati na nacionalni ravni. Razlog je bil, da: (i) obveznost, da se sklepi o zamrznitvi sredstev oprejo na dejansko podlago, ni odvisna od ukrepov zadevne osebe ali skupine; (ii) je bilo z zadevno trditvijo potrjeno, da se je Svet dejansko oprl na informacije, pridobljene prek tiska in interneta, ter (iii) je iz te trditve, dalje, razvidno, da same nacionalne odločbe o zamrznitvi sredstev, na katere se je Svet oprl, morda – če zadevna stranka ni podala nobenega ugovora na podlagi nacionalnega prava – ne temeljijo na nobenem konkretnem terorističnem dejanju.(39)

29.      Splošnega sodišča ni prepričala trditev Sveta in Komisije, da bi lahko obveznost, da je treba dejansko podlago uredb o zamrznitvi sredstev izpeljati iz odločb pristojnih organov, v primeru neobstoja takih odločb pripeljala do neupravičenega izbrisa oseb ali skupin s seznama iz člena 2(3), pri čemer je treba upoštevati tudi razlike v zvezi s preizkusom, ki lahko obstajajo v državah članicah glede na polletni interval, ki velja na ravni Unije. Zadevna trditev ni bila v skladu s Skupnim stališčem 2001/931, ki določa, da mora dejanska podlaga sklepa Unije temeljiti na informacijah, ki so konkretno preučene in potrjene v odločbah pristojnih nacionalnih organov.

30.      V okviru dvostopenjskega sistema morajo države članice Svet redno obveščati o odločbah pristojnih organov, ki jih sprejmejo navedene države članice, in obrazložitvah teh odločb, Svet pa jih mora zbirati. Če Svet kljub tej obveznosti posredovanja informacij ne razpolaga z odločbo pristojnega organa v zvezi s konkretnim dejstvom, ki lahko pomeni teroristično dejanje, mora v skladu z ugotovitvijo Splošnega Sodišča ob neobstoju lastnih preiskovalnih metod pristojni nacionalni organ pozvati, naj opravi presojo v zvezi s tem in sprejme odločbo. Svet se lahko za to obrne na 28 držav članic, zlasti na tiste, ki so že preučile položaj zadevne osebe ali skupine, in na tretjo državo, ki izpolnjuje potrebne pogoje glede varstva pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva. Kot je priznalo Splošno sodišče, ni nujno, da mora zadevno odločbo sprejeti nacionalni organ, ki v rednih obdobjih preverja vpis zadevne osebe ali skupine na nacionalni seznam za zamrznitev sredstev. Vsekakor to, da se redno preverjanje na nacionalni ravni opravi v drugačnih časovnih presledkih kot na ravni Unije, ne upravičuje tega, da zadevna država članica odloži preizkus zadevnega dejanja, ki ga zahteva Svet. Dvostopenjski sistem in načelo lojalnega sodelovanja pomenita, da se morajo države članice nemudoma odzvati, če jih Svet pozove k presoji dejanja, ki bi lahko pomenilo teroristično dejanje, pri čemer mora pristojni organ po potrebi sprejeti odločbo v smislu Skupnega stališča 2001/931.(40)

31.      Splošno sodišče je še navedlo, da neobstoj novega terorističnega dejanja v danem polletju nikakor ne pomeni, da bi moral Svet zadevno osebo ali subjekt izbrisati s seznama iz člena 2(3). Zadevno osebo lahko ohrani na zadevnem seznamu tudi po prenehanju teroristične dejavnosti v ožjem pomenu, če okoliščine to upravičujejo.(41)

32.      Splošno sodišče je dodalo, da potreba po dejanski podlagi v odločbah pristojnih organov ne pomeni, da obstaja tveganje neupravičene ohranitve osebe ali skupine na seznamu iz člena 2(3). Skupno stališče 2001/931 ne vsebuje nobene obveznosti, v skladu s katero bi se bilo treba opirati na odločbe pristojnih organov, da se neka oseba ali skupina ne ohrani na seznamu iz člena 2(3). Za tako odločitev ne veljajo iste postopkovne zahteve, čeprav v večini primerov do nje pride ob upoštevanju pozitivnih odločb na nacionalni ravni.(42)

33.      Splošno sodišče je zato izpodbijane uredbe razglasilo za nične v delih, ki se nanašajo na organizacijo LTTE, ker se Uredba št. 2580/2001 uporablja v primeru oboroženega spopada (kar ni upoštevno za to tožbo(43)) ter ker je Svet kršil člen 1 Skupnega stališča 2001/931 in obveznost obrazložitve.(44)

 Trditve in pritožbeni razlogi

34.      Svet, ki ga podpirajo Komisija(45), francoska in nizozemska vlada ter vlada Združenega kraljestva, predlaga, naj Sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, o zadevah, ki so predmet njegove pritožbe, dokončno odloči z zavrnitvijo tožb ter organizaciji LTTE naloži plačilo stroškov Sveta v združenih zadevah T‑208/11 in T‑508/11 ter v obravnavani pritožbi. Organizacija LTTE predlaga, naj Sodišče pritožbe zavrne, izpodbijano sodbo potrdi in Svetu naloži plačilo stroškov.

35.      Vse te stranke so na obravnavi 3. maja 2016 podale tudi ustno stališče.

36.      Svet s prvim pritožbenim razlogom zatrjuje, da je Splošno sodišče s tem, da je odločilo, da bi moral Svet v obrazložitvi, predloženi organizaciji LTTE, dokazati, da je preveril, da je bila dejavnost organa v tretji državi, ki je sprejel sklep o vpisu na seznam, opravljena z zadostnimi jamstvi, napačno uporabilo pravo. Glavne trditve Sveta je mogoče povzeti tako: obrazložitev se mora nanašati na informacije, na podlagi katerih lahko organizacija LTTE razume, zakaj je bila uvrščena na seznam, zlasti na ravnanje, ki je povzročilo vpis na seznam. Obrazložitev ne bi smela zajemati drugih informacij, vključno z informacijami v zvezi s presojo, ki jo je Svet opravil glede upoštevnih postopkovnih jamstev, ki se uporabljajo za odločbo pristojnega organa tretje države, na katero se je oprl. Iz tega tudi izhaja, da neobstoj informacij v zvezi z zadevno presojo v obrazložitvi ne pomeni, da je Svet ni opravil.

37.      Organizacija LTTE Sodišču predlaga, naj prvi pritožbeni razlog zavrne. Splošno sodišče je pravilno ugotovilo, da v obrazložitvi ni bilo nikakršnega sklicevanja na pravico do obrambe ali pravico do učinkovitega sodnega varstva. Organizacija LTTE meni, da Skupno stališče 2001/931 zagotavlja pravno podlago, v skladu s katero mora Svet preveriti zakonodajo in prakso tretje države za opredelitev, ali so standardi pravice do obrambe in učinkovitega sodnega varstva skladni s tistimi, zagotovljenimi na podlagi prava Unije. Za Skupno stališče 2001/931 in izvedbene uredbe se dejansko uporabljajo splošna načela prava Unije. Zato je treba vse sklepe na podlagi člena 1(4) sprejeti v skladu z navedenimi pravicami. Ne bi se smelo pričakovati, da so posamezniki seznanjeni s postopkovnimi jamstvi v tretjih državah. Poleg tega je vsaka analiza v zvezi s tretjimi državami v obrazložitvi navedena le, če je presoja, ki jo opravi Svet, pozitivna.

38.      Svet z drugim pritožbenim razlogom zatrjuje, da je Splošno sodišče s tem, da je presojalo uporabo javno dostopnih informacij, napačno uporabilo pravo.

39.      Prvič, Splošno sodišče je napačno domnevalo, da mora Svet redno zagotavljati nove razloge, ki utemeljujejo, zakaj se v zvezi s tožečo stranko še naprej uporabljajo omejevalni ukrepi, in da je – ne glede na odredbo Združenega kraljestva o prepovedi iz leta 2001 in sklep EU o zamrznitvi sredstev – nenehno prejemal odločbe nacionalnih organov, ki bi jih lahko in moral upoštevati pri preverjanju, ki ga opravlja vsakih šest mesecev.

40.      Drugič, Splošno sodišče je zavrnilo uporabo gradiva iz javno dostopnih virov s strani Sveta v okoliščinah, v katerih so bile informacije, ki jih je citiral Svet, uporabljene za opredelitev – ne glede na dejstvo, da bi Svet organizacijo LTTE lahko ohranil na seznamu na podlagi obstoječih odločb pristojnih organov – ali bi organizacijo LTTE moral ohraniti na seznamu.

41.      Tretjič, čeprav je Splošno sodišče navedlo, da bi moral Svet pozvati pristojni organ, naj preuči tisk, pa podlage za tak postopek ni mogoče najti v Skupnem stališču 2001/931, sodbi Sodišča v zadevi Al-Aqsa ali kje drugje. Stališče Splošnega sodišča bi vsekakor pripeljalo do neizvedljivega položaja.

42.      Četrtič, Splošno sodišče je napačno sklepalo, da bi bilo treba zato, ker Svetu ni hotelo dovoliti uporabe informacij iz javno dostopnih virov, izpodbijane uredbe nujno razglasiti za nične.

43.      Organizacija LTTE odgovarja, da dejanja, navedena v obrazložitvi, niso bila pridobljena iz odločb pristojnih organov, saj so se vsa navedena dejanja zgodila po sprejetju nacionalnih odločb. To potrjuje, da je lahko sklep o ohranitvi organizacije LTTE na seznamu iz člena 2(3) temeljil le na informacijah, pridobljenih iz tiska in z interneta. Splošno sodišče ni ugotovilo, da mora Svet redno zagotavljati nove razloge za utemeljitev, zakaj bi bilo treba v zvezi s tožečo stranko še naprej uporabljati omejevalne ukrepe. Opredelilo je samo, da morajo biti novi razlogi, ki jih želi predložiti Svet, pridobljeni iz odločb pristojnih organov. Splošno sodišče je pravilno ugotovilo, da je Svet s tem, da je na podlagi informacij iz tiska in z interneta opravil avtonomno presojo, dejansko poskušal opravljati naloge pristojnega organa.

44.      Svet s tretjim pritožbenim razlogom zatrjuje, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker ni ugotovilo, da je lahko odredba Združenega kraljestva o prepovedi iz leta 2001 veljavna odločba v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931. Prvič, Splošno sodišče je v sodbi PMOI(46) ugotovilo, da je taka odredba odločba pristojnega nacionalnega organa. Drugič, menilo je, da mora imeti Svet na voljo vse elemente, na katere se je oprlo Home Secretary, ko je prepovedalo organizacijo LTTE.

45.      Organizacija LTTE trdi, da Svet ni mogel preveriti, ali je odredba Združenega kraljestva o prepovedi iz leta 2001 izpolnjevala vse zahteve iz člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, če ni bil seznanjen z nobenim od terorističnih dejanj, na podlagi katerih je Home Secretary prepovedalo organizacijo LTTE. V navedenem primeru ni moglo niti Splošno sodišče preveriti, ali so bili zadevni dokazi vsebinsko pravilni, zanesljivi in dosledni. To tudi pomeni, da nobena od vpletenih strank ni mogla preučiti, ali je bil sprejet sklep v smislu člena 1(4). Poleg tega je hipotetična trditev Sveta, da ni realistično zahtevati izmenjave nekaterih informacij, ki so podlaga nacionalne odločbe. V tem postopku se ne zdi, da so bile (morebitne) informacije, na katerih temelji odredba Združenega kraljestva o prepovedi iz leta 2001, omejene.

 Presoja

 Uvodne ugotovitve

46.      S to pritožbo se v bistvu Sodišču predlaga, naj (ponovno) preuči zgradbo mehanizma, prek katerega se na podlagi Skupnega stališča 2001/931 in Uredbe št. 2580/2001 ohranjajo omejevalni ukrepi EU, ter vlogo držav članic in tretjih držav v navedenem sistemu.

47.      V okviru tega sistema je mogoče razlikovati med: (i) prvotnim vpisom na seznam in (ii) sklepom o ohranitvi osebe, subjekta ali organizacije na seznamu iz člena 2(3). Kar zadeva prvo vrsto odločitve, je v Skupnem stališču 2001/931 določen postopek, ki ga mora Svet upoštevati, in gradivo, na katero se lahko opira. Za drugo vrsto odločitve taka pravila niso določena. Prav ta druga vrsta odločitve je bila predmet tožbe organizacije LTTE pred Splošnim sodiščem in je obravnavana v tej pritožbi.

48.      Člen 1(6) Skupnega stališča 2001/931 določa le, da je treba imena oseb in skupin na seznamu iz člena 2(3) redno preverjati, da se zagotovi utemeljenost njihove ohranitve na seznamu. Glavni vprašanji v tej pritožbi sta, kako lahko Svet opredeli, da taki razlogi obstajajo, in katere informacije mora sporočiti zadevnim osebam ali skupinam.

49.      Iz člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931 izhaja, da mora Svet osebe ali skupine v primeru neobstoja razlogov za njihovo ohranitev na navedenem seznamu umakniti s seznama ali jih z njega „izbrisati“.(47) V zvezi s tem je nesporno, da sama organizacija LTTE Svetu ni predložila stališč in dokazov, ki bi lahko vplivali na razloge za njen vpis na seznam iz člena 2(3) in po možnosti pripeljali do njenega izbrisa s seznama. Sodišče je v okviru drugačne vrste omejevalnega ukrepa odločilo, da je treba v primeru predložitve stališč in dokazov, ki se upoštevajo pri spremembi razlogov za vpis osebe v sklep, sprejet v okviru skupne zunanje in varnostne politike, to spremembo upoštevati tudi v uredbi, sprejeti v okviru PDEU.(48)

50.      Nobena od strank ni v nobenih od zadev izpodbijala dela sodbe, ki se nanaša na prvi tožbeni razlog organizacije LTTE, in sicer da se Uredba št. 2580/2001 ne uporablja za spor med organizacijo LTTE in šrilanško vlado, ker oboroženi spopadi (in torej dejanja, ki iz njih izvirajo) spadajo le na področje mednarodnega humanitarnega prava. Vendar je bil ta vidik izpostavljen v zadevi A in drugi (C‑158/14).

51.      Svet v svojih stališčih precej poudarja dejstvo, da ni organizacija LTTE nikoli izpodbijala nacionalnih odločb, na katere se je oprl, ali njegovih uredb, s katerimi je bila prvotno vpisana na seznam iz člena 2(3) in nato ohranjena na njem. Po mojem mnenju pa nadzor uredbe Sveta zajema preučitev, ali je Svet ravnal v skladu z veljavnimi pravili prava Unije, vključno s pogoji iz Skupnega stališča 2001/931 in temeljnimi pravicami. Navedena pravila ne določajo, da je nadzor odvisen od tega, ali je zadevna stranka odločbo pristojnega organa najprej izpodbijala pred ustreznim nacionalnim sodiščem.

52.      Na obravnavi je bil Svet vprašan, ali je treba obravnavati prvi pritožbeni razlog. Zadevni razlog se nanaša na obveznost obrazložitve sklepa, s katerim se sprejmejo omejevalni ukrepi. Res je, da če Sodišče ugotovi, da je vsaj eden od navedenih razlogov dovolj natančen in konkreten, potem okoliščina, da drugi od teh razlogov to niso, ne more upravičiti razglasitve ničnosti navedene odločbe.(49) V obravnavani zadevi to pomeni, da če Sodišče odloči (v okviru drugega in/ali tretjega pritožbenega razloga), da je Splošno sodišče ravnalo napačno, in ugotovi, da so izpodbijane uredbe ustrezno temeljile na – na primer – odredbi Združenega kraljestva o prepovedi iz leta 2001 in da so bile dovolj obrazložene, potem ni treba obravnavati tega, ali so bile obrazložitve glede opiranja na odločbe tretjih držav zadostne. Vendar bom ob upoštevanju sistemskega pomena zadeve, ki je podlaga prvega pritožbenega razloga, in njene morebitne upoštevnosti za druge zadeve prvi pritožbeni razlog preučila ne glede na vsebino drugih pritožbenih razlogov.

 Prvi pritožbeni razlog

53.      Prvi pritožbeni razlog se nanaša na obseg obveznosti Sveta, da obrazloži, zakaj se je zanašal na odločbo organa tretje države kot podlago za dokazovanje, da še naprej obstajajo razlogi za ohranitev neke organizacije, kot je LTTE, na seznamu iz člena 2(3). S tem pritožbenim razlogom se predpostavlja, da je Splošno sodišče pravilno sprejelo, da je tako odločbo mogoče šteti za odločbo pristojnega organa v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931, če je Svet, preden se je oprl na navedeno odločbo, skrbno preveril, ali upoštevna zakonodaja zadevne tretje države zagotavlja varstvo pravice do obrambe in pravice do učinkovitega sodnega varstva, enakovredno varstvu, ki se zagotavlja na podlagi prava Unije. Vprašanji, ki nista bili predloženi Sodišču v tej pritožbi, sta, ali se Svet sploh lahko opre na odločbo organa tretje države, in če je odgovor pritrdilen, pod katerimi pogoji.

54.      Skupno stališče 2001/931 ne vsebuje izrecne zahteve glede obrazložitve. Podlaga za zadevno zahtevo leži drugje. Zato mora Svet v skladu s členom 296 PDEU izrecno in podrobno pojasniti posebne razloge za ohranitev neke skupine, kot je organizacija LTTE, na seznamu iz člena 2(3). V razlagi je treba predložiti dovolj informacij, da se skupini, na katero akt negativno vpliva, omogoči razumevanje razlogov, iz katerih ostaja na seznamu, sodiščem Unije pa presoja odločbe.(50) Navedena obveznost je nadaljnji izraz ustrezne temeljne pravice na podlagi člena 47 Listine.(51)

55.      Obveznost obrazložitve je bistvena postopkovna zahteva. Ločena je od vprašanja dokazov o domnevnem ravnanju. To se nanaša na vsebinsko zakonitost zadevnega akta in zajema presojo resničnosti dejstev, navedenih v zadevnem aktu, in opredelitev zadevnih ukrepov za dokaze, ki utemeljujejo uporabo omejevalnih ukrepov proti zadevni osebi.(52)

56.      Svet mora zlasti v obrazložitvi akta, s katerim sprejeme ukrep o zamrznitvi sredstev, „[…] nave[sti] specifičn[e] in konkretn[e] razlog[e], iz katerih […] na podlagi diskrecijske pravice meni, da mora tak ukrep veljati za zadevno osebo“.(53) Poleg tega mora opredeliti „[…] posamičn[e], specifičn[e] in konkretn[e] razlog[e], na podlagi katerih pristojni organi menijo, da je treba za zadevno osebo uvesti omejevalne ukrepe […]“.(54) Ali mora obrazložitev izpolnjevati posebne zahteve, je odvisno od okoliščin posameznega primera, zlasti vsebine zadevnega ukrepa, narave navedenih razlogov in interesa, ki ga lahko imajo naslovniki ukrepa ali druge osebe, ki jih ta ukrep neposredno in posamično zadeva, da prejmejo pojasnila. Ni nujno, da se v obrazložitvi akta podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine. To pa zato, ker je treba vprašanje, ali je obrazložitev zadostna, presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen okvir in vsa pravna pravila, s katerimi se ureja sporna zadeva.(55)

57.      Zato je ustrezno začeti s preučitvijo vrste spornega akta in razlogov, na katerih lahko temelji.

58.      Vpis osebe ali skupine na seznam iz člena 2(3) in njegova ohranitev na njem zajemata presojo, ali je morda oseba ali subjekt vključen v teroristična dejanja, kot so opredeljena v členu 1(3) Skupnega stališča 2001/931. Prvotna presoja mora v skladu s členom 1(4) Skupnega stališča 2001/931 temeljiti na „točnih podatkih ali gradivu iz s tem povezanega dosjeja“, ki kažejo, da je odločitev glede zadevnih oseb, skupin ali subjektov sprejel pristojni organ. V besedilu člena 1(4) so na voljo nekatere smernice o predmetu zadevnih odločitev. Pomembno je, da je odločitev sprejel pristojni organ, „ne glede“ na to, ali se navedena odločitev nanaša, po eni strani, na začetek preiskave ali pregon zaradi terorističnega dejanja, poskus ali omogočanje takega dejanja ali sodelovanje pri njem s podlago na trdnih in verodostojnih dokazih ali indicih ali, po drugi strani, na obsodbo zaradi terorističnega dejanja ali poskusa ali omogočanja takega dejanja ali sodelovanja pri njem. Zadnjenavedena odločitev mora poleg tega nujno temeljiti na trdnih in verodostojnih dokazih.(56) Svet se mora vsekakor prepričati, da so na voljo „trdni in verodostojni dokazi in indici“.(57) To pomeni, da Svetu ni treba imeti na voljo vseh elementov, na katere se je pristojni organ oprl pri sprejemanju (izvršilne ali sodne) odločbe, kot je odredba Združenega kraljestva o prepovedi iz leta 2001 v obravnavani zadevi. Razlog za to je, da Svet ne more ponovno preučiti resnosti in verodostojnosti dokazov ali indicev, na katerih temelji odločba pristojnega organa. Vendar pa lahko in mora preučiti, ali je odločba temeljila na dokazih in ali je zadevni organ štel, da so ti dokazi trdni in verodostojni. Svet pa ne sme sam preučiti dokazov. Namesto tega je preverjanje odločb pristojnih organov (držav članic in tretjih držav), ki ga opravi Svet, omejeno na preverjanje, ali so take odločbe glede na pravo Unije zadostna podlaga za uporabo omejevalnih ukrepov EU.

59.      Iz tega sledi, da je treba zgolj na podlagi vsebine ukrepa v obrazložitvi prvotnega sklepa o vpisu osebe ali skupine na seznam iz člena 2(3) navesti vsaj: (i) posamične, specifične in konkretne razloge, iz katerih se šteje, da obstaja tveganje, da je lahko neka oseba ali skupina vključena v teroristična dejanja, kot so opredeljena v členu 1(3), in da je zato treba sprejeti omejevalne ukrepe,(58) ter (ii) odločbe pristojnih organov v smislu člena 1(4), ki so bile uporabljene kot podlaga za zadevne razloge. Oba elementa vplivata na zakonitost ukrepa. Če se ta elementa ne sporočita, zadevna oseba ali skupina ne more vedeti, na katerih vsebinskih razlogih je bila uvrščena na seznam in ali je Svet ravnal v skladu z zakonskimi pogoji, ki se uporabljajo za vpis na seznam, Sodišče pa ne more opraviti presoje. Zato se ne strinjam s Svetom, da bi morala biti obrazložitev omejena na informacije v zvezi z ravnanjem, ki je pripeljalo do tega, da je Svet organizacijo LTTE vpisal na seznam, čeprav pravilno trdi, da je obveznost obrazložitve zahteva, ki je ločena od vprašanja dokazov domnevnega ravnanja.(59)

60.      Prvi pritožbeni razlog se nanaša na drugi element: ali zadostuje, da se pri opiranju na odločbe pristojnega organa tretjih držav opredeli le odločba pristojnega organa v smislu drugega odstavka člena 1(4)?

61.      Po mojem mnenju je odgovor nikalen.

62.      Če se Svet opira na odločbe pristojnih organov držav članic, ki delujejo v okviru prava Unije, je samoumevno, da morajo zadevni organi spoštovati temeljne pravice, ki se uporabljajo v Evropski uniji. Zato sta standarda varstva in ravni varstva po pravu EU natančno določena ter sta predmet presoje Sodišča. Če se Svet opira na odločbe pristojnih organov držav članic, lahko običajno upravičeno domneva, da so bile sprejete v skladu s temeljnimi pravicami, ki se uporabljajo, zlasti s pravico do obrambe in učinkovitega sodnega varstva. Vendar ta domneva ni absolutna. Sodišče je v Mnenju 2/13 ugotovilo, da se na podlagi načela vzajemnega zaupanja med državami članicami zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice od vsake države zahteva, da razen v izjemnih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.(60) Povedano drugače: gre za načelo vzajemnega zaupanja, vendar ne slepega vzajemnega zaupanja v vseh okoliščinah.

63.      Enako mora veljati v obravnavanem okviru. Če Svet meni, da dokazi kažejo na utemeljeno tveganje, da v konkretni zadevi odločba pristojnega organa ni bila sprejeta v skladu z zadevnimi pravicami, se zato ne sme brez nadaljnje presoje opreti na navedeno odločbo za sprejetje omejevalnih ukrepov v skladu s Skupnim stališčem 2001/931. Kot sem navedla v sklepnih predlogih v zadevi Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran, mora „[t]udi sklep Sveta o zamrznitvi sredstev […] spoštovati te pravice, da se lahko upre izpodbijanju pred sodiščem Evropske unije, zato menim, da se mora Svet tako prepričati glede skladnosti z zadevnimi pravicami na ravni Evropske unije] pred sprejetjem sklepa“.(61) V drugih (običajnejših) okoliščinah lahko Svet predpostavlja skladnost z upoštevnimi temeljnimi pravicami in se zato lahko opre na zadevno odločbo ter vpiše osebo ali skupino na seznam iz člena 2(3).

64.      Iz tega sledi, da v zvezi z odločbami pristojnega organa države članice lahko zadostuje, da Svet v obrazložitvi opredeli odločbo, na katero se je oprl, in pojasni, zakaj je to odločba pristojnega organa v smislu drugega odstavka člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931. Na podlagi navedene obrazložitve se zadevni osebi ali skupini sporoči, da je Svet deloval ob domnevi, da so se spoštovale temeljne pravice, ki se uporabljajo, in da ni bilo izjemnih okoliščin, zaradi katerih se na zadevno domnevo ne bi bilo mogoče opirati. Če je imel Svet dokaze, ki so kazali na utemeljeno tveganje, da se temeljne pravice niso spoštovale, mora dokazati, da se je prepričal, da so se temeljne pravice spoštovale, in to jasno navesti v obrazložitvi.

65.      Položaj je drugačen, če se Svet odloči, da se bo oprl na odločbo pristojnega organa tretje države. Navedeni organi v smislu varstva temeljnih pravic ne delujejo v okviru enakih omejitev kot države članice, čeprav je lahko njihovo pravno varstvo temeljnih pravic vsaj enakovredno tistemu, zagotovljenemu s pravom Unije. Svet priznava, da se mora prepričati, da je bila odločba organa tretje države sprejeta v okoliščinah, v katerih je bila zagotovljena raven varstva temeljnih pravic vsaj enakovredna tisti, ki velja na podlagi prava Unije (in ki se uporablja za enakovredne odločbe organov držav članic).

66.      Razen splošne domneve, da tretje države spoštujejo svoje obveznosti po mednarodnem pravu (kar lahko zajema zaveze v zvezi s temeljnimi pravicami), ni nobene podlage za domnevo o ravni varstva temeljnih pravic, ki se zagotavlja v tretji državi, in o tem, ali je „vsaj enakovredna“ tisti v Evropski uniji. Čeprav so lahko kazalnik tega pravila mednarodnega prava (vključno zlasti z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah), ki zavezujejo tretjo državo, je treba upoštevati tudi nacionalno pravo. Svet mora preveriti, ali je raven varstva temeljnih pravic vsaj enakovredna tisti, določeni v pravu Unije, in ali dokazi kažejo na možnost, da sporna odločba morda ni bila sprejeta v skladu z upoštevnim standardom varstva, ki se uporablja.

67.      Po mojem mnenju to pomeni, da mora Svet preučiti, (i) katera pravila nacionalnega prava zadevne tretje države se uporabljajo za zadevno odločbo (vključno z vsemi pravili mednarodnega prava, ki so del nacionalnega prava); (ii) kateri standardi in raven varstva se zagotavljajo z navedenimi pravili (vključno s tem, ali je na voljo upravna ali sodna presoja odločbe, s čimer se zagotavlja temeljna pravica do učinkovitega sodnega varstva) ter ali so enakovredni varstvu, zagotovljenemu na podlagi prava Unije, in (iii) ali dokazi kažejo na možnost, da zadevna odločba morda ni bila sprejeta v skladu z upoštevnim standardom varstva, ki se uporablja. Vendar se mi v nasprotju s Splošnim sodiščem ne zdi potrebno, da bi moral Svet sistematično preverjati, ali tretja država članica v praksi dejansko uporablja svojo zakonodajo za varstvo pravice do obrambe in zagotavljanje učinkovitega sodnega varstva. To ni niti nujno niti zadostno za opredelitev, ali se lahko Svet v konkretnem primeru upravičeno opre na posebno odločbo pristojnega organa.

68.      Ne strinjam se niti s pomislekom Sveta glede tveganja vmešavanja v politični sistem tretje države in njegovim predlogom, da bi se bilo takim tveganjem mogoče izogniti, če bi lahko Svet predložil svoje ugotovitve o pravnem sistemu zadevne države v poznejšem sodnem postopku, zlasti v pisnih stališčih, ki se urejajo z drugim odstavkom člena 20 Statuta Sodišča(62). Po mojem mnenju je presoja Sveta omejena na preverjanje enakovrednosti zakonodaje tretje države in zakonodaje Unije ter na jamstva, ki so na voljo v posameznem primeru. Njen cilj ni preverjanje skladnosti tretje države s pravili mednarodnega prava, ki jo zavezujejo, ali nacionalno zakonodajo drugih držav. Poleg tega se premisleki, na podlagi katerih se lahko Svet odloči, da se bo oprl na odločbe organa tretje države, zadevni osebi ali skupini sporočijo le, če Svet ugotovi, da obstaja enakovrednost. Če je izid te presoje negativen, se Svet ne sme opreti na odločbo organa tretje države, poleg tega se noben del presoje Sveta niti ne predloži zadevni osebi ali skupini niti ne objavi.

69.      Iz enakih razlogov ni nikakršne podlage za to, da bi se obrazložitev predložila le v pisnih stališčih, podanih v postopku pred Splošnim sodiščem. Obveznost obrazložitve vsekakor zajema ustrezno pravico stranke, na katero sklep negativno vpliva, da prejme razloge: navedena pravica ne sme biti odvisna od prvega izpodbijanja uredbe Sveta pred sodišči Unije. Ta pravica zadevni osebi omogoča seznanitev z bistvenimi elementi, na katerih temelji ukrep, ki nanjo negativno vpliva, in posledično izpodbijanje zadevnega ukrepa, ne pa obratno.(63)

70.      Če je zadevna presoja pozitivna, mora Svet nato v obrazložitvi navesti razloge, iz katerih je odločil, da je bila odločba pristojnega organa tretje države sprejeta ob upoštevanju standardov varstva temeljnih pravic, enakovrednih tistim, ki se po pravu Unije uporabljajo v zvezi z odločbami, ki jih sprejmejo organi držav članic. Zato ne zadostuje, da se vključi le sklicevanje na zadevni sklep.

71.      To ne pomeni, da mora Svet v obrazložitvi razkriti celotno analizo ter predstaviti splošno in izčrpno presojo ustavnega in kazenskega prava ter prakse tretje države. Mora pa jasno navesti, zakaj v obravnavani zadevi, ki zajema posebno odločbo pristojnega organa, pravo tretje države omogoča enakovredno raven varstva vsaj pravice do obrambe in učinkovitega sodnega varstva, in sporočiti pravne vire pravic, na katere se je opiral.

72.      Zdi se, da Svet v podporo prvemu pritožbenemu razlogu razlikuje med sklepom, s katerim osebo ali skupino prvič vpiše na seznam, in poznejšimi sklepi, s katerimi jih ohrani na seznamu iz člena 2(3). To razlikovanje bom podrobneje obravnavala v okviru drugega pritožbenega razloga. Iz razlogov, pojasnjenih v navedenem delu teh sklepnih predlogov,(64) menim, da mora Svet, če se v okviru odločanja o ohranitvi osebe ali skupine na seznamu iz člena 2(3) opre na odločbo pristojnega organa tretje države, predložiti zadostno obrazložitev, zakaj se je oprl na navedeno odločbo.

73.      Zato ne najdem napake v razlagi Splošnega sodišča, ki je podlaga njegove ugotovitve, da Svet ni predložil presoje ravni varstva pravice do obrambe ali sodnega varstva, ki jo zagotavlja indijska zakonodaja, ter da zgolj sklicevanje na oddelka zakonskih določb in na preverjanje, ki ga redno opravlja ministrstvo za notranje zadeve, ne zadostuje. Te ugotovitve ne spremeni dejstvo, da je Splošno sodišče po mojem mnenju storilo napako, ker je menilo, da mora Svet v skladu s splošno obveznostjo, ki se zanj uporablja, praktično in teoretično preučiti, kako tretja država dejansko uporablja zakonodajo o varstvu pravice do obrambe in učinkovitega sodnega varstva.

74.      Prvi pritožbeni razlog je zato treba zavrniti kot neutemeljen.

 Drugi pritožbeni razlog

 Uvod

75.      Drugi pritožbeni razlog Sveta se nanaša predvsem na razloge, iz katerih se lahko Svet odloči, da neko osebo ali skupino ohrani na seznamu iz člena 2(3), in zahtevo po vključitvi zadevnih razlogov v obrazložitev. Navedeni pritožbeni razlog v bistvu temelji na treh trditvah: (i) Splošno sodišče je napačno domnevalo, da mora Svet redno zagotavljati nove razloge, ki utemeljujejo, zakaj je treba v zvezi z zadevno stranko še naprej uporabljati omejevalne ukrepe, (ii) Splošno sodišče je napačno ugotovilo, da se Svet ne sme opirati na javno dostopno gradivo, ki ni bilo vključeno v odločbo pristojnega organa, in (iii) Splošno sodišče se je napačno odločilo izpodbijani sklep razglasiti za ničen z obrazložitvijo, da se Svet ne sme opirati na javno dostopno gradivo.

76.      Posamezne trditve bom obravnavala po vrsti.

 Ali mora Svet redno zagotavljati nove razloge, ki utemeljujejo, zakaj se v zvezi z neko skupino še naprej uporabljajo omejevalni ukrepi?

77.      Strinjam se s Svetom, da mu pri odločanju o tem, ali naj zadevno osebo ali subjekt ohrani na seznamu iz člena 2(3), ni treba vedno predložiti novih razlogov (v smislu novih dejstev, obravnavanih v odločbi pristojnega organa, ali nove odločbe takega organa v zvezi z dejstvi, na katera se je Svet že opiral) za ohranitev navedene stranke na seznamu. To je lahko včasih potrebno, ne pa nujno vedno.

78.      Podlaga za vpis na seznam v skladu s členom 1(4) Skupnega stališča 2001/931 je, da obstaja odločitev pristojnega organa „glede oseb, skupin ali organizacij […], ne glede na to, ali gre za začetek preiskave ali pregon zaradi terorističnega dejanja, poskusa ali omogočanja takega dejanja ali sodelovanja pri njem s podlago na trdnih in zaupanja vrednih dokazih ali indicih ali obsodbe za taka dejanja“. Dokazi morajo zajemati natančne informacije ali gradivo.

79.      Prvotni vpis na seznam zato temelji na sklepih v zvezi s preteklimi dejstvi. Namen sklicevanja na nacionalno odločbo je „[…] zagotovi[ti], da je sklep Sveta sprejet na podlagi dovolj trdnih dejstev, ki Svetu omogočajo ugotovitev, da obstaja nevarnost, da bo v primeru nesprejetja ukrepov za preprečevanje zadevna oseba nadaljevala […] svojo vpletenost […] v teroristične dejavnosti“.(65) Njegov namen je „[…] priskrb[eti] trdne in zaupanja vredne dokaze ali indice o vpletenosti zadevne osebe v teroristična dejanja, za katere nacionalni organi menijo, da so verodostojni“.(66) Pri prvotnem vpisu na seznam se ti sklepi tako uporabljajo za oceno tveganja terorističnih dejanj ali vključenosti v taka dejanja v prihodnosti.(67) Nobenega razloga ni za zamrznitev sredstev za (teroristična) dejanja, če ni (več) tveganja, da se bodo taka dejanja zgodila.

80.      Na podlagi zadevne presoje nato Svet odloči, kako visoko raven zaščite pred tveganjem je treba sprejeti, in presodi, ali neka oseba ali skupina pomeni tako tveganje (po možnosti tudi kadar že nekaj časa ni izvedla terorističnih dejanj).(68) To nato upravičuje uporabo preprečevalnih ukrepov. Presoja tveganja v konkretnem primeru mora temeljiti na dejstvih in informacijah, ki so na voljo v odločbah pristojnih organov. Ob upoštevanju dvostopenjskega sistema, na katerem temelji Skupno stališče 2001/931, so navedene odločbe edina podlaga za dokazovanje, da obstajajo razlogi za vpis osebe, subjekta ali skupine na seznam. Svet mora preveriti, ali je odločba v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931 dovolj natančna (i) za identifikacijo zadevne osebe ali skupine ter (ii) opredelitev morebitne povezave (kot je opisano v členu 1(2) navedenega skupnega stališča) med zadevno osebo ali skupino in terorističnimi dejanji, kot so opredeljena v členu 1(3) tega skupnega stališča. Svet mora upoštevati tudi časovni okvir odločbe in dejstev, na katera se odločba nanaša, za opredelitev, ali je z njimi ugotovljeno sedanje (in po možnosti prihodnje) tveganje terorizma, zaradi česar je utemeljeno sprejetje omejevalnih ukrepov.

81.      Iz tega sledi, da lahko Svet – čeprav ima diskrecijsko pravico glede ocenjevanja tveganja terorizma, določitve ravni zaščite in izbire sredstev, s katerimi obravnava zadevno tveganje – osebe, skupine in subjekte vpiše na seznam iz člena 2(3) le, če so na voljo zadostni razlogi za opredelitev, da zadevne osebe, skupine in subjekti kažejo potrebno povezavo s terorističnimi dejanji ali dejavnostmi. Zato pri preučevanju odločb pristojnih organov ter dejstev in dokazov, na katerih te odločbe temeljijo, uveljavlja diskrecijsko pravico. Vendar v Skupnem stališču 2001/931 ni določeno, da ima sam Svet pri sprejemanju prvotnega sklepa o vpisu na seznam preiskovalne pristojnosti ali druge pristojnosti za ugotavljanje dejstev.(69) Zato Svet nima diskrecijske pravice pri izbiri podlage za opredelitev razlogov za vpis na seznam. To podlago je treba najti v odločbah pristojnih organov.

82.      Člen 1(6) Skupnega stališča 2001/931 določa preverjanje seznama iz člena 2(3) v rednih obdobjih (najmanj vsakih šest mesecev). Namen navedenega preverjanja je zagotoviti, da še naprej obstajajo razlogi za ohranitev neke osebe ali skupine na zadevnem seznamu. V tem členu ni dodatnih smernic o tem, kateri so ti razlogi in na čem morajo temeljiti.

83.      Po mojem mnenju morajo biti podlage (to je razlogi) za prvi vpis oseb ali skupin na seznam iz člena 2(3) in zatem njihovo ohranitev na njem enake: osebe, subjekti ali skupine lahko ostanejo na zadevnem seznamu le, če še naprej obstaja tveganje terorističnih dejanj in dejavnosti ter njihove vključenosti vanje. Utemeljitev za dvostopenjsko zasnovo mehanizma za vpis na seznam je enaka ne glede na to, kako dolgo oseba ali skupina ostaja na njem. Povedano drugače, po prvotnem vpisu na seznam se v zvezi z osebo ali skupino, uvrščeno na seznam, ne sme domnevati, da izpolnjuje pogoje za vpis na seznam, razen če in dokler ne zahteva, naj bo umaknjena z njega, v podporo tej zahtevi pa predloži dokaze o novih dejstvih.

84.      Namesto tega Svet izvaja nadzorno funkcijo. Pristojen je, da se v okviru preverjanja prepriča, ali na podlagi dejstev in dokazov še vedno obstajajo razlogi za vpis na seznam. Sodišče je v sodbi Al-Aqsa razsodilo, da je treba pri preverjanju, ali je treba neko osebo ali skupino ohraniti na spornem seznamu, preizkusiti, „ali se je dejansko stanje od vpisa te osebe na ta seznam ali od prejšnjega preverjanja spremenilo do te mere, da na njegovi podlagi ni več mogoče sprejeti enakega zaključka glede vpletenosti zadevne osebe v teroristične dejavnosti“.(70) Pomembno je torej, ali so nastala nova dejstva ali dokazi oziroma ali se je spremenila presoja pristojnih nacionalnih organov glede vpletenosti zadevne stranke v terorizem (oziroma financiranje terorizma).(71) Sodišče se je v drugih delih zadevne sodbe sklicevalo na vprašanje, ali obstajajo indici, „na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da se je dejansko stanje ali presoja dejanskega stanja s strani nacionalnih organov glede vpletenosti pritožnice v financiranje terorističnih dejavnosti […] spremenila“.(72)

85.      Zadevne točke sodbe Al-Aqsa razumem, kot da so osredotočene zlasti na razloge, iz katerih se lahko Svet odloči, da bo osebo ali skupino umaknil s seznama iz člena 2(3). Tako se lahko pristojni organ odloči, da neka oseba ali skupina ob upoštevanju novih dejstev in dokazov ni več vključena v financiranje terorizma. Ali pa lahko Svet sam odkrije dejstva, na podlagi katerih znova preuči svoj prejšnji sklep in po možnosti umakne osebo ali skupino s seznama iz člena 2(3).

86.      V obravnavani zadevi je vprašanje, ki se postavlja z drugim pritožbenim razlogom, ali mora Svet dokazati nove razloge za ohranitev osebe ali skupine na seznamu iz člena 2(3) (in jih vključiti v obrazložitev). Menim, da po eni strani ne more obstajati togo in neizpodbitno pravilo, ki daje Svetu pravico, da osebo ali skupino ohrani na seznamu iz člena 2(3) samo v primeru odločb pristojnih organov, ki so bile sprejete ali so Svetu postale znane šele po prvotnem ali predhodnem vpisu na seznam. Po drugi strani prvotna odločba ali odločbe, uporabljene kot podlaga za prvotni vpis na seznam, ne bodo vedno zadoščale.

87.      Ali je potrebna nova odločba pristojnega organa, ki jo je nato treba vključiti v obrazložitev, je odvisno od več dejavnikov.

88.      Kadar Svet sprejme sklep na podlagi člena 1(6), ne da bi se oprl na novo odločbo pristojnega organa, se mora prepričati, da je odločba pristojnega organa, na katero se je v preteklosti oprl zaradi sprejetja bodisi prvotnega sklepa bodisi poznejšega sklepa o ohranitvi osebe ali skupine na seznamu iz člena 2(3), še vedno zadostna podlaga, s katero se dokažejo razlogi za tako ravnanje. Kadar se torej Svet opre na dejstva in dokaze, ki so podlaga za prejšnjo odločbo ali odločbe pristojnega organa (čeprav so bile zadevne odločbe pozneje preklicane iz razlogov, nepovezanih z zadevnimi dejstvi in dokazi, ki kažejo na vpletenost v teroristična dejanja ali dejavnosti(73)), mora pokazati, da dejstva in dokazi, s katerimi je bila utemeljena (prvotna ali prejšnja) odločba ali odločbe pristojnega organa, še naprej utemeljujejo njegovo presojo, da zadevna oseba ali skupina pomeni tveganje terorizma in da so, posledično, preprečevalni ukrepi utemeljeni. Preprosto povedano, še vedno morata obstajati tveganje in posledična potreba po preprečevalnih ukrepih.

89.      Ker so odločbe pristojnih organov nujno povezane z dejanskim stanjem pred temi odločbami, iz tega sledi, da daljše kot je obdobje med zadevnim dejanskim stanjem in navedenimi odločbami na eni strani ter novim sklepom o ohranitvi osebe ali skupine na seznamu iz člena 2(3) na drugi, večja je obveznost Sveta, da skrbno preveri, ali v času njegovega preverjanja njegova ugotovitev še vedno veljavno temelji na zadevni odločbi in dejanskem stanju, ki je njena podlaga.(74) Če je bila odločba pristojnega organa obnovljena ali podaljšana, mora Svet preveriti, kakšna je bila podlaga za to. Iz tega torej sledi, da analiza Sveta ne more biti popolnoma enaka analizi, ki je bila izvedena ob sprejetju prejšnjega sklepa na podlagi člena 1(6) na podlagi iste odločbe pristojnega organa. Upoštevati je treba vsaj pretečeni čas. To se mora pokazati tudi v obrazložitvi.

90.      Če oseba ali skupina, na katero sklep negativno vpliva, Svetu v odgovor na predhodni sklep o vpisu na seznam ali obrazložitev glede naslednjega sklepa o vpisu na seznam predloži informacije, mora Svet upoštevati tudi te informacije(75) in v obrazložitvi novega sklepa o vpisu na seznam pojasniti, zakaj zadevne informacije ne spremenijo njegove presoje.

91.      Če je na voljo nova upoštevna odločba pristojnega organa, s katero je Svet seznanjen, mora navedena institucija nato preveriti, na katerih dejstvih in dokazih temelji zadevna odločba ter ali je z njo mogoče dokazati, da še naprej obstajajo razlogi za ohranitev osebe ali skupine na seznamu iz člena 2(3). V zvezi s tem se bodo odgovornosti Sveta (vključno v zvezi z obrazložitvijo) razlikovale glede na to, ali je z nacionalno odločbo zgolj obnovljena ali podaljšana prejšnja odločba pristojnega organa, na katero se je Svet že oprl, ali pa je to povsem nova odločba, ki jo je po možnosti sprejel drug pristojni organ (po možnosti druge) države članice ter ki temelji na drugih dejstvih in dokazih.

92.      Pojasnila sem, pod katerimi pogoji je po mojem mnenju mogoče osebe ali skupine vpisati na seznam iz člena 2(3) na podlagi odločbe pristojnega organa tretje države.(76) Enako stališče zavzemam v zvezi s sklepi na podlagi člena 1(6). Če so prejšnji sklepi o vpisu na seznam že temeljili na takih odločbah tretjih držav in je Svet pred tem dokazal, da so bili zadevni pogoji izpolnjeni, menim, da Svetu vseh teh dejstev in dokazov ni treba znova navesti v novi obrazložitvi, kadar se še naprej opira na zadevne odločbe. Namesto tega mora pojasniti, (i) zakaj navedene odločbe ob odločanju, ali naj se oseba ali skupina ohrani na seznamu iz člena 2(3), še vedno kažejo na razloge za ohranitev zadevne osebe ali skupine na seznamu in (ii) zakaj je še vedno prepričan, da so bile navedene odločbe sprejete ob upoštevanju standardov varstva temeljnih pravic, vsaj enakovrednih tistim, ki se po pravu Unije uporabljajo v zvezi z odločbami, ki jih sprejmejo organi držav članic. Če se Svet opre na novo odločbo iste tretje države, je obseg, v katerem mora znova navesti upoštevna dejstva in dokaze, odvisen od tega, kakšna je nova odločba v primerjavi s prejšnjo. Vsekakor pa mora Svet dokazati, da so še vedno izpolnjeni pogoji, pod katerimi je osebe ali skupine mogoče vpisati na seznam iz člena 2(3) na podlagi take odločbe.

93.      V obravnavani zadevi se res zdi, da je Splošno sodišče (v točkah od 175 do 177 izpodbijane sodbe) od Sveta zahtevalo, naj navede novejše nacionalne odločbe in se sklicuje na njihovo obrazložitev, ne da bi najprej preučilo, ali je Svet pokazal, da še vedno obstajajo razlogi za ohranitev organizacije LTTE na seznamu iz člena 2(3) na podlagi obstoječih odločb pristojnih organov, na katere se je predhodno oprl.

94.      Ko pa se navedene točke berejo v povezavi s točko 196 izpodbijane sodbe, postane jasno, da je Splošno sodišče poleg tega ugotovilo, da se je Svet omejil le na navedbo prvotnih odločb pristojnih organov in na to, da še vedno veljajo, in nič drugega, ter da se Svet v zvezi s konkretnimi dejanji, ki jih je opredelil (kar je storil po sprejetju navedenih odločb), ni oprl na odločbe pristojnih organov. V navedenih okoliščinah bi morale biti odločbe pristojnih organov, na katere se je oprl, očitno drugačne in novejše kot prvotne odločbe, na katere se je skliceval. Splošno sodišče je priznalo, da so bile v zvezi z Izvedbeno uredbo št. 790/2014 navedene novejše odločbe, vendar je ugotovilo, da Svet ni dokazal, kako so bila v njih preučena in potrjena konkretna dejanja, na katera se je skliceval. V točki 204 izpodbijane sodbe je Splošno sodišče še dodatno pojasnilo, da Svet ne more utemeljiti ohranitve neke osebe ali skupine na seznamu iz člena 2(3) na podlagi novih terorističnih dejanj, ne da bi bila ta dejanja predmet preizkusa in odločbe pristojnega organa.

95.      Na podlagi navedenega menim, da je Splošno sodišče utemeljeno ugotovilo, da se Svet ne bi smel opreti na seznam terorističnih napadov, ki jih je domnevno izvedla organizacija LTTE, ne da bi bila ta dejstva navedena v odločbah pristojnih organov, saj ni bilo na voljo novih ali drugih odločb pristojnega organa v zvezi s seznamom terorističnih napadov, na katere se je skliceval Svet, ki bi bile zadovoljiva podlaga za trditev, da obstajajo razlogi za vpis organizacije LTTE na zadevni seznam.

 Ali se lahko Svet pri odločanju o ohranitvi skupine na seznamu iz člena 2(3) opre na javno dostopna gradiva?

96.      Iz moje ugotovitve sledi, da se Svet pri odločanju o ohranitvi organizacije LTTE na seznamu iz člena 2(3) ne bi smel opreti na seznam terorističnih napadov, ki jih je domnevno izvedla organizacija LTTE, ne da bi bila ta dejstva navedena v odločbah pristojnih organov, in da se Svet (poleg tega) načeloma ne sme opirati na javno dostopne informacije o novih napadih kot podlago za dokazovanje razlogov za ohranitev osebe, subjekta ali skupine na seznamu iz člena 2(3).

97.      Z drugo trditvijo, s katero Svet podpira svoj drugi pritožbeni razlog v obravnavani zadevi, se postavlja vprašanje, ali obstajajo izjeme od navedenega načela. Ali se Svet pri odločanju o ohranitvi skupine na seznamu iz člena 2(3) vseeno lahko opre na razloge, ki temeljijo na dejstvih in dokazih, ki niso bili najdeni v odločbah pristojnih organov, temveč drugje?

98.      Po mojem mnenju se ne sme.

99.      Bistvena značilnost dvostopenjskega sistema, na katerem temelji Skupno stališče 2001/931, je, da Svet ne sme sam ugotavljati dejstev, ki so nato podlaga za sprejetje preprečevalnih ukrepov EU proti osebi ali skupini. Poleg tega za to nima potrebnih preiskovalnih pristojnosti.(77) Osebo ali skupino lahko vpiše na seznam iz člena 2(3) le, če je iz spisa razvidno, da je odločbo sprejel nacionalni sodni organ ali – ob upoštevanju nekaterih pogojev – upravni organ. Navedena zahteva obstaja zaradi zagotovitve, da se oseba ali skupina vpiše na seznam le na podlagi dovolj trdnih dejstev.(78) Po eni strani se predpostavlja, da se z odločbami navedenih organov v skladu z nacionalnim pravom opredelijo ali preverijo in potrdijo trdni in verodostojni dokazi ali indici, da je neka oseba ali skupina vključena v teroristična dejanja ali dejavnosti. Po drugi strani zadevna oseba ali skupina v zvezi z navedenimi odločbami uživa temeljno pravico do obrambe in učinkovito sodno varstvo.

100. Po mojem mnenju je ta utemeljitev prav tako upoštevna za sklep o ohranitvi osebe ali skupine na seznamu iz člena 2(3). Razlogi za zadevni sklep morajo temeljiti na dovolj trdnih dejstvih. Če bi Svetu dopustili, da sam poišče dokaze ali indice o (pretekli ali prihodnji) vključenosti v teroristična dejanja in dejavnosti, za katera šteje, da so zajeta v členu 1(2) in (3) Skupnega stališča 2001/931, bi to pomenilo različno obravnavanje po eni strani oseb ali skupin, ki ostanejo uvrščene na seznamu iz člena 2(3) na podlagi odločb pristojnih organov, po drugi strani pa oseb in subjektov, ki na zadevnem seznamu ostanejo na podlagi dejstev, ki jih je Svet odkril na svojo pobudo (čeprav se je deloma opiral tudi na odločbe pristojnih organov). Zadnjenavedena kategorija bi torej uživala manj pravic do poštenega sojenja in učinkovitega sodnega varstva, kar zadeva dejstva, ki jih odkrije Svet. Zadevne osebe in skupine bi lahko dejanske ugotovitve Sveta izpodbijale le pred sodišči Unije. Nasprotno pa je izpodbijanje v dvostopenjskem sistemu načeloma mogoče na nacionalni ravni (izpodbijanje odločbe pristojnega organa) in ravni EU (izpodbijanje sklepa Sveta o vpisu na seznam). Neposredno opiranje Sveta na take informacije ali gradivo bi torej pomenilo tveganje, da je zadevna oseba ali skupina prikrajšana za temeljno pravico do tega, da sklep, ki nanjo negativno vpliva, presodi nacionalno sodišče (pri čemer bi navedeno pravico imela, če bi bila na voljo odločba pristojnega organa). Namesto tega bi bila za izvedbo zadevne presoje izključno pristojna sodišča EU. Zato Svet osebe ali skupine ne sme vpisati na seznam iz člena 2(3) na podlagi članka, v katerem je navedeno: „to je naredil“ ali „rekel je, da je to naredil“. Tak sklep ne more izpolnjevati pogojev iz Skupnega stališča 2001/931. Poleg tega ni združljiv s pravno državo.

101. Temu je mogoče ugovarjati z navedbo, da je vztrajanje pri tem, da se Svet ne sme opirati na obremenilne informacije, ki so zlahka javno dostopne, preveč formalističen in prestrog pristop. Po mojem mnenju tega ugovora ni mogoče sprejeti.

102. Opozoriti je treba, da so posledice vpisa na seznam zelo resne. Sredstva in drugo finančno premoženje ali gospodarski viri so zamrznjeni. „Zamrznitev denarnih sredstev, drugega finančnega premoženja in gospodarskih virov“ pomeni „preprečitev vsakršnega gibanja, prenosa, spremembe, uporabe ali kakršnega koli ravnanja s sredstvi, kar bi povzročilo spremembe njihove količine, zneska, lokacije, lastništva, posedovanja, vrste, namembnosti ali druge spremembe, ki bi omogočile uporabo sredstev, vključno z upravljanjem portfeljev“.(79) Običajno ekonomsko življenje osebe, subjekta ali skupine, uvrščene na seznam iz člena 2(3), se ustavi. Vztrajati pri tem, da je treba v primeru takih posledic upoštevati stroge postopke, v katerih je treba spoštovati temeljni pravici do obrambe in do učinkovitega sodnega varstva, se ne zdi nerazumno.

103. Poleg tega si je težko predstavljati, kako pravzaprav „oblikovati“ izjemo od načela, da se Svet ne sme opirati na javno dostopne informacije o novih napadih kot podlago za dokazovanje razlogov za ohranitev osebe, skupine ali subjekta na seznamu iz člena 2(3). Kje postaviti mejo? Ali zadostuje en „trden“ dokaz oziroma koliko dokazov je potrebnih, če eden ni dovolj? Ali ima javna izjava znanega in imenovanega predstavnika skupine (ob domnevi, da taka oseba obstaja), s katero se izrecno prevzema odgovornost za napad, potrebno dokazno moč? Ali bi bilo mogoče enako dokazno moč pripisati javni izjavi nekoga, ki trdi, da govori v imenu skupine? Kakšno bi bilo stališče, če bi bilo v tisku navedeno, da naj bi posameznika, ki je izvedel napad (in je v njem umrl, zaradi česar ga ni mogoče zaslišati), za napad „navdihnila“ zadevna skupina ali da ji je „prisegel zvestobo“? Ali je zadevna skupina dovolj odgovorna, da bi bilo treba njeno ime ohraniti na seznamu iz člena 2(3)?

104. Seveda je neizogibno, da bo Svet ob normalnem poteku dogodkov pridobil informacije v zvezi z (morebitno) vključenostjo oseb ali skupin v teroristična dejanja in dejavnosti. Vir zadevnih informacij je lahko javni ali zasebni. Svet mora v skladu z dolžnostjo lojalnega sodelovanja, na kateri temelji dvostopenjski sistem iz Skupnega stališča 2001/931, države članice obvestiti o informacijah in dokazih, s katerimi se seznani in v zvezi s katerimi šteje, da bi lahko bili pomembni za pristojne organe. Res je, da Skupno stališče 2001/931 kot tako ne vsebuje zahteve, v skladu s katero morajo države članice takoj po prejemu takih informacij od Sveta sprejeti potrebne ukrepe za izdajo nove uradne odločbe pristojnega organa v zvezi z dejstvi in osebami, zajetimi v informacijah, ki jim jih je sporočil Svet. Je pa tudi res, da bi se po mojem mnenju države članice v skladu z isto dolžnostjo lojalnega sodelovanja vseeno morale ustrezno odzvati na zahtevo Sveta po ovrednotenju sporočenih informacij. Seveda bi moral Svet ob polletnem preverjanju v takih primerih upoštevati, da morajo imeti zadevne države članice na voljo dovolj časa, da se odzovejo na njegovo zahtevo v zvezi s sporočenimi informacijami. Zdi se, da jo to sprejemljiva cena za zagotavljanje spoštovanja temeljnih pravic do obrambe in učinkovitega sodnega varstva.

105. Dvomim tudi, kako bi tak proces deloval v praksi, če bi se Svetu dopustilo, da se opre na razloge, ki temeljijo na dejstvih in dokazih, ki niso bili najdeni v odločbah pristojnih organov, temveč drugje.

106. Predpostavimo, da ima Svet na voljo gradivo iz zanesljivega ali izvirnega vira (javnega ali ne), ki naj bi vsebovalo ali dokumentiralo izjavo zadevne osebe ali skupine, da priznava (preteklo ali prihodnjo) vključenost v teroristična dejanja ali dejavnosti, za katere Svet šteje, da so zajeti v členu 1(2) in (3) Skupnega stališča 2001/931. Svet bi lahko na podlagi zadevnega gradiva kvečjemu sprejel predhodno ugotovitev, da ima na voljo dovolj trdna dejstva za sklep, da še naprej obstajajo razlogi za ohranitev navedene osebe ali skupine na seznamu iz člena 2(3) (ne glede na morebitne upoštevne odločbe pristojnih organov). Nato bi moral pred sprejetjem naslednjega sklepa v smislu člena 1(6) Skupnega stališča 2001/931 navedene informacije in dokaze vključiti v obrazložitev, predloženo stranki, na katero sklep negativno vpliva.(80) Ali je v praksi verjetno, da bi zadevna stranka izrecno sprejela (neugodna) dejstva, ki ji jih predloži Svet? To bi bila vendarle edina podlaga, na kateri bi se Svet lahko veljavno (i) opiral na navedena dejstva v primeru neobstoja (prejšnje ali nove) odločbe pristojnega organa ali (ii) navedena dejstva združil s prejšnjo odločbo pristojnega organa, na katero se je že oprl. Priznam, da sem nekoliko skeptična, da bi imela zadevna oseba ali skupina interes za predložitev tako prikladne izrecne potrditve Svetu.

107. Zato se ne morem strinjati s permisivnim pravilom, ki bi Svetu omogočalo, da bi se za ohranitev osebe ali skupine na seznamu iz člena 2(3) oprl na javno znana „dejstva“ in dokaze o njih, ki izhajajo iz tiska ali s spleta. Javni značaj dejstva in javna dostopnost z njim povezanih dokazov sta kot taka nezadostna podlaga za sprejetje izjeme od splošnega pravila, da se mora Svet opirati na odločbe pristojnih organov. Nazadnje, poudariti želim, da se moje stališče nanaša le na sklepe, s katerimi Svet neko osebo ali skupino ohrani na seznamu iz člena 2(3). Pri odločanju, ali naj osebo ali skupino umakne z zadevnega seznama, ni omejen z enakimi omejitvami.

108. Zato zavračam tudi drugo trditev v podporo drugemu pritožbenemu razlogu.

 Ali je Splošno sodišče izpodbijane akte upravičeno razglasilo za nične?

109. Svet z zadnjo trditvijo v podporo drugemu razlogu v bistvu zatrjuje, da če se ne bi mogel opirati na gradivo iz javno dostopnih virov, bi bilo treba ugotoviti, da ni spremembe dejanskega stanja in da zato lahko organizacijo LTTE ohrani na seznamu. Če je to res, Splošno sodišče izpodbijanih uredb ne bi smelo razglasiti za nične, med drugim zato, ker Svetu ni hotelo dovoliti uporabe informacij iz javno dostopnih virov.

110. S tem se ne strinjam.

111. Prvič, Splošno sodišče je izpodbijane uredbe razglasilo za nične v delih, ki se nanašajo na organizacijo LTTE, ker je Svet kršil tako člen 1 Skupnega stališča 2001/931 kot tudi obveznost obrazložitve.

112. Drugič, zavračam logiko, na kateri temelji trditev Sveta, da zaradi dejstva, da ni mogoče upoštevati novejših dejanj, kot so dokumentirana v tisku, ni bilo spremembe dejanskega stanja in da je zato organizacijo LTTE mogoče ohraniti na seznamu iz člena 2(3). Pojasnila sem že, zakaj menim, da ni podlage za domnevo, da obstajajo razlogi za ohranitev neke osebe ali skupine na seznamu, dokler se dejansko stanje ne spremeni tako, da nastanejo (pozitivni) razlogi za umik zadevne osebe ali skupine s seznama. Dejansko stanje se skozi čas neizogibno spreminja. Tudi če ni druge ali novejše odločbe pristojnega organa (ki pokriva druga dejstva), mora Svet preveriti, ali na podlagi dejstev in dokazov v odločbi, na katero se je predhodno oprl, ostaja tveganje vpletenosti v teroristična dejanja in s tem razlog za vpis na seznam. To tudi pomeni, da bi moral Svet v obravnavani zadevi pojasniti, zakaj je odredba Združenega kraljestva o prepovedi iz leta 2001 še naprej zadostna podlaga za njegov sklep, in da bi moralo Splošno sodišče obravnavati zadevno trditev. Ugotovitve Splošnega sodišča v zvezi z zadevno odredbo so predmet tretjega pritožbenega razloga Sveta.

 Sklepna ugotovitev

113. Zato drugi pritožbeni razlog zavračam kot neutemeljen.

 Tretji pritožbeni razlog

114. Svet s tretjim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče naredilo napako, ker ni ugotovilo, da bi bil lahko vpis organizacije LTTE na seznam veljaven na podlagi odredbe Združenega kraljestva o prepovedi iz leta 2001. Pred Splošnim sodiščem je trdil, da je zadevna odredba sama po sebi zadostna.

115. Prva trditev Sveta v zvezi tem je, da je Splošno sodišče v prejšnjih zadevah že priznalo, da je zadevna odredba odločba pristojnega organa v smislu člena 1(4) Skupnega stališča 2001/931.(81) To je res (poleg tega se zdi, da se to dejstvo ni izpodbijalo) in dejansko se je Splošno sodišče v točki 120 izpodbijane sodbe izrecno oprlo na navedeno sodno prakso, ko je priznalo, da je zadevna odredba odločba pristojnega organa. Točki 205 in 206 izpodbijane sodbe, na kateri se sklicuje Svet v podporo tej trditvi, se dejansko nanašata na stališče Splošnega sodišča v zvezi z opiranjem Sveta na dejanja, ki niso bila predmet odločbe pristojnega organa, kot podlage za sklep o ohranitvi organizacije LTTE na seznamu iz člena 2(3).

116. Druga trditev Sveta je, da je Splošno sodišče v točkah od 206 do 208 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, da se Svet ne bi smel opreti na odredbo Združenega kraljestva o prepovedi iz leta 2001, če ni imel dostopa do dejstev in ugotovitev, na katerih je zadevna odločba temeljila. Po mojem mnenju Splošno sodišče tega ni ugotovilo. V navedenih točkah je obravnavalo trditev Sveta in Komisije, ki se je nanašala na pojasnilo, zakaj se v obrazložitvah izpodbijanih uredb ne sklicuje na posebne odločbe pristojnih organov, v katerih so preučena in potrjena dejanja, na katera se je Svet oprl na začetku svoje obrazložitve (to je – kot se je izrazilo Splošno sodišče – vrsta nasilnih dejanj, s katerimi se je Svet seznanil prek tiska in interneta ter jih pripisal organizaciji LTTE). Instituciji sta trdili, da bi organizacija LTTE lahko izpodbijala omejevalne ukrepe na nacionalni ravni in da bi to morala storiti. Splošno sodišče je navedene trditve zavrnilo, ker: (i) mora Svet v primeru, da teroristična dejanja uporabi za dejansko podlago svojega sklepa, v obrazložitvi tega sklepa opredeliti odločbe pristojnih organov, v katerih so se navedena teroristična dejanja dejansko preučila in potrdila;(82) (ii) je bilo z zadevnimi trditvami potrjeno, da se je Svet dejansko oprl na informacije, ki jih je pridobil prek tiska in interneta,(83) ter ker (iii) je na podlagi navedenih trditev mogoče sklepati, da nacionalne odločbe, na katere se je oprl Svet, morda ne temeljijo na nobenem konkretnem terorističnem dejanju, če zadevna stranka ni podala ugovora.(84) V nasprotju s trditvami Sveta nič v navedenih točkah (in prav gotovo nič v točki 206) ne kaže na to, da je Splošno sodišče zahtevalo, da mora imeti Svet na voljo vse elemente, na katere se je oprlo Home Secretary, ko je prepovedalo organizacijo LTTE.

117. Podobno je treba v tem okviru razumeti tudi trditve Sveta o tem, ali mora stranka, kot je organizacija LTTE, predlagati sodno presojo pred nacionalnimi sodišči. Vendar so navedene trditve brezpredmetne za tretji pritožbeni razlog Sveta, ki se v bistvu nanaša na to, da Splošno sodišče ni odločilo, da so izpodbijane uredbe kljub temu veljavne, ker temeljijo na odredbi Združenega kraljestva o prepovedi iz leta 2001.

118. V tretjem pritožbenem razlogu Sveta je implicitno vsebovana trditev, da bi moralo Splošno sodišče vseeno ugotoviti, da je odredba Združenega kraljestva o prepovedi iz leta 2001 zadostna podlaga za izpodbijane uredbe, glede na to, da je prvi pritožbeni razlog organizacije LTTE potrdilo le v delih, ki so se nanašali na indijske organe, in da je zavrnilo opiranje Sveta na dejanja, ki niso bila predmet odločb pristojnih organov. Iz tega torej sledi, da pomanjkljivosti v zvezi z drugimi razlogi ne upravičujejo razglasitve zadevnih uredb za nične.

119. V ugotovitvah Splošnega sodišča v zvezi z odločbami nacionalnih organov, na katere se je sklicevalo v izpodbijanih uredbah (torej zlasti odredbo Združenega kraljestva o prepovedi iz leta 2001), se v bistvu poskuša odgovoriti na vprašanje, ali so bila dejanja, ki jih je Svet v prvi in drugi točki obrazložitve izpodbijanih uredb pripisal organizaciji LTTE – v zvezi s katero je Splošno sodišče ugotovilo, da je dejanska obrazložitev, ki je imela odločilno vlogo pri presoji Sveta(85) – predmet navedenih odločb. Popolnoma očitno je, da niso mogla biti, saj so bile odločbe sprejete pred pripisanimi dejanji.(86)

120. Čeprav je Splošno sodišče priznalo, da je Svet v obrazložitvi izvedbenih uredb od št. 83/2011 do št. 125/2014 navedel prvotne nacionalne odločbe (zlasti odredbo Združenega kraljestva o prepovedi iz leta 2001), je ugotovilo, da je navedel le tiste odločbe, ki so ostale veljavne.(87)

121. Na podlagi tega dejstva ni Splošno sodišče sprejelo nobenih izrecnih zaključkov. Čeprav Svet zmotno trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ker je ugotovilo, da odredba Združenega kraljestva o prepovedi iz leta 2001 ne more – ali več ne more – biti veljavna odločba pristojnega organa, pa je manj jasno, ali Splošno sodišče dejansko res ni obravnavalo vprašanja (ki mu je bilo jasno predloženo na podlagi trditev, ki jih je organizacija LTTE navedla v podporo svojemu četrtemu, petemu in šestemu tožbenemu razlogu), ali je Svet izpodbijane uredbe bolj kot na odločbah pristojnih organov utemeljil na seznamu dejanj, ki jih je neposredno pripisal organizaciji LTTE.(88)

122. Tretji pritožbeni razlog bi bilo mogoče zavrniti z obrazložitvijo, da je moralo Splošno sodišče glede na to, da je izpodbijane uredbe razglasilo za nične, implicitno ugotoviti, da – če se odmislijo indijska odločba in različna dejanja, ki so se zgodila po sprejetju prvotnega sklepa in ki jih je Svet pripisal organizaciji LTTE, ne da bi se skliceval na odločbe pristojnih organov – odredba Združenega kraljestva o prepovedi iz leta 2001 ne more biti neodvisna in zadostna podlaga izpodbijanih uredb.

123. Vendar menim, da je tako razumevanje izpodbijane sodbe preohlapno. Strinjam se s Svetom, da bi moralo Splošno sodišče po tem, ko je ugotovilo, da nekateri od predloženih razlogov ne upravičujejo sklepa o ohranitvi organizacije LTTE na seznamu in da bi jih bilo zato treba razveljaviti, izrecno nadaljevati in preučiti druge razloge ter preveriti, ali je bil kateri od njih zadosten sam po sebi, da bi podpiral sklep.(89) Izpodbijane uredbe bi bilo mogoče razglasiti za nične le, če tudi zadevni drugi razlogi niso bili dovolj podrobno opredeljeni in specifični, da bi lahko oblikovali podlago za vpis na seznam. Vendar Splošno sodišče v obravnavani zadevi takih ugotovitev ni podalo. Njegovo razlogovanje je bilo v bistvu omejeno na ugotovitev dejstev, in sicer da se je Svet omejil na navedbo prejšnjih nacionalnih odločb in na to, da še vedno veljajo. Zato bi bilo treba tretjemu pritožbenemu razlogu ugoditi in razveljaviti odločitev Splošnega sodišča.

124. Na srečo stanje postopka v obravnavani zadevi dovoljuje, da Sodišče v skladu z drugim stavkom prvega odstavka člena 61 Statuta Sodišča dokončno odloči o zadevi. Organizacija LTTE je v okviru petega in šestega tožbenega razloga trdila, da je bila obrazložitev izpodbijanih uredb nepopolna in da ji ni omogočala priprave učinkovite obrambe, Sodišču pa presoje zadevnih uredb.

125. Drugje v teh sklepnih predlogih sem pojasnila, zakaj je po mojem mnenju Splošno sodišče pravilno ugotovilo, da se Svet, kadar odloča o tem, ali naj organizacijo LTTE ohrani na seznamu iz člena 2(3), (v obrazložitvi) ne sme opirati na (i) odločbe organov tretjih držav brez navedbe razlogov, iz katerih se je odločil, da so bile sprejete ob upoštevanju standardov varstva temeljnih pravic, enakovrednih tistim, ki se po pravu Unije uporabljajo v zvezi z odločbami, ki jih sprejmejo organi držav članic, in (ii) različna nova dejanja, ki se v odločbah pristojnih organov niso presojala in opredelila. Odgovoriti je treba še na vprašanje, ali je zadostovalo, da je Svet v obrazložitvi izpodbijanih uredb navedel, da so prvotne odločbe pristojnih organov, zlasti odredba Združenega kraljestva o prepovedi iz leta 2001, ostale veljavne ali da je bila sprejeta odločba pristojnih organov.

126. Iz razlogov, ki sem jih že pojasnila,(90) menim, da to ni zadostovalo. Zato ugotavljam, da je treba izpodbijane ukrepe iz navedenega razloga razglasiti za nične. V teh okoliščinah temu sodišču ni treba obravnavati drugih tožbenih razlogov, ki jih je organizacija LTTE predložila na prvi stopnji.

 Predlog

127. Glede na vse zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj:

–        pritožbi Sveta Evropske unije ugodi;

–        sodbo Splošnega sodišča v združenih zadevah T‑208/11 in T‑508/11 razveljavi;

–        izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 83/2011 z dne 31. januarja 2011, št. 687/2011 z dne 18. julija 2011, št. 1375/2011 z dne 22. decembra 2011, št. 542/2012 z dne 25. junija 2012, št. 1169/2012 z dne 10. decembra 2012, št. 714/2013 z dne 25. julija 2013, št. 125/2014 z dne 10. februarja 2014 in št. 790/2014 z dne 22. julija 2014 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in razveljavitvi izvedbenih uredb (EU) št. 610/2010, 83/2011, 687/2011, 1375/2011, 542/2012, 1169/2012, 714/2013 in 125/2014 razglasi za nične v delih, v katerih se nanašajo na organizacijo Liberation Tigers of Tamil Eelam (Osvobodilni tigri tamilskega Eelama);

–        v skladu s členoma 138(3) in 184(1) Poslovnika Sodišča Svetu naloži plačilo njegovih stroškov in dveh tretjin stroškov, ki so v tem pritožbenem postopku nastali organizaciji Liberation Tigers of Tamil Eelam;

–        v skladu s členoma 138(3) in 184(1) Poslovnika Sodišča organizaciji Liberation Tigers of Tamil Eelam naloži plačilo preostalih stroškov, ki so ji nastali v tem pritožbenem postopku;

–        v skladu s členoma 138(3) in 184(1) Poslovnika Sodišča Svetu naloži plačilo njegovih stroškov in stroškov, ki so v postopku na prvi stopnji nastali organizaciji Liberation Tigers of Tamil Eelam, ter

–        v skladu s členoma 140(1) in 184(1) Poslovnika Sodišča francoski in nizozemski vladi ter vladi Združenega kraljestva in Evropski komisiji naloži plačilo njihovih stroškov.

1      Jezik izvirnika: angleščina.

2      Sodba z dne 16. oktobra 2014, LTTE/Svet (EU:T:2014:885).

3      Glej točko 15 spodaj.

4      Skupno stališče Sveta z dne 27. decembra 2001 o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 217), kakor je bilo spremenjeno. Glej uvodno izjavo 2.

5      Točka 1(a) in (c) Resolucije VSZN 1373 (2001).

6      Glej točko 6 spodaj.

7      „Teroristično dejanje“ je eno od naklepnih dejanj iz člena 1(3) Skupnega stališča 2001/931, ki glede na svoj značaj ali pomen lahko resno škodijo državi ali mednarodni organizaciji in so opredeljena kot kršitev nacionalnega prava ter katerih cilj je: (i) resno ustrahovanje prebivalstva, ali (ii) nezakonit pritisk na vlado ali mednarodno organizacijo, da ukrepa ali da se odreče ukrepanju, ali (iii) resno destabiliziranje ali uničevanje temeljnih političnih, ustavnih, gospodarskih ali družbenih struktur države ali mednarodne organizacije. Glej tudi zadevo A in drugi (C‑158/14), v kateri bom 29. septembra 2016 predstavila sklepne predloge.

8      Uredba z dne 27. decembra 2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 18, zvezek 1, str. 207), kakor je bila spremenjena.

9      Skupno stališče Sveta z dne 29. maja 2006 o posodobitvi Skupnega stališča 2001/931/SZVP o uporabi posebnih ukrepov za boj proti terorizmu in razveljavitvi Skupnega stališča 2006/231/SZVP (UL 2006, L 144, str. 25).

10      Sklep Sveta z dne 29. maja 2006 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in razveljavitvi Sklepa 2005/930/ES (UL 2006, L 144, str. 21). Glej člen 1 in točko 2.17 novega seznama, uvedenega z navedeno uredbo.

11      Glej točko 16 spodaj.

12      To je tožbo v zadevi T‑208/11.

13      Izvedbena uredba Sveta z dne 31. januarja 2011 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 610/2010 (UL 2011, L 28, str. 14).

14      To je tožbo v zadevi T‑508/11.

15      Izvedbena uredba Sveta z dne 18. julija 2011 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi izvedbenih uredb (EU) št. 610/2010 in št. 83/2011 (UL 2011, L 188, str. 2).

16      Izvedbena uredba Sveta z dne 22. decembra 2011 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 687/2011 (UL 2011, L 343, str. 10).

17      Izvedbena uredba Sveta z dne 25. junija 2012 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 1375/2011 (UL 2012, L 165, str. 12).

18      Izvedbena uredba Sveta z dne 10. decembra 2012 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu in razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 542/2012 (UL 2012, L 337, str. 2).

19      Izvedbena uredba Sveta z dne 25. julija 2013 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 1169/2012 (UL 2013, L 201, str. 10).

20      Izvedbena uredba Sveta z dne 10. februarja 2014 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 714/2013 (UL 2014, L 40, str. 9).

21      Izvedbena uredba Sveta z dne 22. julija 2014 o izvajanju člena 2(3) Uredbe (ES) št. 2580/2001 o posebnih omejevalnih ukrepih za nekatere osebe in subjekte zaradi boja proti terorizmu ter razveljavitvi Izvedbene uredbe (EU) št. 125/2014 (UL 2014, L 217, str. 1).

22      Točki 104 in 110 izpodbijane sodbe.

23      Splošno sodišče se je v točkah 105 in 106 izpodbijane sodbe sklicevalo na sodbo Sodišča z dne 15. novembra 2012, Al-Aqsa/SvetinNizozemska/Al-Aqsa (C‑539/10 P in C‑550/10 P, EU:C:2012:711 (v nadaljevanju: sodba Al-Aqsa), točke od 66 do 77), in svoji sodbi z dne 9. septembra 2010, Al-Aqsa/Svet (T‑348/07, EU:T:2010:373, točka 88), in z dne 23. oktobra 2008, People’s Mojahedin Organization of Iran/Svet (T‑256/07, EU:T:2008:461 (v nadaljevanju: sodba PMOI), točki 144 in 145).

24      Točka 107 izpodbijane sodbe.

25      Točka 113 izpodbijane sodbe.

26      Točke od 126 do 136 izpodbijane sodbe.

27      Točke od 131 do 140 izpodbijane sodbe. Splošno sodišče se je opiralo na sodbo z dne 30. septembra 2009, Sison/Svet (T‑341/07, EU:T:2009:372, točki 93 in 95).

28      Točka 141 izpodbijane sodbe.

29      Točka 152 izpodbijane sodbe.

30      Točka 155 izpodbijane sodbe.

31      Točke od 157 do 165 izpodbijane sodbe.

32      Opisano v točkah od 167 do 172 izpodbijane sodbe.

33      Točka 186 izpodbijane sodbe.

34      Točke od 187 do 195 izpodbijane sodbe.

35      Točka 196 izpodbijane sodbe.

36      Zlasti točke od 199 do 201 izpodbijane sodbe.

37      Točki 197 in 198 izpodbijane sodbe.

38      Točki 203 in 204 izpodbijane sodbe.

39      Točki 204 in 208 izpodbijane sodbe.

40      Točke od 209 do 214 izpodbijane sodbe.

41      Točki 215 in 216 izpodbijane sodbe.

42      Točki 217 in 218 izpodbijane sodbe.

43      Glej točko 50 spodaj.

44      Točka 225 izpodbijane sodbe.

45      Pisna stališča Komisije so bila omejena na drugi in tretji tožbeni razlog. Komisija je navedla, da se v zvezi s prvim tožbenim razlogom v celoti strinja s trditvami Sveta.

46      Sodba Splošnega sodišča v zadevi PMOI, točka 144.

47      Glej na primer sodbo z dne 21. decembra 2011, Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran (C‑27/09 P, EU:C:2011:853, točka 72).

48      Sodba z dne 1. marca 2016, National Iranian Oil Company/Svet (C‑440/14 P, EU:C:2016:128, točka 55).

49      Sodba z dne 28. novembra 2013, Svet/Manufacturing Support & Procurement Kala Naft, (C‑348/12 P, EU:C:2013:776 (v nadaljevanju: sodba Kala Naft), točka 72 in navedena sodna praksa).

50      Glej na primer sodbo z dne 15. novembra 2012, Svet/Bamba (C‑417/11 P, EU:C:2012:718 (v nadaljevanju: sodba Svet/Bamba), točki 49 in 50 ter navedena sodna praksa). V zvezi z namenom presoje Sodišča glej sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi (C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518 (v nadaljevanju: sodba Kadi II), točka 119 in navedena sodna praksa).

51      Glej na splošno sodbo Kadi II, točka 100 in navedena sodna praksa. Glej tudi sodbo Svet/Bamba, točka 49 in navedena sodna praksa.

52      Glej na primer sodbo Svet/Bamba, točka 60 in navedena sodna praksa.

53      Glej na primer sodbo Svet/Bamba, točka 52.

54      Glej sodbo Kadi II, točka 116 in navedena sodna praksa.

55      Glej na primer sodbo Svet/Bamba, točka 53 in navedena sodna praksa.

56      Glej tudi moje sklepne predloge v zadevi Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran (C‑27/09 P, EU:C:2011:482, točke od 198 do 201 in 207).

57      Glej tudi moje sklepne predloge v zadevi Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran (C‑27/09 P, EU:C:2011:482, točka 136).

58      Glej na splošno sodbe Kadi II, točka 116 in navedena sodna praksa, Svet/Bamba, točka 52, in Al-Aqsa, točka 142.

59      Glej na primer sodbo Svet/Bamba, točka 60 in navedena sodna praksa.

60      Mnenje 2/13 z dne 18. decembra 2014 (EU:C:2014:2454, točka 191 in navedena sodna praksa). Kaj so lahko take izjemne okoliščine, je navedeno v sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi (C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točke od 88 do 104).

61      Glej moje sklepne predloge v zadevi Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran (C‑27/09 P, EU:C:2011:482, točka 202).

62      Navedena določba določa: „Pisni postopek zajema posredovanje tožb, navedb o zadevi, odgovorov na tožbo in izjav, pa tudi morebitnih replik kot tudi vseh dokazil in dokumentov, ki to podpirajo, ali njihovih overjenih kopij, strankam in tistim institucijam Unije, katerih odločitve so predmet spora.“

63      Glej na primer sodbo Kadi II, točka 100 in navedena sodna praksa.

64      Glej zlasti točke od 86 do 96 spodaj.

65      Sodba Al-Aqsa, točka 81. Glej tudi točko 68.

66      Sodba Al-Aqsa, točka 104.

67      Glej tudi sodbo Splošnega sodišča v zadevi PMOI, točka 110.

68      Sodba Splošnega sodišča v zadevi PMOI, točka 112. Iz tega tudi izhaja, da neobstoja odločbe pristojnega organa ni mogoče utemeljiti z obrazložitvijo, da ker je neka oseba ali skupina (že) uvrščena na seznam iz člena 2(3), je v zvezi z njo manjša verjetnost, da bo izvedla teroristična dejanja in bila zato predmet odločb pristojnih organov.

69      Sodba Al-Aqsa, točka 69.

70      Sodba Al-Aqsa, točka 82.

71      Sodba Al-Aqsa, točka 83.

72      Sodba Al-Aqsa, točka 111; glej tudi točko 90.

73      Tako je bilo v sodbi Al-Aqsa, točke od 83 do 90.

74      V zvezi z drugo vrsto sankcije glej po analogiji sodbo Kadi II, točka 156.

75      Glej tudi moje sklepne predloge v zadevi Francija/People’s Mojahedin Organization of Iran (C‑27/09 P, EU:C:2011:482, točka 89).

76      Glej točke od 60 do 73 zgoraj.

77      Sodba Al-Aqsa, točka 69.

78      Sodba Al-Aqsa, točka 68.

79      Člen 1(2) Uredbe št. 2580/2001.

80      Sodba Kadi II, točka 113 in navedena sodna praksa.

81      Zlasti sodba Splošnega sodišča v zadevi PMOI, točka 144.

82      Točka 206 izpodbijane sodbe.

83      Točka 207 izpodbijane sodbe.

84      Točka 208 izpodbijane sodbe.

85      Točka 202 izpodbijane sodbe.

86      Točka 195 izpodbijane sodbe.

87      Točka 196 izpodbijane sodbe.

88      Glej točko 155 izpodbijane sodbe.

89      Sodba Kala Naft, točka 72 in navedena sodna praksa.

90      Glej točke od 77 do 91 zgoraj.