SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (tretji senat)
z dne 5. aprila 2006(*)
„Konkurenca – Člen 81 ES – Omejevalni sporazumi – Trg metionina – Enotna in nadaljevana kršitev – Globa – Smernice o načinu določanja glob – Teža in trajanje kršitve – Sodelovanje v upravnem postopku – Člen 15(2) Uredbe št. 17/62 – Domneva nedolžnosti“
V zadevi T-279/02,
Degussa AG, s sedežem v Düsseldorfu (Nemčija), ki jo zastopajo R. Bechtold, M. Karl in C. Steinle, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata A. Bouquet in W. Mölls, zastopnika, skupaj s H.‑J. Freund, odvetnik, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
ob intervenciji
Sveta Evropske unije, ki ga zastopata E. Karlsson in S. Marquardt, zastopnika,
intervenient,
zaradi razglasitve ničnosti Odločbe Komisije 2003/674/ES z dne 2. julija 2002 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva C.37.519 – Metionin; UL 2003, L 255, str. 1), ter, podredno, predloga za zmanjšanje globe, naložene tožeči stranki s to odločbo,
SODIŠČE PRVE STOPNJEEVROPSKIH SKUPNOSTI (tretji senat),
v sestavi M. Jaeger, predsednik, V. Tiili, sodnica, in O. Czúcz, sodnik,
sodna tajnica: K. Andová, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 27. aprila 2005,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Degussa AG (Düsseldorf) je nemška družba, ustanovljena leta 2000 z združitvijo podjetij SKW Trostberg in Degussa-Hüls, pri čemer je slednje nastalo leta 1998 s spojitvijo nemških kemičnih podjetij Degussa AG (Frankfurt na Majni) in Hüls AG (Marl) (v nadaljevanju: Degussa ali tožeča stranka). Proizvaja zlasti krmo za živali in je edino podjetje, ki skupaj proizvaja tri najpomembnejše esencialne aminokisline: metionin, lizin in treonin.
2 Esencialne aminokisline so aminokisline, ki jih organizem ne more ustvariti sam in jih je zato treba dodajati živilom. Prva aminokislina, katere odsotnost ustavi beljakovinsko sintezo drugih aminokislin, se imenuje „prva omejevalna aminokislina“. Metionin je esencialna aminokislina, dodana mešanicam in premiksom za vse živalske vrste. Uporablja se predvsem v krmi za perutnino (za katero tvori prvo omejevalno aminokislino), vse bolj pa tudi v krmi za prašiče in v posebni krmi.
3 Metionin obstaja v dveh glavnih oblikah: DL-metionin (v nadaljevanju: DLM) in metionin s hidroksianalogom (v nadaljevanju: MHA). DLM se proizvaja v kristalizirani obliki in tvori skoraj 100-odstotno aktivno vsebino. MHA, ki ga je v osemdesetih letih uvedel proizvajalec Monsanto, predhodnik podjetja Novus International Inc., predstavlja 88-odstotno nominalno aktivno vsebino. Leta 2002 je predstavljal približno 50 % svetovne potrošnje.
4 V odločilnem obdobju so bili trije glavni svetovni proizvajalci metionina, in sicer podjetja Rhône-Poulenc (sedaj Aventis SA) – katerega hčerinsko podjetje za proizvodnjo metionina je bilo podjetje Rhône-Poulenc Animal Nutrition (sedaj Aventis Animal Nutrition SA) –, Degussa in Novus. Podjetje Rhône-Poulenc je proizvajalo metionin v obeh njegovih oblikah, medtem ko je podjetje Degussa proizvajalo le DLM, Novus pa MHA.
5 Podjetje Rhône-Poulenc je 26. maja 1999 Komisiji predložilo izjavo, v kateri je priznalo, da je sodelovalo pri omejevalnem sporazumu o določitvi cen in dodelitvi kvot za metionin ter zahtevalo, da se uporabi Obvestilo Komisije o nenalaganju ali zmanjševanju glob v primeru kartelov (UL 1996, C 207, str. 4, v nadaljevanju: Obvestilo o ugodni obravnavi).
6 Uradniki Komisije in Bundeskartellamta (Nemškega zveznega urada za kartele) so 26. junija 1999, na podlagi člena 14(3) Uredbe Sveta št. 17 z dne 6. februarja 1962, prva Uredba o izvajanju členov [81] in [82] Pogodbe (UL 1962, 13, str. 204), tedaj v veljavi, opravili preiskave v prostorih družbe Degussa-Hüls v Frankfurtu na Majni.
7 Neposredno po teh preiskavah je Komisija 27. julija 1999 na družbo Degussa-Hüls, v skladu s členom 11 Uredbe št. 17, naslovila zahtevo za informacije glede dokumentov, najdenih pri preiskavi. Degussa-Hüls je na to zahtevo odgovorila 9. septembra 1999.
8 Komisija je 7. decembra 1999 zahteve za informacije ravno tako naslovila na podjetja Nippon Soda Co. Ltd (v nadaljevanju: Nippon Soda), Novus International Inc. (v nadaljevanju: Novus) in Sumitomo Chemical Co. Ltd (v nadaljevanju: Sumitomo), na podjetje Mitsui & Co. Ltd pa 10. decembra 1999. Ta podjetja so odgovorila februarja 2000, Nippon Soda pa je 16. maja 2000 predložil dodatno izjavo.
9 Komisija je 1. oktobra 2001 glede petih proizvajalcev metionina, med katerimi je tožeča stranka, sprejela obvestilo o ugotovitvah in možnih kršitvah. Enako obvestilo o ugotovitvah in možnih kršitvah je bilo naslovljeno na podjetje Aventis Animal Nutrition (v nadaljevanju: AAN), hčerinsko družbo v 100-odstotni lasti podjetja Aventis.
10 Komisija je v svojem obvestilu o ugotovitvah in mogočih kršitvah tem podjetjem očitala, da so od leta 1986 in (v večini primerov) do začetka leta 1999 sodelovala pri trajajočem sporazumu, ki je v nasprotju s členom 81 ES in členom 53 Sporazuma o evropskem gospodarskem prostoru (v nadaljevanju: Sporazum EGP) ter velja v vsem EGP-ju. Po mnenju Komisije je zadevni sporazum obsegal določitev cen metionina, vzpostavitev mehanizma za izvedbo zvišanja cen, razdelitev nacionalnih trgov in kvot za tržne deleže ter mehanizem za nadzor in izvedbo teh sporazumov.
11 Vse stranke so v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah in mogočih kršitvah Komisije podale svoja pisne pripombe, pri čemer sta družbi Aventis in AAN Komisijo obvestili, da naj bi podali le en odgovor v imenu obeh družb.
12 Komisija je odgovore prejela med 10. in 18. januarjem 2002. Podjetja Aventis, AAN (v nadaljevanju, skupaj: Aventis/AAN) in Nippon Soda so kršitev priznala ter v celoti priznala ugotovljeno dejansko stanje. Degussa je ravno tako priznala kršitev, vendar le za obdobje od 1992 do1997. Zaslišanje z zadevnimi podjetji je bilo 25. januarja 2002.
13 Na koncu postopka je Komisija – ob upoštevanju, da so podjetja Aventis/AAN, Degussa, Nippon Soda, Novus in Sumitomo sodelovala pri trajajočem sporazumu in/ali nadaljevanem usklajenem ravnanju, ki je vključevalo ves EGP, v okviru katerega so se sporazumeli glede ciljnih cen za metionin in se dogovorili za vzpostavitev mehanizma zvišanja cen, izmenjali informacije glede obsega prodaje in tržnih deležih ter nadzirali in izvedli te sporazume – sprejela Odločbo 2003/674/ES z dne 2. julija 2002 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva C.37.519 – Metionin) (UL 2003, L 255, str. 1, v nadaljevanju: Odločba).
14 V točkah od 63 do 81 Odločbe je Komisija omejevalni sporazum opisala kot sporazum, katerega namen je določitev razpona cen in „absolutno najnižjih cen“. Udeleženci naj bi se sporazumeli o nujnosti dviga svojih cen in ocenili, kaj je trg sposoben sprejeti. V več zaporednih „kampanjah“ naj bi se nato zvišalo cene, katerih izvedba je bila takoj po tem obravnavana na sestankih kartela. Poleg tega naj bi udeleženci izmenjali informacije glede količinskega obsega prodaje in proizvodnih zmogljivostih, kot tudi svoje ocene o celotnem količinskem obsega trga.
15 Glede izvedbe ciljnih cen je Komisija navedla, da so udeleženci nadzorovali prodajo, saj so bili izmenjani številčni podatki zbrani in se je o njih razpravljalo na rednih sestankih, ne da bi pri tem obstajal sistem nadzora ustreznega količinskega obsega, z mehanizmom nadomestila, čeprav je Degussa podala predloge v tem smislu. Redni večstranski (več kot 25 v letih med 1986 in 1999) in dvostranski sestanki naj bi bili bistvena značilnost organizacije kartela. Imeli naj bi obliko „sestankov na najvišji ravni“ in sestankov bolj tehnične narave na ravni sodelavcev.
16 Nazadnje naj bi bilo delovanje omejevalnega sporazuma mogoče razdeliti na tri ločena obdobja. Prvo, v katerem so bile cene najvišje, naj bi trajalo od februarja 1986 do leta 1989, končalo pa naj bi se z umikom podjetja Sumitomo iz omejevalnega sporazuma ter vstopom podjetja Monsanto z MHA-jem na trg. V drugem obdobju, ki je trajalo od 1989 do 1991, naj bi cene spektakularno padle. Udeleženci omejevalnega sporazuma so bili v negotovosti, kako naj se najbolje odzovejo na novonastale okoliščine (pridobiti nazaj tržne deleže ali se osredotočiti na cene), in so po več sestankih leta 1989 in 1990 sklenili, da je treba njihovo prizadevanje osredotočiti na zvišanje cen. V tretjem in zadnjem obdobju, ki je trajalo od leta 1991 do februarja 1999, naj bi povečanje prodaje MHA-ja, ki ga proizvaja podjetje Monsanto (Novus od leta 1991), udeležencem omejevalnega sporazuma narekovala ohranitev ravni cen.
17 Odločba med drugim vsebuje naslednje določbe:
„Člen 1
Podjetji Aventis […] in [AAN], skupno odgovorni, Degussa […] in Nippon Soda […] so kršila člen 81(1) Pogodbe in člen 53(1) Sporazuma EGP, s tem da so sodelovala na način in v okviru, opisanem v uvodnih izjavah, pri skupku sporazumov in usklajenih ravnanj v sektorju metionina.
Kršitev je trajala
– od februarja 1986 do februarja 1999.
[…]
Člen 3
Zaradi kršitve, navedene v členu 1, se podjetjem naložijo naslednje globe:
– Degussa […], globa v višini 118.125.000 evrov,
– Nippon Soda […], globa v višini 9.000.000 evrov
[…]“
18 Pri izračunu globe je Komisija, ne da bi se na to izrecno sklicevala, uporabila metodo, opisano v Smernicah o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 15(2) Uredbe št. 17 in člena 65(5) Pogodbe ESPJ (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: smernice), kot tudi Obvestilo o ugodni obravnavi.
19 Da bi določila osnovni znesek globe, je Komisija najprej upoštevala težo kršitve. Ob upoštevanju narave zadevnega ravnanja, njegovih učinkov na trgu metionina in obsega zadevnega geografskega trga je ugotovila, da so v Odločbi navedena podjetja zelo resno kršila člen 81(1) ES in člen 53(1) Sporazuma EGP (uvodne izjave 270 do 293).
20 S tem ko je med drugim menila, da bi bila potrebna različna obravnava, da bi se upoštevala dejanska gospodarska zmožnost podjetij za povzročitev večje škode drugim subjektom in potrošnikom in da bi se določila globa na ravni, ki zagotavlja zadosten odvračilni učinek, je Komisija menila, da je bilo glede na velike razlike v velikosti podjetij treba vzeti za osnovo njihove tržne deleže na svetovnem trgu metionina in da sta tako podjetji Rhône-Poulenc in Degussa tvorili prvo kategorijo podjetij, podjetje Nippon Soda pa drugo kategorijo. Zato je Komisija določila izhodiščni znesek globe za podjetji Aventis/AAN in Degussa na 35 milijonov evrov, izhodiščni znesek globe za podjetje Nippon Soda pa na 8 milijonov evrov (uvodne izjave od 294 do 302).
21 Da bi zagotovila zadosten odvračilni učinek in upoštevala dejstvo, da imajo običajno velika podjetja pravno in gospodarsko znanje in infrastrukturo, ki jim omogočata, da lažje spoznajo, da njihovo ravnanje predstavlja kršitev, in se zavedajo posledic, ki izhajajo iz tega iz prava konkurence, je Komisija nazadnje ocenila, da je bilo treba izhodiščni znesek glob, naložen podjetjema Aventis/AAN in Degussa ter izračunan glede na relativni pomen podjetja na zadevnem trgu, zvišati zato, da se upošteva obseg vseh sredstev teh podjetij. Komisija je zato odločila, da se izhodiščni znesek globe za podjetji Aventis/AAN in Degussa zviša za 100 % na 70 milijonov evrov (uvodne izjave od 303 do 305).
22 Drugič, glede trajanja kršitve je Komisija ocenila, da so bila podjetja Aventis/AAN, Degussa in Nippon Soda udeležena pri nadaljevani kršitvi od februarja 1986 do februarja 1999, torej dvanajst let in deset mesecev. Izhodiščni zneski glob, določeni glede na težo kršitve, so bili zato zvišani za 10 % na leto in za 5 % za polletje, torej za 125 %. Osnovni znesek globe je bil zato za podjetji Aventis/AAN in Degussa določen na 157,5 milijonov evrov, za podjetje Nippon Soda pa na 18 milijonov (uvodna izjave od 306 do 312).
23 Tretjič, Komisija je menila, da se pri podjetjih, ki so bila udeležena pri kršitvi, ne bi smelo upoštevati nobene oteževalne niti olajševalne okoliščine (uvodne izjave od 313 do 331).
24 Četrtič in zadnjič, Komisija je ob uporabi Obvestila o ugodni obravnavi, na podlagi naslova B tega obvestila, zmanjšala globo podjetja Aventis/AAN za 100 %. Po drugi strani pa je ocenila, da podjetji Nippon Soda in Degussa nista izpolnjevali niti pogojev za bistveno zmanjšanje zneska globe na podlagi naslova B niti pogojev za bistveno zmanjšanje zneska globe na podlagi naslova C Obvestila o ugodni obravnavi. Vseeno je priznala, da je podjetje Nippon Soda izpolnjevalo pogoje iz naslova D(2), prva in druga alineja, tega obvestila, podjetje Degussa pa je izpolnjevalo pogoje, določene v naslovu D(2), prva alineja, Obvestila, zato je zmanjšala znesek globe, naložene tem podjetjem, za 50 % oziroma za 25 % (uvodne izjave od 332 do 355).
Postopek in predlogi strank
25 Z vlogo, vloženo v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje dne 16. septembra 2002, je tožeča stranka vložila to tožbo.
26 Svet je 13. decembra 2002 predlagal intervencijo v sporu. S sklepom z dne 13. februarja 2003 je predsednik četrtega senata Sodišča prve stopnje ugodil predlogu Sveta za intervencijo, v podporo predlogom Komisije.
27 Z odločbo Sodišča prve stopnje je bil sodnik poročevalec dodeljen tretjemu senatu, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.
28 Sodišče prve stopnje je v okviru ukrepov procesnega vodstva, določenih v členu 64 Poslovnika Sodišča prve stopnje, pozvalo stranke, naj odgovorijo na določena vprašanja in predložijo določene dokumente. Stranke so te zahteve izpolnile.
29 Na podlagi poročila sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (tretji senat) odločilo, da bo začelo ustni postopek. Stranke so na obravnavi 27. aprila 2005 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja, ki jim jih je postavilo Sodišče prve stopnje.
30 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– Odločbo razglasi za nično;
– podredno, zmanjša naloženo globo;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
31 Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– zavrne tožbo;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
32 Svet Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– zavrne tožbo;
– odloči o stroških v skladu s predpisi.
Pravno stanje
33 Tožeča stranka v podporo svoje tožbe navaja štiri tožbene razloge. Prvi tožbeni razlog, v okviru katerega tožeča stranka uveljavlja ugovor nezakonitosti člena 15(2) Uredbe št. 17, je kršitev načela zakonitosti kazni. Drugi tožbeni razlog je napačna presoja enotnosti in nadaljevanja kršitve ter trajanja kršitve, pri kateri je bila tožeča stranka udeležena. Tretji tožbeni razlog je napačna presoja, napačne uporabe prava, napačno ugotovljeno dejansko stanje, kot tudi kršitve načela sorazmernosti, prepovedi retroaktivnosti kazni, enakega obravnavanja in obveznosti obrazložitve pri določitvi zneska globe. Nazadnje, četrti tožbeni razlog je kršitev načela „varstva poklicne tajnosti“, dobrega upravljanja in domneve nedolžnosti.
I – Prvi tožbeni razlog: kršitev načela zakonitosti kazni
A – Ugovor nezakonitosti člena 15(2) Uredbe št. 17
1. 1 Trditve strank
34 Tožeča stranka uveljavlja ugovor nezakonitosti v smislu člena 241 ES in navaja, da člen 15(2) Uredbe št. 17, ki v primeru kršitev prava Skupnosti Komisijo pooblašča, da lahko v primeru kršitev konkurenčnega prava Skupnosti naloži globe, krši načelo zakonitosti kazni kot korelat načela pravne varnosti, ki je splošno načelo prava Skupnosti, ker naj ta določba ne bi dovolj vnaprej določila prakse odločanja Komisije.
35 Podredno, tožeča stranka opozarja, da je načelo zakonitosti kazni uzakonjeno v členu 7(1) Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), ki določa, da se „ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno“. Isto načelo (nulla poena sine lege) vsebuje tudi člen 49(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki je bila razglašena 7. decembra 2000 v Nici (UL C 364, str. 1; v nadaljevanju: Listina) in je sestavni del ustavnih tradicij držav članic (glej na primer člen 103(2) nemške ustave). Iz tega načela naj bi, v skladu z razlago Evropskega sodišča za človekove pravice in Sodišča, izhajalo tako načelo prepovedi retroaktivnosti, kot tudi načelo zakonitosti kazni (glej zlasti sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi S. W. proti Združenemu kraljestvu z dne 22. novembra 1995, serija A št. 335, str. 35, in sodbo Sodišča z dne 12. decembra 1996 v zadevi X, C-74/95 in C-129/95, Recueil, str. I-6609, točka 25). V skladu s sodno prakso Sodišča naj bi bilo načelo zakonitosti kazni izraz načela pravne varnosti, ki je splošno načelo prava Skupnosti (sodbi Sodišča z dne 12. novembra 1981 v zadevi Salumi in drugi, od 212/80 do 217/80, Recueil, str. 2735, točka 10, in z dne 22. februarja 1984 v zadevi Kloppenburg, 70/83, Recueil, str. 1075, točka 11) in še posebej zahteva, da je zakonodaja Skupnosti jasna in predvidljiva za interesente, pri čemer ta zahteva po jasnosti in predvidljivosti še zlasti strogo velja za predpise, ki imajo lahko finančne posledice, kajti interesenti morajo imeti možnost, da se natančno seznanijo z obsegom njim naloženih obveznosti (glej sodbo Sodišča z dne 13. marca 1990 v zadevi Komisija proti Franciji, C-30/89, Recueil, str. I-691, točka 23, in zgoraj navedeno sodno prakso).
36 Glede meril, ki omogočajo presojo, ali je „zakon“ v smislu člena 7(1) EKČP dovolj predvidljiv in jasen, je tožeča stranka spomnila, da naj bi Evropsko sodišče za človekove pravice zahtevalo, da je ta zadevnim osebam dostopen in dovolj natančno opredeljen, da lahko – po potrebi ob pomoči poučenih svetovalcev – v razumnem obsegu predvidijo posledice, ki bi lahko izhajale iz določenega pravnega akta. Po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice pa zakon, ki daje pravico do prostega preudarka, sam po sebi ne krši te zahteve, kolikor so razsežnost in pogoji za izvrševanje tega pooblastila jasno opredeljeni glede na zadevni upravičeni interes, tako da je posameznik primerno zaščiten pred samovoljo (Evropsko sodišče za človekove pravice, sodbi v zadevi Margareta in Roger Andersson proti Švedski z dne 25. februarja 1992, serija A št. 226, str. 75, in v zadevi Malone proti Združenemu kraljestvu z dne 2. avgusta 1984, serija A št. 82, str. 66).
37 Tožeča stranka navaja, da velja načelo zakonitosti kazni tako za kazenskopravne sankcije, kot tudi za sankcije brez kazenskopravnega značaja v ožjem smislu in s tem tudi za člen 15(2) Uredbe št. 17, neodvisno od vprašanja pravne narave glob, ki jih je Komisija naložila na podlagi te določbe. Po mnenju Sodišča „ se sankcijo, tudi če nima kazenskopravnega značaja, lahko naloži[lo] le, če [je] temelji[la] na jasni in nedvoumni pravni podlagi“ (sodbi Sodišča z dne 25. septembra 1984 v zadevi Könecke, 117/83, Recueil, str. 3291, točka 11, in z dne 18. novembra 1987 v zadevi Maizena, 137/85, Recueil, str. 4587, točka 15). Opredelitev iz člena 15(4) Uredbe št. 17, v skladu s katero odločbe Komisije o naložitvi glob zaradi kršitve prava konkurence Skupnosti „nimajo kazenskega značaja“, naj bi bila v tem pogledu nepomembna, ker za presojo pravnega akta ni odločilna njegova označitev (Evropsko sodišče za človekove pravice, sodba v zadevi Engel in drugi proti Nizozemski z dne 8. junija 1976, serija A št. 22, str. 81). Iz velikosti naloženih glob ter njihove represivne in preventivne vloge naj bi, nasprotno, izhajalo, da je njihov značaj v bistvu kazenski oziroma kazenski v širšem smislu.
38 Ta razlaga naj bi bila tudi v skladu z razlago Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s pojmom kazenske obtožbe (Evropsko sodišče za človekove pravice, sodbe v zadevah Belilos proti Švici z dne 29. aprila 1988, serija A št. 132, str. 62 in 68 ; v zadevi Öztürk proti Nemčiji z dne 21. februarja 1984, serija A št. 73, str. 46 in naslednje, in v zadevi Engel in drugi proti Nizozemski, točka 37 zgoraj, str. 80 in naslednje), v skladu s katero imajo tudi nizke globe, naložene v okviru upravnega postopka, kazenskopravni značaj. Tožeča stranka, a fortiori, glede na to, da so te visoke, meni, da to velja tudi za globe, ki jih Komisija naloži zaradi kršitve prava Skupnosti..
39 Tožeča stranka navaja, da naj bi Sodišče odločilo, da je zahteva po pravni jasnosti „zlasti nujna na področju, na katerem lahko vsaka negotovost vodi […] do uporabe posebej občutljivih sankcij“ (sodba Sodišča z dne 10. julija 1980 v zadevi Komisija proti Združenemu kraljestvu, 32/79, Recueil, str. 2403, točka 46, kar pa je v primeru glob, naloženih na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17, podano.
40 Poleg tega tožeča stranka poudarja, da iz delitve pristojnosti med Svetom in Komisijo po členih 83 ES in 85 ES izhaja, da je za sprejetje uredb in direktiv za uveljavitev načel iz členov 81 ES in 82 ES pristojen samo Svet. Na podlagi zahtev, ki izhajajo iz načela zakonitosti kazni, naj torej Svet ne bi bil pristojen za prenos pristojnosti nalaganja glob na Komisijo, dokler ne bi obstajala dovolj določena ureditev.
41 Tožeča stranka navaja, da naj bi bila Komisija hkrati preiskovalni organ, tožilec in sodnik. Taka pooblastila, ki niso v skladu z ustavnimi tradicijami držav članic, pa bi morala biti opredeljena z jasnimi in nedvoumnimi pravili. Tožeča stranka ocenjuje, da bi morala Uredba Sveta o izvajanju členov 81 ES in 82 ES natančno opredeliti vsebino, namen in obseg sankcij. Poleg tega naj bi načelo zakonitosti kazni zahtevalo, da se določi zgornjo mejo, ki ne bi smela biti previsoka, da globe ne bi dobile kazenskopravnega značaja. Če je lahko globa neomejena, torej ne bi bila vnaprej določena s strani Sveta, temveč s strani Komisije kot izvršnega organa.
42 Tožeča stranka ocenjuje, da člen 15(2) Uredbe št. 17 ne izpolnjuje zgoraj opisanih zahtev, ki izhajajo iz načela zakonitosti kazni.
43 Prvič, Uredba št. 17 naj ne bi predvidela, v katerih primerih je treba zaradi kršitev členov 81 ES in 82 ES naložiti globo, in s tem Komisiji prepušča diskrecijsko pravico, da o tem odloči. V zvezi s tem se tožeča stranka sklicuje na sodbo Sodišča z dne 12. julija 1979 v zadevi BMW Belgium in drugi proti Komisiji (32/78, od 36/78 do 82/78, Recueil, str. 2435, točka 53), v skladu s katero naj bi bila Komisija pri izvrševanju diskrecijske pravice za odločanje o tem, ali bo ali ne bo naložila globe, popolnoma svobodna.
44 Drugič, tožeča stranka navaja, da člen 15(2) Uredbe št. 17 ne vsebuje s številko izražene zgornje meje. Tako naj ta okvir ne bi bil združljiv z načelom zakonitosti kazni in predstavlja prenos pristojnosti, ki jo ima na podlagi Pogodbe Svet, na Komisijo. Znesek globe naj v resnici ne bi bil določen vnaprej z Uredbo, temveč izključno s strani Komisije in to na način, ki ni niti predvidljiv niti preverljiv (glej sodbo v zadevi Komisija proti Franciji, točka 35 zgoraj, točka 23, in zgoraj navedeno sodno prakso). Nujnost, da se zagotovi odvračilni učinek glob, naj ne bi mogla upravičiti odsotnosti absolutne zgornje meje, ker je to zahtevo treba uskladiti z načelom zakonitosti kazni, ki je temeljno načelo prava Skupnosti z višjo pravno veljavo (sodbi v zadevi Kloppenburg, točka 35 zgoraj, točka 11, in v zadevi Salumi in drugi, točka 35 zgoraj, točka 10).
45 Tretjič, tožeča stranka se sklicuje na to, da zakonodajalec, razen teže in trajanja kršitve, ni opredelil meril za določitev glob. Vendar pa ta dva kriterija v praksi nimata skoraj nobenega omejujočega učinka za pooblastilo Komisije za odločanje po prostem preudarku. Poleg tega naj za Komisijo ne bi veljal noben zavezujoči ali izčrpen seznam meril, ki jih je treba upoštevati v vsakem primeru (sklep Sodišča z dne 25. marca 1996 v zadevi SPO in drugi proti Komisiji, C-137/95 P, Recueil, str. I-1611, točka 54, in sodba Sodišča z dne 17. julija 1997 v zadevi Ferriere Nord proti Komisiji, C-219/95 P, Recueil, str. I-4411, točka 33; sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 2002 v zadevi HFB in drugi proti Komisiji, T-9/99, Recueil, str. II-1487, točka 443), po drugi strani pa naj bi Komisija upoštevala številne oteževalne ali olajševalne dejavnike, ki jih naslovniki norme vnaprej ne morejo poznati.
46 Poleg tega zahteve, ki izhajajo iz spoštovanja načela enakega obravnavanja, ne omogočajo izravnanja te netočnosti, ker v skladu z ustaljeno sodno prakso Komisija ni zavezana skrbeti za to, da se v končnem znesku glob izražajo vse razlike v prometu med zadevnimi podjetji (sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 2002 v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, T-23/99, Recueil, str. II-1705, točka 278).
47 V prid teze tožeče stranke govori tudi sodba Bundesverfassungsgerichta (Nemško ustavno sodišče), v skladu s katero mora biti kazenskopravna norma, ki kot zgornjo mejo kazni določa premoženje obsojenega zaradi kršitve načela zakonitosti, razglašena za nično (sodba z dne 20. marca 2002, BvR 794/95, NJW 2002, str. 1779). V nasprotju s trditvami Sveta naj člen 81(2) nemškega zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (Gesetz gegen Wettbewerbsbeschränkungen (GWB)) ne bi vseboval nobene določbe, podobne členu 15(2) Uredbe št. 17, ker naj bi se zakonodajalec zavestno odpovedal takemu okviru.
48 Četrtič, tožeča stranka navaja, da praksa odločanja Komisije ponazarja, da je njena teza pravilna. To prakso naj bi zaznamovale pomembne razlike med zneski naloženih glob in močno povečanje teh zneskov v zadnjem času. Zlasti naj bi bilo od leta 1998 naloženih deset najvišjih glob, leta 2001 pa naj bi bila naložena rekordna globa v višini 855,23 milijonov evrov, od teh 462 milijonov enemu samemu podjetju v zadevi „Vitamini“ (Odločba Komisije C (2001) 3695, konč., z dne 21. novembra 2001, zadeva COMP/E-1/37.512). Ta znesek, ki je petnajstkrat presegel povprečne zneske glob, naloženih med leti 1994 in 2000, medtem naj bi druga najvišja globa iz leta 2001 (Odločba Komisije C (2001) 4573 konč., COMP/E-1/36.212 – Samokopirni papir), še vedno predstavljal šestkratnik te povprečne vrednosti.
49 Petič, tožeča stranka ocenjuje, da obstoječega sistema ne bi bilo mogoče upravičiti s potrebnim odvračilnim učinkom glob za podjetja. Natančnega zneska glob sicer ne bi bilo treba določiti vnaprej, vendar cilj odvračanja ne pooblašča Sveta, da se odpove „jasni opredelitvi meja pristojnosti, ki so dodeljene Komisiji“. Poleg tega naj bi pomanjkanje minimalne predvidljivosti glob podjetja v resnici odvrnilo od sodelovanja s Komisijo. Nasprotno pa bi možnost, da se vsaj približno oceni morebitne posledice ravnanja, po zgledu nacionalnih kazenskih zakonov, bolje zagotovila nameravani odvračilni učinek.
50 Šestič, tožeča stranka poudarja, da ne bi bilo mogoče izhajati iz tega, da Smernice odtehtajo nezakonitost člena 15(2) Uredbe št. 17. Po eni strani naj te Smernice ne bi mogle predstavljati pravnega akta v smislu člena 249 ES, po drugi strani pa naj bi bil v skladu s členom 83 ES le Svet pooblaščen za sprejetje predpisov s tega področja. Zato naj bi bil Svet zavezan k spoštovanju načela zakonitosti kazni. Iz istih razlogov neomejene pristojnost, ki je Sodišču priznana na podlagi člena 17 Uredbe št. 17, ne bi mogla odtehtati nezakonitosti člena 15(2) te uredbe. Kljub tej pristojnosti naj bi bila namreč Komisija primarno pristojna za določitev višine zneska globe in za ugotovitev dejanskega stanja v upravnem postopku. Poleg tega naj bi nedoločnosti člena 15(2) Uredbe št. 17 in pomanjkanje meril za nadzor vodili do tega, da bi neomejena pristojnost, ki jo ima sodišče Skupnosti, izgubila pomen. Nazadnje naj se od naslovnikov norme ne bi moglo zahtevati, da redno zahtevajo sodno varstvo, ker pravni okvir za določitev glob ni dovolj natančen. Izravnava napak zakonodajalca s strani sodišč Skupnosti naj bi presegala naloge, za katere je pristojna sodna oblast, in bi bila z vidika člena 7(1) ES vprašljiva.
51 Komisija meni, da trditve tožeče stranke niso utemeljene.
52 Poudarja, da predstavlja člen 15(2) Uredbe št. 17 jasno in nedvoumno pravno podlago, ki podjetjem omogoča, da dovolj natančno predvidijo mogoče posledice svojih ravnanj.
53 Poleg tega bi morala svoje pooblastilo za odločanje po prostem preudarku izvrševati ob spoštovanju v tej določbi navedenih meril glede teže in trajanja, splošnih načel prava Skupnosti, zlasti načel sorazmernosti in enakega obravnavanja ter sodne prakse Sodišča in Sodišča prve stopnje. Komisija poudarja, da mora spoštovati ta načela vsakič, ko izvršuje svojo diskrecijsko pravico (v zvezi s spoštovanjem načela enakega obravnavanja glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 20. marca 2002 v zadevi Brugg Rohrsysteme proti Komisiji, T-15/99, Recueil, str. II-1613, točka 149 in naslednje, in z dne 9. julija 2003 v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, T-224/00, Recueil, str. II-2597, točke 69, 207, 281 in 308; sklepne predloge generalnega pravobranilca Dámasa Ruiz-Jaraboja Colomerja glede sodbe Sodišča z dne 7. januarja 2004 v zadevi Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I-123, str. I-133, točka 96 in naslednje).
54 V nasprotju s trditvami tožeče stranke iz sodbe v zadevi BMW Belgium in drugi proti Komisiji, navedene zgoraj v točki 43, ne bi moglo izhajati, da se ta nadzor ne nanaša na odločitev, ali bo globa sploh naložena. Dejstvo, da je Sodišče v tej zadevi Komisiji priznalo možnost, da globo naloži preprodajalcu, medtem ko ta v prejšnjih zadevah tega ni storila, namreč ne pomeni, da bi bila pristojnost Komisije, da naloži globo oziroma je ne naloži, neomejena, ker je treba to izvrševati na podlagi objektivnih razlogov, ki ustrezajo namenu in cilju določbe, ki daje Komisiji to pristojnost.
55 Tožeča stranka naj se tudi ne bi mogla sklicevati na to, da gre pri Odločbi za „odločbo presenečenja“, ker odvračilni učinek globe vključuje, da je podjetja vnaprej ne morejo izračunati in primerjati s pričakovanim dobičkom. Vsekakor tožeča stranka ni mogla upravičeno pričakovati, da ji ne bo naložena globa, ki je višja od najvišjih glob, ki so bile naložene v obdobju kršitve (sodbi v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, točka 46 zgoraj, točka 241, in Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 53 zgoraj, točki 63 in 64).
56 Poleg tega naj bi stališču tožeče stranke, da je določitev globe samovoljna in netransparentna, nasprotovali neomejena pristojnost Sodišča prve stopnje, kot tudi sprejem Smernic januarja 1998, ki so bile razglašene za združljive s členom 15(2) Uredbe št. 17.
57 Svetu naj se tudi ne bi moglo očitati, da je kršil Pogodbo s tem, da je prenesel pristojnosti na Komisijo, ker člen 15(2) Uredbe št. 17 zaradi v njej navedenih meril, kot jih razlagajo sodišča Skupnosti, in zahteve po spoštovanju splošnih načel prava Skupnosti, predstavlja dovolj določeno pravno podlago glede na cilje, ki jih ima določanje glob. Očitek, da te Smernice ne bi mogle nadomestiti pomanjkljive določenosti te določbe, bi bil zato brezpredmeten. Poleg tega naj bi Smernice izboljšale pravno varnost in preglednost postopka odločanja.
58 Nazadnje, Komisija v zvezi z zvišanjem glob v zadnjih letih navaja, prvič, da povečanje prometa podjetij od šestdesetih let samo po sebi upravičuje manevrski prostor, ki je bil prepuščen Komisiji na podlagi izpodbijane določbe, in drugič, da mora imeti Komisija v skladu z ustaljeno sodno prakso (sodba Sodišča z dne 7. junija 1983 v zadevi Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točki 108 in 109; sodbi Sodišča prve stopnje v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, točka 46 zgoraj, točka 237, ter z dne 12. julija 2001 v zadevi Tate & Lyle in drugi proti Komisiji, T-202/98, T-204/98 in T-207/98, Recueil, str. II-2035, točki 144 in 145) možnost zvišanja višine glob, da bi okrepila njihov odvračilni učinek. Vendar naj ta diskrecijska pravica ne bi bila neomejena, ker Sodišče in Sodišče prve stopnje preverita, ali zatrjevani interes upravičuje zvišanja s strani Komisije (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Sarrió proti Komisiji, T-334/94, Recueil, str. II-1439, točke od 323 do 335, in z dne 20. marca 2002 v zadevi Lögstör Rör proti Komisiji, T-16/99, Recueil, str. II-1633, točka 251). Komisija nazadnje ugotavlja, da so kljub takšnemu zvišanju glob očitne, resne in dolgotrajne kršitve še vedno razmeroma pogoste.
59 Svet, ki je intervenient v sporu, meni, da je treba ugovor nezakonitosti iz člena 15 Uredbe št. 17 zavrniti kot neutemeljen. Priznava, da mora globa, čeprav gre za sankcijo brez kazenskopravnega značaja, temeljiti na jasni in nedvoumni pravni podlagi. Vendar meni, da člen 15 Uredbe št. 17 izpolnjuje te pogoje. Poleg tega naj bi se načelo nulla poena sine lege uporabljalo le za kazenske sankcije, kar pa niso globe, naložene na podlagi 15(2) Uredbe št. 17, v skladu z odstavkom 4 istega člena. Zahtev, ki izhajajo iz tega načela, se torej v tem primeru ne bi moglo uporabiti (sodba v zadevi Maizena, točka 37 zgoraj, točka 14; Evropsko sodišče za človekove pravice, sodba v zadevi Welch proti Združenemu kraljestvu z dne 9. februarja 1995, serija A št. 307).
60 Poleg tega Svet meni, da je višina sankcije dovolj določljiva, ker člen 15(2) Uredbe št. 17 določa zgornjo mejo globe, glede na promet zadevnega podjetja. Absolutna zgornja meja naj bi bila neprimerna, ker se odločbe Komisije nanašajo na posamične primere. Poleg tega naj bi bilo pooblastilo Komisije za odločanje po prostem preudarku omejeno tudi z obveznim upoštevanjem meril glede trajanja in teže kršitve, določenih v tem členu, kar je daleč od tega, da bi bilo neomejeno. Poleg tega bi morala Komisija upoštevati načela sorazmernosti in nediskriminacije.
61 Svet meni, da bi bilo težko določiti restriktivnejši okvir, ki bi omogočal, da se upošteva okoliščine vsake posamezne kršitve v njenem kontekstu in zagotovi zadosten odvračilni učinek. V preostalem naj Sodišče prve stopnje ne bi nikoli podvomilo v veljavnost člena 15(2) Uredbe št. 17, temveč ga je potrdilo (sodba v zadevi Tate & Lyle in drugi proti Komisiji, točka 58 zgoraj, točke od 98 do 101).
62 Glede očitka tožeče stranke, da prakso Komisije zaznamujejo zelo velike razlike v zneskih naloženih glob in njihovo močno povečanje v zadnjem času, Svet navaja, da navedbe le kažejo na to, da imajo zadevna podjetja različen promet in da se velikost zadevnih podjetij veča.
63 Napačna naj bi bila tudi trditev, da Komisija kopiči funkcije preiskovalnega organa, tožilca in sodnika, ker je podvržena neomejeni sodni kontroli in je ni mogoče opredeliti kot sodnika v lastni zadevi.
64 Enako velja za trditev, da naj bi Svet na Komisijo prenesel svojo pristojnost nalaganja glob. Prenos v korist Komisije zadeva le pristojnost sprejemanja odločb na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17, ki je izraz pristojnosti Sveta. To naj bi bilo v skladu s členom 202, tretja alineja, ES.
65 Nazadnje Svet opozarja, da so v nasprotju s trditvami tožeče stranke predpisi na ravni držav članic, zlasti na Švedskem in v Nemčiji, primerljivi.
2. 2 Presoja Sodišča prve stopnje
66 Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je načelo zakonitosti kazni korelat načelu pravne varnosti, ki je splošno načelo prava Skupnosti in zlasti zahteva, da je vsak predpis Skupnosti, zlasti če predpisuje ali dopušča nalaganje sankcij, jasen in določen, tako da se lahko zadevne osebe nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in dolžnostmi, ki iz njega izhajajo, ter lahko ustrezno ukrepajo(glej v tem smislu sodbe Sodišča z dne 9. julija 1981 v zadevi Gondrand Frères in Garancini, 169/80, Recueil, str. 1931, točka 17; v zadevi Maizena, točka 37 zgoraj, točka 15; z dne 13. februarja 1996 v zadevi van Es Douane Agenten, C-143/93, Recueil, str. I-431, točka 27, in v zadevi X, točka 35 zgoraj, točka 25).
67 To načelo, ki je del skupnih ustavnih tradicij držav članic in je bilo določeno v različnih mednarodnih pogodbah, zlasti v členu 7 EKČP, se upošteva tako pri normah s kazenskopravnim značajem, kot tudi pri posebnih upravnopravnih instrumentih, ki predpisujejo ali dovoljujejo nalaganje upravnopravnih sankcij (glej sodbo v zadevi Maizena, točka 37 zgoraj, točki 14 in 15, ter zgoraj navedeno sodno prakso). Načelo ne velja samo za norme, ki določajo znake kršitve, temveč tudi za norme, ki opredelijo posledice, ki izhajajo iz kršitve prvoimenovanih norm (glej v tem smislu sodbo v zadevi X, točka 35 zgoraj, točki 22 in 25).
68 V zvezi s tem je treba navesti, da člen 7(1) EKČP določa:
„Nihče ne sme biti obsojen za katerokoli dejanje, izvršeno s storitvijo ali z opustitvijo, ki ni bilo določeno kot kaznivo dejanje po domačem ali po mednarodnem pravu v času, ko je bilo storjeno. Prav tako se ne sme izreči strožja kazen od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči v času, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno.“
69 Po mnenju Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja iz te določbe, da mora zakon jasno opredeliti kršitve in kazni, s katerimi se te kaznujejo. Ta pogoj je izpolnjen, ko lahko naslovnik norme iz besedila zadevne določbe in po potrebi s pomočjo njene razlage s strani sodišč razbere, za katera dejanja in opustitve mora kazensko odgovarjati (Evropsko sodišče za človekove pravice, sodba v zadevi Coëme proti Belgiji z dne 22. junija 2000, Zbirka sodb in odločb, 2000–,VII, str. 145).
70 Svet poudarja, da se Sodišče prve stopnje pri preizkusu zakonitosti člena 15(2) Uredbe št. 17 ne bi moglo zgledovati po členu 7(1) EKČP in sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, ob upoštevanju, da člen 15(4) Uredbe št. 17 določa, da odločbe, ki jih sprejme Komisija, zlasti na podlagi odstavka 2 te določbe, nimajo kazenskopravnega značaja.
71 Ne da bi bilo treba odločiti o vprašanju, ali se zlasti zaradi vrste in stopnje strogosti glob, ki jih je naložila Komisija na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17, za take sankcije uporabi člen 7(1) EKČP, je treba ugotoviti, da tudi tedaj, ko se ugotovi, da se člen 7(1) EKČP uporabi tudi za take sankcije, iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da za izpolnjevanje zahtev te določbe ni treba, da so predpisi, na podlagi katerih so naložene sankcije, tako natančno opredeljeni, da so mogoče posledice kršitve predpisov predvidljive z absolutno gotovostjo.
72 Na podlagi sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice obstoj nedoločnih pojmov v določbi ne predstavlja nujno kršitve člena 7 EKČP in dejstvo, da daje zakon pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, samo po sebi ne pomeni kršitve zahteve po predvidljivosti, če je obseg in način izvrševanja te pristojnosti, glede na zadevne zakonite cilje, dovolj jasen, da se posamezniku zagotovi ustrezno varstvo zoper samovoljo (Evropsko sodišče za človekove pravice, sodba v zadevi Margareta in Roger Andersson proti Švedski, točka 36 zgoraj, str. 75). Pri tem Evropsko sodišče za človekove pravice poleg besedila zakona upošteva vprašanje, ali je ustaljena in objavljena sodna praksa pojasnila uporabljene nedoločne pojme (sodba v zadevi G. proti Franciji z dne 27. septembra 1995, serija A št. 325-B, str. 25).
73 V preostalem upoštevanje skupnih ustavnih tradicij držav članic ne vodi k temu, da se splošno načelo prava Skupnosti, za katero gre pri načelu zakonitosti kazni, razlaga drugače. Glede trditev tožeče stranke, ki se opirajo na sodbo Bundesverfassungsgerichta z dne 20. marca 2002 (točka 47 zgoraj), kot tudi glede trditev v zvezi s členom 81(2) GWB, ki naj ne bi vseboval nobene določbe, podobne členu 15(2) Uredbe št. 17, je treba poudariti, da tudi če bi se prve izkazale za umestne v okviru glob, naloženih podjetjem zaradi kršitev pravil o konkurenci, skupne ustavne tradicije držav članic ni mogoče izpeljati le iz pravnega položaja v eni sami državi članici. V tem smislu je, nasprotno, Svet, ki mu tožeča stranka v tej točki ni nasprotovala, pravilno izpeljal, da upoštevni predpisi drugih držav članic za izrek upravne sankcije, kot so na primer sankcije, izrečene zaradi kršitve nacionalnih predpisov s področja konkurence, predpisujejo podobne zgornje meje kot člen 15(2) Uredbe št. 17 ali celo podobna ali enaka merila kot navedena določba Skupnosti; Svet se v zvezi s tem sklicuje na primer Kraljevine Švedske.
74 Glede veljavnosti člena 15(2) Uredbe št. 17 je treba z ozirom na načelo zakonitosti kazni, kot ga je v skladu z opornimi točkami iz EKČP in ustavnimi tradicijami držav članic priznalo sodišče Skupnosti, navesti, da Komisija, v nasprotju z navedbami tožeče stranke, pri določitvi glob zaradi kršitev pravil o konkurenci nima neomejenega pooblastila za odločanje po prostem preudarku.
75 Člen 15(2) Uredbe št. 17 omejuje pooblastilo Komisije za odločanje po prostem preudarku. Po eni strani s tem, da je v njem navedeno, da lahko „Komisija […] podjetjem ali podjetniškim združenjem z odločbo naloži globe, v višini od [1000 evrov] do [1 milijona evrov] ali višjo vsoto, ki pa ne presega 10 % prometa v predhodnem poslovnem letu vsakega podjetja, udeleženega pri kršitvi“; določa zgornjo mejo glob na podlagi prometa zadevnih podjetij, to je na podlagi objektivnega merila. Tako tožeča stranka navaja, da čeprav ne obstaja absolutna meja za vse kršitve pravil o konkurenci, pa je globa, ki se sme naložiti, absolutno omejena in se jo da izračunati za vsako podjetje in za vsak primer kršitve, tako da je najvišji znesek globe, ki se lahko naloži zadevnemu podjetju, določljiv vnaprej. Po drugi strani je Komisija na podlagi te določbe zavezana, da v vsakem posameznem primeru določitve globe „upoštev[a] tež[o] in trajanje kršitve“.
76 Res je sicer, da ti dve merili Komisiji dajeta široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, vendar to ne spremeni dejstva, da gre za merili, ki so jih za podobne določbe sprejeli drugi zakonodajalci in ki Komisiji dopuščajo, da naloži sankcije ob upoštevanju stopnje nezakonitosti zadevnega ravnanja. Zato je treba v tej fazi izhajati iz dejstva, da člen 15(2) Uredbe št. 17 Komisiji sicer dopušča določeno polje proste presoje, vendar določa merila in meje, ki jih mora ta upoštevati pri izvrševanju svoje pristojnosti na področju glob.
77 Poleg tega je treba opozoriti na to, da mora Komisija pri določitvi glob, na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17, zavezana spoštovati splošna pravna načela, zlasti načelo enakega obravnavanja in sorazmernosti, kot jih je razvila sodna praksa Sodišča in Sodišča prve stopnje.
78 V nasprotju s trditvami tožeče stranke veljajo zgoraj opisane meje pooblastila Komisije za odločanje po prostem preudarku tudi za odločitev o tem, ali naloži globo ali je ne naloži, zlasti če Komisija uporablja Obvestilo o ugodni obravnavi, katerega veljavnost se ne izpodbija. V tem pogledu dejstvo, da je Sodišče v sodbi, na katero se sklicuje tožeča stranka (sodba v zadevi BMW Belgium in drugi proti Komisiji, točka 43 zgoraj, točka 53), pripoznalo, da okoliščina – da Komisija v prejšnjih podobnih primerih naložitve globe določenim gospodarskim subjektom ni štela za potrebno, tej ne odvzame pooblastila, ki ji ga izrecno daje Uredba št. 17, če so bili izpolnjeni pogoji za njegovo izvrševanje – ne more pomeniti, da ima Komisija diskrecijsko pravico, da ne naloži globe, ne da bi pri tem morala upoštevati, prvič, samoomejevanje izvrševanja svojega pooblastila, ki izhaja iz Smernic in Obvestila o ugodni obravnavi, ter zlasti, drugič, splošna pravna načela, posebej načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, kot tudi polni učinek členov 81 ES in 82 ES v splošnem ter načelo svobodne konkurence, ki izhaja iz člena 4(1) ES.
79 Dodati je treba, da Sodišče in Sodišče prve stopnje na podlagi člena 229 ES in člena 17 Uredbe št. 17 odločata z neomejeno pristojnostjo o tožbah zoper odločbe, s katerimi Komisija določa globe, in tako lahko odločbe Komisije ne le razglasita za nične, temveč tudi razveljavita, zmanjšata ali povečata naložene globe. Upravna praksa Komisije je tako podvržena neomejenemu nadzoru sodišča Skupnosti. V nasprotju s trditvami tožeče stranke ta nadzor sodišča Skupnosti ne privede do prekoračitve svojih pooblastil, s kršitvijo člena 7(1) ES, kajti po eni strani je tak nadzor izrecno predviden v zgoraj navedenih določbah, katerih veljavnost se ne izpodbija, po drugi strani pa jo sodišče Skupnosti izvršuje ob upoštevanju meril, določenih v členu 15(2) Uredbe št. 17. Zato je prav nadzor, ki ga izvaja sodišče Skupnosti, z ustaljeno in objavljeno sodno prakso omogočil, da se natančno opredelijo še nedoločeni izrazi iz člena 15(2) Uredbe št. 17.
80 Poleg tega je Komisija sama, na podlagi meril iz člena 15(2) Uredbe št. 17 in njihove natančne opredelitve s sodno prakso Sodišča in Sodišča prve stopnje, razvila znano in dostopno upravno prakso. Čeprav praksa odločanja Komisije ne predstavlja pravnega okvira za globe v zadevah konkurence (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 18. julija 2005 v zadevi Scandinavian Airlines System proti Komisiji, T-241/01, še neobjavljena v ZOdl., točka 87, in zgoraj navedeno sodno prakso), pa Komisija v skladu z načelom enakega obravnavanja, primerljivih dejanskih stanj ne sme obravnavati različno oziroma različnih dejanskih stanj enako, če tako obravnavanje ni objektivno utemeljeno (sodba Sodišča z dne 13. decembra 1984 v zadevi Sermide, 106/83, Recueil, str. 4209, točka 28, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi BPB de Eendracht proti Komisiji, T-311/94, Recueil, str. II-1129, točka 309).
81 Poleg tega lahko Komisija, v skladu z ustaljeno sodno prakso, višino glob vedno prilagodi, če to zahteva učinkovita uporaba skupnostnih pravil o konkurenci (sodbi v zadevi Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 58 zgoraj, točka 109, in v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, točka 46 zgoraj, točki 236 in 237), tako da se lahko tako spremembo upravne prakse šteje za objektivno utemeljeno, s ciljem, da se kršitve skupnostnih pravil o konkurenci na splošno prepreči. Nedavno povečanje glob, ki ga zatrjuje in izpodbija tožeča stranka, se torej samo po sebi ne more šteti za nezakonito z vidika načela zakonitosti kazni, ker ostaja v zakonitem okviru, opredeljenem v členu 15(2) Uredbe št. 17, kot ga razlaga sodišče Skupnosti.
82 Poleg tega je treba upoštevati, da je Komisija v prizadevanjih za transparentnost in povečanje pravne varnost za zadevna podjetja objavila Smernice, v katerih je pojasnila metodo izračuna, ki jo uporabi v vsakem posameznem primeru. Sicer pa je Sodišče menilo, da se je Komisija s sprejetjem tovrstnih pravil ravnanja in s tem, da je z njihovo objavo naznanila, da jih bo od sedaj naprej uporabila za primere, na katere se te nanašajo, sama omejila v izvrševanju pooblastila za odločanje po prostem preudarku in se od teh pravil ne more oddaljiti, ne da bi bilo to glede na okoliščine primera sankcionirano zaradi kršitve splošnih pravnih načel, kot sta načeli enakega obravnavanja in varstva zaupanja v pravo. Poleg tega pa Smernice, čeprav niso pravna podlaga za sporno odločbo, na splošno in abstraktno določajo metodologijo, ki si jo je Komisija določila za potrebe določitve višine glob, naloženih s to odločbo, in posledično podjetjem zagotavljajo pravno varnost (sodba Sodišča z dne 28. junija 2005 v zadevi Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C-189/02 P, C-202/02 P, od C-205/02 P do C-208/02 P in C-213/02 P, še neobjavljena v ZOdl., točki 211 in 213). Iz tega izhaja, da, v nasprotju s trditvami tožeče stranke, sprejetja Smernic s strani Komisije, kolikor je v zakonitem okviru člena 15(2) Uredbe št. 17, ni mogoče šteti kot kršitev pristojnosti, saj je le prispevalo k natančnejši določitvi meja za izvajanje pooblastila Komisije za odločanje po prostem preudarku, ki izhaja že iz te določbe.
83 Tako lahko razumen gospodarski subjekt, glede na zgoraj navedene različne dejavnike, po potrebi s pomočjo pravnega svetovalca dovolj natančno predvidi način in okvirno višino globe, ki mu grozi za določeno ravnanje. Dejstvo, da ta subjekt vnaprej ne more poznati natančne višine globe, ki jo Komisija naloži v posameznem primeru, ne predstavlja kršitve načela zakonitosti kazni, ker zaradi teže kršitev, ki jih mora sankcionirati Komisija, cilj represije in odvračila upravičujejo, da so podjetja omejena pri oceni prednosti, ki bi jih imela zaradi sodelovanja pri kršitvi, tako da vnaprej upoštevajo višino globe, ki bi jim bila naložena zaradi tega protipravnega ravnanja.
84 Tudi če podjetja vnaprej ne morejo natančno poznati višine globe, ki jo Komisija naloži v vsakem posameznem primeru, je treba opozoriti, da mora Komisija, v skladu s členom 253 ES, v odločbi, s katero je naložena globa, ne glede na njen splošno znani kontekst, podati obrazložitev, med drugim za višino naložene globe in metodo, ki jo je pri tem uporabila. Iz te obrazložitve mora biti jasno in nedvoumno razvidna presoja Komisije, tako da je prizadetim omogočena seznanitev z razlogi za sprejeti ukrep, ki je v pomoč pri presoji smotrnosti predložitve zadeve sodišču Skupnosti in glede na okoliščine primera omogoča izvedbo nadzora.
85 Nazadnje je neutemeljena trditev, da naj bi Svet z določitvijo okvira za globe v členu 15(2) Uredbe št. 17 ob kršitvi členov 83 ES in 229 ES na Komisijo dejansko prenesel pristojnost, ki jo ima na podlagi Pogodbe.
86 Po eni strani, kot je bilo navedeno zgoraj, člen 15(2) Uredbe št. 17 prepušča Komisiji široko pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, vendar njegovo izvrševanje omeji z navedbo objektivnih meril, ki jih mora Komisija upoštevati. Po drugi strani je treba, tako kot je to na glavni obravnavi storil Svet, opozoriti, da je bila Uredba št. 17 sprejeta na podlagi člena 83(1) ES, ki določa, da „ustrezne uredbe ali direktive za uveljavitev načel iz členov 81 in 82 sprejme Svet […] na predlog Komisije in po posvetovanju z Evropskim parlamentom“. Namen teh uredb ali direktiv je v skladu s členom 83(2)(a) in (d) ES zlasti „zagotovitev upoštevanja prepovedi iz členov 81(1) in 82 z določitvijo glob in periodičnih denarnih kazni“ ter „opredelitev nalog Komisije in Sodišča pri uporabi predpisov iz tega odstavka“. Spomniti je treba, da na podlagi člena 211, prvi pododstavek, ES, Komisija „skrbi za uporabo določb te pogodbe in ukrepov, ki jih institucije sprejemajo v skladu s to pogodbo“ in da ima, v skladu s tretjim pododstavkom istega člena, „lastno pristojnost odločanja“.
87 Posledično se ne more izhajati iz tega, da je nalaganje glob v primeru kršitev členov 81 ES in 82 ES izvirna pristojnost Sveta, ki naj bi to pristojnost oziroma pristojnost za njeno izvajanje prenesel na Komisijo v smislu člena 202, tretji pododstavek, ES. V skladu z navedenimi določbami Pogodbe je ta pristojnost zajeta v vlogi Komisije, da skrbi za uporabo prava Skupnosti, pri čemer je bila glede uporabe členov 81 ES in 82 ES ta vloga določena, uokvirjena in formalizirana z Uredbo št. 17. Pristojnost nalaganja glob, ki jo ta uredba daje Komisiji, izhaja tako iz samih določb Pogodbe in naj bi omogočila učinkovito uporabo prepovedi, predvidenih v teh členih (glej v tem smislu sodbo v zadevi Tate & Lyle in drugi proti Komisiji, točka 58 zgoraj, točka 133). Zato je treba trditev tožeče stranke zavrniti.
88 Iz vseh teh preudarkov sledi, da je treba ugovor nezakonitosti, ki se uveljavlja zoper člen 15(2) Uredbe št. 17, zavrniti kot neutemeljen.
B – Razlaga člena 15(2) Uredbe št. 17 v luči načela zakonitosti kazni
89 Če Sodišče prve stopnje člena 15(2) Uredbe št. 17 ne bi razglasilo za neveljavnega, tožeča stranka podredno navaja, da bi bilo treba to določbo konkretizirati in razlagati ozko z ozirom na načelo zakonitosti kazni, prakse odločanja Komisije in sodne prakse v zvezi s členoma 81 ES in 82 ES. V tem pogledu daje nekaj predlogov, ki naj bi omogočili zadostno predvidljivost glob in predlaga razglasitev ničnosti odločbe.
90 Komisija in Svet menita, da so te trditve neutemeljene.
91 V tem smislu zadostuje ugotovitev, da gre pri trditvah tožeče stranke v okviru drugega, podredno navedenega dela tožbenega razloga kršitve načela zakonitosti kazni le za ponavljanje določenih trditev, razdelanih že v prvem delu tega tožbenega razloga ter naperjenih proti praksi odločanja Komisije, ki je posledica uporabe Smernic, in proti odločbi, kolikor se v njej ta praksa kaže. Razen tega, da praksa odločanja Komisije ne more biti predmet ničnostne tožbe, je treba spomniti, da člen 15(2) Uredbe št. 17, v skladu z navedbami zgoraj, ne krši načela zakonitosti kazni in da so ravno praksa odločanja Komisije in Smernice pod nadzorom sodišča Skupnosti prispevale k večji pravni varnosti za podjetja. Odločbe se zato ne more šteti za nezakonito samo zato, ker predstavlja domnevno nezakonito uporabo prakse odločanja Komisije na področju glob. Te očitke je torej treba zavrniti.
92 Poleg tega je treba navesti, da kolikor tožeča stranka v okviru tega dela tožbenega razloga navaja trditve glede na domnevno odsotnost obrazložitve odločbe, zlasti v zvezi z določitvijo osnovnega zneska, dejanskimi učinki kršitve na trg in s povečanjem globe za zagotovitev zadostnega odvračilnega učinka, te trditve v glavnem spadajo v okvir tretjega tožbenega razloga, ki posebej zadeva vprašanje obrazložitve Odločbe in jih je zato treba preizkusiti v okviru tega tožbenega razloga.
93 Nazadnje se preostale trditve tožeče stranke, ki obsegajo splošne in teoretične preudarke, nanašajo na prakso odločanja – ki bi jo Komisija morala izvajati na podlagi novih določb, ki bi jih moral sprejeti Svet, in na podlagi razvoja sodne prakse, s katero bi Sodišče moralo začeti –, zato ne predstavljajo nobenega očitka pravne narave zoper Odločbo in jih je treba zavrniti.
94 V repliki in na obravnavi je tožeča stranka še dodala, da je treba za promet, na katerega se je nanašala zgornja meja globe v višini 10 % ustvarjenega prometa preteklega poslovnega leta pred izdajo odločbe o globi, šteti promet, ustvarjen na upoštevnem trgu, in ne celotnega prometa.
95 Kolikor je bilo iz teh trditev do sedaj mogoče zaključiti, da želi tožeča stranka odločbo izpodbijati, ker naj bi ji bila naložena globa, ki presega znesek 10 % prometa, ki ga je ustvarila na trgu metionina v zadnjem poslovnem letu pred izdajo odločbe, zadostuje preudarek – ne da bi bilo treba preveriti, ali je ta trditev glede na člen 48(2) Poslovnika dopustna in zlasti ali obstaja tesna zveza med njo in enim izmed tožbenih razlogov iz tožbe –, da niti na podlagi Uredbe št. 17 niti sodne prakse ali Smernic ni treba zneska globe določiti neposredno v funkciji velikost prizadetega trga, ker je ta dejavnik le eden izmed upoštevnih. V skladu z Uredbo št. 17, kot jo razlaga sodna praksa, mora biti globa, ki je naložena podjetju zaradi kršitve predpisov na področju konkurence, v sorazmerju s kršitvijo, ki se jo presodi celostno, zlasti ob upoštevanju njene teže (glej v tem smislu sodbi Sodišča prve stopnje z dne 6. oktobra 1994 v zadevi Tetra Pak proti Komisiji, T-83/91, Recueil, str. II-755, točka 240, in po analogiji z dne 21. oktobra 1997 v zadevi Deutsche Bahn proti Komisiji, T-229/94, Recueil, str. II-1689, točka 127). Kot je potrdilo Sodišče v točki 120 sodbe v zadevi Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 58 zgoraj, je treba pri oceni teže kršitve upoštevati veliko dejavnikov, katerih značaj in pomen sta odvisna od vrste zadevne kršitve in posebnih okoliščin posameznega primera (sodba Sodišča prve stopnje z dne 8. julija 2004 v zadevi JFE Engineering proti Komisiji, T-67/00, T-68/00, T-71/00 in T-78/00, še neobjavljena v ZOdl., točka 532).
96 Prav tako je v tem okviru treba dodati, da se v skladu z ustaljeno sodno prakso edini izrecni napotek na promet zadevnega podjetja, in sicer v členu 15(2) Uredbe št. 17 za odmero globe določena zgornja meja 10 % prometa, nanaša na globalni promet podjetja, ki ga je zadevno podjetje ustvarilo v svetovnem merilu (glej v tem smislu sodbo v zadevi Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 58 zgoraj, točka 119), in ne na promet, ki ga je ustvarilo na trgu, ki so ga prizadele posledice sankcioniranega protikonkurenčnega ravnanja. Kot izhaja iz iste točke te sodbe, naj bi se s to zgornjo mejo preprečilo, da bi bile globe v nesorazmerju z velikostjo podjetja (sodba v zadevi JFE Engineering proti Komisiji, točka 95 zgoraj, točka 533).
97 Posledično je treba drugi del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.
98 Zato je treba prvi tožbeni razlog zavrniti v celoti.
II – Drugi tožbeni razlog: napačna presoja enotnosti ali nadaljevane narave kršitve in trajanja kršitve
99 Tožeča stranka oporeka, da je sodelovala pri enotni in nadaljevani kršitvi od februarja 1986 do februarja 1999. Priznava, da je sodelovala pri kršitvi v času od 1986 do 1988 in po letu 1992, vendar pa naj bi bila protikonkurenčna ravnanja prekinjena med leti od 1988 do 1992, po drugi strani pa naj bi ta dejanja dokončno prenehala leta 1997. Podredno, meni, da bi Komisija v vsakem primeru morala upoštevati dejstvo, da so bili sporazumi prekinjeni od 1988 do 1992 in po letu 1997.
A – Prekinitev kršitve med leti od 1988 do 1992
1. 1 Trditve strank
100 Tožeča stranka navaja, da so bili „sestanki na najvišji ravni“ in protikonkurenčni sporazumi, neposredno po umiku podjetja Sumitomo iz omejevalnega sporazuma, prekinjeni leta 1988, nadaljevali pa so se šele leta 1992.
101 Prvič, tožeča stranka meni, da je Komisija s trditvijo iz uvodne izjave 212 Odločbe – da naj zato, ker udeleženci omejevalnega sporazuma niso sporočili svojega namena, da se spremeni ali odstopi od sporazumov, ne bi bilo dokazano, da je bil omejevalni sporazum med leti 1988 in 1992 prekinjen – in s tem – da je v uvodni izjavi 251 in naslednjih Odločbe navedla, da je treba zato, ker udeleženci omejevalnega sporazuma niso drug drugemu nikoli sporočili namena, da sporazume opustijo, sklepati, da ni prišlo do oblikovanja novega omejevalnega sporazuma, temveč le do organskega razvoja kompleksne strukture omejevalnega sporazuma – molče priznala, da nima neposrednih dokazov o obstoju omejevalnega sporazuma med leti 1988 in 1992. S tem naj bi se ob neupoštevanju zahtev glede izvedbe dokaza in načela in dubio pro reo oprla na domneve in ravnanje, ki je po njenem mnenju nujno (sodbe Sodišča z dne 16. decembra 1975 v zadevi Suiker Unie in drugi proti Komisiji, od 40/73 do 48/73, 50/73, od 54/73 do 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73, Recueil, str. 1663, točka 354; z dne 14. februarja 1978 v zadevi United Brands proti Komisiji, 27/76, Recueil, str. 207, točke od 261 do 266, in z dne 28. marca 1984 v zadevi CRAM in Rheinzink proti Komisiji, 29/83 in 30/83, Recueil, str. 1679, točka 16). Obojestranska obvestitev o namenu, da se omejevalni sporazum zaključi, naj ne bi predstavljala pogoja za prenehanje sporazuma, ki je v nasprotju s pravom konkurence (sodba v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, točka 46 zgoraj, točka 59 in naslednje). Zato naj ne bi bila dolžnost tožeče stranke dokazati, da v zadevnem časovnem obdobju ni sodelovala pri kršitvi, temveč naj bi bila Komisija tista, ki bi morala dokazati njeno dejansko udeležbo (sodba Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C-185/95 P, Recueil, str. I-8417, točka 58).
102 Drugič, tožeča stranka navaja, da je Komisija napačno ocenila različne dokumente, ki naj bi dokazovali obstoj omejevalnega sporazuma med leti 1988 in 1992.
103 V podporo svojim trditvam tožeča stranka navaja, prvič, da naj bi bilo v predstavitvi dejanskega stanja s strani podjetja Nippon Soda v njenih pripombah z dne 23. februarja 2000, na katere se opira Komisija, le na enem mestu omenjeno, da je med leti 1988 in 1990 prišlo do sestankov, ki naj bi se v takšni ali drugačni obliki in izključno na ravni sodelavcev zgodili do 13. maja 1998. Komisija pa naj ne bi upoštevala, da izjave podjetja Nippon Soda po eni strani potrjujejo, da so se „sestanki na najvišji ravni“ končali leta 1988, po drugi strani pa, da naj bi se sestanki na ravni sodelavcev med leti 1988 in 1990 nanašali le na način, kako bi se podjetja ščitila pred konkurentom Monsanto, in na organizacijo izmenjave informacij, kar ne predstavlja kršitve prava konkurence.
104 Drugič, glede zabeležke z dne 5. maja 1990, ki jo je podalo podjetje Nippon Soda (v nadaljevanju: zabeležka z dne 5. maja 1990) in iz katere je Komisija razbrala, da je bil leta 1989 sestanek, tožeča stranka nasprotno navaja, da so v tem dokumentu v uvodu navedeni razlogi, zaradi katerih naj bi bilo leta 1989 pretrgano poslovno sodelovanje, namreč spor s podjetjem Sumitomo na eni strani ter podjetjema Degussa in Rhône-Poulenc na drugi strani. Poleg tega naj bi zabeležka z dne 5. maja 1990 potrjevala, da je bil namen sestanka avgusta 1989, da se podjetje Degussa odvrne od prodaje metionina s popusti. Vendar iz te zabeležke izhaja, da je podjetje Degussa kategorično zavrnilo vse poskuse, da bi se ga odvrnilo od poslovnega cilja konkurirati podjetjema Monsanto in Sumitomo. Ta sestanek bi lahko šteli kvečjemu kot poskus podjetij Nippon Soda in Rhône-Poulenc, da bi prepričali tožečo stranko k sodelovanju pri kršitvi, in v vsakem primeru dokazuje, da ta ni imela protikonkurenčnega namena.
105 V preostalem naj bi Komisija iz zabeležke z dne 5. maja 1990, v uvodnih izjavah od 103 do 106 Odločbe, nepravilno sklepala, da je prišlo do vprašanja glede možnosti za nov sestanek, vendar naj ne bi bilo znano, ali je do tega sestanka dejansko prišlo, medtem ko naj bi podjetje Nippon Soda v zabeležki po drugi strani ugotovilo, da ni bilo mogoče doseči skupne ocene glede prodajne cene, ker tudi podjetje Rhône-Poulenc ni bilo zainteresirano za skupno politiko cen.
106 Nazadnje naj bi bilo v zabeležki z dne 5. maja 1990 navedeno, da „je vse govorilo v prid, da se podjetje Degussa [ni] preveč [zanimalo] za to, kaj [je] podjetje Rhône-Poulenc dejansko misli[lo]“. Tožeča stranka si torej zastavlja vprašanje v zvezi s podlago za trditev Komisije v uvodni izjavi 106 Odločbe, da so se podjetja Degussa, Rhône-Poulenc in Nippon Soda v letih 1989 in 1990 večkrat sestala, da bi razpravljala o cenah in podatkih o trgu ter da bi se dogovorila o skupnem odzivu na nov položaj na trgu. Podjetje Degussa naj bi, nasprotno, drugim udeleženim podjetjem jasno pokazala svoj namen, da ne želi nadaljevati z izvajanjem sporazumov.
107 Tretjič, tožeča stranka poudarja, da Komisija ni pravno zadostno dokazala udeležbe tožeče stranke pri kršitvi med leti 1990 in 1992. Iz dopolnilne izjave podjetja Rhône-Poulenc z dne 5. decembra 2000 izhaja, da naj bi bila na sestanku podjetij Degussa in Rhône-Poulenc z dne 10. junija 1990 sprejeta le odločitev, da se vzpostavi stik s podjetjem Nippon Soda, da bi se pogovorili o padcu cen in organizaciji pogostejših sestankov. Trditev Komisije, da omejevalni sporazum iz leta 1986 ni nikoli prenehal veljati in da je podjetje Nippon Soda že sodelovalo pri sprejemu teh ukrepov, naj bi bila napačna (uvodna izjava 110 Odločbe).
108 V preostalem naj zabeležka podjetja Nippon Soda glede sestanka v Seulu z dne 7. novembra 1990 (v nadaljevanju: zabeležka glede sestanka z dne 7. novembra 1990) ne bi vsebovala nobenega podatka v zvezi z dogovorom o objavi povišanja cen oziroma o njegovi izvedbi, temveč naj bi bilo v njej, nasprotno, navedeno, da podjetji Rhône-Poulenc in Degussa nista hoteli izvesti drugega zvišanja cen brez udeležbe podjetja Monsanto. V nasprotju z navedbami Komisije iz tega dokumenta tudi ni mogoče sklepati o prvem povišanju cen, kar potrjuje zabeležka z dne 5. maja 1990. Tožeča stranka poleg tega navaja, da se ni mogoče zanesti na navedbe v tej zabeležki, ker naj ne bi šlo za izvirnik, temveč za prevod, verjetno iz japonščine, kot dokazuje očitno napačna navedba letnice pri časovnem okviru „november 1998“.
109 Komisiji tudi ni uspelo dokazati kakršnegakoli sporazuma za leto 1991. V svoji izjavi z dne 26. maja 1999 naj bi podjetje Rhône-Poulenc navedlo, da je bil namen sestankov leta 1991 „vzpostavitev in poglobitev zaupanja med tremi konkurenti.“ Ti sestanki naj bi predstavljali pripravljalna pogajanja, ki pa niso dosegla stopnje poskusa sporazuma ali usklajenega ravnanja. Ta ocena je bila potrjena tudi v dopolnilni izjavi podjetja Rhône-Poulenc z dne 5. decembra 2000.
110 Komisija poudarja, da je pravno zadostno dokazala, da je tožeča stranka sodelovala pri enotni in nadaljevani kršitvi od februarja 1986 do februarja 1999 ter ponovila svoje navedbe iz uvodnih izjav od 96 do 115, 212, 255 in 256 Odločbe.
2. 2 Presoja Sodišča prve stopnje
111 Ugotoviti je treba, da tožeča stranka v tej tožbi ne zanika svoje udeležbe pri dveh, po njenem mnenju ločenih omejevalnih sporazumih, in sicer od februarja 1986 do jeseni 1988, tj. v obdobju, ko je pri omejevalnem sporazumu sodeloval tudi japonski proizvajalec Sumitomo, in od marca 1992 do oktobra 1997, ko je kršitev po njenem mnenju prenehala, medtem ko je po navedbah Komisije kršitev trajala do februarja 1999. Glede obdobja 1988‑1992 tožeča stranka meni, da Komisija ni dokazala obstoja omejevalnega sporazuma, pri katerem naj bi tožeča stranka sodelovala, in je zato s tem, ko je ocenila, da je sodelovala pri enotni in nadaljevani kršitvi od marca 1986 do marca 1999, kršila pooblastilo za odločanje po prostem preudarku.
112 Zato je treba ugotoviti, ali je Komisija pravno zadostno dokazala, da je tožeča stranka v obdobju od jeseni 1988 do marca 1992 sodelovala pri dejanjih, ki so predstavljala kršitev člena 81(1) ES in člena 53 Sporazuma EGP in so bila skupaj z nespornimi kršitvami pred tem obdobjem in po njem, zaradi svojega identičnega cilja izkrivljanja konkurence na skupnem trgu, del „skupnega načrta“. S tega vidika je treba za to obdobje preučiti dokaze, ki jih je zbrala Komisija, kot tudi ugotovitve, do katerih je prišla v uvodni izjavi 95 in nadaljnjih Odločbe.
a) Udeležba tožeče stranke pri sporazumu in/ali usklajenem ravnanju med leti 1988 in 1992
113 Najprej je treba opozoriti, da tožeča stranka Komisiji v prvi vrsti očita, da je v uvodnih izjavah 212 in 251 ter naslednjih Odločbe le zato, ker udeleženci omejevalnega sporazuma od 1986 do izstopa podjetja Sumitomo leta 1988 niso izrazili svojih namenov, da odstopijo od sporazumov, sklepala, da prekinitev omejevalnega sporazuma ni dokazana. S tem, ko se je opirala na to domnevo, naj bi Komisija obrnila dokazno breme, ki ga načeloma nosi sama.
114 V tem pogledu je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso zahteva po pravni varnosti, ki mora biti zagotovljena gospodarskim subjektom, pomeni, da mora v primeru spora glede obstoja kršitve pravil o konkurenci Komisija, ki nosi dokazno breme za kršitve, ki jih sama ugotovi, pravno zadostno dokazati obstoj dejstev, ki tvorijo znake kršitve. Glede zatrjevanega trajanja kršitve izhaja iz istega načela pravne varnosti, da Komisija, če ni dovolj dokazov za neposredno ugotovitev trajanja kršitve, navede vsaj dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so si časovno tako blizu, da se lahko razumno zaključi, da je kršitev trajala neprekinjeno med dvema konkretno navedenima datumoma (sodba v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, točka 101 zgoraj, točka 58, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 7. julija 1994 v zadevi Dunlop Slazenger proti Komisiji, T-43/92, Recueil, str. II-441, točka 79).
115 Načelo domneve nedolžnosti, kot izhaja zlasti iz člena 6(2) EKČP, se uvršča med temeljne pravice, ki so v skladu s sodno prakso Sodišča, podprto s preambulo Enotnega evropskega akta in členom 6(2) Pogodbe o Evropski uniji, kot tudi s členom 47 Listine, priznane kot del pravnega reda Skupnosti. Z vidika narave zadevnih kršitev, kot tudi narave in stopnje strogosti sankcij, ki so zanje predpisane, se načelo domneve nedolžnosti uporablja zlasti v postopkih v zvezi s kršitvijo pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja in na podlagi katerih se lahko naloži globe ali periodične denarne kazni (glej v tem smislu zlasti Evropsko sodišče za človekove pravice, sodbi v zadevi Öztürk proti Nemčiji, točka 38 zgoraj, in v zadevi Lutz proti Nemčiji z dne 25. avgusta 1987, serija A št. 123-A; sodbi Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C-199/92 P, Recueil, str. I-4287, točki 149 in 150, in v zadevi Montecatini proti Komisiji, C-235/92 P, Recueil, str. I-4539, točki 175 in 176).
116 V tem primeru je treba navesti, da je Komisija v uvodni izjavi 212 Odločbe izpostavila:
„[…] dejansko je v uvodnih izjavah od 95 do 125 prikazano, da so se udeleženci v letih 1989, 1990 in 1991 še naprej sestajali, ne da bi se v javnosti od predmetov teh sestankov distancirali. Ker je bila narava prejšnjih sestankov očitno protikonkurenčna, pomanjkanje dokaza o tem, da namen udeležbe na sestankih ni bil protikonkurenčen, daje podlago za ugotovitev, da se je nezakoniti načrt nadaljeval […]“
117 Vendar iz trditev Komisije v uvodnih izjavah od 96 do 125, 212 in 255 Odločbe izhaja, da se nikakor ni opirala samo ali pretežno na to, da udeleženci omejevalnega sporazuma leta 1986 niso izrazili svojih namenov, da nameravajo tega po letu 1998 odpraviti, temveč je izvedla podrobno analizo dokaznih listin, ki so ji jih posredovali udeleženci omejevalnega sporazuma, na podlagi katerih je zaključila, da ti niso izrazili svojih namenov, da odpravijo sporazume, in da poleg tega kartel ni nikoli prenehal s svojimi dejavnostmi.
118 Glede na celotno Odločbo se Komisiji torej ne bi moglo očitati, da je svojo presojo – da je šlo za enotno in nadaljevano kršitev, ki je bila torej podana tudi med leti 1988 in 1992 – utemeljila le na preudarku, da je treba zato ker udeleženci omejevalnega sporazuma iz leta 1986 niso izrazili svojih namenov, da ga odpravijo, izhajati iz tega, da je bil namen sestankov v času od 1989 do 1991 protikonkurenčen in da so ti predstavljali nadaljevanje prejšnjega omejevalnega sporazuma. Zato trditvi tožeče stranke, da se ugotovitev Komisije glede obstoja omejevalnega sporazuma po jeseni 1988 opira na eno samo domnevo, ni mogoče sprejeti.
119 Nasprotno je treba pojasniti, ali so listinski dokazi, na katere se je opirala Komisija, primerni za pravno zadostno ponazoritev, da je tožeča stranka sodelovala pri kršitvi predpisov konkurence v letih med 1988 in 1992, in, v primeru pritrdilnega odgovora, ali ta kršitev predstavlja nadaljevanje prejšnjega omejevalnega sporazuma, obstoj katerega tožeča stranka ni izpodbijala.
120 Iz preučitve spisa izhaja, da je treba v letih med 1988 in 1992 razlikovati med dvema obdobjema, prvim, ki je trajalo od konca leta 1988, ko je podjetje Sumitomo izstopilo iz začetnega omejevalnega sporazuma, do konca poletja 1990, in drugim obdobjem, ki je trajalo od konca poletja 1990 do marca 1992 in za katero tožeča stranka priznava, da je sodelovala pri kršitvi, ki je po njenem mnenju posebej opredeljena.
Obdobje od konca leta 1988 do konca poletja 1990
121 Glede obdobja od konca leta 1988 do poletja 1990 je treba spomniti, da je Komisija v uvodnih izjavah od 98 do 106 Odločbe navedla, da so se podjetja Degussa, Rhône-Poulenc in Nippon Soda, po izstopu podjetja Sumitomo iz prvotnega omejevalnega sporazuma, v letih med 1989 in 1990 večkrat sestala, da bi razpravljala o cenah in podatkih v zvezi s trgom in da bi se dogovorila glede skupne reakcije na nov položaj na trgu, do katerega je prišlo po vstopu podjetja Monsanto. Pri tem se je Komisija sklicevala na naslednje sestanke, za katere tožeča stranka ne trdi, da jih ni bilo:
Datum | Kraj | Udeleženci |
avgust 1989 | ni naveden | Nippon Soda, Degussa, Rhône-Poulenc |
jesen 1989 | Japonska | Nippon Soda, Degussa |
10. junij 1990 | Frankfurt na Majni | Degussa, Rhône-Poulenc |
122 Tožeča stranka je argumentirala, da ti sestanki naj ne bi bili dokaz o nadaljnjem obstoju omejevalnega sporazuma in da dokumenti, na katere se opira Komisija, nasprotno dokazujejo, da udeleženci sestankov niso bili enotni in da je zlasti tožeča stranka zavrnila vsak predlog glede omejevalnega sporazuma o cenah.
123 Iz odgovora podjetja Nippon Soda z dne 23. februarja 2000 na zahtevo za informacije, ki ga je nanj naslovila Komisija (v nadaljevanju: izjava podjetja Nippon Soda z dne 23. februarja 2000), in zabeležke z dne 5. maja 1990 izhaja, da so se „sestanki na najvišji ravni“ sicer končali leta 1988, vendar da so se – česar tožeča stranka ne zanika – po navedbah istih dokumentov sestanki na ravni sodelavcev nadaljevali med leti 1988 in 1998 ter da je bil v določeni meri namen teh sestankov nadomestitev prejšnjih „sestankov na najvišji ravni“.
124 Poleg tega, čeprav iz izjav podjetja Nippon Soda z dne 23. februarja 2000 ni mogoče zaključiti, da so se v obdobju od 1989 do 1990 udeleženci sestankov dogovorili glede določitve cen, dodelitvi kupcev ali omejitvi proizvodnih zmogljivosti, je treba navesti, da je v točkah 2.8 in 2.9 te izjave omenjeno, da se je razvil fleksibilnejši sistem „ciljnih cen“ ter da je bil namen sestankov zaščita pred konkurenco s strani novega tekmeca na trgu – Monsanto – in izmenjava informacij v ta namen. V točki 6.2, z naslovom „Predmet sestankov po 1. januarju 1990“, podjetje Nippon Soda potrjuje ta opis s tem, da navaja, da so dejavnosti podjetja Monsanto leta 1990 predstavljale glavno grožnjo za stranke sporazumov, in da so se sestanki, predstavljeni kot redni, osredotočali na izmenjavo informacij o teh dejavnostih in na razpravljanje o ciljnih cenah.
125 Iz zabeležke z dne 5. maja 1990 še posebej izhaja, da je bil sestanek podjetij Nippon Soda, Rhône-Poulenc in Degussa avgusta 1989, drugi sestanek podjetij Degussa in Nippon Soda pa jeseni 1989, čemur tožeča stranka ne oporeka. Namen teh sestankov je bil prepričati podjetje Degussa v prodajo metionina po znižani ceni. V skladu s to zabeležko je navedeni predlog zavrnila, tako da ni mogoče izhajati iz tega, da so stranke na teh sestankih dosegle sporazum o cenah. Vendar je v zabeležki navedeno, da je podjetje Degussa ob tej priložnosti med drugim še posebej navedlo, da naj bi bilo znižanje cen potrebno za ohranitev obsega prodaje in s tem kritja njenih fiksnih stroškov ter, da naj bi bila po njegovem mnenju razumna cena metionina približno 2,80 ameriških dolarjev za kilogram, medtem ko naj bi bila tedanja cena 3 USD/kg previsoka.
126 Tožeča stranka poudarja, da naj bi ta zabeležka dokazovala, da naj bi bil omejevalni sporazum med udeleženci na sestankih tedaj nemogoč.
127 Glede na to je treba pripoznati, da zabeležka z dne 5. maja 1990 razkriva, da je podjetje Degussa od leta 1989 do poletja 1990 bistveno znižalo cene, zlasti zato, da bi prevzelo kupce družbe Monsanto. Prav tako podjetje Nippon Soda potrjuje, da so se odnosi med podjetjema Degussa in Rhône-Poulenc poslabšali in da naj bi bila kratkoročna strategija podjetja Rhône-Poulenc najverjetneje taka, da še naprej konkurira podjetjem Monsanto, Degussa, Sumitomo in Nippon Soda.
128 Čeprav Komisija ni dokazala, da je obstajal sporazum o cenah, pa je vendar treba poudariti, da je dokazala, da je tožeča stranka v tem času prisostvovala na sestankih s podjetji Nippon Soda in Rhône-Poulenc in da so bile na teh sestankih izmenjane informacije o pogojih na trgu, razpravljalo se je o ravni cen, udeleženci pa so predstavili načrtovane poslovne strategije glede trga, pri čemer je tožeča stranka med drugim navedla ceno, za katero je menila, da je bila tedaj razumna, namreč 2,80 USD/kg.
129 Zato se iz tega kratkega obdobja neenotnosti med udeleženci, in sicer od konca leta 1988 do konca poletja 1990 ne more zaključiti, da je usklajevanje prenehalo, ker ne le, da so se sestanki redno nadaljevali, ampak je bil njihov predmet tudi dogovarjanje glede odziva na nov položaj na trgu. Okoliščina, da je tožeča stranka začasno znižala cene, da bi prevzela kupce podjetja Monsanto, in da je po točkah zavrnila predloge podjetij Nippon Soda in Rhône-Poulenc, naj cen ne zniža, ne more voditi do zaključka, da se je nameravala odklonilno opredeliti do vsebine sestankov in da je hotela ravnati samostojno, ker si je v skladu z zabeležko z dne 5. maja 1990 z drugimi udeleženci prizadevala za zvišanje cen že z julijem 1990, pri čemer je bilo odločilnega pomena prepričati podjetje Rhône-Poulenc, naj se pridruži skupnim prizadevanjem za zvišanje cen.
130 Sicer pa je treba ugotoviti, da domnevno nesoglasje med podjetjema Degussa in Rhône-Poulenc, o katerem se v zabeležki z dne 5. maja 1990 le domneva, ti podjetji ni oviralo, saj sta se poleti 1990 dvakrat srečali, prvič 10. junija 1990 v prostorih podjetja Degussa v Frankfurtu na Majni in drugič v Parizu. Ob tem drugem srečanju sta stranki, v skladu z nespornimi navedbami podjetja Rhône-Poulenc, izmenjali podatke o trgu. Zlasti Rhône-Poulenc je podjetju Degussa predstavilo podatke o svetovni prodaji, razpravljalo pa se je tudi o prodaji podjetja Degussa, čeprav to ni posredovalo nobenih natančnih številčnih vrednosti.
131 Iz tega sledi, kot je Komisija v glavnem navedla v uvodni izjavi 103 Odločbe, da je bil sicer prvotni omejevalni sporazum v času od konca leta 1988 do poletja 1990 podvržen določenim nihanjem zaradi izstopa podjetja Sumitomo in prihoda podjetja Monsanto na trg, vendar so podjetja Degussa, Rhône-Poulenc in Nippon Soda nadaljevala s sestanki v tem obdobju, da bi se sporazumela glede skupne strategije za boj proti konkurenci podjetja Monsanto in s tega vidika izmenjala informacije zlasti glede cen in prodaje podjetij Rhône-Poulenc, Nippon Soda in Degussa, kot tudi podatke o dejavnosti podjetja Monsanto.
132 V tej fazi zadostuje navedba, da izraz „usklajeno ravnanje“ zajema obliko koordinacije med podjetji, ki sicer še ni v taki fazi, da bi lahko govorili o obstoju sporazuma v pravem pomenu, vendar hote s praktičnim sodelovanjem nadomešča s tveganji povezano konkurenco (sodba Sodišča z dne 14. julija 1972 v zadevi ICI proti Komisiji, 48/69, Recueil, str. 619, točka 64). Merila za zadevno usklajevanje in sodelovanje je treba – pri čemer nikakor ne zahtevajo izdelave dejanskega „načrta“– razumeti v smislu temeljnega izhodišča določb Pogodbe o konkurenci, po kateri se mora vsak gospodarski subjekt samostojno odločiti, kakšna bo njegova politika na skupnem trgu. Sicer je res, da ta zahteva po samostojnosti ne izključuje pravice gospodarskih subjektov, da se na razumen način prilagodijo ugotovljenemu ali pričakovanemu ravnanju svojih konkurentov, vendar močno nasprotuje vsakršnemu neposrednemu ali posrednemu navezovanju stikov med subjekti, katerih namen ali učinek je vpliv na ravnanje dejanskega ali potencialnega konkurenta na trgu oziroma razkritje ravnanja, za katero se je sam odločil ali o njem razmišlja, takemu konkurentu (sodba v zadevi Suiker Unie in drugi proti Komisiji, točka 101 zgoraj, točki 173 in 174; sodba Sodišča prve stopnje z dne 20. aprila 1999 v zadevi Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, od T-305/94 do T-307/94, od T-313/94 do T-316/94, T-318/94, T-325/94, T-328/94, T-329/94 in T-335/94, Recueil, str. II-931, točka 720).
133 Za dokaz usklajenega ravnanja ni treba dokazati, da se je zadevni konkurent enemu ali več drugim konkurentom formalno zavezal k določenemu ravnanju oziroma da so se konkurenti skupno dogovorili o tem, kako bodo v prihodnje ravnali na trgu (sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. marca 2000 v zadevi Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, T-25/95, T-26/95, od T-30/95 do T-32/95, od T-34/95 do T-39/95, od T-42/95 do T-46/95, T-48/95, od T-50/95 do T-65/95, od T-68/95 do T-71/95, T-87/95, T-88/95, T-103/95 in T-104/95, Recueil, str. II-491, točka 1852). Zadostuje, da je konkurent z izjavo glede namena odpravil ali vsaj bistveno zmanjšal negotovost glede ravnanja, ki se ga na trgu od njega pričakuje (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 17. decembra 1991 v zadevi BASF proti Komisiji, T-4/89, Recueil, str. II-1523, točka 242, in v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, T-7/89, Recueil, str. II-1711, točka 260).
134 Poleg tega se, kot navaja tožeča stranka, za prenehanje omejevalnega sporazuma ne predvideva, da udeleženci omejevalnega sporazuma drug drugemu sporočijo svoje namene o njegovem prenehanju, vendar pa se v skladu z ustaljeno sodno prakso za podjetje, ki na sestankih, katerih predmet je protikonkurenčen, ne sodeluje aktivno in se javno ne opredeli odklonilno do vsebine teh sestankov ter s tem drugim udeležencem daje povod za domnevo, da soglaša s sklepi sestankov in se bo teh držalo, lahko šteje kot dokazano, da sodeluje pri omejevalnem sporazumu, ki je rezultat teh sestankov (sodbe Sodišča prve stopnje v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, točka 133 zgoraj, točka 232; z dne 10. marca 1992 v zadevi Solvay proti Komisiji, T-12/89, Recueil, str. II-907, točka 98, in z dne 6. aprila 1995 v zadevi Tréfileurope proti Komisiji, T-141/89, Recueil, str. II-791, točki 85 in 86).
135 Tudi če iz zgoraj navedenih delov spisa izhaja, da so bila med udeleženci sestankov lahko določena nesoglasja, to ne spremeni dejstva, da je do sestankov še naprej prihajalo in da se ne more šteti, da se je Degussa do njihove vsebine javno odklonilno opredelila, zlasti zato ker je navedla, kako namerava ravnati na trgu in za katero ceno meni, da je razumna in ker je pokazala svoj namen, da poda pobudo za usklajeno dejanje zvišanja cen julija 1990.
136 Poleg tega iz besedila člena 81(1) ES izhaja, da usklajeno ravnanje, razen usklajevanja med podjetji, vključuje temu ustrezno vedenje na trgu in vzročno zvezo med tema dvema elementoma (sodbi Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C-49/92 P, Recueil, str. I-4125, točka 118, in v zadevi Hüls proti Komisiji, točka 115 zgoraj, točka 161), pri čemer se, če zadevna podjetja ne dokažejo nasprotno, domneva, da podjetja, ki so udeležena pri usklajevanju in so še naprej dejavna na trgu, pri odločanju, kako bodo ravnala na trgu, upoštevajo informacije, ki so jih izmenjala s konkurenti (zgoraj navedeni sodbi Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 121, in Hüls proti Komisiji, točka 162). To velja toliko bolj, če se je usklajevanje dogajalo redno v daljšem časovnem obdobju, kot je bilo v tem primeru, saj je omejevalni sporazum začel obstajati leta 1986.
137 Iz zgoraj navedenega je treba zaključiti, da je Komisija v uvodni izjavi 106 Odločbe pravilno zastopala stališče, da „v vsakem primeru [drži], da so bile stranke … v letih 1989 in 1990 v medsebojnih stikih, si izmenjale informacije o cenah in prodaji ter [se] dogovarjale o zvišanju cen“, in je iz tega v uvodni izjavi 194 in naslednjih Odločbe, na podlagi zgoraj navedene sodne prakse, zaključila, da je bila tožeča stranka udeležena pri sporazumu in/ali usklajenem ravnanju v tem obdobju.
138 Vprašanje, ali bi bilo na podlagi zabeležke podjetja Nippon Soda z dne 7. novembra 1990 mogoče ugotoviti, da je bila „prva“ kampanja zvišanja cen že poleti 1990, je – kot je Komisija pravilno poudarila v uvodni izjavi 106 – v tem pogledu nepomembno, ker Komisija svojih ugotovitev ne opira na to okoliščino, ki je postransko predstavljena le kot verjetna. Sicer pa se take domneve ne da šteti za popolnoma neutemeljene ob upoštevanju, da je v uvodu te zabeležke jasno navedeno, da sta bili podjetji Rhône-Poulenc in Degussa na eni istrani„nervozni zaradi drugega predlaganega zvišanja cen“, na drugi strani pa je podjetje Degussa že izrazilo svoj namen, da julija 1990 zviša cene, in je zato, da bi organiziralo tristranski sestanek s podjetjema Rhône-Poulenc in Nippon Soda, stopilo v stik z njima.
139 Prav tako trditev tožeče stranke – da naj bi iz dopolnilne izjave podjetja Rhône-Poulenc z dne 5. decembra 2000 izhajalo, da naj bi se njegovi predstavniki 10. junija 1990 prvič srečali s predstavniki podjetja Degussa in da so se ob tej priložnosti odločili, da stopijo v stik s podjetjem Nippon Soda ter da tako v tem času tudi ni bilo niti dogovora niti nadaljevanja kateregakoli programa – ne omaje izjav podjetja Nippon Soda, prav tako ne njegove zabeležke, ki jo je posredoval 5. maja 1990 in iz katere izhaja, da so se sestanki med sodelavci v zadevnem obdobju nadaljevali in da je bil en sestanek podjetij Nippon Soda, Rhône-Poulenc in Degussa avgusta 1989, drugi, na katerem sta bili podjetji Degussa in Nippon Soda, pa jeseni 1989.
140 V dopolnilni izjavi podjetja Rhône-Poulenc z dne 5. decembra 2000, na katero se sklicuje tožeča stranka, je navedeno le, da sta gospoda H. in B. iz podjetja Rhône-Poulenc, vzpodbujala gospoda K., ki je v podjetje prišel aprila 1990, naj stopi v stik z ga. R iz podjetja Degussa, da bi se ji predstavil za naslednika g. B. Zato naj dejstvo, da sta se g. K. in ga. R. prvič sestala 10. junija 1990 ne bi pomenilo, da med podjetji Rhône-Poulenc, Degussa in Nippon Soda od konca leta 1988 do tega dneva ni bilo stikov. Prav tako le iz navedbe v tej izjavi, da naj bi se podjetji Rhône-Poulenc in Degussa na dvostranskem sestanku dne 10. junija 1990 odločili stopiti v stik s podjetjem Nippon Soda, da bi skupaj razpravljali o padcu cene metionina in možnosti rednih sestankov, ni mogoče zaključiti, da so ta podjetja, po izstopu podjetja Sumitomo iz omejevalnega sporazuma konec leta 1988, prekinila vsak dvostranski ali tristranski stik.
Obdobje od konca poletja 1990 do marca 1992
141 Glede obdobja od konca poletja 1990 do marca 1992 je treba najprej spomniti, da je bilo izjavi podjetja Rhône-Poulenc z dne 26. maja 1999 navedeno, da so se podjetja Degussa, Rhône-Poulenc in Nippon Soda sestala v Hongkongu konec poletja 1990, da bi razpravljala o nedavnem padcu cen metionina, in da so se ob tej priložnosti dogovorila za dvig svojih cen z 2,50 na 2,80 USD/kg.
142 V skladu z zabeležko podjetja Nippon Soda glede sestanka v Seulu 7. novembra 1990 – glede katerega se Komisija sprašuje, ali ne gre v resnici za sestanek z 19. novembra 1990, ki ga je podjetje Rhône-Poulenc v svoji dopolnilni izjavi z dne 5. decembra 2000 umestilo v Hongkong – so se udeleženci sporazumeli o naslednjih točkah: prvič, o ohranitvi cen (5,10 DEM/kg), ki obstajajo na območju, kjer prevladuje nemška marka (DEM), v prvem četrtletju leta 1991, drugič, o naznanilu zvišanja cen za približno 10 % na istem območju, z učinkom od aprila 1991; tretjič, o splošnem dvigu cen z januarjem 1991 v okviru druge kampanje, in četrtič, o prilagoditvi cen na območju, kjer je bila raven cen nizka (zlasti Kanada), da bi preprodajalce odvrnili od ponovnega izvoza. Poleg tega bi moral biti v Evropi konec februarja 1991 sestanek, na katerem bi razpravljali o cenah za mesec april 1991 in za obdobje po tem.
143 Posledično je najpozneje novembra 1990 med udeleženci sestankov obstajala skupna volja za izvedbo zvišanja cen, katerega modalitete so bile določene, tako da je treba šteti, da je med njimi obstajal sporazum.
144 V tem pogledu trditve tožeče stranke, ki ne izpodbija vsebine zabeležke podjetja Nippon Soda, ampak izhaja iz tega, da naj bi, nasprotno, ta zabeležka dokazovala, da podjetje Degussa ni nameravalo zvišati cen brez udeležbe podjetja Monsanto, ni mogoče sprejeti.
145 Po eni strani iz te zabeležke in zlasti pod (iii) („Podjetji Rhône-Poulenc in Degussa morata neodvisno stopiti v stik s podjetjem Monsanto in ga poskušati prepričati, naj se pridruži drugi kampanji zvišanja cen. Da bi bili pripravljeni na drugo predlagano zvišanje cen v januarju 1991 in po njem, bi morali biti sestanki s podjetjem Monsanto meseca novembra 199[0]“) ne izhaja, da je bila udeležba podjetja Monsanto potrebna predpostavka za sporazum. V navedeni zabeležki je bilo le omenjeno, da bi morali podjetji Rhône-Poulenc in Degussa poskušati prepričati podjetje Monsanto, naj pred predlaganim zvišanjem cen januarja 1991 pristopi k omejevalnem sporazumu, ne da bi nakazali, da bi lahko sporazum ob neudeležbi propadel. Zdi se, da je namen predvidenih prizadevanj bolj zvišanje učinkovitosti sporazuma, kot pa pogoj njegovega obstoja.
146 Po drugi strani, tudi če se domneva, da bi se ta navedba lahko razumela kot predpostavka za izvedbo sporazuma, to ne spremeni dejstva, da je med strankami obstajala skupna volja za dvig cen metionina na trgu, tako da je šlo za protikonkurenčni sporazum (glej v tem smislu sodbo v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 53 zgoraj, točka 228). Poleg tega je bil del sporazuma, ki je določal prilagoditve cen na območjih, kjer je bila raven cen nizka, da bi se preprodajalce odvrnilo od ponovnega izvoza, neodvisen od kakršnekoli udeležbe podjetja Monsanto.
147 Poleg tega domnevni indici, ki jih navaja tožeča stranka in ki naj bi dokazovali, da zabeležka podjetja Nippon Soda z dne 7. novembra 1990 ni izvirnik, temveč prevod, niso le preproste trditve, katerih točnosti sama ni mogla ugotoviti, temveč tudi nikakor niso take narave, da bi sprožili dvom o dokazni vrednosti tega dokumenta, in jih je treba zato zavrniti kot neutemeljene.
148 Nazadnje pa je treba v vsakem primer ugotoviti, da tožeča stranka ne izpodbija trditve podjetja Rhône-Poulenc, ki jo je navedlo v svoji izjavi z dne 26. maja 1999, Komisija pa jo je povzela v odgovoru na tožbo, in sicer da so se podjetja Nippon Soda, Degussa in Rhône-Poulenc konec poletja 1990 v Hongkongu dogovorila, da bodo zvišala cene z 2,50 na 2,80 USD/kg.
149 Glede obdobja po sporazumu iz novembra 1990 tožeča stranka ponovno navaja, da Komisija ni dokazala njene udeležbe pri sporazumu ali usklajenem ravnanju do marca 1992 in da je bil namen sestankov, ki se jih je, priznava, udeležila, le poglobitev zaupanja med konkurenti.
150 Ta trditev je očitno neutemeljena. Tožeča stranka ne upošteva, da čeprav je bilo v izjavi podjetja Rhône-Poulenc z dne 26. maja 1999, kot sama navaja, dejansko omenjeno, da naj bi bil namen sestankov vsako četrtletje v različnih evropskih in azijskih mestih, ki so se začeli v začetku leta 1991, poglobitev zaupanja med strankami, pa je bilo v istem dokumentu navedeno, da so udeleženci sestankov „razpravljali o proizvodnji konkurentov na Kitajskem in v Aziji, o kupcih in najnovejših pogodbah“ in da so „pogosto izmenjali številčne podatke o prodaji, izračunane na regionalni ravni ali na ravni države“. Nadalje, „čeprav ni nikoli prišlo do razdelitve strank, se je stalno prizadevalo, da se ohrani cene“. Dopolnilna izjava podjetja Rhône-Poulenc z dne 5. decembra 2000 dopolnjuje to predstavitev z navedbo, da so se na teh četrtletnih sestankih izmenjale informacije o strategiji cen in vprašanjih proizvodnje ter da so bile ciljne cene dogovorjene po regijah. Poleg tega je navedeno, da so stranke, če se je udeleženec pritoževal nad ravnanjem drugega konkurenta na trgu, poskušale nesoglasje odpraviti. Nazadnje podjetje Rhône-Poulenc navaja, da naj bi obstajalo soglasje o tem, da se ne uporabi drastičnih ukrepov, zlasti bistvenega znižanja cen.
151 Tako je Komisija v točkah od 115 do 123 Odločbe ob tem, da se je oprla na zgoraj opisane dokumente, v točki 125 Odločbe zavrnila navedbe podjetja Degussa, da njena udeležba na sestankih s protikonkurenčnim namenom ni bila dokazana pred letom 1992.
152 Res je, da v Odločbi za leto 1991 ni natančnih navedb v zvezi s časom in krajem teh srečanj. Vendar izjavi podjetja Rhône-Poulenc, ki jima tožeča stranka ne oporeka, jasno nakazujeta, da je bila odločitev, da bodo sestanki vsako četrtletje, sprejeta v začetku leta 1991. Poleg tega tako podjetje Nippon Soda kot podjetje Rhône-Poulenc te sestanke opisujeta kot ustaljeno prakso od 1991 do 1998. Le dejstvo, ki ga navaja tožeča stranka, da natančnega časa in krajev sestankov kartela v letu 1991 ni bilo mogoče dokazati, ne dopušča zaključka, da so dejavnosti kartela v tem obdobju prenehale, ker je bilo dokazano, da je bil že konec leta 1990 sprejet sporazum, tožeča stranka pa svoje udeležbe pri sporazumu iz marca 1992 ne izpodbija.
153 Spomniti je treba, da mora Komisija, ob pomanjkanju dokazov, s katerimi bi lahko neposredno dokazali trajanje kršitve, predložiti vsaj dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so časovno tako blizu, da je mogoče razumno zaključiti, da je ta kršitev med dvema konkretnima datumoma trajala neprekinjeno (sodbi Sodišča prve stopnje v zadevi Dunlop Slazenger proti Komisiji, točka 114 zgoraj, točka 79, in z dne 6. julija 2000 v zadevi Volkswagen proti Komisiji, T‑62/98, Recueil, str. II-2707, točka 188). Ker je Komisija pravilno dokazala obstoj nezakonitega sporazuma novembra 1990, ker tožeča stranka ne izpodbija obstoja kršitve od leta 1992 in ker so bila nazadnje v skladnih izjavah podjetij Rhône-Poulenc in Nippon Soda omenjeni redni četrtletni sestanki od začetka leta 1991, se šteje, da so te zahteve v tem primeru izpolnjene.
154 Iz vsega navedenega izhaja, da je Komisija pravilno zastopala stališče, da je tožeča stranka od konca leta 1988 do marca 1992 sodelovala pri sporazumu in/ali usklajenem ravnanju.
b) Enotna in nadaljevana narava kršitve
155 Spomniti je treba, da lahko kršitev člena 81(1) ES izhaja ne le iz izoliranega dejanja, temveč iz več dejanj ali iz nadaljevanega ravnanja. Te razlage ne bi izpodbijalo, da lahko eden ali več znakov dejanj ali nadaljevanega ravnanja, sam po sebi in obravnavan izolirano, ravno tako predstavlja kršitev teh določb (glej v tem smislu sodbo v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 136 zgoraj, točka 81). Kadar se različna dejanja vključijo v „enotni načrt“ zaradi identičnega namena izkrivljanja konkurence na skupnem trgu, je Komisija upravičena naložiti odgovornost za dejanja, glede na udeležbo pri kršitvi, upoštevani kot celoti (sodba Sodišča z dne 7. januarja 2004 v zadevi Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C-204/00 P, C-205/00 P, C-211/00 P, C-213/00 P, C-217/00 P in C-219/00 P, Recueil, str. I-123, točka 258).
156 Omejevalni sporazumi, pri katerih je tožeča stranka, kot sama priznava, sodelovala pred koncem leta 1988 in od marca 1992, so imeli z izjemo podjetja Sumitomo, ki je izstopilo leta 1988, iste udeležence in isti cilj kot omejevalni sporazum, pri katerem je bila tožeča stranka udeležena med leti 1988 in 1992, namreč usklajeno ravnanje na trgu metionina v EGP-ju, kot tudi izmenjavo podatkov o cenah, tržnih deležih in obsegu prodaje.
157 Komisija je v točkah od 206 do 212 Odločbe pravilno prišla do zaključka, da je treba kršitev, pri kateri so sodelovala podjetja Degussa, Rhône-Poulenc in Nippon Soda, opredeliti kot enotno in nadaljevano.
158 Očitek tožeče stranke, da naj bi bila kršitev od konca leta 1988 do marca 1992 prekinjena, je torej treba zavrniti.
B – Prenehanje kršitve
1. 1 Trditve strank
159 Tožeča stranka meni, da Komisiji ni uspelo dokazati njene udeležbe pri omejevalnem sporazumu po jeseni 1997, ko naj bi omejevalni sporazum prenehal zaradi odhoda g. H iz podjetja Rhône-Poulenc, čigar naslednik g. Z se je odločil prekiniti vse stike s konkurenti.
160 Ponovno obnovo stikov naj bi g. G., novi generalni direktor podjetja Rhône-Poulenc, marca 1998 odobril samo zato, da bi prekinil omejevalni sporazum in se s tem izognil prevelikim motnjam na trgu.
161 Nazadnje, naj obstoj sporazuma med podjetji Degussa in Rhône-Poulenc o zvišanju cen ne bi bil dokaz za ponovno vzpostavitev dejavnosti v okviru prvotnega omejevalnega sporazuma, pri katerem naj bi bila udeležena podjetja Degussa, Rhône-Poulenc in Nippon Soda.
162 Komisija ocenjuje, da ugovori tožeče stranke glede pomanjkanja dokazov za njene trditve, navedene v uvodnih izjavah od 180 do 185 Odločbe, niso utemeljeni.
2. 2 Presoja Sodišča prve stopnje
163 Prvič, navesti je treba, kot je navedla Komisija v uvodni izjavi 180 Odločbe, da je po odhodu g. H jeseni 1997 njegov naslednik g. Z dejansko odredil, da podjetje Rhône-Poulenc v celoti preneha komunicirati s svojimi konkurenti (dopolnilna izjava z dne 5. decembra 2000, stran 226 vloge), vendar je ugotovljeno, da je že marca 1998 naslednik g. Z, namreč g. G, odobril ponovno vzpostavitev stikov s konkurenti, da bi omogočil „mehak pristanek“ in se izognil prevelikim motnjam na trgu, hkrati pa je odredil, naj se redni četrtletni sestanki prenehajo.
164 Preudarek, da je bil namen stikov med udeleženci omejevalnega sporazuma, po mnenju generalnega direktorja podjetja Rhône-Poulenc, ki ni sodeloval pri sestankih, omogočiti mehko prenehanje omejevalnega sporazuma, ni dokaz za to, da je bilo dejansko tako, temveč dokazuje nasprotno, da so se podjetje Rhône-Poulenc in njegovi konkurenti do kasnejšega, dokončnega prenehanja omejevalnega sporazuma, še naprej nameravali usklajevati. Sicer pa to potrjuje še predmet sestankov po tem, ko je g. G dal odobritev, kot bo tudi obravnavano v nadaljevanju.
165 Okoliščina, da je Komisija v uvodni izjavi 181 Odločbe kot mogočo okoliščino za prenehanje četrtletnih sestankov navedla dejstvo, da so bili ti zelo opazni in da je zaradi napredovanja preiskave ameriških organov, pristojnih za konkurenco v sektorju vitaminov v tistem obdobju, obstajala nevarnost njihovega razkritja, je v tem pogledu nepomembna. To pojasnilo predstavlja po eni strani domnevo, na podlagi katere Komisija na tožečo stranko ne prelaga nobene posledice, po drugi strani pa nima nobenega vpliva na pravilnost ugotovitve Komisije, da je g. G, generalni direktor podjetja Rhône-Poulenc, že marca 1988 ponovno dovolil vzpostavitev stikov s konkurenti.
166 Drugič, Sodišče prve stopnje navaja, da tožeča stranka ne zanika naslednjih sestankov:
Datum | Kraj | Udeleženci |
maj 1998 | Frankfurt na Majni ali Düsseldorf | Degussa, Rhône-Poulenc, Nippon Soda |
Konec poletja/začetek jeseni 1998 | Heidelberg | Degussa, Rhône-Poulenc |
oktober 1998 | Pariz (zvečer) | Nippon Soda, Rhône-Poulenc |
oktober 1998 | Frankfurt na Majni | Nippon Soda, Degussa |
jesen 1998 | Tokio | Nippon Soda, Degussa |
4. februarja 1999 | Nancy | Degussa, Rhône-Poulenc |
4. februarja 1999 (zvečer) | Pariz | Nippon Soda, Rhône-Poulenc |
167 Prav tako je treba ugotoviti, da sta se v obdobju od jeseni 1997 do februarja 1999 podjetji Degussa in Rhône-Poulenc dvakrat sestali, prvič konec poletja ali v začetku jeseni 1998 v Heidelbergu, drugič pa 4. februarja 1999 v Nancyju. Po navedbah Komisije sta se podjetji Degussa in Rhône-Poulenc ob teh dveh priložnostih dogovorili za zvišanje cene in določitev ciljne cene (3,20 USD/kg ali 5,30 DEM/kg).
168 Tožeča stranka tega izrecno ne zanika, vendar trdi, da Komisija teh okoliščin ne bi mogla šteti kot dokaz nadaljnjega obstoja prvotnega omejevalnega sporazuma, pri katerem naj bi sodelovali trije udeleženci (Degussa, Rhône-Poulenc in Nippon Soda).
169 Tem trditvam ni mogoče pritrditi.
170 Kot Komisija namreč pravilno navaja, iz izjave podjetja Rhône-Poulenc izhaja, da so od aprila 1998 do 4. februarja 1999 obstajali dvostranski stiki, zlasti telefonski, med podjetjema Rhône-Poulenc in Degussa po eni strani ter podjetjema Rhône-Poulenc in Nippon Soda po drugi strani.
171 V preostalem podjetje Nippon Soda v izjavah zlasti navaja (priloga 7, str. 259), da se je na večerji oktobra 1998 v Parizu srečalo s predstavnikom podjetja Rhône-Poulenc in da se je s predstavniki podjetja Degussa prvič sestalo v Frankfurtu na Majni oktobra 1998, drugič pa v Tokiu jeseni 1998. Po navedbah podjetja Nippon Soda je bil namen teh sestankov razpravljati o pogojih na trgu in tendencah cen. Po navedbah v tem dokumentu sta se podjetji Rhône-Poulenc in Nippon Soda sestali 4. februarja 1999 v Parizu, in to isti večer, ko sta se sestali podjetji Degussa in Rhône-Poulenc v Nancyju, ter ob tej priložnosti razpravljali o povpraševanju in pogojih na trgu metionina (uvodna izjava 183 odločbe).
172 Nazadnje tožeča stranka tudi ne zanika dejstva, da je maja 1998 prišlo do tristranskega sestanka (po navedbah podjetja Rhône-Poulenc v Frankfurtu na Majni, po navedbah podjetja Nippon Soda v Düsseldorfu), na katerem je, v skladu z izjavama podjetja Rhône-Poulenc, ki ju tožeča stranka ne izpodbija, podjetje Nippon Soda potrdilo, da bi sodelovalo pri vsakem zvišanju cen.
173 Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka ne more trditi, da Komisija ni pravno zadostno dokazala sodelovanja podjetja Nippon Soda pri omenjenem usklajevanju v obdobju med jesenjo 1997 in februarjem 1999. V tem obdobju sta bila tako podjetje Rhône-Poulenc kot tožeča stranka še naprej v stiku s podjetjem Nippon Soda, da bi razpravljala o pogojih na trgu in ravni cen, medtem ko je podjetje Nippon Soda na zadnjem tristranskem srečanju maja 1998 izrazil načelni pristanek na vsako zvišanje cen. V teh okoliščinah dejstvo, da po tem sestanku med temi tremi družbami ni prišlo do tristranskega sestanka, očitno ne more voditi do zaključka, da je omejevalni sporazum v tem obdobju prenehal.
174 V tem pogledu trditev tožeče stranke, da iz točke 184 Odločbe izhaja, da je Komisija svojo presojo oprla na preprosto domnevo, da naj bi se po sestanku maja 1998 dvostranski stiki nadaljevali, očitno ni utemeljena. Iz uvodnih izjav od 182 do 184 izhaja, da je Komisija na podlagi ujemajočih se izjav podjetij Rhône-Poulenc in Nippon Soda dokazala, da so ti stiki obstajali, kot je bilo natančno prikazano zgoraj. Edina domneva Komisije v uvodni izjavi 184 zadeva vprašanje, na katerem tristranskem sestanku so udeleženci sklenili, da prekinejo s tristranskimi stiki, kar pa nima nobenega vpliva na pravilnost teh ugotovitev.
175 Tudi če ne bi bilo mogoče dokazati, da je podjetje Nippon Soda sodelovalo pri omejevalnem sporazumu po jeseni 1997, to ne bi spremenilo dejstva, da tožeča stranka ne oporeka, da je imela s podjetjem Rhône-Poulenc dva sestanka, prvega konec poletja ali na začetku jeseni 1998 v Heidelbergu, drugega pa 4. februarja 1999 v Nancyju, na katerih sta se dogovorili o ciljnih cenah in zvišanju cen, kot izhaja tudi iz dopolnilne izjave podjetja Rhône-Poulenc z dne 5. decembra 2000. Domnevni umik podjetja Nippon Soda iz prvotnega omejevalnega sporazuma ne bi vplival niti na očitno protikonkurenčni značaj teh sestankov niti na dejstvo, da je pri njih šlo za nadaljevanje omejevalnega sporazuma, v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 155 zgoraj.
176 Iz navedenega izhaja, da je treba zavrniti očitek tožeče stranke v zvezi z datumom, ko naj bi kršitev po mnenju Komisije prenehala.
C – Prekinitev omejevalnega sporazuma
177 Tožeča stranka podredno navaja, da bi, če se kršitev šteje za enotno in nadaljevano, Komisija morala upoštevati, da je bila kršitev prekinjena vsaj od konca leta 1988 do marca 1992 in od začetka jeseni 1997, kot se je upoštevalo v zadevi „predizolirane cevi“ (Odločba Komisije 1999/60/ES z dne 21. oktobra 1998 v zvezi s postopkom izvajanja člena 85 Pogodbe ES (IV/35.691/E-4 – Predizolirane cevi; UL 1999, L 24, str. 1).
178 V tem pogledu je treba najprej ugotoviti, da je očitek v celoti brezpredmeten, kolikor zadeva obdobje po jeseni 1997. Za prekinitev omejevalnega sporazuma bi šlo le, če bi bila enotna in nadaljevana kršitev v kratkem obdobju prekinjena, tako da se tega obdobja ne more šteti v celotno trajanje kršitve, pri čemer se je omejevalni sporazum nato v celoti nadaljeval. Ta metoda omogoča združljivost uporabe pojma enotne in nadaljevane kršitve z zahtevami, ki izhajajo iz natančnejše določitve trajanja kršitve, in ker je določitev globe med drugim odvisna od tega merila, z načelom sorazmernosti globe.
179 Tožeča stranka trdi, da je bil omejevalni sporazum prekinjen od jeseni 1997 do 4. februarja 1999, ko je po mnenju Komisije kršitev prenehala. Te trditve izpodbijajo navedbe glede časa, kdaj je kršitev prenehala, in s z njimi torej ponavljajo trditve tožeče stranke v tem pogledu. Očitek tožeče stranke v zvezi s prekinitvijo omejevalnega sporazuma po jeseni 1997 je treba zato zavrniti zaradi razlogov, navedenih v točkah od 163 do 176 zgoraj, iz katerih izhaja, da so po zadnjem tristranskem sestanku maja 1998 dvostranski stiki med podjetjema Nippon Soda in Rhône-Poulenc ter tožečo stranko obstajali do 4. februarja 1999.
180 Glede obdobja od konca leta 1988 do marca 1992 je treba spomniti, da praksa odločanja Komisije ne predstavlja pravnega okvira za globe v zadevah s področja konkurence (glej zlasti sodbo v zadevi Scandinavian Airlines System proti Komisiji, točka 80 zgoraj, točka 87, in zgoraj navedena sodna praksa). Poleg tega je treba ugotoviti, da je Sodišče prve stopnje v sodbi v zadevi Lögstör Rör proti Komisiji, točka 58 zgoraj (točke od 59 do 65), le navedlo, da je Komisija v odločbi glede omejevalnega sporazuma v zadevi „predizolirane cevi“ sama navedla in upoštevala okoliščino, da je bil omejevalni sporazum prekinjen od oktobra 1993 do marca 1994 in da tožeči stranki, v nasprotju z njenimi trditvami, ni očitala udeležbe pri protikonkurenčnem ravnanju v tem obdobju.
181 Posledično okoliščina, da je Komisija v zadevi predizolirane cevi upoštevala dejstvo, da je bil po njenem mnenju omejevalni sporazum prekinjen, kot taka ne more biti dokaz, da je ta Odločba protipravna, ker Komisija v njej ni postopala na enak način.
182 Poleg tega je treba razlikovati med tem primerom in zadevo predizolirane cevi, na katero se sklicuje tožeča stranka. V tej je namreč Komisija v uvodni izjavi 152 svoje odločbe zavzela stališče, da je bil v obdobju šestih mesecev, od oktobra 1993 do marca 1994, omejevalni sporazum, opredeljen kot enoten in trajajoč, prekinjen. Glede na to je po eni strani upoštevala, da so proizvajalci napovedali „cenovno vojno“ in da se je raven cen na glavnih trgih dejansko znižala za 20 %, po drugi strani pa, da so se proizvajalci v tem obdobju sicer na dvostranski ali tristranski ravni še naprej srečevali, vendar razen zahteve za povračilo podjetja Tarco, ki ga je zavrnilo podjetje Lögstör, ni bilo na razpolago nobene podrobnosti v zvezi s predmetom teh sestankov (uvodna izjava 52).
183 V tem primeru sicer iz zabeležke podjetja Nippon Soda z dne 5. maja 1990 izhaja, da je podjetje Degussa začasno znižalo ceno metionina, vendar se podobnost z zadevo predizolirane cevi s to ugotovitvijo izčrpa. V nasprotju z okoliščinami v slednji zadevi je Komisija v predloženi zadevi razpolagala z dokazili o tem, da je bil – tudi če udeležencem omejevalnega sporazuma najkasneje pred novembrom 1990 ni uspelo doseči dogovora o zvišanju cen – namen sestankov v obdobju od konca leta 1988 do novembra 1990, na katerih je tožeča stranka sodelovala, dogovor o skupni reakciji na vstop podjetja Monsanto na trg in izmenjava informacij o njegovih dejavnostih, obsegu prodaje in ceni metionina, kot je bilo ugotovljeno zgoraj.
184 Poleg tega, drugače kot v zadevi predizolirane cevi, iz izjave podjetja Rhône-Poulenc z dne 26. maja 1999 izhaja, da cene metionina poleti 1989 niso padle zato, ker je bila med konkurenti ponovno vzpostavljena prosta konkurenca, temveč zaradi vstopa na trg podjetja Monsanto z MHA-jem, kot tudi zaradi splošnega zmanjšanja povpraševanja. Prav tako iz zabeležke podjetja Nippon Soda z dne 5. decembra 1990 izhaja, da je podjetje Degussa ravno zato, da bi prevzela kupce podjetja Monsanto, najprej znižala cene in nato predlagala udeležencem omejevalnega sporazuma zvišanje cen z julijem 1990, ker je tudi podjetje Monsanto napovedalo zvišanje cen v juliju 1990.
185 Nazadnje, Komisija je, kot je bilo že predhodno ugotovljeno, pravilno ugotovila, da je bil pozno poleti in/ali novembra 1990 po četrtletnih sestankih, na katerih so bile izmenjane informacije o trgu in določene ciljne cene, sklenjen sporazum o zvišanju cen.
186 Z vidika dokazil, ki jih je predložila Komisija, je treba očitek tožeče stranke, da je bila kršitev prekinjena vsaj med leti 1988 in 1992, zavrniti kot neutemeljen. Ta zaključek ne vpliva na vprašanje, katere konkretne učinke je imela kršitev v tem obdobju na trgu.
187 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.
III – Tretji tožbeni razlog: napačna presoja, napačna uporaba prava in zmotna ugotovitev dejanskega stanja, kršitve načel sorazmernosti, enakega obravnavanja in prepovedi povratne veljave kazenskih sankcij, kot tudi obveznost obrazložitve pri določitvi zneska globe
188 Tretji tožbeni razlog je sestavljen iz štirih delov, ki se nanašajo na težo kršitve, zvišanje globe zaradi zagotovitve zadostnega odvračilnega učinka, sodelovanje tožeče stranke in kršitev načela prepovedi povratne veljave kazenskih sankcij.
A – Teža kršitve
189 Tožeča stranka navaja tri očitke, ki se nanašajo, prvič, na nezadostno obrazložitev pri ugotovitvi teže kršitve, drugič, na napako pri presoji obsega upoštevnega geografskega trga, in tretjič, na napako pri presoji v zvezi z učinki, ki jih je kršitev imela na trg.
1. 1 Utemeljitev teže kršitve
a) Trditve strank
190 Tožeča stranka navaja, da presoja Komisije, da je kršitev zelo resna, ni dovolj obrazložena, zlasti glede dejstva, da je osnovni znesek globe (35 milijonov evrov) višji od zneska 20 milijonov evrov, ki v skladu s Smernicami velja za zelo resne kršitve. Poudarja, da bi v skladu z načelom zakonitosti kazni Komisija, pri opredelitvi kršitve kot zelo resne in določitvi osnovnega zneska, morala pretehtati različne dejavnike.
191 Komisija meni, da ta očitek ni utemeljen.
b) Presoja Sodišča prve stopnje
192 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti v obrazložitvi posamične odločbe jasno in nedvoumno podano sklepanje institucije, ki je sporni akt izdala, tako da se lahko zainteresirane stranke seznanijo z razlogi sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Zahteva po obrazložitvi se presoja glede na okoliščine primera. Ne zahteva pa se, da se v obrazložitvi navedejo vse upoštevne pravne ali dejanske okoliščine, saj je treba pri vprašanju, ali akt izpolnjuje zahteve člena 253 ES, opraviti presojo njegovega besedila in vseh pravnih pravila, ki urejajo zadevno področje (sodba Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C-367/95 P, Recueil, str. I-1719, točka 63).
193 Zlasti glede izračuna zneska glob, ki jih je naložila Komisija zaradi kršitve konkurenčnega prava Skupnosti, je treba navesti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso bistvena postopkovna zahteva, za katero gre pri obveznosti obrazložitve, izpolnjena, ko Komisija v svoji odločbi navede elemente presoje, na podlagi katerih je lahko ocenila težo in trajanje kršitve (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Sarrió proti Komisiji, C-291/98 P, Recueil, str. I-9991, točka 73). Nadalje je treba pri obsegu obveznosti obrazložitve upoštevati, da se pri ugotavljanju teže kršitve upošteva veliko število dejavnikov, ne da bi obstajal zavezujoči ali izčrpni seznam meril, ki jih je treba obvezno upoštevati (sklep v zadevi SPO in drugi proti Komisiji, točka 45 zgoraj, točka 54; sodbi Sodišča prve stopnje v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, točka 46 zgoraj, točka 378, in z dne 30. septembra 2003 v zadevi Atlantic Container Line in drugi proti Komisiji, T-191/98, od T-212/98 do T-214/98, Recueil, str. II-3275, točka 1532).
194 Prav tako je treba spomniti, da obveznost obrazložitve Komisiji ne nalaga, da v svoji odločbi navede številčne podatke v zvezi z načinom izračuna glob, temveč samo vidike, ki so ji omogočili, da oceni težo in trajanje kršitve (sodbi v zadevi Sarrió proti Komisiji, točka 193 zgoraj, točki 73 in 76, ter v zadevi Atlantic Container Line in drugi proti Komisiji, točka 193 zgoraj, točka 1558).
195 V tem primeru pa je Komisija v uvodnih izjavah od 271 do 275 najprej ponazorila, da je treba kršitev, in sicer razdelitev trga in določitev cen, ki je najpomembnejši dejavnik konkurence, po naravi kvalificirati za zelo resno. Komisija je nato v uvodnih izjavah od 276 do 291 navedla razloge, zaradi katerih je menila, da je imela kršitev dejanske posledice na trg. Nato je v uvodni izjavi 292 navedla, da je zadevni geografski trg predstavljala Skupnost v celoti, po njegovi vzpostavitvi pa ves EGP. Nazadnje je v uvodnih izjavah od 294 do 300 navedla, da je bilo treba upoštevati dejansko sposobnost podjetij, da bistveno škodijo konkurenci, in tako z vidika tržnih deležev udeležencev omejevalnega sporazuma podjetja razdeliti v dve kategoriji: prvo, v kateri sta podjetji Degussa in Rhône-Poulenc, in drugo, ki vključuje podjetje Nippon Soda. Komisija je nazadnje iz tega v uvodni izjavi 302 zaključila, da je treba osnovni znesek glob glede na težo določiti na 35 milijonov evrov za podjetji Degussa in Rhône-Poulenc ter na 8 milijonov evrov za podjetje Nippon Soda.
196 Ravno tako je treba v luči dejanskih elementov, ki opisujejo delovanje omejevalnega sporazuma in ki so navedeni v uvodnih izjavah od 79 do 185, zaključiti, da je Komisija v pravno zadostni meri predstavila razloge, ki so po njenem mnenju utemeljevali opredelitev, da je kršitev „zelo resna“. V skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 193 in 194 zgoraj, zahteva po obrazložitvi Komisije ne zavezuje k pojasnitvi računske ocene meril, ki jih je upoštevala pri določitvi teže kršitve. Trditev tožeče stranke – da naj bi Komisija s tem, ko ni navedla računskih ocen meril, upoštevanih v tem pogledu, in sicer narave kršitve, obsega zadevnega geografskega trga in dejanskih posledic kršitve na trgu, kršila načelo zakonitosti, katerega izraz je tudi obveznost obrazložitve – je torej treba zavrniti.
197 Nazadnje je treba v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da v Odločbi niso navedeni razlogi, ki utemeljujejo določitev višjega zneska od zneska, ki je kot najnižji predviden s Smernicami za zelo resne kršitve, spomniti, da so v skladu s točko 1 A, tretja alineja, teh smernic, katere zakonitosti tožeča stranka ne izpodbija, „predvideni“ zneski za kršitev, kvalificirano za zelo resno, „nad 20 milijonov [evrov]“. Komisija si je hotela s tem, v skladu s širokim pooblastilom za odločanje po prostem preudarku, ki ga ima na področju glob, pridržati možnost določitve osnovnega zneska, ki je višji od tega zneska, ob upoštevanju okoliščin vsakega primera. V teh okoliščinah ni razloga za to, da se od nje zahteva predstavitev posebnih razlogov, zaradi katerih je določila osnovni znesek v višini nad 20 milijonov evrov, če iz njene Odločbe pravno zadostno izhajajo razlogi, ki kot taki opravičujejo določitev osnovnega zneska na ravni, določeni z Odločbo. Kot izhaja iz točke 196 zgoraj, je treba upoštevati, da je Komisija pravno zadostno predstavila vidike, ki po njenem mnenju opravičujejo, da je bil osnovni znesek globe, na podlagi teže kršitve, določen na 35 milijonov evrov.
198 Očitek tožeče stranke, da sta opredelitev kršitve kot zelo resne in določitev osnovnega zneska globe, ob upoštevanju teže kršitve, na 35 milijonov evrov nezadostno utemeljeni, je torej treba zavrniti kot neutemeljen.
2. 2 Obseg upoštevnega geografskega trga
a) a) Trditve strank
199 Tožeča stranka poudarja, da v nasprotju s tem, kar trdi Komisija v svojem odgovoru na tožbo, iz določenih delov Odločbe posredno izhaja, da naj bi bil omejevalni sporazum svetovnega obsega. Komisija naj bi zlasti navedla, da naj bi se o zvišanju cene razpravljalo „za vsako regijo in vsako državo“ (uvodna izjava 128), in naj bi se na različnih mestih Odločbe sklicevala na druge regije sveta kot na EGP (uvodne izjave 138, 139, 155 in 158). Vendar naj ta ugotovitev ne bi bila podprta z dokazi. Po drugi strani naj bi Komisija z domnevo, da naj bi bila kršitev svetovnega obsega, kršila načelo ne bis in idem, in precenila učinke omejevalnega sporazuma.
200 Komisija meni, da ta trditev ni utemeljena.
b) b) Presoja Sodišča prve stopnje
201 Sodišče prve stopnje navaja, da čeprav vsebujejo določeni deli Odločbe kratke omembe neevropskih držav (glej zlasti uvodne izjave 87, 138 in 139), iz uvodne izjave 2 Odločbe vseeno jasno izhaja, da se je Komisija pri ugotovitvi kršitve omejila na celotni EGP. To se potrdi v uvodni izjavi 292, v zvezi s preizkusom obsega upoštevnega geografskega trga.
202 Trditev tožeče stranke, da naj bi Komisija izhajala iz svetovnega obsega omejevalnega sporazuma, je torej nepravilna. Tudi če bi bilo tako, je treba opozoriti, da Komisija pri določitvi zneska globe v uvodnih izjavah od 268 do 312 na noben način ni upoštevala morebitnega svetovnega značaja omejevalnega sporazuma, medtem ko so nekateri zgoraj navedeni vidiki – iz katerih naj bi bilo razvidno, da naj bi se izhajalo iz takega značaja – vsebovani le mimogrede v opisu delovanja omejevalnega sporazuma (uvodne izjave od 79 do 185). Nasprotno, iz uvodnih izjav 272, 275 in 293, kot tudi iz samega naslova dela v zvezi s „konkretnimi učinki kršitve na trg metionina v EGP“ izhaja, da se je pri določitvi zneska globe upoštevalo le elemente kršitve, ki zadevajo skupni trg in, po njegovi vzpostavitvi, EGP.
203 Prav tako je treba zaključiti, da Komisija, v nasprotju z navedbami tožeče stranke, domnevno svetovnega značaja omejevalnega sporazuma ni uporabila kot oteževalne okoliščine. Ta očitek je treba zato zavrniti.
3. 3 Presoja učinkov kršitve na trg
a) a) Trditve strank
204 Tožeča stranka meni, da Komisija ni v pravno zadostni meri izkazala konkretnega učinka, ki ga je imela kršitev na trgu.
205 Navaja, da omejevalni sporazum ni predvideval nobenega mehanizma za zvišanje cen in da naj bi bile določene le ciljne cene. Prav tako naj ne bi za zagotovitev ciljnih cen obstajal noben mehanizem za razdelitev kvot, obsega prometa ali kupcev, niti mehanizem nadzora in nadomestila.
206 Tožeča stranka poudarja, da naj bi Komisija ugotovila, da je bilo zaradi neudeležbe podjetja Novus pri omejevalnem sporazumu nemogoče doseči ciljne cene (uvodna izjava 276 in naslednje) in da naj bi se cene v letih od 1992 do 1997 kljub kršitvi znižale (uvodna izjava 287 in naslednje), ter napačno ocenila, da te okoliščine ne dokazujejo, da izvršitev sporazumov ni vplivala na strukturo in nihanje cen na trgu metionina, s tem pa naj bi tudi napačno ocenila konkretne učinke kršitve na trg.
207 Komisija naj bi ugotovila le učinke kršitve za trg in s tem kršila Smernice, ki v točki 1.A, tretji pododstavek, v zvezi s kategorijami kršitev in v skladu z njihovo težo določajo, da bo „[z]notraj vsake izmed teh kategorij in zlasti glede resnih in zelo resnih kršitev […] sprejeta lestvica višin glob omogočila uporabo različnega obravnavanja podjetij, v skladu z naravo storjenih kršitev“. Čeprav Komisija priznava, da je šlo pri kršitvi za večplasten položaj, saj se je med leti prilagajal dejanskim pogojem na trgu, naj ne bi izvedla diferenciacije konkretnih posledic tega večplastnega položaja.
208 Komisija naj bi s tem, da ni navedla dokazov za konkretne učinke omejevalnega sporazuma, narobe ocenila zahteve v zvezi z dokaznim bremenom. Tožeča stranka v zvezi s tem poudarja, da je Komisija v točki 287 Odločbe navedla, da udeležena podjetja niso podala dokazov za to, da uveljavitev sporazuma ni vplivala na določitev in nihanje cen na trgu metionina. Stvar Komisije naj bi bila, da sama dokaže tako razsežnost posledic, kot tudi obstoj kršitve (sodbi v zadevi Hüls proti Komisiji, točka 115 zgoraj, točka 154, in v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, točka 101 zgoraj, točka 58). Ker Komisija po mnenju tožeče stranke ni dokazala razsežnosti konkretnih posledic na trgu, je treba izhajati iz dejstva, da teh ni bilo, zaradi česar bi globa morala biti nižja. V teh okoliščinah tožeča stranka ocenjuje, da bi bil sprejemljiv le minimalni znesek, predviden za zelo resne kršitve, v višini 20 milijonov evrov.
209 Komisija meni, da ta trditev ni utemeljena.
210 Najprej opozarja, da v delu Odločbe v zvezi s konkretnimi posledicami kršitve nikakor ne zatrjuje, da so za zagotovitev ciljnih cen obstajali mehanizmi za zvišanje cen ali razdelitev kvot, obsega prodaje ali kupcev, niti mehanizem nadzora in nadomestila, tako da so trditve tožeče stranke v tem pogledu neutemeljene.
211 Nadalje trdi, da naj bi poleg konkretnih učinkov na trg upoštevala naravo kršitve in obseg zadevnega geografskega trga, česar tožeča stranka ne zanika.
212 Poleg tega naj bi bili protikonkurenčni sporazumi uveljavljeni, kupci pa naj bi za ciljne cene na splošno izvedeli prek strokovnega tiska. Te objave naj bi neizogibno imele posledice na trg (sodba Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Cascades proti Komisiji, T-308/94, Recueil, str. II-925, točka 177). Trud udeležencev omejevalnega sporazuma, da bi po prihodu podjetja Monsanto na trg preprečili padec cen in zmanjšanje povpraševanja, naj bi bil uspešen.
213 Komisija na podlagi tega zaključuje, da ne obstaja dvom, da je imel omejevalni sporazum konkretne učinke na trg, ki se jih lahko oceni tudi tedaj, ko ni mogoče ugotoviti, v kolikšni meri so se dejanske cene oddaljile od tistih, ki bi se oblikovale brez usklajevanja. Smernice naj bi namreč predvidevale, da Komisija upošteva konkretni učinek kršitve na trg in ne razsežnosti posledic.
b) b) Presoja Sodišča prve stopnje
214 Nato je treba ugotoviti, da Komisija Smernic v Odločbi sicer ni izrecno omenila, vendar je znesek globe, naložen tožeči stranki, kljub temu določila ob uporabi v njih določene metode izračuna.
215 V Smernicah (točka 1(A), prvi pododstavek) je navedeno, da je treba „[p]ri ocenjevanju teže kršitve […] upoštevati njen dejanski vpliv na trg, kjer se to lahko meri“.
216 V skladu s sodno prakso je Komisija zavezana izvesti tako oceno, če se te posledice lahko meri (sodba v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 53 zgoraj, točka 143).
217 V tem kontekstu se je Komisija opirala na dejstvo, da naj bi kršitev imela konkretne posledice na trg metionina v EGP-ju (točke od 276 do 291).
218 Podredno je treba upoštevati, da v tem primeru za nadzor presoje, ki jo je izvedla Komisija o učinkih kršitve, zadostuje ocena presoje učinkov omejevalnega sporazuma na cene.
219 Po eni strani je treba opozoriti na to, da je Komisija kršitev opisala kot omejevalni sporazum za ohranitev ali zvišanje cen, v okviru katerega so bile izmenjane informacije o obsegu prodaje in tržnih deležih, medtem ko so bili učinki kršitve na trgu ocenjeni le z vidika njenih posledic na cene. Po drugi strani ocena posledic omejevalnega sporazuma v vsakem primeru omogoča presojo, ali je bil namen izmenjave informacij o obsegu prodaje in tržnih deležih dosežen, ker naj bi ravno izmenjava omogočala učinkovito izvršitev omejevalnega sporazuma na cene (glej v tem smislu sodbo v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 53 zgoraj, točka 148, in zgoraj navedeno sodno prakso).
220 Poleg tega je treba v odgovor na trditev tožeče stranke, da odsotnost mehanizma za zvišanje cen, razdelitev obsega prodaje ali kupcev in za nadzor in nadomestilo, česar Komisija v okviru tega očitka ne izpodbija, dokazuje neobstoj konkretnih učinkov kršitve na trg, poudariti, da je neobstoj takih mehanizmov sicer lahko pojasnilo za to, da kršitev ni imela konkretnih učinkov na cene, vendar če je treba ugotoviti, da ti ne obstajajo, ni dopustno domnevati, da je bila kršitev brez takih učinkov. Zato je treba preizkusiti elemente, ki jih je navedla Komisija kot dokazilo za obstoj takih učinkov.
221 V tem okviru je Komisija menila, da je udeležencem omejevalnega sporazuma v celotnem času trajanja omejevalnega sporazuma uspelo obdržati cene na višji ravni, kot bi bilo to mogoče brez nezakonitih dogovorov (uvodna izjava 289).
222 Spomniti je treba, da je pri določitvi teže kršitve treba upoštevati zlasti normativni in gospodarski kontekst očitanega ravnanja (sodbi v zadevi Suiker Unie in drugi proti Komisiji, točka 101 zgoraj, točka 612, in v zadevi Ferriere Nord proti Komisiji, točka 45 zgoraj, točka 38). Iz sodne prakse izhaja, da se mora Komisija pri presoji konkretnih učinkov kršitve na trg opirati na konkurenco, ki bi normalno obstajala, če ne bi bilo kršitve (glej v tem smislu sodbo v zadevi Suiker Unie in drugi proti Komisiji, zgoraj navedena zadeva, točki 619 in 620; sodbi Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Mayr-Melnhof proti Komisiji, T-347/94, Recueil, str. II-1751, točka 235, in z dne 11. marca 1999 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, T-141/94, Recueil, str. II-347, točka 645).
223 Posledično lahko Komisija – če pri omejevalnem sporazumu glede cen ugotovi, da so sporazumi zadevnim podjetjem dejansko omogočili, da so dosegla višje transakcijske cene, kot bi sicer obstajale brez omejevalnega sporazuma – pri določitvi zneska globe upošteva pomen škodljivih učinkov kršitve na trg in glede na težo kršitve določi višje globe, kot pa bi bile določene brez take ugotovitve.
224 V okviru te presoje mora Komisija upoštevati vse objektivne pogoje na zadevnem trgu, glede na gospodarski in morebitni normativni kontekst. Upoštevati je treba „objektivne gospodarske dejavnike“, iz katerih izhaja, da se cene pri „prosti konkurenci“ ne bi gibale na enak način kot dejanske cene (sodbi v zadevi Cascades proti Komisiji, točka 212 zgoraj, točki 183 in 184, in v zadevi Mayr-Melnhof proti Komisiji, točka 222 zgoraj, točki 234 in 235).
225 V tej zadevi je Komisija v podporo svojim predlogom navedla tri bistvene vidike v zvezi z dejanskimi učinki omejevalnega sporazuma na raven cen.
226 Prvič, po eni strani je menila, da naj bi kršitev storila podjetja, ki so v zadevnem obdobju imela „levji tržni delež“, po drugi strani pa so imeli razkriti sporazumi neizbežno dejanske učinke na trg, ob upoštevanju, da sta bila njihov namen dvig cen na višjo raven, kot bi se sicer ustalile, in omejitev obsega prometa ter da so se izvajali več kot deset let (uvodne izjave 276, 278, 281 in 287).
227 V tem okviru je Komisija ugotovila, da so bili tajni sporazumi izvršeni in da so stranke v celotnem času trajanja sporazuma izmenjale podatke o prodaji, da bi se dogovorile o novih ciljnih cenah. Komisija dodaja, da naj bi bile nove ciljne cene kupcem dejansko naznanjene v strokovnem tisku (uvodna izjava 278).
228 Drugič, Komisija je ugotovila, da so udeleženci v prvih letih omejevalnega sporazuma poskušali predvsem zvišati cene metionina. Po prihodu podjetja Monsanto na trg leta 1989 in splošnem zmanjšanju povpraševanja naj bi udeležencem omejevalnega sporazuma s skupnimi močmi uspelo obrniti negativni trend padanja cenah. V nadaljevanju pa naj bi svoj trud usmerili predvsem v ohranitev obstoječe ravni cen (uvodna izjava 279).
229 To naj bi potrdila tudi zabeležka podjetja Nippon Soda glede sestanka z dne 17. maja 1993, iz katere naj bi izhajalo, da se je cena metionina dvigala. Podjetju Degussa naj bi podjetju Cebeco, enemu njegovih največjih kupcev, uspelo prodati metionin po ceni 6,80 DEM/kg. Pred sestankom, ki je potekal 7. novembra 1990, so bile cene še 2,50 USD/kg (4,03 DEM/kg). Poleg tega naj bi se udeleženci sporazuma na sestanku novembra 1990 dogovorili za zvišanje cen z 2,50 na 2,80 USD/kg (4,51 DEM/kg). Podjetje Nippon Soda naj bi omenilo višje cene: s prvim zvišanjem januarja 1991 naj bi se cena dvignila na 3,30 do 3,50 USD/kg (torej na povprečno 5,10 DEM/kg, po podatkih, ki jih je posredovalo podjetje Nippon Soda, in na cenovni razpon od 5,31 do 5,64 DEM/kg, po navedbah Evropskega statističnega urada (Eurostat)), z drugim zvišanjem pa na 3,60 do 3,70 USD/kg oziroma na 5,80 do 5,92 DEM/ kg (uvodna izjava 280).
230 Tretjič in zadnjič, Komisija je v uvodni izjavi 290 Odločbe navedla, da tudi zaradi stroškov, povezanih s tem, ni predstavljivo, da so se predstavniki podjetij redno srečevali po vsem svetu, da bi določili ciljne cene, če bi menili, da omejevalni sporazum ne bi imel vpliva oziroma le zelo majhen vpliv na trg metionina.
231 Najprej je treba opozoriti, kot je v bistvu navedla Komisija v uvodni izjavi 277 Odločbe, da se je dokaz konkretnih učinkov kršitve na trg v določenih primerih izkazal kot težek, ker zahteva primerjavo položaja, ki izhaja iz te kršitve, s položajem, ki bi nastal brez kršitve in je po naravi hipotetičen. V tem okviru je treba pri presoji vidikov, na katere se je Komisija oprla, da bi dokazala učinek na trg, upoštevati, prvič, da sega kršitev daleč nazaj (kot je Komisija ugotovila, tožeča stranka pa tega ne izpodbija, se je kršitev začela v začetku leta 1986) in, drugič, da je šlo za težnjo padanja cen v obdobju po letu 1993 (zlasti zaradi konkurence s strani podjetja Novus), tako da Komisiji ni bilo treba dokazati, da so se cene zaradi dogovora zviševale, temveč da bi brez dogovora padle še bolj, kot se je dejansko zgodilo.
232 Glede prve skupine vidikov, ki jih navaja Komisija, je treba ugotoviti, da sta dejstvo, da so imeli udeleženci sporazuma večinski tržni delež, in okoliščina – ki zadeva predmet in ne učinkov omejevalnega sporazuma, in sicer da je bil posebni namen tajnih sporazumov zvišanje cen nad raven, na kateri bi se te sicer ustalile, in omejitev prodajnih količin – le pokazatelja, da bi lahko kršitev imela pomembne protikonkurenčne učinke, ne pa da bi do teh prišlo. Poleg tega je treba poudariti, da se je v skladu z ugotovitvami Komisije od takrat, ko je vstopilo na trg podjetje Monsanto, tržni delež udeležencev omejevalnega sporazuma postopno zmanjšal in proti koncu omejevalnega sporazuma znašal 60 %, medtem ko je podjetje Novus (nekdanje podjetje Monsanto) v tem obdobju postalo glavni proizvajalec metionina z več kot 30-odstotnim tržnim deležem (uvodna izjava 44), kar je konec leta 1993 povzročilo zaskrbljenost udeležencev omejevalnega sporazuma (uvodna izjava 150).
233 Vendar je treba med drugim navesti, da je Komisija v pravno zadostni meri dokazala, da so bili sporazumi izvršeni in še posebej, kot je navedeno v uvodni izjavi 278, da so bile cene prilagojene pogojem na trgu (uvodne izjave 88, 128, 130, 139, 150 in 154), glede obdobij od leta 1986 do 1988 ter od 1992 do 1995 pa zlasti, da so bile nove ciljne cene sporočene kupcem, navadno v strokovnem tisku (uvodne izjave 88, 136, 157 in 167). Kot tudi navaja Komisija, ta naznanila cen vplivajo na trg in na obnašanje različnih tržnih udeležencev, tako z vidika ponudbe, kot tudi povpraševanja, ob upoštevanju tega, da predstavljajo ta naznanila referenco v primeru individualnih pogajanj glede transakcijskih cen s kupci (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Finnboard proti Komisiji, T-338/94, Recueil, str. II-1617, točka 342), katerih pogajalski prostor pri cenah je bil nujno omejen (glej v tem smislu sodbo z dne 20. aprila 2002 v zadevi Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točka 132 zgoraj, točka 745).
234 Nasprotno je treba navesti, da uveljavitev tajnih sporazumov glede cen in naznanitev ciljnih cen nista bili dokazani za obdobje od jeseni 1988 do poletja 1990, pri čemer Komisija navaja, da je v času, ko je prišlo na trg podjetje Monsanto, med udeleženci omejevalnega sporazuma obstajalo nesoglasje (uvodna izjava 100).
235 Glede analize zvišanja cen, ki jo je izvedla Komisija v uvodni izjavi 280, je treba ugotoviti, da na prepričljiv način omogoča ugotovitev, da so se ciljne cene, ki so jih določili udeleženci omejevalnega sporazuma med leti 1990 in 1993, zvišale. Spomniti je treba, da iz zabeležke z dne 5. maja 1990 izhaja, da so cene metionina leta 1989 bistveno padle in dosegle 2,00 USD/kg. Komisija opozarja, da je bila cena metionina, v skladu z izjavama podjetja Rhône-Poulenc, konec poletja 1990 2,50 USD/kg (4,03 DEM/kg) in da bi morala biti zvišana do 2,80 USD/kg (4,51 DEM/kg). Poleg tega podjetje Nippon Soda v zabeležki s sestanka z dne 7. novembra 1990 navaja, da so bile cene v tem obdobju na območju, kjer je prevladoval vpliv nemške marke, od 3,40 do 3,50 USD/kg. V zabeležki z dne 17. maja 1993 podjetje Nippon Soda navaja, da naj bi imele cene naraščajočo težnjo in da je podjetje Degussa v drugem četrtletju leta 1993 enemu izmed svojih kupcev metionin prodalo po ceni 6,80 DEM/kg. Poleg tega iz uvodnih izjav od 132 do 152, katerih vsebine tožeča stranka ne izpodbija, izhaja, da so se ciljne cene med letoma 1992 in 1993 zvišale s 6,05 (uvodna izjava 132) na 6,20 DEM/kg (uvodna izjava 137), pri čemer naj bi zadnji znesek, čeprav z določenimi izjemami, ostal v veljavi do tretjega četrtletja leta 1993 (uvodna izjava 144). Čeprav ti cilji niso bili vedno doseženi, iz uvodne izjave 136 izhaja, da je bila v Evropi povprečna cena metionina v četrtem četrtletju leta 1992 5,60 DEM/kg (oziroma 3,35 USD/kg) in v prvem četrtletju leta 1993 5,20 DEM/kg (oziroma 3,23 USD/kg). Iz tega izhaja, da so se od poletja 1990, medtem ko je bila pred tem težnja cen padajoča, ciljne in transakcijske cene zvišale ter v določeni meri ustalile, iz česar je Komisija pravilno zaključila, da je skupni trud udeležencev omejevalnega sporazuma v tem časovnem obdobju imel konkreten učinek na trg.
236 Vseeno je treba navesti, da Komisija ni na isti način pojasnila vpliva, ki ga je imel omejevalni sporazum pred poletjem 1990 – kar se zdi, da je izrecno pripoznala zlasti za obdobje od jeseni 1988 do poletja 1990 –, kot tudi njegovega vpliva na padajočo težnjo cen od leta 1993.
237 Glede obdobja od jeseni 1988 do poletja 1990 je bilo že navedeno, da je bil omejevalni sporazum zaradi odstopa podjetja Sumitomo, prihoda na trg podjetja Monsanto in splošnega zmanjšanja povpraševanja podvržen določenim nihanjem, ki so se med drugim izrazila v bistvenem padcu cen podjetja Degussa, ki je nameravalo predvsem pridobiti nazaj tržne deleže podjetja Monsanto, pri čemer je imel ta padec učinek na ves trg.
238 Prav tako iz uvodnih izjav od 152 do 179, glede obdobja od leta 1993 do prenehanja omejevalnega sporazuma, izhaja, da so ciljne cene postopno padle in da so udeleženci ugotovili, da ti cilji niso bili doseženi (uvodne izjave 152, 153 in 160). Med drugim je treba ugotoviti, da je Komisija sama ugotovila, da ciljne cene niso bile dosežene in da lahko to okoliščino pojasni trditev podjetja Degussa, namreč nesodelovanje družbe Novus pri omejevalnem sporazumu in odsotnost mehanizma za zvišanje cen, za razdelitev obsega prodaje oziroma kupcev in nadzora (uvodne izjave od 284 do 287). Ravno tako je priznala, da znižanje cen metionina v tem času ponazarja probleme ki so jih imeli udeleženci z zvišanjem cen v težavnem obdobju na trgu (uvodna izjava 288).
239 Kljub tem ugotovitvam je Komisija v uvodni izjavi 289 zaključila, da je udeležencem omejevalnega sporazuma v celotnem času trajanja tega uspelo obdržati cene na višji ravni, kot bi bilo to mogoče brez nezakonitih dogovorov.
240 Končno je treba glede vidika – ki ga je Komisija navedla nazadnje in v okviru te zadeve ponovila, in sicer da se udeleženci omejevalnega sporazuma ne bi redno sestajali v celotnem obdobju obstoja omejevalnega sporazuma, če ta sporazum ne bi imel nobenih učinkov na trg – navesti, da temelji na čistih domnevah in ne na objektivnih ekonomskih merilih. Ker je brez vsake dokazne moči, ga je treba zavrniti (sodba v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 53 zgoraj, točka 159).
241 V skladu z vsem navedenim je Komisija le delno dokazala dejanski učinek omejevalnega sporazuma na trg metionina v letih od 1986 do 1999. Zlasti bi Komisija morala upoštevati dejstvo, da je od jeseni 1988 do poletja 1990 nesoglasje med udeleženci omejevalnega sporazuma, skupaj s konkurenco novega tekmeca na trgu in splošnim padcem povpraševanja, imelo za posledico bistveni padec cen, kar je omajalo dokaze konkretnih učinkov usklajevanja v celotnem obdobju in podkrepilo hipotezo, da teh učinkov ni bilo. To velja toliko bolj, ker kot se je izkazalo pri obravnavi trajanja kršitve, ni bilo mogoče dokazati, da bi bil v tem obdobju sklenjen kakršenkoli sporazum o cenah.
242 Iz Odločbe ne izhaja, da bi Komisija posebej upoštevala ta dejavnik. Nasprotno, v uvodnih izjavah 97 in 255 je potrdila, da so se dejavnosti kartela nadaljevale z enako intenzivnostjo. Ravno tako iz uvodne izjave 291 izhaja, da je Komisija zavrnila ugovore tožeče stranke glede tega in menila, da ravnanje te v navedenem obdobju ni pomenilo, da udeleženci omejevalnega sporazuma niso izvajali tajnega sporazuma. Kot je bilo pred tem predstavljeno, Komisija ni dokazala niti da je bil med jesenjo 1988 in poletjem 1990 sklenjen kakršenkoli nov dogovor o cenah niti da je bil uveljavljen predhodni dogovor po umiku podjetja Sumitomo s trga konec leta 1988.
243 Poleg tega je treba ugotoviti, da so se cene metionina od leta 1993 do prenehanja kršitve postopno znižale in da v tem časovnem obdobju ciljne cene niso bile dosežene, zlasti zaradi konkurence s strani podjetja Novus, ki je imel ob koncu kršitve 30-odstotni svetovni tržni delež metionina (od 25 do 26 % na ravni EGP-ja, v skladu z uvodno izjavo 286), in kot so udeleženci omejevalnega sporazuma domnevali že konec leta 1993, je bil na poti, da si prilasti največji tržni delež metionina (uvodna izjava 150). V preostalem je Komisija sicer dokazala, da so bile ciljne cene, glede katerih so se dogovorili udeleženci omejevalnega sporazuma, do začetka leta 1995 naznanjene v strokovnem tisku (uvodne izjave 136, 155, 157 in 167), kar je neizbežno imelo določene učinke na potek določitve cen. Po drugi strani pa je treba poudariti, da v Odločbi od tega datuma ni nobene navedbe v zvezi z objavo cen. Zato je treba ugotoviti, da Komisija, v nasprotju s svojimi trditvami iz uvodne izjave 289, ni v celoti dokazala, da so bile cene po obdobju 1992/1993 na višji ravni, kot bi se ustalile brez nezakonitih sporazumov, pri čemer zlasti manjkajo dokazi za obdobje od začetka leta 1995 do prenehanja kršitve.
244 Sodišče prve stopnje mora zato v okviru svoje neomejene pristojnosti pri globah obravnavati pomen te ugotovitve.
4. 4 Sklep v zvezi z določitvijo zneska globe glede na težo kršitve
245 Kot je bilo prej navedeno, je treba ugotoviti, da je Komisija, zlasti za obdobje od jeseni 1988 do poletja 1990 in od 1995 do prenehanja kršitve, le delno dokazala njene konkretne učinke na trg.
246 Kljub temu je treba poudariti, da je Komisija v uvodni izjavi 289 Odločbe navedla, da je v celotnem času trajanja kršitve, zlasti po obdobju 1992/1993, udeležencem omejevalnega sporazuma uspelo ohraniti cene na višji ravni, kot bi se ustalile brez tajnega sporazuma. V svojem sklepu v zvezi s težo kršitve (uvodna izjava 293) je Komisija upoštevala dejstvo, da je ravnanje, ki se ga je očitalo udeležencem omejevalnega sporazuma, imelo konkretno posledico na trg.
247 Iz tega sledi, da je Komisija določila znesek globe glede na težo kršitve, pri čemer je upoštevala, da je kršitev imela konkretne učinke na trg, čeprav teh ni bilo mogoče dokazati za ves čas trajanja omejevalnega sporazuma.
248 V teh okoliščinah Sodišče prve stopnje ocenjuje, da mora na podlagi svoje neomejene pristojnosti glede glob zmanjšati znesek globe, določene glede na težo kršitve, ki ga je Komisija v uvodni izjavi 302 določila na 35 milijonov evrov.
249 Vseeno je treba v tem okviru upoštevati, da je bila kršitev, kot je navedla Komisija, v uvodni izjavi 273 Odločbe „po svoji naravi“ kvalificirana za zelo resno, pri čemer je Komisija opozorila, da naj bi kršitev predstavljala razdelitev trga in določitev cen „ki po svoji naravi predstavljajo najbolj resno vrsto kršitve člena 81(1) […] ES in člena 53(1) Sporazuma EGP“ (uvodna izjava 271). V preostalem je Komisija v uvodni izjavi 275 navedla: „[N]i dvoma, da nezakoniti omejevalni sporazumi, katerih predmet je določitev cen in razdelitev trga, že po svoji naravi ogrožajo dobro delovanje enotnega trga.“
250 Sodišče prve stopnje je že v svoji sodbi z dne 30. septembra 2003 v zadevi Michelin proti Komisiji (T-203/01, Recueil, str. II-4071, točki 258 in 259) odločilo, da se težo kršitve lahko določi glede na naravo in cilj ravnanj, pri katerih je podana zloraba, in da so lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso elementi, ki zadevajo cilj določenega ravnanja, za določitev globe večjega pomena kot elementi, ki zadevajo njegove učinke (sodbi Sodišča prve stopnje v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, točka 222 zgoraj, točka 636, in z dne 13. decembra 2001 v zadevi Krupp Thyssen Stainless in Acciai speciali Terni proti Komisiji, T-45/98 in T-47/98, Recueil, str. II-3757, točka 199).
251 Sodišče je potrdilo ta pristop s tem, da je navedlo, da učinek protikonkurenčnega ravnanja pri presoji primerne višine globe ni odločilno merilo. Elementi, ki zadevajo cilj nekega ravnanja, imajo lahko večji pomen kot tisti, ki zadevajo njegove učinke, predvsem če gre za kršitve, ki so to po svoji sami naravi, kot sta določitev cen in razdelitev trgov (sodba Sodišča z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Thyssen Stahl proti Komisiji, C-194/99 P, Recueil, str. I-10821, točka 118).
252 Poleg tega je treba spomniti na to, da se je horizontalne omejevalne sporazume vedno štelo med najresnejše kršitve prava konkurence Skupnosti (sodbi Sodišča prve stopnje v zadevi Tate & Lyle in drugi proti Komisiji, točka 58 zgoraj, točka 103, in z dne 13. marca 2003 v zadevi CMA CGM in drugi proti Komisiji, T-213/00, Recueil, str. II-913, točka 262).
253 Nazadnje je treba še poudariti, da Komisija merilu dejanskega učinka kršitve na trg ni pripisala odločilne vloge pri določitvi osnovnega zneska globe. Svojo presojo je namreč utemeljila tudi na drugih elementih, in sicer na ugotovitvi, da je treba kršitev že po njeni naravi kvalificirati kot zelo resno (uvodne izjave od 271 do 275) in da je zadevni geografski trg predstavljala Skupnost v celoti, po njegovi vzpostavitvi pa ves EGP (uvodna izjava 292).
254 Zato z vidika vsega navedenega Sodišče prve stopnje meni, da je Komisija kršitev pravilno kvalificirala kot zelo resno. Ker so bili konkretni učinki kršitve dokazani le delno, je treba glede na težo kršitve znižati znesek globe s 35 na 30 milijonov evrov.
B – Povečanje globe zaradi zagotavljanja zadostnega odvračilnega učinka
255 Tožeča stranka v tem okviru navaja, prvič, zmotno uporabo prava in napačno ugotovljeno dejansko stanje pri ugotovitvi njenega prometa, drugič, kršitev načela zakonitosti kazni, obveznosti obrazložitve in načela enakega obravnavanja pri določitvi stopnje povečanja, in, tretjič, napako pri presoji glede odvračilnega učinka z vidika ravnanja tožeče stranke po odpravi kršitve.
1. 1 Zmotna uporaba prava in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje glede prometa tožeče stranke
a) Trditve strank
256 Tožeča stranka navaja, prvič, da je znesek prometa, ki ga je Komisija upoštevala za leto 2000, napačen. Ta znesek naj ne bi znašal 16,9, temveč 10,715 milijarde evrov, kot je bilo Komisiji v odgovoru na njeno zahtevo z dne 28. maja 2002s poročeno z dopisom tožeče stranke z dne 5. junija 2002. Glede na neposredno zvezo med cilji, ki jih je imelo povečanje glob, in prometom podjetij naj bi bila napaka Komisije v tem, da ni upoštevala bistvenih okoliščin, katerih upoštevanje bi privedlo do druge odločitve. Zato naj bi Komisija storila napako pri presoji, ki po naravi opravičuje razveljavitev Odločbe.
257 Drugič, tožeča stranka ocenjuje, da je Komisija pri izračunu zneska globe napačno upoštevala položaj novega podjetja Degussa AG (Düsseldorf). To je namreč nastalo po združitvi med podjetjema Degussa-Hüls in SKW, ki je bila izvedena leta 2000 (glej točko 1 zgoraj), kar je po navedbah tožeče stranke po prenehanju kršitve. Poleg tega naj bi družba Degussa-Hüls nastala z združitvijo med podjetjema Degussa AG (Frankfurt na Majni) in Hüls AG (Marl), izvedeno leta 1998 (glej isto točko), kar je po mnenju tožeče stranke prav tako po prenehanju očitanega protikonkurenčnega ravnanja. Kršitev naj bi torej storilo podjetje Degussa AG (Frankfurt na Majni), na katero bi se Komisija morala sklicevati pri izračunu zneska globe. Promet tega podjetja v poslovnem letu 1997/1998 naj bi znašal 15,905 milijard DEM.
258 Tožeča stranka priznava, da je nov gospodarski subjekt, ki je izšel iz združitve, načeloma odgovoren za kršitve subjektov, ki so se združili. Vendar naj bi se ta odgovornost omejevala na prvotno kršitev in s tem povzročeno protipravnost. Komisija naj bi s tem, da je upoštevala obseg prometa subjekta, ki je nastal z združitvijo, kršila „načelo krivdne odgovornosti“ (nulla poena sine culpa), ki ga priznava kazensko pravo držav članic in člen 6(2) EKČP, kot tudi člen 49(3) Listine, v skladu s katerim mora biti naložena sankcija v sorazmerju s krivdo zadevnega podjetja. Tudi sodna praksa Sodišča naj bi priznala to načelo, ki izhaja delno iz načela sorazmernosti, kot odločilnega elementa pri odmeri kazni (sodbe Sodišča z dne 19. oktobra 1983 v zadevi Lucchini proti Komisiji, 179/82, Recueil, str. 3083, točka 27; z dne 14. februarja 1984 v zadevi Alfer proti Komisiji, 2/83, Recueil, str. 799, točki 17 in 18, in z dne 17. maja 1984 v zadevi Estel proti Komisiji, 83/83, Recueil, str. 2195, točka 39 in naslednje).
259 Tožeča stranka iz dejstva, da je namen globe kaznovanje nezakonitega ravnanja, kot tudi preprečitev njegove ponovitve (sodba Sodišča z dne 15. julija 1970 v zadevi Chemiefarma proti Komisiji, 41/69, Recueil, str. 661, točke od 172 do 176), zaključuje, da naj bi bila kršitev predpostavka tako za obstoj sankcije, kot tudi za njeno višino.
260 S tem, da je Komisija upoštevala položaj podjetja po prenehanju kršitve, naj bi izračun zneska globe utemeljila le na cilju odvračanja in preprečevanja ter tako pozabila upoštevati razmerje med sankcijo in težo povzročene protipravnosti.
261 Glede prvega očitka Komisija priznava, da je svetovni promet tožeče stranke v letu 2000 znašal 10,715 milijard evrov, v skladu z navedbami v dopisu z dne 5. junija 2002. Vendar je ta znesek očitno napačen.
262 V tem okviru se Komisija sklicuje: prvič, da je tožeča stranka v svojem poslovodskem poročilu za leto 2000 navedla promet v višini 16,9 milijarde evrov; ta znesek naj bi bil povzet v obvestilu o ugotovitvah in mogočih kršitvah, nato pa, ker tožeča stranka v svojem odgovoru na to obvestilo ni podala nobenega ugovora, v Odločbi.
263 Drugič, Komisija poudarja, da poslovodsko in letno poročilo za leto 2000 navajata promet pro forma v višini 20,3 milijard evrov in promet brez trgovanja s plemenitimi kovinami v višini 16,9 milijard evrov. V izvlečku izkaza poslovnega izida skupine Degussa, ki vključuje poslovne rezultate podjetja Degussa-Hüls med 1. januarjem in 31. decembrom 2000 in podjetja SKW od 1. julija do 31. decembra 2000, naj bi bili do 31. decembra 2000 navedeni prihodki v višini 18,198 milijard evrov. Komisija iz tega zaključuje, da je promet v višini 10,715 milijard evrov, ki ga je navedla tožeča stranka v svojem dopisu z dne 5. junija 2002, pri čemer naj bi šlo za promet podjetja Degussa-Hüls, vključno s prometom, ki ga je ustvarilo podjetje SKW v prvih šestih mesecih po združitvi med tema dvema podjetjema, napačen.
264 Poleg tega naj bi tožeča stranka v svojem letnem poročilu navedla, da se je oceno poslovnih rezultatov pro forma, ki vključuje rezultate podjetij Degussa-Hüls in SKW za obdobje dvanajstih mesecev, štelo za „z gospodarskega vidika pomembnejšo“ od formalne in dokončne presoje, pri kateri naj bi bili rezultati podjetja SKW vknjiženi le za obdobje šestih mesecev. Notranje upravljanje in strateško orientacijo podjetja naj bi se ravno tako vzpostavilo na podlagi teh podatkov. V teh okoliščinah Komisija meni, da ji tožeča stranka ne bi mogla očitati, da je upoštevala promet, ki ga je tožeča stranka z gospodarskega vidika štela za pomembnejšega in ga je navedla v svojem poslovodskem poročilu, namenjenem javnosti.
265 V vsakem primeru Komisija navaja, da bi upoštevanje prometa, ki izključuje rezultate pro forma (okoli 2 milijardi evrov) podjetja SKW za prvo polovico leta 2000, zelo malo spremenilo rezultat.
266 Komisija nazadnje domneva, da hoče tožeča stranka navesti, da je bila združitev med podjetjema Degussa-Hüls in SKW vpisana v sodni register šele 9. februarja 2001 in da bi se za poslovno leto 2000 moralo upoštevati le promet podjetja Degussa-Hüls, ki je morda znašal 10,715 milijard evrov. Po eni strani tožeča stranka v takem primeru v svojem dopisu z dne 5. junija 2002 ne bi smela navesti, da je znesek v višini 10,715 milijard evrov vključeval promet podjetja SKW, ustvarjen v šestih mesecih po združitvi s podjetjem Degussa-Hüls, po drugi strani pa, da sta se, v skladu s poslovodskim poročilom tožeče stranke, obe podjetji z retroaktivnim začetkom veljave spojili 30. junija 2000, kar naj bi potrjevala tudi okoliščina, da je tožeča stranka 31. decembra 2000 lahko naredila zaključni račun za skupino, s tem da je vključila zaključne račune podjetij Degussa-Hüls in SKW.
267 Glede drugega očitka Komisija, prvič, navaja, da je na podlagi teže kršitve pri izračunu zneska globe poleg prometa tožeče stranke upoštevala udeležbo tožeče stranke pri zelo resni kršitvi (uvodna izjava 293) in njen tržni delež v svetovnem obsegu in EGP-ju za leto 1998.
268 Drugič, Komisija navaja, da naj bi kršitev trajala do februarja 1999, torej po spojitvi podjetij Degussa in Hüls (uvodna izjava 306). V tem okviru naj bi tožeča stranka v upravnem postopku za poslovno leto 1998/99 navedla promet v višini 12,354 milijard evrov.
269 Po mnenju Komisije naj bi promet v višini 8,1; 10,715; 12,354 ali 16,9 milijard evrov v vsakem primeru opravičeval opredelitev tožeče stranke kot veliko podjetje in s tem povečanje zneska globe iz razlogov, navedenih v uvodni izjavi 303.
b) Presoja Sodišča prve stopnje
270 Tožeča stranka Komisiji po eni strani očita, da je nepravilno ugotovila dejansko stanje glede vrednosti prometa za leto 2000, po drugi strani pa, da je zmotno uporabila pravo, ker je pri določitvi povečanja zneska globe upoštevala promet v letu 2000, medtem ko je kršitev po navedbah v Odločbi prenehala februarja 1999.
271 Najprej je treba obravnavati drugi očitek.
Upoštevanje prometa tožeče stranke v letu 2000
272 Pri določitvi zneska globe zaradi kršitve prava konkurence mora Komisija upoštevati ne le težo kršitve, temveč tudi kontekst, v katerem je bila kršitev storjena, in zagotoviti njen odvračilni učinek, zlasti za kršitve, ki škodijo uresničevanju ciljev Skupnosti (glej v tem smislu sodbo v zadevi Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 58 zgoraj, točka 106).
273 V tem okviru Smernice med drugim predvidevajo, da je treba poleg narave kršitve, njenih konkretnih učinkih na trg in njegovem geografskem obsegu upoštevati dejansko sposobnost kršiteljev, da bistveno škodijo drugim subjektom, zlasti potrošnikom, in določiti znesek globe na ravni, ki zagotavlja zadosten odvračilni učinek (točka 1(A), četrti pododstavek).
274 Ravno tako se lahko upošteva dejstvo, da lahko velika podjetja lažje ocenijo, ali njihovo ravnanje predstavlja kršitev in posledice, ki iz njega izhajajo (točka 1(A), peti pododstavek).
275 V tem primeru je Komisija, ne da bi se izrecno sklicevala na navedene Smernice, v uvodni izjavi 303 navedla, da je treba „zagotoviti, [da imajo globe] zadostni odvračilni učinek, in upoštevati dejstvo, da imajo velika podjetja običajno pravno in gospodarsko znanje in infrastrukturo, ki jim omogočata, da lažje spoznajo, da njihovo ravnanje predstavlja kršitev in se zavedajo posledic, ki izhaja iz prava konkurence“. Zato je v uvodnih izjavah 304 in 305 zastopala stališče, da je bilo treba glede na svetovni promet podjetij Aventis, Degussa in Nippon Soda (in sicer 22,3 milijard evrov, 16,9 milijard evrov in 1,6 milijard evrov v poslovnem letu 2000) za 100 % povečati izhodiščni znesek, glede na relativni pomen na zadevnem trgu, da bi upoštevali velikost in vsa sredstva podjetij Aventis in Degussa.
276 V smislu Odločbe je Komisija, kot je bilo ugotovljeno zgoraj, pravilno ugotovila, da je kršitev prenehala februarja 1999. Ugotoviti pa je treba, kot navaja tožeča stranka, da je Komisija svojo presojo povečanja osnovnega zneska utemeljila na prometu, ki ga je zadevno podjetje ustvarilo v poslovnem letu 2000 (uvodna izjava 304), torej po prenehanju kršitve. V nasprotju s trditvami tožeče stranke pa ta okoliščina ni taka, da bi omajala metodo izračuna, ki jo je uporabila Komisija.
277 Iz uvodne izjave 303 izhaja, da je Komisija upoštevala dva argumenta, da bi upravičila povečanje osnovnega zneska za 100 % glede podjetij Aventis in Degussa. Tako povečanje naj bi bilo potrebno, prvič, za zagotovitev odvračilnega učinka globe, in, drugič, za upoštevanje dejstva, da imajo velika podjetja običajno pravno in gospodarsko znanje in infrastrukturo, ki jim omogočata, da lažje spoznajo, da njihovo ravnanje predstavlja kršitev.
278 Glede prvega vidika je treba spomniti, da je cilj odvračanja, ki ga sme Komisija zasledovati pri določitvi zneska globe, da se zagotovi, da podjetja pri opravljanju dejavnosti na področju Skupnosti ali EGP-ja upoštevajo v Pogodbi določena pravila o konkurenci. Po mnenju Sodišča prve stopnje se lahko ta cilj doseže le ob upoštevanju položaja podjetja na dan, ko je naložena globa.
279 Razlikovati je treba med razsežnostjo kršitve na trgu in delom odgovornosti, ki jo nosi vsak udeleženec omejevalnega sporazuma (na kar se nanaša točka 1(A), četrti in šesti pododstavek smernic), ter med odvračilnim učinkom, ki ga morajo imeti globe.
280 Glede razsežnosti kršitve na trgu in dela odgovornosti, ki ga nosi vsak udeleženec omejevalnega sporazuma, je bilo razsojeno, da lahko del prometa, ki je bil ustvarjen z blagom, na katero se nanaša kršitev, da primerno informacijo o razsežnosti kršitve na zadevnem trgu (glej zlasti sodbi v zadevi Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 58 zgoraj, točka 121, in v zadevi Mayr-Melnhof proti Komisiji, točka 222 zgoraj, točka 369) in da promet, ustvarjen s proizvodi, ki so predmet omejevalnega ravnanja, predstavlja objektivni kriterij, ki pravilno pokaže, kako škodljivo ta praksa vpliva na normalno konkurenco (sodba Sodišča prve stopnje z dne 11. marca 1999 v zadevi British Steel proti Komisiji, T-151/94, Recueil, str. II-629, točka 643).
281 Ta pristop je poleg tega uporabila Komisija v uvodnih izjavah od 294 do 302, pri določitvi zneska globe glede na težo kršitve. Komisija je ob tej priložnosti upoštevala svetovni tržni delež in tržni delež v EGP-ju za vsako od podjetij, prisotnih na trgu metionina leta 1998, tj. v zadnjem koledarskem letu kršitve, ter iz tega zaključila, da sta podjetji Aventis in Degussa predstavljali prvo kategorijo, podjetje Nippon Soda pa drugo kategorijo, tako da se jih mora obravnavati različno. Tudi Tožeča stranka ne oporeka temu sklepu.
282 Zato je treba v tej fazi zaključiti, da ni utemeljena trditev tožeče stranke, da naj bi Komisija upoštevala le promet novega subjekta Degussa AG (Düsseldorf), ki je nastal leta 2000, in naj bi svojo presojo oprla samo na cilj odvračanja, ne da bi upoštevala protikonkurenčne motnje, ki izhajajo iz njenega ravnanja v obdobju kršitve.
283 Vendar drugi od teh pojmov – namreč potreba po zagotovitvi zadostnega odvračilnega učinka globe, medtem ko z njo ni mogoče utemeljiti splošnega zvišanja glob v okviru izvedbe politike konkurence – zahteva, da se globo prilagodi, da bi se upoštevalo zaželeni učinek na podjetje, ki mu je naložena, in to tako, da globa v skladu z zahtevami, ki izhajajo, po eni strani, iz nujnosti, da se zagotovi učinkovitost globe in, po drugi strani, spoštovanja načela sorazmernosti zlasti z vidika finančnih sposobnosti zadevnega podjetja, ni nepomembna, oziroma nasprotno pretirana.
284 Sodišče prve stopnje je tudi že navedlo, da bi eno od zadevnih podjetij „zaradi svojega bistveno večjega prometa (v razmerju do drugih udeležencev omejevalnega sporazuma) lažje zbralo potrebna sredstva za plačilo globe, kar bi z vidika odvračilnega učinka upravičilo uporabo multiplikatorja“ (sodba Sodišča prve stopnje z dne 29. aprila 2004 v zadevi Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, T-236/01, T-239/01, od T-244/01 do T-246/01, T-251/01 in T-252/01, še neobjavljena v Recueil, točka 241).
285 Zlasti zaradi razdruževanja ali združevanja bi se lahko skupni viri podjetja v relativno kratkem času, zlasti med prenehanjem kršitve in sprejemom odločbe, s katero se nalaga globa, bistveno spreminjali, in sicer povečali ali zmanjšali. Iz tega izhaja, da je treba te vire, da bi se ob upoštevanju načela sorazmernosti pravilno zagotovilo odvračilni učinek, oceniti na dan, ko se naloži globa. V zvezi s tem je treba iz istih razlogov opozoriti, da je v smislu člena 15(2) Uredbe št. 17 najvišji znesek globe, ki je določen na 10 % prometa zadevnega podjetja, ugotovljen glede na ustvarjen promet v predhodnem poslovnem letu pred izdajo odločbe (sodba v zadevi Sarrió proti Komisiji, točka 193 zgoraj, točka 85).
286 Posledično ni mogoče izhajati iz tega, da je Komisija zmotno uporabila pravo s tem, da se je oprla na promet v poslovnem letu po prenehanju kršitve. Vendar je treba navesti, da bi Komisija v skladu s tem, kar je bilo navedeno prej, in ob upoštevanju tega, da je bila Odločba sprejeta 2. julija 2002, za zagotovitev zadostnega odvračilnega učinka globe načeloma morala upoštevati promet, ki so ga ustvarili različni naslovniki Odločbe v poslovnem letu 2001. V odgovor na vprašanje Sodišča prve stopnje je Komisija na obravnavi vseeno navedla, da po eni strani promet podjetij Sumitomo in Nippon Soda v tem poslovnem letu v času izdaje odločbe ni bil na razpolago in da je bil po drugi strani promet, ki so ga zadevna podjetja ustvarila leta 2000, predmet revizije. Upoštevati je treba, da lahko te okoliščine, ki jih tožeča stranka ne izpodbija, upravičijo dejstvo, da Komisija ni upoštevala prometa, ki so ga leta 2001 ustvarila zadevna podjetja, temveč najnovejši promet, ki ji je bil na razpolago, namreč promet v poslovnem letu 2000.
287 Iz tega izhaja, da se Komisiji ne more očitati, da je pri določanju povečanja zaradi odvračilnega učinka upoštevala promet, ki ga je tožeča stranka ustvarila v poslovnem letu 2000.
288 Trditev tožeče stranke – da naj bi Komisija napačno upoštevala promet, ki izhaja iz spojitev med podjetjema Degussa in Hüls leta 1998 ter podjetjema Degussa-Hüls in SKW leta 2000, izvedenih po prenehanju kršitve, čeprav to v zadevi deloma ne drži, ker je kršitev dokazano prenehala februarja 1999 – je v tem okviru torej neumestna. V preostalem je treba ugotoviti, da ravno okoliščine primera ponazarjajo, da je nujno presojati vsa sredstva zadevnega podjetja glede na njegove zadnje razpoložljive podatke o prometu.
289 Glede drugega elementa, ki ga je Komisija upoštevala v okviru povečanja osnovnega zneska globe, torej glede pravne in gospodarske infrastrukture, s katerima razpolagajo podjetja, da lažje spoznajo, da njihovo ravnanje predstavlja kršitev, je treba navesti, da bi bilo treba v nasprotju s tem, kar je bilo navedeno prej, velika podjetja kaznovati bolj, ker se pričakuje, da razpolagajo z zadostnim znanjem in strukturnimi sredstvi, da bi se lahko zavedala protipravnosti svojega ravnanja in ocenila morebitne koristi.
290 Ob tej predpostavki se mora promet, na podlagi katerega je Komisija ugotovila velikost zadevnih podjetij in torej njihovo sposobnost, da ugotovijo naravo in posledice svojega ravnanja, navezati na njihov položaj v trenutku kršitve. V tem primeru Komisija zato v okviru teh vidikov ni smela upoštevati prometa, ki ga je tožeča stranka ustvarila v letu 2000, ker je kršitev prenehala februarja 1999.
291 Vendar ta ugotovitev sama po sebi ne more spremeniti veljavnosti sklepa Komisije, pri čemer je bilo treba osnovni znesek globe, naložene tožeči stranki, povečati za 100 %.
292 Po eni strani, se namreč besedilo uvodnih izjav od 303 do 305 Odločbe glasi:
„Zadosten odvračilni učinek
(303) Da bi zagotovili zadosten odvračilni učinek glob in upoštevali dejstvo, da imajo velika podjetja pravno in gospodarsko znanje ter infrastrukturo, ki jim omogočata, da lažje spoznajo, da njihovo ravnanje predstavlja kršitev, in se zavedajo posledic, ki izhajajo iz tega iz prava konkurence, bo Komisija razen tega preverila, ali je v primeru posameznega podjetja treba izhodiščni znesek popraviti.
(304) S svetovnim prometom v obsegu 22,3 milijarde evrov in 16,9 milijard evrov v letu 2000 sta podjetji Aventis in Degussa pomembnejša subjekta na trgu kot podjetje Nippon Soda (svetovni promet v višini 1,6 milijard evrov leta 2000). V tem okviru Komisija meni, da je treba povečati izhodiščni znesek, izračunan glede na relativni pomen na zadevnem trgu, da se upošteva velikost podjetij Aventis in Degussa ter vsa njuna sredstva.
(305) Komisija meni, da je za zagotovitev odvračilnega učinka podjetij Degussa in Aventis treba povečati osnovni znesek, določen v uvodni izjavi 302, za 100 % (× 2) na 70 milijonov evrov […]“
293 Iz navedenega izhaja, da je Komisija vidik pravno-gospodarske infrastrukture sicer omenila, dejansko pa je povečanje osnovnega zneska upravičila z nujnostjo, da se zagotovi odvračilni učinek globe, kot je navedeno v uvodni izjavi 305 in samem naslovu te rubrike.
294 Po drugi strani je treba opozoriti na to, da je bil ves promet tožeče stranke v poslovnem letu 1997/1998, v skladu s podatki, ki jih je predložila, 15,9 milijard DEM. Zato ni mogoče sprejeti, da tožeča stranka ni razpolagala z gospodarsko in s pravno infrastrukturo, s katerima razpolagajo velika podjetja, česar pa niti ne zatrjuje. Upoštevanje prometa tožeče stranke v letu 2000 (ki ga je Komisija ocenila na 16,9 milijard evrov) nima nobenega vpliva na presojo Komisije, da je bilo treba povečati osnovni znesek za to, da se upošteva dejstvo, da je tožeča stranka razpolagala s potrebnimi viri, na podlagi katerih je lahko ocenila, v kolikšnem obsegu je njeno ravnanje predstavljalo kršitev in katere posledice so iz tega sledile.
295 Posledično tožbeni razlog, na katerega se sklicuje tožeča stranka, in sicer da je Komisija zmotno uporabila pravo s tem, da je za obrazložitev povečanja zneska globe, določene glede na teže kršitve, upoštevala njen promet v poslovnem letu 2000, ne more imeti za posledico niti ničnosti Odločbe niti znižanje zneska globe.
Nepravilno ugotovljeno dejansko stanje glede prometa tožeče stranke v letu 2000
296 Tožeča stranka navaja, da je promet za leto 2000 (16,9 milijard evrov), ki ga je upoštevala Komisija, napačen; v resnici naj bi namreč znašal 10,715 milijard evrov, kot izhaja iz dopisa, ki ga je naslovila na Komisijo 5. junija 2002 kot odgovor na njeno zahtevo z dne 28. maja 2002.
297 V svojih odgovorih na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje in na obravnavi je tožeča stranka navedla, da je bil promet 10,715 milijard evrov edini, ki so ga potrdili revizorji bilanc kot skladnega s splošno uveljavljenimi računovodskimi načeli Združenih držav (United States generally accepted accounting principles). Poudarja, da pravna varnost ob pomanjkanju predpisov Skupnosti, ki določajo izračun prometa podjetij, zahteva, da se upošteva le promet, ki je bil dokazan in potrjen v skladu z načeli, ki veljajo za zadevna podjetja, v tem primeru računovodskimi načeli.
298 Komisija navaja, da znesek v višini 16,9 milijard evrov, ki ga je upoštevala, izhaja iz poslovodskega poročila tožeče stranke, sestavljenega za leto 2000. Vendar je Komisija na obravnavi priznala, da mora promet, ki ga je treba upoštevati, izražati dejanski položaj podjetja in da se posledično, glede na to, da je bila združitev med tožečo stranko in podjetjem SKW 1. julija 2000, prometa pro forma v času od 1. januarja do 30. junija 2000 ne upošteva.
299 Iz spisa in zlasti iz odgovorov tožeče stranke na pisna vprašanja Sodišča prve stopnje izhaja:
– znesek 16,9 milijard evrov, ki ga je Komisija upoštevala, vključuje promet pro forma podjetja SKW od 1. januarja do 31. decembra 2000 in promet, ustvarjen v treh pomožnih sektorjih dejavnosti (dmc², Dental in Phenolchemie), ki jih je tožeča stranka odtujila leta 2001 (v nadaljevanju: promet, ustvarjen v treh sektorjih dejavnosti, odtujenih leta 2001);
– znesek 10,715 milijard evrov, ki ga navaja tožeča stranka, vključuje promet podjetja SKW v obdobju od 1. julija do 31. decembra 2000 in izključuje promet, ustvarjen v treh sektorjih dejavnosti, odtujenih leta 2001;
– promet, ustvarjen v treh sektorjih dejavnosti, odtujenih leta 2001, je znašal 4,131 milijard evrov.
300 Stranke so se na obravnavi o teh podatkih strinjale, Sodišče prve stopnje pa je to upoštevalo.
301 Iz navedenega izhaja, da se razlika med zneski prometa, ki jih navajajo stranke, pojasnjuje s tem, da zneski ne vključujejo istih elementov. Medtem ko je v znesku, ki ga je upoštevala Komisija, vključen promet, ki ga je ustvarila družba SKW od 1. januarja do 31. decembra 2000, in promet v treh sektorjih dejavnosti, odtujenih leta 2001, pa vsebuje znesek, ki ga je navedla tožeča stranka, le promet družbe SKW v obdobju od 1. julija do 31. decembra 2000, ne vključuje pa prometa, ustvarjenega v treh sektorjih dejavnosti, odtujenih leta 2001.
302 Kot je bilo navedeno prej, Sodišče prve stopnje meni, da je treba v okviru določitve mogočega povečanja zneska globe, da bi se zagotovilo odvračilni učinek, upoštevati finančne zmogljivosti in dejanska sredstva podjetja v času naložitve globe, ne pa fiktivne ocene pro forma iz njene bilance, ki izhaja iz uporabe računovodskih pravil, ki jih je zadevno podjetje upoštevalo.
303 Zato se ne upošteva niti prometa pro forma družbe SKW v obdobju od 1. januarja do 30. junija 2000 niti odštevanja formalnega prometa pro forma, ustvarjenega v treh sektorjih dejavnosti, odtujenih leta 2001.
304 V poslovnem letu 2000, ki bi ga bilo treba upoštevati pri določitvi povečanja zneska globe, da bi se zagotovil odvračilni učinek te, v skladu s tem, kar je bilo navedeno prej, tožeča stranka po eni strani ni prejela prometa, ki ga je ustvarila družba SKW od 1. januarja do 30. junija 2000, ker je bila združitev te družbe s tožečo stranko 1. julija 2000, vendar pa je po drugi strani prejela promet, ki izhaja iz treh sektorjev dejavnosti, odtujenih leta 2001.
305 Posledično gre pri prometu, ki je v tem primeru upošteven, za znesek, ki je seštevek prometa, v višini 10,715 milijard evrov, ki ga navaja tožeča stranka, in prometa, v znesku 4,131 milijard evrov, ustvarjenega v treh sektorjih dejavnosti, odtujenih leta 2001, torej za 14,846 milijard evrov.
306 Nobena od trditev Komisije, ki je poleg tega na obravnavi navedla, da se je v odločbi upoštevalo napačni promet, ne bi omajala tega sklepa.
307 Prvič, dejstvo, da tožeča stranka v svojem odgovoru z dne 10. januarja 2002 na obvestilo o ugotovitvah o mogočih kršitvah z dne 1. oktobra 2001 (v nadaljevanju: OUK) ni podala nobenega ugovora glede upoštevanja zneska 16,9 milijard evrov, kot tako ne le da ni odločilno, temveč je tudi nepomembno, ker je Komisija ta znesek omenila le v delu OUK, ki opisuje udeležence omejevalnega sporazuma, medtem ko v preostalem ne vsebuje nobenih ocen mogoče globe. Če bi Komisija v vsakem primeru hotela upoštevati znesek, naveden v OUK, bi se v zvezi s tem postavilo vprašanje, zakaj je 28. maja 2002 na tožečo stranko naslovila zahtevo po informacijah, da bi dobila podatke o njenem prometu. V preostalem je treba ugotoviti, da je tožeča stranka v odgovoru na to zahtevo po informacijah 5. junija 2002 izrecno omenila, da navedeni znesek 10,715 milijard evrov za poslovno leto 2000 vključuje le promet, ki ga je ustvarilo podjetje SKW od 1. julija do 31. decembra 2000. Posledično je Komisija lahko ugotovila neskladnost med tem zneskom in zneskom 16,9 milijard, navedenim v OUK. V teh okoliščinah bi Komisija lahko oziroma morala pridobiti dodatne informacije od tožeče stranke, da bi se prepričala o pravilnosti upoštevanega zneska.
308 Drugič, Komisija ni podala nobenega dokaza, da je v poslovodskem poročilu tožeče stranke omenjeno oceno pro forma z gospodarskega vidika štela za najbolj pomembno, kar pa tudi ne more spremeniti sklepa, da mora Komisija pri presoji potrebnega odvračilnega učinka globe upoštevati dejanski položaj podjetja v času izračuna globe, ki jo namerava naložiti, kar je poleg tega priznala na obravnavi.
309 Tretjič in zadnjič, v nasprotju s predpostavkami Komisije je treba poudariti, da tožeča stranka ne trdi, da je bilo treba pri določitvi njenega prometa v letu 2000 upoštevati le promet podjetja Degussa-Hüls, ne pa prometa podjetja SKW, ker je bila združitev vpisana v sodni register šele 9. februarja 2001. V dopisu tožeče stranke Komisiji z dne 5. junija 2002 je med drugim izrecno navedeno, da navedeni promet vključuje promet, ki ga je ustvarilo podjetje SKW v zadnjih šestih mesecih leta 2000. Trditev Komisije, ki se opira na to izjavo, je torej napačna.
310 Iz navedenega izhaja, da je promet, ki ga je upoštevala Komisija pri določitvi povečanja zneska, da bi se zagotovil odvračilni učinek globe, napačen. Vendar ta znesek ne predstavlja obvezne podlage za to, da Komisija ugotovi kršitev, pri kateri je sodelovala tožeča stranka. Zmota Komisije bi imela lahko posledice le za določitev zneska globe, glede katere ima neomejeno pristojnost Sodišče prve stopnje. Iz tega izhaja, da dejstvo, da je Komisija upoštevala napačen promet, nima za posledico razglasitve ničnosti Odločbe. Zahtevo tožeče stranke je treba glede tega torej zavrniti.
311 Vendar mora Sodišče prve stopnje preizkusiti, ali ima ta okoliščina za posledico kršitev načela enakega obravnavanja in zato opravičuje zmanjšanje globe, ki je bila naložena tožeči stranki.
2. 2 Kršitev načela zakonitosti kazni, obveznosti obrazložitve in načel sorazmernosti ter enakega obravnavanja pri povečanju zneska globe zaradi zagotavljanja odvračilnega učinka
a) a) Kršitev načela zakonitosti kazni in obveznosti obrazložitve
Trditve strank
312 Tožeča stranka poudarja, da Komisija pri določitvi povečanja osnovnega zneska ni izpolnila svoje obveznosti obrazložitve, iz katere morajo biti razvidna merila za odmero globe (sodba Sodišče prve stopnje z dne 14. maja 1998 v zadevi Buchmann proti Komisiji, T-295/94, Recueil, str. II-813, točka 173). Razen tega ugovarja 100-odstotnemu povišanju osnovnega zneska, ki ga je izvedla Komisija, da bi zagotovila odvračilen učinek globe, kar se kaže kot samovoljno, njegove zakonitosti pa se ne da preveriti. Ta metoda bi vodila do tega, da se Komisiji dopusti popolno svobodo odločanja pri določitvi zneska globe in to neodvisno od prvotno določenega osnovnega zneska.
313 Komisija meni, da je ta trditev neutemeljena. Poudarja, da so razlogi, zaradi katerih je v primeru tožeče stranke podvojila osnovni znesek, jasno navedeni v uvodnih izjavah od 303 do 305 te Odločbe.
Presoja Sodišča prve stopnje
314 Najprej je treba glede domnevne kršitve obveznosti obrazložitve s strani Komisije ugotoviti, da je v uvodnih izjavah od 303 do 305 Odločbe jasno navedeno, da 100-odstotno povečanje osnovnega zneska globe tožeče stranke, določene glede na težo kršitve, utemeljuje nujnost, da se zagotovi zadosten odvračilni učinek, ob upoštevanju vseh sredstev tožeče stranke in okoliščine, da imajo velika podjetja pravno in gospodarsko znanje in infrastrukturo, ki jim omogočata lažje spoznati naravo in posledice njihovega ravnanja. V Odločbi je nadalje za utemeljitev povečanja osnovnega zneska globe izrecno naveden promet, ki ga je tožeča stranka ustvarila leta 2000.
315 Iz Odločbe jasno izhajajo preudarki Komisije, ki tožeči stranki omogočajo, da se seznani z elementi presoje, ki so bili upoštevani pri povečanju zneska globe, in izpodbija njihovo utemeljenost, Sodišče prve stopnje pa lahko opravi nadzor. Očitek tožeče stranke v zvezi s kršitvijo obveznosti obrazložitve je v tej točki torej treba zavrniti.
316 Kolikor tožeča stranka poleg tega meni, da je metoda, ki je bila uporabljena pri podvojitvi osnovnega zneska, arbitrarna in predstavlja kršitev načela zakonitosti kazni, je treba spomniti, da je nujnost zagotovitve zadostnega odvračilnega učinka globe legitimni cilj, ki ga Komisija sme zasledovati pri določitvi zneska globe in naj bi zagotovil, da podjetja upoštevajo pravila o konkurenci iz Pogodbe. Vendar mora Komisija, kot je bilo navedeno v okviru prvega tožbenega razloga, upoštevati splošna pravna načela, še posebej načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, kar velja ne le pri določitvi osnovnega zneska, temveč tudi pri njegovem povečanju, zaradi zagotovitve zadostnega odvračilnega učinka globe.
317 Posledično je pooblastilo Komisije, čeprav ima ta dejansko pri določitvi stopnje povečanja zaradi odvračilnega učinka potrebno polje proste presoje, vseeno omejeno z upoštevanjem navedenih načel, kar je lahko podvrženo sodnemu nadzoru, v okviru katerega sicer Sodišče prve stopnje razpolaga z neomejeno pristojnostjo. Očitek tožeče stranke je torej treba zavrniti.
b) b) Kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja
Trditve strank
318 Tožeča stranka poudarja, da predstavlja 100-odstotno povečanje zneska globe za zagotovitev zadostnega odvračilnega učinka, glede na težo kršitve (35 milijonov evrov), s strani Komisije kršitev načela enakega obravnavanja.
319 Po njenih ocenah naj njena velikost leta 2000 ne bi dosegala niti polovice velikosti podjetja Aventis. S tem, da je dvema podjetjema v istem obsegu povečala globo, naj bi Komisija kršila načelo enakega obravnavanja, pa čeprav bi se upošteval znesek, na katerega se je napačno oprla. Ob tem, da naj bi bil promet tožeče stranke v med prometom podjetja Nippon Soda in prometom podjetja Aventis, tožeča stranka poudarja, da bi moralo biti povečanje pri njej le pol tako visoko kot pri podjetju Aventis, to je v znesku 27,5 milijonov evrov.
320 Poleg tega tožeča stranka meni, da predstavlja podvojitev osnovnega zneska kršitev načela sorazmernosti kazni, ker bi se glede na kršitev, ki ji je očitana, cilju odvračanja pripisalo čezmeren pomen.
321 Komisija poudarja, da podvojitev osnovnega zneska globe podjetjema Aventis in Degussa kaže na dejstvo, da sta ti podjetji glede na svojo velikost in sredstva bistveno pomembnejši kot podjetje Nippon Soda (uvodna izjava 304).
322 Glede na to spominja, da povečanje osnovnega zneska ustreza nujnosti, da se zagotovi zadosten odvračilni učinek globe in eventualno upošteva okoliščino, da imajo velika podjetja gospodarsko znanje in veliko infrastrukturo (uvodna izjava 303). V tem primeru bi se bilo treba ravnati po razlikah v velikosti med tožečo stranko in podjetjem Aventis na eni strani ter podjetjem Nippon Soda na drugi strani (uvodna izjava 304). Če naj bi se upoštevalo znesek, ki ga je navedla tožeča stranka, bi promet te ustrezal 6,7-kratnemu prometu podjetja Nippon Soda, medtem ko naj bi promet podjetja Aventis predstavljal le dvakratni promet tožeče stranke. Zato bi Komisija v vsakem primeru morala enako obravnavati tožečo stranko in podjetje Aventis. Poleg tega Komisija spominja, da ni treba uporabiti aritmetične formule, ki predvideva povečanje zneska globe sorazmerno prometu zadevnega podjetja, ker se lahko cilje, ki jih zasledujejo povišanja glob, doseže že z razdelitvijo podjetij po kategorijah glede na njihovo velikost (sodba z dne 15. oktobra 2002 v zadevi Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, C-238/99 P, C-244/99 P, C-245/99 P, C-247/99 P, C-250/99 P do C-252/99 P in C-254/99 P, Recueil Str. I-8375, točka 464).
Presoja Sodišča prve stopnje
323 Glede očitka tožeče stranke v zvezi s kršitvijo načela enakega obravnavanja je treba spomniti, da se, kot je navedla Komisija, uvrstitve udeležencev omejevalnega sporazuma v več kategorij, kar vodi k izračunanju pavšala osnovnega zneska, določenega za podjetja ene kategorije, načelno ne bi kritiziralo, čeprav ne upošteva razlik v velikosti med podjetji iste kategorije (sodba v zadevi Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 284 zgoraj, točke od 217 do 221). Komisija namreč pri določitvi zneska glob ni dolžna skrbeti za to, da se v končnih zneskih glob, ki so naložene več podjetjem, udeleženim pri isti kršitvi, izražajo vse razlike med zadevnimi podjetji (glej sodbo v zadevi CMA CGM in drugi proti Komisiji, točka 252 zgoraj, točka 385, in zgoraj navedena sodna praksa).
324 Vendar je treba v skladu s sodno prakso pri taki razdelitvi upoštevati načelo enakega obravnavanja, v skladu s katerim je prepovedano obravnavati primerljiva dejanska stanja različno in različna dejanska stanja enako, kolikor tako obravnavanje ni objektivno upravičeno (sodba v zadevi CMA CGM in drugi proti Komisiji, točka 252 zgoraj, točka 406). Glede na to Smernice v točki 1(A), šesti pododstavek, določajo da lahko zlasti „znatno“ neskladje med velikostjo podjetij, ki zagrešijo kršitve iste vrste, upraviči različno obravnavanje pri presoji teže kršitve. Sicer pa mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso znesek globe vsaj v sorazmerju z dejavniki, ki se jih je upoštevalo pri oceni teže kršitve (sodba v zadevi Tate & Lyle in drugi proti Komisiji, točka 58 zgoraj, točka 106).
325 Posledično mora biti določitev praga, ko Komisija zaradi določitve zneska globe zadevna podjetja razdeli v kategorije, za vsako izmed na ta način ustvarjenih kategorij dosledna in objektivno upravičena (sodbi v zadevi CMA CGM in drugi proti Komisiji, točka 252 zgoraj, točka 416, in v zadevi LR AF 1998 proti Komisiji, točka 46 zgoraj, točka 298).
326 V tem primeru je treba poudariti, da je Komisija v uvodnih izjavah od 294 do 301 Odločbe podjetja razdelila v kategorije z upoštevanjem njihovih tržnih delov. Tožeča stranka tej razdelitvi ni ugovarjala, v uvodni izjavi 302 pa je ta razdelitev privedla do tega, da se glede na težo kršitve osnovne zneske globe določi na 35 milijonov evrov za podjetji Degussa in Aventis ter na 8 milijonov evrov za podjetje Nippon Soda.
327 Tožeča stranka vseeno izpodbija dejstvo, da je Komisija zaradi zagotovitve odvračilnega učinka globe pri podjetjema Degussa in Aventis uporabila isto stopnjo povečanja (100 %), ob upoštevanju svetovnega prometa teh dveh podjetij, čeprav teh prometov po mnenju tožeče stranke ni mogoče primerjati.
328 Poudariti je treba, da bi morala določitev stopnje povečanja osnovnega zneska zaradi zagotovitve zadostnega odvračilnega učinka globe – glede na cilj, ki ga zasleduje, namreč prilagoditev globe ob upoštevanju vseh sredstev podjetja in njegove sposobnosti, da zbere sredstva, potrebna za plačilo te globe – služiti bolj temu, da se zagotovi učinkovitost globe, kot pa da se ponazori škodljivost kršitve za normalno konkurenco in teža kršitve.
329 Posledično je treba zahtevo po objektivni utemeljitvi metode, ki jo tvori razdelitev podjetij v kategorije, razlagati ozko, če ta razdelitev ni izvedena zaradi določitve zneska globe glede na težo kršitve, temveč zaradi določitve povečanja osnovnega zneska, da bi se zagotovil zadosten odvračilni učinek naložene globe.
330 V skladu s sodno prakso je namreč v okviru določitve zneska globe glede na težo, tudi če je zaradi razdelitve v skupine pri določenim podjetjem kljub njihovi različni velikosti odmerjen enak osnovni znesek, to različno obravnavanje objektivno opravičeno, ker je narava kršitve pri določitvi njene teže veliko bolj pomembna kot velikost podjetja (glej v tem smislu sodbo Sodišče z dne 8. novembra 1983 v zadevi IAZ in drugi proti Komisiji, od 96/82 do 102/82, 104/82, 105/82, 108/82 in 110/82, Recueil, str. 3369, točke od 50 do 53, in sodbo v zadevi CMA CGM in drugi proti Komisiji, točka 252 zgoraj, točka 411).
331 Vendar ta utemeljitev ne velja za določitev povečanja, ki naj bi zagotovilo zadostni odvračilni učinek globe, ker to bistveno in objektivno temelji na velikosti in sredstvih podjetij, ne pa na naravi kršitve. Med drugim je treba poudariti, da je bila v Odločbi stopnja povečanja, katere namen je zagotovitev odvračilnega učinka globe, določena po odmeri osnovnega zneska glede na težo kršitve (uvodna izjava 303).
332 Poleg tega iz uvodne izjave 304 Odločbe – v kateri je navedeno, da je „osnovni znesek globe, izračunan glede na relativni pomen na zadevnem trgu, […] treba povečati zaradi upoštevanja velikosti in vseh sredstev podjetij Aventis in Degussa“ – izhaja, da Komisija med drugim ne omenja nobenega drugega faktorja, – razen tega, da ima tožeča stranka pravno in gospodarsko znanje in infrastrukturo, ki ji omogočata spoznati protikonkurenčno naravo in posledice svoje kršitve –, ki bi lahko objektivno upravičil, da so bili osnovni zneski tožeče stranke in podjetja Aventis povečani v istem obsegu.
333 V teh okoliščinah in ob upoštevanju tega, da se je Komisija v uvodni izjavi 304 izrecno oprla na svetovni promet zadevnih podjetij, je treba ugotoviti, da bi morala stopnja povečanja zneska globe, določene glede na težo kršitve, vsaj približno izražati bistveno razliko med navedenimi zneski prometov.
334 Komisija je sicer lahko štela promet podjetij Degussa (16,9 milijard evrov) in Aventis (22,3 milijard evrov) leta 2000 kot dokaz za to, da je bil „pomembnejši od prometa podjetja Nippon Soda“ (1,6 milijarde evrov), tako da pri slednjem ni bilo potrebno povečanje zaradi zagotavljanja odvračilnega učinka naložene globe, vendar je pri podjetjema Degussa in Aventis uporabila isto stopnjo povečanja, čeprav je bil v skladu z njenimi zneski promet podjetja Degussa približno za 25 % nižji od prometa podjetja Aventis. Ta razlika se zviša celo nad 33 %, če se upošteva promet 14,846 milijard evrov, kot je bilo navedeno v točkah od 302 do 305 zgoraj.
335 Komisija zato zneska globe, določene glede na težo kršitve, ni mogla povečati v istem obsegu kot pri podjetju Aventis, ne da bi kršila načelo enakega obravnavanja.
336 Nobena izmed trditev Komisije ne more omajati tega sklepa.
337 Prvič, sicer drži, da je bilo treba upoštevati bistveno razliko v velikosti med podjetjema Degussa in Aventis na eni strani ter podjetjem Nippon Soda na drugi strani, ki je upravičevala dejstvo, da globa podjetja Nippon Soda ni bila povečana, vendar ta sklep Komisije ne bi mogel oprostiti, da upošteva tudi razliko v velikosti med podjetjema Degussa in Aventis. Ta presoja velja toliko bolj, saj je bila razlika v resnici še večja, kot je bilo videti na podlagi napačnega prometa, ki ga je Komisija uporabila.
338 Drugič, kot je bilo že navedeno, čeprav drži, da Komisija pri določitvi zneska globe, če se globe naloži več podjetjem za isto kršitev, ni zavezana zagotoviti, da se v končnih zneskih glob izražajo vse razlike, ki obstajajo med zadevnimi podjetji glede njihovega svetovnega prometa (glej sodbo v zadevi CMA CGM in drugi proti Komisiji, točka 252 zgoraj, točka 385, in zgoraj navedena sodna praksa), to ne spremeni, da mora biti razdelitev podjetij v kategorije v skladu z načelom enakega obravnavanja objektivno utemeljena, pri čemer je treba to zahtevo razlagati ožje, če razdelitev ni izvedena zaradi določitve specifične teže kršitve vsakega podjetja, temveč zaradi določitve povečanja, ki je namenjeno zagotovitvi zadostnega odvračilnega učinka globe, katere cilj je različen in samostojen ter temelji na objektivni zmožnosti podjetja, da zagotovi potrebna sredstva za plačilo globe.
339 Posledično Sodišče prve stopnje meni, da mora pri izvrševanju svoje neomejene pristojnosti zmanjšati stopnjo povečanja zneska globe, določene glede na težo kršitve tožeče stranke tako, da izraža bistveno razliko v velikosti med podjetjema Degussa in Aventis (glej v tem smislu sodbo v zadevi Tokai Carbon in drugi proti Komisiji, točka 284 zgoraj, točke od 244 do 249).
340 V tem pogledu je treba vseeno ugotoviti, da je Komisija, čeprav se je pri določitvi stopnje povečanja globe oprla predvsem na nujnost, da se zagotovi zadosten odvračilni učinek globe, kot izhaja iz naslova rubrike, ki jo sestavljajo uvodne izjave 303 do 305 Odločbe, in tudi iz samih uvodnih izjav od 304 do 305, čeprav je v uvodni izjavi 303 upoštevala tudi, da imajo velika podjetja pravno in gospodarsko znanje in infrastrukturo, ki jim omogočata, da lažje spoznajo, da njihovo ravnanje predstavlja kršitev, in se zavedajo posledic, ki izhajajo iz tega. Kot navaja Komisija in kot je bilo prej ugotovljeno, v tem okviru ni treba razlikovati med podjetjema, katerih promet v vsakem primeru upravičuje njuno uvrstitev med velika podjetja, ki razpolagajo z navedeno infrastrukturo.
341 Posledično je treba ob upoštevanju tega vidika izhajati iz dejstva, da skupna značilnost podjetij Aventis in Degussa, ki se, kot je bilo navedeno prej, izraža v tem, da zaradi svoje velikosti razpolagata z gospodarsko in s pravno infrastrukturo, upravičuje, da se v stopnji povečanja ne izraža celotna razlika med prometoma teh podjetij.
342 Ob upoštevanju vsega navedenega Sodišče prve stopnje v izvrševanju neomejene pristojnosti meni, da je treba v skladu s točko 254 zgoraj znesek globe, ki je bil naložen tožeči stranki in določen glede na težo kršitve v višini 30 milijonov evrov, povečati za 80 %, in sicer na 54 milijonov evrov.
343 V teh okoliščinah, glede drugega očitka, ki ga je v zvezi s kršitvijo načela sorazmernosti v repliki navedla tožeča stranka, Sodišče prve stopnje meni, da se 80-odstotno povečanje osnovnega zneska globe ne šteje za nesorazmerno glede na njeno odgovornost znotraj omejevalnega sporazuma in njeno zmožnost, da bistveno škodi konkurenci, ki izhaja iz njenega velikega tržnega deleža na trgu metionina v času trajanja kršitve (približno 25 % na trgu EGP-ja leta 1998), ki ga je Komisija pravilno upoštevala (uvodne izjave od 297 do 301). Tako povečanje naj torej cilju odvračilnega učinka ne bi dajalo prevelikega pomena v razmerju do ravnanja, ki se ga očita tožeči stranki. Ta očitek je torej treba zavrniti.
3. 3 Napačna presoja odvračilnega učinka globe glede na ravnanje tožeče stranke po prenehanju kršitve
a) a) Trditve strank
344 Tožeča stranka poudarja, da naj bi Komisija, ko je zastopala stališče, da je treba osnovni znesek globe podvojiti, dala prevelik pomen odvračilnemu učinku te globe, saj ni upoštevala dejstva, da je podjetje Degussa prenehalo s kršitvijo, še preden je Komisija uvedla postopek, in da je takoj nato sprejela ukrepe v obliki „Programa za uskladitev ravnanja“. Zlasti naj bi Komisija v uvodni izjavi 330 Odločbe nepravilno zavrnila ta prizadevanja tožeče stranke s trditvijo, da naj pri tem ne bi šlo za olajševalne okoliščine v smislu Smernic. S takim pristopom namreč ne bi bila nagrajena podjetja, ki želijo upoštevati določbe prava konkurence, in zato ni potrebe, da se zoper njih sprejmejo nadaljnji ukrepi z odvračilnim učinkom.
345 Tožeča stranka opozarja, da bi bile Smernice – če bi jih bilo treba razlagati v smislu, da ravnanje tožeče stranke v tem primeru ni imelo nobenega vpliva na višino globe – v nasprotju z načelom sorazmernosti kaznivega ravnanja s kaznijo, ki kot splošno priznano načelo pravne države, v skladu s členom 6(1) EU, velja v pravu Skupnosti.
346 Nazadnje tožeča stranka ugotavlja, da vključuje pojem odvračanja preventivni vidik glede storilca kršitve (specialna prevencija), kot tudi glede drugih gospodarskih subjektov, ki bi v prihodnosti lahko storili podobno kršitev (generalna prevencija). V tem primeru bi bila posebna prevencija zagotovljena že s tem, da je tožeča stranka sprejela program za uskladitev ravnanja. Če bi Komisija menila, da se mora povečanje ravnati le po preudarku generalne prevencije, bi bilo to v nasprotju s sodno prakso Sodišča in Sodišča prve stopnje (sodbe Sodišča z dne 28. oktobra 1975 v zadevi Rutili, 36/75, Recueil, str. 1219, točke od 51 do 53; z dne 27. oktobra 1977 v zadevi Bouchereau, 30/77, Recueil, str. 1999, točke od 27 do 30, in z dne 10. februarja 2000 v zadevi Nazli in drugi, C-340/97, Recueil, str. I-957, točka 63).
347 Komisija ocenjuje, da ta očitek ni utemeljen.
b) b) Presoja Sodišča prve stopnje
348 Tožeča stranka Komisiji v glavnem očita, da pri presoji zadostnega odvračilnega učinka globe ni upoštevala dejstva, da je s kršitvijo prenehala, še preden je Komisija uvedla postopek, in da je vzpostavila interni program za uskladitev s pravom konkurence Skupnosti.
349 V zvezi s prvim vidikom zadostuje navedba, da je kršitev, v skladu z navedbami v Odločbi februarja 1999, sicer prenehala februarja 1999, torej pred uvedbo postopka 1. oktobra 2001, vendar se je to zgodilo, kot je navedeno v uvodni izjavi 185, na pobudo podjetja Rhône-Poulenc. Poleg tega se tožeča stranka, ki te ugotovitve resno ne izpodbija, v vsakem primeru omejuje na trditev, da je kršitev prenehala konec leta 1997 zaradi odhoda g. H iz podjetja Rhône-Poulenc in politike, ki so jo vodili njegovi nasledniki. Zato se ne more sklicevati na to okoliščino, da bi zahtevala zmanjšanje povečanja, potrebnega za zagotovitev odvračilnega učinka globe. Poleg tega dejstvo, da je kršitev že prenehala, ko se je uvedel postopek, nikakor ne predstavlja trdnega zagotovila, da je tožeča stranka v prihodnosti definitivno nameravala upoštevati pravila Skupnosti o konkurenci. Cilj specialne prevencije, ki jo zasleduje naložitev globe, kar omenja tožeča stranka, ni le v tem, da se kršitev odpravi, temveč tudi, da se prepreči, da bi njeni storilci kasneje svoje ravnanje ponovili.
350 Glede drugega vidika izhaja iz ustaljene sodne prakse, da je sicer pomembno, da je podjetje sprejelo ukrepe za preprečevanje novih kršitev prava konkurence Skupnosti s strani svojih zaposlenih, vendar to ne spremeni dejstva, da je bila ugotovljena kršitev dejansko storjena. Le dejstvo, da je Komisija v svoji praksi odločanja kot olajševalno okoliščino v določenih primerih upoštevala vzpostavitev programa za uskladitev ravnanja, posledično ne pomeni, da je v konkretnem primeru zavezana k enakemu pristopu (sodbe Sodišča prve stopnje v zadevi Hercules Chemicals proti Komisiji, točka 133 zgoraj, točka 357; z dne 14. maja 1998 v zadevi Mo och Domsjö proti Komisiji, T-352/94, Recueil, str. II-1989, točki 417 in 419, in v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 53 zgoraj, točka 280).
351 V skladu s to sodno prakso Komisija tako ni zavezana upoštevati takega dejavnika kot olajševalne okoliščine, kolikor spoštuje načelo enakega obravnavanja, ki predpostavlja, da se podjetij, na katera se odločba nanaša, glede tega vprašanja ne obravnava različno (sodba v zadevi Archer Daniels Midland in Archer Daniels Midland Ingredients proti Komisiji, točka 53 zgoraj, točka 281).
352 Čeprav tožeča stranka navaja to okoliščino v okviru povečanja osnovnega zneska globe, zaradi zagotavljanja odvračilnega učinka, ne pa formalno kot olajševalne okoliščine, veljajo v tem primeru isti preudarki.
353 Iz Odločbe nikakor ne izhaja, da je Komisija tri podjetja, na katera se ta odločba nanaša, glede tega vprašanja različno obravnavala, česar tožeča stranka poleg tega tudi ne zatrjuje.
354 Posledično se Komisiji ne more očitati, da ni upoštevala dejstva, da je tožeča stranka po prenehanju kršitve uvedla program za uskladitev ravnanja s pravom konkurence Skupnosti.
355 Nobena izmed trditev tožeče stranke te ugotovitve ne omaje.
356 Prvič, je treba glede domnevne kršitve načela sorazmernosti, v skladu z zgoraj navedeno sodno prakso, poudariti, da ravnanje tožeče stranke po kršitvi v ničemer ne spreminja obstoja in teže kršitve (glej v tem smislu sodbo v zadevi Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 82 zgoraj, točka 373), ki predstavlja trajno in očitno kršitev člena 81(1) ES. Ob upoštevanju teh okoliščin Komisija v skladu z načelom sorazmernosti – ki pomeni, da naložene globe ne smejo biti v nesorazmerju z značilnostmi kršitve – ni zavezana upoštevati ravnanja tožeče stranke po prenehanju te kršitve.
357 Iz tega sledi, da ni mogoče šteti, da Odločba ali Smernice, ki v vsakem primeru ne določajo niti ne izključujejo upoštevanja takih okoliščin, zaradi tega kršijo načelo sorazmernosti.
358 Drugič, glede trditve, da naj bi se Komisija s tem, da ni upoštevala, da je tožeča stranka sprejela program za uskladitev ravnanja, v nasprotju s sodno prakso Sodišča napačno sklicevala izključno na posebno prevencijo, je treba dodati, da sodna praksa, na katero se je sklicevala tožeča stranka, zadeva ukrepe za izgon državljanov držav članic iz drugih držav članic zaradi javnega reda. V tem okviru je Sodišče razsodilo, da so taki ukrepi – v skladu s členom 3 Direktive Sveta 64/221/EGS z dne 25. februarja 1964 o usklajevanju posebnih ukrepov, ki zadevajo gibanje in prebivanje tujih državljanov, utemeljenih z javno politiko, javno varnostjo ali zdravjem prebivalstva (UL 1964, 56, str. 850) – utemeljeni le tedaj, ko se nanašajo izključno na osebno vedenje upoštevne osebe (glej pred nedavnim izdano sodbo Sodišča z dne 29. aprila 2004 v zadevi Orfanopoulos in Oliveri, C-482/01 in C-493/01, Recueil, str. I-5257, točka 66). Sodišče je iz tega zaključilo, da pravo Skupnosti nasprotuje izgonu državljana države članice, utemeljenem na splošnih preventivnih razlogih, namreč odvračanju drugih državljanov, zlasti ko je ta ukrep izrečen avtomatično po kazenski obsodbi, ne da bi se upoštevalo osebno ravnanje storilca kršitve ali nevarnost, ki jo je predstavljal za javni red (sodbe Sodišča z dne 26. februarja 1975 v zadevi Bonsignore, 67/74, Recueil, str. 297, točka 7; v zadevi Nazli in drugi, točka 346 zgoraj, točka 59, in v zadevi Orfanopoulos in Oliveri, zgoraj navedeno, točka 68).
359 Iz tega izhaja, da prepoved splošnih preventivnih razlogov nikakor ne predstavlja splošnega načela, temveč velja v primeru posebnih ukrepov, s katerimi države članice zaradi javnega reda odstopajo od načela prostega gibanja državljanov Unije iz člena 18(1) ES. Te prepovedi ne bi bilo mogoče popolnoma in preprosto prenesti na področje glob, ki jih je naložila Komisija zaradi kršitev konkurenčnega prava Skupnosti.
360 Nasprotno, iz ustaljene sodne prakse izhaja, da sme Komisija upoštevati dejstvo, da so protikonkurenčna ravnanja kot v tem primeru, čeprav je njihova nezakonitost znana od začetka politike konkurence Skupnosti, relativno pogosta zaradi dobička, ki ga imajo od tega določena podjetja, in da lahko zato poveča obseg glob, da bi okrepila njihov odvračilni učinek (glej na primer sodbo Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 58 zgoraj, točka 108), kar vsaj delno ustreza nujnosti, da se zagotovi odvračilni učinek pri drugih podjetjih.
361 Poleg tega je treba ugotoviti, da le uvedba programa za uskladitev ravnanja s pravom Skupnosti s strani podjetja brez dvoma ne predstavlja tehtnega ali gotovega jamstva, da bodo ta pravila v prihodnosti spoštovana, tako da tak program Komisije ne more siliti k zmanjšanju globe, ker je bil cilj prevencije, ki ga Komisija zasleduje, delno že izpolnjen. V preostalem, v nasprotju z navedbami tožeče stranke, iz Odločbe ne izhaja, da je Komisija povečanje osnovnega zneska utemeljila izključno na podlagi nujnosti, da se zagotovi odvračilni učinek pri drugih podjetjih.
362 Po eni strani predstavljata namreč upoštevanje velikosti tožeče stranke, v uvodnih izjavah od 303 do 305 Odločbe, in povečanje osnovnega zneska, ki iz tega izhaja, vidik, namenjen prilagoditvi globe glede na njej lastne dejavnike. Po drugi strani izhaja iz uvodne izjave 330, da Komisija ni upoštevala uvedbe Programa za uskladitev ravnanja kot olajševalne okoliščine, z obrazložitvijo, da je „ta pobuda prišla prepozno, in ker gre za preventivni ukrep, Komisija ne more opustiti dolžnosti, da sankcionira kršitev predpisov konkurence, ki jo je podjetje že storilo“. To je treba razumeti kot ustrezno ponovno navedbo tega, kar je navedla tožeča stranka v okviru ugovora nezakonitosti iz člena 15(2) Uredbe št. 17, in sicer da je cilj, ki ga zasledujejo globe, ne le preventiven, temveč tudi represiven. Komisija je zavrnila trditev tožeče stranke v zvezi s tem vprašanjem ne le z namenom odvračanja podjetij, ki pri kršitvi niso sodelovala, ampak ker je ocenila, da program za uskladitev ravnanja ni utemeljeval zmanjšanja sankcije za storjeno kršitev.
363 Okoliščina, da se tožeča stranka sedaj sklicuje na to trditev v okviru presoje odvračilnega učinka globe in ne v okviru olajševalnih okoliščin, pri tem ne igra nobene vloge, ker nujnost, da se tak učinek zagotovi, ne ustreza ne le – kot se zdi, da ga sprejema tožeča stranka – cilju prevencije, ki ga zasleduje globa, temveč tudi cilju represije.
364 Iz navedenega izhaja, da je treba očitek tožeče stranke, da naj bi Komisija storila očitno napako pri presoji odvračilnega učinka globe, glede na ravnanje tožeče stranke po prenehanju kršitve, zavrniti kot neutemeljen.
C – Sodelovanje tožeče stranke
1. 1 Trditve strank
365 Tožeča stranka Komisiji očita, da ji na podlagi oddelka D, točka 2, druga alineja, Obvestila o ugodni obravnavi ni odobrila zmanjšanja globe, ker naj bi v OUK navedeno dejansko stanje izpodbijala v zvezi s trajanjem omejevalnega sporazuma. Tožeča stranka poudarja, da je predložene dokazne listine sprejela in le zaradi njihove razlage s strani Komisije izrazila drugačno mnenje, ki naj bi vodilo k drugačni pravni presoji in sklepom. Tako naj opredelitev trajanja kršitve v tem primeru ne bi predstavljala ugotovitve dejstev, temveč naj bi bila vprašanje pravne presoje, te pojme naj bi Komisija v naslovu C OUK zamešala.
366 Komisija meni, da ta očitek ni utemeljen.
2. 2 Presoja Sodišča prve stopnje
367 Poudariti je treba, da je bil osnovni znesek globe tožeče stranke, v smislu uvodnih izjav 353 in 354 Odločbe, zmanjšan za 25 %, v skladu z naslovom D(2), prva alineja, Obvestila o ugodni obravnavi.
368 Naslov D Obvestila o ugodni obravnavi se glasi:
„1. Podjetju, ki sodeluje ne da bi bili izpolnjeni vsi pogoji iz naslovov B in C, se znesek globe, ki bi mu moral biti naložen v primeru nesodelovanja, zmanjša od 10 do 50 %.
2. To velja zlasti, ko:
– podjetje pred izdajo obvestila o ugotovitvah o mogočih kršitvah posreduje Komisiji informacije, dokumente ali druge dokaze, ki pripomorejo k potrditvi obstoja kršitve,
– podjetje po sprejemu obvestila o ugotovitvah o mogočih kršitvah obvesti Komisijo, da ne ugovarja resničnosti dejstev, na katera Komisija opira svoje obtožbe.“
369 Komisija je v uvodni izjavi 354 vseeno zastopala stališče, da je podjetje Degussa izpodbijalo dejstva, predstavljena v OUK, kar zadeva trajanje omejevalnega sporazuma. Iz tega je zaključila, da to ni izpolnilo pogojev, določenih v naslovu D(2), druga alineja, Obvestila o ugodni obravnavi, tako da nadaljnje zmanjšanje njegove globe iz tega naslova ni mogoče.
370 Zato je treba ugotoviti, ali je bilo v Odločbi nepravilno ugotovljeno dejansko stanje glede vprašanja, ali je tožeča stranka v skladu z OUK izpodbijala dejansko stanje, na katerem je Komisija utemeljila svoje očitke.
371 V ta namen je treba preizkusiti odgovor tožeče stranke na OUK.
372 Prvič, kot navaja tožeča stranka, je v dokumentu navedeno, da se dejanskega stanja, kot je bilo predstavljeno v OUK, „v bistvu ne izpodbija“ (str. 3 in 9 odgovor na OUK). Vendar v nasprotju z razlago tožeče stranke ravno ta ugotovitev dokazuje, da so bila dejstva delno izpodbijana in Komisiji poleg tega niso omogočala, da z gotovostjo ugotovi, katera dejstva so bila izpodbijana in katera ne. Sicer pa to presojo med drugim potrjuje navedba tožeče stranke (str. 9 odgovora na OUK), da so bila dejstva, ki jih je podala Komisija glede trajanja kršitve, delno netočna. V točki 12 (str. 14) svojega odgovora na OUK je tožeča stranka potrdila, da je bilo dejansko stanje pravilno predstavljeno šele od sredine leta 1992, ko je bilo podjetje Degussa udeleženo pri kršitvi, s tem, da se je udeležilo srečanja v Barceloni, in pojasnila, da je bil omejevalni sporazum omejen na leta od 1992 do 1997 (str. 33 odgovora na OUK).
373 Čeprav ti formalni vidiki kot taki ne morejo voditi do zaključka, da je tožeča stranka v bistvu izpodbijala dejansko stanje, kot ga je podala Komisija v OUK, v vsakem primeru zadostujejo kot dokaz, da tožeča stranka ni pozitivno označila dejstva, da ga ni izpodbijala v celoti. Tožeča stranka je, nasprotno, za Komisijo ustvarila nejasnost glede vprašanja, ali izpodbija dejansko stanje, in če ga izpodbija, katera dejstva natančno izpodbija.
374 Drugič, tožeča stranka je sicer pod naslovom „D. Dejstva“ (str. 9 odgovora na OUK) zoper stališče Komisije podala komentarje, vendar je treba priznati, da se večina teh v bistvu ne nanaša neposredno na dejansko stanje (zlasti izvedba srečanj in njihov predmet), temveč na njihovo razlago s strani Komisije in zoper njihove zaključke, v zvezi z obstojem kršitve pred letom 1992 in po letu 1997.
375 Res je, da ni mogoče primerjati izpodbijanja pravne presoje, ki jo je izvedla Komisija v zvezi z določenimi dejstvi, z izpodbijanjem obstoja teh dejstev, tudi če v tem primeru obeh ni mogoče med seboj jasno razdvojiti.
376 Vendar je v vsakem primeru treba ugotoviti, kot je navedla tudi Komisija v točki 13 svojega odgovora na OUK (str. 14 in 15), da je tožeča stranka potrdila, da naj po sestanku „na vrhu“ v Köbenhavnu leta 1997 ne bi bilo več nobenega sestanka, na katerem bi se dogovorili o ciljnih cenah. Iz točke 61 OUK izhaja, da je Komisija jasno navedla, da sta se podjetji Degussa in Rhône-Poulenc konec poletja ali na začetku jeseni 1998 sestali v Heidelbergu in da je bil ob tej priložnosti dosežen dogovor o zvišanju cen. Komisija je dodala, da je drug sestanek med tema podjetjema v Nancyju 4. februarja 1999 vodil k določitvi ciljnih cen, in sicer v višini 3,20 USD/kg (5,30 DEM/kg). Vsaj v tem, pravkar opisanem obsegu, je torej tožeča stranka po prejemu OUK izpodbijala dejansko stanje, kot ga je opisala Komisija.
377 Poleg tega je tožeča stranka v svojem odgovoru pod naslovom „E. Pravna presoja“, v delu glede trajanja kršitve navedla, da ni imela nobenih informacij o sestankih v obdobju 1989/1990 in da zato ne bi mogla izrecno niti zanikati (str. 29 odgovora na OUK) niti potrditi (str. 30 odgovora na OUK), da je do takih srečanj prišlo. Komisija je v točkah od 22 do 29 OUK tri sestanke, ki naj bi se jih v tem obdobju udeležilo podjetje Degussa (avgusta 1989 na neimenovanem kraju, 10. junija 1990 v Frankfurtu na Majni in novembra 1990 v Hongkongu in/ali v Seulu), podrobno opisala. Večpomenske navedbe tožeče stranke ponovno ne dopuščajo zaključka, da je zanikala, da je do teh sestankov prišlo, vendar Komisiji tudi ne omogočajo, da izhaja iz tega, da je tožeča stranka dejstva v tem pogledu priznala.
378 Ravno tako je Komisija v OUK navedla, da se je omejevalni sporazum začel februarja 1986 (glej zlasti točke od 18 do 21 in 97), medtem ko tožeča stranka v svojem odgovoru na OUK ni izrecno zavzela stališča do trditev Komisije v zvezi z obdobjem od februarja 1986 do konca leta 1988, temveč je pojasnila, da je po njenem mnenju omejevalni sporazum trajal od leta 1992 do leta 1997.
379 Iz tega sledi, da Komisija ni zmotno ugotovila dejanskega stanja s tem, ko je ugotovila, da je tožeča stranka delno oporekala dejanskemu stanju, ki je bilo predstavljeno v OUK.
380 Glede vprašanja – ali sme Komisija na tej osnovi zastopati stališče, da zneska globe tožeče stranke v skladu z naslovom D(2), druga alineja, Obvestila o ugodni obravnavi ni mogoče še dodatno znižati – je treba spomniti, da v skladu s sodno prakso zmanjšanje glob v primeru sodelovanja podjetij, ki so bila udeležena pri kršitvah skupnostnega prava konkurence, temelji na preudarku, da tako sodelovanje Komisiji olajša njeno nalogo (sodbe v zadevi BPB de Eendracht proti Komisiji, točka 80 zgoraj, točka 325, in v zadevi Finnboard proti Komisiji, točka 233 zgoraj, točka 363, v pritožbenem postopku potrjena s sodbo Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Finnboard proti Komisiji, C-298/98 P, Recueil, str. I-10157, in sodba v zadevi Mayr-Melnhof proti Komisiji, točka 222 zgoraj, točka 330).
381 Vendar je bilo v tem pogledu razsojeno, da podjetje, ki se je v upravnem postopku omejilo na to, da ne zavzame stališča glede navedb v zvezi z dejstvi, ki jih je podala Komisija, in s tem ne prizna njihove resničnosti, ne prispeva učinkovito k lažji nalogi Komisije (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi SCA Holding proti Komisiji, C-297/98 P, Recueil, str. I-10101, točka 37).
382 Prav tako ne zadostuje splošno pojasnilo podjetja, da ne izpodbija dejanskega stanja, kot je ugotovljeno v Obvestilu o ugodni obravnavi, če je to pojasnilo v okoliščinah konkretnega primera brez vsake koristi za Komisijo (sodba Sodišče prve stopnje z dne 8. julija 2004 v zadevi Corus UK proti Komisiji, T-48/00, še neobjavljena v ZOdl., točka 193).
383 Nazadnje je lahko zmanjšanje na podlagi Obvestila o ugodni obravnavi utemeljeno le, če se podane informacije in, splošneje, ravnanje zadevnega podjetja, v tem pogledu lahko to šteje kot znak njegovega pravega sodelovanja. Iz samega izraza sodelovanje, kot je navedeno v besedilu Obvestila o ugodni obravnavi in zlasti v uvodu poglavja D, točka 1, tega obvestila, jasno izhaja, da je mogoče znižanje na podlagi omenjenega obvestila dodeliti samo, če obnašanje zadevnega podjetja priča o taki vrsti sodelovanja (sodba v zadevi Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 82 zgoraj, točki 395 in 396).
384 Iz vsega navedenega izhaja, da v tem primeru večpomensko priznanje določenih dejstev, navedenih v OUK s strani tožeče stranke, ob istočasnem izpodbijanju drugih dejstev, ni dovolj učinkovito pripomoglo k temu, da bi bila naloga Komisije lažja in da bi se to priznanje v okviru uporabe Obvestila lahko upoštevalo. Komisija tako ni storila očitne napake pri presoji, ko je zastopala stališče, da to priznanje ni primerno za utemeljitev zmanjšanja globe, glede na to, kako Obvestilo razlaga sodna praksa.
385 Posledično je treba očitek, ki temelji na zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in/ali očitni napaki v presoji glede sodelovanja tožeče stranke med upravnim postopkom, zavrniti kot neutemeljen.
D – Kršitev načela prepovedi retroaktivnosti kazni
386 Na obravnavi je tožeča stranka poudarila, da je Komisija kršila načelo prepovedi retroaktivnosti kazni, s tem da je nova merila za določitev glob iz smernic uporabila za kršitve pred sprejemom Smernic leta 1998.
387 Ne da bi se bilo treba spuščati v vprašanje dopustnosti teh trditev, navedenih na obravnavi glede na člen 48(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje in zlasti glede vprašanja, ali gre za nove razloge ali preprosto za razširitev v tožbi navedenega razloga, ki je z njim v tesni zvezi, zadostuje ugotovitev, da sta Sodišče in Sodišče prve stopnje že sprejeli stališče glede utemeljenosti teh trditev.
388 V smislu točk od 224 do 231 sodbe v zadevi Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, točka 82 zgoraj, je treba zaradi nadzora spoštovanja načela prepovedi retroaktivnosti preveriti, ali je bila sprememba splošne konkurenčne politike Komisije na področju glob, kot izhaja zlasti iz Smernic, razumno predvidljiva, ko so bile zadevne kršitve storjene.
389 V tem oziru je treba ugotoviti, da je bistvena novost Smernic, da kot izhodišče za izračun zneska globe uporabijo osnovni znesek, določen v okviru v ta namen predvidenega razpona, pri čemer ti razponi ustrezajo različnim stopnjam teže kršitev, kot taki pa nimajo nobene zveze z upoštevnim prometom. Ta metoda temelji predvsem na – relativni in prilagodljivi – določitvi tarif glob.
390 Preizkusiti je torej treba, ali je bila ta nova metoda izračuna glob v času storitve zadevnih kršitev dovolj predvidljiva, ob predpostavki, da se oteževalno izraža v višini naložene globe,
391 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da Komisija s tem, da je v preteklosti za določene vrste kršitev nalagala globe v določeni višini, ni omejena, da v okviru meja, navedenih v Uredbi št. 17, globe poveča, če je to potrebno za izvedbo politike konkurence Skupnosti; medtem ko učinkovita uporaba pravil Skupnosti o konkurenci zahteva, da lahko Komisija obseg glob kadarkoli prilagodi potrebam te politike (sodbi Sodišča v zadevi Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 58 zgoraj, točka 109, in z dne 2. oktobra 2003 v zadevi Aristrain proti Komisiji, C-196/99 P, Recueil, str. I-11005).
392 Iz tega izhaja, da podjetja, ki so v upravnem postopku, v okviru katerega se lahko naložijo globe, ne morejo imeti upravičenih pričakovanj, da Komisija ne bo presegla prej uporabljenega obsega glob, niti v metodo njihovega izračuna.
393 Posledično morajo ta podjetja upoštevati možnost, da lahko Komisija, ob upoštevanju za svoje ukrepanje merodajnih predpisov, kadarkoli sklene, da glede na prej naložene globe poveča njihovo višino.
394 To velja ne le tedaj, ko Komisija poveča višino glob, naloženih s posameznimi odločbami, temveč tudi tedaj, ko se povečanje izvrši tako, da se uporabi norme ravnanja splošne veljave, kot so Smernice.
395 Sicer pa iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da predvidljivost zakona ne nasprotuje temu, da je zadevna oseba prisiljena poiskati strokovni nasvet, da lahko v okoliščinah konkretnega primera primerno presodi, katere posledice lahko izhajajo iz določenega ravnanja. To velja zlasti za strokovnjake, ki so navajeni pri svojih poslih pokazati večjo stopnjo skrbnosti. Od njih se zato lahko pričakuje posebej skrben preudarek o tveganosti njihovih dejavnosti (sodba v zadevi Cantoni proti Franciji z dne 15. novembra 1996, Recueil des arrêts et décisions, 1996–, V, § 35).
396 Iz tega je treba zaključiti, da so bile Smernice in zlasti v njih predvidena nova metoda izračuna glob, ob predpostavki, da so se oteževalno izražale v višini naložene globe, za podjetja in tožečo stranko v času storitve zadevnih kršitev dovolj predvidljive.
397 Zato Komisija s tem, ko je Smernice v Odločbi uporabila za kršitev, storjeno pred njihovim sprejetjem, ni kršila načela prepovedi retroaktivnosti.
398 Iz tega izhaja, da je treba očitek tožeče stranke glede kršitve prepovedi retroaktivnosti kazni zavrniti kot neutemeljen.
IV – Četrti pritožbeni razlog: kršitev poklicne tajnosti, načela dobrega upravljanja in domneve nedolžnosti
A – Trditve strank
399 Tožeča stranka navaja, da naj bi Komisija že pred sprejemom Odločbe tisku posredovala zaupne informacije, s čimer naj bi kršila poklicno tajnost, ki jo varuje člen 287 ES, načela dobrega upravljanja in domneve nedolžnosti.
400 V torek, 2. julija 2002, je časopis „Handelsblatt“ objavil članek z naslovom „Degussa mora plačati čez 100 milijonov“. V članku je bilo navedeno, da je bil časopis obveščen iz krogov Komisije v Bruslju in da je „M. Monti priznal, da je bila kemijska skupina iz Düsseldorfa vodilna sila pri omejevalnem sporazumu na področju aminokislin, ki je v preteklem desetletju s sistematičnimi dogovori o cenah razdelila trg dodatkov za živalsko krmo“.
401 Objavljenih informacij ne bi bilo mogoče pridobiti brez sodelovanja uradnika Komisije, kar naj bi predstavljalo kršitev obveznosti spoštovanja poklicne tajnosti, določene v členu 287 ES. Sodišče prve stopnje naj bi odločilo, da sta v kontradiktornih postopkih, ki lahko vodijo do izreka kazni, način in višina predlagane sankcije varovana s poklicno tajnostjo, kolikor sankcija ni bila dokončno sprejeta in izrečena. To načelo izhaja zlasti iz nujnosti, da se spoštuje ugled in dostojanstvo prizadetega, dokler mu ni bila izrečena sankcija (sodba v zadevi Volkswagen proti Komisiji, točka 153 zgoraj, točka 281).
402 Tožeča stranka meni, da je način, na kateri je Komisija obvestila tisk, nepomemben, ker je pomembno le dejstvo, da je Komisija ustvarila okoliščine, v v okviru katerih je podjetje za natančno vsebino sankcije, ki mu bo po vsej verjetnosti naložena, izvedelo iz tiska (sodba v zadevi Volkswagen proti Komisiji, točka 153 zgoraj, točka 281). Komisija naj ne bi izrecno oporekala dejstvu, da je eden od njenih uradnikov razkril zadevne zaupne informacije. V vsakem primeru bi bila lahko le Komisija odgovorna za razkritje. V teh okoliščinah bi bila dolžnost Komisije dokazati nasprotno, zlasti ker naj bi zadevni članek omenil, da izhaja informacija iz „krogov Komisije v Bruslju“.
403 Tožeča stranka tudi trdi, da naj bi Komisija kršila načelo dobrega upravljanja iz člena 41(1) Listine, na podlagi katere ima „[v]sakdo […] pravico, da institucije in organi Unije njegove zahteve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku“. Razkritje, ki izhaja s strani Komisije, bi namreč pokazalo njeno pristranskost do tožeče stranke.
404 Nazadnje naj bi Komisija kršila načelo domneve nedolžnosti iz člena 6(2) EKČP in člena 48(1) Listine, in je del temeljnih pravic pravnega reda Skupnosti (sodba v zadevi Hüls proti Komisiji, točka 115 zgoraj, točka 149). V skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, Sodišča in Sodišča prve stopnje naj bi to načelo veljalo tudi v postopku zoper kršitve prava konkurence (sodbe v zadevi Öztürk proti Nemčiji, točka 38 zgoraj, str. 46; v zadevi Hüls proti Komisiji, točka 115 zgoraj, točka 50, in v zadevi Volkswagen proti Komisiji, točka 153 zgoraj, točka 281). S tem, ko je seznanila tisk z vsebino odločbe, preden je bila predložena v razpravo kolegiju komisarjev, torej pred obsodbo podjetja, naj bi Komisija očitno kršila načelo domneve nedolžnosti.
405 Tožeča stranka zavrača trditve Komisije, da se ne more pripisati njej, da je prišlo do razkritja zadevnih informacij v tisku. Pri tem ne igra nobene vloge, ali so bili podatki podani uradno. V skladu s členom 288 ES naj bi bila Komisija odgovorna za kršitev, ki jo je storil njen uradnik, če je bila ta kršitev storjena v neposredni zvezi z opravljanjem njegovih nalog (sodba Sodišča z dne 10. julija 1969 v zadevi Sayag in drugi, 9/69, Recueil, str. 329), kar naj bi bilo v tem primeru podano. Vprašanje, ali je Komisija kršitev odobrila ali ne, bi bilo torej brez pomena, analogno s tem, da je bila podjetju pripisana kršitev konkurence, ki so jo storili njegovi zaposleni (sodba v zadevi Musique diffusion française in drugi proti Komisiji, točka 58 zgoraj, točke od 37 do 70 in točka 112).
406 Tožeča stranka na podlagi tega zaključuje, da učinkovito varstvo temeljnih pravic zahteva, da se Odločbo na tej podlagi razglasi za nično (sodba Sodišča z dne 15. maja 1986 v zadevi Johnston, 222/84, Recueil, str. 1651, točka 19). To naj bi bilo potrebno zato, ker se tovrstne kršitve s strani Komisije kopičijo (sodbe v zadevi Suiker Unie in drugi proti Komisiji, točka 101 zgoraj, točka 90; v zadevi Dunlop Slazenger proti Komisiji, točka 114 zgoraj, točka 27, in v zadevi Volkswagen proti Komisiji, točka 153 zgoraj). Poleg tega sodna praksa, v skladu s katero bi taka nepravilnost upravičevala razglasitev ničnosti Odločbe le takrat, ko se dokaže, da bi bila odločba brez nje vsebinsko drugačna, očitno nima nobenega odvračilnega učinka in od podjetja zahteva dokaz, ki ga ne more zagotoviti. Ta sodna praksa naj torej ne bi zadostila zahtevam po učinkoviti zaščiti teh pravic, zadevno podjetje pa bi ob neupoštevanju načela „enakosti orožja“ postavila v neugoden položaj do njegovih strank, sodelavcev, delničarjev in medijev.
407 Po mnenju tožeče stranke zadostuje ponazoritev, da ne bi moglo biti izključeno, da bi bila brez predčasne razglasitve zadevnih informacij odločba vsebinsko drugačna, kot naj bi bilo odločeno glede kršitve postopka (sodba Sodišča z dne 23. februarja 1988 v zadevi Združeno kraljestvo proti Svetu, 68/86, Recueil, str. 855, točka 49; sodba Sodišča prve stopnje z dne 23. februarja 1994 v zadevi CB in Europay proti Komisiji, T-39/92 in T-40/92, Recueil, str. II-49, točka 58). Tako naj bi bilo v tem primeru, ob upoštevanju, da je razkritje vsebine Odločbe pred njenim sprejetjem Komisiji onemogočilo sprejem odločitve, drugačne od objavljene v tisku, ker bi bilo to težko predstavljivo zanikanje komisarja, pristojnega za konkurenco.
408 Komisija meni, da je ta tožbeni razlog neutemeljen.
B – Presoja Sodišča prve stopnje
409 Spomniti je treba, da člen 287 ES člane in uradnike institucij Skupnosti zavezuje k temu, da „ne smejo razkrivati informacij, za katere velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti, zlasti informacij o podjetjih, njihovih poslovnih odnosih ali sestavinah stroškov“. Čeprav se ta določba v prvi vrsti nanaša na podatke, prejete od podjetij, prislov „zlasti“ kaže, da gre za splošno načelo, ki velja tudi za druge zaupne informacije (sodba Sodišča z dne 7. novembra 1985 v zadevi Adams proti Komisiji, 145/83, Recueil, str. 3539, točka 34, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. septembra 1996 v zadevi Postbank proti Komisiji, T-353/94, Recueil, str. II-921, točka 86).
410 Poudariti je treba, da sta v kontradiktornih postopkih, ki lahko vodijo do izreka kazni, način in višina predlagane sankcije po naravi varovana s poklicno tajnostjo, kolikor sankcija ni bila dokončno sprejeta in izrečena. To načelo izhaja zlasti iz nujnosti, da se spoštuje ugled in dostojanstvo prizadetega, dokler mu ni bila izrečena sankcija (sodba v zadevi Volkswagen proti Komisiji, točka 153 zgoraj, točka 281).
411 Dolžnost Komisije, da tisku ne posreduje informacij o konkretnih načrtovanih sankcijah, se pokriva ne le z dolžnostjo spoštovanja poklicne tajnosti, temveč tudi z njeno dolžnostjo dobrega upravljanja. Nazadnje je treba spomniti, da velja načelo domneve nedolžnosti tudi v postopku zaradi kršitve pravil o konkurenci s strani podjetij, ki lahko vodi k naložitvi glob (sodbe v zadevi Hüls proti Komisiji, točka 115 zgoraj, točka 150; v zadevi Öztürk proti Nemčiji, točka 38 zgoraj, in v zadevi Lutz proti Nemčiji, točka 115 zgoraj). Komisija te domneve nedolžnosti očitno ni upoštevala, ko je razsodbo, ki jo je treba pred formalno naložitvijo sankcije obtoženemu podjetju posredovati v razpravo posvetovalnemu odboru in kolegiju komisarjev, sporočila tisku (sodba v zadevi Volkswagen proti Komisiji, točka 153 zgoraj, točka 281).
412 Vendar je treba v tem primeru ugotoviti, da v nasprotju z okoliščino, ki je povod za sodbo v zadevi Volkswagen proti Komisiji, točka 153 zgoraj, ni bilo dokazano, da je Komisija odgovorna za razkritje vsebine Odločbe v tisku. Medtem ko je bilo v zgoraj navedeni zadevi ugotovljeno, da naj bi član Komisije, tedaj pristojen za področje konkurence, že pred sprejemom Odločbe v tisku razkril višino globe, naložene Volkswagnu, tožeča stranka v tem primeru sama zaključuje, da zadevni člen omenja le informacijo iz krogov Komisije („Kommissionskreisen“). Poleg tega je treba v nasprotju z navedbami tožeče stranke ugotoviti, da Komisija v tem pogledu ni priznala svoje odgovornosti. Sicer je verjetno, da bi za to razkritje lahko bila odgovorna Komisija, vendar ta verjetnost, v nasprotju s trditvami tožeče stranke, ne zadostuje, da se Komisiji naloži, da mora dokazati nasprotno.
413 Tudi če bi bile službe Komisije dejansko odgovorne za razkritje informacij v članku, na katerega se sklicuje tožeča stranka, to ne bi vplivalo na zakonitost Odločbe.
414 Po eni strani je treba glede trditve tožeče stranke, da naj bi to razkritje kazalo na pristranskost Komisije do nje, opozoriti na to, da obstoja dejansko dokazane kršitve po zaključku upravnega postopka ni mogoče omajati s tem, da je Komisiji dokazano, da je svoje prepričanje o obstoju kršitve in višini globe, ki jo namerava posledično naložiti podjetju, izrazila prezgodaj. V preostalem je bilo pri preizkusu različnih tožbenih razlogov tožeče stranke prikazano, da je Odločba dejansko in s pravnega vidika pravilno utemeljena.
415 Razen tega ni mogoče trditi, da je Komisijino razkritje vsebine odločbe na koncu upravnega postopka in malo pred njenim formalnim sprejemom samo po sebi primerno kot dokaz, da je Komisija v zadevi prenagljeno odločila ali pristransko izvedla preiskavo (glej v tem smislu sodbo v zadevi Volkswagen proti Komisiji, točka 153 zgoraj, točke od 270 do 272).
416 Po drugi strani lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso nepravilnost, ki jo zatrjuje tožeča stranka, vodi k razglasitvi ničnosti zadevne odločbe, če je dokazano, da bi bila odločba brez nje vsebinsko drugačna (sodbe v zadevi Suiker Unie in drugi proti Komisiji, točka 101 zgoraj, točka 91; v zadevi Dunlop Slazenger proti Komisiji, točka 114 zgoraj, točka 29, in v zadevi Volkswagen proti Komisiji, točka 153 zgoraj, točka 283).
417 V tem primeru pa tožeča stranka takega dokaza ni predložila. Kajti ni mogoče trditi, da bi kolegij komisarjev višino globe ali vsebino odločbe v primerjavi s predlogom spremenil, če zadevne informacije ne bi bile razkrite,. Poleg tega v nasprotju s čisto hipotetičnimi navedbami tožeče stranke, ob upoštevanju kolegijskega načela, ki mu mora ustrezati odločba Komisije, ni mogoče izhajati iz tega, da bi bili člani Komisije pogojeni z občutkom solidarnosti do svojih kolegov, pristojnih za konkurenco, oziroma bi bili zaradi tega omejeni z naložitvijo nižjega zneska globe.
418 Iz tega izhaja, da je treba ta tožbeni razlog zavrniti.
419 Nobena izmed trditev tožeče stranke ne bi omajala tega sklepa.
420 Tožeča stranka navaja, da naj zgoraj citirana sodna praksa ne bi zadostila zahtevam, ki izhajajo iz načela učinkovitega sodnega varstva. To načelo naj bi nalagalo, da se za razglasitev ničnosti odločbe šteje kot zadosten dokaz, da ni mogoče izključiti, da bi bila lahko odločba brez razkritja vsebinsko drugačna.
421 V tem pogledu je treba spomniti, da morajo imeti v skladu z ustaljeno sodno prakso posamezniki možnost učinkovitega sodnega varstva pravic, ki izhajajo iz pravnega reda Skupnosti, pri čemer je pravica do takega varstva del splošnih pravnih načel, ki izhajajo iz skupnih ustavnih tradicij držav članic. Ta pravica je bila opredeljena tudi v členih 6 in 13 EKČP (glej zlasti sodbe Sodišča v zadevi Johnston, točka 406 zgoraj, točka 18; z dne 27. novembra 2001 v zadevi Komisija proti Avstriji, C-424/99, Recueil, str. I-9285, točka 45, in z dne 25. julija 2002 v zadevi Unión de Pequeños Agricultores proti Svetu, C-50/00 P, Recueil, str. I-6677, točka 39).
422 Vendar je treba to načelo uskladiti z načelom pravne varnosti in z za ravnanje organov Skupnosti veljavno domnevo zakonitosti (sodba Sodišča z dne 15. junija 1994 v zadevi Komisija proti BASF in drugi, C-137/92 P, Recueil, str. I-2555, točka 48), ki določa, da mora tisti, ki se sklicuje na neveljavnost takega ravnanja, za to predložiti dokaz.
423 Kot je bilo prikazano zgoraj, domnevno razkritje vsebine Odločbe s strani Komisije pred njenim formalnim sprejetjem samo po sebi, drugače kot bistvena kršitev postopka, ne bi moglo imeti nobenih učinkov na zakonitost te odločbe.
424 Poleg tega je treba ugotoviti, da po eni strani rešitev, razdelana v sodni praksi, navedeni v točki 416 zgoraj, tožeče stranke ne omejuje v tem, da priskrbi dokaz, da je Odločba zaradi ugotovljenih nepravilnosti protipravna in tudi tega dokaza prekomerno ne oteži, ter da lahko tožeča stranka po drugi strani, tudi če ji ne uspe dokazati, da bi bila odločba brez nepravilnosti drugačna, na podlagi člena 288, drugi odstavek, ES, zahteva odškodnino za škodo, ki jo je s tem povzročila Skupnost.
425 Zato ni mogoče zavzeti stališča, da načelo učinkovitega sodnega varstva nasprotuje zahtevam, da mora tožeča stranka pri nepravilnosti, kot je zatrjevana v tem primeru, za utemeljitev razglasitve ničnosti Odločbe dokazati, da bi bila odločba brez nepravilnosti vsebinsko drugačna.
426 Iz navedenega izhaja, da je treba zavrniti tožbeni razlog kršitve poklicne tajnosti, načela dobrega upravljanja in domneve nedolžnosti.
Sklepna ugotovitev
427 V skladu s točko 254 zgoraj Sodišče prve stopnje meni, da je glede na težo kršitve tožeče stranke treba znesek globe znižati s 35 na 30 milijonov evrov. V skladu s točko 343 zgoraj je treba ta znesek, kar zadeva tožečo stranko, povečati za 80 %, na 54 milijonov evrov, da bi zagotovili zadosten odvračilni učinek globe.
428 Poleg tega je Komisija pravilno ugotovila trajanje kršitve, ki upravičuje povečanje zneska za 125 %. Nazadnje je treba upoštevati zmanjšanje globe za 25 %, ki ga je Komisija odobrila na podlagi naslova D(2), prva alineja, Obvestila o ugodni obravnavi.
429 Iz vsega navedenega izhaja, da je treba znesek globe, naložene tožeči stranki, zmanjšati na 91.125.000 evrov.
Stroški
430 V skladu s členom 87(3) Poslovnika lahko Sodišče prve stopnje stroške razdeli ali odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške, kadar stranki deloma uspeta, pri čemer v skladu s členom 87(4) države članice in institucije, ki so se kot intervenienti udeležile postopka, nosijo svoje stroške. Ker je bilo tožbi le deloma ugodeno, glede na okoliščine zadeve tožeča stranka nosi svoje stroške in 75 % stroškov, ki jih je priglasila Komisija, le-ta pa nosi 25 % svojih stroškov.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (tretji senat)
razsodilo:
1) Globa, naložena tožeči stranki v členu 3 Odločbe Komisije 2003/674/ES z dne 2. julija 2002 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 Pogodbe ES in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva C.37.519 – Metionin), se zmanjša na 91.125.000 evrov.
2) V preostalem se tožba zavrne.
3) Tožeča stranka nosi svoje stroške in 75 % stroškov, ki jih je priglasila Komisija.
4) Komisija nosi 25 % svojih stroškov.
5) Svet nosi svoje stroške.
Razglašena na javni obravnavi v Luxembourgu, 5. aprila 2006.
Stvarno kazalo
Dejansko stanje
Postopek in predlogi strank
Pravno stanje
I – Prvi tožbeni razlog: kršitev načela zakonitosti kazni
A – Ugovor nezakonitosti člena 15(2) Uredbe št. 17
1. 1 Trditve strank
2. 2 Presoja Sodišča prve stopnje
B – Razlaga člena 15(2) Uredbe št. 17 v luči načela zakonitosti kazni
II – Drugi tožbeni razlog: napačna presoja enotnosti ali nadaljevane narave kršitve in trajanja kršitve
A – Prekinitev kršitve med leti od 1988 do 1992
1. 1 Trditve strank
2. 2 Presoja Sodišča prve stopnje
a) Udeležba tožeče stranke pri sporazumu in/ali usklajenem ravnanju med leti 1988 in 1992
Obdobje od konca leta 1988 do konca poletja 1990
Obdobje od konca poletja 1990 do marca 1992
b) Enotna in nadaljevana narava kršitve
B – Prenehanje kršitve
1. 1 Trditve strank
2. 2 Presoja Sodišča prve stopnje
C – Prekinitev omejevalnega sporazuma
III – Tretji tožbeni razlog: napačna presoja, napačna uporaba prava in zmotna ugotovitev dejanskega stanja, kršitve načel sorazmernosti, enakega obravnavanja in prepovedi povratne veljave kazenskih sankcij, kot tudi obveznost obrazložitve pri določitvi zneska globe
A – Teža kršitve
1. 1 Utemeljitev teže kršitve
a) Trditve strank
b) Presoja Sodišča prve stopnje
2. 2 Obseg upoštevnega geografskega trga
a) a) Trditve strank
b) b) Presoja Sodišča prve stopnje
3. 3 Presoja učinkov kršitve na trg
a) a) Trditve strank
b) b) Presoja Sodišča prve stopnje
4. 4 Sklep v zvezi z določitvijo zneska globe glede na težo kršitve
B – Povečanje globe zaradi zagotavljanja zadostnega odvračilnega učinka
1. 1 Zmotna uporaba prava in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje glede prometa tožeče stranke
a) Trditve strank
b) Presoja Sodišča prve stopnje
Upoštevanje prometa tožeče stranke v letu 2000
Nepravilno ugotovljeno dejansko stanje glede prometa tožeče stranke v letu 2000
2. 2 Kršitev načela zakonitosti kazni, obveznosti obrazložitve in načel sorazmernosti ter enakega obravnavanja pri povečanju zneska globe zaradi zagotavljanja odvračilnega učinka
a) a) Kršitev načela zakonitosti kazni in obveznosti obrazložitve
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
b) b) Kršitev načel sorazmernosti in enakega obravnavanja
Trditve strank
Presoja Sodišča prve stopnje
3. 3 Napačna presoja odvračilnega učinka globe glede na ravnanje tožeče stranke po prenehanju kršitve
a) a) Trditve strank
b) b) Presoja Sodišča prve stopnje
C – Sodelovanje tožeče stranke
1. 1 Trditve strank
2. 2 Presoja Sodišča prve stopnje
D – Kršitev načela prepovedi retroaktivnosti kazni
IV – Četrti pritožbeni razlog: kršitev poklicne tajnosti, načela dobrega upravljanja in domneve nedolžnosti
A – Trditve strank
B – Presoja Sodišča prve stopnje
Sklepna ugotovitev
Stroški