SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (prvi senat)
z dne 5. aprila 2006(*)
„Znamka Skupnosti – Prijava figurativne znamke z besednim elementom ‚SELEZIONE ORO Barilla‘ – Ugovor – Prejšnji besedni znamki ORO in ORO SAIWA – Verjetnost zmede – Člen 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 40/94 – Zavrnitev ugovora“
V zadevi T-344/03,
Saiwa SpA, s sedežem v Genovi (Italija), ki jo zastopajo G. Sena, P. Tarchini, J.‑P. Karsenty in M. Karsenty-Ricard, odvetniki,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopata M. Capostagno in O. Montalto, zastopnika,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT, intervenient pred Sodiščem prve stopnje, je bila
Barilla Alimentare SpA, s sedežem v Parmi (Italija), ki jo zastopata A. Vanzetti in S. Bergia, odvetnika,
zaradi tožbe zoper odločbo četrtega odbora za pritožbe UUNT z dne 18. julija 2003 (R 480/2002-4) glede postopka z ugovorom med družbama Saiwa SpA in Barilla Alimentare SpA,
SODIŠČE PRVE STOPNJEEVROPSKIH SKUPNOSTI (prvi senat),
v sestavi J. D. Cooke, predsednik, R. García-Valdecasas, sodnik, in I. Labucka, sodnica,
sodna tajnica: B. Pastor, namestnica sodnega tajnika,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 22. novembra 2005
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Barilla Alimentare SpA (v nadaljevanju: intervenient) je 17. junija 1996 na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kot je bila spremenjena, vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT).
2 Znamka, za katero se zahteva registracija, je spodaj prikazani figurativni znak z besednim elementom „SELEZIONE ORO Barilla“:
3 Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, so iz razreda 30 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kot je bila revidiran in dopolnjen, in ustrezajo naslednjemu opisu: „Testenine, moka in izdelki iz žitaric, kruh, pecivo in slaščice; kvas, pecilni prašek; omake (začimbe)“.
4 Saiwa SpA (v nadaljevanju: tožeča stranka) je 22. junija 1998 vložila ugovor na registracijo prijavljene znamke Skupnosti. Nanašal se je na vse proizvode, določene v prijavi znamke Skupnosti.
5 Razlog ugovora je bila verjetnost zmede, določena v členih 8(1)(a) in (b) ter 5 Uredbe št. 40/94, med prijavljeno znamko in dvema prejšnjima znamkama, katerih imetnik je tožeča stranka. Prva vsebuje besedni znak ORO, ki je bil predmet registracije v Italiji pod št. 307 376, ki učinkuje od 28. septembra 1977, in mednarodne registracije št. 435 773 z dne 13. aprila 1978, razširjene na Avstrijo, Nemčijo, Španijo, Francijo in Beneluks za proizvode iz razreda 30: „Kava, čaj, kakao, sladkor, riž, tapioka, sago, kavni nadomestki; moka in izdelki iz žitaric, kruh, pecivo in slaščice, sladoled; med, melasni sirup; kvas, pecilni prašek; sol, gorčica; kis, omake (začimbe), začimbe; led“. Drugo znamko določa besedni znak ORO SAIWA, registriran v Italiji, pod št. 332 864, ki učinkuje od 25. junija 1956, za naslednje proizvode iz razreda 30: „Mlečni kolački, piškoti, kruh, pecivo in slaščice“.
6 Oddelek za ugovore UUNT je 28. marca 2002 zavrnil ugovor zaradi pomanjkanja enakosti med zadevnimi znaki in proizvodi. Oddelek za ugovore je v celoti preučil nasprotujoče si znamke in presodil, da njun skupni sestavni del „oro“ ni imel dovolj velikega razlikovalnega učinka – niti resničnega niti pridobljenega z uporabo – za sklepanje o podobnosti med tema znamkama.
7 Tožeča stranka je 31. maja 2002 vložila pritožbo zoper to odločbo, ki je bila zavrnjena 18. julija 2003 z odločbo R 480/2002-4 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Odbor za pritožbe je menil, da pri potrošniku ni obstajala nobena verjetnost zmede med znaki. Nasprotno ugotovitvi oddelka za ugovore je odbor za pritožbe ugotovil, da je med proizvodi obstajala bistvena enakost. Presodil je, da se znamki ORO ni mogel priznati povečan razlikovalni učinek, ker tožeča stranka ni dokazala, da se pred vložitvijo prijave znamke Skupnosti ta znamka ni značilno uporabljala. Prav tako je potrdil, da je bil pri znamki ORO SAIWA prevladujoči element „SAIWA“. Ugotovil je, da izraz „oro“ ni bil dovolj, da se med njima ugotovi podobnost.
Postopek in predlogi strank
8 Tožeča stranka je 2. oktobra 2003 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo.
9 UUNT in intervenient sta 22. oziroma 13. januarja 2004 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila odgovor na tožbo.
10 V intervencijski vlogi z dne 13. januarja 2004 je intervenient predlagal Sodišču prve stopnje, naj prekine postopek in počaka na dokončno odločbo Tribunale ordinario di Milano glede veljavnosti znamk ORO in ORO SAIWA. Potem ko je Sodišče prve stopnje (prvi senat) prejelo stališča UUNT in tožeče stranke, temu predlogu ni ugodilo.
11 Tožeča stranka je 9. februarja 2004 na Sodišču prve stopnje vložila predlog za dovoljenje za repliko v skladu s členom 135(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je 10. marca 2004 odločilo, da temu predlogu ne ugodi.
12 Intervenient je 14. novembra 2005 predložil sodbo št. 14002/2004 Tribunale ordinario di Milano z dne 14. oktobra 2004, s katero je bila ugotovljena ničnost znamk ORO, na katere se sklicuje tožeča stranka v tem sporu, gre torej za nacionalno italijansko registracijo št. 307 376 in mednarodno registracijo št. 435 773, in predlaga, naj se ta sodba upošteva v postopku. Sodišče prve stopnje (prvi senat) je ugodil tako temu predlogu kot predlogu tožeče stranke, da se v postopku upošteva pritožba, ki je bila vložena zoper to sodbo.
13 Po poročilu sodnika poročevalca je Sodišče prve stopnje (prvi senat) odločilo, da odpre ustni postopek.
14 Stranke so bile 22. novembra 2005 zaslišane in so odgovarjale na vprašanja, ki jim jih je zastavilo Sodišče prve stopnje na obravnavi 22. novembra 2005.
15 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično;
– zavrne zahtevo za registracijo, ki jo je vložil intervenient;
– intervenientu naloži plačilo stroškov.
16 UUNT Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
17 Intervenient Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravo
Trditve strank
18 Tožeča stranka v utemeljevanje tožbe navaja enoten razveljavitveni tožbeni razlog, kršitev člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 glede verjetnosti zmede med podobnimi znamkami.
19 Tožeča stranka najprej zatrjuje, da ni prav, da je UUNT pri presoji, ali je izraz „oro“ dosegel razlikovalni učinek z uporabo tega izraza v Italiji, razlikoval med znamko ORO in znamko ORO SAIWA. Glede tega navaja, da se oglaševanje in prodaja, kot izhaja iz dokumentov, ki jih je predložila UUNT, nanašata na vse proizvode znamke ORO brez razlike. Prav tako opozarja, da obe znamki, pod katerima se ti proizvodi tržijo, prikazujeta izraz „oro“. Dodaja, da se v praksi takrat, ko nekdo želi zaščititi enotni razlikovalni znak, po navadi ne registrira zgolj izbrana besedna znamka, ampak se vloži več zahtev za registracijo te znamke v različnih prikazih – v črnem in belem in v normalnih črkah ali s posebno pisavo in z uporabo različnih barv – ali kombinacijah – na primer tako, da se doda ime proizvajalca. Tožeča stranka ugovarja tudi primernosti razlikovanja med uporabo znamke, ki vsebuje le izraz „oro“, na embalaži pa se mu doda ime družbe „Saiwa“, in uporabo sestavljene znamke ORO SAIWA, ker se v obeh primerih izraz „oro“ na embalaži uporablja z imenom izdelovalca, torej Saiwa SpA.
20 Drugič, tožeča stranka meni, da ima izraz „oro“ poseben razlikovalni učinek, kar naj bi potrdil tudi odbor za pritožbe, čeprav naj bi bil po njegovem mnenju ta zmanjšan. Tožeča stranka navaja odločbo oddelka za ugovore št. 908/2000 z dne 22. maja 2000, v kateri naj bi oddelek za ugovore ugotovil, da beseda „oro“ v stiliziranih črkah v obliki kave ima razlikovalni učinek, čeprav lahko predpostavlja določeno kakovost proizvodov. Prav tako navaja druge sodne primere metaforično uporabljenih znakov za poudarjanje določene kakovosti proizvodov, ki so se lahko registrirali, kot „ultraplus“, „vitalité“, „quick“, „optimus“, „golden“ in „maxima“.
21 Tožeča stranka dodaja, da zaradi načela soodvisnosti, po katerem je treba verjetnost zmede presoditi tako, da se upošteva različne upoštevne dejavnike, zlasti stopnjo podobnosti med proizvodi in stopnjo sposobnosti razlikovanja znakov, bi se morebitni majhen razlikovalni učinek znaka „oro“ nadomestil z enakostjo znakov in proizvodov.
22 Tretjič, tožeča stranka meni, da je neizogibno, da se ob primerjalni analizi znakov opravi pojmovni preizkus, torej na podlagi sporočila, ki ga dobi potrošnik. V tem primeru naj bi potrošnik dobil dve sporočili: prvo, ki izhaja iz besede, skupne nasprotujočima si znamkama, torej „oro“, naj bi bilo vezano na proizvod in naj bi bilo enako pri obeh nasprotujočih znamkah, medtem ko naj bi bilo drugo sporočilo, ki naj bi ga določali poimenovanji „Saiwa“ in „Barila“, drugačno, ker naj bi se nanašalo na označbo podjetja proizvajalca. Potrošnik naj bi tako mislil, da so proizvodi v svojem bistvu enaki, čeprav izvirajo od različnih proizvajalcev, ki pa so lahko povezani z licenčnimi pogodbami, z izmenjavo znanja in izkušenj ali, splošneje, s sodelovanjem.
23 Tožeča stranka navaja, da je posebnost spora dejstvo, da nasprotujoče si znamke omenjajo ime podjetja proizvajalca, da se zmanjša verjetnost zmede glede izvora proizvodov. Vendar meni, da bistvena naloga znamke ne more biti samo označba izvora proizvodov. Učinek tako stroge razlage naj bi bil izključitev kakršne koli verjetnosti zmede, celo ob reprodukciji znamke, ker naj bi se na embalaži, etiketi ali na samem proizvodu nahajali elementi, ki pomagajo izključiti, da proizvod pripada enakemu proizvajalcu.
24 Po mnenju tožeče stranke odsotnost kakršne koli verjetnosti zmede med viri izvora ne izključuje avtomatično vsakršne verjetnosti zmede ali povezovanja med proizvodi in med kakovostnimi in tržnimi značilnostmi. Izključitev te zmede naj bi bila prav tako del nalog, povezanih z znamko. Sklicujoč se na sklepne predloge generalnega pravobranilca Ruiz-Jaraboja Colomerja v sodbi Sodišča z dne 12. novembra 2002 v zadevi Arsenal Football Club (C‑206/01, Recueil, str. I‑10273, 10275), ki jih je predstavil 13. junija 2002, tožeča stranka meni, da je naloga znamke tudi ugotavljanje enakosti določenega proizvoda po tržnih in kakovostnih značilnostih. V tem primeru naj bi bila zadnja naloga odločilna v tem sporu, katerega predmet naj bi bila uporaba enakega posebnega znaka, ki označuje proizvod v povezavi s poimenovanjem proizvodnega podjetja. Tožeča stranka meni, da naj poimenovanje proizvodnih podjetij pri zadevni javnosti ne bi preprečilo verjetnosti zmede glede proizvodov.
25 UUNT in intervenient ugovarjata utemeljenosti te tožbe. Ker podobnosti ni, UUNT in intervenient menita, da ne obstaja verjetnost zmede med nasprotujočimi si znamkami, ker eden izmed dveh pogojev iz člena 8 (1)(b) Uredbe št. 40/94 ni izpolnjen.
Presoja Sodišča prve stopnje
26 Člen 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 določa, da se na ugovor imetnika prejšnje znamke znamki zavrne registracija, če zaradi njene enakosti ali podobnosti s prejšnjo znamko ali zaradi enakosti ali podobnosti proizvodov ali storitev, ki jih znamki označujeta, pri javnosti obstaja verjetnost zmede na območju, kjer je prejšnja znamka zaščitena.
27 Po ustaljeni sodni praksi je verjetnost zmede verjetnost, da lahko javnost misli, da zadevni proizvodi ali storitve izvirajo iz istega podjetja ali vsaj iz gospodarsko povezanih podjetij.
28 Po tej ustaljeni sodni praksi je treba verjetnost zmede presojati celovito, glede na zaznavanje znakov in zadevnih proizvodov ali storitev, upoštevajoč vse upoštevne dejavnike, zlasti soodvisnost med podobnostjo znakov in podobnostjo označenih proizvodov ali storitev (glej sodbo Sodišča prve stopnje z dne 9. julija 2003 v zadevi Laboratorios RTB proti OHMI – Giorgio Beverly Hills (GIORGIO BEVERLY HILLS), T‑162/01, Recueil, str. II‑2821, točke od 31 do 33, in zgoraj navedeno sodno prakso).
Ciljna javnost
29 Zadevni proizvodi so živila tekoče in vsakodnevne potrošnje. Zato je odbor za pritožbe v točki 23 izpodbijane odločbe pravilno ugotovil, da je ciljna javnost široka javnost, torej povprečni potrošnik.
Podobnost med proizvodi
30 Tožeča stranka ni ugovarjala presojanju odbora za pritožbe, po katerem je obstajala bistvena enakost med proizvodi (izpodbijana odločba, točki 11 in 24). V bistvu so proizvodi razreda 30, omenjeni v prijavi znamke, ki ustrezajo opisu „Moka in izdelki iz žitaric, kruh, pecivo in slaščice“, enaki kot proizvodi znamke ORO in zelo podobni kot proizvodi znamke ORO SAIWA.
Podobnost znakov
31 Po ustaljeni sodni praksi mora celovita presoja verjetnosti zmede glede vidne, slišne ali pojmovne podobnosti zadevnih znamk temeljiti na celotnem vtisu, ki ga te znamke ustvarjajo, upoštevajoč zlasti njihove razlikovalne in prevladujoče elemente. Povprečni potrošnik navadno zaznava znamko kot celoto in ne preučuje njenih različnih podrobnosti (glej sodbi Sodišča prve stopnje z dne 14. oktobra 2003 v zadevi Phillips-Van Heusen proti OHMI – Pash Textilvertrieb und Einzelhandel (BASS), T‑292/01, Recueil, str. II‑4335, točka 47, in z dne 6. julija 2004 v zadevi Grupo El Prado Cervera proti OHMI – Héritiers Debuschewitz (CHUFAFIT), T‑117/02, še neobjavljena v ZOdl., točka 44, in zgoraj navedeno sodno prakso).
32 V tem primeru je odbor za pritožbe v točki 22 izpodbijane odločbe pravilno presodil, da ima znamka ORO sama zelo majhen razlikovalni učinek. Kot je določil odbor za pritožbe (točki 20 in 21 izpodbijane odločbe), bo razumno preudaren potrošnik živil besedi „oro“ prisodil pomen večje kakovosti, ker namiguje na pozitivne značilnosti proizvoda, saj mu pripisuje kakovost, uporabnost in višjo vrednost. V Italiji ima ta znak zelo majhen razlikovalni učinek, ker se ta beseda uporablja v glavnem za opredelitev znamk višje kakovosti proizvodov, ki se razlikuje od standardnih znamk, in ker je izraz, ki ga zelo pogosto uporabljajo izdelovalci vseh vrst živil za poudarjanje visoke kakovosti svojih živil. Obstaja veliko različnih sektorjev, ki kot sektor živil v tržnem jeziku uporabljajo izraz „oro“, zlasti sektorji kreditnih kartic, tobaka, higienskih izdelkov, tekstilnih izdelkov ali področje diskografije. Tožeča pa stranka tako v postopkih pred UUNT kot pred Sodiščem prve stopnje ni predložila nobenega elementa za resnično razlikovalno moč znaka „oro“ v državah, v katerih velja mednarodna registracija št. 435 773.
33 Glede trditve tožeče stranke o obstoju razlikovalnega učinka, ki je bil povečan pri uporabi v Italiji, Sodišče prve stopnje meni, da je odbor za pritožbe pravilno menil (izpodbijana odločba, točka 19), da ni bilo mogoče ugotoviti nobene značilne uporabe znamke ORO pred vložitvijo prijave znamke Skupnosti, ker se na podlagi predloženih dokumentov lahko ugotovi le uporaba znamke ORO SAIWA v Italiji.
34 Glede dokumentov, ki jih je tožeča stranka predložila v prilogi k tožbi pred odborom za pritožbe, je prav, da jih odbor za pritožbe ni upošteval, zlasti ker navajajo dejstva, ki so se pojavila po vložitvi prijave znamke Skupnosti (izpodbijana odločba, točka 18). Ti dokumenti, zlasti raziskava javnega mnenja iz junija 2002 in tabela reklamne prodaje, za nekaj let zaostajajo za datumom vložitve prijave znamke Skupnosti in se jih zato ne more upoštevati pri prikazu ugleda prejšnjih znamk ob vložitvi prijave znamke (glej v tem smislu sodbo Sodišča prve stopnje z dne 13 decembra 2004 v zadevi El Corte Inglés proti UUNT – Pucci (EMILIO PUCCI), T-8/03, še neobjavljena v ZOdl., točki 71 in 72).
35 Prav tako so brezpredmetni rezultati raziskave javnega mnenja, ki je potekala januarja 2000. Povedati je treba, da je bila ta anketa opravljena tri leta in pol po vložitvi prijave znamke Skupnosti. Poleg tega, kot je povzeto v izpodbijani odločbi v točkah 13 in 14, sklepne ugotovitve te raziskave nimajo dokazne vrednosti, saj je vprašanje „Kateri izraz bi uporabili za opredelitev višje kakovosti proizvoda?“ vodilo potrošnika, da odgovori tako, da uporabi vsakodnevne izraze kot „dobro“, „odločno“, „slastno“, „boljše“, ni pa omogočilo analize pomena, ki ga pri potrošniku lahko povzroči metaforična označba, kot je „oro“.
36 Glede drugih dokumentov, predloženih oddelku za ugovore, torej glede statistične tabele, ki prikazuje naložbe v oglaševanje med letoma 1983 in 2000 in oglaševalske akcije, je odbor za pritožbe pravilno menil, da ti niso omogočili razlikovanja, kateri del uporabe naj bi se nanašal na znamko ORO in kateri del je bil povezan z uporabo znamke ORO SAIWA. Kot je ugotovil odbor za pritožbe, se naložbe v oglaševanje nanašajo na splošno na proizvode „linije“ ORO, ne da bi razlikovale med zadevno znamko. Prav tako je odbor za pritožbe glede oglaševalskih akcij pravilno ugotovil, da so piškoti edini proizvod, ki je bil predmet reklame, in da se je v teh reklamah izraz „oro“ vedno uporabljal v tesni povezavi z izrazom „Saiwa“.
37 Tožeča stranka ni izpodbijala teh ugotovitev, ampak je le opozorila, da so se dokumenti, ki jih je predložila UUNT, brez razlike nanašali na vse proizvode „znamke“ ORO. Tako tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, s katerim bi prikazala, da je odbor za pritožbe kršil pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ko je zahteval razlikovanje znamk ORO in ORO SAIWA glede dokazov uporabe prejšnjih znamk in trditve, da naj bi znamka ORO, posamično gledano, imela razlikovalni učinek zaradi svoje uporabe. Sodišče prve stopnje glede tega meni, da tožeča stranka ne more uporabiti dokazov za uporabo znamke ORO SAIWA, da bi prikazala, da je znamka ORO imela razlikovalni učinek zaradi uporabe, saj sta znamki ORO in ORO SAIWA različni znamki.
38 Iz tega izhaja, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da v znamki ORO SAIWA prevladuje element SAIWA.
39 Glede vidne in slišne primerjave med znamkama ORO in ORO SAIWA na eni strani in SELEZIONE ORO Barilla na drugi strani Sodišče prve stopnje meni, da obstajajo pri potrošnikovem zaznavanju nasprotujočih si znamk velike vidne in slišne razlike in da zgolj prisotnost izraza „oro“ ne more pomeniti podobnosti med tem znamkama.
40 Kot je odbor za pritožbe ugotovil v točki 25 izpodbijane odločbe, je pojmovno pomen, ki naj bi bil povezan s splošnim imenom „oro“, za zaznavanje pri potrošniku, ki te besede ne povezuje z določenim izdelovalcem, drugoten in zanemarljiv. Obstoj majhne pojmovne podobnosti med nasprotujočimi si znamkami torej uravnoveša njihove vidne in slišne razlike.
41 Končno, odbor za pritožbe je v točki 25 izpodbijane odločbe pravilno ugotovil tudi, da je imela beseda „oro“ v prijavljeni znamki glede na izraz „selezione“ opisno funkcijo in je potrošnika seznanila, da je šlo za proizvod Barilla visoke kakovosti. Ker ji je bila tako dodana beseda „selezione“, beseda „oro“ sama po sebi nima razlikovalne funkcije, ampak jo je treba razumeti kot dodatek opisnemu izrazu „selezione“. Iz tega izhaja, da je pri prijavljeni znamki razlikovalni učinek znaka izraz „Barilla“.
42 Iz zgoraj povedanega izhaja, da celotni vtis, ki ga ustvarjajta nasprotujoči si znamki, upoštevajoč njune razlikovalne in prevladujoče elemente, med znamkama ne more ustvariti dovolj velike podobnosti, da bi pri potrošniku nastala verjetnost zmede.
43 Trditve tožeče stranke o bistveni nalogi znamke torej nimajo podlage.
44 Po ustaljeni sodni praksi je bistvena naloga znamke zagotoviti potrošniku ali končnemu uporabniku enakost porekla proizvoda ali storitve, ki ju označuje znamka, tako da brez mogoče zmede lahko razlikuje ta proizvod ali storitev od proizvoda ali storitev drugega porekla. Znamka mora za zadevne proizvode ali storitve določati, da izvirajo iz določenega podjetja (sodba Sodišča prve stopnje z dne 23. oktobra 2002 v zadevi Matratzen Concord proti UUNT – Hukla Germany (MATRATZEN), T-6/01, Recueil, str. II-4335, točka 58; glej po analogiji tudi sodbo Sodišča z dne 29. septembra 1998 v zadevi Canon, C-39/97, Recueil, str. II‑5507, točka 28, in sodbi Sodišča z dne 4. oktobra 2001 v zadevi Merz & Krell, C‑517/99, Recueil, str. I‑6959, točka 22, in z dne 6. maja 2003 v zadevi Libertel, C‑104/01, Recueil, str. I‑3793, točka 62).
45 Nasprotno s tem, kar trdi tožeča stranka, so posebnosti tega spora, torej uporabe enakega znaka proizvoda, ki naj s tem, da proizvod opremi z označbo proizvodnega podjetja, ne bi spremenil celotnega vtisa, ki ga ustvarijo zadevne znamke, niti zavedel potrošnika glede zadevnih proizvodov. Kot je bilo rečeno v točki 41 zgoraj, beseda „oro“ s tem, da stoji poleg izraza „selezione“, pri prijavljeni znamki opravlja opisno funkcijo. Zato jo je treba šteti, kot da označuje imeni „Saiwa“ ali „Barilla“, ki zato, ker označujeta proizvodni podjetji, za potrošnika izključujeta vsako verjetnost zmede.
46 Končno, ugotavljanje enakosti določenega proizvoda ni bistvena naloga znamke, ampak bolj značilnost znamk, ki že uživajo velik ugled in za katere se po mnenju javnosti zadevni proizvod lahko označi ali se identificira zgolj s sklicevanjem na znamko.
47 Glede na vse zgoraj naštete točke se ugotovi, da verjetnost zmede med nasprotujočimi si znamkami ne obstaja, zato se zavrne tožbeni razlog kršitve člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94.
48 Iz tega izhaja, da se tožbo zavrne.
Stroški
49 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
50 V tem primeru tožeča stranka v postopku ni uspela, UUNT in intervenient pa sta priglasila, da jima tožeča stranka povrne stroške tega postopka. Tožeči stranki je torej treba naložiti plačilo stroškov, ki sta jih priglasila UUNT in intervenient.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (prvi senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Tožeči stranki se naloži plačilo stroškov.
Cooke | García-Valdecasas | Labucka |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 5. aprila 2006.
E. Coulon | | R. García-Valdecasas |