Zadeva T‑387/09

Applied Microengineering Ltd

proti

Evropska komisija

„Peti okvirni program za raziskave, tehnološki razvoj in predstavitvene dejavnosti – Pogodbi glede projektov ‚Formation of a New Design House for MST‘ in ‚Assessment of a New Anodic Bonder‘ – Izterjava dela plačanega finančnega prispevka – Odločba, ki je izvršilni naslov – Odločba, s katero se med postopkom spremeni izpodbijana odločba – Pravna podlaga tožbe – Vrsta uveljavljanih tožbenih razlogov – Legitimno pričakovanje – Obveznost obrazložitve – Načelo dobrega upravljanja“

Povzetek – sodba Splošnega sodišča (šesti senat) z dne 27. septembra 2012

1.      Ničnostna tožba – Tožba zoper odločbo, ki je izvršilni naslov – Odločba, ki jo je mogoče izpodbijati na podlagi člena 230 ES – Dopustnost – Razlogi v zvezi s pogodbenimi določbami in nacionalnim pravom, ki se uporablja – Nedopustnost

(členi 230 ES, 238 ES, 249 ES in 256 ES)

2.      Pravo Evropske unije – Načela – Varstvo legitimnih pričakovanj – Pogoji – Jasna zagotovila uprave – Izmenjava informacij s Komisijo pred podpisom pogodbe, ki ne pomeni natančnega zagotovila ali obljube – Kršitev načela legitimnih pričakovanj – Neobstoj

3.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Odločba Komisije v zvezi z izterjavo dela finančnega prispevka, plačanega v okviru programa za raziskave – Nujnost priložitve revizijskega poročila – Neobstoj

(člen 253 ES)

4.      Pravo Evropske unije – Načela – Načelo dobrega upravljanja – Sopogodbenik Komisije, ki te ni obvestil o spremembi svojega naslova – Pošiljanje dopisov na star naslov – Kršitev načela dobrega upravljanja – Neobstoj – Novi naslov, naveden v dopisih, naslovljenih na revizorja in posredovanih Komisiji – Iztek pogodbene dobe – Nevplivanje

(Listina temeljnih pravic, člen 41)

1.      Akti institucij, ki spadajo v popolnoma pogodbeni okvir, od katerega jih ni mogoče ločiti, zaradi svoje narave ne spadajo med akte iz člena 249 ES.

Odločbe, ki pa so izvršilni naslov in ki jih zadeva člen 256 ES, so ob neobstoju nasprotne določbe v Pogodbi ES med tistimi iz člena 249 ES, katerih utemeljenosti ni mogoče izpodbijati drugje kot pred sodiščem, ki odloča o razglasitvi ničnosti na podlagi člena 230 ES. Za to gre še zlasti, kadar je odločba, ki je izvršilni naslov, sprejeta za izterjavo terjatve, ki je nastala na podlagi pogodbe, sklenjene z institucijo.

Sodišče Unije mora pri odločanju o ničnostni tožbi na podlagi določb člena 230 ES presoditi zakonitost izpodbijanega akta glede na Pogodbo ES ali vsako drugo pravno pravilo, ki se nanaša na njeno uporabo, torej tudi glede na pravo Unije. V okviru tožbe, vložene na podlagi člena 238 ES, pa lahko tožeča stranka instituciji sopogodbenici očita le kršitve pogodbenih določb ali kršitve prava, ki se uporablja za pogodbo.

Zato je treba v primeru ničnostne tožbe, vložene zoper odločbo, ki je izvršilni naslov, razloge v zvezi s kršitvijo pogodbenih določb in nacionalnega prava, ki se uporablja, zavreči kot nedopustne.

(Glej točke 36 in od 38 do 41.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke od 57 do 62.)

3.      Obseg obveznosti obrazložitve je odvisen od narave zadevnega akta in okoliščin, v katerih je bil ta sprejet. Obrazložitev mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt sprejela, tako da se sodiščem Unije omogoči izvajanje nadzora zakonitosti in da se zainteresirane osebe lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, zato da lahko zaščitijo svoje pravice in preverijo, ali je odločba utemeljena ali ne.

Ni treba, da se v obrazložitvi podrobno navedejo vse upoštevne dejanske in pravne okoliščine, ker se vprašanje, ali obrazložitev izpolnjuje zahteve iz člena 253 ES, ne presoja le glede na besedilo tega člena, ampak tudi glede na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje.

Komisija zlasti ni dolžna zavzeti stališča do vseh trditev, ki so jih pred njo navajale zadevne osebe. Zadošča, da navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistvene za sistematiko odločbe.

Nazadnje, kadar je bila zainteresirana stranka tesno vključena v postopek priprave izpodbijane odločbe in torej pozna razloge, iz katerih je upravni organ sprejel to odločbo, je obseg obveznosti obrazložitve odvisen od konteksta, ki je nastal s tako udeležbo. V takem primeru so zahteve sodne prakse glede tega zelo majhne.

Kadar torej Komisija s sklicevanjem na revizijsko poročilo v izpodbijani odločbi dovolj jasno izrazi razloge, iz katerih se je odločila za izterjavo dela finančnega prispevka, plačanega v okviru programa za raziskave, zainteresirani stranki omogoči, da svoje pravice uveljavlja pred sodiščem Unije, temu pa, da opravi nadzor nad zakonitostjo te odločbe, ne da bi ji bilo treba priložiti to revizijsko poročilo.

(Glej točke od 64 do 67 in 72.)

4.      Med jamstvi, ki jih zagotavlja pravni red Unije v upravnih postopkih, je zlasti načelo dobrega upravljanja, ki je določeno v členu 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in zajema obveznost pristojne institucije, da skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne elemente posamezne zadeve.

V okviru izterjave dela prispevka, plačanega na podlagi programa za raziskave, glede dopisa, s katerim je tožeča stranka obveščena o koncu revizijskega postopka in ki je bil poslan s priporočeno pošiljko s povratnico na naslov, ki ga je zainteresirana stranka sporočila Komisiji, tej ni mogoče očitati tega ravnanja, saj zainteresirana stranka Komisije ni obvestila o spremembi naslova. Po eni strani namreč le okoliščina, da je pogodbena doba potekla, zainteresirane stranke ne odvezuje obveznosti obveščati Komisijo o spremembi naslova, ker je potekal revizijski postopek. Po drugi strani le navedba njenega novega naslova pri podpisu elektronskih sporočil zainteresirane stranke revizorju ne zadošča za ugotovitev, da je bila Komisija pravilno obveščena o spremembi naslova, čeprav je revizor ta elektronska sporočila posredoval Komisiji.

(Glej točki 76 in 80.)