Zadeva T-411/07

Aer Lingus Group plc

proti

Evropski komisiji

„Konkurenca – Koncentracije – Odločba o razglasitvi nezdružljivosti koncentracije s skupnim trgom – Pojem koncentracije – Odsvojitev vseh pridobljenih delnic, da bi se vzpostavil položaj pred izvedbo koncentracije – Zavrnitev naložitve primernih ukrepov – Nepristojnost Komisije“

Povzetek sodbe

1.      Konkurenca – Koncentracije – Odločba Komisije o zavrnitvi začetka postopka na podlagi člena 8(4) Uredbe št. 139/2004 – Koncentracija, ki je bila razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom – Pridobitev deleža, ki ne omogoča nadzora – Koncentracija, ki ni bila izvedena – Neuporaba člena 8(4) Uredbe št. 139/2004

(Uredba Sveta št. 139/2004, člen 8(4) in (5))

2.      Konkurenca – Koncentracije – Preizkus, ki ga opravi Komisija – Obveznost zadržanja izvajanja koncentracije – Izjema v primeru javne ponudbe – Pogoji – Učinki

(Uredba Sveta št. 139/2004, člen 7(2))

3.      Konkurenca – Koncentracije – Pristojnost Komisije – Pristojnost za sprejetje zavezujočih ukrepov na podlagi člena 21(3) Uredbe št. 139/2004 – Neobstoj

(Uredba Sveta št. 139/2004, člen 21(3))

1.      Če priglašena koncentracija, ki je razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom, ni bila „izvedena“ in je eno od dveh podjetij, udeleženih pri koncentraciji, pridobilo delež v drugem podjetju, ne da bi mu to omogočilo nadzor, lahko Komisija zavrne zahtevo za začetek postopka na podlagi člena 8(4) Uredbe št. 139/2004 o nadzoru koncentracij podjetij in zavrne sprejetje začasnih ukrepov na podlagi člena 8(5) navedene uredbe, čeprav je med presojo skladnosti koncentracije koncentracijo in pridobitev deleža opredelila kot „eno koncentracijo“.

Da bi se presodila zakonitost take odločbe glede na pristojnosti, podeljene Komisiji, da od podjetja zahteva prenehanje koncentracije, je namreč kot navezovalno okoliščino treba šteti upoštevni trenutek, kot ga določa člen 8(4) Uredbe o združitvah, ki določa „koncentracijo“, ki „je bila že izvedena“ in ki „je bila razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom“.

Vsaka transakcija ali celota transakcij, ki pomenijo „trajno spremembo nadzora“, ker podeljujejo „možnost izvajanja trajnega nadzora nad zadevnim podjetjem“, pa je koncentracija, za katero se šteje, da je bila izvedena v smislu Uredbe o združitvah. Skupna značilnost teh koncentracij je ta: kjer sta pred transakcijo za neko gospodarsko dejavnost obstajali dve podjetji, bo po njej obstajalo le eno. Komisija mora, če odmislimo primer združitve, ki predpostavlja, da eno od dveh podjetij preneha obstajati, ugotoviti, ali izvedba koncentracije vodi v položaj, v katerem bo enemu od zadevnih podjetij omogočeno izvajanje nadzora nad drugim, to pa je pravica, ki je prej ni imelo. Ta možnost nadzora je sestavljena iz možnosti izvajanja odločilnega vpliva na podjetje, še zlasti kjer lahko podjetje, ki ima tako možnost nadzora, drugemu podjetju vsili izbire, ki se nanašajo na njegove strateške odločitve. Kapitalski deleži, ki sami po sebi ne zagotavljajo nadzora kot takega v smislu, določenem s členom 3 Uredbe o združitvah, niso koncentracija, za katero se šteje, da je bila „izvedena“.

Poleg tega pojma koncentracije ni mogoče razširiti na primere, v katerih ob neobstoju pridobitve nadzora kapitalski deleži sami po sebi ne zagotavljajo možnosti izvajanja odločilnega vpliva na dejavnosti podjetja, ampak so del – v širšem smislu – priglašene koncentracije, ki jo presoja Komisija in ki je bila po tej presoji razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom, ne da bi se spremenil nadzor v zgoraj navedenem smislu. Komisija v skladu z Uredbo o združitvah namreč nima takih pristojnosti. V skladu s pojmi, določenimi v členu 8(4) te uredbe, pristojnost naložiti odsvojitev vseh delnic, ki jih je eno podjetje pridobilo v drugem, obstaja le za „vzpostavitev stanja, ki je obstajalo pred izvedbo koncentracije“. Brez pridobitve nadzora Komisija nima pristojnosti zahtevati prenehanja koncentracije.

Tega sklepa ne spreminja dejstvo, da Komisija med postopkom preizkusa ugotovi, da spada pridobljeni kapitalski delež v okvir priglašene koncentracije in da z njo predstavlja „eno koncentracijo“. V fazi postopka preizkusa se namreč Komisija v primerih, v katerih je že sprejela odločbo o nezdružljivosti, ne ukvarja z „vzpostavitvijo stanja pred izvedbo koncentracije“, tudi če je bila priglašena koncentracija že izvedena. Komisija se s tem začne ukvarjati šele, ko je sprejeta končna odločba in je treba iz te odločbe ugotoviti posledice, če postane jasno, da zadevni položaj ni zakonit.

(Glej točke 58, 59, od 63 do 66, 79, 88.)

2.      V primeru javne ponudbe ali pridobitve nadzora z vrednostnimi papirji, ki vključujejo več prodajalcev, je dolžnost zadržanja izvajanja koncentracij do odobritve Komisije predmet avtomatične izjeme. Zainteresirane stranke morajo zato, da bi to izjemo lahko uveljavljale, koncentracijo nemudoma priglasiti Komisiji in ne smejo izvajati glasovalnih pravic, ki izhajajo iz teh vrednostnih papirjev. Posledica te izjeme je lahko prenos tveganja prepovedi transakcije na pridobitelja. Če Komisija po postopku preizkusa meni, da je priglašeno koncentracijo treba prepovedati, je treba vrednostne papirje, pridobljene za izvedbo koncentracije, odsvojiti.

(Glej točko 82.)

3.      Člen 21(3) Uredbe št. 139/2004 o nadzoru koncentracij podjetij, na podlagi katerega „nobena država članica ne uporabi svojega nacionalnega prava o konkurenci za katerokoli koncentracijo z razsežnostmi Skupnosti“, Komisiji ne podeljuje pristojnosti za sprejetje ukrepa, ki bi imel pravno zavezujoče učinke, ki bi vplivali na interese družbe, ki sodeluje v koncentraciji.

(Glej točko 90.)