Zadeva T‑53/12

CF Sharp Shipping Agencies Pte Ltd

proti

Svetu Evropske unije

„Skupna zunanja in varnostna politika – Omejevalni ukrepi proti Iranu zaradi preprečevanja širjenja jedrskega orožja – Zamrznitev sredstev – Ničnostna tožba – Obveznost obrazložitve“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (četrti senat) z dne 26. oktobra 2012

1.      Sodni postopek – Sklep ali uredba, s katerima je med postopkom nadomeščen izpodbijani akt – Nov element – Prilagoditev prvotnih predlogov in tožbenih razlogov – Rok – Uporaba roka, ki je določen za vložitev ničnostne tožbe – Izjema – Pogoji

(člen 263, šesti odstavek PDEU)

2.      Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Uredba o omejevalnih ukrepih proti Iranu – Zamrznitev sredstev oseb, subjektov ali organov, ki sodelujejo pri širjenju jedrskega orožja ali ga podpirajo – Minimalne zahteve

(člen 296, drugi odstavek, PDEU; uredbi Sveta št. 961/2010, člen 36(3), in št. 267/2012, člen 46(3))

3.      Ničnostna tožba – Sodba o razglasitvi ničnosti – Učinki – Razglasitev ničnosti uredbe o omejevalnih ukrepih proti Iranu – Učinkovanje razglasitve ničnosti uredbe od poteka roka za pritožbo ali od njene zavrnitve

(člena 280 in 288 PDEU; Statut Sodišča, člena 56, prvi odstavek, in 60, drugi odstavek; uredbi Sveta št. 961/2010, Priloga VIII, in št. 267/2012, člen 51, drugi odstavek, in Priloga IX)

1.      Če uredbo, ki neposredno in posamično zadeva posameznika, med postopkom nadomesti akt z enako vsebino, se šteje, da gre za novo dejstvo, na podlagi katerega lahko tožeča stranka prilagodi svoje predloge in tožbene razloge.

To prilagoditev je treba izvesti v dvomesečnem roku, določenem v členu 263, šesti odstavek, PDEU. Ta rok namreč načeloma velja, kadar se razglasitev ničnosti akta predlaga s tožbo, in kadar se predlaga v postopku, ki poteka, z zahtevkom za prilagoditev predlogov za razglasitev ničnosti predhodnega akta, ki je razveljavljen in nadomeščen z zadevnim aktom.

Vendar se kot izjema od tega načela navedeni rok v postopku, ki poteka, ne uporablja, prvič, če imata zadevni akt in akt, ki ga razveljavlja in nadomešča, enak predmet glede na zadevno osebo, temeljita zlasti na enakih razlogih in imata v bistvu enako vsebino ter se tako razlikujeta le glede področja uporabe ratione temporis, in, drugič, če zahtevek za prilagoditev predlogov ne temelji na nobenem drugem tožbenem razlogu, novem dejstvu oziroma dokazu, kot le sprejetju samega zadevnega akta, ki razveljavlja in nadomešča ta predhodni akt. V takem primeru, glede na to, da pri predmetu in okviru spora, kot sta določena v prvotni tožbi, nastane samo sprememba, ki se nanaša na njeno časovno dimenzijo, okoliščina, da je zahtevek za prilagoditev predlogov vložen po izteku zadevnega dvomesečnega roka, nikakor ne posega v pravno varnost.

(Glej točki 25 in 26 ter 28 in 29.)

2.      Obveznost obrazložitve akta, ki posega v položaj, je bistveno načelo prava Unije, od katerega so mogoča odstopanja zgolj iz nujnih razlogov. Zato je treba obrazložitev načeloma posredovati zadevni osebi hkrati z aktom, ki posega v njen položaj, neobrazložitve pa ni mogoče popraviti s tem, da se zadevna oseba z razlogi za pravni akt seznani med postopkom pred sodiščem Unije.

V zvezi z aktom, kakršen je Uredba št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu, mora Svet – razen če nujni razlogi, ki se nanašajo na varnost ali vodenje mednarodnih odnosov Unije ali njenih držav članic, nasprotujejo temu, da se sporočijo določeni elementi – subjekt, na katerega se nanašajo omejevalni ukrepi, seznaniti s specifičnimi in konkretnimi razlogi, zaradi katerih meni, da jih je bilo treba sprejeti. Tako mora navesti dejanske in pravne okoliščine, od katerih je odvisna zakonita utemeljitev zadevnih ukrepov, in preudarke, na podlagi katerih jih je sprejel.

(Glej točki 35 in 36.)

3.      V skladu s členom 60, drugi odstavek, Statuta Sodišča, z odstopanjem od člena 280 PDEU, začnejo odločitve Splošnega sodišča, s katerimi se neka uredba razglasi za nično, veljati šele z datumom poteka roka za pritožbo iz prvega odstavka člena 56 navedenega statuta, ali če je bila v tem roku vložena pritožba, z datumom njene zavrnitve.

Uredba št. 267/2012 o omejevalnih ukrepih proti Iranu, vključno z njeno Prilogo IX, ima naravo uredbe, saj njen člen 51, drugi odstavek, določa, da je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah, kar ustreza učinkom uredbe, določenim v členu 288 PDEU. Zato te uredbe ni mogoče razglasiti za nične s takojšnjim učinkom.

(Glej točke od 48 do 50.)