SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 8. oktobra 2014

Zadeva T‑530/12 P

Moises Bermejo Garde

proti

Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru (EESO)

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Psihično nadlegovanje – Nezakonite dejavnosti, ki škodijo interesom Unije – Huda kršitev obveznosti uradnikov – Člena 12a in 22a Kadrovskih predpisov – Prijava s strani pritožnika – Prerazporeditev po tej prijavi – Nepredložitev zadeve OLAF s strani hierarhično nadrejenega po prejemu informacij – Akti, ki posegajo v položaj – Dobra vera – Pravica do obrambe – Pristojnost avtorja akta“

Predmet:      Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 25. septembra 2012, Bermejo Garde/EESO (F‑41/10), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.

Odločitev:      Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 25. septembra 2012, Bermejo Garde/EESO (F‑41/10), se razveljavi v delu, v katerem so bili z njo zavrnjeni predlogi M. Bermeja Garde za razglasitev ničnosti odločbe Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) št. 133/10 A z dne 24. marca 2010 o prenehanju njegovih prejšnjih funkcij in odločbe EESO št. 184/10 A z dne 13. aprila 2010 o njegovi prerazporeditvi. V preostalem se pritožba zavrne. Zadeva se vrne v razsojanje Sodišču za uslužbence. Odločitev o stroških se pridrži.

Povzetek

1.      Uradniki – Pravice in obveznosti – Svoboda izražanja – Razkritje dejstev, na podlagi katerih je mogoča domneva o obstoju nezakonite dejavnosti ali hude kršitve obveznosti – Obveznost – Izjema v primeru uradnika, ki meni, da je žrtev nadlegovanja

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 12a in 22a)

2.      Uradniki – Psihično nadlegovanje – Naznanitev nadlegovanja ne samo v okviru člena 12a, ampak tudi v okviru člena 22a Kadrovskih predpisov – Zaščita pred disciplinskimi postopki – Pogoj – Pošteno ravnanje uradnika – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati – Upoštevanje pogojev iz navedenih določb – Upoštevanje drugih obveznosti iz Kadrovskih predpisov

(Kadrovski predpisi za uradnike, člena 12a in 22a)

3.      Uradniki – Pravice in obveznosti – Svoboda izražanja – Razkritje dejstev, na podlagi katerih je mogoča domneva o obstoju nezakonite dejavnosti ali hude kršitve obveznosti – Zaščita pred disciplinskimi postopki – Pogoj – Pošteno ravnanje uradnika – Dejavniki, ki jih je treba upoštevati – Obveznost upoštevanja okoliščin, povezanih s posredovanjem informacij

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 22a)

1.      Člen 22a(1) Kadrovskih predpisov v interesu Unije določa obveznost, ki načeloma velja za vse uradnike. V posameznih primerih, v katerih nezakonitosti ali hude kršitve izhajajo iz ravnanja, ki ga je mogoče opredeliti tudi kot nadlegovanje v smislu člena 12a(3) in (4) Kadrovskih predpisov, ima zadevni uradnik pravice, podeljene s členom 12a Kadrovskih predpisov, in v zvezi s tem možnost, da vloži prošnjo za pomoč na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov. Splošna obveznost obvestitve, določena s členom 22a(1) Kadrovskih predpisov, se lahko torej izkaže za nezdružljivo s posebnim varstvom, ki naj bi bilo s členom 12a(2), prvi stavek, Kadrovskih predpisov izrecno zagotovljeno žrtvi nadlegovanja. Zato je treba šteti, da uradnik, ki meni, da je bil žrtev nadlegovanja, ni dolžan prijaviti nadlegovanja. Vendar ni mogoče izključiti, da lahko v interesu Unije, če želi, prijavi nadlegovanje na podlagi člena 22a, saj lahko nadlegovanje „pomeni hudo kršenje obveznosti uradnikov“ v smislu tega člena.

(Glej točko 106.)

2.      Iz člena 12a(2) Kadrovskih predpisov in člena 22a(3) Kadrovskih predpisov izhaja, da uradnik, ki posreduje informacije v smislu teh dveh določb, ne utrpi nobenih škodljivih posledic s strani institucije, pod pogojem, da je ravnal pošteno. Pošteno ravnanje je tako postavljeno kot pogoj za uporabo navedenih dveh določb.

Res je, da sta področji uporabe členov 12a in 22a Kadrovskih predpisov različni. Pojem nadlegovanja je namreč izrecno opredeljen v odstavkih 3 in 4 člena 12a ter se razlikuje od pojmov nezakonite dejavnosti, ki škodi interesom Unije, in hudega kršenja obveznosti uradnikov Unije iz člena 22a(1) Kadrovskih predpisov.

Vendar če uradnik naznani nadlegovanje ne samo v okviru prošnje za pomoč, ki temelji na členih 12a in 24 Kadrovskih predpisov, ampak tudi na podlagi člena 22a Kadrovskih predpisov, mora izpolnjevati tudi pogoje iz zadnjenavedenega člena.

Pri tem se člen 22a(1) Kadrovskih predpisov nanaša na nezakonita dejanja, ki škodijo interesom Unije, kar nujno pomeni, da pri teh dejanjih obstaja določena stopnja resnosti. Prav tako sta primera, navedena v tej določbi, in sicer goljufija in korupcija, sama po sebi resna. V teh okoliščinah je treba mehanizem opozorila, določen s členom 22a, v skladu z njegovim ciljem sprožiti le v primerih, v katerih se zagotovljene informacije nanašajo na ravnanja, pri katerih obstaja določena stopnja resnosti. To določbo je namreč treba uskladiti z dolžnostjo objektivnosti in nepristranskosti uradnikov ter spoštovanja dostojanstva njihove funkcije, z njihovo dolžnostjo lojalnosti ter z obveznostjo spoštovanja dostojanstva zadevnih oseb in domneve nedolžnosti.

Zato uradnik, kadar sporoči informacije na podlagi členov 12a in 22a Kadrovskih predpisov, ne more zaobiti svojih drugih obveznosti in dolžnosti. Nasprotno, pokazati mora razsodnost, da ne bi neupravičeno škodil svojim sodelavcem in dobremu delovanju svoje službe. Sporočitev informacij, ki niso verjetne, ali popolnoma neutemeljenih dejstev bi lahko imela take škodljive učinke.

Prav tako je odločitev za razkritje teh informacij zunaj kroga oseb, ki so izrecno imenovane s členom 22a Kadrovskih predpisov, upoštevna za presojo, ali je uradnik ravnal pošteno.

(Glej točke od 114 do 116, 118, 123, 128, 129 in 135.)

3.      Vprašanja, ali je uradnik, ko je sporočil informacije na podlagi člena 22a Kadrovskih predpisov, ravnal pošteno, ni mogoče presojati abstraktno, ampak je treba upoštevati vse dejavnike okoliščin, v katerih je uradnik svojim nadrejenim poslal informacije, s katerimi je razkril nekatera dejstva.

V zvezi s tem in ker je s členom 22a(1) Kadrovskih predpisov načeloma določena obveznost obvestitve, in ne pravica ali možnost, lahko obstoj obveznosti vpliva na odgovor, ki ga je treba dati na vprašanje, ali je uradnik ravnal pošteno v smislu člena 22a(3) Kadrovskih predpisov, ko je sporočil informacije iz odstavka 1 navedenega člena. Polje proste presoje uradnika, ki ve za dejstva, ki bi lahko spadala na področje uporabe tega odstavka 1, je namreč manj široko v primeru, v katerem zanj velja obveznost sporočitve, kot v primeru, v katerem se lahko za to prosto odloči. V prvem primeru se izpostavi tveganju, da mu bo naložena sankcija v smislu člena 86 Kadrovskih predpisov, medtem ko tako tveganje ne obstaja, če se odloči, da ne bo izkoristil te možnosti.

Posledično bo uradnik, ki dvomi glede uporabe člena 22a(1) Kadrovskih predpisov, bolj nagnjen k temu, da sporoči informacije, če zanj velja obveznost, kot v nasprotnem primeru.

Poleg tega lahko visoka raven odgovornosti zadevnega uradnika pomeni, da se ta še toliko bolj zaveda svojih obveznosti na podlagi Kadrovskih predpisov.

(Glej točke od 148 do 150 in 152.)