SODBA SODIŠČA (drugi senat)
z dne 25. januarja 2024(*)
„Predhodno odločanje – Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Člen 101 PDEU – Najnižji zneski plačil odvetnikom, ki jih določi poklicna organizacija odvetnikov – Sklep podjetniškega združenja – Prepoved, da sodišče naloži povračilo zneska plačil odvetniku, ki je nižji od teh najnižjih zneskov – Omejevanje konkurence – Upravičeni razlogi – Legitimni cilji – Kakovost odvetniških storitev – Izvršitev sodbe z dne 23. novembra 2017, CHEZ Elektro Bulgaria in FrontEx International (C‑427/16 in C‑428/16, EU:C:2017:890) – Možnost sklicevanja na sodno prakso Wouters v primeru omejevanja konkurence zaradi cilja“
V zadevi C‑438/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Sofiyski rayonen sad (okrožno sodišče v Sofiji, Bolgarija) z odločbo z dne 4. julija 2022, ki je na Sodišče prispela isti dan, v postopku
Em akaunt BG ЕООD
proti
Zastrahovatelno aktsionerno druzhestvo Armeets AD,
SODIŠČE (drugi senat),
v sestavi A. Prechal, predsednica senata, F. Biltgen, N. Wahl (poročevalec), J. Passer, sodniki, in M. L. Arastey Sahún, sodnica,
generalna pravobranilka: L. Medina,
sodna tajnica: R. Stefanova-Kamisheva, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. julija 2023,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za Em akaunt BG ЕООD I. Stoeva, V. Todorova in M. Yordanova, advokati,
– za Zastrahovatelno aktsionerno druzhestvo Armeets AD B. Dachev,
– za bolgarsko vlado T. Mitova in S. Ruseva, agentki,
– za Evropsko komisijo T. Baumé in E. Rousseva, agenta,
na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalne pravobranilke, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 101(1) in (2) PDEU v povezavi s členom 2 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) in členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Em akaunt BG EOOD in Zastrahovatelno aktsionerno druzhestvo Armeets AD v zvezi z odškodninskim zahtevkom iz naslova premoženjskega zavarovanja zaradi kraje vozila in odškodnine za zamudo.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 2 Uredbe št. 1/2003, naslovljen „Dokazno breme“, določa:
„V vseh nacionalnih postopkih ali postopkih Skupnosti za uporabo členov [101 in 102 PDEU] kršitve iz člena [101(1)] ali člena [102 PDEU] dokazuje stranka ali organ, ki kršitev domneva. Podjetje ali podjetniška združenje, ki uveljavlja ugodnost iz člena [101](3) [PDEU], nosi dokazno breme, da so pogoji iz navedenega odstavka izpolnjeni.“
Bolgarsko pravo
GPK
4 Člen 78 Grazhdanski protsesualen kodeks (zakonik o civilnem postopku, v nadaljevanju: GPK) z naslovom „Odmera stroškov“ določa:
„1. Takse, stroške postopka in morebitna plačila odvetniku, ki jih je plačala tožeča stranka, mora nositi tožena stranka v tolikšnem delu, v kolikršnem je bilo zahtevku ugodeno.
[…]
5. Če so plačila odvetniku, ki jih je plačala ena izmed strank, glede na pravno in dejansko zahtevnost zadeve previsoka, lahko sodišče na predlog nasprotne stranke glede tega dela stroškov naloži povračilo nižjega zneska, vendar ta ne sme biti nižji od najnižjega zneska, določenega v členu 36 [Zakon za advokaturata (zakon o odvetništvu)].
[…]“
5 Člen 162 GPK določa, da „[č]e je predlog utemeljen, vendar ni dovolj podatkov o njegovem znesku, sodišče ta znesek določi po lastni presoji ali na podlagi mnenja izvedenca“.
6 Člen 248 GPK določa:
„1. Sodišče lahko v roku, določenem za vložitev pravnega sredstva, in če zoper odločbo ni pravnega sredstva v enem mesecu po razglasitvi te odločbe, na predlog strank odločbo dopolni ali spremeni v delu, ki se nanaša na stroške.
2. Sodišče nasprotno stranko obvesti o predlogu za dopolnitev ali spremembo odločbe in jo pozove, naj v enem tednu odgovori.
3. Sklep o odmeri stroškov se izda na nejavni seji in vroči strankam. Zoper ta sklep je mogoče vložiti pritožbo pod enakimi pogoji kot zoper odločbo.“
ZAdv
7 Člen 36(1) in (2) Zakon za advokaturata (zakon o odvetništvu) (DV št. 55 z dne 25. junija 2004; zadnja sprememba objavljena v DV št. 17 z dne 26. februarja 2021), v različici, ki se je uporabljala v času dejanskega stanja iz postopka v glavni stvari (v nadaljevanju: ZAdv), določa:
„1. Odvetnik ali odvetnik iz države članice Evropske unije ima pravico do plačila za svoje delo.
2. Višina plačila se določi s pogodbo, ki jo skleneta odvetnik ali odvetnik iz države članice Unije in stranka. Ta višina mora biti primerna in upravičena ter ne sme biti nižja, kot je za zadevno opravilo določeno v uredbi Visshia advokatski savet [(višji svet odvetniške zbornice, Bolgarija)].“
8 Člen 38 ZAdv določa:
„1. Odvetnik ali odvetnik iz države članice Evropske unije lahko zagotovi brezplačno pravno pomoč in podporo pri: […].
2. Če je v primerih iz odstavka 1 v zadevnem postopku nasprotni stranki naloženo plačilo stroškov, je odvetnik ali odvetnik države članice Evropske unije upravičen do plačila. Sodišče določi plačila odvetnikom v višini, ki ne sme biti nižja od zneska, določenega v uredbi iz člena 36(2), in drugi stranki naloži, naj jih plača.“
Uredba št. 1 o najnižjih zneskih plačil odvetnikom
9 Člen 1 Naredba n° 1 za minimalnite razmeri na advokatskite vaznagrazhdenia (uredba št. 1 o najnižjih zneskih plačil odvetnikom) z dne 9. julija 2004 (DV št. 64 z dne 23. julija 2004) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: uredba št. 1 o najnižjih zneskih plačil odvetnikom), določa:
„Višina plačila za pravno pomoč odvetnika se določi na podlagi svobodnega dogovora s pisno pogodbo, sklenjeno s stranko, vendar ne sme biti nižja od najnižjega zneska, ki je za ustrezno vrsto pomoči določen s to uredbo.“
10 Člen 2(5) te uredbe določa, da se plačila odvetnikom za zastopanje pred sodišči, obrambo in pomoč v civilnih postopkih določijo glede na naravo in število vloženih zahtevkov, za vsak zahtevek posebej in ne glede na obliko združitve zahtevkov.
11 Člen 7(2) navedene uredbe določa nekatere zneske plačil odvetnikom za zastopanje, obrambo in pomoč pred sodišči, zlasti glede na vrednost spornega predmeta.
Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje
12 Družba Em akaunt BG je pri Sofiyski rayonen sad (okrožno sodišče v Sofiji, Bolgarija) vložila odškodninski zahtevek, s katerim je od svoje zavarovalnice Zastrahovatelno aktsionerno druzhestvo Armeets zahtevala odškodnino v višini 16.112,32 bolgarskih levov (BGN) (približno 8241 EUR) iz naslova premoženjskega zavarovanja po kraji vozila, povečan za odškodnino za zamudo po zakonski obrestni meri v višini 1978,24 BGN (približno 1012 EUR).
13 V ta odškodninski zahtevek so bila vključena plačila odvetniku tožeče stranke v postopku v glavni stvari, izračunana v skladu z dogovorom, ki sta ga predhodno sklenila tožeča stranka v postopku v glavni stvari in njen odvetnik. Znesek teh plačil odvetniku je znašal 1070 BGN (približno 547 EUR). Tožena stranka v postopku v glavni stvari je trdila, da so tako zahtevana plačila odvetniku previsoka, in zahtevala, naj se znižajo.
14 Predložitveno sodišče je s sodbo z dne 16. februarja 2022 odločilo o sporu in delno ugodilo odškodninskemu zahtevku. V zvezi s stroški je presodilo, da je bil znesek zahtevanih plačil odvetniku pretiran, in ga znižalo na 943 BGN (približno 482 EUR).
15 Predložitveno sodišče se je v obrazložitvi, s katero je utemeljilo znižanje plačil odvetniku, sklicevalo na člen 78(5) GPK, ki sodišču, ki mu je zadeva predložena, omogoča, da zniža znesek plačil odvetniku, ki ga je treba plačati, če se glede na pravno in dejansko zahtevnost zadeve zdi pretiran. Vendar naj ta določba sodišču ne bi omogočala, da določi znesek, ki je nižji od najnižjega zneska, določenega v členu 36 ZAdv.
16 To sodišče je presodilo tudi, da iz sodbe z dne 23. novembra 2017, CHEZ Elektro Bulgaria in FrontEx International (C‑427/16 in C‑428/16, EU:C:2017:890), izhaja, da pravilo iz člena 78(5) GPK v povezavi s členom 36 ZAdv ni v nasprotju s členom 101(1) PDEU v povezavi s členom 4(3) PEU, če se izkaže za nujno za uresničevanje legitimnega cilja. Navedeno sodišče trdi, da je legitimni cilj tega pravila zagotoviti opravljanje kakovostnih pravnih storitev javnosti. Meni, da lahko uvedba najnižjih zneskov plačil odvetnikom sledi temu cilju in je sorazmerna, ker odvetniku zagotavlja zadosten dohodek, ki mu omogoča dostojno življenje, opravljanje kakovostnih storitev in izpopolnjevanje. Predložitveno sodišče je ugotovilo, da bruto plačila odvetnikom, do katerih plačilo ni pretirano v smislu nacionalne ureditve najnižjih plačil, znaša 42 BGN (približno 21 EUR) na uro.
17 Navedeno sodišče poleg tega navaja, da se ne strinja z ugotovitvami, do katerih je Varhoven kasatsionen sad (vrhovno kasacijsko sodišče, Bolgarija) prišlo v sklepu št. 28, drugi senat za gospodarske zadeve, z dne 21. januarja 2022 v zadevi št. 2347/2021, s katerim je v bistvu odločilo, da „določena najnižja plačila odvetnikom sama po sebi ne morejo preprečiti, da bi odvetnik ponujal storitve slabe kakovosti“, ker je treba upoštevati tudi kumulativni učinek z veljavnimi poklicnimi in etičnimi pravili odvetniške zbornice.
18 Zoper odločbo predložitvenega sodišča o odškodninskem zahtevku sta se pritožili obe stranki v postopku v glavni stvari. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je nato pri predložitvenem sodišču vložila tudi predlog za ponovno preučitev odločbe o stroških, ker naj bi bila plačila odvetniku določena pod pragom, ki ga določa nacionalna ureditev.
19 Predložitveno sodišče ima pomisleke glede tega, kako mora, glede na pojasnila, ki jih je Sodišče podalo v sodbi z dne 23. novembra 2017, CHEZ Elektro Bulgaria in FrontEx International (C‑427/16 in C‑428/16, EU:C:2017:890), opraviti tako preučitev.
20 V teh okoliščinah je Sofiyski Rayonen sad (okrožno sodišče v Sofiji) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali je treba člen 101(1) PDEU, kakor se razlaga v sodbi z dne 23. novembra 2017, CHEZ Elektro Bulgaria in FrontEx International (C‑427/16 in C‑428/16, EU:C:2017:890), razumeti tako, da nacionalnim sodiščem ni treba uporabiti nacionalne določbe, na podlagi katere sodišče stranki, ki ni uspela, nima pravice naložiti stroškov plačil odvetniku v višini, nižji od najnižjega zneska, ki je bil določen z uredbo, ki jo je sprejela izključno poklicna organizacija odvetnikov, kot je višji svet odvetniške zbornice, če ta določba ni namenjena zgolj uresničevanju legitimnih ciljev, in sicer ne le v razmerju do pogodbenih strank, ampak tudi do tretjih oseb, ki bi se jim lahko naložilo plačilo stroškov postopka?
2. Ali je treba člen 101(1) PDEU, kot se razlaga v sodbi z dne 23. novembra 2017, CHEZ Elektro Bulgaria in FrontEx International (C‑427/16 in C‑428/16, EU:C:2017:890), razumeti tako, da je treba legitimne cilje, ki upravičujejo uporabo nacionalne določbe, na podlagi katere sodišče stranki, ki ni uspela, nima pravice naložiti stroškov plačil odvetniku v višini, nižji od najnižjega zneska, ki je bil določen z uredbo, ki jo je sprejela poklicna organizacija odvetnikov, kot je višji svet odvetniške zbornice, šteti za zakonsko določene in sodišču ni treba uporabiti nacionalne ureditve, če ne ugotovi, da so ti cilji v konkretnem primeru preseženi, ali pa je treba šteti, da se nacionalna pravna ureditev ne uporablja, če se ne ugotovi, da so ti cilji uresničeni?
3. Katera stranka mora v skladu s členom 101(1) PDEU v povezavi s členom 2 Uredbe št. 1/2003 v civilnem sporu, v katerem se stroški naložijo stranki, ki ni uspela, dokazati, da ima uredba o najnižjih zneskih plačil odvetnikom, ki jo je sprejela poklicna organizacija odvetnikov, legitimni cilj in da se ta cilj uresničuje sorazmerno, če se zahteva znižanje plačil odvetnikom, ker so previsoka: stranka, ki predlaga naložitev stroškov, ali stranka, ki ni uspela in predlaga znižanje nagrade?
4. Ali je treba člen 101(1) PDEU, kot se razlaga v sodbi z dne 23. novembra 2017, CHEZ Elektro Bulgaria in FrontEx International (C‑427/16 in C‑428/16, EU:C:2017:890), razumeti tako, da mora državni organ, kot je Narodnoto sabranie (narodna skupščina, Bolgarija), če poklicni organizaciji odvetnikov naloži določitev najnižjih cen z uredbo, izrecno poimenovati posebne metode, na podlagi katerih se določi sorazmernost omejevanja, ali je treba poklicni organizaciji naložiti, naj ob sprejetju uredbe podrobno opredeli te metode (na primer v obrazložitvi osnutka ali v drugih pripravljalnih dokumentih), in ali mora sodišče, če se take metode ne upoštevajo, odločiti, da se uredba ne uporablja, ne da bi preverilo konkretne zneske, ter ali obrazložena podrobna opredelitev takih metod zadostuje za to, da se lahko šteje, da je ureditev omejena na tisto, kar je potrebno za uresničitev postavljenih legitimnih ciljev?
5. Če je odgovor na četrto vprašanje nikalen: ali je treba člen 101(1) PDEU, kot se razlaga v sodbi z dne 23. novembra 2017, CHEZ Elektro Bulgaria in FrontEx International (C‑427/16 in C‑428/16, EU:C:2017:890), razumeti tako, da mora sodišče legitimne cilje, ki upravičujejo uporabo nacionalne določbe, na podlagi katere sodišče stranki, ki ni uspela, nima pravice naložiti stroškov plačil odvetniku v višini, nižji od najnižjega zneska, ki je bil določen z uredbo, ki jo je sprejela poklicna organizacija odvetnikov, kot je višji svet odvetniške zbornice, in njihove sorazmernosti presoditi glede na učinke, ki jih imajo na konkretno določen znesek v zadevi, ter odločiti, da se ta znesek, če presega tisto, kar je potrebno za uresničitev teh ciljev, ne sme uporabiti, ali pa mora sodišče na splošno preučiti naravo meril, določenih za določitev zneskov v uredbi, in to, kako so izražena, ter če ugotovi, da lahko v nekaterih primerih presežejo tisto, kar je potrebno za uresničitev teh ciljev, v vseh zadevah opustiti uporabo zadevnih pravil?
6. Če se za legitimni cilj najnižjih plačil odvetnikom šteje zagotavljanje kakovostnih pravnih storitev, ali je v skladu s členom 101(1) PDEU v tem primeru mogoče določiti najnižje zneske zgolj na podlagi vrste zadeve (sporni predmet), vrednosti spornega predmeta v zadevi in, delno, števila opravljenih narokov, ne da bi se upoštevala druga merila, kot so dejanska kompleksnost zadeve, upoštevne določbe nacionalnega in mednarodnega prava itd.?
7. Če je odgovor na peto vprašanje, da mora nacionalno sodišče v vsakem postopku posebej preizkusiti, ali legitimni cilji zagotavljanja učinkovite pravne pomoči lahko upravičujejo uporabo pravne ureditve najnižjih zneskov plačil odvetnikom, na podlagi katerih meril mora sodišče v tem primeru presoditi sorazmernost najnižjega zneska nagrade v konkretni zadevi, če meni, da je najnižji znesek določen zato, da se na nacionalni ravni zagotovi učinkovita pravna pomoč?
8. Ali je treba člen 101(1) PDEU v povezavi s členom 47 Listine […] razlagati tako, da je treba pri presoji sedmega vprašanja upoštevati ureditev, ki jo je odobrila izvršna oblast in se nanaša na plačila, ki jih mora država plačati odvetnikom, postavljenim po uradni dolžnosti, ki – zaradi zakonskega napotila – pomenijo najvišji znesek, ki se lahko povrne stranki, ki jo je zastopal pravni svetovalec in je v postopku uspela?
9. Ali je treba člen 101(1) PDEU v povezavi s členom 47 Listine […] razlagati tako, da mora nacionalno sodišče pri presoji sedmega vprašanja navesti višino plačil odvetniku, ki zadostujejo za uresničitev cilja zagotavljanja kakovostne pravne pomoči, ki jo mora primerjati s tisto, ki izhaja iz pravne ureditve, ter izkazati razloge za višino, ki jo je določilo po svoji presoji?
10. Ali je treba člen 101(2) PDEU v povezavi z načeloma učinkovitosti postopkovnih sredstev nacionalnega prava in prepovedi zlorabe prava razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, če ugotovi, da je sklep podjetniškega združenja s tem, da za svoje člane določa najnižje tarife, ne da bi obstajali tehtni razlogi za dopustitev takega posega, v nasprotju s prepovedmi omejevanja konkurence, uporabiti najnižje tarifne postavke, določene v tem sklepu, saj odražajo dejanske tržne cene storitev, na katere se nanaša sklep, ker je članstvo v tem združenju obvezno za vse osebe, ki opravljajo zadevno storitev?“
Vprašanja za predhodno odločanje
Uvodne ugotovitve
21 Predložitveno sodišče želi z vprašanji izvedeti, ali in v kolikšnem obsegu so nacionalna sodišča, kadar morajo določiti znesek stroškov, ki se lahko povrnejo iz naslova plačil odvetniku, vezana na tarifo, ki določa najnižje zneske teh plačil, ki jo sprejme poklicna organizacija odvetnikov, katere člani so odvetniki obvezno na podlagi zakona.
22 To sodišče želi v bistvu dobiti pojasnila glede obsega in narave nadzora, ki ga mora v postopku v glavni stvari opraviti glede veljavnosti take tarife z vidika prepovedi omejevalnih sporazumov iz člena 101(1) PDEU, kakor je bila med drugim razložena v sodbi z dne 23. novembra 2017, CHEZ Elektro Bulgaria in FrontEx International (C‑427/16 in C‑428/16, EU:C:2017:890).
23 Sodišče je v tej sodbi, izdani na podlagi dveh predlogov za sprejetje predhodne odločbe v zvezi z razlago člena 101 PDEU, ki ju je vložilo predložitveno sodišče, prvič, razsodilo, da bi nacionalna ureditev, kakršna je bolgarska ureditev plačil odvetnikom, ki je bila obravnavana v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, ki po eni strani odvetniku in njegovi stranki ne dovoljuje, da se dogovorita za plačilo, ki je nižje od najnižjega zneska, določenega z uredbo, ki jo je sprejelo podjetniško združenje, ki ga je ustanovila poklicna organizacija odvetnikov, in po drugi strani nacionalnim sodiščem, ki odločajo o sporu, ne omogoča, da naložijo povračilo zneska plačil odvetniku, ki je nižji od teh najnižjih zneskov, lahko omejevala konkurenco na notranjem trgu v smislu člena 101(1) PDEU (sodba z dne 23. novembra 2017, CHEZ Elektro Bulgaria in FrontEx International, C‑427/16 in C‑428/16, EU:C:2017:890, točki 49 in 52).
24 Drugič, potem ko se je Sodišče sklicevalo na sodno prakso v zvezi z možnostjo, da se za nekatera ravnanja, katerih omejevalni učinki na konkurenco so neločljivo povezani z uresničevanjem legitimnih ciljev, šteje, da ne spadajo na področje uporabe člena 101(1) PDEU, kot je med drugim navedeno v sodbi z dne 19. februarja 2002, Wouters in drugi (C‑309/99, EU:C:2002:98) (v nadaljevanju: sodna praksa Wouters), je ugotovilo, da glede na spis, ki ga ima na voljo, ne more presoditi, ali je mogoče šteti, da je navedena nacionalna ureditev nujna za uresničevanje legitimnega cilja. Tako je presodilo, da mora predložitveno sodišče glede na celotni okvir, v katerem je uredba, ki jo je sprejel višji svet odvetniške zbornice, sprejeta ali je učinkovala, presoditi, ali je mogoče – ob upoštevanju vseh upoštevnih elementov, ki so mu na voljo – šteti, da so pravila, ki določajo omejitve iz postopkov v glavni stvari, nujna za uresničevanje tega cilja (sodba z dne 23. novembra 2017, CHEZ Elektro Bulgaria in FrontEx International, C‑427/16 in C‑428/16, EUC:2017:890, točke od 53 do 57).
25 Prav ta drugi vidik presoje Sodišča je bistvo vprašanj, ki jih je postavilo predložitveno sodišče. Predložitveno sodišče namreč meni, da Sodišče prepušča nacionalnemu sodišču, da odloči, ali je mogoče imeti pragove najnižjih cen za storitve, ki jih določi organ podjetniškega združenja, ki zagotavlja te storitve in ima protikonkurenčni interes, in sicer da določi izjeme od načelne prepovedi iz člena 101 PDEU. Poudarja, da sodna praksa in nacionalne določbe vzbujajo številne dvome o tem, kako uporabljati uredbo št. 1 o najnižjih zneskih plačil odvetnikom in kako ugotoviti, ali so plačila odvetnikom, ki jih mora povrniti neuspešna stranka, nerazumna.
26 V zvezi s tem je treba spomniti, da je v okviru postopka iz člena 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi funkcij nacionalnih sodišč in Sodišča, vloga Sodišča omejena na razlago določb prava Unije, glede katerih mu je postavljeno vprašanje, v obravnavanem primeru člena 101(1) PDEU. Tako ni naloga Sodišča, temveč predložitvenega sodišča, da dokončno presodi, ali je glede na vse upoštevne elemente položaja v glavni stvari ter glede na gospodarski in pravni okvir, v katerega je ta umeščen, cilj zadevnega sporazuma omejevanje konkurence (sodbi z dne 18. novembra 2021, Visma Enterprise, C‑306/20, EU:C:2021:935, točka 51 in navedena sodna praksa, ter z dne 29. junija 2023, Super Bock Bebidas, C‑211/22, EU:C:2023:529, točka 28).
27 Vendar lahko Sodišče, ko odloča o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, na podlagi elementov iz spisa, ki ga ima na voljo, poda pojasnila, ki predložitveno sodišče usmerjajo pri njegovi razlagi, da lahko to reši spor (sodbi z dne 18. novembra 2021, Visma Enterprise, C‑306/20, EU:C:2021:935, točka 52 in navedena sodna praksa, ter z dne 29. junija 2023, Super Bock Bebidas, C‑211/22, EU:C:2023:529, točka 29).
28 V obravnavanem primeru je treba pojasniti obseg sklicevanja Sodišča v točkah od 53 do 55 sodbe z dne 23. novembra 2017, CHEZ Elektro Bulgaria in FrontEx International (C‑427/16 in C‑428/16, EU:C:2017:890), na sodno prakso Wouters.
29 Na podlagi takega sklicevanja bi bilo namreč mogoče domnevati, da tudi za ravnanje podjetja, ki omejuje konkurenco „zaradi cilja“ v smislu člena 101(1) PDEU, kot je horizontalno določanje obveznih najnižjih tarif, ne velja prepoved iz te določbe, po potrebi v povezavi s členom 4(3) PEU, če so omejevalni učinki na konkurenco, ki iz tega izhajajo, neločljivo povezani z uresničevanjem legitimnih ciljev.
30 Iz ustaljene sodne prakse Sodišča sicer res izhaja, da za vsak sporazum med podjetji ali za vsak sklep podjetniškega združenja, ki omejuje svobodo delovanja podjetij, ki so stranke tega sporazuma ali za katera velja ta sklep, ne velja nujno prepoved iz člena 101(1) PDEU. Na podlagi preučitve gospodarskega in pravnega okvira, v katerega se umeščajo nekateri od teh sporazumov in nekateri od teh sklepov, je namreč mogoče ugotoviti, prvič, da so ti upravičeni z uresničevanjem enega ali več legitimnih ciljev v splošnem interesu, ki sami po sebi niso protikonkurenčni, drugič, da so konkretni ukrepi, ki so uporabljeni za uresničevanje teh ciljev, za to resnično nujni in, tretjič, da tudi če se izkaže, da je učinek teh ukrepov vsaj potencialno omejevanje ali izkrivljanje konkurence, ta učinek ne presega tega, kar je nujno, zlasti z izločitvijo celotne konkurence (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 183).
31 To sodno prakso je mogoče uporabiti zlasti v primeru sporazumov ali sklepov v obliki pravil, ki jih sprejme združenje, kot je poklicno združenje ali športno združenje, za uresničevanje nekaterih etičnih ali deontoloških ciljev in, širše, za ureditev opravljanja poklicne dejavnosti, če zadevno združenje dokaže, da so izpolnjeni zgoraj navedeni pogoji (glej v tem smislu sodbe z dne 19. februarja 2002, Wouters in drugi, C‑309/99, EU:C:2002:98, točka 97; z dne 18. julija 2006, Meca-Medina in Majcen/Komisija, C‑519/04 P, EU:C:2006:492, točke od 42 do 48, in z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas, C‑1/12, EU:C:2013:127, točke 93, 96 in 97).
32 Navedene sodne prakse pa, nasprotno, ni mogoče uporabiti v primeru ravnanj, ki ne le, da imajo omejevanje ali vsaj potencialno omejevanje konkurence z omejevanjem svobode delovanja nekaterih podjetij zgolj za „posledico“, temveč so za to konkurenco tako škodljiva, da upravičujejo ugotovitev, da je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence celo njihov „cilj“. Tako je treba, le če se po preučitvi ravnanja, ki je predmet obravnavanega primera, izkaže, da cilj tega ravnanja ni preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence, ugotoviti, ali to ravnanje lahko spada na področje uporabe te sodne prakse (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 186 in navedena sodna praksa).
33 V zvezi z ravnanji, katerih cilj je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence, se torej le na podlagi člena 101(3) PDEU in če so izpolnjeni vsi pogoji iz te določbe, lahko prizna ugodnost izjeme od prepovedi iz člena 101(1) PDEU. V položaju, v katerem je ravnanje, s katerim se krši zadnjenavedena določba, protikonkurenčno zaradi cilja, in sicer ko izkazuje zadostno stopnjo škodljivosti za konkurenco, in v katerem poleg tega lahko vpliva na različne kategorije uporabnikov ali potrošnikov, je treba za tako ugodnost med drugim ugotoviti, ali – in če da, v kolikšnem obsegu – ima to ravnanje kljub svoji škodljivosti koristen učinek na vsako od teh kategorij (sodba z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točki 187 in 194 ter navedena sodna praksa).
34 Iz vseh teh preudarkov izhaja, da čeprav se je Sodišče v točkah 51 in 53 sodbe z dne 23. novembra 2017, CHEZ Elektro Bulgaria in FrontEx International (C‑427/16 in C‑428/16, EU:C:2017:890), sklicevalo tudi na sodno prakso Wouters ob obstoju nacionalne ureditve, ki predpisuje horizontalni sporazum o cenah, je to storilo le zato, da bi usmerilo predložitveno sodišče, če bi to po presoji vseh dejstev obravnavane zadeve ugotovilo, da ta nacionalna zakonodaja določa zavezujočo odločitev združenja podjetij, ki je imela omejevanje konkurence zgolj za „posledico“. Iz točk 56 in 57 sodbe z dne 23. novembra 2017, CHEZ Elektro Bulgaria in FrontEx International (C‑427/16 in C‑428/16, EU:C:2017:890), je namreč razvidno, da je Sodišče ugotovilo, da ne razpolaga z vsemi elementi v zvezi s celotnim okvirom, v katerem je višji svet odvetniške zbornice sprejel uredbo ali v katerem ta uredba učinkuje.
35 Na vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, je treba odgovoriti ob upoštevanju teh uvodnih pojasnil.
Prvo vprašanje
36 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 101(1) PDEU razlagati tako, da lahko nacionalno sodišče, če bi ugotovilo, da je uredba o določitvi najnižjih zneskov plačil odvetnikom, ki je z nacionalno ureditvijo postala obvezna, v nasprotju s to določbo, zavrne uporabo te nacionalne ureditve za stranko, ki ji je naloženo plačilo stroškov, ki ustrezajo plačilom odvetniku, tudi če ta stranka ni sklenila nobene pogodbe o odvetniških storitvah in plačilih odvetniku.
37 V skladu z ustaljeno sodno prakso načelo primarnosti prava Unije nacionalnemu sodišču, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti določbe prava Unije, nalaga obveznost, da če ne more podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila v skladu z zahtevami prava Unije, zagotovi polni učinek zahtev tega prava v sporu, ki mu je predložen, pri čemer lahko po potrebi po lastni presoji odloči, da ne bo uporabilo nacionalne ureditve ali prakse, tudi poznejše, ki je v nasprotju z določbo prava Unije, ki ima neposredni učinek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati na predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali nekem drugem ustavnem postopku (sodba z dne 22. februarja 2022, RS (Učinek odločb ustavnega sodišča), C‑430/21, EU:C:2022:99, točka 53 in navedena sodna praksa).
38 Poleg tega je treba opozoriti, da ima člen 101(1) PDEU neposredne učinke v razmerjih med posamezniki in za pravne subjekte ustvarja pravice, ki jih morajo nacionalna sodišča varovati (sodba z dne 6. oktobra 2021, Sumal, C‑882/19, EU:C:2021:800, točka 32 in navedena sodna praksa).
39 Če bi torej nacionalno sodišče ugotovilo, da ni mogoče šteti, da so omejitve konkurence, ki izhajajo iz uredbe o najnižjih zneskih plačil odvetnikom, neločljivo povezane z uresničevanjem legitimnih ciljev, bi bila nacionalna ureditev, ki bi določala, da je ta uredba obvezna, nezdružljiva s členom 101(1) PDEU v povezavi s členom 4(3) PEU.
40 V takem primeru to sodišče ne bo smelo uporabiti spornega nacionalnega pravila. Čeprav se namreč člen 101 PDEU nanaša le na ravnanje podjetij, in ne na zakonodajo ali druge predpise, ki jih sprejmejo države članice, pa ta člen v povezavi s členom 4(3) PEU, ki določa dolžnost sodelovanja med Unijo in državami članicami, državam članicam nalaga, da ne sprejmejo ali ne ohranjajo v veljavi ukrepov, tudi zakonskih ali podzakonskih, ki bi lahko izničili polni učinek pravil o konkurenci, ki veljajo za podjetja (sodba z dne 21. septembra 2016, Établissements Fr. Colruyt, C‑221/15, EU:C:2016:704, točka 43 in navedena sodna praksa).
41 Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 101(1) PDEU v povezavi s členom 4(3) PEU razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, če bi ugotovilo, da je uredba o določitvi najnižjih zneskov plačil odvetnikom, ki je z nacionalno ureditvijo postala obvezna, v nasprotju z navedenim členom 101(1), zavrniti uporabo te nacionalne ureditve za stranko, ki ji je naloženo plačilo stroškov, ki ustrezajo plačilom odvetniku, tudi če ta stranka ni sklenila nobene pogodbe o odvetniških storitvah in plačilih odvetniku.
Drugo do deveto vprašanje
42 Predložitveno sodišče želi z vprašanji od drugega do devetega, ki jih je treba obravnavati skupaj, pridobiti pojasnila glede, prvič, „legitimnih ciljev“, ki jih mora nacionalna ureditev – ki po eni strani odvetniku in njegovi stranki ne dovoljuje, da se dogovorita za plačilo, ki je nižje od najnižjega zneska, določenega z uredbo, ki jo je sprejela poklicna organizacija odvetnikov, kot je višji svet odvetniške zbornice, in ki po drugi strani sodišču ne omogoča, da naloži povračilo zneska plačil odvetnikom, ki je nižji od tega najnižjega zneska – izpolnjevati, da bi bila v skladu s členom 101(1) PDEU, in drugič, nadzora, ki ga mora to sodišče opraviti v tem kontekstu.
43 Navedeno sodišče navaja, da ni nobenega dvoma, da je kljub odsotnosti navedbe cilja, ki mu sledi bolgarski zakonodajalec, ta cilj zagotoviti kakovost storitev, ki jih opravljajo odvetniki. Vendar se sprašuje, kako in na podlagi katerih meril je treba presojati legitimnost navedenega cilja ter ustreznost in sorazmernost zadevnega ukrepa, in sicer tarife, ki določa najnižje zneske plačil odvetnikom, glede na isti cilj.
44 V zvezi s tem je treba opozoriti, da je bilo že razsojeno, da višji svet odvetniške zbornice, katerega vsi člani so odvetniki, ki jih izvolijo njihovi kolegi, deluje brez kakršnega koli nadzora javnih organov in določb, s katerimi bi se lahko zagotovilo, da ta svet ravna kot organ javne oblasti oziroma kot podjetniško združenje v smislu člena 101 PDEU, kadar sprejema uredbe o določitvi najnižjih zneskov plačil odvetnikom (sodba z dne 23. novembra 2017, CHEZ Elektro Bulgaria in FrontEx International, C‑427/16 in C‑428/16, EU:C:2017:890, točke od 47 do 49).
45 Ker se vprašanja od drugega do devetega nanašajo na pogoje za uporabo sodne prakse Wouters, je treba najprej ob upoštevanju ugotovitev iz točk od 30 do 33 te sodbe preveriti, ali je treba to sodno prakso uporabiti za sklep podjetniškega združenja o določitvi najnižjega zneska plačil odvetnikom, kakršen je ta v postopku v glavni stvari.
46 Zato je treba ugotoviti, ali ima tak sklep omejevanje – vsaj potencialno – konkurence z omejevanjem svobode delovanja nekaterih podjetij zgolj za „posledico“ ali pa je ta sklep za to konkurenco tako škodljiv, da upravičuje ugotovitev, da je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje navedene konkurence celo njegov „cilj“.
47 V zvezi s tem je treba opozoriti, da mora biti „cilj oziroma posledica“ sporazuma, da bi bil zajet s prepovedjo iz člena 101(1) PDEU, preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu. Na podlagi ustaljene sodne prakse od sodbe z dne 30. junija 1966, LTM (56/65, EU:C:1966:38), dalje je treba zaradi alternativnosti tega pogoja, na katero kaže veznik „oziroma“, najprej preučiti sam cilj sporazuma. Če je torej dokazan protikonkurenčni cilj sporazuma, ni treba ugotavljati njegovih posledic za konkurenco (sodba z dne 29. junija 2023, Super Bock Bebidas, C‑211/22, EU:C:2023:529, točka 31 in navedena sodna praksa).
48 Ni sporno, da je bistveno pravno merilo za ugotovitev, ali sporazum, ne glede na to, ali je horizontalni ali vertikalni, pomeni „omejevanje konkurence zaradi cilja“, to, da tak sporazum sam po sebi pomeni zadostno stopnjo škodljivosti za konkurenco (glej v tem smislu sodbi z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 57, in z dne 18. novembra 2021, Visma Enterprise, C‑306/20, EU:C:2021:935, točka 59 in navedena sodna praksa).
49 Za preučitev, ali je to merilo izpolnjeno, je treba upoštevati vsebino določb tega sporazuma, cilje, ki se želijo z njim doseči, ter pravni in gospodarski okvir, v katerega je umeščen. Pri presoji navedenega okvira je treba upoštevati tudi naravo zadevnega blaga in storitev ter dejanske pogoje delovanja in strukture zadevnega trga ali trgov (sodbi z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija, C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 53, in z dne 12. januarja 2023, HSBC Holdings in drugi/Komisija, C‑883/19 P, EU:C:2023:11, točka 107 in navedena sodna praksa).
50 Glede sklepa podjetniškega združenja o določitvi najnižjih zneskov plačil odvetnikom je Sodišče že razsodilo, da določitev najnižjih zneskov plačila odvetniku, ki so z nacionalno ureditvijo, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, postali obvezni, pomeni horizontalno določanje obveznih najnižjih tarif, ki je prepovedano s členom 101(1) PDEU (sodba z dne 23. novembra 2017, CHEZ Elektro Bulgaria in FrontEx International, C‑427/16 in C‑428/16, EU:C:2017:890, točka 51 in navedena sodna praksa).
51 Splošno znano pa je, da je mogoče šteti, da imajo nekatera tajna ravnanja, kot so tista, katerih posledica je horizontalna določitev cen, tako negativne posledice zlasti na ceno, količino in kakovost proizvodov in storitev, da za namene uporabe člena 101(1) PDEU ni treba dokazovati njihovih dejanskih posledic na trgu. Izkušnje namreč kažejo, da taka ravnanja pomenijo zmanjšanje proizvodnje in zvišanje cene, kar negativno vpliva na razdelitev virov zlasti v škodo potrošnikov (sodba z dne 2. aprila 2020, Budapest Bank in drugi, C‑228/18, EU:C:2020:265, točka 36 in navedena sodna praksa).
52 Navedena ravnanja je torej treba opredeliti kot „omejevanje zaradi cilja“, ker izkazujejo dovolj veliko stopnjo škodljivosti za konkurenco, ne glede na raven, na kateri je določena najnižja cena.
53 Zato v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 32 te sodbe, takih omejitev v nobenem primeru ni mogoče upravičiti z uresničevanjem „legitimnih ciljev“, kot so tisti, ki naj bi jim domnevno sledila ureditev o najnižjih zneskih plačil odvetniku iz postopka v glavni stvari.
54 Glede na vse zgornje preudarke je treba na vprašanja od drugega do devetega odgovoriti, da je treba člen 101(1) PDEU v povezavi s členom 4(3) PEU razlagati tako, da je treba šteti, da nacionalna ureditev, ki po eni strani odvetniku in njegovi stranki ne dovoljuje, da se dogovorita za plačilo, ki je nižje od najnižjega zneska, določenega z uredbo, ki jo je sprejela poklicna organizacija odvetnikov, kot je višji svet odvetniške zbornice, in ki po drugi strani sodišču ne omogoča, da naloži povračilo zneska plačil odvetnikom, ki je nižji od tega najnižjega zneska, pomeni omejevanje konkurence „zaradi cilja“ v smislu te določbe. V primeru take omejitve se, da bi se zadevno ravnanje izvzelo iz prepovedi sporazumov in ravnanj, ki omejujejo konkurenco, določene v členu 101(1) PDEU, ni mogoče sklicevati na legitimne cilje, ki naj bi jim navedena nacionalna ureditev sledila.
Deseto vprašanje
55 Predložitveno sodišče z desetim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 101(2) PDEU razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, če ugotovi, da je z uredbo o določitvi najnižjih zneskov plačil odvetnikom, ki je z nacionalno ureditvijo postala obvezna, kršena prepoved iz člena 101(1) PDEU, kljub temu uporabiti najnižje zneske, določene s to uredbo, če ti zneski odražajo dejanske tržne cene odvetniških storitev.
56 V zvezi s tem in kot je razvidno iz odgovora na prvo vprašanje, mora nacionalno sodišče, če ugotovi, da uredba o določitvi najnižjih zneskov plačil odvetnikom krši člen 101(1) PDEU, zavrniti uporabo nacionalne ureditve, ki določa obvezno naravo te uredbe.
57 Poleg tega je treba opozoriti, da ker je člen 101 PDEU temeljna določba, ki je bistvena za izpolnjevanje nalog, zaupanih Uniji, in zlasti za delovanje notranjega trga, so avtorji Pogodbe v členu 101(2) PDEU izrecno določili, da so sporazumi in sklepi, ki so v skladu s tem členom prepovedani, nični (glej v tem smislu sodbi z dne 1. junija 1999, Eco Swiss, C‑126/97, EU:C:1999:269, točka 36, in z dne 20. septembra 2001, Courage in Crehan, C‑453/99, EU:C:2001:465, točki 20 in 21).
58 Ta ničnost, na katero se lahko sklicujejo vsi, sodišče zavezuje, če so izpolnjeni pogoji za uporabo člena 101(1) PDEU in z zadevnim sporazumom ni mogoče upravičiti odobritve izjeme na podlagi člena 101(3) PDEU. Ker je ničnost iz člena 101(2) PDEU absolutna, sporazum, ki je ničen na podlagi te določbe, nima učinka v razmerjih med pogodbenimi strankami in se nanj ni mogoče sklicevati v razmerju do tretjih oseb. Poleg tega ta ničnost lahko vpliva na vse pretekle ali prihodnje učinke zadevnega sporazuma ali sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2001, Courage in Crehan, C‑453/99, EU:C:2001:465, točka 22 in navedena sodna praksa).
59 V obravnavani zadevi se predložitveno sodišče sprašuje, ali bi moralo v vsakem primeru uporabiti zneske, določene z uredbo št. 1 o najnižjih zneskih plačil odvetnikom, in sicer tudi če bi bilo treba to uredbo razglasiti za nično v smislu člena 101(2) PDEU. Ta predlog utemeljuje s tem, da zneski, določeni v navedeni uredbi, odražajo dejanske tržne cene odvetniških storitev, saj morajo biti vsi odvetniki člani združenja, ki je sprejelo isto uredbo.
60 Poudariti pa je treba, da cene za storitev, ki je določena v sporazumu ali sklepu, ki ga sprejmejo vsi udeleženci na trgu, ni mogoče šteti za dejansko tržno ceno. Usklajeno delovanje vseh udeležencev na trgu glede cen storitev, ki pomeni resno izkrivljanje konkurence v smislu člena 101(1) PDEU, pa je, nasprotno, prav ovira za uporabo dejanskih tržnih cen.
61 Glede na vse zgornje preudarke je treba na deseto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 101(2) PDEU v povezavi s členom 4(3) PEU razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, če ugotovi, da je z uredbo o določitvi najnižjih zneskov plačil odvetnikom, ki je z nacionalno ureditvijo postala obvezna, kršena prepoved iz člena 101(1) PDEU, uporabo te nacionalne ureditve zavrniti, tudi če najnižji zneski, določeni s to uredbo, odražajo dejanske tržne cene odvetniških storitev.
Stroški
62 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:
1. Člen 101(1) PDEU v povezavi s členom 4(3) PEU je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, če bi ugotovilo, da je uredba o določitvi najnižjih zneskov plačil odvetnikom, ki je z nacionalno ureditvijo postala obvezna, v nasprotju z navedenim členom 101(1), zavrniti uporabo te nacionalne ureditve za stranko, ki ji je naloženo plačilo stroškov, ki ustrezajo plačilom odvetniku, tudi če ta stranka ni sklenila nobene pogodbe o odvetniških storitvah in plačilih odvetniku.
2. Člen 101(1) PDEU v povezavi s členom 4(3) PEU je treba razlagati tako, da je treba šteti, da nacionalna ureditev, ki po eni strani odvetniku in njegovi stranki ne dovoljuje, da se dogovorita za plačilo, ki je nižje od najnižjega zneska, določenega z uredbo, ki jo je sprejela poklicna organizacija odvetnikov, kot je Visshia advokatski savet (višji svet odvetniške zbornice), in ki po drugi strani sodišču ne omogoča, da naloži povračilo zneska plačil odvetnikom, ki je nižji od tega najnižjega zneska, pomeni omejevanje konkurence „zaradi cilja“ v smislu te določbe. V primeru take omejitve se, da bi se zadevno ravnanje izvzelo iz prepovedi sporazumov in ravnanj, ki omejujejo konkurenco, določene v členu 101(1) PDEU, ni mogoče sklicevati na legitimne cilje, ki naj bi jim navedena nacionalna ureditev sledila.
3. Člen 101(2) PDEU v povezavi s členom 4(3) PEU je treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, če ugotovi, da je z uredbo o določitvi najnižjih zneskov plačil odvetnikom, ki je z nacionalno ureditvijo postala obvezna, kršena prepoved iz člena 101(1) PDEU, uporabo te nacionalne ureditve zavrniti, tudi če najnižji zneski, določeni s to uredbo, odražajo dejanske tržne cene odvetniških storitev.
Podpisi