SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
MACIEJA SZPUNARJA,
predstavljeni 27. oktobra 2022(1)
Zadeva C‑522/21
MS
proti
Saatgut-Treuhandverwaltungs GmbH
(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Pfälzisches Oberlandesgericht Zweibrücken (višje deželno sodišče zvezne dežele Porenje-Pfalz v Zweibrücknu, Nemčija))
„Predhodno odločanje – Intelektualna lastnina – Žlahtniteljske pravice – Uredba (ES) št. 2100/94 – Odstopanje iz člena 14(3) – Člen 94(2) – Kršitev – Pravica do nadomestila – Uredba (ES) št. 1768/95 – Člen 18(2) – Nadomestilo škode – Pavšalni znesek, izračunan na osnovi štirikratnika licenčnine – Pristojnost Komisije – Presoja veljavnosti“
I. Uvod
1. Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je bil vložen v okviru spora med združenjem imetnikov žlahtniteljskih pravic in kmetom v zvezi z izračunom zneska škode, ki je nastala, ker je zadnjenavedeni nezakonito sadil eno od zavarovanih sort.
2. Predložitveno sodišče prosi za presojo veljavnosti člena 18(2) Uredbe (ES) št. 1768/95(2) (v nadaljevanju: sporna določba), ki določa minimalni pavšalni znesek odškodnine, glede na člen 94(2), prvi stavek, Uredbe (ES) št. 2100/94(3).
3. Ker dvomi tega sodišča izhajajo iz razlage te določbe Uredbe št. 2100/94, ki jo je podalo Sodišče, daje obravnavana zadeva Sodišču možnost, da ponovno preuči razlago navedene določbe.
II. Pravni okvir
A. Pravo Unije
1. Uredba (ES) št. 2100/94
4. Člen 13 Uredbe št. 2100/94, naslovljen „Pravice imetnika žlahtniteljske pravice v Skupnosti in prepovedana dejanja“, v odstavkih od 1 do 3 določa:
„1. Žlahtniteljska pravica v Skupnosti velja tako, da je imetnik ali imetniki žlahtniteljske pravice v Skupnosti, v nadaljnjem besedilu ‚imetnik‘, upravičen do opravljanja dejanj iz odstavka 2.
2. Ne glede na določbe členov 15 in 16 je potrebna odobritev imetnika za naslednja dejanja, ki zadevajo sestavine sorte ali pridelan material zavarovane sorte, v nadaljnjem besedilu ‚material‘:
(a) pridelovanje ali razmnoževanje (povečevanje);
[…]
Imetnik lahko svojo odobritev pogojuje in omejuje.
3. Določbe odstavka 2 se uporabljajo za pridelan material samo, če je bil pridobljen z neodobreno uporabo sestavin zavarovane sorte in če imetnik ni imel primerne priložnosti za izvajanje svoje pravice glede imenovanih sestavin sorte.“
5. Člen 14 te uredbe, naslovljen „Odstop od žlahtniteljske pravice v Skupnosti“, določa:
„1. Ne glede na člen 13(2) in za namene zaščite kmetijske pridelave smejo kmetje za razmnoževanje na polju na svojem posestvu uporabljati svoje pridelke, pridobljene na svojem posestvu s sajenjem materiala sorte zavarovane z žlahtniteljsko pravico v Skupnosti, ki ni hibridna ali sintetična sorta.
2. Določbe odstavka 1 se uporabljajo le za kmetijske rastline:
[…]
(b) žit:
[…]
Hordeum vulgare L. – navadni ječmen
[…]
3. Za uveljavitev odstopa iz odstavka 1 in za varovanje zakonitih interesov žlahtnitelja in kmeta bodo pred začetkom veljavnosti te uredbe in izvedbenih pravil [z izvedbenimi pravili] v skladu s členom 114 oblikovani pogoji, in sicer na osnovi naslednjih meril:
– na ravni kmetovega posestva ni nobene količinske omejitve glede na potrebe posestva,
– pridelek se lahko pripravi za sajenje, kar naredi kmet sam ali to zanj naredijo drugi kot storitev, brez vpliva na nekatere omejitve, ki jih lahko sprejmejo države članice glede organiziranja priprave omenjenega pridelka, zlasti, da bi zagotovili istovetnost pridelka, ki se pripravlja za sajenje s tistim, ki je bil pridelan,
– malim kmetom ni treba plačati imetniku nobenega nadomestila; med male kmete spadajo:
[…]
– drugi kmetje morajo plačati imetniku primerno nadomestilo, znatno nižje od zneska, ki se zaračuna za licenčno pridelavo semenskega materiala te sorte na istem območju [v nadaljevanju: ,licenčna pridelava‘]; dejanska višina tega primernega nadomestila se lahko sčasoma spremeni z upoštevanjem, kolikor se uporablja odmik [odstopanje] [iz odstavka 1] glede zadevne sorte,
– za nadzor nad upoštevanjem določb tega člena ali določb, sprejetih v skladu s tem členom, so odgovorni izključno imetniki; pri organiziranju tega nadzora se ne sme predpisati pomoč uradnih organov,
– kmetje ali ponudniki storitev za pripravo materiala imetnikom na njihovo zahtevo priskrbijo ustrezne podatke; ustrezne podatke prav tako lahko priskrbijo uradni organi, ki nadzorujejo kmetijsko pridelavo, če so ti podatki pridobljeni med rednim opravljanjem nalog brez dodatnih stroškov. Kar zadeva osebne podatke, te določbe ne vplivajo na zakonodajo Skupnosti in držav o varovanju posameznikov glede obdelave in prostega pretoka osebnih podatkov.“
6. Člen 94 navedene uredbe, naslovljen „Kršitev“, določa:
„1. Kdor:
a) neupravičeno izvrši enega od dejanj, ki so predpisana v členu 13(2), v zvezi s sorto, za katero je podeljena žlahtniteljska pravica v Skupnosti;
[…]
[…] ga imetnik lahko toži na prenehanje take kršitve, plačilo primernega nadomestila ali obojega.
2. Kdor krši določbe naklepno ali iz malomarnosti, je razen tega dolžan nadomestiti imetniku vsako nadaljnjo škodo, ki je posledica tega dejanja. Če gre za majhno malomarnost, se te zahteve lahko zmanjšajo v skladu z obsegom malomarnosti, vendar ne smejo biti manjše od koristi, ki jih je kršitelj iz tega pridobil.“
2. Uredba (ES) št. 1768/95
7. Uredba št. 1768/95 je bila sprejeta na podlagi člena 114 Uredbe št. 2100/94.
8. Člen 18 prvonavedene uredbe, naslovljen „Posebne civilnopravne tožbe“, v odstavku 2 določa:
„Če taka oseba vedno znova in namenoma ne izpolnjuje svojih obveznosti v skladu s četrto alineo člena 14(3) [Uredbe št. 2100/94], v zvezi z eno ali več sortami istega imetnika, je kot obvezno nadomestilo imetniku za vsako nadaljnjo škodo v skladu s členom 94(2) [Uredbe št. 2100/94] mišljen vsaj pavšal, izračunan na osnovi štirikratne povprečne vsote, ki se zaračuna za licenčno pridelavo […], brez poseganja v nadomestilo katere koli višje škode.“
III. Dejansko stanje v sporu o glavni stvari, vprašanje za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem
9. Družba Saatgut-Treuhandverwaltungs GmbH (v nadaljevanju: STV) je združenje imetnikov žlahtniteljske pravice, ki so jo njeni člani pooblastili za varovanje njihovih pravic in zlasti za uveljavljanje pravic do podatkov in plačila v svojem imenu.
10. MS, pritožnik v postopku v glavni stvari, je kmet, zoper katerega je družba STV na prvi stopnji vložila tožbo, med drugim zaradi predložitve podatkov o nezakoniti saditvi ozimnega ječmena sorte „KWS Meridian“, zavarovane na podlagi prava Unije, ki jo je ta izvajal v štirih tržnih letih od 2012/2013 do 2015/2016.
11. Pritožnik v postopku v glavni stvari je v okviru postopka med njim in družbo STV prvič predložil številke v zvezi s pripravo tega semena, ki se nanašajo na ta štiri tržna leta in znašajo 24,5, 26, 34 in 45,4 deciton.
12. Pritožnik v postopku v glavni stvari je na podlagi prvostopenjske sodbe naknadno plačal povprečni znesek, ki se zaračuna za licenčno pridelavo, dolgovan za tržno leto 2015/2016, ki ustreza primernemu nadomestilu, v skladu s členom 94(1) Uredbe št. 2100/94.(4)
13. Družba STV je zahtevala plačilo dodatne odškodnine v višini štirikratnega povprečnega zneska, ki se zaračuna za licenčno pridelavo, za tržna leta 2013/2014, 2014/2015 in 2015/2016(5), kot nadomestilo iz člena 94(2) Uredbe št. 2100/94 v povezavi s sporno določbo, pri čemer je odštela znesek „enkratne“ licenčnine za pridelavo semenskega materiala zavarovane sorte, ki jo je pritožnik v postopku v glavni stvari plačal naknadno.
14. Pritožnik v postopku v glavni stvari je izpodbijal pravico družbe STV do takega plačila. V zvezi s tem je trdil, da je bila škoda, ki je bila povzročena družbi STV z nedovoljenim ravnanjem, povrnjena s plačilom „enkratne“ licenčnine namesto pristojbine za saditev v skladu s členom 5(5) Uredbe št. 1768/95. Trdil je tudi, da naložitev dodatnih pavšalno določenih kaznovalnih odškodnin ni v skladu s sodno prakso Sodišča.
15. Landgericht Kaiserslautern (deželno sodišče v Kaiserslauternu, Nemčija) je s sodbo z dne 4. decembra 2020 v bistvu ugodilo(6) zahtevku družbe STV, pri čemer se je sklicevalo na „jasno besedilo“ sporne določbe.
16. Pritožnik v postopku v glavni stvari je zoper to sodbo vložil pritožbo pri Pfälzisches Oberlandesgericht Zweibrücken (višje deželno sodišče zvezne dežele Porenje-Pfalz v Zweibrücknu, Nemčija). Po njegovem mnenju sporna določba ni v skladu s členom 94(2) Uredbe št. 2100/94 in jo je treba razveljaviti. Drugonavedene določbe naj namreč ne bi bilo mogoče razumeti tako, da dopušča, da se imetniku izplača pavšalno določena kaznovalna odškodnina, v tem primeru štirikratni znesek licenčnine, temveč tako, da mora odškodnina čim bolj natančno ustrezati škodi, ki je imetniku dejansko in zagotovo nastala zaradi kršitve njegove pravice.
17. Družba STV trdi, da sporna določba ne krši določb člena 94(2) Uredbe št. 2100/94 in je v skladu s sodno prakso Sodišča. Po njenem mnenju je določitev minimalne pavšalne odškodnine v višini štirikratne „enkratne“ licenčnine, glede na večkratno namerno kršitev pravic, ki jih ima kot imetnik, pravično in razumno nadomestilo.
18. Predložitveno sodišče meni, da je njegova odločitev odvisna izključno od veljavnosti sporne določbe. Ugotavlja, da bi ta določba, s katero je Evropska komisija določila minimalno pavšalno odškodnino v višini štirikratne licenčnine, lahko bila v nasprotju s členom 94(2), prvi stavek, Uredbe št. 2100/94 in zato razglašena za nično.
19. Predložitveno sodišče navaja, da je namen člena 94(1) Uredbe št. 2100/94 nadomestiti korist, ki jo je pridobil kršitelj, to je kmet, ki ni upravičen do odstopanja od žlahtniteljske pravice v Uniji v smislu člena 14 te uredbe, z določitvijo primernega nadomestila, ki je enako znesku v višini „enkratne“ licenčnine. V tem okviru bi bilo mogoče člen 94(2), prvi stavek, navedene uredbe razlagati tako, da je imetnik žlahtniteljske pravice v primeru naklepne kršitve ali kršitve iz malomarnosti upravičen do nadomestila vsake nadaljnje škode le, če lahko to škodo dejansko dokaže.
20. Po mnenju predložitvenega sodišča je iz sodne prakse Sodišča mogoče sklepati, da posplošitev načela minimalne odškodnine ni v skladu s členom 94(2), prvi stavek, Uredbe št. 2100/94.(7) Opozarja, da izvedbena uredba, sprejeta na podlagi pooblastila iz temeljne uredbe, ne more odstopati od določb zadnjenavedene uredbe, iz katere izhaja, in jo je treba v primeru nasprotja razglasiti za nično.(8)
21. V teh okoliščinah je Pfälzisches Oberlandesgericht Zweibrücken (višje deželno sodišče zvezne dežele Porenje-Pfalz v Zweibrücknu) z odločbo z dne 18. avgusta 2021, ki je v sodno tajništvo Sodišča prispela 24. avgusta 2021, prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je [sporna določba], v obsegu, v katerem je pod pogoji [te določbe] mogoče zahtevati minimalno odškodnino v višini štirikratne licenčnine, združljiv[a] z [Uredbo št. 2100/94], zlasti njenim členom 94(2), prvi stavek?“
22. Pisna stališča so predložile stranki v postopku v glavni stvari in Evropska komisija. Isti stranki in Komisija so tudi ustno podale stališča na obravnavi 14. julija 2022.
IV. Analiza
23. Pred preučitvijo veljavnosti sporne določbe je treba preveriti dopustnost vprašanja za predhodno odločanje.
A. Dopustnost
24. Komisija v svojem stališču, preden se loti vsebinske analize, navaja, ne da bi sicer izrecno trdila, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe nedopusten, da so okoliščine postopka v glavni stvari, kot so razvidne iz predložitvene odločbe, zelo nejasne. Navaja, da dvomi o tem, ali so bili v obravnavani zadevi v tržnih letih od 2013/2014 do 2015/2016, ko je pritožnik v postopku v glavni stvari prideloval zadevno zavarovano sorto, izpolnjeni pogoji iz člena 14(1) Uredbe št. 2100/94, zlasti tisti, ki se nanaša na uporabo pridelka zavarovane sorte za razmnoževanje na polju na svojem posestvu za namene zaščite kmetijske pridelave. Komisija meni, da če ni tako, vprašanje za predhodno odločanje glede presoje veljavnosti sporne določbe ni odločilno za rešitev spora. Poudarja pa, da lahko to vprašanje presoja samo predložitveno sodišče, ki mora ugotoviti vsa upoštevna dejstva.
25. Na prvem mestu moram opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora Sodišče, ker je samo predložitveno sodišče pristojno za ugotovitev in presojo dejanskega stanja zadeve, ki mu je predložena v odločanje, načeloma svojo preučitev omejiti na elemente, za katere se je predložitveno sodišče odločilo, da mu jih predloži, ter tako upoštevati položaj, ki ga to sodišče šteje za ugotovljen, in ne more biti vezano na domneve ene od strank v postopku v glavni stvari.(9)
26. Na drugem mestu poudarjam tudi, da ni sporno, da za predloge za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti.(10) Sodišče lahko odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga postavi nacionalno sodišče, zavrne le, če zahtevana razlaga pravila Unije očitno nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če gre za hipotetičen problem ali če Sodišče nima na voljo potrebnih dejanskih in pravnih elementov, da bi lahko koristno odgovorilo na postavljena vprašanja.(11)
27. Vendar v tem primeru ni tako.
28. Ugotavljam namreč, prvič, da čeprav drži, da predložitveno sodišče ni pojasnilo, zakaj se člen 14(1) in (3) Uredbe št. 2100/94 uporablja za spor o glavni stvari, pa ne pritožnik v postopku v glavni stvari ne družba STV ne izpodbijata, da se ta določba in načeloma sporna določba uporabljata v obravnavani zadevi.
29. Naj opozorim, drugič, da je na podlagi besedila vprašanja za predhodno odločanje mogoče sklepati, da predložitveno sodišče ne dvomi o tem, ali se sporna določba uporablja, temveč izključno o njeni skladnosti z Uredbo št. 2100/94 in zlasti njenim členom 94(2), prvi stavek.
30. V zvezi s tem naj navedem, da je družba STV pojasnila, da ni sporno, da je pritožnik v postopku v glavni stvari med drugim v tržnih letih od 2013/2014 do 2015/2016 na svojem posestvu ponovno uporabil semenski material ozimnega ječmena sorte „KWS Meridian“, ki ga je sam pridelal, pri čemer ni izpolnjeval zahtevanih pogojev za sajenje.
31. Zato menim, da ni dvoma o dopustnosti tega vprašanja za predhodno odločanje.
B. Vsebinska presoja
32. Da bi lahko odgovoril na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, bom najprej pojasnil povezavo med načelom, v skladu s katerim se zahteva odobritev imetnika žlahtniteljske pravice v Uniji glede sestavin sorte ali pridelanega materiala zavarovane sorte med drugim za pridelovanje ali razmnoževanje (povečevanje), in odstopanjem od te odobritve, nato pa bom ob upoštevanju te povezave opravil nadzor nad veljavnostjo sporne določbe v pravem pomenu besede.
1. Splošne ugotovitve o povezavi med odobritvijo imetnika žlahtniteljske pravice v Uniji in odstopanjem od te odobritve
33. Ugotavljam, da se na podlagi člena 13(2)(a) Uredbe št. 2100/94 zahteva odobritev imetnika žlahtniteljske pravice v Uniji glede sestavin sorte ali pridelanega materiala zavarovane sorte med drugim za pridelovanje ali razmnoževanje (povečevanje).(12)
34. Če taka odobritev ni pridobljena, je v členu 94(1)(a) Uredbe št. 2100/94 določena možnost, da imetnik med drugim vloži tožbo, s katero zahteva plačilo primernega nadomestila, zoper osebo, ki je neupravičeno izvršila tako pridelavo ali razmnoževanje (povečevanje). Če zadnjenavedena oseba zahtevane odobritve ni pridobila naklepno ali iz malomarnosti, ima imetnik poleg tega tudi pravico do nadomestila za vsako nadaljnjo škodo, ki je posledica tega dejanja, v skladu s členom 94(2) te uredbe.(13)
35. Za zaščito kmetijske pridelave pa člen 14(1) Uredbe št. 2100/94 določa odstopanje od žlahtniteljske pravice v Uniji, splošno znano kot „posebna pravica kmetov“.(14) Na podlagi te določbe smejo kmetje za razmnoževanje na polju na svojem posestvu uporabljati svoje pridelke, pridobljene na svojem posestvu s sajenjem materiala zavarovane sorte, ki je na seznamu vrst kmetijskih rastlin, naštetih v členu 14(2) te uredbe, med katerimi je, kot v obravnavani zadevi, žito „Hordeum vulgare L. – navadni ječmen“.
36. Za razjasnitev povezave med načelom imetnikove odobritve in pogoji odstopanja od tega načela bom po eni strani preučil pogoje, ki jih mora kmet izpolnjevati, da lahko uporabi odstopanje iz člena 14(3) Uredbe št. 2100/94, zlasti tisto, ki se nanaša na plačilo „primernega nadomestila“, in to, kar to nadomestilo loči od „primernega nadomestila“ iz člena 94(1) te uredbe. Po drugi strani bom podrobno pojasnil pravila za uporabo pogojev, ki urejajo odstopanje, določeno v členu 14(1) Uredbe 2100/94, ki so uvedena z Uredbo št. 1768/95.
a) Pogoji iz člena 14(3) Uredbe št. 2100/94
37. Za odstopanje od žlahtniteljske pravice v Uniji veljajo pogoji iz člena 14(3) Uredbe št. 2100/94.(15) Posebna pravica kmetov se torej ne uporablja, če kmet ne upošteva teh pogojev. Ti pogoji so izoblikovani v Uredbi št. 1768/95 „v skladu s členom 114“ Uredbe št. 2100/94 na osnovi vrste meril, navedenih v členu 14(3) te uredbe, ki omogočajo uveljavitev navedenega odstopanja na eni strani in varovanje zakonitih interesov žlahtnitelja in kmeta na drugi strani.(16)
38. Med temi merili je v členu 14(3), četrta alinea, Uredbe št. 2100/94 navedena obveznost kmetov, da imetniku plačajo primerno nadomestilo, ki mora biti v skladu s to določbo „znatno nižje od zneska, ki se zaračuna za licenčno pridelavo“.
39. V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče že razsodilo, da se kmet, kadar uporablja svoje pridelke, pridobljene s sajenjem semenskega materiala zavarovane sorte, vendar imetniku ne plačuje primernega nadomestila,(17) ne more sklicevati na člen 14(1) Uredbe št. 2100/94 in da je zato treba šteti, da je brez dovoljenja storil eno od dejanj iz člena 13(2) te uredbe(18). To pomeni, da zanj ne velja posebna pravica kmetov in da se mora, preprosto povedano, „vrniti na izhodišče“. Povedano drugače, če pri sajenju niso izpolnjena merila iz člena 14(3) navedene uredbe, se odstopanje ne uporablja, saditev pa pomeni kršitev pravic, ki so imetniku podeljene s členom 13(2) te uredbe.
40. V tem primeru se za kmeta uporablja člen 94 Uredbe št. 2100/94.(19) Zato ga imetnik lahko toži na prenehanje kršitve ali plačilo primernega nadomestila ali oboje. Če gre za naklepno kršitev ali kršitev iz malomarnosti, je kmet poleg tega dolžan nadomestiti vsako nadaljnjo škodo, povzročeno imetniku.(20)
41. Tukaj se mi zdi primerno opozoriti na razliko med pojmoma „primerno nadomestilo“ iz člena 14(3), četrta alinea, Uredbe št. 2100/94 in člena 94(1) te uredbe. Sodišče je namreč že poudarilo, da se izraza, uporabljena v teh dveh določbah, kljub enakosti ne nanašata na isti pojem.(21) Medtem ko je namen pojma „primerno nadomestilo“ iz člena 14(3), četrta alinea, Uredbe št. 2100/94 v povezavi s členom 5(5) Uredbe št. 1768/95 vzpostaviti ravnovesje med legitimnimi vzajemnimi interesi kmetov in imetnikov žlahtniteljskih pravic, pa se tisti iz člena 94(1) te uredbe, v besedilu katerega ni razlikovanja glede na storilca kršitve, nanaša prav na plačilo primernega nadomestila v okviru tožbe zaradi kršitve.(22)
42. Iz tega po mnenju Sodišča izhaja, da nadomestila za dovoljeno saditev v smislu člena 14 Uredbe št. 2100/94 ni mogoče vzeti za podlago za izračun primernega nadomestila, ki je določeno v členu 94(1) te uredbe.(23) Drugačna razlaga namreč ne bi mogla zagotoviti cilja navedene uredbe in njenega polnega učinka.(24) Na ta najpomembnejši element pri preučitvi vprašanja za predhodno odločanje se bom vrnil kasneje.(25)
b) Pravila o pogojih, ki urejajo posebno pravico kmetov: Uredba št. 1768/95
43. Naj spomnim, da je uredba iz člena 114 Uredbe št. 2100/94 Uredba št. 1768/95.(26) Uredba št. 1768/95 v skladu s členom 1 določa pravila o pogojih, ki urejajo odstopanje, predvideno v členu 14(1) Uredbe 2100/94.(27)
44. Uredba št. 1768/95 med drugim določa, prvič, pravila za določitev višine primernega nadomestila (člen 5 te uredbe)(28) in, drugič, trenutek nastanka individualne obveznosti njegovega plačila imetniku na podlagi člena 14(3), četrta alinea, Uredbe št. 2100/94, to je, ko kmet pridelek dejansko uporablja za razmnoževanje na polju (člen 6 Uredbe št. 1768/95).
45. Uredba št. 1768/95 določa v členu 18 tudi posebne civilnopravne tožbe v primeru neizpolnjevanja pogojev za posebno pravico kmetov.
46. Sporna določba tako določa, da je v primeru ponavljajoče se in namerne kršitve obveznosti plačila primernega nadomestila iz člena 14(3), četrta alinea, Uredbe št. 2100/94 v zvezi z eno ali več sortami istega imetnika nadomestilo za škodo, ki jo je utrpel imetnik, v smislu člena 94(2) navedene uredbe vsaj pavšal, izračunan na osnovi štirikratne povprečne vsote, ki se zaračuna za licenčno pridelavo, brez poseganja v nadomestilo katere koli višje škode.“
47. Ta določba je torej predmet vprašanja glede presoje veljavnosti, ki ga je postavilo predložitveno sodišče in ki ga bom preučil z vidika teh splošnih ugotovitev.
2. Nadzor nad veljavnostjo
48. Predložitveno sodišče s svojim edinim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je sporna določba neveljavna z vidika člena 94(2), prvi stavek, Uredbe št. 2100/94, v delu, v katerem v primeru ponavljajoče se in namerne kršitve obveznosti plačila „primernega nadomestila“ na podlagi člena 14(3), četrta alinea, te uredbe določa minimalno nadomestilo za vsako nadaljnjo škodo, povzročeno imetniku, v višini štirikratnega povprečnega zneska, ki se zaračuna za licenčno pridelavo.
49. V okviru tega nadzora bom najprej navedel razloge, zaradi katerih je treba zavrniti trditve pritožnika v postopku v glavni stvari, ki se nanašajo na to, da Komisija ni pristojna za sprejetje sporne določbe. Nato bom ob upoštevanju sodne prakse Sodišča analiziral normativno vsebino člena 94(2) Uredbe št. 2100/94, v zvezi s katerim je predložitveno sodišče postavilo vprašanje glede presoje veljavnosti sporne določbe. Nazadnje bom na podlagi tako pridobljenih koristnih spoznanj nanj odgovoril.
a) Pristojnost Komisije za sprejetje sporne določbe
50. Pritožnik v postopku v glavni stvari trdi, da Komisija ni bila pristojna za sprejetje sporne določbe in s tem za določitev primernega nadomestila, ki ga je treba plačati na podlagi člena 94 Uredbe št. 2100/94.
51. S tem pristopom se ne strinjam.
52. Naj spomnim, da mora Sodišče presojo veljavnosti določbe prava Unije opraviti v okviru vprašanja za predhodno odločanje, ki mu je postavljeno.(29)
53. V obravnavani zadevi se vprašanje nanaša na skladnost sporne določbe zlasti glede na člen 94(2), prvi stavek, Uredbe št. 2100/94. To pomeni, da želi pritožnik v postopku v glavni stvari z izpodbijanjem pristojnosti Komisije za sprejetje sporne določbe razširiti vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče.(30).
54. Poleg tega je očitno, da je treba nadzor nad veljavnostjo sporne določbe, ki ga predložitveno sodišče predlaga Sodišču, opraviti ob upoštevanju narave in predmeta tega akta, katerega pravna podlaga je, kot sem navedel v točki 7 teh sklepnih predlogov, člen 14(3) Uredbe št. 2100/94.(31) V zvezi s tem člen 114 Uredbe št. 2100/94 v povezavi s členom 14(3) te uredbe pooblašča Komisijo, da določi podrobna pravila za uporabo odstopanja iz te določbe.(32)
55. Iz tega izhaja, da je Komisija pristojna, da na podlagi teh določb sprejme izvedbeno uredbo, kot je Uredba št. 1768/95, za določitev pogojev za uveljavitev odstopanja iz člena 14(1) Uredbe št. 2100/94 in za varovanje zakonitih interesov žlahtnitelja in kmeta. V zvezi s tem, glede namena in obrazložitve Uredbe št. 1768/95, je iz njene druge, tretje, desete in enajste uvodne izjave razvidno, da je namen te uredbe izoblikovati take pogoje, pa tudi podrobneje določiti povezavo med žlahtniteljsko pravico in pravicami, ki izhajajo iz določb člena 14 Uredbe št. 2100/94, na eni strani, in povezavo med odobritvijo, ki jo pridobi kmet, in izkoriščanjem te odobritve na drugi strani.
56. Poleg tega je glede na to, da je namen Uredbe št. 1768/95 določiti merila iz člena 14(3) Uredbe št. 2100/94, ki omogočajo uveljavitev zadevnega odstopanja in varovanje zakonitih interesov žlahtnitelja in kmeta, treba ugotoviti še, kot to zahteva predložitveno sodišče, ali Komisija s tem, ko je v sporni določbi določila minimalno nadomestilo za vsako nadaljnjo škodo, ki jo utrpi imetnik, v višini štirikratnega povprečnega zneska, ki se zaračuna za licenčno pridelavo, ni upoštevala besedila določb člena 94(2) Uredbe št. 2100/94, kot ga razlaga Sodišče.
57. Zdi se mi, da je treba v ta namen na kratko povzeti upoštevno sodno prakso v zvezi s členom 94 Uredbe št. 2100/94.
b) Sodna praksa v zvezi s členom 94 Uredbe št. 2100/94: sodba Hansson
58. Zdi se mi, da je sodba Hansson(33) precedens, na katerega se bo Sodišče lahko učinkovito oprlo pri odgovoru na vprašanje za predhodno odločanje. V zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, je predložitveno sodišče v bistvu spraševalo, po katerih načelih je treba določiti in izračunati znesek odškodnine in povračil, dolgovanih na podlagi člena 94 Uredbe št. 2100/94.
1) Narava povračil
59. V zvezi z naravo povračil, dolgovanih na podlagi člena 94 Uredbe št. 2100/94, je Sodišče na prvem mestu poudarilo, da je iz besedila člena 94(2) te uredbe razvidno, da se ta določba nanaša izključno na povračilo za škodo, ki je imetniku žlahtniteljske pravice v Uniji nastala zaradi kršitve te žlahtniteljske pravice.(34)
60. Sodišče je namreč po eni strani navedlo, da je cilj člena 94(1) Uredbe št. 2100/94 finančno nadomestiti korist, ki jo ima kršitelj, pri čemer ta korist ustreza znesku, enakemu licenčnini, ki je kršitelj ni plačal.(35) V zvezi s tem je Sodišče pojasnilo, da ta določba določa povračilo le tiste škode, ki je povezana z neplačilom primernega nadomestila v smislu te določbe.(36) Po drugi strani je Sodišče opozorilo, da se člen 94(2) te uredbe nanaša na „vsako nadaljnjo“ škodo, ki jo je kršitelj dolžan nadomestiti imetniku, če je do kršitve prišlo „naklepno ali iz malomarnosti“.(37)
61. Po mnenju Sodišča iz navedenega izhaja, da je člen 94 Uredbe št. 2100/94 podlaga za pravico do povračila škode v korist imetnika žlahtniteljske pravice v Uniji, „ki je ne le popolno, ampak poleg tega temelji na objektivni podlagi, in sicer zajema le škodo, ki mu je nastala zaradi kršitve“.(38) Zato je v skladu s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca H. Saugmandsgaarda Øeja(39) navedlo, da te določbe ni mogoče razlagati tako, da je lahko pravna podlaga za to, da se v korist temu imetniku kršitelju naloži plačilo pavšalno določene kaznovalne odškodnine. Dodalo je, da mora, nasprotno, obseg povračila, dolgovanega na podlagi te določbe, karseda natančno izražati dejansko in gotovo škodo, ki je imetniku žlahtniteljske pravice nastala zaradi kršitve.(40)
62. Sodišče je na drugem mestu ob sklicevanju na uvodni izjavi 17 in 26 Direktive 2004/48/ES(41) ter člen 13(1) te direktive(42) razsodilo, da je taka razlaga v skladu s cilji te direktive, ki vzpostavlja minimalni standard glede splošnega spoštovanja pravic intelektualne lastnine(43).
2) Način določitve odškodnine: obseg povračila
63. V zvezi z obsegom povračila v smislu člena 94(2) Uredbe št. 2100/94 je Sodišče poudarilo, da mora imetnik sorte, ki je predmet kršitve, predložiti dokaze, da njegova škoda presega elemente, zajete s primernim nadomestilom, določenim v členu 94(1) te uredbe.(44) Sodišče je zato obseg tega povračila opredelilo tako, da je poudarilo, da znesek licenčnine, ki se običajno zahteva za licenčno pridelavo, ne more biti sam po sebi podlaga za oceno te škode. Taka licenčnina namreč omogoča izračun primernega nadomestila iz člena 94(1) navedene uredbe in ni nujno povezana s škodo, ki ostaja nepovrnjena in katere povračilo je določeno v členu 94(2) iste uredbe.(45)
64. V zvezi s tem je Sodišče po eni strani opozorilo, da okoliščin, ki so za izračun primernega nadomestila upravičevale zvišanje običajne licenčnine, dolgovane za licenčno pridelavo, ni mogoče upoštevati znova v zvezi s povračilom iz člena 94(2) Uredbe št. 2100/94.(46) Po drugi strani je razsodilo, da mora sodišče, ki odloča o zadevi, presoditi, kako natančno je mogoče dokazati škodo, ki jo zatrjuje imetnik sorte, ki je predmet kršitve, oziroma ali je treba določiti pavšalni znesek, ki bi najbolje izražal dejansko škodo.(47)
c) Izpodbijanje veljavnosti sporne določbe glede na člen 94(2) Uredbe št. 2100/94, kot ga razlaga Sodišče
65. Predložitveno sodišče se v bistvu sprašuje, ali je, v zvezi s škodo, posplošitev načela minimalnega pavšalnega zneska v višini štirikratne licenčnine, ki je določena v sporni določbi, v skladu s členom 94(2) Uredbe št. 2100/94, kot ga razlaga Sodišče.
1) Trditve, ki so jih navedli pritožnik v postopku v glavni stvari, družba STV in Komisija
66. Pritožnik v postopku v glavni stvari trdi, da je sporna določba, vsaj v drugem delu, nična in jo je mogoče zlahka razglasiti za nično ali zavrniti njeno uporabo, pri čemer se preostali del Uredbe št. 1768/95 ohrani. Dodaja še, da se s prvim delom te določbe omejuje obveznost nadomestila škode, ki je določena v členu 94(2) Uredbe št. 2100/94, v primeru kršitve v zvezi z „eno ali več sortami istega imetnika“. V besedilu navedene določbe ni take omejitve obsega in področja uporabe te določbe, niti ta ne izhaja iz njene vsebine, tako da je tudi prvi del nezakonit in ga je treba razglasiti za ničnega.
67. Družba STV trdi, da je Komisija sporno določbo veljavno sprejela ob upoštevanju ciljev in smernic iz Uredbe št. 2100/94 ter da je ni mogoče razglasiti za neveljavno. Prav tako naj ne bi bilo sporno, da je pritožnik v postopku v glavni stvari namenoma deloval brez dovoljenja imetnika žlahtniteljske pravice v Uniji. Zato naj bi bili pogoji iz členov 94(2) in 14(3) Uredbe št. 2100/94 v povezavi s sporno določbo nedvomno izpolnjeni.
68. Komisija pa zatrjuje, da je sporna določba skladna z zahtevami iz Uredbe št. 2100/94 v delu, v katerem je pod pogoji, navedenimi v tej določbi, mogoče zahtevati minimalno odškodnino v višini štirikratne licenčnine.
69. Natančneje, Komisija v pisnem stališču uporabo minimalnega pavšalnega zneska, ki je določen v sporni določbi, utemeljuje z obrazložitvijo, da neplačevanje primernega nadomestila, nižjega od običajne licenčnine, kadar sajenje zavarovane sorte ni zajeto s posebno pravico kmetov, to je v primeru nezakonite ponovne setve, pomeni „zlorabo“ te posebne pravice, s katero poleg pravice do izplačila tega nadomestila na podlagi člena 94(1) Uredbe št. 2100/94 nastane tudi pravica do nadomestila za vsako nadaljnjo škodo, ki je poledica tega dejanja, v smislu člena 94(2) te uredbe. Po mnenju Komisije bi bilo torej treba v primeru ponavljajoče se in namerne zlorabe naložiti plačilo tega nadomestila glede na minimalni znesek, ki je določen v sporni določbi.(48)
70. Komisija meni, da ker člen 14 Uredbe št. 2100/94, ki se nanaša na posebno pravico kmetov, ureja kompleksno ravnovesje interesov imetnikov žlahtniteljskih pravic in kmetov, bi bilo primerno, da se neizpolnjevanje obveznosti kmeta, ki ima to posebno pravico, vendar večkrat in namenoma ne plača primernega nadomestila, nižjega od običajne licenčnine (člen 14(3), četrta alinea, te uredbe), kaznuje strožje kot za „enkratno“ nedovoljeno izvršitev dejanja, naklepno ali iz malomarnosti, za katero je sicer potrebna odobritev (člen 94(2) navedene uredbe).(49) Sporni minimalni pavšalni znesek naj bi namreč ustrezal standardnemu pristopu za minimalne škode, ki jih običajno utrpijo imetniki zavarovanih sort.
71. Komisija se je v zvezi s tem na obravnavi sklicevala na sodbo Stowarzyszenie Oławska Telewizja Kablowa,(50) v kateri je Sodišče razsodilo, da je treba člen 13 Direktive 2004/48 razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa, da lahko imetnik kršene pravice intelektualne lastnine od osebe, ki je storila to kršitev, zahteva bodisi povračilo utrpljene škode ob upoštevanju vseh ustreznih vidikov obravnavanega primera bodisi, ne da bi moral ta imetnik dokazati dejansko škodo, plačilo zneska, ki ustreza dvakratnemu znesku primernega nadomestila, ki bi ga bilo treba plačati za dovoljenje za uporabo zadevnega dela.
72. Poleg tega je Komisija na obravnavi trdila, da je cilj zagotoviti ravnovesje med interesi imetnikov žlahtniteljskih pravic in interesi kmetov kompleksen med drugim zato, ker se nezakonita setev izvaja na kmetovem posestvu, kar imetnikom otežuje nadzor nad uporabo zavarovanih sort. V teh okoliščinah je zatrjevala, da morajo biti ukrepi dovolj spodbudni, da se med drugim prepreči, da bi bili kmetje, ki se izogibajo obveznosti plačila primernega nadomestila, ki jo imajo do imetnika na podlagi člena 14(3), četrta alinea, Uredbe št. 2100/94, v boljšem položaju v primerjavi s tistimi, ki to obveznost izpolnjujejo. In to drži še toliko bolj, ker so po njenem mnenju na podlagi člena 14(3), peta alinea, te uredbe imetniki edini odgovorni za nadzor in preverjanje uporabe zavarovanih sort v okviru dovoljene saditve ter so zato odvisni od dobre vere in sodelovanja zadevnih kmetov.
2) Presoja
73. Na prvem mestu je treba zavrniti trditve v zvezi z upoštevnostjo zadevnega minimalnega pavšalnega zneska, in sicer iz naslednjih razlogov.
74. Naj spomnim, da sporna določba določa, da je kot obvezno nadomestilo imetniku za vsako nadaljnjo škodo v skladu s členom 94(2) Uredbe št. 2100/94 mišljen vsaj pavšal, izračunan na osnovi štirikratne povprečne vsote, ki se zaračuna za licenčno pridelavo, brez poseganja v nadomestilo katere koli višje škode.
75. Če namreč kmet spoštuje pogoje iz člena 14(3) Uredbe št. 2100/94 in med drugim plača primerno nadomestilo za tržno leto, v bistvu plača 50 % licenčnine, ki se zahteva za licenčno pridelavo(51), medtem ko če ne spoštuje teh pogojev(52) in se uporablja sporna določba(53), v bistvu plača minimalni pavšal v višini 400 % licenčnine, ki se zahteva za to licenčno pridelavo, kar je štirikratni 100‑odstotni povprečni zaračunani znesek, to je znesek, ki je v bistvu enak osemkratnemu primernemu nadomestilu, ki se zahteva na podlagi člena 14(3) Uredbe št. 2100/94, in to za vsako zadevno tržno leto(54).
76. Drži sicer, da je ta minimalni pavšalni znesek v skladu z logiko Komisije(55) mogoče „tehnično“ upravičiti z dejstvom, da nadomestila, ki se zahteva za dovoljeno saditev, kadar kmet izkoristi odstopanje iz člena 14(1) Uredbe št. 2100/94, ni mogoče uporabiti kot osnovo za izračun primernega nadomestila, ki je določeno v členu 94(1) te uredbe,(56) in da mora zato kmet v primeru nezakonite ponovne setve plačati 100 % licenčnine, ki se zahteva za pridelavo, kot primerno nadomestilo, ki je določeno v tej določbi.
77. Vendar na podlagi besedila člena 94(2) Uredbe št. 2100/94 in spoznanj iz sodbe Hansson menim, da takšen minimalni pavšalni znesek ni v skladu z besedilom te določbe.
78. Prvič, Sodišče je v sodbi Hansson poudarilo, da je namen člena 94(2) Uredbe št. 2100/94 povračilo škode, ki nastane imetniku žlahtniteljske pravice kot žrtvi kršitve,(57) in je to povračilo označilo kot „objektivno in popolno povračilo te škode“. Navedlo je, da mora imetnik sorte, ki je predmet kršitve, za namen pridobitve takega povračila predložiti dokaze, da „njegova škoda presega elemente, zajete s primernim nadomestilom, določenim [v členu 94(1) te uredbe]“.(58)
79. Drugič, iz sodbe Hansson(59) je razvidno, da mora sodišče, ki odloča o zadevi, presoditi, ali je mogoče škodo, ki jo zatrjuje imetnik pravice, ki je žrtev kršitve, dokazati „natančno“ oziroma ali je treba „določiti pavšalni znesek“. Tako je, čeprav Sodišče v tej sodbi priznava možnost, da sodišče, ki odloča o zadevi, določi pavšalno odškodnino v skladu s členom 94(2) Uredbe št. 2100/94, po mojem mnenju jasno, da mora o tem odločiti zadnjenavedeno sodišče in da mora ta odškodnina vsekakor „karseda izražati dejansko in gotovo škodo, ki je imetniku žlahtniteljske pravice nastala zaradi kršitve“(60). Zato je treba po mnenju Sodišča člen 94 te uredbe razlagati tako, da „pravica do povračila, ki jo priznava imetniku zavarovane rastlinske sorte, ki je predmet kršitve, zajema celotno škodo, ki je imetniku nastala, pri čemer pa ta člen ne more biti podlaga za naložitev pavšalnega dodatka zaradi kršitve“.(61)
80. Če pa se uporablja sporna določba, imetniku, ki je žrtev kršitve, kot je navedla Komisija sama v odgovor na vprašanje Sodišča, ni treba dokazati natančnega obsega nastale škode, temveč samo ponavljajočo se in namerno kršitev njegovih pravic. Vendar mora ta imetnik, kot sem navedel, dokazati, da njegova škoda presega to, kar je zajeto s primernim nadomestilom, medtem ko mora presojo natančnega obsega nastale škode ali morebitno določitev pavšalnega zneska opraviti sodišče, ki odloča o zadevi.(62)
81. Tako po eni strani uporaba zneska običajne licenčnine, ki se zahteva za pridelavo, to je 100 % te licenčnine, kot podlage za oceno škode, ki jo utrpi imetnik žlahtniteljske pravice, tako da se ta znesek pomnoži s štiri, kot izhaja iz sporne določbe, ne bi bila v skladu s členom 94(2) Uredbe št. 2100/94, kot ga razlaga Sodišče, ker se taka licenčnina uporablja za izračun primernega nadomestila iz člena 94(1) te uredbe in ni nujno povezana s škodo, ki jo utrpi imetnik in katere povračilo je določeno v členu 94(2) te uredbe.(63)
82. Po drugi strani naj spomnim, da je Sodišče v sodbi Hansson zavrnilo možnost, da bi bilo mogoče člen 94 Uredbe št. 2100/94 razlagati tako, da „je lahko pravna podlaga za to, da se v korist temu imetniku naloži kršitelju plačilo pavšalno določene kaznovalne odškodnine“.(64) V zvezi s tem je dodalo, da mora obseg povračila, dolgovanega na podlagi te določbe, „karseda [natančno] izražati dejansko in gotovo škodo, ki je imetniku žlahtniteljske pravice nastala zaradi kršitve“.(65)
83. Zato bi bila določitev načela, na katerem temelji sporna določba in v skladu s katerim je znesek nadomestila za škodo, ki nastane imetniku, vsaj štirikratni povprečni znesek, ki se zaračuna za licenčno pridelavo, prav tako v nasprotju s členom 94(2) Uredbe št. 2100/94, kot ga razlaga Sodišče. V nasprotju s tem, kar trdi Komisija, bi tako načelo privedlo do odobritve kaznovalnih odškodnin, saj je namen prvonavedene določbe nadomestiti imetniku „vsako nadaljnjo škodo, ki je posledica tega dejanja“ in izključno to škodo. V zvezi s tem menim, da ni mogoče sprejeti trditve, ki jo je Komisija navedla na obravnavi in v skladu s katero ta določba ustreza tipičnemu standardnemu pristopu za minimalno škodo, ki jo običajno utrpijo imetniki.(66)
84. Na drugem mestu, iz uporabe prislova „vsaj“ v sporni določbi sklepam, da mora sodišče pri presoji škode, ki jo zatrjuje imetnik sorte, ki je predmet kršitve, in v primeru, da določi pavšalni znesek, kot podlago za izračun nadomestila za škodo, ki jo je utrpel imetnik, vzeti načelo, ki ga je Komisija določila v Uredbi št. 1768/95 in v skladu s katerim je nadomestilo za škodo enako najmanj štirikratni licenčnini.(67) Poleg tega je Komisija v odgovoru na vprašanje Sodišča v zvezi s tem priznala, da čeprav bi bilo dejansko škodo mogoče enostavno dokazati in bi se izkazala za nižjo od minimalnega pavšalnega zneska, določenega v sporni določbi, bi sodišče, ki odloča o zadevi, v primeru ponavljajoče se in namerne kršitve obveznosti, naloženih na podlagi sporne določbe, ob upoštevanju besedila te določbe ta znesek lahko zvišalo, nikakor pa ga ne bi moglo znižati.
85. To bi pomenilo, da bi moralo sodišče, ki odloča o zadevi, čeprav je zatrjevano škodo imetnika, ki je žrtev kršitve, mogoče „natančno“ dokazati, „določiti pavšalni znesek“, čeprav takšna pavšalna določitev ni potrebna. Poleg tega, če te škode ne bi bilo mogoče natančno dokazati in bi se sodišče odločilo določiti pavšalni znesek, ta ne bi mogel biti nižji od minimalnega pavšalnega zneska, ki je določen v sporni določbi.(68) Očitno je, da taka omejitev polja proste presoje sodišča, ki odloča o zadevi, ne bi bila v nasprotju samo s členom 94(2), prvi stavek, Uredbe št. 2100/94, kot ga razlaga Sodišče(69), temveč tudi z načelom sorazmernosti. Čeprav lahko Komisija de lege ferenda določi minimalni pavšalni znesek glede licenčnine, pa bi morala določba, s katero je ta določen, nasprotni stranki omogočiti, da izpodbija ta minimalni pavšalni znesek, ki za sodišče, ki odloča o zadevi, ne bi smel biti nujno zavezujoč.
86. Na tretjem in zadnjem mestu, menim, da trditve, ki temeljijo na sodbi Stowarzyszenie Oławska Telewizja Kablowa,(70) niso upoštevne za preučitev zadevnega vprašanja veljavnosti v obravnavani zadevi. Zdi se mi namreč, da se podatki iz postopka v glavni stvari jasno razlikujejo od tistih iz zadeve, v kateri je bila izdana ta sodba.
87. Prvič, ker Direktiva 2004/48 državam članicam pri svojem prenosu dopušča določeno polje proste presoje in se ne nanaša samo na pravice intelektualne lastnine za nove rastlinske sorte, temveč na vse pravice intelektualne lastnine, med drugim tudi na pravice industrijske lastnine,(71) so morebitne kršitve teh pravic lahko številne in raznolike. Zato pa je, kot je poudaril generalni pravobranilec H. Saugmandsgaard Øe,(72) čeprav je ta direktiva glede na okoliščine lahko element konteksta, ki se upošteva pri razlagi Uredbe št. 2100/94, treba preprečiti, da bi se v okviru kontekstualne razlage te uredbe ustvarile pravice, ki bi se uporabljale neposredno in niso določene s to uredbo, tako da bi jih prevzeli iz navedene direktive.
88. Drugič in kar je še pomembneje, zadeva, v kateri je bila izdana sodba Stowarzyszenie Oławska Telewizja Kablowa,(73) se je nanašala na razlago Direktive 2004/48, medtem ko je Sodišče v obravnavani zadevi pozvano k preučitvi vprašanja glede presoje veljavnosti določbe iz Uredbe št. 1768/95, in sicer sporne določbe, ki je izvedbeni ukrep in mora biti zato skladen z Uredbo št. 2100/94 in zlasti njenim členom 94(2).
89. Iz tega sledi, da člen 94(2) Uredbe št. 2100/94 ne dopušča določitve minimalnega pavšalnega zneska, določenega v sporni določbi. Vsebina sporne določbe namreč presega vsebino člena 94(2) te uredbe. Poleg tega, kot je razvidno iz predhodnih točk, trditve družbe STV in Komisije ne morejo omajati razlage zadnjenavedene določbe, ki jo je podalo Sodišče v sodbi Hansson.
90. V teh okoliščinah menim, da posplošitev načela minimalnega pavšalnega zneska odškodnine v višini štirikratne licenčnine, ki je določena v sporni določbi, ni v skladu s členom 94(2) Uredbe št. 2100/94, kot ga razlaga Sodišče, in to tudi, če se sporna določba, kot trdita družba SPV in Komisija, uporablja izključno v primeru ponavljajoče se in namerne kršitve obveznosti plačila primernega nadomestila iz člena 14(3), četrta alinea, te uredbe.
91. Komisija je tako pri sprejetju sporne določbe presegla meje svoje pristojnosti, zlasti glede člena 94(2) Uredbe št. 2100/94.
V. Predlog
92. Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Pfälzisches Oberlandesgericht Zweibrücken (višje deželno sodišče zvezne dežele Porenje-Pfalz v Zweibrücknu, Nemčija), odgovori tako:
Člen 18(2) Uredbe Komisije (ES) št. 1768/95 z dne 24. julija 1995 o izvajanju pravil o kmetijski izjemi, predvideni v členu 14(3) Uredbe Sveta št. 2100/94 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti, je neveljaven glede na člen 94(2), prvi stavek, Uredbe Sveta (ES) št. 2100/94 z dne 27. julija 1994 o žlahtniteljskih pravicah v Skupnosti, ker ta določba v primeru ponavljajoče se in namerne kršitve obveznosti plačila primernega nadomestila na podlagi člena 14(3), četrta alinea, Uredbe št. 2100/94 določa minimalno nadomestilo za škodo, ki jo je utrpel imetnik, v višini štirikratne povprečne vsote, ki se zaračuna za licenčno pridelavo semenskega materiala zavarovane sorte na istem območju.