Zadeva T-504/09

Völkl GmbH & Co. KG

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava besedne znamke Skupnosti VÖLKL – Prejšnja mednarodna besedna znamka VÖLKL – Relativni razlog za zavrnitev – Verjetnost zmede – Delna zavrnitev registracije – Člen 8(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Resna in dejanska uporaba prejšnje znamke – Člen 42(2) in (3) Uredbe št. 207/2009 in pravilo 22(3) Uredbe (ES) št. 2868/95 – Pristojnost odbora za pritožbe, če je pritožba omejena na del proizvodov ali storitev, na katere se nanaša zahteva za registracijo – Člen 64(1) Uredbe št. 207/2009 – Predlog za spremembo odločbe odbora za pritožbe – Člen 65(3) Uredbe št. 207/2009“

Povzetek sodbe

1.      Znamka Skupnosti – Tožbeni postopek – Osebe s pravico do pritožbe in s pravico biti stranka v postopku – Osebe, katerih zahtevkom ni ugodeno z odločbo – Odločba, s katero se zadeva vrne nižji stopnji v ponovni preizkus

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 65(4))

2.      Znamka Skupnosti – Tožbeni postopek – Pritožba pred odbori za pritožbe – Pristojnost odborov za pritožbe

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 64(1))

3.      Znamka Skupnosti – Pripombe tretjih oseb in ugovor – Preizkus ugovora – Dokaz o uporabi prejšnje znamke – Resna in dejanska uporaba – Pojem – Merila presoje

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 42(2) in (3))

4.      Znamka Skupnosti – Pripombe tretjih oseb in ugovor – Preizkus ugovora – Dokaz o uporabi prejšnje znamke – Resna in dejanska uporaba – Pojem – Določitev kvantitativnega praga minimalne uporabe – Izključitev

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 42(2) in (3))

1.      Treba je šteti, da stranka ni prizadeta z odločitvijo odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), če je s to odločitvijo ugodeno predlogu te stranke za zavrnitev registracije ali za ugotovitev ničnosti znamke ali, splošneje, le delu argumentacije, ki jo je navedla ta stranka, čeprav v tej odločitvi niso bili preizkušeni drugi razlogi ali argumenti te stranke ali pa so bili zavrnjeni.

Nasprotno pa je stranka v smislu člena 65(4) Uredbe št. 207/2009 o znamki Skupnosti prizadeta z odločitvijo odbora za pritožbe Urada, če se ta odbor o predlogih, ki jih je ta stranka vložila pri Uradu, izreče v škodo te stranke.

Šteti je treba, da zadnji primer zajema primere, v katerih odbor za pritožbe, potem ko je zavrnil predlog, s sprejetjem katerega bi se postopek pred Uradom končal v korist stranke, ki je predlog vložila, vrne zadevo na nižjo stopnjo v ponovno odločanje, in to čeprav bi se to ponovno odločanje lahko končalo s sprejetjem odločbe, ki bi bila za to stranko ugodna.

(Glej točke od 26 do 28.)

2.      Kadar se pritožba, ki jo obravnava odbor za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli), nanaša le na del proizvodov ali storitev, ki jih vsebujeta zahteva za registracijo ali ugovor, mora odbor za pritožbe ponovno preizkusiti utemeljenost ugovora, vendar le za te proizvode ali storitve, saj mu zahteva za registracijo in ugovor v zvezi z ostalimi zadevnimi proizvodi ali storitvami nista bila predložena.

Tako je, kadar pritožnica pri odboru za pritožbe zoper odločbo oddelka za ugovore vloži pritožbo, ki se nanaša le na del te odločbe, v katerem je bilo ugodeno ugovoru in je bila zahteva za registracijo glede dela proizvodov zavrnjena.

Zato je odbor za pritožbe v delu, v katerem je razveljavil točko izreka odločbe oddelka za ugovore, v kateri je bilo ugotovljeno, da je registracija prijavljene znamke za druge proizvode dopustna, prekoračil svojo pristojnost, kot je opredeljena v členu 64(1) Uredbe št. 207/2009 o znamki Skupnosti.

(Glej točke od 54 do 56.)

3.      Znamka se resno in dejansko uporablja, če se uporablja v skladu s svojo bistveno funkcijo, ki je v zagotavljanju istovetnosti izvora blaga ali storitev, za katere je bila registrirana, da bi se ustvaril oziroma ohranil trg za to blago in storitve, medtem ko je pri simbolični uporabi edini cilj ohranjanje pravic, ki so dane z znamko. Poleg tega pogoj resne in dejanske uporabe znamke zahteva, naj se znamka, kot je zaščitena na zadevnem ozemlju, uporablja javno in navzven.

Pri presoji resne in dejanske uporabe znamke je treba upoštevati vsa dejstva in okoliščine, ki so pomembni za ugotovitev, ali se znamka resnično uporablja na trgu, še posebej, ali se v zadevnem gospodarskem sektorju taka uporaba šteje za upravičeno za ohranjanje ali ustvarjanje deleža na trgu za blago ali storitve, ki jih varuje znamka, naravo tega blaga ali storitev, značilnosti trga ter obseg in pogostnost uporabe znamke.

V zvezi z obsegom uporabe prejšnje znamke je treba upoštevati zlasti tržno količino celotne uporabe, dolžino obdobja, v katerem so bila dejanja, ki pomenijo uporabo, izvrševana, in njihovo pogostnost.

(Glej točke od 78 do 80.)

4.      Da bi se preizkusil resen in dejanski značaj uporabe prejšnje znamke, je treba opraviti celovito presojo glede na vse upoštevne dejavnike obravnavanega primera. Taka presoja pomeni neko stopnjo medsebojne odvisnosti upoštevanih dejavnikov. Tako se lahko majhen obseg proizvodov, ki se tržijo pod navedeno znamko, izravna z močno intenzivnostjo ali veliko stalnostjo med uporabo te znamke in obratno.

Doseženega prometa in obsega prodaje proizvodov pod prejšnjo znamko ni mogoče presojati absolutno, ampak v razmerju z drugimi upoštevnimi dejavniki, kot so obseg komercialne dejavnosti, zmožnosti proizvodnje ali trženja oziroma stopnja razvejanosti podjetja, ki izkorišča znamko, in značilnosti blaga ali storitev na zadevnem trgu. Zato ni nujno, da je obseg uporabe prejšnje znamke vedno zelo velik, da bi jo bilo mogoče označiti za resno in dejansko. Tudi majhna uporaba se lahko tako šteje za resno in dejansko, če se lahko šteje, da je v zadevnem gospodarskem sektorju upravičena, ker se z njo ohrani oziroma ustvari tržni delež za blago ali storitve, ki jih varuje znamka. Zato ni mogoče vnaprej abstraktno določiti, kolikšen je količinski prag, ki ga je treba doseči, da bi se uporaba lahko štela za resno in dejansko, tako da pravila de minimis, ki Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) ali, na podlagi tožbe, Splošnemu sodišču ne bi omogočilo, da presodi celotne okoliščine spora, ki mu je predložen, ne more biti.

(Glej točki 81 in 82.)