SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 9. junija 2016(*)
„Neizvršitev sodbe Sodišča, s katero je bila ugotovljena neizpolnitev obveznosti države – Periodična denarna kazen – Odločba o plačilu denarne kazni – Metoda izračuna obresti za vračilo nezakonitih pomoči – Obrestne obresti“
V zadevi T‑122/14,
Italijanska republika, ki jo zastopa G. Palmieri, agentka, skupaj z S. Fiorentinom, avvocato dello Stato,
tožeča stranka,
proti
Evropski komisiji, ki jo zastopajo V. Di Bucci, G. Conte in B. Stromsky, agenti,
tožena stranka,
zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2013) 8681 final z dne 6. decembra 2013, s katerim je Komisija v okviru izvršitve sodbe z dne 17. novembra 2011, Komisija/Italija (C‑496/09, EU:C:2011:740), določila znesek periodične denarne kazni, ki ga Italijanska republika dolguje za semester od 17. maja do 17. novembra 2012,
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi S. Frimodt Nielsen (poročevalec), predsednik, F. Dehousse in A. M. Collins, sodnika,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 27. januarja 2016,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
Odločba o nezakonitih in nezdružljivih pomočeh (odločba o vračilu)
1 Evropska komisija je z Odločbo 2000/128/ES z dne 11. maja 1999 v zvezi s sistemi pomoči, ki jih izvaja Italija in se nanašajo na ukrepe za zaposlovanje (UL 2000, L 42, str. 1; v nadaljevanju: Odločba o vračilu) Italijanski republiki naložila, naj zahteva vračilo nezakonitih in z notranjim trgom nezdružljivih pomoči, ki so bile dodeljene v okviru ukrepov za zaposlovanje. Komisija je z dopisom SG(99) D/4068 z dne 4. junija 1999 Odločbo o vračilu vročila Italijanski republiki.
2 Tožba, ki jo je Italijanska republika vložila zoper Odločbo o vračilu je bila s sodbo z dne 7. marca 2002, Italija/Komisija (C‑310/99, EU:C:2002:143), zavrnjena.
Tožba in sodba o neizpolnitvi obveznosti
3 Komisija je s tožbo, ki jo je v tajništvu Sodišča vložila 15. marca 2002, na podlagi člena 88(2), drugi pododstavek, ES vložila tožbo za ugotovitev, da Italijanska republika s tem, da v predpisanem roku ni sprejela vseh ukrepov, da bi od prejemnikov izterjala vračilo pomoči, za katere je bilo v skladu s sporno odločbo ugotovljeno, da niso zakonite in združljive s skupnim trgom, in ker Komisije v vsakem primeru ni obvestila o sprejetih ukrepih, ni izpolnila obveznosti, ki jih je imela na podlagi Odločbe o vračilu in Pogodbe ES.
4 Sodišče je sodbo z dne 1. aprila 2004, Komisija/Italija (C‑99/02, v nadaljevanju: sodba o neizpolnitvi obveznosti, EU:C:2004:207), tožbi Komisije ugodilo in razsodilo, da Italijanska republika s tem, da v predpisanih rokih ni sprejela vseh potrebnih ukrepov, da bi od prejemnikov izterjala vračilo pomoči, za katere je bilo v skladu z Odločbo o vračilu ugotovljeno, da niso zakonite in združljive z notranjim trgom, ni izpolnila obveznosti, ki jih je imela na podlagi Odločbe o vračilu.
Nova tožba in izvršljiva sodba
5 Komisija je s tožbo, ki jo je v tajništvu Sodišča vložila 30. novembra 2009, Sodišču predlagala, naj ugotovi, prvič, da Italijanska republika z nesprejetjem ukrepov, potrebnih za izpolnitev sodbe o neizpolnitvi obveznosti, ni izpolnila obveznosti, ki jih je imela na podlagi Odločbe o vračilu in člena 228(1) ES, in drugič, naj Italijanski republiki naloži, naj Komisiji plača periodično denarno kazen v prvotno določenem znesku 285.696 EUR, nato znižanem na 244.800 EUR, za zamudo z izvršitvijo sodbe o neizpolnitvi obveznosti, in sicer od izreka sodbe v tej novi zadevi in vse do izvršite sodbe o neizpolnitvi obveznosti.
6 Sodišče je s sodbo z dne 17. novembra 2011, Komisija/Italija (C‑496/09, v nadaljevanju: izvršljiva sodba, EU:C:2011:740) tožbi Komisije ugodilo.
7 Sodišče je v izvršljivi sodbi ugotovilo:
„52. Zato je treba Italijanski republiki naložiti periodično plačilo zneska, ki se izračuna tako, da se osnovni znesek pomnoži z odstotkom nezakonitih pomoči, ki še niso bile vrnjene, ali glede katerih ni bilo dokazano, da so bile vrnjene, glede na celoten še nevrnjen znesek na dan razglasitve te sodbe […]
53. Pri izračunu denarne kazni v tem sporu je mogoče vračilo teh pomoči upoštevati le, če je bila Komisija o tem obveščena in je lahko ocenila primernost takega dokaza, ki ji je bil v ta namen predložen […]
54. Zato je treba periodično denarno kazen določiti na podlagi polletja, tako da Komisija lahko oceni, kako napreduje vračanje ob upoštevanju stanja, ki prevladuje na koncu zadevnega obdobja, in se ob tem toženi državi članici dopusti čas, ki je potreben, da zbere in predloži Komisiji dokaze glede zagotovitve vračila nezakonito plačanih pomoči za zadevno obdobje.
55. Zato se bo denarna kazen določila na polletni podlagi, znesek te kazni pa bo izračunan tako, da se osnovni znesek pomnoži z odstotkom nezakonitih pomoči, ki ob koncu zadevnega obdobja še niso bile vrnjene ali glede katerih ni bilo dokazano, da so bile vrnjene, glede na celoten še nevrnjen znesek na dan razglasitve te sodbe.
[…]
67. V skladu z zgoraj navedenimi ugotovitvami Sodišče meni, da je v tem primeru primerno naložiti denarno kazen v višini osnovnega zneska 30 milijonov EUR za polletje.
68. Zato je treba Italijanski republiki naložiti, naj Komisiji na račun „Lastni viri Evropske unije“ plača denarno kazen v višini, ki ustreza osnovnemu znesku 30 milijonov EUR, pomnoženemu z odstotkom nezakonitih in nezdružljivih pomoči, ki ob koncu zadevnega obdobja še niso bile vrnjene ali glede katerih ni bilo dokazano, da so bile vrnjene, in ki se izračuna glede na celoten še nevrnjen znesek na dan razglasitve te sodbe, in sicer od te sodbe do izvršitve sodbe [o neizpolnitvi obveznosti (EU:C:2004:207)] na polletno zamudo pri izvajanju potrebnih ukrepov za izvršitev zgoraj navedene sodbe [o neizpolnitvi obveznosti (EU:C:2004:207)].
[…]
69. Opozoriti je treba, da mora zadevna država članica, kakor to izhaja iz točke 51 te sodbe, Komisiji predložiti neposreden in zanesljiv dokaz glede izvrševanja Odločbe [o vračilu] in glede dejanske zagotovitve vračila zadevnih nezakonitih pomoči.
[…]
72. Če morajo zadevne pomoči vrniti podjetja, ki so v stečaju ali v stečajnem postopku, v katerem se unovčijo sredstva in poplačajo obveznosti, je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da dejstvo, da so podjetja v težavah ali v stečaju, ne vpliva na obveznost vračila […]
73. Iz sodne prakse izhaja tudi, da je vzpostavitev prejšnjega stanja in odpravo izkrivljanja konkurence, ki je nastala zaradi nezakonitega izplačila pomoči, načeloma mogoče doseči z vpisom obveznosti v zvezi z vrnitvijo nezakonite pomoči v bilanco stanja tega podjetja […]
74. Za izračun denarne kazni v tem sporu mora torej Italijanska republika Komisiji predložiti dokaz o vpisu zadevnih terjatev v okviru stečajnega postopka. Če tega ne more doseči, mora ta država članica predložiti vse dokaze, s katerimi je mogoče dokazati, da je ravnala z vso potrebno skrbnostjo. Če bi bil predlog za vpis zavrnjen, bi morala zlasti predložiti dokaz, da je v skladu z nacionalnim pravom začela vse postopke za izpodbijanje te zavrnitve.
75. Posledično in v nasprotju s trditvami Komisije Italijanski republiki ne bi bilo mogoče naložiti obveznosti predložitve dokaza za namene izračuna denarne kazni v tem sporu in glede podjetij v stečaju ali v stečajnem postopku, ne le glede vpisa obveznosti v pasivo teh podjetij, ampak tudi glede prodaje njihovih sredstev pod tržnimi pogoji. Kot pravilno zatrjuje ta država članica, se za to, da bi bilo ugodeno predlogu Komisije glede plačila denarnih kazni, ki so dolgovane zaradi izvršitve te sodbe, ne upoštevajo zneski, ki jih podjetja v stečaju še niso vrnila, ampak tisti zneski, glede vračila katerih je zadevna država članica ravnala z vso potrebno skrbnostjo. V nasprotnem primeru ta denarna kazen ne bi bila več prilagojena niti sorazmerna z ugotovljeno neizpolnitvijo […], ker bi Italijanski republiki naložila denarno breme, ki izhaja iz same narave stečajnega postopka in iz neelastičnega trajanja tega postopka, na katerega pa ta država članica nima neposrednega vpliva.“
8 Sodišče je v skladu s svojimi ugotovitvami razsodilo, prvič, da Italijanska republika, s tem ko na datum izteka roka, ki ga je Komisija v skladu s členom 228 ES določila v obrazloženem mnenju z dne 1. februarja 2008, ni sprejela vseh ukrepov za izvršitev sodbe o neizpolnitvi obveznosti, ni izpolnila obveznosti iz te odločbe in iz člena 228(1) ES (izvršljiva sodba, točka 1 izreka).
9 Drugič, Sodišče je v točki 2 izreka izvršljive sodbe razsodilo, da se Italijanski republiki naloži, naj Komisiji na račun „Lastni viri Evropske unije“ plača denarno kazen v višini, ki ustreza osnovnemu znesku 30 milijonov EUR, pomnoženemu z odstotkom nezakonitih in nezdružljivih pomoči, „ki ob koncu zadevnega obdobja še niso bile vrnjene ali glede katerih ni bilo dokazano, da so bile vrnjene“ (v nadaljevanju: še nevrnjeni zneski pomoči), in ki se izračuna glede na celoten „še nevrnjen znesek na dan razglasitve […] sodbe [o neizpolnitvi obveznosti, (EU:C:2011:740)]“ (v nadaljevanju: zneski pomoči, ki jih je bilo treba vrniti na dan 17. novembra 2011), in sicer od izvršljive sodbe do izvršitve sodbe o neizpolnitvi obveznosti na polletno zamudo pri izvajanju potrebnih ukrepov za izvršitev sodbe o neizpolnitvi obveznosti.
Zahteva za razlago in sklep o razlagi
10 Italijanska republika je 14. februarja 2013 v sodnem tajništvu Sodišča na podlagi člena 43 Statuta Sodišča Evropske unije in člena 158 Poslovnika Sodišča vložila zahtevo za razlago točk 52, 55 in 68 obrazložitve in točke 2 izreka izvršljive sodbe.
11 Italijanska republika je v vlogi, ki jo je 14. februarja 2013 vložila v tajništvu Sodišča, od Sodišča zahtevala tudi razlago, prvič, pojma „še nevrnjen znesek na dan razglasitve […] sodbe [o neizpolnitvi obveznosti, (EU:C:2011:740)]“ iz točk 52, 55 in 68 obrazložitve ter točke 2 izreka navedene sodbe, v smislu, da se nanaša na še ne vrnjene zneske na dan, ko se je med postopkom končala faza zbiranja dokazov, in sicer v trenutku, ko se je položaj dejanskega stanja, na podlagi katerega je Sodišče odločilo o sporu, razjasnil, in drugič, pojma „ki ob koncu zadevnega obdobja še niso bile vrnjene ali glede katerih ni bilo dokazano, da so bile vrnjene“ iz točk 52, 55 in 68 obrazložitve in točke 2 izreka navedene sodbe, v smislu, da se z njim Komisiji nalaga, da pri semestrski oceni napredka Italijanske republike pri izterjavi zadevnih pomoči ne upošteva le dokumentov v zvezi s tem semestrom, s katerimi se Komisija seznani pred koncem navedenega semestra, ampak tudi vsakršen dokument v zvezi z referenčnim semestrom.
12 Sodišče je s sklepom z dne 11. julija 2013, Komisija/Italija (C‑496/09 INT, v nadaljevanju: sklep o razlagi), EU:C:2013:461) zahtevo Italijanske republike za razlago zavrnilo kot nedopustno.
13 Sodišče je namreč ugotovilo, da „je [bilo] treba ugotoviti, da je [bil] v izreku [izvršljive] sodbe [(EU:C:2011:740)], v skladu z obrazložitvijo iz njenih točk 52, 55 in 68 dan razglasitve navedene sodbe izrecno naveden kot referenčni datum za določitev celotnega zneska še nevrnjenih pomoči, ki ga je treba uporabiti kot osnovo za izračun postopno padajoče denarne kazni, naložene zadevni državi članici“ (sklep o razlagi, točka 9).
14 Sodišče je prav tako ugotovilo, da „je [bilo] jasno, da je [bilo] s strogo dobesedno razlago izreka [izvršljive] sodbe [(EU:C:2011:740)] mogoče utemeljiti to, da Komisija za izračun odstotka pomoči, ki jih je treba šteti za nevrnjene ob koncu opredeljenega polletja, upošteva[la] samo listinske dokaze, ki jih [je] dobi[la] pred iztekom zadevnega obdobja“ (sklep o razlagi, točka 10).
15 Sodišče je razsodilo, da „[je] Italijanska republika s trditvama v svojem predlogu [želela] izpodbiti posledice take strogo dobesedne razlage izreka [izvršljive] sodbe [(EU:C:2011:740)], [t]áko izpodbijanje pa n[i][moglo] biti združljivo ne s členom 43 Statuta Sodišča in členom 158(1) Poslovnika [Sodišča] ne s pravnomočnostjo, ki velja za sodbe Sodišča“ (sklep o razlagi, točka 11).
16 Tako je bilo torej treba navedeni predlog, [k]er ne temelji na nobeni nejasnosti pomena in posledic [izvršljive] sodbe [(EU:C:2011:740),] […] razglasiti za nedopusten“ (sklep o razlagi, točka 12).
Prvi sklep in prva denarna kazen
17 Italijanski republiki je bil 11. marca 2013 vročen Sklep Komisije C(2013) 1264 final z dne 7. marca 2013, s katerim ji je bilo naloženo, naj na račun „Lastni viri Evropske unije“ nakaže znesek 16.533.000 EUR na podlagi periodične denarne kazni za prvi semester po izdaji izvršljive sodbe.
18 Italijanska republika je 21. maja 2013 pri Splošnem sodišču zoper ta sklep na podlagi člena 263 PDEU vložila tožbo (zadeva T‑268/13).
19 Splošno sodišče je s sodbo z dne 21. oktobra 2014, Italija/Komisija (T‑268/13, v nadaljevanju: sodba o prvi denarni kazni, neobjavljena, EU:T:2014:900), tožbo Italijanske republike zavrnilo.
Drugi sklep o znesku kazni (izpodbijani sklep)
20 Komisija je, potem ko je italijanskim organom omogočila, da podajo pripombe o njenih predhodnih ocenah, sprejela Sklep C(2013) 8681 final z dne 6. decembra 2013, s katerim je Komisija za izvršitev izvršljive sodbe določila znesek periodične denarne kazni, ki ga Italijanska republika dolguje za drugi semester po izdaji navedene sodbe (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).
21 Komisija je v izpodbijanem sklepu zlasti ocenila napredek Italijanske republike v zvezi z izterjavo pomoči v zadevnem obdobju (od 17. maja do 17. novembra 2012) in ugotovila, da pomoči, ki jih je bilo treba izterjati na dan 17. novembra 2012, predstavljajo 20,84 % pomoči, ki jih je bilo treba vrniti na dan izdaje izvršljive sodbe. Komisija je na tej podlagi Italijanski republiki naložila denarno kazen v višini 20,84 % od osnovnega zneska 30 milijonov EUR, in sicer 6.252.000 EUR.
Postopek in predlogi strank
22 Italijanska republika je v sodnem tajništvu Splošnega sodišča to tožbo vložila 19. februarja 2014.
23 Splošno sodišče je v okviru ukrepov procesnega vodstva strankam postavilo več vprašanj in zahtevalo predložitev več listin v zvezi s to zadevo.
24 Prvič, Splošno sodišče je Italijansko republiko pozvalo, naj pojasni, ali po izdaji sodbe o prvi denarni kazni, s katero je to sodišče zavrnilo tožbeni razlog, ki je podoben tožbenemu predlogu iz te zadeve, vztraja pri tem prvem tožbenem razlogu.
25 Italijanska republika je pred Splošnim sodiščem v predpisanem roku navedla, da ta prvi tožbeni razlog umika, kar je Sodišče upoštevalo.
26 Drugič, Splošno sodišče je stranki pozvalo, naj pojasnita, kako je lahko naložitev obrestnih obresti vplivala na znesek denarne kazni, ki je predmet izpodbijanega sklepa. V primeru pozitivnega odgovora je Komisijo zaprosilo, naj podrobneje obrazloži svoje stališče, da je treba drugi tožbeni razlog iz te zadeve razglasiti za nedopusten ali neupošteven, glede na to, da se Splošnemu sodišču ni treba opredeliti glede zakonitosti upoštevanja obrestnih obresti.
27 Stranki sta Splošnemu sodišču na to vprašanje odgovorili v predpisanem roku.
28 Tretjič, Splošno sodišče je stranki pozvalo, naj podata stališča o možnem vplivu sodbe z dne 3. septembra 2015, A2A (C‑89/14, EU:C:2015:537) na odločitev glede drugega tožbenega razloga.
29 Stranki sta Splošnemu sodišču na to vprašanje odgovorili v predpisanem roku.
30 Četrtič, Splošno sodišče je Komisijo zaprosilo, naj mu posreduje dokumente, na podlagi katerih je ta v bistvu lahko ugotovila, da je Italijanska republika zavestno odstopila od pravila iz členov 1282 in 1283 Codice civile (italijanski civilni zakonik) v zvezi z naložitvijo obrestnih obresti na izterjavo sporne državne pomoči (glej zlasti izpodbijani sklep, točki 29 in 32) v celotnem zadevnem obdobju.
31 Komisija je Splošnemu sodišču v predpisanem roku posredovala zahtevane dokumente, ki so bili prav tako posredovani Italijanski republiki. Ti dokumenti so:
– dopis, ki ga je Komisija 12. junija 2013 poslala Italijanski republiki, v katerem je predhodna ocena napredka pri izterjavi pomoči v drugem semestru po izdaji izvršljive sodbe;
– dopis, ki ga je Komisija 31. oktobra 2003 poslala Italijanski republiki, v katerem opozarja, da je treba „pri izračunu zneska vračila v skladu z obvestilom Komisije o obrestih, ki se uporabljajo pri izterjavi nezakonitih pomoči, upoštevati obrestne obresti […]“;
– dopis, ki ga je Komisija 29. januarja 2004 poslala Italijanski republiki, v katerem opozarja tudi, da je treba pri izračunu zneska vračila v skladu z obvestilom Komisije o obrestih, ki se uporabljajo pri izterjavi nezakonitih pomoči, upoštevati obrestne obresti (UL 2003, C 110, str. 21);
– dopis, ki ga je Italijanska republika 17. januarja 2005 poslala Komisiji in ki v prilogi vsebuje opombo, s katero je Komisiji posredovala številke v zvezi z nezakonitimi pomočmi s pojasnilom, da so bile „obresti izračunane v skladu z obrestnoobrestnim računom, kakor navajajo službe Komisije, na podlagi referenčne stopnje, ki se uporablja v okoliščinah, navedenih na spletnem mestu Evropske unije“.
32 Italijanska republika Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijani sklep razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
33 Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– Italijanski republiki naloži plačilo stroškov.
Pravo
34 Italijanska republika v tej fazi v utemeljitev tožbe navaja le en tožbeni razlog (glej točki 24 in 25 zgoraj). Trdi, da se z izpodbijanim sklepom krši veljavna ureditev, ker je Komisija za določitev zneska periodične denarne kazni zahtevala, da se upoštevajo obrestne obresti na znesek pomoči, ki jih je treba vrniti. V skladu s sodno prakso pa naj bi se v primeru odločb o vrnitvi pomoči, ki so bile sprejete pred začetkom veljavnosti Uredbe Komisije (ES) št. 794/2004 z dne 21. aprila 2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 4, str. 3), obrestne obresti lahko upoštevale, le če je to v skladu s sistemom, ki se običajno uporablja v nacionalnem pravu. Za to pa naj v tem primeru ne bi šlo, saj se v skladu s členom 1283 italijanskega civilnega zakonika zapadle obresti ne obrestujejo samodejno.
35 Komisija trdi, da je treba ta tožbeni razlog razglasiti za nedopusten ali neupošteven, vsekakor pa ga je treba zavrniti kot neutemeljen. Komisija najprej trdi, da na izračun periodične denarne kazni v izpodbijanem sklepu ni vplival predlog iz obiter dictum v točki 34 izpodbijanega sklepa, da se upošteva obrestne obresti na nezakonite pomoči. Ta predlog naj namreč ne bi spremenil zneska denarne kazni, ki ga je določila Komisija, ki je upoštevala le podatke, ki so ji jih predhodno predložili italijanski organi. Italijanska republika naj tudi ne bi mogla izpodbijati predloga za upoštevanje obrestnih obresti, ki je bil podan v tej fazi upravnega postopka, saj naj bi se Sodišče sklicevalo na podatke, ki jih je predložila Italija in v katerih so bile obrestne obresti upoštevane le pri določitvi osnovnega zneska periodične denarne kazni v izvršljivi sodbi (točka 64). Upoštevanje obrestnih obresti naj torej glede na ureditev Evropske unije v zvezi z izterjavo pomoči in sporazumom v zvezi s tem med strankama ne bi bilo le zakonito, ampak naj bi imelo tudi učinek pravnomočnosti, ki ga ima izvršljiva sodba.
Uvodne ugotovitve
Pravni okvir
– Uredba št. 659/1999
36 Člen 14 Uredbe Sveta (ES) št. z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [108 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339), naslovljen „Vračilo pomoči“, v odstavkih 2 in 3 določa:
„2. Pomoč, ki se vrne na podlagi odločbe o vračilu, vključuje obresti po primerni obrestni meri, ki jo določi Komisija. Obresti se plačajo od datuma, ko je bila nezakonita pomoč na razpolago upravičencu, do datuma vračila.
3. […] vračilo [se] izvede nemudoma in skladno s postopki, določenimi v nacionalni zakonodaji zadevne države članice, če omogočajo takojšnjo in učinkovito izvajanje odločbe Komisije. […]“
– Obvestilo Komisije o obrestnih merah, ki se uporabljajo za vračilo nezakonitih pomoči
37 V Obvestilu Komisije o obrestnih merah, ki se uporabljajo za vračilo nezakonitih pomoči, objavljenem 8. maja 2003 v Uradnem listu Evropske unije (UL 2003, C 110, str. 21) je navedeno:
„[…]
V okviru lojalnega sodelovanja med Komisijo in državami članicami pri izvedbi določenih odločb o vračilu se je postavilo vprašanje, ali je treba uporabljati navedeno obrestno mero na podlagi navadnega obrestnega računa ali obrestnoobrestnega računa […]. Glede na cilj vračila nezakonitih pomoči in njegovega pomena v sistemu nadzora državnih pomoči, določenem v Pogodbi ES, Komisija presoja, da se je do tega nujno treba opredeliti.
[…]
V tržni praksi bi bile običajno navadne obresti zaračunane, kadar prejemnik sredstev ne razpolaga z zneskom teh obresti pred iztekom določenega obdobja, na primer kadar so obresti izplačane samo na koncu določenega obdobja; medtem ko bi bile obrestne obresti običajno izračunane, če bi se vsako leto (ali obdobje) znesek obresti obravnaval, kakor da je bil izplačan prejemniku, in bi bil tako vključen v znesek začetnega kapitala. V tem primeru bi prejemnik namreč dobil obresti od obresti, plačanih za vsako obdobje.
[…] Zato se kljub različnim položajem zdi, da je posledica nezakonite pomoči prejemniku zagotoviti sredstva pod podobnimi pogoji, kakor veljajo za srednjeročna brezobrestnega posojila. V skladu s tem se zdi uporaba obrestnih obresti potrebna za zagotovitev popolne nevtralizacije finančnih ugodnosti, ki izhajajo iz tega položaja.
Komisija zato obvešča države članice in zainteresirane stranke, da bo v vseh odločbah o odreditvi vračila nezakonite pomoči, ki jih bo v prihodnosti sprejela, uporabljala referenčno stopnjo, ki se uporablja za izračun neto ekvivalenta dotacije regionalnih pomoči na podlagi obrestnoobrestnega računa. V skladu z običajno tržno prakso bi morale biti obrestne obresti izračunane letno. Podobno Komisija od držav članic pričakuje, da bodo uporabljale obrestne obresti pri izvajanju nerešenih odločb o vračilu, razen kadar to ni v skladu s splošnim načelom prava [Unije].“
– Uredba št. 794/2004
38 Člena 9 in 11 Uredbe št. 794/2004, umeščena v Poglavje V te uredbe, se nanašata na obrestno mero, ki se uporabi za vračilo nezakonito dodeljenih pomoči.
39 Člen 9 navedene uredbe, naslovljen „Metoda določitve obrestne mere“, v odstavku 1 določa:
„1. Če ni drugače določeno v posebni odločbi, je obrestna mera, ki se uporablja za vračilo državne pomoči, dodeljene v nasprotju s členom 88(3) Pogodbe, enaka letnemu odstotku obresti, ki se določi za vsako koledarsko leto.“
40 Člen 11 Uredbe št. 794/2004, naslovljen „Način uporabe obrestne mere“, v odstavku 2 določa:
„Obrestna mera se do datuma vračila pomoči izračuna na podlagi obrestnoobrestnega računa. Na natečene obresti v prejšnjem letu se obračunajo obresti za vsako poznejše leto.“
41 Člen 13, prvi odstavek, Uredbe št. 794/2004, umeščen v poglavje, naslovljeno „Končne določbe“, določa, da ta uredba začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije. Ker je bila ta uredba objavljena v Uradnem listu Evropske unije 30. aprila 2004, je začela veljati 20. maja 2004. V skladu s členom 13, peti odstavek, navedene uredbe se člen 11 uporablja v zvezi z vsako odločbo o vračilu pomoči, ki se priglasi po datumu začetka veljavnosti te uredbe.
– Odločba o vračilu
42 Komisija je 11. maja 1999 sprejela odločbo o vračilu, ki je bila Italijanski republiki vročena 4. junija 1999 (glej točko 1 zgoraj). Komisija je v členih 1 in 2 te odločbe ugotovila, da nekateri ukrepi za zaposlovanje, ki jih izvaja Italijanska republika, ki ne izpolnjujejo pogojev iz navedenih členov, niso v skladu z notranjim trgom. Člen 3 odločbe o vračilu določa:
„Italija sprejme vse potrebne ukrepe, da ji prejemniki vrnejo pomoči, ki ne izpolnjujejo pogojev iz členov 1 in 2 in ki so bile že nezakonito dodeljene.
Vračilo se izvede v skladu z nacionalnimi pravili. Zneskom za vračilo se pripišejo obresti od dneva, ko so bile pomoči izplačane prejemnikom, do dneva dejanskega vračila. Obresti se izračunajo na podlagi referenčne stopnje, ki se uporablja za izračun ekvivalenta dotacije v okviru regionalnih pomoči.“
– Italijansko pravo
43 Člen 1283 civilnega zakonika določa:
„Če ni nasprotnih določb, je na zapadle obresti mogoče obračunati obresti le od dneva vložitve tožbe ali na podlagi dogovora, sklenjenega po dnevu njihove zapadlosti, ter le če gre za obresti, dolgovane najmanj šest mesecev.“
44 Razen zadeve, v kateri je bila izdana sodba z dne 3. septembra 2015, A2A (C‑89/14, EU:C:2015:537, točki 13 in14), se nobena od strank ni sklicevala na katerokoli drugo določbo, ki naj bi jo bilo treba uporabiti v tej zadevi.
Elementi v zvezi z določitvijo zneska periodične denarne kazni
45 Sodišče je 17. novembra 2011 v izvršljivi sodbi Italijanski republiki naložilo plačilo „denarn[e] kaz[ni] […] na polletno zamudo pri izvajanju potrebnih ukrepov za izvršitev sodbe [zaradi neizpolnitve obveznosti (EU:C:2004:207)]“.
46 V točki 2 izreka izvršljive sodbe so navedeni naslednji elementi za določitev zneska denarne kazni:
– na polletno zamudo pri izvajanju potrebnih ukrepov za izvršitev sodbe zaradi neizpolnitve obveznosti;
– denarna kazen ustreza osnovnemu znesku 30 milijonov EUR; pomnoženemu
– z odstotkom pomoči, ki še niso bile vrnjene;
– izračunana glede na celoten še nevrnjen znesek na dan 17. novembra 2011.
47 Komisija je 7. marca 2013 v prvem sklepu o znesku denarne kazni (glej točko 17 zgoraj ter točki 3 in 4 izpodbijanega sklepa) znesek denarne kazni, dolgovane za obdobje od 17. novembra 2011 do 17. maja 2012 določila na 16.533.000 EUR ob upoštevanju teh elementov:
– znesek, ki ga je bilo treba vrniti na dan 17. novembra 2011 je bil določen na 118.175.296 EUR;
– znesek še nevrnjenih pomoči na dan 17. maja 2012 je bil določen na približno 65.130.279 EUR oziroma 55,11 % od zneska pomoči, ki jih je bilo treba vrniti na dan 17. novembra 2011;
– s pomnožitvijo odstotka pomoči, ki na dan 17. maja 2012 še niso bile vrnjene (55,11 %), s 30 milijoni EUR se je prišlo do zneska denarne kazni za obdobje od 17. novembra 2011 do 17. maja 2012, to je 16.533.000 EUR.
48 Komisija je 6. decembra 2013 v točkah od 77 do 79 izpodbijanega sklepa določila znesek denarne kazni, dolgovane za obdobje od 17. maja do 17. novembra 2012 na 6.252.000 EUR, ob upoštevanju teh elementov:
– znesek, ki ga je bilo treba vrniti na dan 17. novembra 2011 je bil določen na 118.175.296 EUR;
– znesek še nevrnjenih pomoči na dan 17. novembra 2012 je bil določen na 24.627.937,21 EUR oziroma 20,84 % od zneska pomoči, ki jih je bilo treba vrniti na dan 17. novembra 2011;
– s pomnožitvijo odstotka pomoči, ki na dan 17. novembra 2012 še niso bile vrnjene (20,84 %) s 30 milijoni EUR se je prišlo do zneska denarne kazni za obdobje od 17. maja do 17. novembra 2012, to je 6.252.000 EUR.
49 O argumentih strank je treba presoditi ob upoštevanju teh uvodnih ugotovitev o pravnem okviru in elementov v zvezi z določitvijo periodične denarne kazni.
Presoja Splošnega sodišča
50 Italijanska republika v bistvu s tem tožbenim razlogom trdi, da je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, ker je Komisija za določitev denarne kazni za semester od 17. maja do 17. novembra 2012 nezakonito upoštevala zneske, v katere so bile vključene obrestne obresti.
51 Prvič, v zvezi s tem je razvidno, da so v podatke, ki jih je Komisija upoštevala pri določitvi pomoči, ki jih je bilo treba vrniti na dan 17. novembra 2011, to je na dan razglasitve izvršljive sodbe, vključene tudi obrestne obresti.
52 Komisija je v točki 25 izpodbijanega sklepa tako ugotovila, da so „vse številke, ki so jih predložili italijanski organi, ustreza[le] zneskom ukrepov pomoči iz leta 2007, na dan, ko so bili izdani uradni nalogi za izterjavo“. V točki 32 izpodbijanega sklepa je v zvezi s tem pojasnjeno, da so „italijanski organi po dogovoru s službami Komisije do leta 2007 na obstoječe pomoči zaračunali obrestne obresti“.
53 Prav tako je Komisija v odgovor na ukrep procesnega vodstva (glej točko 26 zgoraj) navedla, da „so italijanski organi številke, ki [so] ustreza[le] zneskom pomoči iz leta 2007, izračunali tako, da so na nezakonite pomoči zaračunali obrestne obresti“.
54 Komisija je v tem odgovoru spomnila na to, kar izhaja iz točk od 29 do 33 izpodbijanega sklepa, in sicer, da so jo italijanski organi 21. marca 2013 obvestili, da so v nasprotju s predhodnim dogovorom z letom 2007 prenehali računati obresti – navadne ali obrestne – in zaračunavati navedene obresti na nezakonite pomoči, ki jih je bilo treba vrniti. Komisija je pojasnila tudi, da „zneski, dolgovani leta 2007, niso bili nikdar posodobljeni, da bi se upoštevalo obresti, ki jih je bilo treba uporabiti“ in da je zato v točki 34 izpodbijanega sklepa italijanske organe pozvala, naj od leta 2007 dalje izračunajo obrestne obresti na nezakonite pomoči.
55 Stranki sta se na obravnavi sporazumeli, da znesek pomoči, ki jih je bilo treba vrniti na dan 17. novembra 2011 in ki je bil upoštevan v izpodbijanem sklepu, predstavlja položaj, ki je bil v vrednosti izražen leta 2007, in sicer na dan, ko je Sodišče razglasilo svojo sodbo. Podatki, ki so se upoštevali na ta dan, so bili torej določeni 17. novembra 2011 na podlagi podatkov, ki jih je predložila Italijanska republika, ko je leta 2007 poslala uradne naloge za izterjavo. Ni sporno, da so v te podatke vsaj do leta 2007 vključene obrestne obresti.
56 Ob upoštevanju dejstva, da so bile v znesek pomoči, ki jih je bilo treba vrniti na dan 17. novembra 2011, vključene obrestne obresti, je treba ugotoviti, da so se pri znesku denarne kazni, dolgovane za semester od 17. maja do 17. novembra 2012, izračunanem v skladu s formulo, navedeno zgoraj v točkah 46 in 48, prav tako upoštevali podatki, v katerih so bile vključene obrestne obresti. Z izpodbijanim sklepom se končuje postopek izterjave denarne kazni, dolgovane za semester od 17. maja do 17. novembra 2012, in proti Italijanski republiki vlaga očitek, Italijanska republika pa lahko izpodbija zakonitost tega očitka in v ta namen pod pogoji iz Poslovnika Splošnega sodišča navede na vse pravne in dejanske okoliščine.
57 Drugič, ugotoviti je torej treba, ali obstoji pravna podlaga, ki v obravnavanem primeru upravičuje uporabo obrestnih obresti, kar Italijanska republika v tožbi prereka.
58 Člen 14(1) Uredbe št. 659/1999 določa, da če je sprejeta negativna odločba v primeru nezakonite pomoči, Komisija odredi, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč. Pomoč, ki se vrne na podlagi odločbe o vračilu, v skladu s členom 14(2) te uredbe vključuje obresti. Vendar v tej določbi ni jasno opredeljeno, ali morajo biti te obresti izračunane na podlagi navadnega obrestnega računa ali obrestnoobrestnega računa (sodba z dne 3. septembra 2015, A2A, C 89/14, EU:C:2015:537, točka 26).
59 V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da – čeprav člen 11(2) Uredbe št. 794/2004 določa, da se obrestna mera do datuma vračila pomoči izračuna na podlagi obrestnoobrestnega računa in da se na obresti, natečene v prejšnjem letu, obračunajo obresti za vsako poznejše leto – je treba ugotoviti, da se ta določba v skladu s členom 13, peti odstavek, te uredbe uporabi le za odločbe o vračilu, ki so bile vročene po datumu začetka veljavnosti navedene uredbe, torej po 20. maju 2004 (sodba z dne 3. septembra 2015, A2A, C 89/14, EU:C:2015:537, točka 27).
60 Glede na to, da je bila odločba o vračilu, s katero je bila pomoč, ki jo je treba v postopku v glavni stvari vrniti, razglašena za nezdružljivo z notranjim trgom, Italijanski republiki vročena 4. junija 1999, torej pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 794/2004, se člen 11(2) te uredbe ratione temporis v tej zadevi ne more uporabiti (glej po analogiji sodbo z dne 3. septembra 2015, A2A, C‑89/14, EU:C:2015:537, točka 28).
61 Dalje, v zvezi z vprašanjem, katero zakonodajo bi bilo treba uporabiti za primere pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 794/2004 pri odločitvi, ali morajo biti obresti navadne ali obrestne, je treba opozoriti, da je Sodišče v sodbi z dne 11. decembra 2008, Komisija/Département du Loiret (C‑295/07 P, EU:C:2008:707, točka 46) ugotovilo, da v času sprejetja odločbe, ki je bila predmet postopka v zadevi, v kateri je bila 12. julija 2000 izdana navedena sodba, nobena določba prava Unije niti sodna praksa Sodišča ali Splošnega sodišča ni podrobno določala, ali je treba obresti, ki jih je treba prišteti pomoči, ki jo je treba vrniti, izračunati na podlagi navadnega obrestnega računa ali obrestnoobrestnega računa. Ker v zvezi s tem ni določbe prava Unije, je Sodišče menilo, da praksa Komisije, ki je med drugim podrobneje opisana v njenem dopisu SG(91) D/4577 državam članicam z dne 4. marca 1991, navezuje vprašanje pripisa obresti in njihovega izračuna na podrobna postopkovna pravila za vračilo in glede tega napotuje na nacionalno pravo (sodbi z dne 11. decembra 2008, Komisija/Département du Loiret, C‑295/07 P, EU:C:2008:707, točke od 82 do 84, in z dne 3. septembra 2015, A2A, C‑89/14, EU:C:2015:537, točka 29).
62 Komisija je šele v svojem obvestilu o obrestnih merah, ki se uporabljajo za vračilo nezakonitih pomoči, objavljenem 8. maja 2003, izrecno navedla, da bo v vseh odločbah o zagotovitvi vračila nezakonite pomoči, ki jih bo v prihodnosti sprejela, uporabljala obrestne obresti in da od držav članic pričakuje, da pri izvršitvi vseh odločb o zagotovitvi vračila nezakonite pomoči uporabljajo obrestne obresti (sodbi z dne 11. decembra 2008, Komisija/Département du Loiret, C‑295/07 P, EU:C:2008:707, točka 46, in z dne 3. septembra 2015, A2A, C‑89/14, EU:C:2015:537, točka 30).
63 Kar zadeva odločbo o vračilu, njen člen 3, drugi odstavek, zahteva, da se vračilo pomoči opravi v skladu z nacionalnim postopkom, da se zneski, ki jih je treba vrniti, obrestujejo od datuma, ko so bili izplačani prejemnikom, do njihovega dejanskega vračila in da se obresti izračunajo na podlagi referenčne obrestne mere, ki se uporablja za ekvivalent dotacije v okviru regionalnih pomoči, pri tem pa ni dodatno opredeljeno, ali je treba te obresti izračunati na podlagi navadnega obrestnega računa ali obrestnoobrestnega računa (glej po analogiji sodbo z dne 3. septembra 2015, A2A, C‑89/14, EU:C:2015:537, točka 31).
64 Ker je bila ta odločba Italijanski republiki vročena 4. junija 1999, namreč pred spremembo prakse Komisije, ki jo je napovedala v svojem obvestilu o obrestnih merah, ki se uporabljajo za vračilo nezakonitih pomoči, je treba na podlagi sodne prakse, ki izhaja iz sodbe z dne 11. decembra 2008 Komisija/Département du Loiret (C‑295/07 P, EU:C:2008:707), ugotoviti, da odločitev o tem, ali se v obravnavanem primeru obresti obračunajo na podlagi navadnega ali obrestnoobrestnega računa, temelji na nacionalnem pravu (glej po analogiji sodbo z dne 3. septembra 2015, A2A, C‑89/14, EU:C:2015:537, točka 32).
65 Italijanska republika trdi, da v zvezi s tem iz sodne prakse, uvedene s sodbama z dne 11. decembra 2008, Komisija/Département du Loiret (C‑295/07 P, EU:C:2008:707), in z dne 3. septembra 2015, A2A (C‑89/14, EU:C:2015:537), jasno izhaja, da se v odločbah o vračilu, sprejetih pred začetkom veljavnosti Uredbe št. 794/2004, obrestne obresti lahko upošteva, le če je to v skladu s sistemom, ki se običajno uporablja v nacionalnem pravu.
66 Zato je treba glede na to, da v tej zadevi ni bila navedena nobena druga določba nacionalnega prava, ugotoviti, da je ureditev, ki se uporablja v tej zadevi, določena v členu 1283 italijanskega civilnega zakonika, v skladu s katerim se – glede na navedbe Italijanske republika, ki jih Komisija ni prerekala – zapadle obresti samodejno ne obrestujejo.
67 Iz navedenega izhaja, da je Komisija torej s tem, da je za določitev zneska denarne kazni, dolgovane za semester od 17. maja do 17. novembra 2012, upoštevala zneske v zvezi z zneski pomoči, ki jih je bilo treba vrniti in v katere so bile vključene obrestne obresti, napačno uporabila pravo.
68 Te ugotovitve ni mogoče izpodbiti z nobenim od argumentov, ki jih je v zvezi s tem podala Komisija.
69 Prvič, Komisija se glede upoštevanja obrestnih obresti sklicuje na obstoj sporazuma med strankama. V točki 32 izpodbijanega sklepa je navedeno, da v zvezi s tem obstaja sporazum, ki je bil dosežen „leta 2003 in […] leta 2004 na podlagi Uredbe št. 794/2004 (glej dopisa služb Komisije z dne 31. oktobra 2003 in z dne 29. januarja 2004, ki jima je sledil dopis italijanskih organov z dne 17. januarja 2005)“.
70 Vendar je treba na podlagi dokumentov, navedenih v izpodbijanemu sklepu, ki so bili predloženi v okviru odgovora na četrti ukrep procesnega vodstva (glej točko 31 zgoraj), ugotoviti, da je Italijanska republika sicer upoštevala obrestne obresti, vendar je to storila na zahtevo Komisije iz dopisa z dne 31. oktobra 2003, v katerem so bile kot pravna podlaga navedene določbe prava Unije. V teh okoliščinah je treba to, kar Komisija predstavlja kot sporazum med strankama, prej šteti za akt privolitve naslovnika dopisa Komisije na podlagi določb, za katere je bilo ugotovljeno, da se v tem primeru niso uporabljale. Komisija je to zahtevo podala pred izrekom sodb z dne 11. decembra 2008, Komisija/Département du Loiret (C‑295/07 P, EU:C:2008:707), in z dne 3. septembra 2015, A2A (C‑89/14, EU:C:2015:537), iz katerih je razvidno, da pravo, ki se uporablja za določitev metode obrestovanja v primeru odločbe o vračilu iz te zadeve ni pravo Unije, ampak nacionalno pravo.
71 V teh okoliščinah glede na to, da je bila odločba o vračilu Italijanski republiki vročena 4. junija 1999, z zahtevo Komisije v zvezi s pravom Unije ni mogoče omajati področja uporabe veljavne nacionalne zakonodaje. V nasprotnem primeru bi se ogrozilo načelo zaupanja v pravo, prav tako bi bilo to v nasprotju z odločitvijo Sodišča v sodbah z dne 11. decembra 2008, Komisija/Département du Loiret (C‑295/07 P, EU:C:2008:707), in z dne 3. septembra 2015, A2A (C‑89/14, EU:C:2015:537).
72 Drugič, Komisija se v svojih pisnih stališčih in odgovorih na ukrepe procesnega vodstva pri trditvi, da se je Sodišče izrecno oprlo na podatke, v katere so bile vključene obrestne obresti, ki so jih predložili italijanski organi in ki so bili oblikovani po sporazumu s Komisijo, sklicuje na točko 64 izvršljive sodbe.
73 V zvezi s tem je treba poudariti, da je Sodišče v navedeni točki najprej navedlo, da „[t]ako – kot je [bilo] razvidno iz razprave na obravnavi – je [bilo] treba navesti, da [sta] se Italijanska republika in Komisija strinja[li] glede celotnega zneska dodeljenih pomoči, ki [je] znaša[l] 251.271.032,37 EUR“ in nato, da „[je] Komisija [priznala] tudi, da je [bilo] treba pomoči v višini 63.062.555 EUR šteti za vrnjene“ (izvršljiva sodba, točka 64).
74 Sodišče se je na podlagi teh navedb lahko seznanilo z razvojem argumentacije strank na obravnavi. Namreč najprej „[je] Komisija [ocenila], da Italijanska republika […] po poteku roka, ki je bil določen v obrazloženem mnenju, [ni izterjala] vse[h] pomoči, ki so bile plačane nezakonito, in sicer 519.958.761,97 EUR […]“, „Italijanska republika [pa je] izpodbija[la] celotni znesek, ki ga je [bilo] treba vrniti in ga [je] določ[ila] na 251.271.032,37 EUR, [pri čemer je priznala], da je do julija 2010 dobila vrnjenih le 63.062.555,46 EUR, katerim [je] mora[la] vendarle dodati 73.353.387,28 EUR iz različnih naslovov […]“ (izvršljiva sodba, točke 21, 23 in 24).
75 Točka 64 izvršljive sodbe je prav tako nadaljevanje točke 63, v kateri je Sodišče ugotovilo, da „[je bilo] treba ugotoviti […], da znaten del zadevnih pomoči še ni bil vrnjen oziroma dokaz o zagotovitvi vračila Komisiji ni bil predložen“. Sodišče lahko na podlagi številčnih podatkov, ki so v točki 64 navedeni v zvezi s skupnim zneskom dodeljenih pomoči in zneskom pomoči, za katere se lahko šteje, da so bile julija 2010 vrnjene, zameji razpravo o zneskih, ki jih je treba vrniti. Vendar pa v nasprotju s trditvami Komisije iz nobenega dela izvršljive sodbe ni razvidno, da bi Sodišče obravnavalo vprašanje obrestnih obresti. V izvršljivi sodbi niso nikjer navedeni elementi, ki bi jih bilo treba upoštevati za določitev zneska pomoči, ki jih je treba vrniti. V teh okoliščinah iz izvršljive sodbe ni mogoče sklepati, da se želi z njo zavrniti določitev metode obrestovanja v skladu z načeli, navedenimi v prej izdani sodbi z dne 11. decembra 2008, Komisija/Département du Loiret (C‑295/07 P, EU:C:2008:707), ki je bila potrjena s poznejšo sodbo z dne 3. septembra 2015, A2A (C‑89/14, EU:C:2015:537). Iz navedenega torej izhaja, da se Sodišče niti v izreku niti v obrazložitvi izvršljive sodbe ni opredelilo do vprašanja obrestnih obresti.
76 Tretjič, s Komisijo se ni mogoče strinjati v delu, v katerem najprej meni, da Italijanska republika s svojim tožbenim razlogom izpodbija le obiter dictum, in sicer točko 34 izpodbijanega sklepa, v kateri je Italijanska republika pozvana, naj „zato, da bo izpolnila svoje obveznosti za zadevno obdobje (oziroma od leta 2007) pri izterjavi izračuna in uporabi obresti za vse obstoječe zneske pomoči, torej zneske vseh prejemnikov, vključno s tistimi, ki so pomoč že delno ali v celoti vrnili.“ Iz navedenega namreč izhaja, da se je na zahtevo Komisije vsaj do leta 2007 obresti za vse zneske pomoči, ki so bili zajeti s podatki, upoštevanimi za izračun elementov v zvezi z določitvijo zneska periodične denarne kazni, računalo na podlagi obrestnoobrestnega računa, in da je bila periodična denarna kazen, določena v izpodbijanem sklepu, izračunana na podlagi podatkov, v katere so bile vključene obrestne obresti. Poleg tega je iz tožbe razvidno, da Italijanska republika jasno izpodbija to upoštevanje obrestnih obresti in posledice, ki jih je imelo na določitev periodične denarne kazni. Komisija zato napačno trdi, da je ta tožbeni razlog brezpredmeten.
77 Zato je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen, ker je Komisija pri določitvi zneska denarne kazni, ki jo Italijanska republika dolguje za semester od 17. maja do 17. novembra 2012, v nasprotju z določbami veljavnega nacionalnega prava upoštevala zneske pomoči, ki jih je bilo treba vrniti in v katere so bile vključene obrestne obresti.
Stroški
78 V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker Komisija ni uspela, se ji naloži, naj poleg svojih stroškov v okviru predlogov tožeče stranke nosi tudi njene stroške tožeče stranke.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)
razsodilo:
1. Sklep Komisije C(2013) 8681 final z dne 6. decembra 2013 se razglasi za ničen.
2. Evropski komisiji se naloži plačilo stroškov.
Frimodt Nielsen | Dehousse | Collins |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 9. junija 2016.
Podpisi