Zadeva T-60/05
Union française de l’express (UFEX) in drugi
proti
Komisiji Evropskih skupnosti
„Konkurenca – Zloraba prevladujočega položaja – Trg hitre pošte – Odločba o zavrnitvi pritožbe – Razglasitev ničnosti odločbe o zavrnitvi pritožbe s strani sodišča Skupnosti – Ponovna obravnava in zavrnitev pritožbe – Javno podjetje“
Povzetek sodbe
1. Ničnostna tožba – Pravni interes
(člen 4, četrti pododstavek, ES)
2. Konkurenca – Upravni postopek – Obravnava pritožb – Komisijina določitev prednosti
3. Konkurenca – Upravni postopek – Obravnava pritožb – Pritožba, s katero se očita državna pomoč in zloraba prevladujočega položaj
(členi 82 ES, 87 ES in 88 ES)
4. Konkurenca – Upravni postopek – Ugotovitev Komisije o prenehanju kršitve
5. Konkurenca – Prevladujoč položaj – Zloraba – Dodelitev navzkrižnih subvencij, ki izvirajo iz zakonitega monopola podjetja, in sicer v dobro računa njegove odvisne družbe, dejavne v sektorju, kjer je konkurenca
(člen 82 ES)
6. Konkurenca – Upravni postopek – Obravnava pritožb – Pritožba, ki sodi v okvir deljene pristojnosti med Skupnostjo in nacionalnimi organi – Obveznost Komisije, da se z odločbo opredeli do obstoja kršitve – Neobstoj
(člen 82 ES; Uredba Komisije št. 773/2004; Sporočilo Komisije 2004/C 101/04)
7. Konkurenca – Upravni postopek – Obravnava pritožb – Upoštevanje interesa Skupnosti, povezanega s preučitvijo zadeve
(člena 81 ES in 82 ES)
8. Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Odločitev Komisije, da ne bo opravila preizkusa pritožbe, s katero se jo poziva, naj ukrepa v skladu s členom 86(3) ES – Izključitev
(členi 3(g) ES, 10 ES in 86 ES; Uredbi Sveta št. 17 in št. 1/2003; Uredbi Komisije št. 2842/98 in št. 773/2004)
1. Pravni interes je tožeči stranki, ki je vložila ničnostno tožbo zoper odločbo Komisije, s katero je bila zavrnjena njena pritožba, s katero je prijavila ravnanje, ki lahko predstavlja zlorabo prevladujočega položaja, mogoče odreči samo v izjemnih primerih, med drugim če je mogoče zanesljivo ugotoviti, da Komisija ne more sprejeti odločbe, s katero ugotovi kršitev podjetja, ki je v zadevnem prevladujočem položaju. To se zgodi, če so obrambne možnosti preiskovanega podjetja omejene s pretiranim trajanjem celotnega upravnega postopka.
(Glej točke od 54 do 58.)
2. Pri obravnavi pritožb zoper kršitve pravil konkurence Komisija, kadar se odloči dodeliti različne stopnje prednosti pritožbam, ki so vložene pri njej, lahko določi vrstni red obravnave pritožb in tudi zavrne pritožbo zaradi nezadostnega interesa Skupnosti za nadaljevanje preiskave. Čeprav lahko Komisija v skladu s svojo diskrecijsko pravico pritožbe, ki razkriva Pogodbi nasprotno prakso, ne obravnava, pa do tega ne more priti zgolj na podlagi dejstva, da se je taka praksa prenehala, ampak mora Komisija preveriti, ali so protikonkurenčni učinki še prisotni in, po potrebi, ali je tožba zaradi teže očitanih kršitev konkurence ali trajnosti njihovih posledic v interesu Skupnosti. Zato mora Komisija, če konkurenčni učinki še trajajo, preveriti, ali je zaradi teže očitanih kršitev ali trajnosti njihovih posledic pritožba v interesu Skupnosti, kar zlasti pomeni, da za vsak primer posebej upošteva trajanje in obseg razkritih kršitev ter njihov vpliv na položaj konkurence v Skupnosti. Če se protikonkurenčni učinki ne ohranijo, mora Komisija vseeno upoštevati trajanje in težo očitanih kršitev.
Komisija v okviru presoje interesa Skupnosti za obravnavanje pritožbe ni dolžna presoditi teže, trajanja in trajnosti posledic razkrite kršitve v določenem zaporedju.
Napaka Komisije, ki je menila, da ji pri presoji interesa Skupnosti ni treba upoštevati teže in trajanja očitanih kršitev, glede zakonitosti odločbe o zavrnitvi pritožbe nima učinka, če ta napaka ni mogla odločilno vplivati na njen izrek. Tako velja v primeru, ko Komisija – čeprav zgolj po preučitvi trditev pritožnice glede teže in trajanja kršitev, da le dejansko gre za preučitev – meni, da za obravnavanje pritožbe ni zadostnega interesa Skupnosti.
(Glej točke 65, 69, 70, 73, 74 in 78.)
3. V primeru pritožbe, ki razkriva državno pomoč in ravnanje, ki lahko predstavlja zlorabo prevladujočega položaja, lahko Komisija ločeno preišče oba vidika pritožbe. Poleg tega dejstvo, da je Komisija sprožila postopek s področja državne pomoči in da je v zvezi s tem izvedla temeljito raziskavo, Komisiji ne jemlje možnosti, da lahko zaradi pomanjkanja interesa Skupnosti, glede na upoštevna merila, zavrne tisti del pritožbe, ki se nanaša na zlorabo prevladujočega položaja. Čeprav mora Komisija v izvajanju svoje izključne pristojnosti za ugotavljanje morebitne nezdružljivosti pomoči s skupnim trgom po zaključeni fazi predhodne obravnave odločiti, ali da zadevni državni ukrep ni „pomoč“ v smislu člena 87(1) ES, ali da je ukrep, čeprav je pomoč, združljiv s skupnim trgom, ali da se sproži postopek iz člena 88(2) ES, pa ima Komisija v primeru pritožbe, ki razkriva zlorabo prevladujočega položaja, ki ni v njeni izključni pristojnosti, diskrecijsko pravico za določitev prednosti in se ji glede morebitnega obstoja kršitve ni treba opredeliti.
(Glej točki 106 in 107.)
4. Če Komisija ugotovi, da obravnavanje določenega ravnanja, ki lahko predstavlja zlorabo prevladujočega položaja, ni več ekonomsko upravičeno, lahko, če ni zadostnih podatkov, ki pričajo o nasprotnem, načeloma oceni, da je očitana kršitev prenehala. Tako je, kadar noben ekonomski razlog ne opravičuje tega, da podjetje v prevladujočem položaju svojemu hčerinskemu podjetju, ki deluje na trgu, odprtem za konkurenco, prenizko zaračunava dostop do svoje mreže, če mora enake pogoje dostopa zagotoviti tudi konkurentom.
(Glej točko 109.)
5. Dejstvo samo, da je podjetju dodeljena izključna pravica, da bi se mu zagotovilo opravljanje storitve v splošnem gospodarskem interesu, ni v nasprotju s tem, da ima to podjetje dobiček iz njemu pridržanih dejavnosti, in ga ne ovira pri širitvi dejavnosti na področja, ki mu niso pridržana. Pridobivanje lastniških deležev v podjetju in po analogiji dodeljevanje navzkrižnih subvencij lahko povzroči težave zaradi pravil Skupnosti o konkurenci, kadar so sredstva, ki jih uporabi podjetje z monopolom, pridobljena s pretirano visokimi ali diskriminatornimi cenami ali drugimi zlorabami na pridržanem trgu.
Vseeno pa iz sodne prakse ne izhaja, da je dodeljevanje navzkrižnih subvencij samo po sebi zloraba prevladujočega položaja, neodvisno od politike v pridržanem sektorju in v sektorju, odprtem za konkurenco. Prenizko zaračunavanje storitev državnega monopolista hčerinskih družbam, ki delujejo v sektorjih, odprtih za konkurenco, ni nujno ovira za konkurente, zlasti če se te subvencije v hčerinski družbi uporabijo za ustvarjanje velikih dobičkov ali izplačevanje visokih dividend. Dejstvo, da ima neko podjetje tak dobiček, namreč ne vpliva na strankino izbiro dobavitelja.
(Glej točke od 113 do 116.)
6. Pri obravnavi pritožbe, za katero je pristojnost med Komisijo in nacionalnimi organi deljena, Komisiji ni treba voditi preiskave ali sprejeti dokončne odločitve v zvezi z obstojem ali neobstojem očitane kršitve. Iz tega izhaja, da subjektivno stališče nacionalnih organov ali sodišč, da naj bi bila Komisija primernejša za obravnavanje pritožbe, ne more obvezati Komisije za nadaljevanje obravnave pritožbe, kot da je v njeni izključni pristojnosti. Če tožeča stranka ni zadovoljna s tem, kako so nacionalni organi za konkurenco ali sodišča upoštevali njene pravice, mora pri njih sprožiti ustrezne postopke in preučiti nacionalna pravna sredstva, ki so ji na voljo.
Prav tako sodelovanje Komisije in nacionalnega organa tudi ne povzroči izključne pristojnosti Komisije in tudi ne predvideva, kakšna bo odločitev o obstoju interesa Skupnosti v zadevi. Podobno ne drži, da bi Komisija morala dati prednost neki zadevi, če je nacionalno sodišče v pričakovanju odločbe Komisije prekinilo odločanje o njej. Če gre za sočasno pristojnost Komisije in nacionalnih organov za konkurenco, skupnostna razsežnost nekega trga ne zavezuje Komisije, da mora sklepati na določeno stopnjo teže kršitve ali na interes Skupnosti v določeni zadevi.
(Glej točke 152, 153, 155, 156 in 158.)
7. Komisija mora v okviru presoje interesa Skupnosti za nadaljnjo obravnavo neke zadeve upoštevati okoliščine tega primera in zlasti dejanske in pravne okoliščine, predstavljene v pritožbi, ki je pri njej vložena. Komisija mora zlasti pretehtati pomen, ki ga ima domnevna kršitev za delovanje skupnega trga, verjetnost, da dokaže kršitev, in obseg preiskave, ki je potrebna, da izpolni svojo nalogo zagotavljanja, da se člena 81 ES in 82 ES spoštujeta.
Zato je težava – da je za sprejetje odločbe, s katero je ta kršitev ugotovljena, treba pravno zadostno dokazati to kršitev – element, ki ga je mogoče upoštevati v okviru presoje interesa Skupnosti.
(Glej točki 178 in 179.)
8. Iz besedila odstavka 3 člena 86 ES in sistematike vseh določb tega člena izhaja, da Komisija ni dolžna začeti postopka v smislu teh določb, saj posamezniki od te institucije ne morejo zahtevati, naj zavzame stališče v določenem smislu. Odločba Komisije, s katero je zavrnjeno ukrepanje na podlagi pritožbe, ki Komisijo poziva, naj deluje v skladu s členom 86(3) ES, torej ni akt, ki ga je mogoče izpodbijati in zoper katerega je mogoče vložiti ničnostno tožbo.
Zato niti vložitev pritožbe na napačni pravni podlagi niti morebitna napaka Komisije glede pritožbe, kakršno je obravnavanje pritožbe v okviru uredbe št. 17 – pri čemer niti slednje niti uredb št. 1/2003, št. 2842/98 ali št. 773/2004 kljub nasprotnemu Komisijinemu mnenju ni mogoče uporabiti za člen 86 ES – niti to, da so v pritožbi in odločbi Komisije navedene določbe, kot sta člen 3(g) ES in člen 10 ES, pritožnici ne dajejo pravice do tožbe zoper odločbe Komisije, ki sodijo na področje uporabe člena 86 ES.
Prav tako dejstvo, da pritožnica poveže pritožbo zoper državo članico s pritožbo zoper podjetje, pritožnici prav tako ne more dati pravice, da izpodbija del odločbe Komisije, ki se nanaša na pritožbo zoper državo članico. V tem smislu pravne narave take odločbe razlogi Komisije, zaradi katerih ni nameravala ukrepati na podlagi pritožbe glede člena 86 ES, ter okoliščina, da ni ločila različnih vidikov izpodbijane odločbe, s tem ko je pritožnicam naznanila, da imajo pravico do pritožbe, ne spreminjajo.
(Glej točke 189 in od 191 do 194.)