SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 9. marca 2012(*)
„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava figurativne znamke Skupnosti ELLA VALLEY VINEYARDS – Prejšnji nacionalna znamka in znamka Skupnosti ELLE – Relativni razlog za zavrnitev – Verjetnost povezovanja – Zveza med znaki – Ugled – Neobstoj podobnosti znakov – Člen 8(5) Uredbe (ES) št. 207/2009“
V zadevi T‑32/10,
Ella Valley Vineyards (Adulam) Ltd s sedežem v Jeruzalemu (Izrael), ki jo zastopata C. de Haas in O. Vanner, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa A. Folliard‑Monguiral, zastopnik,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je
Hachette Filipacchi Presse (HFP) s sedežem v Levallois‑Perretu (Francija), ki jo zastopa C. Moyou Joly, odvetnik,
zaradi tožbe zoper odločbo prvega odbora za pritožbe UUNT z dne 11. novembra 2009 (zadeva R 1293/2008‑1) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbama Hachette Filipacchi Presse (HFP) in Ella Valley Vineyards (Adulam) Ltd,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi J. Azizi, predsednik, E. Cremona (poročevalka), sodnica, in S. Frimodt Nielsen, sodnik,
sodna tajnica: B. Pastor, namestnica sodnega tajnika,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 22. januarja 2010,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je UUNT v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil 21. maja 2010,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je intervenientka vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 19. maja 2010,
na podlagi replike, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 19. avgusta 2010,
na podlagi obravnave z dne 13. januarja 2012
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Družba Ella Valley Vineyards (Adulam) Ltd je 4. marca 2005 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 146), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)), vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti.
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je prikazan figurativni znak:
3 Proizvodi, za katere se zahteva registracija znamke, spadajo v razred 33 Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji blaga in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in ustrezajo opisu „vina“.
4 Prijava znamke Skupnosti je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 37/2005 z dne 12. septembra 2005.
5 Družba Hachette Filipacchi Presse (HFP), intervenientka, je 12. decembra 2005 na podlagi člena 42 Uredbe št. 40/94 (postal člen 41 Uredbe št. 207/2009) vložila ugovor zoper registracijo znamke, prijavljene za proizvode iz točke 3 zgoraj.
6 Ugovor je temeljil na dveh prejšnjih znamkah, ki ustrezata prikazanemu figurativnemu znaku:
7 To je bila, prvič, figurativna znamka Skupnosti, za katero je bila prijava vložena 30. oktobra 2003 in je bila registrirana 11. oktobra 2005 pod številko 3475365, med drugim za proizvode iz razreda 16, ki so med drugim ustrezali opisu „revije“ in „knjige“, in drugič, francoska figurativna znamka, za katero je bila prijava vložena 27. junija 1989 in je bila registrirana 27. junija 1999 pod številko 1538354, med drugim za proizvode iz razreda 16, ki so med drugim ustrezali opisu „revije“ in „knjige“.
8 V utemeljitev ugovora so bili navedeni razlogi iz člena 8(5) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(5) Uredbe št. 207/2009).
9 Oddelek za ugovore je 8. julija 2008 zavrnil ugovor in menil, da sporni znaki niso dovolj podobni, da bi obstajala verjetnost, da bi javnost povezovala znamke oziroma bi vzpostavila zvezo med njimi, kar izključuje uporabo člena 8(5) Uredbe št. 40/94.
10 Intervenientka je 8. septembra 2008 na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94 (postali členi od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009) zoper odločbo oddelka za ugovore pri UUNT vložila pritožbo.
11 Prvi odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 11. novembra 2009 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) na podlagi člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 ugodil pritožbi in razveljavil odločbo oddelka za ugovore.
12 Odbor za pritožbe je najprej menil, da bi lahko upoštevna javnost glede na podobnost med zadevnimi znaki med njimi vzpostavila zvezo. Menil je tudi, da je prijavljena znamka sestavljena iz prevladujočega besednega elementa „ella“, ki je z vizualnega vidika tudi zaradi njegove posebne tipografije podoben prejšnjim znakom. Drugi elementi prijavljene znamke naj ne bi imeli razlikovalnega učinka, saj naj bi se običajno uporabljali na področju vin. Elementa „ella“ in „valley“ prijavljene znamke naj poleg tega s pomenskega vidika ne bi bila enako pomembna. Upoštevna javnost naj besede „ella“ ne bi dojela kot geografsko označbo, povezano z besedo „valley“, temveč kot ime ali žensko obliko osebnega zaimka. Odbor za pritožbe je poleg tega menil, da imata na ozemlju Evropske unije prejšnji znamki ugled glede revij.
13 Odbor za pritožbe je nato menil, da se revija Elle, ki v javnosti uživa velik prestiž, povezuje s posebno podobo elegance, povezano s francoskim življenjskim stilom, ki ni omejen na modo in vključuje tudi gastronomijo. Med publikacijami, ki se navezujejo na gastronomijo, in tistimi, ki se navezujejo na vina, pa naj bi obstajala povezanost. Poleg tega naj bi se revija Elle nagibala k tematskim revijam o gastronomiji in vinih, kot so revija Elle À TABLE in knjižice s kulinaričnimi recepti. Revija Elle naj bi se poleg tega neposredno povezovala z vinskim botrstvom (Cuvée ELLE), njenim bralcem pa naj bi se v njej redno predlagal nakup vin, ki so bila izbrana zaradi svoje kakovosti. V teh okoliščinah naj bi dejstvo, da se javnosti ponujajo vina pod znamko, v kateri je prevladujoči element beseda, ki je zelo podobna besedi Elle, in je napisana celo z isto pisavo, vključevalo resno tveganje, da bi tožeča stranka brez upravičenega razloga izkoriščala ugled prejšnjih znamk. Potrošnik vin Unije naj bi namreč poznal revijo Elle in naj bi vzpostavil zvezo med to revijo in vini tožeče stranke.
Predlogi strank
14 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– razveljavi izpodbijano odločbo;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
15 UUNT Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
16 Intervenientka predlaga, naj Splošno sodišče tožbo zavrne.
Pravo
17 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe kot edini razlog navaja kršitev člena 8(5) Uredbe št. 207/2009. Navaja, da v obravnavani zadevi pogoji, ki jih določa sodna praksa, da bi upoštevna javnost lahko vzpostavila zvezo med prejšnjima znamkama in prijavljeno znamko, niso izpolnjeni. Prvič, zadevni znaki naj nikakor ne bi bili posebej podobni, drugič, zadevne proizvode naj bi bilo mogoče razlikovati in, tretjič, prejšnji znamki naj bi imeli le omejen ugled. Tožeča stranka podredno navaja, da se s prijavljeno znamko nikakor brez upravičenega razloga ne izkorišča ugled prejšnjih znamk.
18 Iz besedila člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 je razvidno, da je njegova uporaba odvisna od treh pogojev: prvič, enakosti ali podobnosti nasprotujočih si znamk, drugič, obstoja ugleda prejšnje znamke, ki je bil naveden v utemeljitev ugovora, in tretjič, tveganja, da bi se z uporabo prijavljene znamke brez upravičenega razloga izkoristil razlikovalni učinek ali ugled prejšnje znamke ali da bi jima prijavljena znamka škodovala. Ti trije pogoji so kumulativni in neobstoj enega izmed njih zadostuje, da se navedena določba ne uporabi (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 8. decembra 2011 v zadevi Aktieselskabet af 21. november 2001 proti UUNT – Parfums Givenchy (only givenchy), T‑586/10, neobjavljena v ZOdl., točka 57 in navedena sodna praksa).
19 V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da so morebitne kršitve člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 posledica določene stopnje podobnosti med nasprotujočimi si znamkami, zaradi katere upoštevna javnost poveže oziroma vzpostavi zvezo med njimi, čeprav jih ne zamenja (sodba Splošnega sodišča z dne 12. novembra 2009 v zadevi Spa Monopole proti UUNT – De Francesco Import (SpagO), T‑438/07, ZOdl., str. II‑4115, točka 15; glej tudi po analogiji sodbo Sodišča z dne 27. novembra 2008 v zadevi Intel Corporation, C‑252/07, ZOdl., str. I‑8823, točka 30 in navedena sodna praksa).
20 Obstoj take zveze v zadevni javnosti je treba presojati celovito, ob upoštevanju vseh upoštevnih dejavnikov obravnavane zadeve (glej po analogiji zgoraj v točki 19 navedeno sodbo Intel Corporation, točka 41 in navedena sodna praksa).
21 Sodišče je navedlo dejavnike, ki so lahko upoštevni pri celoviti presoji, da bi se med nasprotujočimi si znamkami dokazal obstoj te zveze. Med temi dejavniki je Sodišče navedlo, prvič, stopnjo podobnosti med nasprotujočimi si znamkami, drugič, naravo proizvodov in storitev, za katere so nasprotujoče si znamke registrirane, vključno s stopnjo bližine ali različnosti teh proizvodov ali storitev ter upoštevno javnostjo, tretjič, intenzivnost ugleda prejšnje znamke, četrtič, stopnjo razlikovalnega učinka prejšnje znamke, ki ga ima sama po sebi ali ki je pridobljen z uporabo, in petič, obstoj verjetnosti zmede v javnosti (zgoraj v točki 19 navedena sodba Intel Corporation, točka 42).
22 Na podlagi teh načel je treba v obravnavani zadevi presojati zakonitost izpodbijane odločbe.
Upoštevna javnost
23 Glede upoštevne javnosti je treba navesti, da se v skladu s sodno prakso z obstojem zveze med nasprotujočimi si znamkami, od katerega so odvisne zlorabe, navedene v členu 8(5) Uredbe št. 207/2009, domneva, da so javnosti, ki jih zadevajo proizvodi in storitve, za katere so navedene znamke registrirane, enake ali se v določeni meri „prekrivajo“ (zgoraj v točki 19 navedena sodba Intel Corporation, točke od 46 do 49).
24 Prvič, v obravnavani zadevi je javnost, ki jo zadevajo proizvodi, določeni s prejšnjima znamkama, glede katerih se uveljavlja ugled – ti proizvodi so „revije“ in „knjige“ – širša javnost (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 19. novembra 2009 v združenih zadevah Agencja Wydawnicza Technopol proti UUNT (100 in 300), T‑425/07 in T‑426/07, ZOdl., str. II‑4275, točka 24, in v združenih zadevah Agencja Wydawnicza Technopol proti UUNT (222, 333 in 555), od T‑200/07 do T‑202/07, neobjavljena v ZOdl., točka 26). Ker je ena od znamk, na katero se je intervenientka sklicevala v utemeljitev ugovora, znamka Skupnosti, je upoštevna javnost širša javnost Unije.
25 Drugič, navesti je treba, da so tudi proizvodi iz prijavljene znamke, in sicer „vina“, namenjeni širši javnosti Unije. Ker so namreč v skladu s sodno prakso vina ponavadi predmet široke distribucije, od oddelka z živili velike prodajalne do barov in kavarn, gre za proizvode tekoče potrošnje, glede katerih je upoštevna javnost povprečni potrošnik proizvodov široke potrošnje, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren (glej sodbi Splošnega sodišča z dne 16. septembra 2009 v zadevi Dominio de la Vega proti UUNT – Ambrosio Velasco (DOMINIO DE LA VEGA), T‑458/07, neobjavljena v ZOdl., točka 27, in z dne 23. septembra 2009 v zadevi Viñedos y Bodegas Príncipe Alfonso de Hohenlohe proti UUNT – Byass (ALFONSO), T‑291/07, neobjavljena v ZOdl., točka 29 in navedena sodna praksa).
26 Glede na to, da so v teh okoliščinah potrošniki, ki jih zadevajo proizvodi, določeni s spornimi znaki, širša javnost Unije, je treba skleniti, da se v obravnavani zadevi zadevne javnosti „prekrivajo“ v smislu sodne prakse, navedene v točki 23 zgoraj.
27 Trditve tožeče stranke, da je javnost, ki jo zadevajo proizvodi, ki jih zajema prijavljena znamka, nadpovprečno pozorna, saj je ta javnost posebej zahtevna glede na posebnost teh proizvodov, saj gre za „košer“ vina, ni mogoče sprejeti.
28 Najprej, iz ustaljene sodne prakse, navedene v točki 25 zgoraj, je namreč razvidno, da je potrošnik vin praviloma povprečno pozoren. Da bi se izpodbila presoja odbora za pritožbe, ne zadostuje, da tožeča stranka zatrjuje, da je v določenem sektorju potrošnik posebno pozoren na znamke, temveč mora to trditev podpreti (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 5. oktobra 2011 v zadevi La Sonrisa de Carmen et Bloom Clothes proti UUNT – Harald Heldmann (BLOOMCLOTHES), T‑118/09, neobjavljena v ZOdl., točki 21 in 22 in navedena sodna praksa), česar pa v obravnavani zadevi ni pravno zadostno storila.
29 Nato je treba ugotoviti, da prijavljena znamka označuje vina na splošno, ne pa posebnih vrst vin. Zato okoliščina, da želi tožeča stranka prijavljeno znamko uporabljati za prodajo „košer“ vin, pri čemer gre za posebne načine trženja proizvodov, ki jih označuje navedena znamka, ti načini pa se lahko spreminjajo v času in v skladu z željami imetnikov te znamke, nikakor ne ovrže dejstva – ki ga je poleg tega tožeča stranka priznala na obravnavi – da bi prijavljena znamka, če bi jo bilo treba registrirati, varovala vsa vina, tako da je upoštevno javnost treba opredeliti glede na celoto proizvodov „vina“ (glej v tem smislu in po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 16. septembra 2009 v zadevi Zero Industry proti UUNT – zero Germany (zerorh+), T‑400/06, neobjavljena v ZOdl., točka 38 in navedena sodna praksa).
Ugled prejšnjih znamk
30 Tožeča stranka trdi, da ugled prejšnjih znamk ne zadostuje za to, da na področju vin zadevna javnost vzpostavi zvezo med navedenima znamkama in prijavljeno znamko. To, da so lahko v reviji Elle članki ali rubrike o vinih, ne pomeni, da sta prejšnji znamki poznani na tem področju.
31 Za izpolnitev pogoja o ugledu mora prejšnjo znamko poznati velik del javnosti, ki jo zadevajo proizvodi ali storitve, ki jih ta znamka zajema. V okviru preučitve tega pogoja je treba upoštevati vse upoštevne elemente v zadevi, in sicer zlasti tržni delež prejšnje znamke, intenzivnost, geografsko območje in trajanje uporabe te znamke ter obseg sredstev, ki jih podjetje porabi za njeno promocijo, ne da bi bilo treba, da bi to znamko poznal določen odstotek tako opredeljene javnosti ali da bi ta znamka imela ugled na celotnem zadevnem ozemlju, če ima ugled na znatnem delu tega ozemlja (glej po analogiji sodbo Sodišča z dne 14. septembra 1999 v zadevi General Motors, C‑375/97, Recueil, str. I‑5421, točke 24, 25 in od 27 do 29, in glede člena 8(5) Uredbe št. 40/94 sodbo Splošnega sodišča z dne 19. junija 2008 v zadevi Mülhens proti UUNT – Spa Monopole (MINERAL SPA), T‑93/06, neobjavljena v ZOdl., točka 33).
32 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je tožeča stranka priznala, da imata prejšnji znamki na ozemlju Unije oziroma vsaj na njegovem znatnem delu zaradi uspeha revije Elle ugled na področju revij in knjig.
33 Iz sodne prakse pa nikakor ni razvidno, da je – pri dokazovanju, da lahko upoštevna javnost sporne znamke poveže tako, da vzpostavi zvezo med njimi – treba dokazati, da sta prejšnji znamki pridobili ugled na področju proizvodov ali storitev, ki jih določa prijavljena znamka. V skladu s členom 8(5) Uredbe št. 207/2009 zato odboru za pritožbe ni bilo treba izkazati, da imata prejšnji znamki ugled na področju vin.
34 V zvezi s tem je treba še navesti, da je v skladu s sodno prakso treba za ugotovitev, ali prejšnja znamka uživa ugled tudi zunaj javnosti, ki ji je ta znamka namenjena, upoštevati intenzivnost ugleda prejšnje znamke le, če se javnost, ki jo zadevajo proizvodi, določeni s prejšnjo znamko, razlikuje od javnosti, ki jo zadevajo proizvodi, določeni s prijavljeno znamko (zgoraj v točki 19 navedena sodba Intel Corporation, točke od 51 do 53). Vendar se v obravnavani zadevi, kakor je navedeno v točki 26 zgoraj, proizvodi, določeni s prejšnjima znamkama, in proizvodi, določenimi s prijavljeno znamko, vsaj deloma nanašajo na isto javnost.
35 V teh okoliščinah je treba skleniti, da tožeča stranka ni dokazala, da je odbor za pritožbe storil napako, ker je menil, da ugled prejšnjih znamk zadostuje za to, da bi lahko zadevna javnost vzpostavila zvezo med njima in prijavljeno znamko.
Podobnost nasprotujočih si znakov
36 V zvezi s pogojem glede enakosti ali podobnosti nasprotujočih si znakov je treba prejšnji znamki primerjati s prijavljeno znamko.
37 Najprej je treba navesti, da za izpolnitev pogoja glede podobnosti znamk, ki ga postavlja člen 8(5) Uredbe št. 207/2009, ni treba dokazati, da v zadevni javnosti obstaja verjetnost zmede glede prejšnje znamke, ki uživa ugled, in prijavljene znamke. Zadostuje, da stopnja podobnosti med tema znamkama učinkuje tako, da zadevna javnost med njima vzpostavi zvezo (glej po analogiji sodbi Sodišča z dne 23. oktobra 2003 v zadevi Adidas‑Salomon in Adidas Benelux, C‑408/01, Recueil, str. I‑12537, točki 27 in 31, in z dne 18. junija 2009 v zadevi L’Oréal in drugi proti Bellure in drugim, C‑487/07, ZOdl., str. I‑5185, točka 36; sodbo Splošnega sodišča z dne 16. aprila 2008 v zadevi Citigroup in Citibank proti UUNT – Citi (CITI), T‑181/05, ZOdl., str. II‑669, točki 64 in 65). Glede tega, bolj ko so si nasprotujoče si znamke podobne, verjetneje je, da bo upoštevna javnost ob prijavljeni znamki pomislila na prejšnjo znamko, ki ima ugled (zgoraj v točki 19 navedena sodba Intel Corporation, točka 44).
38 Celovita presoja, katere namen je dokazati obstoj zveze med zadevnimi znamkami, mora, kar zadeva vizualno, fonetično ali pomensko podobnost spornih znakov, temeljiti na celotnem vtisu, ki ga ti znaki ustvarjajo, ob upoštevanju predvsem njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov (sodbi Splošnega sodišča z dne 16. maja 2007 v zadevi La Perla proti UUNT – Worldgem Brands (NIMEI LA PERLA MODERN CLASSIC), T‑137/05, neobjavljena v ZOdl., točka 35, in z dne 25. marca 2009 v zadevi L’Oréal proti UUNT – Spa Monopole (SPALINE), T‑21/07, neobjavljena v ZOdl., točka 18).
39 Presoja podobnosti med znamkama se ne more omejiti zgolj na upoštevanje ene sestavine sestavljene znamke in njeno primerjavo z drugo znamko. Nasprotno, opraviti je treba primerjavo s preučitvijo zadevnih znamk, ob upoštevanju vsake znamke kot celote, kar ne izključuje, da lahko v celotnem vtisu, ki ga v spominu upoštevne javnosti ustvari sestavljena znamka, v nekaterih okoliščinah prevlada ena ali več njenih sestavin (glej po analogiji sodbo Splošnega sodišča z dne 15. decembra 2009 v zadevi Trubion Pharmaceuticals proti UUNT – Merck (TRUBION), T‑412/08, neobjavljena v ZOdl., točka 35 in navedena sodna praksa).
40 Glede na ta načela je treba preučiti, ali je odbor za pritožbe storil napako, ker je sklenil, da so zadevni znaki dovolj podobni, da bi lahko upoštevna javnost vzpostavila zvezo med zadevnimi znamkami.
41 V izpodbijani odločbi je odbor za pritožbe najprej menil, da je prevladujoči element prijavljene znamke beseda „ella“, ker je ta beseda zapisana z velikimi črkami in veliko pisavo in ker imajo drugi besedni in figurativni elementi šibek razlikovalni učinek. Ob izhajanju iz te premise je nato sklenil, da lahko zadevna javnost vzpostavi zvezo med zadevnimi znamkami, ker sta si prevladujoči element „ella“ v prijavljeni znamki in edini znak, ki sestavlja prejšnji znamki ELLE, blizu.
42 Kot je razvidno iz točke 2 zgoraj, je v obravnavani zadevi prijavljena znamka sestavljena iz pravokotnika črne barve s tanko belo obrobo, ki ponazarja etiketo za steklenico vina. Besedi „ella“ in „valley“ sta znotraj pravokotnika zapisani z velikimi belimi črkami. Beseda „vineyards“ pa je z velikimi črnimi črkami zapisana pod pravokotnikom.
43 Čeprav je v prijavljeni znamki, kot je poudaril odbor za pritožbe, beseda „ella“ večja od besede „valley“ in je nad zadnjenavedeno besedo, je treba šteti, da je konfiguracija prijavljene znamke taka, da teh dveh besed ni mogoče dojemati ločeno. Treba je namreč ugotoviti, da sta oba izraza, „ella“ in „valley“, v črnem pravokotniku in sta zapisana z istim stilom pisave in isto barvo. Ker si ti besedi v črnem pravokotniku sledita in sta zapisani z isto barvo in istim stilom pisave – kljub temu, da sta različnih velikosti – bo upoštevna javnost izraz „ella valley“ dojela kot neločljivo celoto. V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso potrošnik običajno zaznava znamko kot celoto, ne da bi preverjal njene različne podrobnosti (glej sklep Sodišča z dne 29. junija 2011 v zadevi adp Gauselmann proti UUNT, C‑532/10 P, neobjavljen v ZOdl., točka 24 in navedena sodna praksa).
44 Ti preudarki so še toliko bolj upoštevni v kontekstu vin. V takem kontekstu se namreč pogosto zgodi, da ima potrošnik pri nakupu proizvoda pred sabo etikete s poimenovanji, ki so sestavljena iz besede, ki ji sledi izraz „valley“, ki označuje dolino. Poleg tega je treba ugotoviti, da je to potrdil odbor za pritožbe, ko je v točkah 16 in 19 izpodbijane odločbe navedel več tako sestavljenih navedb o poreklu vin, kot so med drugim „Napa Valley“, „Sonoma Valley“ ali „Barrosa Valley“. Te številne navedbe o poreklu pa kažejo na to, da so taka poimenovanja v vinskem sektorju običajna.
45 Iz teh preudarkov je razvidno, da se bo upoštevni potrošnik ob branju izraza „ella valley“, gledanega kot celota, nagibal k temu, da ga bo razumel, kot da se nanaša na kraj, od koder vino izvira. V zvezi s tem je treba šteti, da je potrošnik vina, čeprav je povprečno pozoren, kakor je bilo navedeno v točkah 25 in 28 zgoraj, le redkokdaj ob nakupu proizvoda brezbrižen glede porekla vina. Navedeni potrošnik je torej običajno pozoren glede navedbe o poreklu vina, ki ga kupuje.
46 Treba je tudi poudariti, da je tožeča stranka pred Splošnim sodiščem navedla, da angleški izraz „ella valley“ napotuje na dolino Elah, to je dolina v Izraelu – ki je omenjena v Bibliji in v kateri je David premagal Goljata – v kateri se proizvaja vino, ki ga tožeča stranka prodaja pod prijavljeno znamko. Neodvisno od vprašanja, ali bi to lahko povzročilo, da je prijavljena znamka sestavljena izključno iz opisnih znakov – to vprašanje ni predmet te zadeve – pa je treba ugotoviti, da dejstvo, da se izraz „ella valley“ nanaša na dolino, ki v resnici obstaja, govori v prid ugotovitvi, da je ta izraz krajevno ime. V zvezi s tem sta besedi „ella“ in „elah“, kot so se strinjale stranke na obravnavi, le približna prepisa izraza v hebrejščini, na podlagi česar je mogoče razumeti, zakaj sta zapisa teh dveh besed različna.
47 Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je treba skleniti, da bo v obravnavani zadevi upoštevna javnost v nasprotju z ugotovitvijo odbora za pritožbe izraz „ella valley“, gledan v celoti, dojela tako, da ne bo ločila besednih elementov, ki ga sestavljata, in ga bo zato razumela, kot da se nanaša na kraj, od koder vina izvirajo.
48 Glede izraza „vineyards“ ni sporno, da se vsaj z vidika angleško govoreče javnosti Unije ta izraz nanaša, ker napotuje na koncept „vinograda“, na poreklo proizvoda, zajetega s prijavljeno znamko, in ima zato majhen razlikovalni učinek. Tako ga potrošnik ne bo mogel dojeti, tudi glede na njegovo manjšo velikost in položaj, kot elementa, ki nakazuje tržni izvor zadevnih proizvodov, kar sicer ne pomeni, da je treba ta element šteti za zanemarljiv v celotnem vtisu, ki ga daje prijavljena znamka.
49 V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je izraz „ella valley“ – gledan kot celota, in ne le kot element „ella“, kot ga je upošteval odbor za pritožbe – prevladujoči element prijavljene znamke. Zato je treba v obravnavani zadevi celovito presojo, katere namen je dokazati obstoj zveze med zadevnimi znamkami – kar zadeva vizualno, fonetično ali pomensko podobnost nasprotujočih si znakov – opraviti med prejšnjima znamkama in prijavljeno znamko, pri čemer je prevladujoči element izraz „ella valley“, ne da bi bili ostali elementi zato zanemarljivi.
50 V takih okoliščinah pa je treba ugotoviti, da med zadevnimi znaki z vizualnega vidika obstaja le šibka stopnja podobnosti. Sicer so prve tri črke prijavljene znamke enake črkam prejšnjih znamk, vendar ta okoliščina ni dovolj, da bi odtehtala številne razlike, ki obstajajo med zadevnimi znaki. Medtem ko sta prejšnji znamki tako sestavljeni iz štirih črk, je prevladujoči element prijavljene znamke sestavljen iz dveh besed, ki sta zapisani v dveh vrsticah in imata skupaj deset črk. Poleg tega je treba navesti, da prva beseda izraza „ella valley“ ni enaka besedi „elle“ iz prejšnjih znamk in se od nje razlikuje v zadnji črki. Besedni element „vineyards“ in figurativni elementi prijavljene znamke so z vizualnega vidika dodatni – čeprav le šibki – elementi razlikovanja med zadevnimi znaki.
51 Sicer je v zvezi s tem res, kot je navedel odbor za pritožbe in kot poudarjata UUNT in intervenientka, da je stil pisave, ki je uporabljen v prejšnjih znamkah in prijavljeni znamki, enak, vendar je treba ugotoviti, da je ta stil precej običajen in se pogosto uporablja. Zato stil pisave, uporabljen za besedne elemente nasprotujočih si znakov, v obravnavani zadevi ne more pomeniti takega elementa, ki bi odtehtal številne elemente razlikovanja, ki obstajajo med zadevnimi znamkami.
52 S fonetičnega vidika med zadevnimi znamkami obstajajo tudi razlike, ki pretehtajo elemente podobnosti. Treba je namreč ugotoviti, da razlika v dolžini med prejšnjima znamkama, ki sta sestavljeni iz besede s štirimi črkami, in prijavljeno znamko, ki je sestavljena iz prevladujočega besednega elementa, ki vsebuje dve besedi in skupaj deset črk, in iz besede z devetimi črkami, ustvarja različen zven in ritem, ki ju ni mogoče omajati s tem, da so prve tri črke besednega elementa, ki sestavlja prejšnji znamki, in prva beseda, ki je prevladujoči element prijavljene znamke, enake.
53 S pomenskega vidika zadevni znaki tudi niso dovolj podobni, da bi lahko upoštevna javnost vzpostavila zvezo med zadevnimi znamkami. Kot je namreč razvidno iz preudarkov, navedenih v točkah od 43 do 47 zgoraj, lahko upoštevna javnost ob prijavljeni znamki pomisli na krajevno ime, povezano s poreklom vina, ki se ga prodaja pod to znamko, medtem ko to nikakor ne velja pri prejšnjih znamkah. Čeprav ni izključeno, da bi lahko del javnosti Unije ob besedi „elle“ – glede na to, da imata prejšnji znamki ugled – pomislil na revijo Elle, to ne spremeni ugotovitve, da zadevni znaki s pomenskega vidika niso podobni.
54 Glede podobnosti nasprotujočih si znakov in glede odločb nacionalnih sodišč, ki jih je v podporo svoji tezi o obstoju podobnosti med izrazoma „elle“ in „ella“ predložila intervenientka, je treba tudi navesti, da je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da niti strankam niti Splošnemu sodišču ni mogoče preprečiti, da pri razlagi prava Unije dobijo navdih iz elementov, ki izhajajo iz nacionalne sodne prakse (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 13. julija 2011 v zadevi Evonik Industries proti UUNT (škrlatno rdeč pravokotnik z zaokroženo desno stranjo), T‑499/09, neobjavljena v ZOdl., točka 42 in navedena sodna praksa), vendar ta sodna praksa ne zavezuje sodišča Unije, saj je sistem znamke Skupnosti samostojen sistem, ki se uporablja neodvisno od vseh nacionalnih sistemov (sodbi Splošnega sodišča z dne 5. decembra 2000 v zadevi Messe München proti UUNT (electronica), T‑32/00, Recueil, str. II‑3829, točka 47, in z dne 12. julija 2006 v zadevi Rossi proti UUNT – Marcorossi (MARCOROSSI), T‑97/05, neobjavljena v ZOdl., točka 53).
55 Iz vseh teh preudarkov je razvidno, da v nasprotju z odločitvijo odbora za pritožbe zadevni znaki v tej zadevi niso dovolj podobni, da bi lahko upoštevna javnost prijavljeno znamko povezovala s prejšnjima znamkama.
56 Celovita presoja, katere namen je ugotoviti, ali pri upoštevni javnosti obstaja zveza med nasprotujočimi si znamkami, kot jo zahteva sodna praksa, navedena v točkah od 19 do 21 zgoraj, zato vodi k sklepu, da v obravnavni zadevi glede na obstoječe razlike med zadevnimi znaki in kljub ugledu prejšnjih znamk ne obstaja verjetnost, da bi ta javnost lahko vzpostavila tako zvezo.
57 Zato je treba v obravnavani zadevi skleniti, da eden od pogojev uporabe člena 8(5) Uredbe št. 207/2009, to je podobnost nasprotujočih si znamk, katere učinek je, da zadevna javnost vzpostavi zvezo med navedenimi znamkami, ni izpolnjen.
58 Ker so pogoji za uporabo člena 8(5) Uredbe št. 207/2009 kumulativni in ker neobstoj enega izmed njih zadostuje, da se navedena določba ne uporabi (glej točko 18 zgoraj), je treba v teh okoliščinah ugoditi tožbi in razveljaviti izpodbijano odločbo, ne da bi bilo treba preučiti tveganje, da bi se z uporabo prijavljene znamke brez upravičenega razloga izkoristil razlikovalni učinek ali ugled prejšnje znamke.
Stroški
59 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
60 UUNT s svojim predlogom ni uspel, zato se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži plačilo stroškov. Ker intervenientka s svojimi predlogi ni uspela, nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
razsodilo:
1. Odločba prvega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 11. novembra 2009 (zadeva R 1293/2008‑1) se razveljavi.
2. UUNT nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Ella Valley Vineyards (Adulam) Ltd.
3. Hachette Filipacchi Presse (HFP) nosi svoje stroške.
Azizi | Cremona | Frimodt Nielsen |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 9. marca 2012.
Podpisi