SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)

z dne 16. decembra 2010

Zadeva T‑52/10 P

Giorgio Lebedef

proti

Evropski komisiji

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Letni dopust – Napotitev na delo s polovičnim delovnim časom zaradi sindikalnega zastopanja – Neodobrena odsotnost – Odbitje nekaj dni od letnega dopusta – Člen 60 Kadrovskih predpisov“

Predmet:      Pritožba zoper sklep Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 30. novembra 2009 v zadevi Lebedef proti Komisiji (F‑54/09, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑505 in II‑A‑1‑2735), s katero se predlaga razveljavitev tega sklepa.

Odločitev:      Pritožba se zavrne. Giorgio Lebedef nosi svoje stroške in stroške, ki jih je v postopku na tej stopnji priglasila Evropska komisija.

Povzetek

1.      Pritožba – Pritožbeni razlogi – Pritožbeni razlog zoper del obrazložitve sodbe, ki ni nujen za utemeljitev njenega izreka – Brezpredmeten pritožbeni razlog

(člen 257 PDEU; Statut Sodišča, Priloga I, člen 9)

2.      Pritožba – Pritožbeni razlogi – Neopredelitev navedene napačne uporabe prava – Nedopustnost

(člen 257 PDEU; Statut Sodišča, Priloga I, člen 11; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 138(1), prvi pododstavek, (c))

3.      Pritožba – Pritožbeni razlogi – Napačna presoja dejstev – Nedopustnost – Nadzor Splošnega sodišča nad presojo dokazov – Izključitev, razen v primeru izkrivljanja

(člen 256 PDEU; Statut Sodišča, Priloga I, člen 11)

4.      Pritožba – Pritožbeni razlogi – Pomanjkljiva obrazložitev – Implicitna obrazložitev, ki jo poda Sodišče za uslužbence – Dopustnost – Pogoji

(Statut Sodišča, člen 36 in Priloga I, člen 7(1))

1.      Razlog, naveden v okviru pritožbe zoper obrazložitev sodbe Sodišča za uslužbence, ki ni nujna za odločbo, zoper katero je vložena pritožba, je brezpredmeten in ga je treba zavrniti.

(Glej točko 34.)

Napotitev na: Splošno sodišče, 19. januar 2010, De Fays proti Komisiji, T‑355/08 P, točka 56 in navedena sodna praksa.

2.      Iz člena 11 Priloge I k Statutu Sodišča in člena 138(1)(c) Poslovnika Splošnega sodišča izhaja, da je treba v pritožbi jasno navesti grajane elemente sodbe, katere razveljavitev je predlagana, in pravne trditve, ki na poseben način utemeljujejo ta predlog. Pritožba, ki ne vsebuje nobene posebne obrazložitve o napačni uporabi prava, zaradi katere bi bila razveljavljena izpodbijana sodba ali sklep, ne izpolnjuje te zahteve.

Poleg tega je treba preveč splošne in premalo natančne trditve, da bi lahko bile predmet pravne presoje, šteti za očitno nedopustne.

(Glej točko 35.)

Napotitev na:

Sodišče: 10. februar 2009, Correia de Matos proti Komisiji, C‑290/08 P, neobjavljen v ZOdl., točka 18 in navedena sodna praksa;

Splošno sodišče: 6. maj 2010, Kerelov proti Komisiji, T‑100/08 P, točka 39 in navedena sodna praksa.

3.      V skladu s členom 11 Priloge I k Statutu Sodišča je pritožba pri Splošnem sodišču omejena na pravna vprašanja. Sodišče za uslužbence je edino pristojno za ugotavljanje dejstev, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in za presojo teh dejstev. Presoja dejstev torej, razen v primeru izkrivljanja dokazov, predloženih Sodišču za uslužbence, ni pravno vprašanje, ki je kot tako predmet nadzora pritožbenega sodišča.

(Glej točko 73.)

Napotitev na: Sodišče, 2. oktober 2001, EIB proti Hautemu, C‑449/99 P, Recueil, str. I‑6733, točka 44 ; Sodišče, 5. junij 2003, O’Hannrachain proti Parlamentu, C‑121/01 P, Recueil, str. I‑5539, točka 35; Sodišče, 27. april 2006, L proti Komisiji, C‑230/05 P, neobjavljena v ZOdl., točka 45.

4.      Obveznost obrazložitve sodbe izhaja iz člena 36 Statuta Sodišča, ki se za Sodišče za uslužbence uporablja na podlagi člena 7(1) Priloge I k temu statutu. Sodbe Sodišča za uslužbence morajo biti dovolj obrazložene, da lahko Splošno sodišče izvaja sodni nadzor. Vendar te obveznosti ni mogoče razlagati tako, da mora Sodišče za uslužbence podrobno odgovoriti na vsako trditev, ki jo navede tožeča stranka, predvsem če ta ni dovolj jasna in natančna ter ne temelji na podrobnih dokazih. Obrazložitev je lahko implicitna, če zadevnim strankam omogoča, da se seznanijo z razlogi, zaradi katerih sodišče na prvi stopnji ni sprejelo njihovih trditev, pritožbenemu sodišču pa omogoča, da ima dovolj elementov za izvajanje nadzora.

(Glej točke od 82 do 84.)

Napotitev na: Splošno sodišče, 2. marec 2010, Doktor proti Svetu, T‑248/08 P, točka 64 in navedena sodna praksa; Splošno sodišče, 1. september 2010, Skareby proti Komisiji, T‑91/09 P, točka 36 in navedena sodna praksa.