Zadeva T‑197/13
Marques de l’État de Monaco (MEM)
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu
(znamke in modeli) (UUNT)
„Znamka Skupnosti – Mednarodna registracija, v kateri je imenovana Evropska skupnost – Besedna znamka MONACO – Absolutni razlogi za zavrnitev – Opisnost – Neobstoj razlikovalnega učinka – Člena 151(1) in 154(1) Uredbe (ES) št. 207/2009 – Člena 7(1)(b) in (c) ter 7(2) Uredbe št. 207/2009 – Delna zavrnitev varstva“
Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 15. januarja 2015
1. Znamka Skupnosti – Postopkovne določbe – Obrazložitev odločb – Člen 75, prvi stavek, Uredbe št. 207/2009 – Enak obseg kot obseg člena 296 PDEU
(člen 296 PDEU; Uredba Sveta št. 207/2009, člen 75, prvi stavek)
2. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Imetniki znamke Skupnosti – Področje osebne uporabe – Tretja država, ki je predmet mednarodnega prava, in družba s sedežem na njenem ozemlju – Vključitev
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 5)
3. Vprašanja za predhodno odločanje – Predložitev Sodišču – Vprašanja postavljena v okviru ničnostne tožbe pred Splošnim sodiščem – Nedopustnost
(člen 256 PDEU in 267 PDEU; Poslovnik Sodišča, člena 51 in 54, drugi odstavek 2; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 112)
4. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke, sestavljene izključno iz znakov ali označb, s katerimi se lahko označijo lastnosti proizvoda ali storitve – Presoja opisnosti znaka – Geografska imena
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 7(1)(c))
5. Znamka Skupnosti – Opredelitev in pridobitev znamke Skupnosti – Absolutni razlogi za zavrnitev – Znamke, sestavljene izključno iz znakov ali označb, s katerimi se lahko označijo lastnosti proizvoda ali storitve – Znamke brez razlikovalnega učinka – Besedna znamka MONACO
(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 7(1)(b) in (c))
6. Znamka Skupnosti – Odločba Urada – Načelo enakega obravnavanja – Načelo dobrega upravljanja – Prejšnja praksa odločanja Urada – Načelo zakonitosti
1. Glej besedilo odločbe.
(Glej točki 16 in 19.)
2. Iz besedila člena 5 Uredbe št. 207/2009 o znamki Skupnosti, ki ureja osebno področje uporabe te uredbe izhaja, da lahko varstvo znamke Skupnosti zahteva vsaka pravna oseba, vključno z organi, ustanovljenimi po javnem pravu. To torej velja tudi za družbo s sedežem na ozemlju tretje države, ki ni članica Unije, in tudi za to državo, ki je, če je predmet mednarodnega prava, v smislu prava Unije pravna oseba javnega prava.
Iz tega je razvidno, da se je tretja država s tem, da je prek svoje vlade vložila zahtevo, naj se v mednarodni registraciji znamke imenuje Unija, sama vključila v področje uporabe Uredbe št. 207/2009, zaradi česar se zoper njo lahko uveljavi katerikoli od absolutnih razlogov za zavrnitev iz člena 7 navedene uredbe. Drugače povedano, v takem položaju, se področje prava Unije ne razteza na ozemlje tretje države, ampak je ta država prostovoljno želela koristiti uporabo tega prava.
(Glej točke od 30 do 32.)
3. Glej besedilo odločbe.
(Glej točke od 37 do 40.)
4. Najprej je treba poudariti, da glede znakov ali podatkov, ki lahko označujejo geografski izvor ali destinacijo kategorij proizvodov ali kategorij storitev, za katere se zahteva varstvo, zlasti za geografska imena, obstaja splošni interes, da se ohrani njihova razpoložljivost, predvsem zaradi njihove sposobnosti, ne le morebiti poudariti kakovost in druge lastnosti kategorij proizvodov ali zadevnih storitev, ampak tudi različno vplivati na prioritete potrošnikov, na primer z navezovanjem proizvodov ali storitev na kraj, ki lahko izzove pozitivne občutke.
Poleg tega sta izključeni, prvič, registracija geografskih imen kot znamk, kadar označujejo določene geografske kraje, ki že uživajo ugled ali so poznani po kategoriji proizvodov ali zadevnih storitev in ki jih zato interesenti povezujejo z njo, in drugič, registracija geografskih imen, ki jih lahko uporabijo druga podjetja in ki jim morajo tudi ostati razpoložljiva, kot označbe geografskega izvora kategorij proizvodov ali zadevnih storitev. Vendar je treba poudariti, da člen 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 o znamki Skupnosti načelno ne nasprotuje registraciji geografskih imen, ki so nepoznana med interesenti ali vsaj nepoznana kot označba geografskega kraja, ali imen, za katera zaradi značilnosti opisanega kraja ni verjetno, da bi interesenti lahko pričakovali, da kategorija proizvodov ali zadevnih storitev izvira iz tega kraja ali da je bila opravljena v njem.
Glede na navedeno se lahko presojo opisnosti znaka opravi samo glede na zadevne proizvode ali storitve na eni strani in glede na to, kako znak razume upoštevna javnost, na drugi strani. Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) mora v okviru te presoje ugotoviti, da je geografsko ime med interesenti znano kot oznaka kraja. Poleg tega morajo interesenti zadevno ime dejansko zaznavati kot povezavo s kategorijo proizvodov ali zahtevanih storitev ali pa mora biti razumljivo pričakovati, da lahko ta javnost tako ime zaznava kot označbo geografskega izvora navedene kategorije proizvodov ali storitev. Pri tem preizkusu je treba še posebej upoštevati večje ali manjše poznavanje geografskega imena, značilnosti kraja, ki ga to označuje, ter kategorije proizvodov ali zadevnih storitev interesentov.
(Glej točke od 47 do 51.)
5. Besedni znak MONACO, katerega registracija se zahteva za „magnetne nosilce zapisov; izdelki iz teh snovi [papir, lepenka], ki jih ne obsegajo drugi razredi; tiskovine; fotografije, prevozništvo; organizacija potovanj; razvedrilo; športne dejavnosti in nudenje začasne nastanitve“ iz razredov 9, 16, 39, 41 in 43 v smislu Nicejskega aranžmaja, je z vidika upoštevne javnost, ki jo sestavlja tako povprečni potrošnik kot specializirana javnost Unije, opisen za proizvode, navedene v prijavi blagovne znamke Skupnosti, v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 o blagovni znamki Skupnosti, ker je bila dokazana dovolj neposredna in konkretna povezava med vsakim zadevnim proizvodom in storitvijo in zadevno znamko, tako da je mogoče šteti, da se lahko izraz „monaco“ v gospodarskem prometu uporabi kot označba izvora proizvodov ali geografske destinacije ali kraja opravljanja storitev in da je navedena znamka glede zadevnih proizvodov in storitev opisna.
Ni namreč sporno, da izraz „monaco“ ustreza imenu kneževine, ki je kljub površini približno 2 km2 in populaciji, ki ne presega 40.000 prebivalcev, svetovno znana izključno zaradi slave knežje družine, organizacije velike nagrade za formulo 1 in cirkuškega festivala. Poznavanje Kneževine Monako je še večje med državljani Unije med drugim zato, ker meji na Francijo, ki je država članica, ker je blizu Italiji, ki je tudi država članica, in ker kot tretja država uporablja enako valuto kot 19 od 28 držav članic, torej euro.
Poleg tega je besedna znamka, ki je glede lastnosti proizvodov ali storitev v smislu člena 7(1)(c) Uredbe št. 207/2009 opisna, zaradi tega dejstva nujno brez slehernega razlikovalnega učinka glede teh proizvodov ali storitev. Zadevna znamka zato ne more imeti razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 207/2009 niti v smislu njenega člena 7(2).
(Glej točke 52, 53, 55, 58, 67 in 68.)
6. Glej besedilo odločbe.
(Glej točko 59.)