Zadeve T-394/08, T-408/08, T-453/08 in T-454/08
Regione autonoma della Sardegna (Italija) in drugi
proti
Evropski komisiji
„Državne pomoči – Pomoči za hotelsko dejavnost v deželi Sardiniji – Odločba, s katero je ugotovljeno, da so pomoči deloma združljive in deloma nezdružljive s skupnim trgom, ter naloženo njihovo vračilo – Nove pomoči – Obveznost obrazložitve – Varstvo legitimnih pričakovanj – Spodbujevalni učinek – Pravilo de minimis“
Povzetek sodbe
1. Postopek – Intervencija – Tožbeni razlogi, ki se razlikujejo od predlogov glavnih strank – Dopustnost – Zahteva – Povezanost s predmetom spora
(Statut Sodišča, člen 40, četrti odstavek; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 116(4))
2. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pregled Komisije – Odločba o začetku formalnega postopka preiskave, določenega v členu 88(2) ES – Odločba, ki temelji na nepopolnih dejstvih ali na napačni pravni opredelitvi teh dejstev
(člen 88(2) ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 6(1) in 7)
3. Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Akti, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke – Odločba Komisije, s katero je končan formalni postopek preiskave iz člena 88(2) ES
(člena 88(2) ES in 230 ES)
4. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pregled Komisije – Preizkus sistema pomoči na splošno – Dopustnost – Posledice
(člena 87 ES in 88(3) ES)
5. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pregled Komisije – Začetek formalnega postopka preiskave – Dvomesečni rok – Nemožnost uporabe za pomoči, ki niso priglašene – Dejstvo, da ima Komisija podatke o domnevno nezakoniti pomoči – Preizkus brez odlašanja – Obseg
(člena 87 ES in 88 ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 10(1))
6. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pregled Komisije – Obveznost, da se na podlagi pritožbe začeta predhodna preučitev konča v razumnem roku
(člena 87 ES in 88 ES)
7. Akti institucij – Obrazložitev – Obveznost – Obseg – Odločba Komisije na področju državnih pomoči
(členi 87 ES, 88 ES in 253 ES)
8. Pomoči, ki jih dodelijo države – Upravni postopek – Združljivost pomoči s skupnim trgom – Dokazno breme dodeljevalca in potencialnega upravičenca pomoči
(člen 88(2) ES)
9. Pomoči, ki jih dodelijo države – Načrtovanje pomoči – Izvajanje brez predhodne priglasitve Komisiji – Odločba Komisije, s katero se odredi vračilo pomoči – Obveznost obrazložitve – Obseg
(člena 88(3) ES in 253 ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 14(1))
10. Pomoči, ki jih dodelijo države – Obstoječe pomoči in nove pomoči – Ukrep, ki se nanaša na spremembo sistema obstoječih pomoči – Opredelitev novih pomoči – Merila – Presoja
(člen 87 ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 1(b) in (c))
11. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pregled Komisije – Združljivost pomoči s skupnim trgom – Diskrecijska pravica
(člena 87 ES in 88 ES)
12. Ugovor nezakonitosti – Obseg – Akti, katerih nezakonitost se lahko uveljavlja – Smernice Komisije o državni regionalni pomoči – Vključitev – Pogoji
(členi 87(3)(a) in (c) ES, 230 ES in 241 ES; Obvestilo Komisije 98/C 74/06)
13. Pomoči, ki jih dodelijo države – Prepoved – Odstopanja – Državne regionalne pomoči – Merila
(člena 87 ES in 88 ES; Obvestilo Komisije 98/C 74/06, točka 4.2)
14. Pomoči, ki jih dodelijo države – Upravni postopek – Združljivost pomoči s skupnim trgom – Dokazno breme dodeljevalca in potencialnega upravičenca pomoči
(člen 88(2) ES)
15. Pomoči, ki jih dodelijo države – Združljivost pomoči s skupnim trgom – Morebitno upravičeno pričakovanje zainteresiranih oseb – Varstvo – Pogoji in meje
(člen 88 ES)
16. Pomoči, ki jih dodelijo države – Pregled Komisije – Male pomoči – Razdelitev pomoči, ki presega zgornjo mejo, da bi se lahko za njen del upoštevalo pravilo de minimis – Nedopustnost
(člen 88(3) ES; uredbi Komisije št. 69/2001, člen 2(1) in (2), in št. 1998/2006, člen 2(2), drugi pododstavek)
1. Člen 40, četrti odstavek, Statuta Sodišča in člen 116(4) Poslovnika Splošnega sodišča intervenientu dajejo pravico, da ne predloži samo trditev, ampak tudi tožbene razloge, če ti podpirajo predloge ene od glavnih strank in se ne razlikujejo popolnoma od predlogov, ki so temelj spora med tožečo in toženo stranko, kar bi peljalo k spremembi predmeta spora.
Splošno sodišče mora torej pri odločanju o dopustnosti tožbenih razlogov, ki jih navaja intervenient, preveriti, ali se navezujejo na predmet spora, kot so ga opredelile glavne stranke.
(Glej točki 42 in 43.)
2. V okviru postopka preverjanja združljivosti pomoči, ki jih dodelijo države članice, s skupnim trgom so lahko v končni odločbi Komisije neskladja z odločbo o začetku postopka, ki pa ne vplivajo na veljavnost končne odločbe. V tem smislu Komisiji torej ne bi bilo treba popraviti odločbe o začetku formalnega postopka preiskave. Kljub temu je logično in predvsem v interesu mogočih upravičencev do sheme pomoči, da mora imeti Komisija – če po sprejetju odločbe o začetku formalnega postopka preiskave pomoči, ki jo je podelila določena država članica, ugotovi, da ta odločba temelji bodisi na nepopolnih dejstvih bodisi na napačni pravni opredelitvi teh dejstev – možnost prilagoditi svoje stališče s sprejetjem odločbe o popravku. Taka odločba o popravku, ki jo spremlja nov poziv zainteresiranim strankam k predložitvi pripomb, tem omogoča, da se odzovejo na spremembo v začasni presoji Komisije o zadevnem ukrepu in navedejo stališča v zvezi s tem.
Komisija bi lahko glede tega ravnala tudi tako, da bi sprejela najprej odločbo o končanju postopka brez nadaljnjih ukrepov, nato pa novo odločbo o začetku formalnega postopka preiskave na podlagi svoje spremenjene pravne presoje, pri čemer bi bila zadnjenavedena odločba vsebinsko v bistvu enaka odločbi o popravku. V teh okoliščinah oziri v zvezi z ekonomičnostjo postopka in načelo dobrega upravljanja narekujejo, da je sprejetje odločbe o popravku primernejše od končanja postopka in začetka novega postopka.
Glede pravne opredelitve take odločbe o popravku je treba ugotoviti, da je treba, ker navedena odločba skupaj z odločbo o začetku postopka tvori spremenjeno odločbo o začetku postopka, šteti, da ima tudi enake pravne lastnosti kot odločba o začetku postopka. Obvestilo o začetku formalnega postopka preiskave je namreč namenjeno izključno temu, da se od zadevnih strank pridobijo vse informacije, ki bodo Komisiji v pomoč pri nadaljnjih ukrepih.
(Glej točke od 70 do 73.)
3. Končna odločba, ki jo sprejme Komisija za končanje formalnega postopka preiskave iz člena 88(2) ES, je akt, ki ga je mogoče izpodbijati na podlagi člena 230 ES. Taka odločba namreč ustvarja zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese zadevnih strank, ker je z njo končan zadevni postopek in dokončno odločeno o združljivosti obravnavanega ukrepa s pravili, ki veljajo za državne pomoči. Zato imajo zadevne stranke vedno možnost izpodbijati končno odločbo, s katero je končan formalni postopek preiskave, in morajo v tem okviru imeti možnost izpodbijati različne elemente, na katerih temelji dokončno stališče, ki ga je sprejela Komisija.
Ta možnost ni odvisna od vprašanja, ali odločba o začetku formalnega postopka preiskave ustvarja pravne učinke, ki so lahko predmet ničnostne tožbe. Gotovo se lahko vloži tožba zoper odločbo o začetku postopka, kadar ima ta dokončne pravne učinke, ki jih ni mogoče naknadno popraviti s končno odločbo. To velja, kadar Komisija začne formalni postopek preiskave v zvezi z ukrepom, ki ga začasno opredeli kot novo pomoč, saj ima ta odločba o začetku postopka samostojne pravne učinke v primerjavi s končno odločbo. Ustavitev izvajanja zadevnega ukrepa, ki je posledica začasne opredelitve tega ukrepa kot nove pomoči na podlagi člena 88(3) ES, namreč ni odvisna od končne odločbe in traja le do konca formalnega postopka.
Vseeno pa posledica te možnosti izpodbijanja odločbe o začetku postopka ne more biti zmanjšanje procesnih pravic zadevnih strank, tako da jim prepreči, da izpodbijajo končno odločbo in da se v podporo tožbi sklicujejo na napake v vseh fazah postopka, ki je pripeljal do te odločbe.
Tako okoliščina, da zoper odločbo Komisije o popravku ne vložijo pravnega sredstva v zahtevanem roku, tožečim strankam in intervenientom ne preprečuje uveljavljanja tožbenih razlogov, ki se nanašajo na nezakonitost te odločbe, v postopku zoper končno odločbo Komisije.
(Glej točke od 77 do 79.)
4. Komisiji pri shemi pomoči načelno ni treba opraviti analize pomoči, dodeljenih v posameznih primerih, ampak lahko preuči le značilnosti zadevne sheme. Poleg tega je mogoče posebne okoliščine, lastne posameznim upravičencem do sheme pomoči, presoditi šele v fazi izterjave pomoči, ki jo izvede zadevna država članica. Sicer bi bila namreč obveznost preučitve, ki jo ima Komisija, obsežnejša pri shemi, ki se izvaja nezakonito, to je v nasprotju s členom 88(3) ES, kot če bi zadevna država članica spoštovala obveznost priglasitve, naloženo z navedeno določbo, ker so v zadnjem primeru posebne okoliščine mogočih upravičencev v fazi preučitve po definiciji neznane.
Zato lahko Komisija preuči samo shemo pomoči kot tako ter ji ni treba upoštevati odnosov med podjetji prejemniki pomoči in zadevno državo, razlik med različnimi zadevnimi podjetji ali morebitnih legitimnih pričakovanj, na katera bi se sklicevala nekatera od teh podjetij. Te okoliščine bo mogoče upoštevati šele v fazi izterjave posameznih pomoči.
(Glej točki 91 in 92.)
5. V skladu s členom 10(1) Uredbe št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 88 ES Komisija, če ima podatke iz katerega koli vira o domnevno nezakoniti pomoči, te podatke preveri brez odlašanja. Te določbe torej ne gre razumeti tako, da se navezuje na končanje predhodne faze preučitve, ampak prej tako, da se nanaša na začetek predhodne preučitve, kar potrjuje dejstvo, da običajni rok za Komisijo ni zavezujoč, če se predhodna preučitev začne zaradi pritožbe.
Dvomesečni rok, v katerem mora Komisija končati predhodno fazo preučitve, se namreč uporablja izključno za primere pomoči, ki jih države članice priglasijo, ne pa za primere, v katerih se je tako kot v obravnavanih zadevah predhodna faza preučitve začela zaradi pritožbe.
(Glej točki 97 in 98.)
6. Ker je Komisija izključno pristojna za presojo združljivosti državne pomoči s skupnim trgom, je v interesu dobre uporabe temeljnih pravil Pogodbe o državnih pomočeh dolžna skrbno in nepristransko preučiti pritožbo v zvezi s pomočjo, ki ni združljiva s skupnim trgom, in ta institucija torej ne more neomejeno podaljševati predhodne preučitve državnih ukrepov, ki so predmet pritožbe v zvezi z državno pomočjo.
Razumno trajanje takega postopka je treba presojati glede na okoliščine vsake posamezne zadeve in zlasti glede na njen okvir, glede na različne faze v postopku, ki jih mora Komisija upoštevati, glede na kompleksnost zadeve in glede na pomen zadeve za različne zainteresirane stranke.
(Glej točko 99.)
7. Obveznost obrazložitve, ki jo ima Komisija, ne velja za trajanje postopka, ampak le za vsebino odločbe. Obrazložitev, ki se zahteva v členu 253 ES, mora biti namreč prilagojena vrsti obravnavanega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati presojanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor. Zahtevo po obrazložitvi je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga imajo lahko naslovniki ali druge osebe, ki jih ta akt neposredno in posamično zadeva.
Trajanje postopka pa ne izhaja iz presojanja zadevne institucije, s katerim bi bilo mogoče to trajanje utemeljiti, ampak je okoliščina, ki je popolnoma dejanska in odvisna izključno od časa, ki ga institucija potrebuje za končanje navedenega postopka. Zato trajanje postopka ni del vsebine odločbe, ki bi ga bilo mogoče obrazložiti. To trajanje zahteva samo popolnoma dejansko navedbo različnih faz postopka do sprejetja zadevne odločbe.
(Glej točke od 120 do 122.)
8. Če odločba o začetku postopka iz člena 88(2) ES vsebuje zadostno predhodno analizo Komisije, v kateri so navedeni razlogi, iz katerih Komisija dvomi o združljivosti zadevnih pomoči s skupnim trgom, morata država članica in mogoči upravičenec predložiti podatke, s katerimi je mogoče dokazati, da so te pomoči združljive s skupnim trgom.
Vendar se to pravilo nanaša samo na dokazno breme, ne pa tudi na obveznost obrazložitve, tako da mora Komisija v odločbi, če je to potrebno, navesti razloge za to, da je kljub elementom, ki so jih predložili država članica ali upravičenci, menila, da zadevne pomoči niso združljive s skupnim trgom.
(Glej točko 132.)
9. Na področju državnih pomoči ima Komisija takrat, ko je bila pomoč v nasprotju z določbami člena 88(3) ES že dodeljena, pravico, da nacionalnim organom odredi, naj zahtevajo njeno vračilo, in odredbe ni dolžna posebej obrazložiti. Ta rešitev, ki je bila določena pred sprejetjem Uredbe št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 88 ES, se še vedno uporablja v okviru člena 14(1) te uredbe.
Če se ugotovita nezakonitost in nezdružljivost pomoči, je torej odločba o njenem vračilu skoraj samodejna posledica, edini pogoj za to pa izhaja iz drugega stavka navedene določbe, v skladu s katerim odredba o vračilu ne sme biti v nasprotju s splošnim načelom prava Skupnosti. Zato Komisija glede tega nima diskrecijske pravice. Vendar v takih okoliščinah, ko enkrat navede razloge za mnenje, da zadevna pomoč ni zakonita in ni združljiva s skupnim trgom, ne more biti dolžna obrazložiti odločbo, s katero se odreja vračilo.
(Glej točko 152.)
10. Na področju državnih pomoči so vsi ukrepi za dodelitev ali spremembo pomoči nove pomoči. Zlasti če sprememba vpliva na bistvo začetne sheme, postane ta shema nova shema pomoči. Če pa sprememba ni bistvena, se lahko samo sprememba opredeli kot nova pomoč.
Zlasti kadar je pogoj, da je bilo treba zahtevke za pomoč obvezno predložiti pred začetkom izvajanja naložbenih projektov, izrecno naveden v odločbi Komisije o odobritvi, in kadar država članica na podlagi zakonodaje, ki je bila sprejeta po odločbi o odobritvi, podeli državne pomoči za regionalne projekte, ki so se začeli izvajati pred vložitvijo zahtevkov za pomoč, gre za nove pomoči v smislu člena 1(c) Uredbe št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 88 ES. Te spremembe namreč ni mogoče šteti za majhno ali nepomembno. Ker Komisija za odobritev regionalnih shem pomoči zakonito določa pogoj, da morajo biti zahtevki za pomoč obvezno predloženi pred začetkom izvajanja projektov, je jasno, da je lahko prenehanje izpolnjevanja tega pogoja vplivalo na presojo združljivosti ukrepa pomoči s skupnim trgom.
(Glej točke od 176 do 179.)
11. Združljivost sheme pomoči s skupnim trgom je treba presojati izključno na podlagi značilnosti te sheme in glede na politiko Komisije ob tej presoji. Po drugi strani na presojo združljivosti sheme pomoči s skupnim trgom ne more vplivati okoliščina, da je ta shema morda naslednica drugih shem, za katere je Komisija odobrila določene pogoje. Sicer namreč Komisija ne bi mogla spreminjati meril, na podlagi katerih presoja združljivost državnih pomoči, to možnost pa mora imeti, da se lahko odzove na razvoj prakse držav članic pri dodeljevanju državnih pomoči in razvoj skupnega trga.
(Glej točko 190.)
12. Člen 241 ES je izraz splošnega načela, ki vsaki stranki zagotavlja pravico, da za dosego razglasitve ničnosti odločbe, ki jo neposredno in posamično zadeva, izpodbija veljavnost prejšnjih aktov Skupnosti, ki so, čeprav nimajo oblike uredbe, pravni temelj sporne odločbe, če ta stranka ni imela pravice, da v skladu s členom 230 ES vloži neposredno tožbo zoper te akte, katerih posledicam je bila torej izpostavljena, ni pa mogla predlagati razglasitve njihove ničnosti.
Iz uvodnega dela smernic o regionalnih pomočeh izhaja, da na splošno in abstraktno določajo merila, ki jih uporablja Komisija pri presoji združljivosti regionalnih pomoči s skupnim trgom na podlagi člena 87(3)(a) in (c) ES, in da se z njimi zato zagotavlja pravna varnost držav članic, ki take pomoči dodeljujejo. Natančneje, pogoj, določen v točki 4.2 teh smernic, se uporablja za vse pomoči, na katere se te nanašajo, ne glede na cilj, obliko ali višino pomoči.
Ker se je Komisija v izpodbijani odločbi pri presoji združljivosti nekaterih pomoči s skupnim trgom izrecno sklicevala na točko 4.2 smernic, čeprav točka 4.2 ni pravna podlaga te odločbe, je mogoče šteti, da tam določeni pogoj na splošno in abstraktno določa način presoje združljivosti pomoči s skupnim trgom, ki ga je Komisija uporabila za zadevne pomoči. V tem primeru med končno odločbo Komisije in smernicami obstaja neposredna pravna zveza, in ker nobena od strank ni mogla predlagati razglasitve ničnosti smernic kot splošnega akta, so te lahko predmet ugovora nezakonitosti.
(Glej točke 206 in od 208 do 210.)
13. Z uporabo merila iz točke 4.2 smernic o regionalnih pomočeh, ki določa, da morajo sheme pomoči vključevati določilo, da je treba vloge za pomoč vložiti pred začetkom izvajanja projektov, se želi namreč ugotoviti, ali ima ukrep pomoči spodbujevalni učinek, in sicer v okoliščinah, v katerih ni mogoče celovito preučiti vseh gospodarskih vidikov naložbene odločitve prihodnjih upravičencev do pomoči.
V zvezi s tem iz točke 2, drugi, tretji in četrti odstavek, smernic izhaja, da Komisija načelno odobri samo tiste regionalne pomoči, ki se dodeljujejo na podlagi shem pomoči, ker meni, da individualne ad hoc pomoči ne izpolnjujejo pogoja, v skladu s katerim je treba zagotoviti ravnovesje med izkrivljenjem konkurence, ki ga povzroči pomoč, in koristmi, ki jih pomoč prinese razvoju regije z omejenimi možnostmi.
Vendar so posebne okoliščine različnih mogočih upravičencev do priglašene sheme pomoči ali konkretnih projektov, za katerih subvencioniranje bodo lahko ti upravičenci zaprosili, Komisiji pri preučevanju združljivosti te sheme s skupnim trgom po definiciji neznane. Zato se mora ta institucija pri presoji združljivosti sheme pomoči s skupnim trgom opreti na merila, ki bodisi niso odvisna od posebnih okoliščin prihodnjih upravičencev bodisi so za vse te upravičence enaka.
S pogojem, da je treba zahtevek za pomoč predložiti pred začetkom izvajanja subvencioniranega projekta, je mogoče zagotoviti, da zadevno podjetje jasno izrazi željo po upravičenosti do zadevne sheme pomoči, preden začne navedeni projekt izvajati. Tako je torej mogoče preprečiti naknadno predložitev zahtevkov za projekte, katerih izvajanje se je začelo neodvisno od obstoja sheme pomoči. Glede na te preudarke je nezapletena ugotovitev, da je bil zahtevek za pomoč predložen pred začetkom izvajanja naložbenega projekta, preprosto, upoštevno in primerno merilo, na podlagi katerega lahko Komisija domneva, da obstaja spodbujevalni učinek.
(Glej točko 215.)
14. Na področju državnih pomoči, kadar se Komisija odloči začeti formalni postopek preiskave, morajo zadevna država članica in upravičenci do ugodnosti v okviru obravnavanega ukrepa navesti trditve, s katerimi želijo dokazati, da sporni ukrep ni pomoč ali da je združljiv s skupnim trgom, ker je namen formalnega postopka ravno seznanitev Komisije z vsemi dejstvi zadeve. Čeprav je namreč Komisija ob začetku formalnega postopka dolžna jasno izraziti dvome o združljivosti pomoči, da bi državi članici in drugim zainteresiranim strankam omogočila, da se o njih kar najbolj opredelijo, ostane dejstvo, da morajo ta država in te stranke ovreči te dvome in dokazati, da zadevni ukrep izpolnjuje pogoje za odstopanje. Zlasti da bi zadevna država članica dosegla odobritev pomoči z odstopanjem od pravil Pogodbe, mora na podlagi dolžnosti sodelovanja s Komisijo predložiti vse potrebne informacije, ki bi tej instituciji omogočile, da preveri, ali so izpolnjeni pogoji za zaprošeno odstopanje.
(Glej točko 246.)
15. Na legitimna pričakovanja glede zakonitosti državne pomoči se je mogoče načelno, razen v izjemnih okoliščinah, sklicevati le, če je bila ta pomoč odobrena ob spoštovanju postopka, ki ga določa člen 88 ES. Skrben gospodarski subjekt mora namreč običajno imeti možnost, da se prepriča, ali je bil ta postopek spoštovan.
Upravičencem do pomoči, ki niso spoštovali pogojev, določenih v odločbi Komisije o odobritvi, se sklicevanje na legitimna pričakovanja glede zakonitosti navedenih pomoči načelno ne more priznati. Tako pa nikakor ni izključena možnost, da se prejemniki nezakonite pomoči v postopku izterjave, zato da bi nasprotovali njenemu vračilu, sklicujejo na izjemne okoliščine, na katerih je lahko legitimno temeljilo njihovo zaupanje v pravilnost te pomoči. Vendar se lahko prejemniki na take izjemne okoliščine na podlagi upoštevnih določb nacionalnega prava sklicujejo samo v postopku izterjave pred nacionalnimi sodišči, ki so edina pristojna za presojanje okoliščin zadeve, potem ko so po potrebi prej Sodišču postavila vprašanja za predhodno odločanje glede razlage.
Poleg tega, ker je splošno načelo, določeno v členu 87(1) ES, tisto, ki prepoveduje državne pomoči, in ker je treba odstopanja od tega načela razlagati ozko, se odločba o nenasprotovanju shemi pomoči nanaša samo na dejansko dodelitev pomoči v okviru te sheme in da z njo ni mogoče utemeljiti legitimnih pričakovanj mogočih upravičencev do prihodnjih načrtov pomoči, ki so glede združljivosti s skupnim trgom podobne zadevnim pomočem.
(Glej točke od 274 do 277 in 283.)
16. Na področju državnih pomoči je cilj pravila de minimis poenostaviti upravne postopke, tako za upravičence do pomoči, ki so razmeroma majhne in torej ne morejo povzročiti izkrivljanja konkurence, kot za Komisijo, ki ji mora biti omogočeno, da osredotoči svoja sredstva na primere v resničnem interesu Skupnosti.
V zvezi s tem je treba ugotoviti, da odobritev razdelitve pomoči, da bi se lahko za njen del upoštevalo pravilo de minimis, ne bi prispevala k izpolnjevanju zgoraj navedenega cilja. Če se od zneska pomoči, predvidene za neko podjetje, odšteje znesek v višini zgornje meje de minimis, mora namreč Komisija še vedno preučiti, ali je zadevna pomoč združljiva s skupnim trgom, za znesek nad to zgornjo mejo, zadevno podjetje pa mora še vedno počakati na konec te preučitve, da bi pomoč prejelo ali jo v primeru nezakonite pomoči vrnilo.
Poleg tega pojem pomoč de minimis nakazuje, da gre za pomoč, katere znesek mora biti majhen. Naknadna odobritev razdelitve pomoči, ki presegajo v zvezi s tem veljavno zgornjo mejo, pa bi pomenila, da bi se lahko pravilo de minimis delno upoštevalo za pomoči, katerih znesek ob dodelitvi ni bil majhen.
Res je, da lahko zadevna država članica po izterjavi celotnega zneska nezakonito dodeljene pomoči podjetju načelno takoj dodeli novo pomoč de minimis do zgornje meje 100.000 EUR. Vendar mora država članica, ki se svobodno odloča, za to sprejeti novo odločbo o dodelitvi javnih sredstev, tako da se prepoved razdelitve ne more šteti za popolnoma formalno pravilo.
Zato je treba člen 2(1) in (2) Uredbe št. 69/2001 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri de minimis pomoči, razlagati tako, da se oprostitev obveznosti priglasitve, predvidene v členu 88(3) ES, ne sme uporabljati za zneske, ki so del pomoči, katerih skupni znesek v obdobju treh let presega zgornjo mejo 100.000 EUR. Namerno vključitev te ozke razlage v člen 2(2), drugi pododstavek, Uredbe št. 1998/2006 je torej treba vsekakor razumeti v smislu, da gre za pojasnjevanje uporabe pravila de minimis, ne pa za uvajanje dodatnega pogoja za to uporabo.
(Glej točke 304, 305 in od 308 do 311.)