Tožba, vložena 30. septembra 2013 – Italija proti Komisiji

(Zadeva T-527/13)

Jezik postopka: italijanščina

Stranki

Tožeča stranka: Italijanska republika (zastopniki: S. Fiorentino, P. Grasso, avvocati dello Stato, in G. Palmieri, zastopnik)

Tožena stranka: Evropska komisija

Predlogi

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

Sklep Komisije št. C (2013) 4046 final z dne 17. julija 2013, notificiran 18. julija 2013, o državni pomoči SA.33726 (11/C) (ex SA.33726 (11/NN)), ki jo je dodelila Italija (odlog plačila dajatev na mleko v Italiji), razglasi za ničen;

podredno, zgoraj navedeni sklep razglasi za ničen v delu (člen 2, točke (b), (c) in (d)), v katerem obveznost vračila razširja na pomoči, ki izhajajo iz Odločbe Sveta št. 2003/530/ES;

Komisiji naloži plačilo stroškov.

Tožbeni razlogi in bistvene trditve

Italijanska republika izpodbija Sklep Evropske komisije št. C(2013)4046 final z dne 17. julija 2013, notificiran 18. julija 2013, o državni pomoči SA.33726 (11/C) (ex SA.33726 (11/NN)), ki jo je dodelila Italija (odlog plačila dajatev na mleko v Italiji).

Evropska komisija je s tem sklepom:

ugotovila, da odlog plačila obroka za plačilo dajatev na mleko z zapadlostjo 31. decembra 2010, ki ga je Italija odobrila prav v decembru 2010, tudi zaradi izvedbenih določb pomeni pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom;

ugotovila, da nespoštovanje pogojev, določenih z Odločbo Sveta 2003/530/ES, povzročeno z zgoraj navedenim odlogom plačila, pomeni pomoč, ki ni združljiva z notranjim trgom;

Italiji naložila, naj zagotovi vračilo zgoraj navedenih nezdružljivih pomoči od upravičencev do odloga, vključno z obrestmi.

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja dva tožbena razloga.

Prvi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 3(7) Uredbe Komisije (ES) št. 1535/2007 z dne 20. decembra 2007 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe ES pri pomočeh de minimis v sektorju kmetijske proizvodnje (UL L 337, str. 35).

V zvezi s tem navaja, da se izpodbijani sklep na to določbo opira na podlagi napačne predpostavke, da obstoječa pomoč, ki je bila odobrena z Odločbo Sveta št. 2003/530/ES z dne 16. julija 2003, pomeni največji znesek, ki se ga lahko prizna proizvajalcem mleka, s posledico, da bi vsak morebitni dodaten ukrep pomoči, pa čeprav zanj velja ureditev de minimis (in čeprav je samo postranskega pomena), po samem pravu zaradi seštevanja pomenil pomoč, ki je večja od dovoljene.

Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 3(2) zgoraj navedene Uredbe Komisije (ES) št. 1535/2007, člena 1(c) Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339) in člena 4(1) Uredbe (ES) št. 794/2004 o izvajanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 4, str. 3), ter na pomanjkljivost obrazložitve.

V zvezi s tem navaja, da se je v izpodbijanem sklepu navedeni člen 3(2) (ki zadeva kumuliranje pomoči, ki vsaka zase spadajo v ureditev de minimis) uporabil za primer, v katerem se je pomoč de minimis pridružila obstoječi pomoči. Poleg tega je sporni ukrep v sklepu napačno opredeljen kot sprememba obstoječe pomoči v smislu člena 1(c) Uredbe št. 659/1999. Šestmesečni odlog plačila enega od letnih obrokov je namreč pomenil samostojen ukrep, vsekakor pa ni povzročil bistvene spremembe obstoječe pomoči. Poleg tega ni pomenil več kot 20-odstotnega povečanja prvotnega zneska sheme obstoječih pomoči in ni vplival na presojo združljivosti te sheme. Komisija pa vsekakor ni zadostno obrazložila teh točk.