Zadeva T‑47/15

Zvezna republika Nemčija

proti

Evropski komisiji

„Državne pomoči – Energija iz obnovljivih virov – Pomoči, dodeljene z nekaterimi določbami spremenjenega nemškega zakona o virih obnovljive energije (zakon EEG iz leta 2012) – Pomoč v korist električne energije iz obnovljivih virov in dajatev EEG, ki je za energetsko intenzivne uporabnike znižana – Sklep, s katerim so pomoči razglašene za delno nezdružljive z notranjim trgom – Pojem državne pomoči – Prednost – Državna sredstva“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (tretji senat) z dne 10. maja 2016

1.      Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve – Kratek povzetek navajanih razlogov

(Statut Sodišča, člen 21(1) in 53(1); Poslovnik Splošnega sodišča, člen 76(d))

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Dodelitev ugodnosti, ki se jo pripiše državi – Z zakonom določen mehanizem za izravnavo količin električne energije, ki so višje od količin, ki jih dobavitelji dobavljajo končnim uporabnikom, uveden v korist nekaterih upravljavcev omrežij – Vključitev

(Člen 107(1) PDEU)

3.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Dodelitev prednosti prejemnikom – Poseg države, s katerim se zmanjšajo stroški, ki običajno bremenijo proračun podjetja – Vključitev

(Člen 107(1) PDEU)

4.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Dodelitev prednosti prejemnikom – Znižanja dajatve, namenjene financiranju pomoči, namenjene električni energiji iz obnovljivih virov – Vključitev

(Člen 107(1) PDEU)

5.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Državni ukrepi, namenjeni temu, da se pogoji konkurence približajo pogojem iz drugih držav članic – Neobstoj vpliva glede opredelitve pomoči

(Člen 107(1) PDEU)

6.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Dodelitev prednosti prejemnikom – Ukrep, katerega cilj je izravnati strukturno neugodnost – Neobstoj vpliva glede opredelitve pomoči

(Člen 107(1) PDEU)

7.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Pomoči, ki izvirajo iz državnih virov – Javna politika pomoči proizvajalcem električne energije iz obnovljivih virov – Sredstva, podobna dajatvam, ki jih sestavlja dajatev, naložena dobaviteljem tovrstne energije in ki jo kolektivno upravljajo upravljavci pod prevladujočim vplivom države, ki se izenačijo s subjektom, ki ima državno koncesijo – Vključitev

(Člen 107(1) PDEU)

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točki 25 in 26.)

2.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke 36, 37 in 40.)

3.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 49.)

4.      Nacionalna zakonodaja, ki določa zgornjo meje dajatve za financiranje podpore za električno energijo iz obnovljivih virov za energetsko intenzivne uporabnike proizvodnega sektorja in tako upravljavcem omrežij in dobaviteljem električne energije preprečuje, da dobijo nazaj del dodatnih stroškov, povezanih z električno energijo, proizvedeno iz obnovljivih virov, od teh podjetij, ta podjetja odreši bremena, ki bi ga običajno morala nositi in zanje pomeni ugodnost.

(Glej točki 52 in 55.)

5.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 56.)

6.      Ukrep se ne more izogniti opredelitvi državne pomoči samo zato, ker za upravičena podjetja odstranjuje strukturno neugodnost.

(Glej točko 61.)

7.      Samo prednosti, ki se neposredno ali posredno dodelijo iz državnih sredstev, se štejejo za pomoč v smislu člena 107(1) PDEU. Nacionalna zakonodaja o ureditvi pravnega okvira za spodbujanje pridobivanja elektrike iz obnovljivih virov (elektrika EEG), ki po eni strani določa program pomoči v korist proizvajalcev električne energije EEG z odkupnimi cenami in tržnimi premijami, financiranimi z dajatvijo EEG, ki jo plačujejo dobavitelji električne energije in ki se lahko izravnajo pri končnih odjemalcih, ki jo pobirajo in z njo upravljajo upravljavci prenosnih omrežij (UMPO), in po drugi strani poseben sistem izravnave, ki določa zgornjo mejo za dajatev EEG, ki jo lahko dobavitelji električne energije prevalijo na energetsko intenzivne uporabnike, vključuje državna sredstva v smislu te določbe.

V zvezi s tem na prvem mestu to dajatev, ki jo tvori razlika v sorazmerju s prodanimi količinami med ceno prodaje električne energije in finančnim bremenom, ki ga nalaga zakonska obveznost, da se plačuje električna energija po cenah, določenih z zakonom, ki jih lahko dobavitelji električne energije zahtevajo od končnih odjemalcev, pobirajo in upravljajo UMPO, njen cilj pa je nazadnje pokriti stroške odkupnih cen in tržnih premij, ki jih določa zadevna nacionalna zakonodaja tako, da proizvajalcem električne energije EEG zagotavlja ceno za električno energijo, ki jo proizvajajo, ki je višja od tržne cene, tako da je treba primarno izvajati javno politiko podpore proizvajalcem električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov, ki jo z zakonom določa država.

Na drugem mestu so UMPO na podlagi zadevne ureditve zadolženi za upravljanje sistema pomoči za proizvodnjo električne energije EEG. V zvezi s tem imajo več obveznosti in pravic in so zadolženi za naloge upravljanja tega sistema, ki so z vidika njihovih učinkov primerljive državni koncesiji. Sredstva, povezana z učinkovanjem te ureditve, se upravljajo izključno v javnem interesu v skladu s podrobnimi predpisi, ki jih je pred tem določil zadevni zakonodajalec. V zvezi s tem navedena sredstva, in sicer dodatni stroški, prevaljeni na končne odjemalce, ki jih dobavitelji električne energije plačujejo UMPO za električno energijo EEG, katere cena je višja od cene električne energije, kupljene na trgu, ne potujejo neposredno od končnih odjemalcev do proizvajalcev te električne energije, to je med samostojnimi gospodarskimi subjekti, temveč je potrebna intervencija posrednika, odgovornega za pobiranje in upravljanje teh sredstev. Zato ta sredstva, pridobljena s to dajatvijo, ki jih kolektivno upravljajo UMPO, ostajajo pod prevladujočim vplivom javnih organov.

Na tretjem mestu so zadevna sredstva, ki so bila pridobljena s to dajatvijo in namenjena financiranju sistema pomoči za električno energijo EEG in financiranju sistema izravnave, zbrana zaradi dajatev, naloženih navsezadnje zasebnim subjektom z zadevno nacionalno zakonodajo. Ta namreč določa možnost, da UMPO dobaviteljem naložijo dodatek k ceni, ti pa ga lahko nato prevalijo na končne odjemalce v skladu s podrobnimi pravili – zlasti zaradi preglednosti na računih – ki jih določi ta zakonodaja in praksi ti dobavitelji prevalijo finančno breme, ki izvira iz dajatve EEG, na končne odjemalce, s čimer skušajo izravnati stroške, nastale zaradi te obveznosti. Zato to breme pomeni od 20 % do 25 % celotnega zneska računa povprečnega končnega odjemalca in je treba šteti, da je njegova prevalitev na končne odjemalce posledica, ki jo je določil in organiziral zadevni nacionalni zakonodajalec.

Torej so dejansko zaradi te zakonodaje končni odjemalci električne energije de facto dolžni plačevati ta dodatek ceni oziroma strošek. Gre za breme, ki ga je enostransko naložila država v okviru svoje politike pomoči proizvajalcem električne energije EEG in ki je z vidika svojih učinkov primerljivo dajatvi, ki bremeni potrošnjo električne energije v zadevni državi članici. To breme namreč javni organ naloži v javnem interesu, ki je varovanje podnebja in okolja, tako da se zagotavlja trajnostni razvoj oskrbe z energijo z razvojem tehnologij proizvodnje električne energije EEG in v skladu z objektivnim merilom, glede na količino električne energije, ki jo dobavitelji dobavijo končnim odjemalcem. Zato je treba zadevne zneske opredeliti za sredstva, povezana z državnimi sredstvi, ki jih je mogoče izenačiti z dajatvijo.

Ta sklep velja tudi za prednost v korist energetsko intenzivnih uporabnikov, ker mehanizem izravnave iz zadevne nacionalne zakonodaje pomeni dodatno breme za UMPO. Vsako znižanje zneska dajatve EEG ima namreč za posledico znižanje zneskov, ki jih dobavitelji električne energije poberejo od energetsko intenzivnih uporabnikov, in se zanj lahko šteje, da vodi do izgub prihodkov UMPO. Vendar se te izgube nato izravnajo prek drugih dobaviteljev in dejansko pri drugih končnih odjemalcih. Tako povprečen končni odjemalec v zadevni državi članici na nek način prispeva k subvencioniranju energetsko intenzivnih uporabnikov, v katerih korist je določena zgornja mera dajatve EEG.

Nazadnje, neobstoj dejanskega dostopa države do sredstev, pridobljenih z zadevno dajatvijo, v smislu, da ta ne potujejo prek državnega proračuna, nima učinka na prevladujoči vpliv države na uporabo teh sredstev in na njeno možnost, da v naprej – prek sprejetja zadevne zakonodaje – določi cilje, ki jim je treba slediti, in uporabo teh sredstev v celoti.

(Glej točke 81, od 92 do 96, 106, 108, od 110 do 112, 118, 127 in 128.)