Zadeva T‑317/12

Holcim (Romunija) SA

proti

Evropski komisiji

„Nepogodbena odgovornost – Sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov – Krivdna odgovornost – Zavrnitev Komisije, da bi razkrila informacije in prepovedala vse transakcije v zvezi z domnevno odvzetimi pravicami do emisije – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice – Objektivna odgovornost“

Povzetek – Sodba Splošnega sodišča (osmi senat) z dne 18. septembra 2014

1.      Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve – Opredelitev predmeta spora – Kratek povzetek navajanih razlogov – Tožba za nadomestilo škode, ki naj bi jo domnevno povzročila institucija Skupnosti– Elementi, na podlagi katerih je mogoče določiti ravnanje, ki se očita instituciji, vzročno zvezo ter resničnost in gotovost povzročene škode

(Statut Sodišča, člena 21, prvi odstavek in 53, prvi odstavek; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 44(1)(c))

2.      Odškodninska tožba – Samostojni znak – Izčrpanje nacionalnih pravnih sredstev – Izjema – Nemožnost pridobitve odškodnine pri nacionalnem sodišču – Neizčrpanje, ki pomeni oviro za to, da bi sodišče Unije presodilo o obstoju in obsegu domnevne škode – Nedopustnost

(člen 268 in 340, drugi odstavek, PDEU; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 44(1)(c))

3.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dovolj resna kršitev prava Unije – Diskrecijska pravica institucije pri sprejemanju akta

(člen 340, drugi odstavek, PDEU)

4.      Okolje – Onesnaževanje zraka – Direktiva 2003/87 – Sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov – Združeni sistem registrov Unije in držav članic – Informacije o transakcijah s pravicami do emisije – Posredovanje in zaupnost – Pravila, ki se uporabijo – Izjeme – Prijava zasebne družbe, ki naj bi ji bile ukradene pravice do emisije – Izključitev

(Uredba Komisije št. 2216/2004, člen 10; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/87, člen 20)

5.      Okolje – Onesnaževanje zraka – Direktiva 2003/87 – Sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov – Združeni sistem registrov Unije in držav članic – Informacije o transakcijah s pravicami do emisije – Posredovanje in zaupnost – Pravila, ki se uporabijo – Omejitev lastninske pravice – Neobstoj

(Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člena 17(1), in 52(1); Uredba Komisije št. 2216/2004, člen 10; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/37, člen 19(3))

6.      Okolje – Onesnaževanje zraka – Direktiva 2003/87 – Sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov – Združeni sistem registrov Unije in držav članic – Možnost Komisije, da v registru blokira nekatere pravice do emisije – Meje

(Uredba Komisije št. 2216/2004, člena 27 in 69; Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2003/87, člen 20)

7.      Sodni postopek – Navajanje novih razlogov med postopkom – Pogoji – Dopolnitev že obstoječega tožbenega razloga – Dopustnost

(Poslovnik Splošnega sodišča, člena 44(1)(c) in 48(2), drugi odstavek)

8.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Zakoniti akt – Škoda, nastala zaradi zavrnitve Komisije, da razkrije zaupne podatke o pravicah do emisije toplogrednih plinov in neupravičen prenos teh pravic iz evidence družbe lastnice – Neobstoj neobičajne in posebne škode – Odgovornost Unije – Izključitev

(člen 340, drugi odstavek, PDEU; Uredba Komisije št. 2216/2004, člen 10)

1.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točke 55, 56 in 181.)

2.      Dopustnost odškodninske tožbe, določene v členu 268 in členu 340, drugi odstavek, PDEU, je lahko v nekaterih primerih pogojena z izčrpanjem nacionalnih pravnih sredstev, ki obstajajo za povrnitev škode od nacionalnih organov, če ta sredstva v nacionalnem pravu dejansko zagotavljajo ustrezno varstvo zadevnih posameznikov, tako da lahko privedejo do nadomestila za zatrjevano škodo.

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da čeprav neizčrpanje nacionalnih pravnih sredstev ne pomeni, da sodišče Unije sistematično ugotovi nedopustnost, pa okoliščina, da o odškodninski tožbi, vloženi pri nacionalnem sodišču, še ni bilo dokončno odločeno, nujno pomeni, da odškodninska tožba, vložena pri sodišču Unije, ni dopustna. Gre za primer, ko ta okoliščina zadnjenavedenemu sodišču prepoveduje, da določi naravo in znesek škode, ki se zatrjuje pred njim, zaradi česar pogoja iz člena 44(1)(c) Poslovnika nista izpolnjena.

Prav tako mora sodišče Unije, kadar oseba vloži dve odškodninski tožbi za isto škodo, eno proti nacionalnemu organu in drugo proti instituciji ali organu Unije ter obstaja tveganje, da bi lahko navedena oseba, ker bi sodišči, ki odločata o zadevi, to škodo različno ocenili, prejela nezadostno ali preveliko odškodnino, pred sprejetjem odločitve o obstoju in višini odškodnine počakati na odločitev nacionalnega sodišča. Medtem ne more odločati niti o vzročni zvezi med ravnanjem, ki se očita Uniji, in zatrjevano škodo. Lahko pa presodi, celo preden nacionalno sodišče sprejme odločitev, ali je očitano ravnanje tako, da je mogoče uveljavljati nepogodbeno odgovornost Unije.

(Glej točke od 73 do 75, 79 in 80.)

3.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 87.)

4.      Družba, ki so ji bile domnevno ukradene pravice do emisije toplogrednih plinov, se ne more sklicevati na izjeme od pravil o zaupnosti informacij v zvezi z navedenimi pravicami, določenimi v členu 10 Uredbe št. 2216/2004 za standardiziran in zavarovan sistem registrov v skladu z Direktivo 2003/87 ter Odločbo 280/2004, da bi od Komisije zahtevala razkritje informacij v zvezi z navedenimi pravicami.

Namreč, prvič, čeprav člen 20 Direktive 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61 na eni strani določa, da mora centralni administrator, ki ga je imenovala Komisija, opraviti avtomatizirano preveritev vsake registrirane transakcije, s čimer zagotovi, da pri transakcijah v zvezi s pravicami ni nobenih nepravilnosti, in na drugi, da ta organ obvesti zadevno državo članico ali države članice, kadar je odkrita nepravilnost, niti ta člen niti nobena druga določba Direktive 2003/87 ali Uredbe št. 2216/2004 ne določa izrecno, da lahko Komisija razkrije informacije o pravicah, ki naj bi bile ukradene, domnevni žrtvi kraje. Člen 20 v zvezi s tem ne določa razkritja informacij o transakciji, na katero se nanaša nepravilnost. A fortiori, Komisije ne zavezuje, da razkrije informacije v zvezi s pravicami, na katere se taka transakcija nanaša.

Poleg tega se družba, kadar tak umik zaupnosti ni nujen za pravilno uporabo določbe Direktive 2003/87 ali Uredbe št. 2216/2004 ali pa druge zakonske določbe, ki se uporablja v državi članici, ne more sklicevati na izjemo ratione materiae od pravila o zaupnosti, določenega v členu 10(1) Uredbe št. 2216/2004.

Drugič, glede na to, da izjema, določena v členu 10(2) Uredbe št. 2216/2004, velja le za organe pregona držav članic, davčne organe držav članic, Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF), Europol in administratorje registrov držav članic, se delniška družba nacionalnega prava ne more utemeljeno sklicevati na izjemo ratione personae. Poleg tega navedena izjema Komisiji ne dopušča, da bi zaupne informacije iz registra razkrila predsedniku sodišča, pristojnega za izdajo začasnih odredb. Zadnjenavedeno namreč kot sodišče, pristojno za izdajo začasnih odredb, ni organ pregona v smislu odstavka 2a navedenega člena 10.

(Glej točke 109, od 116 do 119, 122 in 158.)

5.      Kljub predpostavki, da bi se pravila o zaupnosti informacij o pravicah do emisije toplogrednih plinov, določena v členu 10 Uredbe št. 2216/2004 za standardiziran in zavarovan sistem registrov v skladu z Direktivo 2003/87 ter Odločbo 280/2004, lahko razumelo kot omejitev izvajanja lastninske pravice, zagotovljene v členu 17(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je treba za to omejitev šteti, da je v skladu z zahtevami, določenimi v členu 52(1) navedene listine.

Prvič, ta pravila o zaupnosti so namreč določena v členu 10 Uredbe št. 2216/2004, ki je v skladu s pripravljalnimi določbami člena 19(3) Direktive 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61. Zato je treba šteti, da so predpisana z zakonom v smislu člena 52(1) Listine o temeljnih pravicah. Drugič, ta pravila ustrezajo prizadevanju za ohranitev poslovne skrivnosti, torej cilju splošnega interesa, ki ga priznava Unija. Tretjič, navedena pravila ne določajo zahtev, ki bi bile nesorazmerne z uresničevanim ciljem. Na eni strani ne posegajo v bistvo lastninske pravice. Z njimi se namreč te pravice ne krši neposredno. Na drugi strani ne presegajo tega, kar je ustrezno in potrebno za uresničevanje navedenega cilja. Člen 10 Uredbe št. 2216/2004 zvezi z domnevno krajo pravic do emisije toplogrednih plinov namreč kazenskemu organu ne prepoveduje, da zaupne informacije, ki so potrebne za odkritje storilcev prekrška ali kaznivega dejanja, razkrije fizični ali pravni osebi, ki je bila žrtev domnevnega kaznivega dejanja. V smislu člena 10(2) navedene uredbe je za tako osebo namreč treba šteti, da je oseba, na katero se nanašajo ugotovitve, navedene za namene pridobitve umika zaupnosti. Poleg tega člen 10 taki osebi ne prepoveduje, da na podlagi tako razkritih informacij sprejme ukrepe za prevzem svojih pravic, niti te naloge neupravičeno ne otežuje.

(Glej točke 113, 154, od 165 do 169 in 224.)

6.      Člen 69 Uredbe št. 2216/2004 za standardiziran in zavarovan sistem registrov v skladu z Direktivo 2003/87 ter Odločbo 280/2004 ne omogoča blokiranja dostopa do določenih evidenc v registru. Omogoča le, da se v primeru sistemskega tveganja zadrži dostop do registra v celoti ali neodvisnega dnevnika transakcij Skupnosti v celoti. Uredba št. 2216/2004 pa določa blokiranje določenih pravic znotraj registra le v primeru, določenem v njenem členu 27. Gre za primer, v katerem upravljavec v zvezi z enim od svojih obratov v predvidenem roku ni izpolnil tehničnih predpisov v zvezi z izjavo o količini toplogrednih plinov, ki jo izpusti ta obrat, kot jo je potrdil pristojni organ.

Prav tako člen 20 Direktive 2003/87 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti in o spremembi Direktive Sveta 96/61 Komisije niti ne zavezuje niti ji ne dovoljuje, ne izrecno ne implicitno, da sama blokira pravice, na katere se nanašajo transakcije, pri katerih so bile odkrite nepravilnosti v smislu navedenega člena 20. Ta člen namreč določa, prvič, da mora Komisija, kadar deluje kot centralni administrator, zadevne države članice obvestiti, ali so bile pri transakcijah odkrite nepravilnosti, in drugič, da te države članice teh transakcij ne registrirajo.

(Glej točke 201, 205 in 215.)

7.      Glej besedilo odločbe.

(Glej točko 218.)

8.      Sodišče Unije, ki mu je v odločanje predložena odškodninska tožba, s katero se želi uveljaviti odgovornost Unije za škodo, povzročeno s pravnim aktom, ne uporabi napačno prava, če ne odgovori na vprašanje, ali je obstajala objektivna odgovornost Unije, in če v vsakem primeru zavrne trditev, ki mu je bila predložena, ne da bi bilo dokazano, da je zatrjevana škoda neobičajna in posebna. V zvezi je treba škodo šteti za neobičajno, če preseže meje gospodarskih tveganj, ki so značilna za dejavnosti zadevnega sektorja, za posebno pa, če nesorazmerno prizadene posebno skupino gospodarskih subjektov v primerjavi z drugimi subjekti.

Za neobičajno škodo ne gre, če Komisija uporabi pravila o zaupnosti v zvezi s pravicami do emisije toplogrednih plinov, določenimi v členu 10 Uredbe št. 2216/2004 za standardiziran in zavarovan sistem registrov v skladu z Direktivo 2003/87 ter Odločbo 280/2004, v primeru družbe, ki je lastnica navedenih pravic. Okoliščina, da so bila taka pravila določena v navedenem členu 10 in nato uporabljena v primeru zadevne družbe, namreč ne ustvarja neobičajnega tveganja v sektorju, in sicer sektorju gospodarskih subjektov, vključenih v sistem Skupnosti za trgovanje s pravicami do emisije. Če taka pravila ne bi obstajala, poslovna skrivnost ne bi mogla biti zagotovljena, kar bi ogrozilo sam obstoj trga pravic.

Poleg tega – glede na to, da je za odprti informacijski sistem na spletu, prek katerega se trguje s pravicami do emisije, splošno znano, da v zvezi z njim obstajajo tehnične težave, ki so včasih pomembne – tako v nobenem primeru ni mogoče šteti, da škoda, ki ustreza vrednosti elektronsko prenesenih pravic brez dovoljenja družbe lastnice v evidence, ki niso njene, presega meje gospodarskih ali tehničnih tveganj, ki so značilna za dejavnosti zadevnega sektorja.

(Glej točke od 235 do 238.)