Language of document : ECLI:EU:T:2012:143

Zadeva T‑174/11

Modelo Continente Hipermercados, SA, sucursal en España

proti

Evropski komisiji

„Ničnostna tožba – Državne pomoči – Shema pomoči, ki omogoča davčno amortizacijo finančnega dobrega imena za prevzeme tujih deležev – Odločba o razglasitvi nezdružljivosti sheme pomoči s skupnim trgom, s katero se ne odreja zagotovitev vračila državne pomoči – Neobstoj posamičnega nanašanja – Nedopustnost“

Povzetek sklepa

1.      Ničnostna tožba – Fizične ali pravne osebe – Akti, ki jih neposredno in posamično zadevajo – Odločba Komisije, ki prepoveduje sektorsko shemo pomoči – Tožba podjetja, ki je prejelo posamično pomoč, dodeljeno iz naslova tega sistema in ni zajeta z obveznostjo zagotovitve vračila – Nedopustnost

(člen 263, četrti odstavek, PDEU)

2.      Pravo Unije – Načela – Pravica do učinkovitega pravnega varstva – Ničnostna tožba zoper odločbo s področja državnih pomoči, ki jo je Splošno sodišče razglasilo za nedopustno – Možnost, da se nacionalnemu sodišču predlaga, da sproži postopek predhodnega odločanja

1.      Podjetje praviloma ne more vložiti tožbe za razglasitev ničnosti odločbe Komisije, ki prepoveduje sektorsko shemo pomoči, če se ta odločba nanaša nanj samo zaradi njegove pripadnosti zadevnemu sektorju in statusa potencialnega upravičenca iz navedene sheme. Taka odločba je namreč za to podjetje splošni ukrep, ki se uporablja za objektivno določene položaje in ima pravne učinke za kategorijo oseb, ki so določene splošno in abstraktno. Vendar se zadevna odločba na podjetje nanaša posamično in njegova tožba je zoper to odločbo dopustna, če se zadevna odločba ne nanaša nanj samo kot na podjetje v obravnavanem sektorju, ki je potencialni upravičenec iz zadevne sheme pomoči, ampak tudi kot na dejanskega prejemnika individualne pomoči, ki je bila dodeljena iz naslova te sheme, in glede katere je Komisija odredila zagotovitev vračila. Iz te formulacije, ki obveznost zagotovitve vračila postavlja na isto raven kot status dejanskega prejemnika kar zadeva tožečo stranko, ni mogoče sklepati, da bi bila zahteva po taki obveznosti sekundarna oziroma odvečna.

Ker tožeče podjetje ni bilo podvrženo obveznosti vračila, ni mogoče šteti, da se taka odločba nanj posamično nanaša.

(Glej točke 22, 23, 27 in 31.)

2.      Unija je pravna unija, v kateri so institucije podvržene nadzoru skladnosti njihovih aktov s Pogodbo in splošnimi pravnimi načeli, katerih del so temeljne pravice. Zato morajo imeti posamezniki možnost učinkovitega sodnega varstva pravic, ki jih imajo po pravnem redu Unije.

3.      Kadar Splošno sodišče ugotovi nedopustnost ničnostne tožbe podjetja zoper odločbo Komisije, s katero je ugotovljena nezdružljivost sheme pomoči s skupnim trgom, pri čemer pa ni naložena zagotovitev vračila te pomoči, nič ne nasprotuje temu, da to podjetje v okviru morebitnih sporov pred nacionalnim sodiščem temu sodišču predlaga, naj sproži postopek predhodnega odločanja na podlagi člena 267 PDEU glede veljavnosti odločbe Komisije v delu, v katerem določa nezdružljivost sporne sheme. V takem primeru podjetje nikakor ni prikrajšano za vsakršno učinkovito sodno varstvo.

(Glej točko 32.)