SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 30. aprila 2014(*)
„Javna naročila storitev – Postopek javnega razpisa – Storitve prevoda v malteščino – Pravila o načinu posredovanja ponudb – Zavrnitev ponudbe ponudnika – Nespoštovanje pravil predložitve, ki se nanašajo na zagotovitev zaupnosti vsebine ponudb pred začetkom odpiranja – Ugovor neuporabe – Sorazmernost – Enako obravnavanje – Pravica do obrambe – Obveznost obrazložitve – Člen 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 98(1) Uredbe (ES, EURATOM) št. 1605/2002 – Člen 143 Uredbe (ES, EURATOM) št. 2342/2002“
V zadevi T‑637/11,
Euris Consult Ltd s sedežem v Floriani (Malta), ki jo zastopa F. Moyse, odvetnik,
tožeča stranka,
proti
Evropskemu parlamentu, ki ga zastopata L. Darie in F. Poilvache, zastopnika,
tožena stranka,
ob intervenciji
Evropske komisije, ki jo zastopata R. Lyal in F. Dintilhac, zastopnika,
intervenientka,
zaradi predloga za razglasitev ničnosti odločbe Parlamenta z dne 18. oktobra 2011 o zavrženju ponudbe, ki jo je predložila tožeča stranka v okviru medinstitucionalnega postopka oddaje javnega naročila MT/2011/EU v zvezi s storitvami prevoda v malteščino,
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi S. Frimodt Nielsen (poročevalec), predsednik, F. Dehousse in A. Collins, sodnika,
sodna tajnica: S. Spyropoulos, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 28. novembra 2013
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Evropski parlament je 22. marca 2011 objavil obvestilo o naročilu MT/2011/EU (v nadaljevanju: javni razpis) v zvezi s storitvami prevajanja v malteščino za Parlament, Evropsko računsko sodišče, Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij Evropske unije.
2 Točka 2(2) javnega razpisa je določala, da so ponudbe ponudnikov lahko poslane po pošti ali kurirski službi [točka 2(2)(a)] ali pa vložene v vložišče Parlamenta [točka2(2)(b)].
3 Točka 2(4) javnega razpisa je določala:
„Za zagotovitev zaupnosti in celovitosti ponudb morajo biti te poslane v dveh ovojnicah. Obe ovojnici morata biti zapečateni, na njima pa mora biti navedeno:
– prejemna služba […];
– referenca javnega razpisa […]
– ter pripis: ‚Kurirska služba ali katerakoli druga nepooblaščena oseba naj ne odpira pošiljke‘
Ne glede na uporabljeno ovojnino morajo ponudniki v vseh primerih posebej poskrbeti za kakovost pisemskih ovojnic, ki jih uporabijo pri oddaji svoje ponudbe, da se zagotovi, da te ne prispejo raztrgane, ker tako ne zagotavljajo več zaupnosti in celovitosti njihove vsebine.
Če se uporabijo samolepilne kuverte, morajo biti zalepljene z lepilnim trakom, pošiljatelj pa se mora čezenj podpisati. Navedeni podpis sestavljajo lastnoročni podpis ali podpis z žigom podjetja.
Vsaka ponudba, ki ne zagotavlja zaupnosti vsebine do odpiranja vseh ponudb, bo samodejno zavržena.
Na zunanji ovojnici morata biti ime ali firma ponudnika ter natančen naslov, na katerega lahko prejme odločitev v zvezi s svojo ponudbo.
Poleg zahteve v zvezi z uporabo dveh zapečatenih ovojnic mora biti na zunanji ovojnici pripisana referenca javnega razpisa MT/2011/EU.“
4 Tožeča stranka, družba, Euris Consult Ltd, prevajalska družba s sedežem na Malti, je 12. maja 2011 oddala ponudbo (v nadaljevanju: ponudba ali ponudba tožeče stranke). Da bi ta prispela na naslov, naveden v javnem razpisu, je najela kurirsko službo.
5 Ponudbo so sestavljali izvirnik in dve kopiji. Vsak od teh dokumentov je bil vložen v manilsko samolepilno pisemsko ovojnico. Zavihki ovojnic so bili zapečateni s podpisom direktorja tožeče stranke, podpis pa je bil prelepljen s samolepilnim trakom. Te ovojnice so bile nato vložene v zunanjo ovojnico, ki jo je priskrbela kurirska služba. Ta plastična ovojnica je imela sistem samolepilnega zapiranja. Direktor tožeče stranke se ni podpisal na lepilni trak na zunanji ovojnici.
6 Ponudba je 13. maja 2011 prispela v Parlament, ki je potrdil prejem. Ponudba tožeče stranke in ponudbe drugih ponudnikov so bile shranjene v prostorih Parlamenta, v zaprtem prostoru, do katerega so imele dostop le pooblaščene osebe.
7 Komisija za ocenjevanje ponudb, ki so jo sestavljali trije uslužbenci generalnega direktorata (GD) Parlamenta za prevajanje in uslužbenec Računskega sodišča, je 16. junija 2011 ob 14.30 hkrati odprla šest ponudb, ki so bile predložene pravočasno, med njimi tudi ponudbo tožeče stranke. Pri odpiranju ponudb so bili navzoči predstavniki dveh ponudnikov. Predstavnikov tožeče stranke na tem sestanku ni bilo.
8 Komisija za ocenjevanje ponudb je sprejela pet ponudb. Ponudba tožeče stranke pa je bila ob odpiranju zavržena. V zapisniku o odpiranju ponudb je navedena komisija glede ponudbe tožeče stranke navedla:
„Zunanja pisemska ovojnica kurirske službe je bila zaprta, vendar ne zapečatena. Ovojnice, ki so bile notri in ki so bile edina ovojnina, ki jo je priskrbel ponudnik, so bile močno raztrgane, tako da so bile skoraj povsem odprte. Komisija je ocenila, da zaupnost ni bila zagotovljena in je zato ponudbo zavrgla.“
9 Parlament je nato med junijem in septembrom 2011 nadaljeval poznejše faze oddaje zadevnega naročila. Rezultati postopka so bili vsem ponudnikom sporočeni 18. oktobra 2011.
10 Vodja oddelka za zunanje prevajanje direktorata (A) za podporo in tehnološko pomoč pri prevajanju GD Parlamenta za prevajanje je tožečo stranko s priporočenim dopisom EP/ETU/MHH/pm/D/2011/52280 z dne 18. oktobra 2011 (izpodbijana odločba) obvestil o zavrženju njene ponudbe ob odpiranju, z obrazložitvijo, da je komisija za ocenjevanje ponudb presodila, da zaupnost ponudbe tožeče stranke ni mogla biti zagotovljena.
11 Parlament je v izpodbijani odločbi povzel ugotovitve iz zapisnika, ki ga je sestavila komisija za ocenjevanje ponudb in ki so navedene v točki 8 zgoraj.
12 V izpodbijani odločbi je bilo tožeči stranki še pojasnjeno, da lahko dobi dodatna pojasnila glede razlogov za zavrženje njene ponudbe, poleg tega pa je bila tudi opozorjena na roke za vložitev tožbe.
13 Predstavniki tožeče stranke so bili 27. oktobra in 10. novembra 2011 na GD Parlamenta za prevajanje. Lahko so pregledali prostore, v katerih so bile shranjene ponudbe, in ovojnice v stanju, v katerem jih je prejela komisija za ocenjevanje ponudb. Poleg tega so si predstavniki tožeče stranke in uslužbenci Parlamenta izmenjali več elektronskih sporočil.
14 Okvirna pogodba je bila z izbranim ponudnikom sklenjena 21. decembra 2011.
Postopek in predlogi strank
15 Tožeča stranka je 15. decembra 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila to tožbo.
16 Tožeča stranka je z ločeno vlogo, ki je bila v sodno tajništvo Splošnega sodišča vložena 16. decembra 2011, vložila predlog za izdajo začasne odredbe za odlog izvršitve izpodbijane odločbe do odločitve Splošnega sodišče o tej tožbi. Ta predlog je bil zavrnjen s sklepom predsednika Splošnega sodišča z dne 25. januarja 2012.
17 Evropska komisija je z vlogo, ki jo je sodno tajništvo Splošnega sodišča prejelo 23. julija 2012, vložila predlog za intervencijo v tem postopku v podporo Parlamenta. Predsednik prvega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 4. septembra 2012 to intervencijo dovolil. Ker je bil predlog za intervencijo vložen po izteku šesttedenskega roka, določenega v členu 115(1) Poslovnika Splošnega sodišča, je bilo Komisiji dovoljeno, da predloži stališča v ustnem postopku v skladu s členom 116(6) navedenega poslovnika.
18 Ker je bila sestava senatov Splošnega sodišča spremenjena, je bil sodnik poročevalec razporejen v šesti senat, ki mu je bila zato dodeljena ta zadeva.
19 Splošno sodišče (šesti senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da bo izvedlo ustni postopek.
20 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razglasi za nično;
– ugotovi, da ima tožeča stranka vsakršno pravico zahtevati odškodnino za škodo, ki jo je utrpela zaradi izpodbijane odločbe;
– Parlamentu naloži plačilo stroškov.
21 Parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
22 Stranke so na obravnavi 28. novembra 2013 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.
23 Komisija je na obravnavi predlagala zavrnitev tožbe, ker temelji na ugovoru glede neuporabe člena 143 Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 145), kakor je bila spremenjena (v nadaljevanju: podrobna pravila za izvajanje).
24 Tožeča stranka je na obravnavi umaknila svoj drugi predlog, kar je bilo zapisano v zapisnik.
Pravo
25 Tožeča stranka v podporo predlogu za razglasitev ničnosti izpodbijane odločbe navaja pet tožbenih razlogov. V okviru prvega tožbenega razloga navaja kršitev člena 98(1) Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 4, str. 74), kakor je bila spremenjena (v nadaljevanju: finančna uredba), člena 143 podrobnih pravil za izvajanje in točko 2(4) javnega razpisa, podredno pa se sklicuje na neuporabo člena 143 podrobnih pravil za izvajanje in točke 2(4) javnega razpisa. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela sorazmernosti. V okviru tretjega tožbenega razloga tožeča stranka Parlamentu očita, da je kršil načelo enakega obravnavanja. Četrti tožbeni razlog se nanaša na kršitev člena 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V okviru petega tožbenega razloga, ki ga je treba preučiti najprej, tožeča stranka navaja pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane odločbe.
A – Peti tožbeni razlog: pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe
1. Trditve strank
26 Tožeča stranka v okviru petega tožbenega razloga navaja pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane odločbe. Meni, da ji Parlament s tem, da ni navedel razlogov, zakaj so bile notranje ovojnice ob odpiranju ponudb raztrgane, ni omogočil presoditi utemeljenosti izpodbijane odločbe. Ker ji Parlament ni predložil drugih informacij, je tožeča stranka presodila, da je zato zavezana vložiti to tožbo, da bi Splošno sodišče lahko presodilo zakonitost izpodbijane odločbe.
27 Poleg tega naj Parlament ne bi v celoti sodeloval in naj ne bi izpolnil obveznosti predložitve dodatnih podatkov. Tako je bil odnos uslužbencev Parlamenta, ki so se na dveh sestankih sestali s predstavniki tožeče stranke, sovražen. Poleg tega naj bi Parlament podal nepopolne odgovore na vprašanja, ki so mu bila večkrat postavljena v elektronski pošti. Parlament naj bi tako tožeči stranki preprečil, da ustrezno pripravi tožbo.
28 S tem naj bi Parlament kršil določbe člena 296 PDEU, člena 100(2) finančne uredbe in člen 149(3) podrobnih pravil za izvajanje.
29 Parlament trditve tožeče stranke prereka.
2. Presoja Splošnega sodišča
30 V skladu s členom 296, drugi odstavek, PDEU se pravni akti obrazložijo.
31 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 296, drugi odstavek, PDEU, prilagojena vrsti zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt izdala, tako da se lahko stranke seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, pristojno sodišče pa izvede nadzor. Obveznost obrazložitve je treba presojati glede na okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vsebino zadevnega akta, lastnosti podanih razlogov in interes za pojasnitev, ki ga lahko imajo naslovniki ali druge osebe, ki jih akt neposredno in posamično zadeva. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, saj se vprašanje, ali obrazložitev izpolnjuje zahteve iz člena 296, drugi odstavek, PDEU, nanaša ne le na besedilo tega člena, ampak tudi na njegov okvir in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 63 in navedena sodna praksa).
32 Obseg te zahteve po obrazložitvi je glede oddaje javnih naročil institucij, organov, agencij ali uradov Unije pojasnjen v členu 100(2) finančne uredbe in v členu 149(3) podrobnih pravil za izvajanje.
33 Tako je v primeru ponudnikov, katerih ponudba je bila zavržena pred fazo konkuriranja, iz člena 100(2) finančne uredbe razvidno, da jih mora naročnik uradno obvestiti o razlogih za zavrženje njihove ponudbe. Člen 149(3) podrobnih pravil za izvajanje poleg tega določa, da lahko ti ponudniki s pisnim zahtevkom po pošti, telefaksu ali elektronski pošti pridobijo dodatne informacije glede razlogov za zavrženje.
34 V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je Parlament v izpodbijani odločbi tožečo stranko seznanil z razlogom za zavrženje njene ponudbe, namreč nemožnostjo, da bi komisija za ocenjevanje ponudb zagotovila zaupnost ponudbe, ker je bil le en del ovojnic zapečaten v skladu s pravili javnega razpisa in ker so bile ovojnice raztrgane tako močno, da so bile že skoraj povsem odprte (glej točke 8, 10 in 11 zgoraj).
35 Te informacije so se izkazale za povsem zadostne, da bi tožeča stranka lahko razumela razloge za zavrženje njene ponudbe in da bi jih lahko vsebinsko izpodbijala, kakor je to storila v okviru prvih štirih tožbenih razlogov.
36 Poleg tega iz razlage izpodbijane odločbe izhaja, da Parlament nikakor ni utemeljil zavrženja ponudbe tožeče stranke z razlogi, zaradi katerih je komisija za ocenjevanje ovojnice, ki so bile znotraj zunanje ovojnice, ki jo je priskrbela kurirska služba, našla raztrgane. V teh okoliščinah Parlament, v nasprotju s trditvami tožeče stranke, tej ni bil zavezan navesti razlogov, za katere poleg tega ni dokazano, da je zanje vedel.
37 Ker je bila poleg tega izpodbijana odločba dovolj utemeljena, Parlamentu ni bilo treba za izpolnitev obveznosti obrazložitve podrobneje odgovoriti na več vprašanj, ki so bila naslovljena nanj po elektronski pošti ali postavljena na dveh sestankih, ki jih je organiziral na prošnjo tožeče stranke (glej točko 13 zgoraj).
38 Nazadnje, sovražnost, ki naj bi jo po trditvah tožeče stranke v obravnavani zadevi pokazali uslužbenci Parlamenta, nikakor ni dokazana in nikakor ni upoštevna za vprašanje, ali ji je Parlament dovolj jasno in podrobno sporočil razloge za zavrženje njene ponudbe.
39 Iz navedenega izhaja, da je treba peti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, zavrniti.
B – Prvi tožbeni razlog: kršitev finančne uredbe, podrobnih pravil za izvajanje in javnega razpisa
1. Trditve strank
a) Trditve tožeče stranke
40 Prvi tožbeni razlog se nanaša na to, da izpodbijana odločba, ker je bila ponudba ob odpiranju zavržena zaradi neizpolnitve obveznosti zaupnosti, krši upoštevno zakonodajo, in sicer člen 98(1) finančne uredbe, člen 143 podrobnih pravil za izvajanje in točko 2(4) javnega razpisa. Ta tožbeni razlog je v bistvu razdeljen na tri dele. Tožeča stranka v okviru prvega dela navaja, da je bila zaupnost ponudbe zagotovljena do takrat, ko je komisija za ocenjevanje ponudb začela odpirati ponudbe. Tožeča stranka v okviru drugega dela navaja, da je izpolnila obveznost predložitve ponudbe v dveh ovojnicah. V okviru tretjega dela izpodbija očitke, na katere se je Parlament oprl v izpodbijani odločbi za ugotovitev, da zaupnost ponudbe ne more biti zagotovljena. V okviru tega tretjega dela je podredno navedla neuporabo člena 143 podrobnih pravil za izvajanje in točke 2(4) javnega razpisa v primeru, v katerem bi bilo treba ti določbi razlagati tako, da imata obseg, ki jima ga je pripisal Parlament v izpodbijani odločbi.
Spoštovanje zaupnosti ponudbe
41 Na prvem mestu, tožeča stranka meni, da so bile določbe člena 98(1) finančne uredbe, ki zahtevajo, da si ponudbe ponudnikov resnično konkurirajo in da je zaupnost njihove vsebine zagotovljena do njihovega hkratnega odpiranja, v obravnavani zadevi v celoti spoštovane. Zato je bila ponudba v izpodbijani odločbi zavržena v nasprotju s temi določbami.
42 Tožeča stranka namreč meni, da je Parlament v izpodbijani odločbi neutemeljeno ugotovil, da zaupnost ponudbe ni bila zagotovljena.
43 Prvič, zaupnost ponudbe bi bila zagotovljena do takrat, ko bi komisija za ocenjevanje ponudb odprla zunanjo ovojnico, ker naj ne bi bilo sporno, da je bila ta ovojnica povsem zaprta do trenutka, ko jo je navedena komisija odprla.
44 Drugič, od prispetja pošiljke, ki jo je odpremila kurirska služba, v Parlament, do takrat, ko je komisija za ocenjevanje ponudb odprla zunanjo ovojnico, naj bi bila ponudba stalno pod nadzorom Parlamenta. V zvezi s tem naj bi iz izjav Parlamenta izhajalo, da je bila ponudba shranjena v zaprtem prostoru, v katerega je bil vstop nepooblaščenim osebam prepovedan, in da je bila pod stalnim nadzorom.
45 Tretjič, ne bi naj bilo sporno, da je bila zunanja ovojnica kurirske službe, ko je prispela v Parlament, nedotaknjena, saj prejemna služba te institucije poškodovanih pošiljk ne sprejema.
46 Četrtič, edina resnično zaupna informacija v ponudbi naj bi bila cena. Ta element pa je Parlamentu ostal neznan do odprtja ponudbe.
47 Vse te okoliščine naj bi dokazovale, da je Parlament v izpodbijani odločbi napačno ugotovil, da zaupnost ponudbe ni bila zagotovljena, in je zato to zavrgel, ne da bi jo preučil.
Obveznost predložitve ponudbe v dveh ovojnicah in obseg obveznosti zapečatenja zunanje ovojnice
48 Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da je izpolnila obveznost predložitve ponudbe v dveh ovojnicah, kot izhaja iz veljavne zakonodaje.
49 Meni namreč, da je spoštovala določbe člena 143 podrobnih pravil za izvajanje in točko 2(4) javnega razpisa, ker je ponudbo in kopiji te ponudbe dala v ovojnice, zapečatene v skladu s temi določbami in ker so bile te ovojnice vložene v zunanjo ovojnico, ki jo je priskrbela kurirska služba.
50 V nasprotju z navedbami Parlamenta v odgovoru na tožbo naj obveznosti ponudnikov glede zapečatenja ovojnic ne bi jasno izhajale iz javnega razpisa, ker ta pojem tam ni opredeljen dovolj natančno.
51 Tožeča stranka še navaja, da je leta 2011 sodelovala še pri treh javnih naročilih, pri katerih so bili pogoji pošiljanja enaki. Vendar nobena od teh ponudb ni bila zavržena zaradi nezaupnosti. To naj bi potrjevalo neobstoj pojasnila glede izraza „zapečatena ovojnica“, zavrženje njene ponudbe v obravnavani zadevi pa naj bi bilo v nasprotju z načelom enakega obravnavanja.
52 Natančneje, iz javnega razpisa naj ne bi bilo jasno razvidno, da je treba, kadar se ponudnik odloči, da bo najel zasebno kurirsko službo, zunanjo ovojnico, ki jo priskrbi ta kurirska služba, šteti za samolepilno ovojnico v smislu zakonodaje, ki jo je treba zapečatiti s podpisom čez lepilni trak.
Utemeljenost razlogov v izpodbijani odločbi
53 Na tretjem mestu, tožeča stranka izpodbija utemeljenost treh očitkov Parlamenta, ki so podlaga za izpodbijano odločbo (glej točki 8 in 11 zgoraj).
– Zapečatenje zunanje ovojnice
54 Prvič, Parlament naj bi neutemeljeno navedel, da „je bila zunanja ovojnica kurirske službe zaprta, vendar nezapečatena“.
55 Najprej, ne bi naj bilo sporno, da je imela zunanja ovojnica, ki jo je priskrbela kurirska služba, vlogo pri varovanju zaupnosti ponudbe, saj je ostala nedotaknjena do takrat, ko jo je odprla komisija za ocenjevanje ponudb. Zato naj cilji iz člena 98(1) finančne uredbe ne bi bili ogroženi.
56 Dalje, zunanje ovojnice, ki jih priskrbi kurirska služba, naj bi bile plastificirane in zapečatene s sistemom zapiranja, ki zagotavlja, da jih ni mogoče odpreti, ne da bi se raztrgale. Zato naj ne bi šlo za samolepilne ovojnice v smislu člena 143 podrobnih pravil za izvajanje in točke 2(4) javnega razpisa in naj se zato določbe v zvezi s podpisom čez lepilni trak in dodaten lepilni trak, določen s tema določbama v primeru samolepilnih ovojnic, ne bi uporabljale za ovojnico, ki jo je v obravnavani zadevi priskrbela kurirska služba.
57 Poleg tega, tudi če bi priznali – kar tožeča stranka izpodbija – da je treba ovojnico, ki jo je priskrbela kurirska služba, šteti za samolepilno ovojnico v smislu člena 143 podrobnih pravil za izvajanje in točke 2(4) javnega razpisa, bi bilo treba priznati, da sistem zapiranja te ovojnice najmanj enakovredno zagotavlja zaupnost njene vsebine kot podpis počez in dodatni lepilni trak na navadni samolepilni ovojnici. V teh okoliščinah podpis predstavnika tožeče stranke na lepilni trak ne bi prinesel nobene dodatne koristi, kar zadeva zaupnost ponudbe.
58 Nazadnje, tožeča stranka se podredno na podlagi člena 277 PDEU sklicuje na neuporabo določb člena 143 podrobnih pravil za izvajanje, povzetih v točki 2(4) javnega razpisa, če bi bilo te treba razlagati tako, da so bile v obravnavani zadevi kršene, ker na ovojnici, ki jo je priskrbela kurirska služba, na dodatnem lepilnem traku ni bilo podpisa predstavnika tožeče stranke.
59 V utemeljitev te trditve tožeča stranka navaja, da bi take zahteve presegle to, kar je potrebno za zagotovitev zaupnosti ponudb. Presegle bi tudi zahteve iz člena 98(1) finančne uredbe in bi bile v nasprotju z načelom sorazmernosti.
60 Zato tožeča stranka meni, da bi Splošno sodišče moralo ugotoviti, da je ponudba izpolnjevala pogoje iz člena 98(1) finančne uredbe, in izpodbijano odločbo razglasiti za nično.
– Obveznost pošiljanja v dveh ovojnicah
61 Drugič, Parlament, ki je v izpodbijani odločbi poudaril, da „so bile ovojnice znotraj […] edina ovojnina, ki jo je zagotovil ponudnik“ (glej točko 11 zgoraj), tožeči stranki ne more utemeljeno očitati, da je zagotovila le notranje ovojnice, v katerih so bili izvirnik in kopiji ponudbe. Čeprav je zunanjo ovojnico tožeči stranki priskrbela kurirska služba, je bila namreč pošta, sestavljena iz zunanje ovojnice in dokumentov, ki sestavljajo ponudbo, v celoti poslana v Parlament na pobudo tožeče stranke. Za vse elemente, ki sestavljajo pošto, je treba šteti, da izvirajo od tožeče stranke.
– Stanje notranjih ovojnic
62 Tretjič, tožeča stranka izpodbija to, da očitek, „da je Parlament, ker so bile ovojnice znotraj […] močno raztrgane, tako da so bile skoraj povsem odprte […], ugotovil, da zaupnost ni zagotovljena in je zato ponudbo zavrgel“ (glej točko 11 zgoraj), utemeljuje zavrženje ponudbe brez preučitve.
63 Najprej, tožeča stranka opozarja, da ta trditev temelji le na izjavah Parlamenta, in se glede ugotavljanja dejstev zanaša na modrost Splošnega sodišča.
64 Dalje, tožeča stranka meni, da tudi če bi priznali, da so bile notranje ovojnice ob odpiranju ponudb raztrgane, niti zaupnost niti celovitost dokumentov, ki sestavljajo ponudbo, nista bili vprašljivi, saj ju je do takrat varovala zunanja ovojnica, ki je bila do posega komisije za ocenjevanje ponudb nedotaknjena. Zato tožeča stranka meni, da okoliščina, da so bile notranje ovojnice raztrgane, medtem ko celovitost zunanje ovojnice ni bila vprašljiva, Parlamentu ni omogočila izključitev ponudbe brez preučitve.
b) Trditve Parlamenta in Komisije
65 Svet in Komisija prerekata trditve tožeče stranke.
2. Presoja Splošnega sodišča
66 Tožeča stranka v okviru prvega tožbenega razloga izpodbija dejanski obstoj dejstev, ki jih je Parlament uporabil za podlago izpodbijane odločbe, in presojo, na podlagi katere ta dejstva, pod predpostavko, da so dokazana, utemeljujejo zavrženje njene ponudbe na podlagi člena 98(1) finančne uredbe, člena 143 podrobnih pravil za izvajanje in točke 2(4) javnega razpisa. Zato trdi, da so bile v obravnavani zadevi te določbe kršene.
a) Resničnost dejstev, ugotovljenih v izpodbijani odločbi
67 Ob upoštevanju obsega tega izpodbijanja je treba najprej preučiti vprašanje, ali lahko tožeča stranka dokaže, da je Parlament izpodbijano odločbo utemeljil z nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 11. februarja 1999 v zadevi Antillean Rice Mills in drugi proti Komisiji, C‑390/95 P, Recueil, str. I‑769, točka 29, in z dne 27. oktobra 2011 v zadevi Avstrija proti Scheucher-Fleisch in drugim, C‑47/10 P, ZOdl., str. I‑10707, točki 57 in 58 in navedena sodna praksa).
68 V zvezi s tem, kot je poleg tega tožeča stranka potrdila na obravnavi, ni sporno, da je bila ponudba tožeče stranke sestavljena iz izvirnika in dveh kopij in da je bil vsak od teh dokumentov vložen v manilsko samolepilno pisemsko ovojnico, katere zavihek je bil zapečaten s podpisom direktorja tožeče stranke in prelepljen s samolepilnim trakom. Prav tako ni sporno, da so bile nato te ovojnice vložene v zunanjo ovojnico, ki jo je priskrbela kurirska služba. Tudi ni sporno, da je ta zunanja ovojnica v službe Parlamenta prispela nedotaknjena in da ta ovojnica s sistemom samolepilnega zapiranja ni bila zapečatena s podpisom direktorja tožeče stranke čez dodatni lepilni trak. Vsa ta dejstva, ki jih tožeča stranka niti ne prereka niti niso izpodbita z nobenim dokumentom iz spisa, je treba šteti za dokazana.
69 Nasprotno pa je tožeča stranka na obravnavi opozorila, da ni mogla potrditi, da so bile tri notranje ovojnice, kot je Parlament navedel v izpodbijani odločbi, „zelo močno raztrgane, tako da so bile skoraj povsem odprte“, ko je komisija za ocenjevanje ponudb odprla zunanjo ovojnico.
70 Ta navedba v izpodbijani odločbi je povzeta iz zapisnika, ki ga je komisija za odpiranje ponudb, sestavljena iz uslužbencev različnih služb Parlamenta in uslužbenca Računskega sodišča, sestavila na koncu sestanka, na katerem so bile ob navzočnosti dveh ponudnikov odprte vse ponudbe, vložene v okviru zadevnega postopka oddaje javnega naročila v obravnavani zadevi. Prav tako je treba opozoriti, da tožeča stranka, ki je imela možnost navzočnosti pri odpiranju ponudb, pri tem ni sodelovala.
71 Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni navedla nobenega prima facie dokaza, da bi zbudila dvom o resničnosti dejanskih ugotovitev, navedenih v zapisniku, ki ga je sestavila komisija za odpiranje ponudb. V teh okoliščinah je treba te ugotovitve, ki niso izpodbite z nobenim dokumentom iz spisa, šteti za dokazane.
72 Zato je treba preveriti, ali so dejstva, kakor so bila ugotovljena, taka, da lahko upravičijo zavrženje ponudbe tožeče stranke, kar pomeni, da je treba na drugem mestu pojasniti obseg pravil, ki se uporabljajo v obravnavani zadevi in katerih jasnost ter deloma zakonitost tožeča stranka izpodbija.
b) Pravila, ki se uporabljajo
Obseg pravil, ki so uporabljena v izpodbijani odločbi
73 V nasprotju s trditvami tožeče stranke obveznosti ponudnikov, ki sodelujejo v postopku oddaje javnega naročila iz obravnavane zadeve, na področju pošiljanja ponudbe jasno izhajajo iz točke 2(2) in (4) javnega razpisa, katerega določbe so bile povzete v točkah 2 in 3 zgoraj.
74 Zato, prvič, so imeli ponudniki možnost, da sami osebno vložijo ponudbo v sprejemno službo Parlamenta ali jo pošljejo po pošti ali kurirski službi (točka 2(2) javnega razpisa). Drugič, ponudbe so morale v Parlament prispeti v dveh zapečatenih ovojnicah, pri čemer so morale biti na obeh ovojnicah napisane sprejemna služba, referenca javnega razpisa in navedba, „[…] naj ne odpira […]“ (točka 2(4), prvi pododstavek, javnega razpisa). Tretjič, če so se uporabile samolepilne ovojnice, so morale biti zapečatene, to pomeni „zalepljene z lepilnim trakom, čez katerega je podpisan pošiljatelj“, pri čemer je podpis lastnoročen ali opremljen z žigom podjetja (točka 2(4), tretji pododstavek, javnega razpisa). Četrtič, ponudniki so načeloma odgovorni za stanje, v katerem so prispele ovojnice z njihovo ponudbo, zato so bili pozvani, naj „posebej poskrbijo za kakovost pisemskih ovojnic, ki jih uporabijo“ (točka 2(4), drugi pododstavek, javnega razpisa). Petič, točka 2(4), četrti pododstavek, javnega razpisa je posebej določala, da „bo vsaka ponudba, ki ne zagotavlja zaupnosti vsebine do odpiranja vseh ponudb, samodejno zavržena“.
75 V nasprotju s trditvami tožeče stranke je iz določb javnega razpisa, povzetih v točki 74 zgoraj, jasno in nedvoumno razvidno, da morajo biti ponudbe vložene v dve ovojnici in da mora biti vsaka od njiju, če sta samolepilni, zapečatena. Glede pomena zadnjega izraza prav tako iz javnega razpisa povsem jasno izhaja, da to pomeni, da sta ovojnici zaprti in da je čez njun zavihek ter dodatni lepilni trak podpis pooblaščenega predstavnika ponudnika.
76 Zato je imel ponudnik, ki se je odločil za storitev kurirske službe, za izpolnitev obveznosti iz javnega razpisa možnost, da izbere, če značilnosti ovojnice kurirske službe to omogočajo, uporabiti to ovojnico kot drugo zunanjo ovojnico, kar je pomenilo, da jo je bilo treba zapečatiti s podpisom čez dodaten lepilni trak, navesti vse potrebno na ovojnico kurirske službe in uporabiti le eno notranjo ovojnico za ponudbo ali pa vsebino ponudbe vložiti v dve zapečateni ovojnici s potrebnimi navedbami in nato ti ovojnici vložiti v zunanjo ovojnico kurirske službe, ki je v teh okoliščinah ni bilo treba zapečatiti in nanjo navesti vsega potrebnega.
77 Nasprotno pa razlage tožeče stranke, da je treba zunanjo ovojnico kurirske službe, čeprav ni bila zapečatena v smislu, ki je bil pravkar naveden, šteti za eno od dveh ovojnic, ki se zahtevata v javnem razpisu, in ki izpolnjuje zahteve iz točke 2(4) navedenega razpisa, ni mogoče sprejeti. Tudi če bi namreč predpostavili, tako kot tožeča stranka, da sistem zapiranja ovojnic, ki jih priskrbi kurirska služba, z vidika varovanja zaupnosti njene vsebine zagotovi enako zaščito kot zapečatenje, ki se zahteva v javnem razpisu, ostaja dejstvo, da je treba za ponudnika, ki je kršil jasno, natančno in brezpogojno obveznost iz javnega razpisa, da svojo ponudbo predloži v dveh zapečatenih ovojnicah, šteti, da ni izpolnil zahtev, predpisanih za vse ponudnike, ki so se odločili predložiti ponudbo v okviru postopka oddaje javnega naročila v obravnavani zadevi.
78 Kršitev teh jasnih določb javnega razpisa pa je Parlamentu omogočila, da zavrže vsako neustrezno ponudbo, pravzaprav je to na podlagi točke 2(4), četrti pododstavek, navedenega javnega razpisa moral storiti, če je bilo poleg tega ocenjeno, da zaupnost te ponudbe do hkratnega odpiranja vseh ponudb ni mogla biti zagotovljena.
79 Iz tega izhaja, da je treba prva dva dela prvega tožbenega razloga, v okviru katerih je tožeča stranka navedla, da so pogoji, v katerih je poslala svojo ponudbo, z vidika zaupnosti pomenili enako zagotovilo kot zagotovila, ki bi izhajala iz stroge uporabe obveznosti, določene v javnem razpisu, in da je ob nejasnosti določb javnega razpisa treba šteti, da je ponudbo poslala v dveh zapečatenih ovojnicah, zavrniti.
Uporaba člena 143 podrobnih pravil za izvajanje in točke 2(4), tretji pododstavek, javnega razpisa v obravnavani zadevi
80 Tožeča stranka v okviru tretjega dela prvega tožbenega razloga kljub temu izpodbija zakonitost te obveznosti in zato uporabo določb točke 2(4), tretji pododstavek, javnega razpisa in člena 143 podrobnih pravil za izvajanje v obravnavani zadevi.
81 V zvezi s tem je treba opozoriti, da čeprav točka 2(4), tretji pododstavek, javnega razpisa s tem, da določa pošiljanje ponudb v dveh zapečatenih ovojnicah, povzema, ne da bi se od tega oddaljila, določbe v zvezi z zapečatenjem samolepilnih ovojnic iz člena 143(3) podrobnih pravil za izvajanje, pa se v obravnavani zadevi neposredno uporablja le prva od teh dveh določb. Vendar je tožeča stranka v odgovoru na vprašanje, ki ji je bilo postavljeno na obravnavi, potrdila, da se ugovor neuporabe, ki ga je vložila v utemeljitev tretjega dela prvega tožbenega razloga, nanaša tako na točko 2(4), tretji pododstavek, javnega razpisa kot na člen 143(3) podrobnih pravil za izvajanje.
82 Ne da bi se bilo treba izreči o vprašanju, ali se lahko tožeča stranka na podlagi člena 277 PDEU utemeljeno sklicuje na neuporabo člena 143(3) podrobnih pravil za izvajanje, ki se je v obravnavani zadevi uporabil le posredno (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 13. julija 1966 v zadevi Italija proti Svetu in Komisiji, 32/65, Recueil, str. 563, str. 594, in sodbo Splošnega sodišča z dne 20. septembra 2011 v združenih zadevah Regione autonoma della Sardegna in drugi proti Komisiji, T‑394/08, T‑408/08, T‑453/08 in T‑454/08, ZOdl., str. II‑6255, točke od 206 do 210 in navedena sodna praksa), zadostuje ugotoviti, da je ta ugovor, ki temelji na domnevni nezakonitosti teh določb glede na člen 98(1) finančne uredbe in načelo sorazmernosti, povsem neutemeljen.
83 Prvič, člen 143(3) podrobnih pravil za izvajanje in točka 2(4), tretji pododstavek, javnega razpisa namreč določata le pogoje, v katerih se lahko zahteva po zaupnosti ponudb iz člena 98(1) finančne uredbe šteje za izpolnjeno. Kot meni Parlament, člen 143 podrobnih pravil za izvajanje dopolnjuje člen 98(1) finančne uredbe, ne da bi bil z njim v nasprotju. Če pa bi potrdili tezo tožeče stranke, da je člen 143 podrobnih pravil za izvajanje v nasprotju s členom 98(1) finančne uredbe, ker določa pogoje, ki v zadnjenavedenem členu niso določeni, bi to pomenilo, da se načeloma izpodbija zakonitost vseh podrobnih pravil za izvajanje, ker je njihov cilj prav pojasniti in dopolniti osnovna pravila, določena v finančni uredbi.
84 Drugič, člen 143(3) podrobnih pravil za izvajanje in člen 2(4), tretji pododstavek, javnega razpisa tudi nista v nasprotju s splošnim načelom sorazmernosti. Po tem načelu akti institucij Unije ne smejo presegati tega, kar je primerno in potrebno za uresničitev ciljev zadevne zakonodaje, pri čemer se pri več primernih ukrepih izbere najmanj zavezujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti nesorazmerne s cilji, ki se jim sledi (glej sodbi Splošnega sodišča z dne 11. septembra 2002 v zadevi Pfizer Animal Health proti Svetu, T‑13/99, Recueil, str. II‑3305, točka 411, in z dne 9. septembra 2008 v zadevi Bayer CropScience in drugi proti Komisiji, T‑75/06, ZOdl., str. II‑2081, točka 223 in navedena sodna praksa).
85 Obveznost iz člena 143(3) podrobnih pravil za izvajanje in točke 2(4), tretji pododstavek, javnega razpisa omogoča, da se zaupnost ponudb, ki jih dobi komisija za ocenjevanje ponudb v dveh nedotaknjenih zapečatenih ovojnicah, šteje za zagotovljeno. To pravilo tako prispeva k pravni varnosti, s tem da odpravi vsakršno nevarnost samovoljne presoje pri odpiranju ponudb za zanemarljivo nizko ceno z vidika finančnih in tehničnih sredstev glede na vse stroške, ki jih povzroči priprava ponudbe. Tožeča stranka torej ne more utemeljeno trditi, da ta obveznost krši načelo sorazmernosti.
86 Iz tega sledi, da je treba ugovor neuporabe, ki ga navaja tožeča stranka, zavrniti.
c) Utemeljenost izključitve ponudbe tožeče stranke
87 Iz navedenega izhaja, da je Parlament s tem, da je pravilno ugotovil, da tožeča stranka ni spoštovala obveznosti pošiljanja ponudbe v dveh zapečatenih ovojnicah, to ponudbo upravičeno zavrgel.
88 Nobeden od ugovorov tožeče stranke v okviru tretjega dela prvega pritožbenega razloga ne more izpodbiti te presoje.
89 Prvič, ni sporno, kot je bilo ugotovljeno v točki 68 zgoraj, da tožeča stranka v nasprotju s svojimi trditvami ni izpolnila obveznosti pošiljanja ponudbe v dveh zapečatenih ovojnicah, saj upoštevna zakonodaja jasno določa formalnosti, ki morajo biti izpolnjene za zapečatenje ovojnice, in da zunanja ovojnica, ki jo je priskrbela kurirska služba, izbrala pa tožeča stranka in ki je bila samolepilna, kot je razvidno s fotografij, ki jih je tožeča stranka priložila tožbi, ni bila zapečatena.
90 Drugič, trditev tožeče stranke, da ji Parlament s tem, da je navedel, da „so bile ovojnice znotraj […] edina ovojnina, ki jo je zagotovil ponudnik“, ni mogel utemeljeno očitati, da je zagotovila le notranje ovojnice, v katerih so bili izvirnik in kopiji ponudbe, izhaja iz napačnega razumevanja izpodbijane odločbe.
91 V spornem odlomku navedene odločbe je namreč Parlament le navedel, da zunanje ovojnice, ki jo je priskrbela kurirska služba, ne more upoštevati pri presoji spoštovanja obveznosti pošiljanja ponudbe v dveh zapečatenih ovojnicah, ker ta zunanja ovojnica ni bila zapečatena. Kot je bilo opozorjeno v točki 76 zgoraj, pa bi morala tožeča stranka, da bi izpolnila zahtevo iz točke 2(4), tretji pododstavek, javnega razpisa, svojo ponudbo v dveh zapečatenih ovojnicah vložiti v zunanjo ovojnico kurirske službe.
92 Tretjič, kot je bilo ugotovljeno v točki 71 zgoraj, je treba šteti za dokazano, ne glede na dvome tožeče stranke o tem, da so bile notranje ovojnice ob odpiranju ponudb močno raztrgane.
93 Trditev tožeče stranke, da zaradi te okoliščine Parlament še ne more zavreči njene ponudbe, je treba zavrniti kot brezpredmetno, ker iz presoje v točki 77 zgoraj izhaja, da kršitev zahteve, ki se nanaša na pošiljanje ponudbe v dveh zapečatenih ovojnicah, zadostuje za utemeljitev tega zavrženja.
94 Ugotovitev Parlamenta, da čeprav je bila zunanja ovojnica ob odpiranju ponudb nedotaknjena, je dejstvo, da so bile notranje ovojnice močno raztrgane, vsekakor zadostovalo za dvom o zaupnosti ponudbe tožeče stranke, je treba potrditi. Ponudniki so bili na ta posebni vidik opozorjeni v točki 2(4), drugi pododstavek, javnega razpisa, v kateri je bilo navedeno, da se bo celovitost uporabljenih ovojnic štela za jamstvo zaupnosti in celovitosti vsebine ponudb.
95 Iz navedenega izhaja, da tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da je bila njena ponudba zavržena v nasprotju z veljavno zakonodajo, in je zato prvi tožbeni razlog treba zavrniti.
C – Drugi tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti
1. Trditve strank
96 Tožeča stranka v utemeljitev drugega tožbenega razloga navaja, da je Parlament s tem, da je zavrgel njeno ponudbo, ker ni bila zagotovljena zaupnost, čeprav je bila zunanja ovojnica nedotaknjena, in da ni predvidel nobenega drugega, za njene interese ugodnejšega ukrepa, kršil načelo sorazmernosti.
97 Parlament trditve tožeče stranke prereka.
2. Presoja Splošnega sodišča
98 Kot je bilo že opozorjeno v točki 84 zgoraj, v skladu s sodno prakso načelo sorazmernosti zahteva, da akti institucij Unije ne presegajo tistega, kar je primerno in potrebno za uresničitev legitimnih ciljev zadevne zakonodaje, pri čemer se pri več primernih ukrepih izbere najmanj zavezujoč, povzročene neugodnosti pa ne smejo biti nesorazmerne s cilji, ki se jim sledi (glej zgoraj v točki 84 navedeni sodbi Pfizer Animal Health proti Svetu, točka 411, in Bayer CropScience in drugi proti Komisiji, točka 223 in navedena sodna praksa).
99 Najprej je treba opozoriti, da člen 145 podrobnih pravil za izvajanje preprečuje, da bi bile odprte ponudbe, ki ne izpolnjujejo zahtev iz člena 143 navedenih podrobnih pravil. Kot je bilo opozorjeno v točki 81 zgoraj, pa točka 2(4), tretji pododstavek, javnega razpisa, za katero je bilo v okviru preučitve prvega tožbenega razloga ugotovljeno, da zahteve v obravnavani zadevi niso bile spoštovane, povzema določbe člena 143(3) podrobnih pravil za izvajanje. Iz tega izhaja, da Parlament ni mogel odpreti ponudbe tožeče stranke, ne da bi kršil člen 145 podrobnih pravil za izvajanje.
100 Poleg tega, kot je bilo v okviru presoje prvega tožbenega razloga ugotovljeno v točki 78 zgoraj, je Parlament smel zavreči ponudbo tožeče stranke, ker je ugotovil, da obveznost pošiljanja ponudb v dveh ovojnicah ni bila izpolnjena, in bi to tudi moral storiti, če bi bila zaupnost ponudbe vprašljiva. V točki 94 zgoraj pa je bilo tudi ugotovljeno, da je Parlament upravičeno podvomil o zaupnosti ponudbe tožeče stranke zaradi stanja, v katerem so bile notranje ovojnice.
101 Iz teh dveh razlogov je Parlament torej moral zavreči ponudbo tožeče stranke. Načelo sorazmernosti, katerega pomen je bil naveden v točki 98 zgoraj, pa se lahko uporabi le v primerih, v katerih ima izdajatelj izpodbijanega akta diskrecijsko pravico. Ker v obravnavani zadevi ne gre za tak primer, iz tega sledi, da je sklicevanje na to načelo v obravnavani zadevi brezpredmetno.
102 Poleg tega, ker tožeča stranka v okviru drugega tožbenega razloga trdi, da so bile obveznosti, ki so ji bile naložene v obravnavani zadevi, nesorazmerne, zadostuje opozoriti, da so bile trditve, ki se nanašajo na domnevno nesorazmernost obveznosti pošiljanja ponudb v dveh zapečatenih ovojnicah, zavrnjene v okviru presoje utemeljenosti ugovora neuporabe točke 2(4), tretji pododstavek, javnega razpisa in člena 143(3) podrobnih pravil za izvajanje.
103 Iz tega sledi, da je treba drugi tožbeni razlog zavrniti.
D – Tretji tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja
1. Trditve strank
a) Trditve tožeče stranke
Uporaba načela enakega obravnavanja
104 Tožeča stranka v okviru tretjega tožbenega razloga navaja, da je na dan vložitve tožbe sodelovala pri štirih javnih razpisih – med katerimi je tudi ta, ki je okvir tega spora – pod enakimi pogoji pošiljanja in da nobena od drugih treh ponudb, ki jih je predložila, ni bila zavržena brez preučitve zaradi neobstoja zaupnosti. Tožeča stranka meni, da različno obravnavanje, katerega predmet je bila ponudba v obravnavani zadevi, pomeni različno obravnavanje enakih položajev, ki ga ne upravičuje noben objektivni razlog. Zato trdi, da izpodbijana odločba krši načelo enakega obravnavanja. Navaja namreč, da v treh drugih postopkih, v katerih je sodelovala, „ni bilo nobene pripombe v zvezi s stanjem papirnatih ovojnic znotraj zunanje ovojnice kurirske službe“ niti glede zunanje ovojnice, ki jo je priskrbela kurirska služba.
Predlog za ukrep procesnega vodstva
105 Da bi lahko dokazala, da je položaj med ponudbo v obravnavani zadevi in ponudbami drugih treh javnih razpisov, v katerih je sodelovala, enak, tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, da Parlamentu v skladu s členom 64(3)(d) Poslovnika naloži, naj predloži zapisnike, ki so jih komisije za ocenjevanje ponudb pripravile v okviru javnih razpisov GENAFF11, HR/2011/EU in TM11/MT.
b) Trditve Parlamenta
106 Parlament trditve tožeče stranke prereka in nasprotuje predlogu za ukrep procesnega vodstva.
2. Presoja Splošnega sodišča
107 V skladu z ustaljeno sodno prakso dolžnost naročnikov, da spoštujejo načelo enakega obravnavanja, ustreza bistvu zakonodaje Unije na področju oddaje javnih naročil, ki se nanaša zlasti na spodbujanje razvoja učinkovite konkurence in določa merila za oddajo javnih naročil, ki naj bi tako konkurenco zagotavljala. Načelo enakega obravnavanja zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (glej zgoraj v točki 84 navedeno sodbo Bayer CropScience in drugi proti Komisiji, točka 236 in navedena sodna praksa; glej po analogiji tudi sodbo Sodišča z dne 3. marca 2005 v združenih zadevah Fabricom, C‑21/03 in C‑34/03, ZOdl., str. I‑1559, točki 26 in 27 in navedena sodna praksa).
108 Tožeča stranka v okviru tretjega tožbenega razloga navaja, da Parlament ni mogel zavreči njene ponudbe, ne da bi kršil načelo enakega obravnavanja, ker je druge ponudbe predložila pod enakimi pogoji, in da te druge ponudbe niso bile zavržene, ker niso bile poslane v dveh zapečatenih ovojnicah. Zato meni, da je bila v obravnavani zadevi obravnavana različno v primerljivem položaju, ne da bi bilo to različno obravnavanje objektivno utemeljeno.
109 Splošno načelo enakega obravnavanja, katerega člen 89(1) finančne uredbe pomeni pravilo za izvajanje na področju javnih naročil, bi se moralo uporabljati za ponudnike, ki sodelujejo pri nekem postopku oddaje javnega naročila. Če bi, kot trdi Parlament, sprejeli trditve tožeče stranke, bi to pomenilo kršitev tega načela glede drugih ponudnikov, ki so predložili ponudbo v postopku oddaje javnega naročila v obravnavani zadevi, saj bi bila tožeča stranka, ki glede obveznosti predložitve ponudbe v dveh zapečatenih ovojnicah ni bila v položaju, primerljivem z njihovim, obravnavana enako kot oni.
110 Poleg tega je glede predloga tožeče stranke, naj se v obravnavani zadevi obravnava primerljivo glede na obravnavo v drugih postopkih, treba opozoriti, da tudi če bi predpostavili, da je dejansko tudi druge ponudbe poslala nepravilno kot v obravnavani zadevi, s sklicevanjem na načelo enakega obravnavanja ne bi mogla uveljavljati koristi iz nezakonitosti. Iz preučitve prvih dveh tožbenih razlogov pa izhaja, da mora naročnik, če ponudnik ne izpolni obveznosti pošiljanja ponudbe v dveh ovojnicah, ki sta obe zapečateni, v skladu z zahtevami iz člena 143 podrobnih pravil za izvajanje in točke 2(4) javnega razpisa tako ponudbo zavreči.
111 V teh okoliščinah ni treba ugoditi predlogu za ukrep procesnega vodstva, ki ga zahteva tožeča stranka, saj rezultat tega ukrepa nikakor ne bi vplival na presojo tega tožbenega razloga.
112 Iz tega izhaja, da je treba tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev načela enakega obravnavanja, zavrniti.
E – Četrti tožbeni razlog: kršitev člena 41(2)(a) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
1. Trditve strank
113 Tožeča stranka v okviru četrtega tožbenega razloga navaja, da je izpodbijana odločba posamični ukrep, ki zanjo ni ugoden. Zato meni, da bi se morala pred sprejetjem navedene odločbe izjasniti v skladu s členom 41(2)(a) Listine o temeljnih pravicah. Meni, da bi lahko komisijo za ocenjevanje ponudb, če bi ta slišala njena pojasnila, prepričala, da je bila zaupnost ponudbe ohranjena, in bi bilo lahko odločeno drugače.
114 Parlament trditve tožeče stranke prereka.
2. Presoja Splošnega sodišča
115 Najprej je treba ugotoviti, da tožeča stranka v okviru četrtega tožbenega razloga navaja kršitev pravice do izjave pred sprejetjem izpodbijane odločbe. Meni namreč, da je navedena odločba neugoden posamični ukrep, sprejet v zvezi z njo, v smislu člena 41(2)(a) Listine o temeljnih pravicah. V tem okviru je treba njene trditve obravnavati z vidika načela spoštovanja pravice do obrambe, ki je splošno načelo prava Unije.
116 V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba obstoj kršitve pravice do obrambe presojati na podlagi posebnih okoliščin vsake zadeve, zlasti narave zadevnega akta, okvira njegovega sprejetja in pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (glej sodbo Sodišča z dne 18. julija 2013 v združenih zadevah Komisija proti Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, točka 102 in navedena sodna praksa).
117 Glede veljavnih pravil je treba opozoriti, da finančna uredba in podrobna pravila za izvajanje določajo vrste stikov med naročniki in ponudniki in da je cilj teh določb zagotoviti dostop udeležencev do postopkov oddaje javnih naročil ob spoštovanju načel preglednosti in enakega obravnavanja kandidatov. Nobena določba pa ne določa, da je naročnik zavezan zahtevati stališče ponudnika, preden zavrže njegovo ponudbo zaradi neizpolnitve formalnih zahtev, ki so določene v razpisni dokumentaciji in katerih spoštovanje je bistveno.
118 Glede vprašanja, ali lahko pravica do izjave pred sprejetjem izpodbijane odločbe, ki jo zatrjuje tožeča stranka, izhaja iz splošnega načela spoštovanja pravice do obrambe, je treba opozoriti, da je treba spoštovanje tega načela zagotoviti tudi, če ni posebne ureditve; da pa taka kršitev povzroči razglasitev ničnosti, je treba dokazati, da bi bil rezultat postopka ob neobstoju te nepravilnosti lahko drugačen (sodba Sodišča z dne 11. novembra 1987 v zadevi Francija proti Komisiji, 259/85, Recueil, str. 4393, točki 12 in 13).
119 V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da izpodbijana odločba pomeni zavzetje stališča glede ponudbe, poslane na pobudo tožeče stranke, in da edini razlogi za to odločbo izhajajo iz preučitve formalne predložitve dokumentov, ki jih je izdala tožeča stranka, v okviru postopka javnega razpisa, formalne zahteve, ki so jih morali izpolniti ponudniki, pa so bile natančno določene v javnem razpisu. Izpodbijana odločba zato ne temelji na nobeni dejanski ali pravni ugotovitvi, ki bi jo lahko tožeča stranka zakonito spregledala. Zato tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da bi jo moral Parlament pred sprejetjem izpodbijane odločbe zaslišati.
120 Poleg tega je treba tudi poudariti, drugič, da je moral Parlament, ker tožeča stranka ni izpolnila formalnih zahtev, določenih v javnem razpisu, kot je bilo ugotovljeno ob preučitvi prvih dveh tožbenih razlogov, ponudbo tožeče stranke zavreči. V teh okoliščinah možnost tožeče stranke, da predstavi stališča, ne bi mogla niti najmanj vplivati na izid njene ponudbe.
121 Zato je treba četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev domnevne pravice tožeče stranke do izjave pred sprejetjem izpodbijane odločbe, prav tako zavrniti, ne da bi bilo treba odločiti o vprašanju, ali se lahko na kršitev člena 41(2)(a) Listine o temeljnih pravicah veljavno sklicuje v okviru postopka oddaje javnega naročila proti naročniku.
122 Iz navedenega izhaja, da je treba tožbo zavrniti.
Stroški
123 V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka s predlogi ni uspela, se ji v skladu s predlogom Parlamenta naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Euris Consult Ltd se naloži plačilo stroškov.
Frimodt Nielsen | Dehousse | Collins |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 30. aprila 2014.
Podpisi