Zadeva T-481/08

Alisei

proti

Evropski komisiji

„Ničnostna tožba – Zunanji ukrepi in ERS – Dokončanje revizije in sprejetje končnega poročila – Akt, ki spada v izključno pogodbeni okvir – Nepristojnost – Neobstoj neposredne zadevnosti – Nedopustnost – Odškodninska tožba – Očitna nedopustnost“

Povzetek sklepa

1.      Ničnostna tožba – Tožba, ki se dejansko nanaša na pogodbeni spor – Nepristojnost sodišča Skupnosti

(člena 230 ES in 238 ES)

2.      Javna naročila Evropskih skupnosti – Projekti, ki jih v državah AKP financira Evropski razvojni sklad

(člen 230 ES)

3.      Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Pojem – Akti, ki ustvarjajo zavezujoče pravne učinke

(člen 230 ES)

4.      Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Kršitev načel dobrega upravljanja in preglednosti – Sklicevanje na popolnoma pogodbena razmerja

1.      Čeprav je treba dopis o vračilu dela predujma, izplačanega nepridobitnemu združenju v okviru nekaterih projektov razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči razlagati, kot da je bil z njim končan revizijski postopek v zvezi s pogodbami o donacijah, ki so se nanašale na zadevne projekte, in so bili s končnim poročilom, sprejetim z njim, potrjeni sklepi zunanjega revizorja, ga ni mogoče ločiti od pogodbenega okvira, ki ga predstavljajo te pogodbe. Revizija, ki jo je izvedel zunanji revizor, ki ga je izbrala Komisija, spada namreč na področje izvajanja pravic Komisije, ki izhajajo iz zadevnih pogodb, in torej tudi v pogodbeni okvir, opredeljen z navedenimi pogodbami. Zato je glede teh pogodb predlog za razglasitev ničnosti odločbe, ki jo domnevno vsebuje ta dopis, nedopusten.

(Glej točki 54 in 55.)

2.      V zvezi z javnimi naročili, ki uporabljajo finančno pomoč Evropskega razvojnega sklada (ERS), je namen posegov predstavnikov Komisije – ne glede na to, ali gre za odobritve ali zavrnitve odobritev, overitve ali zavrnitve overitev – le ugotoviti, ali so pogoji za financiranje izpolnjeni ali ne, medtem ko niti njihov namen niti njihov učinek ni kršiti načelo, po katerem zadevna naročila ostanejo nacionalna naročila, za katerih pripravo, pogajanja in sklenitev so pristojne le upravičene države članice. Zadevna podjetja, ki so ponudniki ali so jim bila dodeljena zadevna naročila, so v pravnih odnosih le z upravičeno državo, ki je odgovorna za naročilo, zato akti predstavnikov Komisije ne morejo učinkovati tako, da se glede teh podjetij odločba države AKP, ki je edina pristojna za sklenitev in podpis zadevnega naročila, nadomesti z odločbo te institucije. Te ugotovitve veljajo tudi za pogodbe o donacijah, ki jih je sklenila država AKP in ki se financirajo iz ERS.

Vendar te ugotovitve same po sebi ne zadostujejo za trditev, da je tožba za razglasitev ničnosti akta, ki ga je sprejela Komisija pri izvajanju svojih pristojnosti, če jo vloži posameznik, ki ga ta akt zadeva in na katerega je ta formalno naslovljen, pa čeprav spada v okvir pogodbenega postopka, nedopustna. Akt, sprejet v takih okoliščinah, je mogoče izpodbijati s tožbo pred Splošnim sodiščem, če dejansko vsebuje odločbo, ki jo je Komisija sprejela pri izvajanju svojih pristojnosti.

(Glej točke od 60 do 64.)

3.      Terjatve, ki se dolgujejo Evropskemu razvojnemu skladu (ERS) in jih je mogoče ugotoviti z revizijo, ki jo izvede Komisija ali je izvedena na njeno zahtevo, ne izhajajo iz same revizije, ampak iz okoliščine, da je stranka, ki je sklenila pogodbo, financirano iz ERS, kršila svoje pogodbene obveznosti. Z revizijskim poročilom se namreč le ugotovijo morebitne že obstoječe nepravilnosti in terjatve, ki izhajajo iz njih. Zadevno poročilo torej z ničimer ne spreminja pravnega položaja dolžnika terjatev. Poleg tega lahko zadevni dolžnik ugotovitve in sklepe iz revizijskega poročila izpodbija pred pristojnim sodiščem, in sicer v okviru katerega koli spora, ki se nanaša na zadevne terjatve.

Če je bila v revizijskem poročilu v zvezi s pogodbami, ki se financirajo iz ERS, ugotovljena terjatev, dolgovana ERS, je torej mogoče v zvezi z njo izdati nalog za izterjavo in po potrebi opomin dolžniku, to pa sta akta, ki sicer sama po sebi ne povzročita zavezujočih pravnih učinkov, ki lahko vplivajo na interese dolžnika.

Poleg tega sploh ni gotovo, da bo na podlagi revizijskega poročila, v katerem so bile ugotovljene terjatve, dolgovane ERS, sprejet akt, ki bo povzročil zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese dolžnika. Pa tudi če bi bil na podlagi revizijskega poročila v zvezi s pogodbami, ki se financirajo iz ERS, sprejet naknadni akt, ki bi imel za eno od pogodbenic zavezujoče pravne učinke, bi bilo zadevno revizijsko poročilo še vedno le pripravljalni akt pred sprejetjem naknadnega akta, le zadnjenavedeni akt pa bi lahko posegal v položaj zainteresirane stranke. Torej na podlagi sodne prakse odločbe Komisije, s katero se konča revizija in v kateri se s sprejetjem končnega poročila potrdijo sklepi zunanjega revizorja, ni mogoče izpodbijati z ničnostno tožbo pred Splošnim sodiščem.

(Glej točke 67 in od 71 do 75.)

4.      Kar zadeva pogodbene spore, le z navedbo pravnih pravil, ki ne izhajajo iz pogodbe, ampak jih morajo stranke upoštevati, ni mogoče spremeniti pogodbene narave spora, zato stranke, ki se sklicuje na ta pravila, tudi ni mogoče izvzeti iz sodne pristojnosti sodišča, ki odloča v zadevnem sporu. Sicer bi se lahko narava spora in tako tudi pristojno sodišče spreminjala glede na standarde, na katere se sklicujejo stranke, kar bi bilo v nasprotju s pravili stvarne pristojnosti posameznih sodišč.

Poleg tega za institucije Skupnosti veljajo obveznosti, ki izhajajo iz splošnega načela dobrega upravljanja v zvezi z zadevnimi subjekti le v okviru izvajanja upravnih odgovornosti teh institucij. Nasprotno, če je odnos med Komisijo in tožečo stranko očitno pogodben, lahko tožeča stranka Komisiji očita le kršitve pogodbenih določil ali prava, ki se uporablja za pogodbo. V takšnem primeru se tožeča stranka v tožbi ne more sklicevati le na nepogodbeno odgovornost Skupnosti in domnevo, da je Komisija kršila načeli dobrega upravljanja in preglednosti, ampak mora opredeliti tudi pogodbeno ali nepogodbeno podlago obveznosti, ki naj bi jih institucija kršila.

(Glej točke od 94 do 96.)