Združeni zadevi T‑721/18 in T‑81/19
Zoï Apostolopoulou
in
Anastasia Apostolopoulou-Chrysanthaki
proti
Evropski komisiji
Sodba Splošnega sodišča (deveti senat) z dne 21. decembra 2021
„Nepogodbena odgovornost – Sporazumi o dodelitvi nepovratnih sredstev, sklenjeni v okviru različnih programov Unije – Kršitev pogodbenih določb s strani družbe upravičenke – Upravičeni stroški – Preiskava OLAF – Likvidacija družbe – Izterjava od družbenikov navedene družbe – Izvršba – Trditve zastopnikov Komisije pred nacionalnimi sodišči – Določitev tožene stranke – Nespoštovanje formalnih zahtev – Delna nedopustnost – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice“
1. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve – Označitev predmeta spora – Kratek povzetek navajanih razlogov – Tožba za povrnitev škode, ki jo je povzročila institucija Unije – Predlog, naj se tej instituciji odredi določeno ravnanje – Odredba o prepovedi – Dopustnost
(Statut Sodišča, člena 21, prvi odstavek, in 53; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 76(d))
(Glej točke od 86 do 89.)
2. Sodni postopek – Vloga, s katero se postopek začne – Formalne zahteve – Označitev predmeta spora – Kratek povzetek navajanih razlogov – Tožba za povrnitev škode, ki jo je povzročila institucija Unije – Predlog, naj se tej instituciji odredi določeno ravnanje – Odredba, naj se nekaj stori – Nenatančnost – Nedopustnost
(Statut Sodišča, člena 21, prvi odstavek, in 53; Poslovnik Splošnega sodišča, člen 76(d))
(Glej točke od 90 do 93.)
3. Sodni postopek – Ugovor litispendence – Istovetnost strank, predmeta in tožbenih razlogov v dveh tožbah – Odškodninske tožbe za povrnitev različne nepremoženjske škode – Neobstoj istovetnosti predmeta – Dopustnost
(Glej točke od 98 do 105.)
4. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Nezakonitost – Civilna družba, ki je prejela financiranje v okviru različnih programov Unije – Nacionalni postopki izvršbe za izterjavo dela teh financiranj od družbenikov te družbe – Predstavitev različnih trditev o navedeni družbi in njenih družbenikih s strani pravnih zastopnikov Komisije pred nacionalnimi sodišči – Dejanje, ki ne pomeni nezakonitosti
(člen 340, drugi odstavek, PDEU)
(Glej točke od 126 do 131 in od 151 do 156.)
5. Nepogodbena odgovornost – Pogoji – Dovolj resna kršitev pravnega pravila, s katerim so posameznikom podeljene pravice – Pravno pravilo, s katerim so posameznikom podeljene pravice – Pojem – Načelo postopkovne lojalnosti, potrjeno v nacionalnem pravu – Izključitev – Neobstoj nezakonitosti, ki bi lahko povzročila nepogodbeno odgovornost Unije
(člen 340, drugi odstavek, PDEU)
(Glej točke od 157 do 166.)
Povzetek
Tožeči stranki sta edini družbenici Koinonia Tis Pliroforias Anoichti Stis Eidikes Anagkes – Isotis (v nadaljevanju: Isotis), grške neprofitne civilne družbe, ki je bila ustanovljena januarja 2004. Na datum ustanovitve je družba Isotis na podlagi nacionalne zakonodaje imela pravno osebnost. Tako so njeni upniki za plačilo svoje terjatve lahko vložili tožbo proti družbenicama šele po prenehanju in likvidaciji družbe in pod pogojem, da sredstva te družbe niso zadostovala za plačilo upnikom.
Družba Isotis je z Evropsko skupnostjo, ki jo je zastopala Komisija Evropskih skupnosti, sklenila več pogodb za uresničitev nekaterih projektov v okviru različnih programov Unije. Komisija je februarja 2010 v zvezi z nekaterimi od teh pogodb opravila finančno revizijo. V dokončnem revizijskem poročilu je bilo ugotovljeno, da so vsi izdatki, ki jih je družba Isotis prijavila med izvajanjem pogodb, ki so bile predmet te revizije, neupravičeni in da je treba izterjati vse ustrezne zneske, ki so bili plačani družbi Isotis. Decembra 2010 je bil proti družbi Isotis uveden postopek likvidacije. Komisija je nato aprila in junija 2011 iz naslova pogodb, ki so bile februarja 2010 predmet revizije, izdala več opominov. Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) je po preiskavi, ki jo je opravil v zvezi z morebitnimi goljufijami, ki naj bi jih v škodo finančnim interesom Unije storila med drugim družba Isotis, oblikoval priporočila, naj se sprejmejo primerni ukrepi in obvestijo grški pravosodni organi zaradi suma o obstoju kaznivega dejanja goljufije v škodo navedenim finančnim interesom.
Tožbo, ki jo je družba Isotis vložila na podlagi člena 272 PDEU, je Splošno sodišče zavrnilo(1) in tej družbi med drugim naložilo vračilo finančnih prispevkov, ki jih je prejela na podlagi pogodb, ki so bile februarja 2010 predmet revizije. Sodišče je pritožbo, vloženo zoper to sodbo, zavrnilo.(2)
Vzporedno s pogodbami, ki so bile februarja 2010 predmet revizije, je Skupnost z več sopogodbenimi strankami s sedežem v različnih državah članicah Unije, med drugim z družbo Isotis, sklenila pogodbo za izvedbo projekta REACH112. Komisija je septembra 2013 izdala opomin za izterjavo določenega zneska, ker družba Isotis ni več sodelovala pri tem projektu. Splošno sodišče je ugodilo tožbi družbe Isotis v zvezi s stroški, ki jih je prijavila za prvo referenčno obdobje projekta REACH112, in ji naložilo, naj Komisiji plača preostali znesek, katerega vračilo jo zahtevala ta institucija,(3) povečan za zamudne obresti.
Komisija je septembra 2017 tožečima strankama vročila tri izvršilne naslove, ki jih je izdalo Monomeles Protodikeio Athinon (okrožno sodišče v sestavi sodnika posameznika v Atenah, Grčija). Sodbo, s katero je to sodišče delno ugodilo ugovoru zoper izvršbo, ki sta ga vložili tožeči stranki, je Efeteio Athinon (pritožbeno sodišče v Atenah, Grčija) razveljavilo. Zadnjenavedeno sodišče je ugodilo ugovoru ob upoštevanju dejstva, da grško pravo, ki se je uporabljalo, ni dovoljevalo, da se proti tožečima strankama opravi izvršba, čeprav sta bili tožeči stranki edini družbenici družbe Isotis, in da je bilo tako izvršbo mogoče predlagati samo proti pravni osebi družbi Isotis.
Tožeči stranki sta decembra 2018 in februarja 2019 vložili tožbi, katerih namen je bil med drugim doseči povrnitev škode, ki sta jo domnevno utrpeli, ker so njun ugled in dostojanstvo oškodovali na eni strani zastopniki Komisije in uslužbenec urada OLAF v okviru postopka ugovora zoper izvršbo (v nadaljevanju: zadeva T‑721/18) in na drugi strani zastopniki Komisije v okviru pritožbenega postopka (v nadaljevanju: zadeva T‑81/19).
Ti tožbi je Splošno sodišče zavrglo kot delno nedopustni in zavrnilo kot delno neutemeljeni. Ti zadevi sta bili za Splošno sodišče priložnost, da preuči občutljivo vprašanje, koliko lahko tožeči stranki, edini družbenici družbe Isotis, dobita povrnjeno nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpeli zaradi različnih trditev, ki so jih pravni zastopniki Komisije izrazili pred grškima sodiščema.
Presoja Splošnega sodišča
Splošno sodišče je v zvezi z dopustnostjo tožb na prvem mestu obravnavalo domnevno nenatančnost tožb. Tako je Splošno sodišče poudarilo, prvič, da je treba predlog tožečih strank, naj se Komisiji naloži, da se v prihodnje vzdrži vsakršnega kršenja njunih osebnostnih pravic, šteti za predlog za izdajo odredbe o prepovedi. Taka odredba kot ena od oblik, ki jih lahko ima odškodnina v naravi, ki jo dodeli sodišče Unije, se lahko uresniči samo, če je nepogodbena odgovornost Unije že ugotovljena. Zato je Splošno sodišče ugotovilo, da je ta predlog tožečih strank dopusten, ker je neposredno povezan s predmetom obravnavanega spora in ker tožeči stranki predlagata povrnitev nepremoženjske škode, ki jo pomeni oškodovanje njunega ugleda, za katero je po njunem mnenju odgovorna Komisija.
Drugič, Splošno sodišče je poudarilo, da predlog tožečih strank, naj se Komisiji naloži, da poda javno izjavo za povrnitev njunega ugleda, pomeni predlog za izdajo odredbe, naj se nekaj stori. Vendar je pojasnilo, da čeprav ima na podlagi sodne prakse odškodnina v naravi lahko obliko take odredbe, ki jo sodišče Unije naslovi na Komisijo, mora predlog za izdajo odredbe izpolnjevati zahteve glede jasnosti in natančnosti.(4) V obravnavanem primeru je Splošno sodišče menilo, da predlog tožečih strank ni dopusten, ker na eni strani ti stranki v tožbah nista natančneje navedli ne oblike, ki bi jo izjava za povrnitev njunega ugleda morala imeti, ne načina, kako bi morala biti podana, ter ker na drugi strani nista dali zadostnih pojasnil o točnem obsegu svojega predloga.
Na drugem mestu, Splošno sodišče je ugotovilo, da ker tožbi nimata strogo enakega predmeta, ni litispendence in je zato tožba v zadevi T‑81/19 dopustna. Čeprav sta bili obe tožbi vloženi na isti pravni podlagi(5) ter čeprav potekata med istimi strankami in se nanašata na povrnitev nepremoženjske škode, ki jo je Komisija domnevno povzročila vsaki od tožečih strank, namreč škoda, katere povrnitev se zahteva, ni enaka, ker so vzrok zanjo različna dejanja. Na eni strani bi namreč ponovitev domnevno lažnivih in obrekljivih trditev v okviru pritožbenega postopka lahko sama po sebi povzročila škodo, ki je ločena od prvotno povzročene škode. Na drugi strani je Komisija v okviru istega postopka predstavila nove trditve, ki bi ob domnevi, da so škodljive, lahko povzročile nepremoženjsko škodo, ločeno od škode, ki jo tožeči stranki uveljavljata v zadevi T‑721/18.
Splošno sodišče je v zvezi z utemeljenostjo na prvem mestu analiziralo ravnanje, ki se je očitalo Komisiji. Tako je Splošno sodišče poudarilo, da so zastopniki Komisije v pisanjih, vloženih v okviru postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka, tožečima strankama očitali ne to, da sta krivi goljufivih ravnanj, temveč to, da sta imeli dejavno vlogo pri vodenju družbe Isotis. Preproste trditve v zadevi T‑721/18, da sta tožeči stranki imeli dejavno vlogo pri vodenju družbe Isotis, vključno z upravljanjem financiranj Unije, tako ni mogoče šteti za obtožbo, da sta goljufali. Enako v zadevi T‑81/19 trditve zastopnikov Komisije v pritožbenem postopku, s katerimi so izpodbijali obstoj pravne osebnosti družbe Isotis, same po sebi ne pomenijo, da sta tožeči stranki obtoženi goljufije, ki bi škodila finančnim interesom Unije.
Na drugem mestu je Splošno sodišče preverilo, ali to, da so zastopniki Komisije napačno trdili, da sta tožeči stranki imeli dejavno vlogo pri vodenju družbe Isotis, ter v okviru postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka navedli nekatere dejanske trditve, s katerimi so izpodbijali obstoj pravne osebnosti družbe Isotis, pomeni nezakonito ravnanje, ki bi lahko povzročilo nepogodbeno odgovornost Unije. Splošno sodišče je zavrnilo trditve tožečih strank o kršitvi njune pravice do človekovega dostojanstva,(6) v skladu s katerimi je Komisija to pravico kršila s tem, da ju je v postopku na prvi stopnji in pritožbenem postopku predstavila kot osebi, ki sta ogoljufali Komisijo in Unijo, ker te trditve temeljijo na napačni premisi. Poleg tega je opozorilo, da je pravica do uveljavljanja svojih pravic pred sodišči, enako kot sodni nadzor, ki je posledica uveljavljanja te pravice, vsekakor izraz splošnega pravnega načela, skupnega državam članicam.(7) Pojasnilo je namreč, da trditve tožečih strank pomenijo, da bi predstavitev vsakega argumenta, s katerim bi Komisija hotela dokazati njuno goljufivo ravnanje, v okviru postopka ugovora zoper izvršbo nujno povzročila kršitev njune pravice do dostojanstva, zaradi katere bi lahko nastala nepogodbena odgovornost Unije, če bi grški sodišči zadevni argument zavrnili. Če pa bi bilo treba te trditve sprejeti, bi to omejilo pravico Komisije, da začne postopek pred nacionalnimi sodišči, da bi dosegla izvršbo sodbe Splošnega sodišča, s katero ji je priznana terjatev,(8) v skladu z obveznostmi, da zagotavlja dobro upravljanje sredstev Unije in da preprečuje goljufije in vsa druga nezakonita dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije.(9)
Na tretjem in zadnjem mestu je Splošno sodišče zavrnilo trditev, ki sta jo tožeči stranki izrazili v zadevi T‑81/19, v skladu s katero je ravnanje Komisije nezakonito, ker krši načelo postopkovne lojalnosti. Poudarilo je namreč, najprej, da se tožeči stranki ne sklicujeta na kršitev pravnega pravila Unije, s katerim so posameznikom podeljene pravice, ki je eden od pogojev za uveljavljanje nepogodbene odgovornosti Unije, temveč na kršitev načela, ki je potrjeno v nacionalnem pravu in ni bilo potrjeno v pravu Unije. Dalje, Splošno sodišče je opozorilo na pristojnost nacionalnih sodišč za nadzor nad pravilnostjo izvršilnih dejanj, sprejetih v okviru izvršbe,(10) in ugotovilo, da je moralo pritožbeno sodišče v Atenah zagotoviti, da je ravnanje zastopnikov Komisije v okviru postopka ugovora zoper izvršbo, ki je potekal pred njim, skladno z načelom postopkovne lojalnosti. Nazadnje, Splošno sodišče je pojasnilo, da kljub dejstvu, da je edino pristojno za odločanje o tožbah zaradi nepogodbene odgovornosti Unije ali njenih uslužbencev,(11) v okviru take tožbe ne more odločiti o domnevni kršitvi nacionalnega procesnopravnega pravila s strani Komisije v okviru spora, povezanega z izvršitvijo sodbe Splošnega sodišča, ki poteka pred nacionalnim sodiščem, ne da bi poseglo v pristojnosti, ki so temu sodišču izrecno pridržane, in posledično v razdelitev pristojnosti med sodiščem Unije in nacionalnimi sodišči, določeno s Pogodbo DEU.