SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (prvi senat)
z dne 12. julija 2007(*)
„Osebje, zaposleno v skupnem podjetju JET – Uporaba drugačnega pravnega statusa od statusa začasnega uslužbenca – Odškodnina za utrpljeno premoženjsko škodo“
V zadevi T-144/02,
Richard J. Eagle, z bivališčem v Oxonu (Združeno kraljestvo), in 12 drugih tožečih strank, katerih imena so v prilogi, zastopa pa jih D. Beard, barrister,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopa J. Currall, zastopnik,
tožena stranka,
ob sodelovanju
Sveta Evropske unije, ki ga zastopata J.-P. Hix in B. Driessen, zastopnika,
intervenient,
zaradi določitve, po sodbi Sodišča prve stopnje z dne 5. oktobra 2004 v zadevi Eagle in drugi proti Komisiji (T-144/02, ZOdl. str. II-3381), zneska povračila premoženjske škode, ki jo je utrpela vsaka tožeča stranka, ker v času opravljanja dela v skupnem podjetju Joint European Torus (JET) ni bila zaposlena kot začasni uslužbenec Evropskih skupnosti,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (prvi senat),
v sestavi B. Vesterdorf, predsednik, M. Jaeger in H. Legal, sodnika,
sodna tajnica: C. Kristensen, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 20. marca 2007
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje in postopek
1 S sodbo z dne 5. oktobra 2004 v zadevi Eagle in drugi proti Komisiji (T-144/02, ZOdl., str. II-3381, v nadaljevanju: vmesna sodba) je Sodišče prve stopnje razsodilo, da je Komisija s tem, da tožečim strankam v nasprotju s statutom skupnega podjetja Joint European Torus (JET) ni ponudila pogodb za začasne uslužbence, krivdno protipravno ravnala, zaradi česar je postala Evropska skupnost odgovorna, da so zaradi tega protipravnega dejanja izgubile resno možnost, da se zaposlijo kot začasni uslužbenci, in da je škoda tožečih strank razlika med dohodki, povezanimi z ugodnostmi in s pravicami do pokojnine, ki bi jih zainteresirane osebe prejele ali pridobile, če bi delale za projekt JET kot začasni uslužbenci, in dohodki, povezanimi z ugodnostmi in s pravicami do pokojnine, ki so jih dejansko prejele ali pridobile kot pogodbeno osebje (točke 141, 157 in 164 vmesne sodbe).
2 Vseeno pa je Sodišče prve stopnje, ki je presodilo, da bi morale tožeče stranke predložiti odškodninske zahtevke v razumnem roku, ki ne bi smel preseči petih let od trenutka, ko so izvedele za diskriminatoren položaj, zoper katerega so se pritoževale, razsodilo, da bi bilo treba odškodnino za vsako tožečo stranko izračunati od datuma začetka veljavnosti najstarejše pogodbe, ki jo je ta sklenila ali podaljšala, pri čemer ta datum ne sme biti več kot pet let starejši od dne predložitve njenega odškodninskega zahtevka Komisiji (točka 71 vmesne sodbe).
3 Ker Sodišče prve stopnje ni moglo določiti odškodnine za vse tožeče stranke, je z vmesno sodbo (točka 167) z dne 5. oktobra 2004 določilo načela in merila, na podlagi katerih naj bi stranke sklenile sporazum, če pa do tega ne bi prišlo, bi predložile Sodišču prve stopnje zahtevke z zneski.
4 Tako so morale stranke:
1. določiti delovno mesto in naziv, ki naj bi ustrezala nalogam, ki jih je opravljala vsaka tožeča stranka, če bi jim bila ponujena pogodba za začasnega uslužbenca na dan začetka veljavnosti najstarejše pogodbe, ki jo je ta sklenila ali podaljšala, pri čemer ta datum ne sme biti več kot pet let starejši od dne predložitve njenega odškodninskega zahtevka (točki 166 in 168 vmesne sodbe);
2. vzpostaviti primerno kariero za vsako zainteresirano osebo od njene zaposlitve dalje in največ do začetka zgoraj navedenega obdobja zadnjih petih let, pri čemer bi morale upoštevati:
– povprečno rast dohodkov iz dela in naziv, ki ustrezata uslužbencu Evropske skupnosti za atomsko energijo (Euratom), eventualno zaposlenega pri JET,
– morebitna napredovanja, do katerih bi bila lahko v tem obdobju zainteresirana oseba upravičena glede na naziv in na delovno mesto, pri čemer je treba izhajati iz povprečnega števila napredovanj začasnih uslužbencev Euratom v podobnem položaju (točka 169 vmesne sodbe);
3. izvesti primerjavo med položajem začasnega uslužbenca Skupnosti in položajem pogodbenega uslužbenca na podlagi neto zneskov, pri čemer je treba odšteti prispevke, dajatve in druge odbitke, ki bi bili izvedeni na podlagi veljavne zakonodaje (točka 170 vmesne sodbe).
5 Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da se obdobje, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, začne z datumom začetka veljavnosti najstarejše pogodbe, ki je sklenjena ali podaljšana v obdobju petih let pred datumom predložitve odškodninskega zahtevka in se konča na dan, ko je zainteresirana stranka prenehala delati za projekt JET, če je do tega prišlo pred koncem projekta 31. decembra 1999, ali na 31. december 1999, če je za projekt JET delala do konca (točka 171 vmesne sodbe).
6 Na koncu je Sodišče prve stopnje razsodilo, da je treba odškodnino, ki nadomešča izgubo dohodkov in s tem povezanih ugodnosti v skladu s Protokolom o privilegijih in imunitetah uradnikov in uslužbencev Evropskih skupnosti ter je izračunana tako, da se upošteva davek Skupnosti, razumeti kot neto znesek po odbitku vseh davkov in da ne more biti predmet nacionalnih davčnih odbitkov (točka 173 vmesne sodbe).
7 Ker stranke niso mogle skleniti sporazuma o vseh točkah v zvezi z natančno določitvijo odškodnine vsaki tožeči stranki, so Sodišču prve stopnje 28. oktobra 2005 posredovale zahtevke z zneski.
8 Z ukrepom procesnega vodstva, vročenim 19. decembra 2006, je Sodišče prve stopnje v skladu s členom 64 Poslovnika pozvalo stranke, naj podajo informacije in pojasnila glede razhajanj med njimi v zvezi z oceno škode vsake tožeče stranke.
9 Tožeče stranke so na pozive Sodišča prve stopnje odgovorile z dopisom, ki so ga vložile v sodnem tajništvu 19. februarja 2007. Komisija je predložila stališča na odgovore tožečih strank z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu 1. marca 2007.
10 Stranke, ki so po ukrepu procesnega vodstva v odgovorih na pozive Sodišča prve stopnje pojasnile svoje zahtevke z zneski, so navedle, da so že razrešile določena nesoglasja in izpostavile še sporne točke.
11 Predsednik prvega senata Sodišča prve stopnje je s sklepom z dne 7. marca 2007 zaradi nepravočasnosti zavrgel predlog za intervencijo, ki ga je vložilo Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska 27. februarja 2007, v skladu z določbami člena 115(1), v povezavi z določbami člena 116(1) Poslovnika.
12 Stranke so ustne navedbe in odgovore na vprašanja Sodišča prve stopnje podale na obravnavi 20. marca 2007. Komisija je predstavila popravljeno različico prilog k svojim stališčem z dne 1. marca 2007.
13 Na koncu obravnave je predsednik tožečim strankam dal enotedenski rok za posredovanje morebitnih sprememb dokumentov, ki jih je Komisija predložila na obravnavi. Predsednik je sledil predlogu tožečih strank in je 27. marca 2007 Komisiji podaljšal rok do 30. marca, njim pa do 3. aprila 2007, da bi tožena stranka lahko vnesla še zadnje popravke v zahtevke z zneski in da bi tožeče stranke v zvezi z njimi lahko oblikovale stališča.
14 Ustni postopek se je končal 17. aprila 2007.
Predlogi strank
15 Tožeče stranke Sodišču prve stopnje predlagajo, naj:
– naloži Komisiji, naj tožečim strankam plača odškodnino za izgubo dohodkov iz dela in drugih ugodnosti zaradi kršitve prava Skupnosti v njihovo škodo, pri čemer odškodninski zahtevek 31. oktobra 2005 za vse tožeče stranke skupaj znaša 2.629.269 britanskih funtov (GBP);
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
16 Komisija, ob intervenciji Sveta, Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– ji naloži, naj tožečim strankam plača odškodnino na podlagi vmesne sodbe, skladno z njenimi stališči za vse tožeče stranke v skupni višini 574.424 GBP na 31. oktober 2005;
– naj se ji naloži polovica stroškov tožečih strank.
Pravo
Obseg spora rationae personae
17 Tožeče stranke so v odgovoru na vprašanja Sodišča prve stopnje navedle, da trije izmed njih, T. F. Atkins, E. Junger in J. Fanthome, niso postavili odškodninskega zahtevka.
18 Posledično mora Sodišče prve stopnje to upoštevati in ugotoviti, da 10 od 13 tožečih strank vlaga odškodninske zahtevke.
19 Poleg tega je treba upoštevati umik predloga, ki ga je oblikovala Komisija v stališčih z dne 1. marca 2007 in s katerim se je Sodišču prve stopnje predlagalo, naj odloči o vprašanju morebitnega pobotanja odškodnine, ki jo bo Komisija morala plačati M. Waltonu pri izvršitvi te sodbe, in terjatve, za katero institucija navaja, da jo ima v skladu s svojo odločbo z dne 27. maja 2005 do zainteresirane osebe (glej na področju pobotanja terjatev sodbo Sodišča prve stopnje z dne 17. januarja 2007 v zadevi Grčija proti Komisiji, T-231/04, točka 11 in naslednje).
Višina odškodninskih zahtevkov
20 Komisija, ne da bi podala ugovor nedopustnosti, trdi, da naj bi bili odškodninski zahtevki tožečih strank za obdobje, za katero so upravičene do odškodnine, ki je bilo določeno z vmesno sodbo (1995–1999), več kot enainpolkrat višji kot na začetku. Meni, da čeprav so bili ti zahtevki, ki so jih zainteresirane osebe prilagodile zlasti glede na informacije, ki jim jih je posredovala Komisija med pogajanji, pa ta precejšen dvig zahtevkov tožečih strank ne bi mogel biti v skladu z določbami člena 44 Poslovnika.
21 Načelno je treba poudariti, da je Sodišče v zadevi, v kateri je v vmesni sodbi določilo način izračuna utrpljene škode in v kateri je odredilo izvedensko mnenje, dopustilo zvišanje začetnih zahtevkov, tako da je take spremenjene zahtevke sprejelo kot dopustne. Presodilo je, da so bili navedeni zahtevki dopustni, celo nujni, in da so se razvili iz tistih v tožbi zlasti zato, prvič, ker je določilo potrebne elemente za izračun škode v vmesni sodbi, in drugič, ker natančna sestava škode in natančen način izračuna odškodnin še nista bila predmet pogajanj. Sodišče je dodalo, da je v izreku vmesne sodbe pozvalo stranke, naj predložijo zahtevke z zneski, če se ne bodo sporazumele o zneskih škode. Zaključilo je, da bi bil ta poziv brez smisla in učinka, če stranke po razglasitvi navedene sodbe ne bi mogle oblikovati drugačnih zahtevkov od tistih v svoji tožbi (sodba Sodišča z dne 27. januarja 2000 v zadevi Mulder in drugi proti Svetu in Komisiji, C-104/89 in C-37/90, Recueil, str. I-203, točke od 38 do 40).
22 Ker je vmesna sodba določila obdobje, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, njeno sestavo in način, ki mu je treba slediti za izračun natančnega zneska odškodnine za vsako tožečo stranko, je moralo biti prav tako v tem primeru mogoče spremeniti zneske v zahtevkih vsake tožeče stranke po razglasitvi te sodbe.
23 Poleg tega iz spisa izhaja, da so odškodninski zahtevki tožečih strank z dne 28. oktobra 2005, ki so spremenjeni zaradi vmesne sodbe, nižji in ne višji glede na prvotne zahtevke, če se upošteva njihov celotni znesek in ne le, kot je to storila tožena stranka, del prvotnih zahtevkov, ki se nanašajo na obdobje, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine.
24 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba stališče Komisije o višini končnih zahtevkov zavrniti kot neupoštevno.
Uvodne ugotovitve
25 Predmet te sodbe je določiti odškodnino za vsako tožečo stranko za povračilo škode, ki izhaja iz protipravnosti, ki je bila ugotovljena v vmesni sodbi, skladno z načeli in merili, ki jih je ta postavila in ki so navedena zgoraj v točkah od 1 do 6, zato ker se stranke niso v celoti sporazumele o vseh točkah, da bi uveljavile načela in merila, ki jih je določilo Sodišče prve stopnje.
26 Najprej je treba pripomniti, da vmesna sodba ni bila izpodbijana ne na podlagi načela priznanja odgovornosti Skupnosti zaradi ugotovljene protipravnosti, ne na podlagi načela priznanja škode, ki so jo utrpele tožeče stranke, katerih pravice za povračilo so bile omejene na obdobje največ petih let, ne glede načel in meril za določitev odškodnine za vsako tožečo stranko. Ta sodba je torej postala pravnomočna v vseh točkah in je zavezujoča za dokončno ureditev spora (sodba Sodišča z dne 19. februarja 1991 v zadevi Italija proti Komisiji, C-281/89, Recueil, str. I-347, točka 14, in sklepa Sodišča z dne 11. julija 1996 v zadevi Coussios proti Komisiji, C-397/95 P, Recueil, str. I-3873, točka 25, in z dne 28. novembra 1996 v zadevi Lenz proti Komisiji, C-277/95 P, Recueil, str. 6109, točke od 48 do 54, ter v zvezi s pravnomočnostjo vmesne sodbe zgoraj navedena sodba Mulder in drugi proti Svetu in Komisiji, točke od 54 do 56). Komisija je glede ostalega poudarila v zgoraj navedenih stališčih z dne 1. marca 2007, da se niti tožeče stranke niti sama niso pritožile zoper sodbo z dne 5. oktobra 2004 pri Sodišču in da je ta torej postala res judicata.
27 Poleg tega je bilo ob koncu ustnega postopka očitno, da so se stranke glede na svoje zahtevke z dne 28. oktobra 2005 sporazumele o določenem številu vprašanj, splošnih ali posameznih, v zvezi z določitvijo odškodnine za vsako tožečo stranko, upoštevajoč načela in merila, ki so bila določena z vmesno sodbo.
28 Očitno je, da so se stranke sporazumele o splošni metodi za izračun izgub tožečih strank, o določitvi glavnih sestavnih delov dohodkov, skupnostnih in nacionalnih, o zainteresiranih osebah, ki jih je treba upoštevati, o uporabi 5,25 % navadne obrestne mere za končni znesek odškodnine vsaki tožeči stranki in o tem, da odškodnine, ki jih prejmejo tožeče stranke, niso obdavčljive po zakonodaji Združenega kraljestva, saj je bilo o vprašanju o davčni ureditvi navedenih odškodnin izrecno in pravnomočno odločeno v vmesni sodbi (glej zgoraj navedeno točko 6).
29 Zahtevki, ki so jih stranke predložile 28. oktobra 2005, obsegajo 6 spornih točk, ki pogojujejo natančno določitev odškodnine za vsako tožečo stranko in jih stranke prepuščajo Sodišču prve stopnje v reševanje. Te točke zadevajo, prvič, začetek obdobja, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine (glej zgoraj navedeno točko 5), drugič, naziv in plačilni razred, ki ju je treba določiti za vsako tožečo stranko na začetku obdobja, za katero so upravičene do odškodnine (glej zgoraj navedeno točko 4), tretjič, napredovanja, do katerih bi lahko bila zainteresirana oseba upravičena (glej zgoraj navedeno točko 4), četrtič, ugodnosti, povezane z dohodki, ki bi jih morale prejeti (glej zgoraj navedeno točko 1), petič, prispevke, dajatve in druge odbitke, ki jih je treba upoštevati za določitev neto dohodka začasnega uslužbenca Skupnosti in pogodbenega uslužbenca (glej zgoraj navedeno točko 4), in šestič, pravice do pokojnine, ki bi jih tožeče stranke lahko uveljavljale (glej zgoraj navedeno točko 1).
30 Po ukrepu procesnega vodstva, navedenega zgoraj v točki 8, so se stranke še približale glede določenih vidikov v zvezi s spornimi točkami, ki so navedene zgoraj. Popoln sporazum so dosegle le v zvezi s prispevki, z dajatvami in drugimi odbitki, ki jih je treba upoštevati za določitev dohodkov, ki so jih zainteresirane osebe dejansko prejele kot pogodbeno osebje. Bolj ali manj pomembne razlike v zvezi z drugimi točkami spora pa ostajajo.
31 Poleg tega so stranke, ki imajo sicer nasprotne poglede v povezavi s tem, v pisnih vlogah in na obravnavi predstavile svoje težave, da bi davčne organe Združenega kraljestva prepričale, da odškodnine, ki jih bodo prejele, v skladu s tem, kar je Sodišče prve stopnje razsodilo v vmesni sodbi, ne morejo biti predmet nacionalnega davka, saj so navedeni organi izrazili namero, da obdavčijo, če ne glavnice odškodnin, pa vsaj pripadajoče obresti. Tožeče stranke in Komisija predlagata Sodišču prve stopnje, naj se natančno opredeli o vprašanju neobdavčljivosti navedenih odškodnin, glavnice in obresti.
32 Treba bo preučiti šest točk, navedenih zgoraj v točki 29, po vrstnem redu in pri tem razlikovati točke, o katerih je bilo doseženo soglasje, in točke, o katerih ni bilo doseženo soglasje, ter preučiti tudi davčno ureditev obresti, ki so dolgovane poleg odškodnin, ki jih prejmejo tožeče stranke.
Točke, o katerih je doseženo soglasje
Začetek obdobja, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine
33 Sodišče prve stopnje je v vmesni sodbi razsodilo, da se dolgovana odškodnina za vsako tožečo stranko izračuna od datuma začetka veljavnosti najstarejše pogodbe, ki jo je ta sklenila ali podaljšala, pri čemer ta datum ne sme biti več kot pet let starejši od dne predložitve njenega odškodninskega zahtevka Komisiji, ta dan pa je nastopil med 12. novembrom 1994 in 16. februarjem 1995 (točki 83 in 166 vmesne sodbe). Poleg tega iz sodbe (točka 174) izhaja, da se obdobje, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, zaključi na dan, ko je zadevna tožeča stranka prenehala delati za projekt JET, če je do tega prišlo pred koncem projekta 31. decembra 1999, ali na 31. december 1999, če je za projekt JET delala do konca, pri čemer je treba natančneje navesti, da se v posebnem primeru M. Waltona, ki je bil leta 1999 zaposlen kot začasni uslužbenec, obdobje, za katero je upravičen do odškodnine, konča na dan njegove zaposlitve, izvedene v skladu s Pogoji za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske skupnosti.
34 Iz pripravljalnih ukrepov in zlasti iz odgovorov na ukrep procesnega vodstva, naveden zgoraj v točki 8, izhaja, da tožeče stranke niso mogle rešiti težav, na katere so naletele pri določanju natančnega datuma začetka obdobja, za katero so upravičene do odškodnine, ki bi ustrezal vsaki, zaradi njihovih različnih načinov plačila, tedensko ali mesečno, prepoznega podaljšanja njihovih pogodb in zaradi primera pogodb za dve izmed njih, ki nista bili sklenjeni za celo leto. Upoštevaje ta dejstva, ki so bila odkrita pri pregledovanju arhiva JET in so zelo otežila določitev datuma začetka obdobja, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnin, so se tožeče stranke sporazumele s Komisijo, da se kot začetek za navedeno obdobje določi 1. marec 1996 (ki je pet let pred datumom vložitve njihovih odškodninskih zahtevkov).
35 Upoštevaje velike težave pri pridobivanju dokumentov v zvezi s pogodbami, ki so jih navedle tožeče stranke, in sporazum Komisije, mora Sodišče prve stopnje, ki je v vmesni sodbi pozvalo stranke, naj se sporazumejo, upoštevati sporazum strank in določiti začetek obdobja, za katero je vsaka tožeča stranka upravičena do odškodnine, na 1. marec 1996, kot je navedeno v drugem stolpcu priloge 2 k tej sodbi.
36 Posledično se zavrne alternativni predlog tožečih strank, naveden v njihovih odgovorih na ukrep procesnega vodstva, naj se ne upošteva datum začetka veljavnosti najstarejše sklenjene ali podaljšane pogodbe, ampak prvi datum, na kateri naj bi bila dolgovana plača, predlog, s katerim se sicer ne strinja tožena stranka in ki ni v skladu z obrazložitvijo vmesne sodbe (točka 166).
Prispevki, dajatve in drugi odbitki
37 Sodišče prve stopnje je v vmesni sodbi (točka 170) razsodilo, da bo treba za določitev škode opraviti primerjavo med položajem začasnega uslužbenca Skupnosti in položajem pogodbenega uslužbenca, kot so tožeče stranke, na podlagi neto zneskov, pri čemer je treba odšteti prispevke, dajatve in druge odbitke, izvedene na podlagi upoštevne zakonodaje.
38 Po ukrepu procesnega vodstva so tožeče stranke v skladu s prej navedeno obrazložitvijo vmesne sodbe za določitev prihodkov, ki so jih prejele kot pogodbeno osebje, odštele zneske, ki so jih na začetku upoštevale v zahtevkih z dne 28. oktobra 2005, ki ustrezajo prispevkom v pokojninske sklade. Komisija je te modalitete sprejela.
39 Sodišče prve stopnje mora to upoštevati za določitev neto dohodka, ki ga je vsaka tožeča stranka dejansko dobila kot pogodbeni uslužbenec v obdobju, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine.
Točke, o katerih ni bilo doseženo soglasje
Naziv in plačilni razred na začetku obdobja, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine
– Trditve strank
40 Tožeče stranke trdijo, da je treba, poleg tega da se upošteva njihove akademske nazive in predhodne delovne izkušnje, določiti naziv in plačilni razred na podlagi kariere vsakega v JET od takrat, ko je začel tam delati, torej za marsikoga izmed njih pred začetkom obdobja, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine. Menijo, da je Sodišče prve stopnje v vmesni sodbi postavilo merilo funkcionalne enakovrednosti med delovnim mestom, ki ga je zasedal pogodbeni uslužbenec, in delovnim mestom, ki bi ga zasedal začasni uslužbenec. Tožeče stranke navajajo, da so se za oblikovanje te funkcionalne enakovrednosti oprle na memurandum M. Byrna, vodje oddelka za pogodbe JET, z dne 25. avgusta 1989.
41 Tožeče stranke s sklicevanjem na vmesno sodbo trdijo, da Komisija danes, ker so bile dejansko zaposlene za delo v JET, ne more zahtevati istih dokazov, ki jih v določenih primerih ne bi bilo mogoče predložiti, kot če bi šlo za njihovo dejansko zaposlitev. Poleg tega navajajo, da je vsaka od njih posredovala formalno pričevanje, ki dokazuje njeno kariero in njen življenjepis.
42 Komisija trdi, da je treba naziv in plačilni razred določiti na dan začetka veljavnosti najstarejše pogodbe iz obdobja, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, pri čemer je treba upoštevati diplome in predhodne delovne izkušnje vsake tožeče stranke, kot če bi šlo za prvo zaposlitev. Meni, da morajo tožeče stranke predložiti enaka dokazila v zvezi z akademskimi nazivi in delovnimi izkušnjami, kot če bi bile dejansko zaposlene. Tožena stranka meni, da iz vmesne sodbe izhaja, da je Skupnost odškodninsko odgovorna za obdobje največ petih let in da se prejšnjih pogodb ne upošteva.
43 Komisija poleg tega navaja, da so upoštevni dokumenti, ki jih uporablja, za določitev naziva in plačilnega razreda, prvič, odločba Komisije z dne 11. oktobra 1984 o merilih, ki se uporabljajo za uvrstitev znanstvenega in tehničnega osebja v naziv in plačilni razred, in drugič, odločba Komisije z začetkom veljavnosti 1. septembra 1983 o merilih, ki se uporabljajo za imenovanje v naziv in uvrstitev v plačilni razred pri zaposlovanju upravnega osebja.
44 Tožena stranka postavlja tudi vprašanje dopustnosti dokazov, ki so ji jih posredovale tožeče stranke, večinoma julija 2005 in celo septembra oziroma oktobra 2005, glede na člen 44 Poslovnika.
– Presoja Sodišča prve stopnje
45 Najprej je treba v zvezi z dokazi, ki se nanašajo na akademske nazive in delovne izkušnje tožečih strank, ki se uporabijo za določitev naziva in plačilnega razreda vsake tožeče stranke na začetku obdobja, za katero so upravičene do odškodnine, opozoriti, da je Sodišče prve stopnje v vmesni sodbi razsodilo, upoštevajoč zlasti njihove nazive, da naj bi imele tožeče stranke resne možnosti, da bi bile zaposlene kot začasni uslužbenci (točki 155 in 157 vmesne sodbe). Zato za določitev odškodnine za vsako tožečo stranko ni treba na dan začetka obdobja, za katero so upravičene do odškodnine, preučiti, ali je zainteresirana stranka izpolnjevala pogoje za tako zaposlitev. Iz obrazložitve vmesne sodbe dejansko izhaja, da zahtevana dokazila za določitev uvrstitve vsake tožeče stranke ne morejo biti, kot to trdi Komisija, enakovredna dokazilom za dejansko zaposlitev.
46 V zvezi s pozno predložitvijo določenih dokazov, ki jo zatrjuje tožena stranka, ki naj bi ji jih tožeče stranke posredovale med julijem in oktobrom 2005, glede na člen 44 Poslovnika v okoliščinah tega primera dopustnosti teh dokazov ni mogoče izpodbijati.
47 V obrazložitvi vmesne sodbe, s katero je bilo razsojeno o načelu odgovornosti Skupnosti, je bila dejansko opredeljena škoda, ki so jo utrpele tožeče stranke, določena metoda za določitev njene višine in z upoštevanjem zlasti akademskih nazivov, delovnih izkušenj in nalog, ki so jih opravljale v JET, je bila strankam dana možnost, da ugotovijo upoštevna merila za določitev odškodnin. Upoštevajoč podaljšanje rokov, ki so ga predlagale tožeče stranke in mu tožena stranka ni ugovarjala, in okoliščine, da je ta dovolila tožečim strankam dostop do arhivov JET šele konec decembra 2005, se ne da nobenega dokaza izpodbijati zaradi nedopustnosti.
48 V zvezi z uvrščanjem vsake tožeče stranke v naziv in plačilni razred na začetku obdobja, za katero so upravičene do odškodnine, je treba poudariti, da je Sodišče prve stopnje v vmesni sodbi ugotovilo, da so bila delovna mesta in akademski nazivi tožečih strank, kot jih je Komisija vpisala v seznam, po naravi in zahtevnosti primerljivi s tistimi, ki so jih imeli redni člani projektne skupine. Navedlo je (točka 121), da je Komisija na obravnavi priznala, da ni bilo bistvenih razlik med rednimi člani projektne skupine in tožečimi strankami, saj so bili nazivi in poklicne izkušnje enih in drugih podobni. Prav tako je poudarilo (točka 122), da je bila ta podobnost nalog potrjena z organigramom JET.
49 Tako izhaja iz vmesne sodbe (točki 166 in 168), da morajo delovno mesto, naziv in plačilni razred, ki ga je treba določiti za vsako tožečo stranko, ustrezati nalogam, ki jih je vsaka opravljala v JET na dan začetka veljavnosti najstarejše pogodbe, ki je bila sklenjena ali podaljšana v obdobju, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, pri čemer so zadevne naloge, ki jih je zainteresirana oseba opravljala v JET na ta dan, če je tam delala že pred tem, kar velja za večino tožečih strank, ali pa naloge, zaradi katerih je začela tam delati. Uvrstitev vsake tožeče stranke mora biti torej določena, upoštevajoč njeno dejansko zaposlitev v JET, do katere je na splošno prišlo pred datumom začetka obdobja, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine.
50 Sodišče prve stopnje je sicer dejansko omejilo pravice do povračila vsake tožeče stranke na obdobje, dolgo največ pet let, vseeno pa je razsodilo, da bi morale zainteresirane stranke biti zaposlene na podlagi pogodbe začasnega uslužbenca od začetka, se pravi od prve zaposlitve, saj je protipravnost trajala ves čas obstoja JET (točki 127 in 139 vmesne sodbe). V nasprotju s trditvijo Komisije ugotovitev protipravnosti zadeva ves čas trajanja dela v JET, vendar pa je treba plačati odškodnino iz razlogov, ki so navedeni v vmesni sodbi (točke od 57 do 84) le za obdobje, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine in ki je v njej določeno.
51 Posledično položaj vsake tožeče stranke na začetku obdobja, za katero so upravičene do odškodnine, ne more biti izenačen s tem, kar bi izhajalo iz prve zaposlitve, ampak se mora obravnavati, upoštevajoč to, da bi morala zainteresirana oseba biti od takrat, ko je bila zaposlena kot pogodbeni uslužbenec, zaposlena kot začasni uslužbenec, zaradi česar je treba po potrebi upoštevati doseženo „kariero“ pred začetkom obdobja, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, da bi se določila uvrstitev, ki ustreza nalogam, ki jih je vsaka tožeča stranka opravljala na začetku navedenega obdobja.
52 Poleg tega v nasprotju s tem, kar zatrjuje Komisija, upoštevanje „kariere“, ki je bila predhodno dosežena v JET, ne pomeni prave vzpostavitve kariere, temveč samo upoštevanje uvrstitve, do katere je zainteresirana oseba eventualno prišla kot pogodbeni uslužbenec JET, kar izhaja iz vmesne sodbe, ki se sklicuje na naloge, ki jih je opravljala vsaka tožeča stranka na začetku obdobja, za katero so upravičene do odškodnine, da bi določili delovno mesto in naziv vsake tožeče stranke (točki 166 in 168), pri čemer je treba opozoriti, da je Sodišče prve stopnje ugotovilo enakovrednost med delovnim mestom, nazivi in delovnimi izkušnjami tožečih strank in rednih članov projektne ekipe (točki 121 in 122 vmesne sodbe). Pri uvrstitvi, ki jo je treba določiti na začetku obdobja in za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, se mora posledično upoštevati to funkcionalno podobnost.
53 Za določitev uvrstitve vsake tožeče stranke na začetku obdobja, za katero je upravičena do odškodnine, je treba uporabiti vse razpoložljive upoštevne dokaze, ki so jih stranke navedle, in sicer, prvič, memorandum vodje oddelka za pogodbe JET z dne 25. avgusta 1989, v skladu s katerim nazivi pogodbenih uslužbencev ustrezajo osmim nazivom, ki se nanašajo na uslužbence Euratoma, in uvrstitev pogodbenega osebja JET, kot to izhaja iz registra tega osebja za leto 1994, ter drugič, odločbo Komisije z dne 11. oktobra 1984 o merilih, ki se uporabljajo za uvrstitev znanstvenega in tehničnega osebja v naziv in plačilni razred ter odločbo Komisije, ki ima začetek veljavnosti 1. september 1983, o merilih, ki se uporabljajo za imenovanje v naziv in uvrstitev v plačilni razred pri zaposlovanju upravnega osebja.
54 Glede na te različne dokumente je uvrstitev vsake tožeče stranke v naziv in plačilni razred na začetku obdobja, za katero so upravičene do odškodnine, določena na naslednji način.
55 Prvič, določiti je treba uvrstitev vsake tožeče stranke kot pogodbenih uslužbencev na dan začetka veljavnosti najstarejše pogodbe, ki jo je ta sklenila ali podaljšala v izbranem obdobju, kot se jo lahko določi na podlagi memoranduma vodje oddelka za pogodbe JET z dne 25. avgusta 1989 in registra pogodbenega osebja JET za leto 1994. Razen pri prvi zaposlitvi se pri uvrstitvi tožečih strank kot pogodbenih uslužbencev upošteva razvoj položaja zadevnega osebja od njegove začetne zaposlitve do dneva podaljšanja njegove pogodbe, ki spada v obdobje, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, skladno z zgoraj navedenimi načeli.
56 56 Drugič, določiti je treba ustrezen naziv in plačilni razred uslužbenca Euratoma, ki je enakovreden tej uvrstitvi na podlagi odločbe Komisije z dne 11. oktobra 1984 o merilih, ki se uporabljajo za uvrstitev znanstvenega in tehničnega osebja v naziv in plačilni razred, ter odločbe Komisije z začetkom veljavnosti 1. septembra 1983 o merilih, ki se uporabljajo za imenovanje v naziv in uvrstitev v plačilni razred pri zaposlovanju upravnega osebja.
57 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je uvrstitev vsake tožeče stranke v naziv in plačilni razred na začetku obdobja, za katero so upravičene do odškodnine, določena tako, kot je navedeno v tretjem stolpcu priloge 2 k tej sodbi.
Napredovanja
– Trditve strank
58 Tožeče stranke zatrjujejo, da je bila hitrost napredovanja v JET posebno ugodna, kar bi v tem primeru moralo privesti do tega, da se upošteva, prvič, prehod v višji naziv, ko plača s povišanjem plačilnega razreda preseže prvi plačilni razred v naslednjem višjem nazivu, razen v treh primerih, v katerih se strinjajo s stališčem Komisije, namreč pri neobstoju napredovanja iz naziva B v naziv A, iz naziva A5 v naziv A4 in iz naziva A4 v naziv A3. Drugič, vsakih pet let je treba dodati napredovanje, ki ustreza povprečnemu kariernemu napredovanju.
59 Tesna povezava med nazivi, ki jih predlagajo tožeče stranke, in nazivi iz registra pogodbenega osebja JET naj bi potrjevala utemeljenost metode, ki jo predlagajo. Ta metoda naj bi prav tako omogočala, da se imenovanje na odgovorno mesto izrazi z napredovanjem.
60 Komisija trdi, da sprememba odgovornosti ne pomeni avtomatično napredovanja, ker ni avtomatične povezave med nazivom in nalogo, saj lahko uradnik preide iz delovnega mesta administratorja na delovno mesto vodje oddelka, ne da bi napredoval.
61 V odgovoru na ukrep procesnega vodstva so stranke navedle, da so se sporazumele o 20-odstotni stopnji napredovanja, ki ustreza napredovanju vsakih pet let.
62 Komisija se še vedno ne strinja s tem, da so tožeče stranke uporabile to stopnjo za obdobje pred obdobjem, za katero so upravičene do odškodnine, v skladu z njihovo metodo, ki temelji na upoštevanju kariere v JET pred obdobjem, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, za določitev uvrstitve na začetku navedenega obdobja.
– Presoja Sodišča prve stopnje
63 Najprej je treba poudariti, da se točka, o kateri ni bilo doseženo soglasje in jo je navedla Komisija, ne nanaša na učinek napredovanja, do katerega naj bi bile tožeče stranke upravičene po 20-odstotni letni stopnji, ki je bila sprejeta med strankami, v obdobju, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, ampak na uporabo te stopnje za določitev začetne uvrstitve vsake tožeče stranke na začetku obdobja, za katero so upravičene do odškodnine, tako da se eventualno vzpostavi prejšnjo kariero zainteresirane osebe v JET. Te kritike se nanašajo torej na določitev naziva in plačilnega razreda na začetku obdobja, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, in nimajo povezave z napredovanji v navedenem obdobju, ki so bila vzpostavljena tukaj.
64 V zvezi z upoštevanjem napredovanj pred obdobjem, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, ki torej tukaj ni sporna, je vendar treba glede na zaskrbljenost tožene stranke ugotoviti, da ni sporno, da od trenutka, ko je bilo skladno z obrazložitvijo vmesne sodbe ugotovljeno (glej zgoraj navedeno točko 50 in naslednje), da je bilo treba za določitev uvrstitve vsake tožeče stranke na začetku obdobja, za katero so upravičene do odškodnine, upoštevati kariero zainteresirane osebe od začetka njene dejanske zaposlitve, tak način „vzpostavitve kariere“ nujno zajema napredovanja, do katerih bi lahko bila ta upravičena. Ker so se stranke med sabo sporazumele, da je bila stopnja napredovanja v JET 20-odstotna, so jo lahko tožeče stranke razumno uporabile za to začetno „vzpostavitev kariere“, da bi določile naziv in plačilni razred vsake tožeče stranke na začetku obdobja, za katero so upravičene do odškodnine.
65 V zvezi z napredovanji v obdobju, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, je Sodišče prve stopnje v vmesni sodbi (točka 169) razsodilo, da se bodo stranke morale sporazumeti o vzpostavitvi kariere za vsako tožečo stranko od njene zaposlitve dalje do obdobja zadnjih petih let, za katero so upravičene do odškodnine, pri čemer bodo upoštevale povprečno rast dohodkov za ustrezno delo in naziv, ki ustreza uslužbencu Euratoma, v tem primeru zaposlenega pri JET, kot tudi morebitna napredovanja, do katerih bi bila lahko v tem obdobju vsaka upravičena glede na zadevni naziv in delovno mesto, pri čemer je treba izhajati iz povprečnega števila napredovanj začasnih uslužbencev Euratoma v podobnem položaju.
66 Iz vmesne sodbe izhaja, da mora biti vzpostavitev morebitnih napredovanj v obdobju, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, določena glede na pridobljeni naziv in plačilni razred na začetku obdobja največ petih let, pri čemer se izhaja iz povprečnega števila napredovanj začasnih uslužbencev Euratoma v podobnem položaju, torej za delo v JET, v skladu s prakso napredovanj, kot je potekala v JET.
67 Glede na položaj rednih članov projektne skupine JET je Sodišče prve stopnje dejansko presodilo, da so bile tožeče stranke v diskriminatornem pravnem položaju, ki je podlaga za krivdno protipravno ravnanje (točki 140 in 141 vmesne sodbe), in da so zaradi tega utrpele škodo (točki 164 in 169 vmesne sodbe). Posledično je „podoben položaj“ za primerjavo za določitev kariernega napredovanja, do katerega bi lahko bile upravičene tožeče stranke in je morda najugodnejši, položaj rednih članov projektne skupine JET.
68 Mogočega dostopa do delovnih mest s posebnimi odgovornostmi ni treba upoštevati pri tem izračunu, ker kot to trdi Komisija, ni avtomatične povezave med nazivom in nalogo, saj lahko uradnik zamenja delovno mesto, ne da bi napredoval. Nasprotno pa morajo vzpostavljena napredovanja zajemati spremembe plačilnih razredov in spremembe nazivov v skladu s prakso JET.
69 V skladu z načeli, določenimi v vmesni sodbi, je treba torej na podlagi zgoraj navedenih razlogov upoštevati vzpostavljena napredovanja za določitev neto dohodka vsake tožeče stranke, ki bi ga ta lahko prejela kot začasni uslužbenec v obdobju, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine.
Povezane ugodnosti
– Trditve strank
70 Tožeče stranke trdijo, da je treba izračunati neto dohodek, ki ga je dejansko prejela vsaka izmed njih, tako da se odšteje zneske, ki so jih zaslužile, ko so delale med dopusti ali ko so opravljale nadurno delo, upoštevajoč, da je vsaka tožeča stranka delala enako število dni kot začasni uslužbenec Euratoma v primerljivem položaju brez nadurnega dela. Trdijo, da naj bi upoštevanje zneskov, ki so jih tožeče stranke na tak način dejansko prejele (višjih od dohodkov začasnih uslužbencev JET), izključevalo vso odškodnino zaradi plačanih dopustov in nadurnega dela.
71 Komisija trdi, da se mora zneske, ki so jih tožeče stranke prejele zaradi plačanih dopustov in nadur, zaradi prožnosti, ki so jo imele za povečanje dohodkov, v nasprotju z uslužbenci Euratoma, upoštevati pri dohodkih, ki so jih zainteresirane stranke prejele kot pogodbeni uslužbenci. V zvezi z določitvijo dohodka Skupnosti, ki bi ga vsaka tožeča stranka morala prejeti, trdi, da bi za del odškodnine, ki ustreza določenim dodatkom, kot na primer gospodinjski dodatek, otroški dodatek ali dodatek za šolanje, moralo biti predloženo dokazilo, da je zainteresirana oseba izpolnjevala zahtevane pogoje.
72 V zvezi z morebitnimi službenimi potovanji tožečih strank Komisija trdi, da so sporna povračila stroškov in ne izgubljeni dohodki. V zvezi z dnevnicami, ki naj bi jih prejemale določene tožeče stranke, ki so živele daleč od obrata JET, tožena stranka navaja, da kadrovski predpisi ne dajejo primerljive ugodnosti uslužbencem in da morajo biti ustrezne dnevnice obračunane kot dohodki, ki so jih pogodbeni uslužbenci dejansko prejeli.
73 Po ukrepu procesnega vodstva je očitno, da so se stranke sporazumele o naslednjih točkah.
74 Glede plačanih dopustov je sprejeto, upoštevajoč dejstvo, da jih večina tožečih strank ni koristila, da se v dohodke, ki so jih tožeče stranke prejele kot pogodbeni uslužbenci, obračunajo zneski, ki so jih prejele zainteresirane stranke za opravljeno določeno število ur, primerljivo temu, ki bi ga opravile kot uslužbenci Euratoma.
75 V zvezi z nadurnim delom so se stranke sporazumele, da razlikujejo položaj tožečih strank iz kategorije A od položaja tožečih strank iz kategorije B. Prvič, ker osebje Euratoma kategorije A ni bilo plačano za opravljeno nadurno delo, v nasprotju s pogodbenim osebjem, katerega del so bile tožeče stranke, le-te sprejmejo, da Komisija dvigne za 10 % njihove nacionalne dohodke. Drugič, očitno je, da je osebje Euratoma kategorije B (kot tudi tisto iz kategorije C) prejemalo nadomestilo za nadurno delo, ne denarno, temveč urno, ki ga ni mogoče izračunati. Posledično so se tožeče stranke odločile, da dodatnih ur ne bodo upoštevale na obeh straneh enačbe (nacionalni dohodki in skupnostni dohodki). Nasprotno pa je Komisija enotno vztrajala pri 10-odstotnem dvigu dohodkov, ki so jih prejele tožeče stranke kot pogodbeni uslužbenci. Razhajanje pri presoji teh dohodkov se torej izraža pri podatkih, ki so jih predložile stranke.
– Presoja Sodišča prve stopnje
76 Sodišče prve stopnje je v vmesni sodbi (točka 164) razsodilo, da je v zvezi s preteklim obdobjem v skupnem podjetju JET škoda, ki je nastala tožečim strankam, izhajala iz razlike med plačilom za delo, s tem povezanimi ugodnostmi in pravicami do pokojnine, ki bi jih zainteresirane osebe prejele ali pridobile, če bi za projekt JET delale kot začasni uslužbenci, in med plačilom za delo, s tem povezanimi ugodnostmi in pravicami do pokojnine, ki so jih dejansko prejele ali pridobile kot pogodbeni uslužbenci.
77 Iz tega izhaja, prvič, da je za določitev neto skupnostnega dohodka, ki bi ga prejela vsaka tožeča stranka v obdobju, za katero je upravičena do odškodnine, če bi bila zaposlena kot začasni uslužbenec, treba upoštevati vse ugodnosti, ki bi jih lahko tožeča stranka zahtevala, upoštevajoč njen osebni in poklicni položaj, za katere bi lahko predložila pisna dokazila. Nasprotno pa ni podlage, da bi lahko vključili dnevnice, ki bi se jih lahko prejelo zaradi službenih potovanj, saj je Komisija v zvezi s tem trdila, ne da bi se ji oporekalo, da so bili v JET vsi stroški za bivanje povrnjeni, čeprav so bile dnevnice znižane ali jih celo ni bilo.
78 Drugič, za določitev neto nacionalnega dohodka, ki ga je vsaka tožeča stranka prejela kot pogodbeni uslužbenec za obdobje, za katero je upravičena do odškodnine, je treba upoštevati vse dohodke, ki so jih zainteresirane stranke dejansko prejele iz tega naslova, zlasti dnevnice, ki so jih določene tožeče stranke prejele po potrebi zaradi oddaljenosti od obrata JET.
79 V zvezi s plačanimi dopusti je treba upoštevati sporazum strank in zneske, ki so jih prejele zainteresirane stranke za opravljeno določeno število ur, primerljivo temu, ki bi ga opravile kot uslužbenci Euratoma.
80 V zvezi z nadurnim delom je treba uporabiti, kot so se stranke sporazumele, ker osebje Euratoma kategorije A ni bilo plačano za opravljeno nadurno delo, v nasprotju s pogodbenim osebjem, katerega del so bile tožeče stranke, 10-odstotni dvig na dohodke, ki so jih prejele zainteresirane stranke kot pogodbeni uslužbenci.
81 V zvezi s tožečimi strankami, ki so uvrščene v kategorijo B, je treba ugotoviti, da tožena stranka ne trdi, da naj trditve tožečih strank, v skladu s katerimi je osebje Euratoma kategorij B in C prejemalo izravnavo za nadurno delo, ne denarno ampak urno, katere izračun je nemogoče opraviti, ne bi bile pravilne. V teh okoliščinah je treba presoditi, da je najustreznejša rešitev ta, ki jo ponujajo tožeče stranke, in sicer neupoštevanje nadurnega dela tako za določitev dohodkov, ki so jih prejele tožeče stranke kot pogodbeni uslužbenci, kot za tiste dohodke, ki bi jih lahko prejeli kot začasni uslužbenci Euratoma.
82 Posledično je treba določiti neto dohodek, ki bi ga vsaka tožeča stranka lahko prejela kot začasni uslužbenec v obdobju, za katero je upravičena do odškodnine, in neto dohodek, ki ga je dejansko prejela kot pogodbeni uslužbenec v istem obdobju, skladno z zgoraj navedenimi načeli v zvezi s povezanimi ugodnostmi.
83 Iz tega izhaja, da so znesek neto dohodkov, ki so jih prejeli uslužbenci, znesek dohodkov, ki bi jih morali prejeti kot začasni uslužbenci, znesek izgube, ki izhaja iz razlike med tema dvema vrednostma, in znesek nakopičene izgube, ki izhaja iz revalorizacije tega zadnjega zneska na 31. december 1999, tisti, ki so navedeni v stolpcih (1), (2), (3) oziroma (4) priloge 3 k tej sodbi.
Pravice do pokojnine
– Trditve strank
84 Tožeče stranke trdijo, da imajo pravico do povračila zaradi izgube pravic do pokojnine in da naj to ne bi bilo nadomeščeno z odpravnino. Trdijo, da je večina izmed njih delala v JET dlje od obdobja največ petih let, na podlagi katerega mora biti izračunana odškodnina. Ocenjujejo, da je primeren pristop za določitev pravic do pokojnine ta, da se izračuna strošek doživljenjske rente, ki je enakovredna pokojnini, ki bi jo prejemali, če bi se spoštovalo zakonitost, in da se upošteva delež tega zneska, ki ustreza obdobju, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine.
85 Komisija trdi, da lahko tožeče stranke zahtevajo le odpravnino, zato ker je Sodišče prve stopnje obdobje, za katero je Skupnost odgovorna zaradi nezaposlitve, in obveznost, da se tožečim strankam da povračilo, omejilo na največ pet let. Zagotoviti pravice do pokojnine, upoštevajoč dejstvo, da so določene tožeče stranke predhodno delale v JET, kar bi predpostavljalo, da se upošteva pogodbe, ki so bile sklenjene pred obdobjem, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, bi bilo v nasprotju z zahtevo Sodišča prve stopnje.
– Presoja Sodišča prve stopnje
86 Sodišče prve stopnje je v vmesni sodbi (točka 164) razsodilo, da je v zvezi s preteklim obdobjem v skupnem podjetju JET škoda, ki je nastala tožečim strankam, zajemala razliko med pravicami do pokojnine, ki bi jih zainteresirane osebe pridobile, če bi za projekt JET delale kot začasni uslužbenci, in pravicami do pokojnine, ki so jih dejansko prejele ali pridobile kot pogodbeni uslužbenci.
87 Poleg tega je presodilo tudi, da se odškodnina izračuna za obdobje, ki se začne na dan začetka veljavnosti najstarejše sklenjene ali podaljšane pogodbe, pri čemer ta datum ne sme biti več kot pet let starejši od dne predložitve odškodninskega zahtevka Komisiji, in se zaključi ali na dan, ko je zadevna tožeča stranka prenehala delati za projekt JET, če je do tega prišlo pred koncem projekta 31. decembra 1999, ali na 31. december 1999, če je za projekt JET delala do konca (točka 171 vmesne sodbe).
88 Brez dvoma izhaja iz zgornje razlage, da je Sodišče prve stopnje tožečim strankam izrecno priznalo pravico do povračila za pravice do pokojnine. Čeprav je prej omejilo dopustnost odškodninskih zahtevkov na obdobje največ petih let od predložitve odškodninskega zahtevka vsake tožeče stranke, iz tega ne izhaja, da bi moral biti ta del odškodnine v vseh primerih nadomeščen z odpravnino. Razlage, ki jo v zvezi s tem zastopa Komisija, posledično ni mogoče sprejeti.
89 Kot je bilo poudarjeno zgoraj v točki 51, je Sodišče prve stopnje v vmesni sodbi razsodilo, da bi morale biti tožeče stranke od vsega začetka zaposlene na podlagi pogodb začasnih uslužbencev in da trajanje te protipravnosti presega obdobje, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine. Ta ugotovitev nujno vodi do tega, da se upošteva dejstvo, da so tožeče stranke lahko pridobile pravice do pokojnine za vse obdobje, v katerem je vsaka izmed tožečih strank dejansko delala v JET, odškodnina za te morebitne pravice pa je omejena na obdobje, za katero so upravičene do odškodnine.
90 Posledično je treba za določitev dela odškodnine, ki ustreza pravicam do pokojnine, določiti za vsako tožečo stranko datum njene prve dejanske zaposlitve s strani JET, ki je lahko tudi pred obdobjem, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, pri čemer odškodnina za izgubo pravic do pokojnine za največ pet let ustreza obdobju, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine. Zgoraj omenjeno obdobje petih let ne pomeni edinega obdobja, za katero jim pripadajo te pravice. Dejansko se te pravice do pokojnine pridobijo na podlagi celotnega obdobja, v katerem je vsaka tožeča stranka delala za JET, temu ustrezne pravice pa se nato sorazmerno zmanjšajo na dolžino obdobja, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, ki se navezuje na celotno delovno obdobje, v skladu z zgoraj navedeno obrazložitvijo vmesne sodbe.
91 Poleg tega je treba ugotoviti, da odškodnina za pravice do pokojnine ne more biti nižja od aktuarske vrednosti zneska, ki je sestavljen za vsako tožečo stranko iz prispevkov delavca in delodajalca za največ pet let, ki ustrezajo obdobju, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine.
92 Nasprotno pa določena tožeča stranka, če je delala manj kot deset let v JET, v skladu z določbami kadrovskih predpisov v nobenem primeru ne bi mogla imeti pravice do starostne pokojnine, ampak samo pravico do odpravnine, saj odškodnina za izgubo take odpravnine, sorazmerno zmanjšana na obdobje, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, ki se navezuje na celotno obdobje dela, pomeni alternativo, ki ji mora biti nujno podeljena, v skladu z zgoraj navedeno obrazložitvijo vmesne sodbe. Iz odgovorov tožečih strank na ukrep procesnega vodstva izhaja, da v zadnji različici svojih zahtevkov za tiste izmed njih, ki so delale manj kot deset let v JET, zahtevajo odpravnino namesto pravic do pokojnine.
93 Okoliščine, ki jih je Komisija prvič navedla na obravnavi, ne izpodbijejo zgoraj navedene presoje.
94 Čeprav je Sodišče v sodbi z dne 17. maja 1990 v zadevi Barber (C-262/88 Recueil, str. I-1889) omejilo časovne učinke podane razlage člena 141 ES zaradi nujnih razlogov pravne varnosti, ki nasprotujejo temu, da bi pravni položaji, katerih učinki so se že izčrpali v preteklosti, bili postavljeni pod vprašaj, pa ta rešitev ni upoštevna za to zadevo.
95 Okoliščine tega primera, ki se nanašajo na povračilo škode zaradi protipravnega ravnanja Komisije v zvezi s tožečimi strankami, dejansko niso primerljive s tistimi iz prejšnje zadeve, ki je obravnavala problem retroaktivne spremembe ureditve pokojnin na vsem ozemlju Skupnosti s precejšnjimi finančnimi posledicami, pri čemer je treba poudariti, da se tožeča stranka ni sklicevala na nobene nujne razloge v splošnem interesu.
96 Poleg tega trditve Komisije, v skladu s katero naj za obdobje pred tistim, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, v JET ne bi obstajali pokojninski skladi, tako da bi dodelitev pravic do pokojnine tožečim strankam za to predhodno obdobje pomenilo, da se jim podeli ugodnost, do katere uslužbenci Euratoma v JET niso bili upravičeni, prav tako ni mogoče sprejeti.
97 Iz določb člena 2 v povezavi s členom 39 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske skupnosti, ki urejajo zlasti položaj uslužbencev Euratoma, izhaja, da imajo začasni uslužbenci pravico do starostne pokojnine ali do odpravnine v primerih, ki jih določajo Kadrovski predpisi za uradnike Evropskih skupnosti. Člen 8(5) Statuta JET, ki je priložen Odločbi Sveta 78/471/Euratom z dne 30. maja 1978 o ustanovitvi skupnega podjetja JET (UL L 151, str. 10), v različici, upoštevni za določitev pravic do pokojnine tožečih strank, izrecno napotuje na Pogoje za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske skupnosti za osebje, ki je zaposleno kot začasni uslužbenci, kot bi morale biti tožeče stranke. Zato če se predpostavlja, da naj se ureditev, ki so jo določali upoštevni predpisi, v praksi za uslužbence Euratoma, ki so bili zaposleni v JET, ne bi spoštovala, se na to obžalovanja vredno okoliščino tožena stranka ne more sklicevati v zvezi z določitvijo odškodnine, ki jo mora plačati tožečim strankam zaradi svojega protipravnega ravnanja.
98 Poleg tega Komisija, čeprav so tožeče stranke zahtevale odškodnino zaradi izgube pravic do pokojnine od vložitve tožbe leta 2002 in čeprav je vmesna sodba izrecno priznala načelo take odškodnine, ni izkazala pravilnosti svoje trditve niti ni pojasnila praktičnih težav, ki bi lahko iz te okoliščine izhajale.
99 Iz zgoraj navedenega izhaja, da je tožečim strankam odškodnina zaradi izgube pravic do pokojnine ali morebitne odpravnine določena v skladu z zgoraj navedenim razlogovanjem, kot je navedeno v stolpcu (5) priloge 3 k tej sodbi.
Znesek odškodnine za vsako izmed tožečih strank
100 Sodišče prve stopnje je v vmesni sodbi (točka 164) razsodilo, da je v zvezi s preteklim obdobjem v skupnem podjetju JET škoda, ki je nastala tožečim strankam, izhajala iz razlike med plačo, s tem povezanimi ugodnostmi in pravicami do pokojnine, ki bi jih zainteresirane osebe prejele ali pridobile, če bi za projekt JET delale kot začasni uslužbenci, in med plačilom za delo, s tem povezanimi ugodnostmi in pravicami do pokojnine, ki so jih dejansko prejele ali pridobile kot pogodbeni uslužbenci.
101 Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da se končni znesek odškodnine vsaki izmed tožečih strank zaradi povračila zadevne škode na 31. december 1999, ki je v vsakem primeru končni datum obdobja, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, določi na znesek, naveden v stolpcu (6) priloge 3 k tej sodbi. Od tega dne dalje se od tega zneska obračunajo navadne obresti po 5,25-odstotni obrestni meri, kot je navedeno zgoraj v točki 28, do dejanskega plačila odškodnine.
Davčna ureditev odškodnin tožečih strank
102 Stranke so izpostavile težave, ki bi se lahko pojavile na nacionalni ravni v okviru izvršitve te sodbe zaradi tega, ker so davčni organi Združenega kraljestva izrazili namen, da v nasprotju z vmesno sodbo obdavčijo, če ne glavnice odškodnin, pa vsaj tem odškodninam pripadajoče obresti.
103 Treba je poudariti, da je Sodišče prve stopnje razsodilo, da mora biti odškodnina, dolgovana vsaki tožeči stranki, katere namen je nadomestiti izgubo plače in z njo povezanih ugodnosti, ugotovljenih v neto zneskih po odbitku davka, in pri katere izračunu se po enakih pravilih upošteva davek Skupnosti, v skladu s členom 16 Protokola o privilegijih in imunitetah uradnikov in uslužbencev Evropskih skupnosti, upravičena do enake davčne obravnave, ki se uporablja za zneske, ki jih Skupnost izplača svojim uslužbencem. Zadevna odškodnina, ki jo je tako treba razumeti kot neto znesek po odbitku vseh davkov, posledično ne more biti predmet nacionalnih davčnih odbitkov. Nobena dodatna odškodnina se ne dolguje za izravnavo teh odbitkov (točka 173 vmesne sodbe).
104 Iz vmesne sodbe izhaja, da so glavnice odškodnine, ki je dolgovana vsaki tožeči stranki, in tudi tej pripadajoče obresti, ki pomenijo ceno za čas, ki bo potekel, preden bo zainteresiranim osebam povrnjena škoda, in ki so torej neločljivo povezane z glavnico, v nobenem primeru ne morejo biti predmet kakršnega koli nacionalnega davčnega odbitka, katerega neposreden učinek bi bilo zmanjšanje odškodnine. Poleg tega, kot izhaja iz vmesne sodbe, se Komisiji ne more naložiti plačila dodatne odškodnine tožečim strankam, ki ne bi bila povezana s protipravnim ravnanjem, ki ga je ugotovilo Sodišče prve stopnje, da bi se izravnalo zmanjšanje odškodnine, ki bi jo zainteresirane osebe na koncu dosegle, zaradi nacionalnih davčnih odločb, saj naj bi bila taka dajatev v resnici namenjena povečevanju proračuna države članice, ne da bi za to obstajal legitimni razlog.
105 Ne da bi hoteli vnaprej soditi o morebitnih postopkih, ki bi se jih lahko sprožilo zoper državo članico v takem primeru in o primernosti katerih bi morala odločati Komisija, lahko Sodišče prve stopnje le potrdi, da so odškodnine tožečim strankam, glavnica in obresti popolnoma oproščene nacionalnih davkov, kar izhaja iz obrazložitve vmesne sodbe, ki je pravnomočna, kot je navedeno zgoraj v točkah 26 in 28.
Stroški
Trditve strank
106 Tožeče stranke, ki predlagajo, da se toženi stranki naložijo stroški v skladu s členom 87 Poslovnika, zatrjujejo, da čeprav je Sodišče prve stopnje omejilo obdobje, za katero so upravičene do odškodnine, niso neuspele s kakšnim pomembnim predlogom in da višina njihovih stroškov ni sorazmerna z obdobjem, za katero so upravičene do odškodnine.
107 Komisija meni, da tožeče stranke ne morejo trditi, da so stranka, ki je uspela z vsemi predlogi, zato ker niso uspele z enim izmed bistvenih vprašanj, namreč z zastaranjem, kar pomeni, da se njihov začetni zahtevek deli s 5 ali 6. Upoštevajoč, da je Sodišče prve stopnje temu vprašanju posvetilo skoraj polovico vmesne sodbe, meni, da bi bil sprejemljiv pristop, da se ji naloži samo polovico stroškov tožečih strank.
Presoja Sodišča prve stopnje
108 Treba je poudariti, da je bila odločitev o stroških pridržana s točko 4 izreka vmesne sodbe.
109 Iz člena 88 Poslovnika, ki se ga uporablja v tem primeru, izhaja, da brez poseganja v določbe člena 87(3), drugi pododstavek, institucije nosijo svoje stroške, ker je bil spor obravnavan v okviru sporov med Skupnostjo in njenimi uslužbenci (točka 52 vmesne sodbe).
110 V skladu s členom 87(3) tega poslovnika lahko Sodišče prve stopnje, če vsaka stranka uspe samo deloma ali v izjemnih okoliščinah, odloči, da se stroški delijo ali da vsaka stranka nosi svoje stroške.
111 Poleg tega člen 87(4) tega poslovnika določa, da države članice in institucije, ki se kot intervenientke udeležijo postopka, nosijo svoje stroške.
112 Treba je poudariti, da iz izreka vmesne sodbe in njene obrazložitve izhaja, da so tožeče stranke uspele s predlogi v bistvenem delu. Sodišče prve stopnje je dejansko priznalo pravico do povračila za materialno škodo, ki jo je utrpela vsaka tožeča stranka, zato ker ni bila zaposlena kot začasni uslužbenec Skupnosti v obdobju, ko je delala za skupno podjetje JET. Tako okoliščina, ki jo zatrjuje tožena stranka, da je Sodišče prve stopnje omejilo obdobje, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine, nikakor ne zmanjšuje polne in celotne ugotovitve odgovornosti Skupnosti zaradi storjene protipravnosti, ki je bila ugotovljena za celotno obdobje, v katerem so tožeče stranke delale v JET.
113 Prav tako je treba poudariti, da čeprav tožeče stranke delno niso uspele z odškodninskimi zahtevki, kolikor Sodišče prve stopnje ni sprejelo celotnega zahtevanega zneska za zadevno škodo, so vseeno dobile višjo odškodnino, kot je tista, ki jim jo je bila Komisija pripravljena plačati (glej zgoraj navedeno sodbo Mulder in drugi proti Svetu in Komisiji, točke od 363 do 365).
114 V teh okoliščinah je treba odločiti, da Komisija nosi svoje stroške in stroške tožečih strank za ves postopek in da Svet, intervenient, nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (prvi senat)
razsodilo:
1) Komisiji se naloži plačilo odškodnine vsaki tožeči stranki, ki ustreza znesku, navedenem za vsako izmed tožečih strank v stolpcu (6) priloge 3 k tej sodbi.
2) Na ta znesek se obračunajo obresti po obresti meri 5,25 % od 31. decembra 1999 do dejanskega plačila.
3) Komisija nosi svoje stroške in stroške, ki so jih priglasile tožeče stranke, za ves postopek pred Sodiščem prve stopnje.
4) Svet nosi svoje stroške.
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. julija 2007.
Sodba T-144/02, Priloga 1
Seznam tožečih strank (13)
Atkins
Brickley
Eagle
Fanthome
Felton
Gaberscik
Gardener
Grant
Junger
Marren
Marrs
Sands
Walton
Sodba Eagle in drugi proti Komisiji, T-144/02
Priloga 2
Imena tožečih strank | Začetek obdobja, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine. | Naziv in plačilni razred na začetku obdobja, za katero so tožeče stranke upravičene do odškodnine. |
Brickley | 1. marec 1996 | A5/2 |
Eagle | 1. marec 1996 | B1/8 |
Felton | 1. marec 1996 | A5/3 |
Gaberscik | 1. marec 1996 | A7/1 |
Gardener | 1. marec 1996 | B1/7 |
Grant | 1. marec 1996 | B2/4 |
Marren | 1. marec 1996 | B1/5 |
Marrs | 1. marec 1996 | B1/8 |
Sands | 1. marec 1996 | B2/1 |
Walton | 1. marec 1996 | A5/5 |
Sodba Eagle in drugi proti Komisiji, T-144/02
Priloga 3
Imena tožečih strank | Neto dohodek uslužbenca, ki ga je prejel kot pogodbeni uslužbenec (1)
Nacionalni dohodek
(£) | Neto dohodek primerljivega začasnega uslužbenca (2)
Skupnostni dohodek
(£) | Razlika:
navadna neto izguba
(3 = 2 – 1)
(£) | Razlika:
kumulirana neto izguba
(4 = 3, aktualizirano 31. decembra 1999)
(£) | Izguba starostne pokojnine
(oziroma odpravnine) + eventualno nadomestilo za brezposelnost (5)
(£) | Celotna izguba na 31. decembra 1999
(6 = 4 + 5)
(£) |
Brickley | 55.885 | 127.702 | 71.817 | 78.799 | 12.233 | 91.033 |
Eagle | 102.784 | 186.517 | 83.734 | 90.189 | 147.220 | 237.410 |
Felton | 127.231 | 198.678 | 71.447 | 76.915 | 48.132 | 125.047 |
Gaberscik | 61.513 | 87.728 | 26.215 | 28.210 | 12.346 | 40.555 |
Gardener | 104.242 | 262.987 | 158.745 | 170.348 | 121.464 | 291.812 |
Grant | 62.745 | 167.619 | 104.875 | 111.738 | 127.730 | 239.467 |
Marren | 111.040 | 207.958 | 96.918 | 104.288 | 123.823 | 228.111 |
Marrs | 102.977 | 186.517 | 83.540 | 89.981 | 162.080 | 252.061 |
Sands | 72.970 | 157.228 | 84.259 | 90.038 | 88.551 | 178.589 |
Walton | 113.978 | 210.673 | 96.695 | 103.612 | 104.409 | 208.021 |