SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)

z dne 12. julija 2018(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Evropski trg električnih kablov – Sklep o ugotovitvi kršitve člena 101 PDEU – Enotna in trajajoča kršitev – Nezakonitost odločbe o pregledu – Razumni rok – Načelo dobrega upravljanja – Načelo osebne odgovornosti – Solidarna odgovornost za plačilo globe – Zadosten dokaz kršitve – Trajanje kršitve – Globe – Sorazmernost – Enako obravnavanje – Neomejena (sodna) pristojnost“

V zadevi T‑449/14,

Nexans France SAS s sedežem v Courbevoieu (Francija),

Nexans SA s sedežem v Courbevoieu,

ki ju zastopajo G. Forwood, odvetnik, M. Powell, A. Rogers in A. Oh, solicitors,

tožeči stranki,

proti

Evropski komisiji, ki so jo najprej zastopali C. Giolito, H. van Vliet in A. Biolan, nato M. Giolito in van Vliet, agenti, skupaj z B. Dohertyjem, barrister,

toženi stranki,

zaradi predloga na podlagi člena 263 PDEU za, prvič, razglasitev ničnosti Sklepa Komisije C(2014) 2139 final z dne 2. aprila 2014 v zvezi s postopkom na podlagi člena [101 PDEU] in člena 53 Sporazuma [EGP] (zadeva AT.39610 – Električni kabli) v delu, ki se nanaša na tožeči stranki, in drugič, znižanje zneska glob, ki sta jima bili naloženi,

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),

v sestavi A. M. Collins, predsednik, M. Kancheva (poročevalka), sodnica, in R. Barents, sodnik,

sodna tajnica: C. Heeren, administratorka,

na podlagi pisnega dela postopka in obravnave z dne 21. marca 2017

izreka naslednjo

Sodbo

I.      Dejansko stanje

A.      Tožeči stranki in zadevni sektor

1        Tožeči stranki, družba Nexans France SAS in njena matična družba, Nexans SA, sta francoski družbi, dejavni v sektorju proizvodnje in dobave podzemnih električnih kablov.

2        Podmorski in podzemni električni kabli se uporabljajo za prenos in distribucijo električne energije pod vodo oziroma pod zemljo. Razvrščeni so v tri kategorije: kabli za nizke napetosti, kabli za srednje napetosti ter kabli za visoke in zelo visoke napetosti. Električni kabli za visoke in zelo visoke napetosti se večinoma prodajajo v okviru projektov. Pri teh projektih gre za kombinacijo električnih kablov ter dodatne potrebne opreme, naprav in storitev. Električni kabli za visoke in zelo visoke napetosti se prodajajo po celem svetu velikim operaterjem nacionalnih omrežij in drugim elektroenergetskim podjetjem, večinoma v okviru javnih naročil.

B.      Upravni postopek

3        Švedska družba ABB AB je z dopisom z dne 17. oktobra 2008 Komisiji Evropskih skupnosti predložila več izjav in dokumentov v zvezi z omejevalnimi trgovinskimi praksami v sektorju proizvodnje in dobave podmorskih in podzemnih električnih kablov. Te izjave in dokumenti so bili predloženi v okviru prošnje za imuniteto na podlagi Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in znižanju glob v kartelnih zadevah (UL 2006, C 298, str. 17, v nadaljevanju: obvestilo o prizanesljivosti).

4        Komisija je po izjavah družbe ABB med 28. januarjem in 3. februarjem 2009 opravila preglede v prostorih družb Prysmian SpA in Prysmian Cavi e Sistemi Energia Srl ter v prostorih tožečih strank.

5        Japonske družbe Sumitomo Electric Industries Ltd, Hitachi Cable Ltd in J‑Power Systems Corp. so 2. februarja 2009 vložile skupno prošnjo za imuniteto pred globo v skladu s točko 14 obvestila o prizanesljivosti ali, podredno, za znižanje njenega zneska v skladu s točko 27 tega obvestila. Nato so Komisiji posredovale druge ustne izjave in dokumente.

6        Komisija je med preiskavo podjetjem iz sektorja proizvodnje in dobave podmorskih in podzemnih električnih kablov poslala več zahtev po informacijah na podlagi člena 18 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) in točke 12 obvestila o prizanesljivosti.

7        Komisija je 30. junija 2011 začela postopek in sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah zoper te pravne subjekte: Pirelli & C. SpA, Prysmian Cavi e Sistemi Energia, Prysmian, The Goldman Sachs Group, Inc., Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable, J‑Power Systems, Furukawa Electric Co. Ltd, Fujikura Ltd, Viscas Corp., SWCC Showa Holdings Co. Ltd, Mitsubishi Cable Industries Ltd, Exsym Corp., ABB, ABB Ltd, Brugg Kabel AG, Kabelwerke Brugg AG Holding, nkt cables GmbH, NKT Holding A/S, Silec Cable SAS, Grupo General Cable Sistemas, SA, Safran SA, General Cable Corp., LS Cable & System Ltd, Taihan Electric Wire Co. Ltd in tožeči stranki.

8        Vsi naslovniki obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah razen družbe Furukawa Electric so se od 11. do 18. junija 2012 udeležili upravnega zaslišanja pred Komisijo.

9        Splošno sodišče je s sodbama z dne 14. novembra 2012, Nexans France in Nexans/Komisija (T‑135/09, EU:T:2012:596), in z dne 14. novembra 2012, Prysmian in Prysmian Cavi e Sistemi Energia/Komisija (T‑140/09, neobjavljena, EU:T:2012:597), odločbi o pregledu, naslovljeni na eni strani na tožeči stranki in na drugi strani na družbi Prysmian in Prysmian Cavi e Sistemi Energia, razglasilo za nični v delu, v katerem se nanašata na električne kable, razen na podmorske in podzemne električne kable za visoke napetosti ter na material, povezan z zadevnimi drugimi kabli, v preostalem pa tožbo zavrnilo. Tožeči stranki sta 24. januarja 2013 vložili pritožbo zoper prvonavedeno sodbo. Sodišče je s sodbo z dne 25. junija 2014, Nexans in Nexans France/Komisija (C‑37/13 P, EU:C:2014:2030), to pritožbo zavrnilo.

10      Komisija je 2. aprila 2014 sprejela Sklep C(2014) 2139 final v zvezi s postopkom na podlagi člena [101 PDEU] in člena 53 Sporazuma [EGP] (zadeva AT.39610 – Električni kabli) (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

C.      Izpodbijani sklep

1.      Zadevna kršitev

11      V členu 1 izpodbijanega sklepa je navedeno, da je več podjetij v različnih obdobjih sodelovalo pri enotni in trajajoči kršitvi člena 101 PDEU v „sektorju podmorskih in/ali podzemnih električnih kablov za (zelo) visoke napetosti“. Komisija je v bistvu ugotovila, da so glavni evropski, japonski in južnokorejski proizvajalci podmorskih in podzemnih električnih kablov od februarja 1999 do konca januarja 2009 sodelovali v mreži večstranskih in dvostranskih srečanj ter vzpostavili stike, katerih cilj je bilo omejevanje konkurence za projekte v zvezi s podzemnimi in podmorskimi električnimi kabli za (zelo) visoke napetosti na določenih ozemljih, pri čemer so si razdelili trg in stranke ter s tem izkrivljali običajni konkurenčni proces (točke od 10 do 13 in 66 obrazložitve navedenega sklepa).

12      Komisija je v izpodbijanem sklepu ugotovila, da je imel kartel dve glavni konfiguraciji, ki sta tvorili eno sestavljeno celoto. Natančneje, po njenem mnenju je bil kartel sestavljen iz dveh delov, in sicer:

–        na eni strani je bila „konfiguracija kartela A/R“, ki je združevala evropske proizvajalce, običajno poimenovane „člani R“, japonske proizvajalce, poimenovane „člani A“, in nazadnje, južnokorejske proizvajalce, poimenovane „člani K“. Navedena konfiguracija je omogočala uresničevanje cilja dodeljevanja ozemelj in strank evropskim, japonskim in južnokorejskim proizvajalcem. To dodeljevanje se je izvajalo na podlagi sporazuma o „nacionalnem ozemlju“, v skladu s katerim so se japonski in južnokorejski proizvajalci zavezali, da evropskim proizvajalcem ne bodo konkurirali za projekte, ki potekajo na njihovem „nacionalnem ozemlju“, zadnjenavedeni pa so se zavezali, da ne bodo vstopili na japonski in južnokorejski trg. Prav tako so si dodeljevali projekte na „izvoznih ozemljih“, to je drugod po svetu, z izjemo zlasti Združenih držav, pri čemer so določeno obdobje spoštovali „kvoto 60/40“, kar pomeni, da je bilo 60 % projektov pridržanih za evropske proizvajalce, preostalih 40 % pa za azijske;

–        na drugi strani je bila „evropska konfiguracija kartela“, ki je vključevala dodeljevanje ozemelj in strank s strani evropskih proizvajalcev za projekte, ki so se izvajali znotraj evropskega „nacionalnega ozemlja“, ali projekte, dodeljene evropskim proizvajalcem (glej točko 3.3 izpodbijanega sklepa ter zlasti točki 73 in 74 obrazložitve tega sklepa).

13      Komisija je ugotovila, da so udeleženci kartela določili obveznosti sporočanja podatkov, da bi se zagotovilo spremljanje sporazumov o razdelitvi (točke od 94 do 106 in od 111 do 115 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

14      Komisija je ob upoštevanju vloge, ki so jo imeli razni udeleženci kartela pri njegovem izvajanju, te razvrstila v tri skupine. Najprej je opredelila jedro kartela, ki so mu na eni strani pripadala evropska podjetja, in sicer podjetje Nexans France, odvisna podjetja družbe Pirelli & C., nekdanja Pirelli SpA, ki je bila zaporedoma udeležena v kartelu (v nadaljevanju: Pirelli), in podjetje Prysmian Cavi e Sistemi Energia, na drugi strani pa japonska podjetja, in sicer podjetji Furukawa Electric Co. in Fujikura ter njuno skupno podjetje Viscas ter podjetji Sumitomo Electric Industries in Hitachi Cable ter njuno skupno podjetje J‑Power Systems (točke od 545 do 561 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Nato je opredelila skupino podjetij, ki niso spadala v jedro, ki pa jih vseeno ni bilo mogoče šteti za obrobne akterje kartela, ter v to skupino uvrstila podjetja ABB, Exsym, Brugg Kabel in subjekt, ki so ga ustanovile družbe Sagem SA, Safran in Silec Cable (točke od 562 do 575 obrazložitve navedenega sklepa). Nazadnje je ugotovila, da so bila podjetja Mitsubishi Cable Industries, SWCC Showa Holdings, LS Cable & System, Taihan Electric Wire in nkt cables obrobni akterji kartela (točke od 576 do 594 obrazložitve tega sklepa).

2.      Odgovornost tožečih strank

15      Ugotovljena je bila odgovornost družbe Nexans France zaradi njenega neposrednega sodelovanja pri kršitvi od 13. novembra 2000 do 28. januarja 2009. Družba Nexans se je štela za odgovorno za kršitev – kot matična družba družbe Nexans France – od 12. junija 2001 do 28. januarja 2009 (točki 712 in 714 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

3.      Naloženi globi

16      V členu 2(c) in (d) izpodbijanega sklepa je, po eni strani, družbi Nexans France naložena globa v znesku 4.903.000 EUR (za obdobje od 13. novembra 2000 do 11. junija 2001) in, po drugi strani, družbi Nexans France „skupno in solidarno“ z družbo Nexans globa v znesku 65.767.000 EUR (za obdobje od 12. junija 2001 do 28. januarja 2009).

17      Komisija je za izračun glob uporabila člen 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 in metodologijo iz Smernic o načinu določanja glob, naloženih v skladu z [navedenim členom] (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: Smernice o načinu določanja glob iz leta 2006).

18      Komisija je na prvem mestu glede osnovnega zneska glob po ugotovitvi ustrezne vrednosti prodaje v skladu s točko 18 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 (točke od 963 do 994 obrazložitve izpodbijanega sklepa) določila delež te vrednosti prodaje, ki odraža težo kršitve v skladu s točkama 22 in 23 navedenih smernic. V zvezi s tem je menila, da kršitev zaradi svoje narave pomeni eno najtežjih omejitev konkurence, zaradi česar je upravičena stopnja teže v višini 15 %. Uporabila je tudi 2‑odstotni koeficient teže kršitve za vse naslovnike zaradi njihovega skupnega tržnega deleža in skorajda svetovnega geografskega obsega kartela, ki je med drugim zajemal celotno ozemlje Evropskega gospodarskega prostora (EGP). Poleg tega je med drugim menila, da je bilo ravnanje evropskih podjetij bolj škodljivo za konkurenco kakor ravnanje drugih podjetij, saj so si evropska podjetja poleg udeležbe v „konfiguraciji kartela A/R“ med seboj razdelila projekte v zvezi električnimi kabli v okviru „evropske konfiguracije kartela“. Zato je delež vrednosti prodaje, ki ga je treba upoštevati iz naslova teže kršitve, za evropska podjetja določila na 19 %, za preostala podjetja pa na 17 % (točke od 997 do 1010 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

19      Kar zadeva množitelj v zvezi s trajanjem kršitve, je Komisija pri družbi Nexans France za obdobje od 13. novembra 2000 do 28. januarja 2009 uporabila koeficient 8,16 in pri družbi Nexans za obdobje od 12. junija 2001 do 28. januarja 2009 koeficient 7,58. Poleg tega je v osnovni znesek glob, naloženih družbi Nexans France, vključila dodatni znesek, in sicer vstopno pristojbino, ki ustreza 19 % vrednosti prodaje. Tako določeni znesek je bil 70.670.000 EUR (točke od 1011 do 1016 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

20      Komisija na drugem mestu glede prilagoditev osnovnega zneska glob ni ugotovila obteževalnih okoliščin, ki bi lahko vplivale na osnovni znesek globe, ugotovljen za posamezne udeležence kartela, z izjemo družbe ABB. Nasprotno pa je, kar zadeva olajševalne okoliščine, odločila, da se bo v znesku globe odražala vloga različnih podjetij pri izvajanju kartela. Tako je za 10 % znižala osnovni znesek globe, ki se naloži obrobnim akterjem kartela, in za 5 % osnovni znesek globe, ki se naloži podjetjem s srednjo stopnjo vpletenosti v kartel. Dalje, odobrila je dodatno 1‑odstotno znižanje družbama Mitsubishi Cable Industries in SWCC Showa Holdings za obdobje pred ustanovitvijo družbe Exsym ter družbama LS Cable & System in Taihan Electric Wire, ker niso bile seznanjene z nekaterimi vidiki enotne in trajajoče kršitve in zaradi neobstoja njihove odgovornosti za te vidike. Nikakršno znižanje osnovnega zneska globe pa ni bilo odobreno podjetjem, ki spadajo v jedro kartela, vključno s tožečima strankama (točke od 1017 do 1020 in 1033 obrazložitve izpodbijanega sklepa). Komisija je poleg tega na podlagi Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 odobrila dodatno 3‑odstotno znižanje zneska globe, naložene družbi Mitsubishi Cable Industries, zaradi njenega dejanskega sodelovanja zunaj okvira obvestila o prizanesljivosti (točka 1041 obrazložitve navedenega sklepa).

II.    Postopek in predlogi strank

21      Tožeči stranki sta 17. junija 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili to tožbo.

22      Splošno sodišče (osmi senat) je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 89 Poslovnika strankam postavilo vprašanja za pisni odgovor in Komisijo prosilo za predložitev dokumentov.

23      Sestava senatov Splošnega sodišča je bila spremenjena na podlagi člena 27(5) Poslovnika, pri čemer je bila sodnica poročevalka razporejena v osmi senat (nova sestava), ki mu je bila zato dodeljena obravnavana zadeva.

24      Stranke so na vprašanja Splošnega sodišča odgovorile v določenem roku. Komisija je predložila enega od zahtevanih dokumentov in prosila za sprejetje pripravljalnega ukrepa za predložitev drugih dokumentov, za katere je prosilo Splošno sodišče, in sicer zapisov ustnih izjav družbe J‑Power Systems v okviru njene skupne prošnje za imuniteto pred globo z družbama Hitachi Cable in Sumitomo Electric Industries. Predsednik osmega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 17. januarja 2017 sprejel pripravljalni ukrep, na podlagi katerega naj bi Komisija predložila zadevne zapise. Komisija je ta pripravljalni ukrep izpolnila 24. januarja 2017.

25      Splošno sodišče je na podlagi predloga sodnice poročevalke odločilo, da začne ustni del postopka. Stranke so na obravnavi 21. marca 2017 podale ustne navedbe in odgovorile na vprašanja Splošnega sodišča.

26      Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        izpodbijani sklep razglasi za ničen v delu, v katerem temelji na dokumentih, ki so bili nezakonito pridobljeni od družbe Nexans France;

–        sklep razglasi za ničen v delu, v katerem je ugotovljeno, da je družba Nexans France sodelovala pri kršitvi pred 22. februarjem 2001;

–        znesek tožečima strankama naložene globe zmanjša na znesek, ki ustreza krajšemu trajanju in manjšemu koeficientu teže, in

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

27      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožečima strankama naloži plačilo stroškov.

III. Pravo

28      Tožeči stranki v okviru tožbe predlagata razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa in znižanje zneska glob, ki sta jima bili naloženi.

29      Kar, na prvem mestu, zadeva predloge za razglasitev ničnosti, je njihov namen doseči razglasitev popolne ali delne ničnosti izpodbijanega sklepa, po eni strani, v delu, v katerem ta temelji na dokumentih, ki so bili nezakonito pridobljeni od družbe Nexans France, in po drugi strani, v delu, v katerem je ugotovljeno, da je družba Nexans France sodelovala pri kršitvi pred 22. februarjem 2001.

30      Tožeči stranki v utemeljitev predlogov za razglasitev ničnosti navajata dva tožbena razloga. Prvi se nanaša na kršitev člena 20, od (2) do (4), Uredbe št. 1/2003, odločbe Komisije z dne 9. januarja 2009 (v nadaljevanju: odločba o pregledu), pravice do obrambe in člena 7 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), drugi pa na napako pri presoji glede določitve datuma začetka udeležbe družbe Nexans France v kartelu.

31      Kar zadeva, na drugem mestu, predloge za znižanje zneska glob, ki sta bili naloženi tožečima strankama, želita ti z njimi doseči, da Splošno sodišče s svojo presojo nadomesti presojo Komisije, da bi se upoštevale njene napake pri elementih za izračun navedenih glob, to sta sodelovanje družbe Nexans France pri kršitvi in koeficient teže.

32      Tožeči stranki v utemeljitev svojih predlogov za znižanje zneska glob, ki sta jima bili naloženi, poleg tega navajata napako Komisije v zvezi s trajanjem sporne kršitve v okviru drugega tožbenega razloga, ki je poseben razlog, izhajajoč iz očitne napake pri presoji ter kršitve obveznosti obrazložitve in načela enakega obravnavanja pri določitvi koeficienta teže za izračun zneska glob.

A.      Predlog za razglasitev ničnosti

1.      Prvi tožbeni razlog: neobstoj pravne podlage, kršitev odločbe o pregledu, pravica do obrambe, člen 20, od (2) do (4), Uredbe št. 1/2003 in člen 7 Listine

33      Tožeči stranki navajata, da so nekateri ukrepi Komisije med nenapovedanim pregledom, ki ga je bilo treba v skladu z odločbo z dne 9. januarja 2009 (v nadaljevanju: odločba o pregledu) opraviti pri njiju od 28. do 30. januarja 2009 in 3. februarja 2009, nezakoniti in da se informacije, ki jih je pridobila Komisija v tem okviru, ne bi smele uporabiti v upravnem postopku niti upoštevati v izpodbijanem sklepu.

34      Tožeči stranki tako inšpektorjem Komisije očitata, da so izdelali kopije več sklopov elektronskih dopisov, ki so jih našli na računalniku osebe J in na računalniku osebe R, ter kopijo celotnega trdega diska računalnika osebe J in da so te kopije odnesli s seboj, da bi v prostorih Komisije v Bruslju (Belgija) pozneje poiskali pomembne elemente za preiskavo (v nadaljevanju: sporni ukrepi).

35      Prvič, tožeči stranki navajata, da so uslužbenci Komisije s tem presegli svoja pooblastila, ki so jim podeljena s členom 20(2) Uredbe št. 1/2003. Natančneje, trdita, da v skladu s členom 20(2)(c) navedene uredbe ti uslužbenci ne morejo zaseči ali kopirati dokumentov, ne da bi jih predhodno preučili. Sicer bi lahko Komisija pri pregledu naredila samo kopijo celotnega informacijskega sistema družbe, vključno s številnimi dokumenti, ki so povsem nepomembni za preiskavo, da bi jih po želji preučila v svojih prostorih v Bruslju.

36      Drugič, po navedbah tožečih strank je Komisija z izdelavo kopije teh podatkov, da bi jih nadalje preučila v svojih prostorih v Bruslju, presegla pogoje iz odločbe o pregledu, v skladu s katero naj bi bil geografski obseg pregleda omejen na prostore družbe Nexans.

37      Tretjič, tožeči stranki trdita, da je bila s spornimi ukrepi kršena njuna pravica do obrambe, saj naj zaradi njih ne bi mogli uveljavljati svojih interesov. Menita, da zaradi podaljšanja pregleda za mesec in pol namreč nista mogli resno oceniti primernosti vložitve prošnje za imuniteto, saj v tem obdobju ni bilo mogoče presoditi, kakšno „pomembno dodano vrednost“ je mogoče pripisati dokazom, ki jih je Komisija že zbrala.

38      Četrtič, tožeči stranki navajata, da ker se je v obravnavanem primeru pregled začel v Franciji, nadaljeval pa se je v Belgiji, bi morala Komisija v skladu s členom 20(3) in (4) Uredbe (ES) št. 1/2003 Autorité belge de la concurrence (belgijski organ, pristojen za konkurenco, Belgija) obvestiti o nadaljevanju pregleda v tej državi.

39      Petič, tožeči stranki navajata, da ker Komisija na podlagi Uredbe št. 1/2003 ni imela pooblastila za „množično“ kopiranje podatkov, ki jih ni predhodno pregledala, navedeni zaseg pomeni samovoljen in nesorazmeren poseg v področje njune zasebne dejavnosti, zaščiteno s členom 7 Listine.

40      Komisija argumente tožečih strank izpodbija.

41      Preden odgovorim na argumente strank, naj na kratko spomnim na potek pregleda, ki so ga v prostorih tožečih strank opravili uslužbenci Komisije.

a)      Potek pregleda

42      Kot izhaja iz sodbe z dne 14. novembra 2012, Nexans France in Nexans/Komisija (T‑135/09, EU:T:2012:596), so inšpektorji Komisije 28. januarja 2009 v spremstvu predstavnikov Autorité de la concurrence (francoski organ, pristojen za konkurenco) prišli v prostore družbe Nexans France v Clichyju (Francija), da bi opravili pregled na podlagi člena 20(4) Uredbe št. 1/2003. Temu podjetju so vročili odločbo o pregledu, ki se je nanašala na „[d]ružb[o] Nexans […] ter vsa podjetja, ki jih neposredno ali posredno nadzoruje, vključno z družbo Nexans France“, in pojasnilo v zvezi s pregledi.

43      Inšpektorji so želeli preučiti dokumente in računalnike nekaterih uslužbencev družbe Nexans France, in sicer dokumente in računalnike osebe R (namestnik generalnega direktorja in direktor marketinga – oddelek za visoko napetost), osebe B (generalni direktor – oddelek za visoko napetost) in osebe J (direktor prodaje in marketinga iz komercialne enote oddelka za zemeljsko visoko napetost). Obveščeni so bili, da je oseba J na poti, kamor je vzela tudi računalnik, vrnila pa naj bi se šele v petek, 30. januarja 2009.

44      Inšpektorji so najprej preučili dokumente v papirni obliki, ki so jih našli v pisarnah oseb R, B in J ter v pisarni njihove skupne pomočnice. Nato so računalnike oseb R, B in D (projektni vodja – oddelek za visoko napetost) prenesli v sejno sobo, ki jim je bila dana na voljo. Z uporabo zakonite tehnologije za digitalno preiskovanje (v nadaljevanju: tehnologija FIT) so izdelali slike trdih diskov teh računalnikov in jih pripravili za indeksacijo, ki naj bi se končala naslednji dan. Na koncu prvega dneva pregleda sta bili pisarna osebe J in sejna soba, ki je bila dana na voljo inšpektorjem, zapečateni. Drugi dan pregleda se je iskanje informacij na navedenih slikah nadaljevalo. Na koncu dneva je bila sejna soba, ki jim je bila dana na voljo, prav tako zapečatena.

45      Tretji dan pregleda so lahko inšpektorji preiskali prenosni računalnik osebe J, ki se je vrnila v pisarno. Na začetku ni bila izdelana nobena slika vsebine navedenega računalnika, toda z uporabo tehnologije FIT je bil mogoč vpogled v datoteke, dokumente in elektronske dopise, ki so bili zbrisani s trdega diska tega računalnika, in ugotoviti, da so bili ti dokumenti pomembni za preiskavo. Inšpektorji so se odločili, da bodo izdelali sliko tega trdega diska. Vendar v tej fazi preiskave za izdelavo take slike niso imeli več dovolj časa. Zato so se odločili, da izdelajo kopijo izbranih podatkov in jih prenesejo na računalniške nosilce za zapis podatkov (v nadaljevanju: računalniški nosilci), ki so jih nameravali vzeti s seboj v Bruselj. Šlo je za dva sklopa elektronskih dopisov (najdenih na prenosnem računalniku osebe J, ki so bili posneti na računalniške nosilce), imenovana JABR 12 in JABR 13. Na dva nosilca podatkov, imenovana JABR 14 in JABR 15, so kopirali tudi sklop elektronskih dopisov, najdenih na računalniku osebe R. Ti štirje nosilci podatkov so bili shranjeni v zapečatene pisemske ovojnice, ki jih je nato podpisal eden od predstavnikov tožečih strank. Te zapečatene pisemske ovojnice so bile prinesene v prostore Komisije v Bruslju. Računalnik osebe J in nosilec podatkov, najden v njegovi pisarni, ki je vseboval dokumente, zaščitene z geslom, sta bila shranjena v omaro, ki so jo inšpektorji zapečatili. Nato so bili trdi diski računalnikov Komisije, uporabljenih za preiskave, izbrisani in po tej operaciji niso več vsebovali datotek, skopiranih med pregledom. Inšpektorji so tožeči stranki še obvestili, da jima bodo sporočili datum nadaljevanja pregleda. Tožeči stranki sta navedli, da bi jima bolj ustrezalo, če bi morebitni pregled trdega diska računalnika osebe J opravili v prostorih družbe Nexans France, in ne v prostorih Komisije.

46      Inšpektorji so se v prostore družbe Nexans France vrnili v torek, 3. februarja 2009. Odprli so zapečateno omaro, v kateri sta bila shranjena nosilec podatkov, najden v pisarni osebe J, in njen računalnik. Nosilec podatkov so preučili na kraju samem, pri čemer so natisnili in zadržali dva dokumenta s tega nosilca, nato pa so ga vrnili predstavnikom tožečih strank. Nato so naredili tri slike trdega diska računalnika osebe J, ki so bile shranjene na tri nosilce podatkov. Inšpektorji so enega od treh nosilcev podatkov vrnili predstavnikom tožečih strank, preostala dva pa so shranili v zapečateni kuverti, ki so ju odnesli v Bruselj, potem ko so se seznanili z dejstvom, da tožeči stranki izpodbijata zakonitost tega postopka. Inšpektorji so navedli, da bosta zapečateni kuverti odprti le v prostorih Komisije ob navzočnosti predstavnikov tožečih strank.

47      Kuverti z nosilcema podatkov, ki ju je Komisija odnesla s seboj, sta bili odprti 2. marca 2009 v njenih prostorih ob navzočnosti odvetnikov tožečih strank. Inšpektorji so preučili dokumente na teh nosilcih podatkov in na papir natisnili tiste, za katere so menili, da bi bili lahko pomembni za preiskavo. Drugi izvod zadevnih dokumentov v papirni obliki in njihov seznam sta bila izročena odvetnikom tožečih strank. Preučevanje vseh podatkov na zadevnih nosilcih podatkov je trajalo osem delovnih dni in se je končalo 11. marca 2009. Pisarna, v kateri so inšpektorji preučevali dokumente in nosilce podatkov, je bila ob koncu vsakega delovnega dne zapečatena ob navzočnosti odvetnikov tožečih strank in odprta naslednji dan, prav tako ob njihovi navzočnosti. Na koncu teh postopkov je bila vsebina trdih diskov računalnikov, na katerih so delali inšpektorji Komisije, izbrisana.

b)      Domnevni neobstoj pravne podlage spornih ukrepov

48      Tožeči stranki v bistvu trdita, da so uslužbenci Komisije z izdelavo slike trdega diska računalnika osebe J in sklopov elektronskih dopisov, najdenih na navedenem računalniku in računalniku osebe R, da bi v prostorih Komisije v Bruslju pozneje preučili dokumente, pomembne za preiskavo, presegli pooblastila, podeljena Komisiji s členom 20(2) Uredbe št. 1/2003.

49      Najprej je treba spomniti, da člen 4 Uredbe št. 1/2003 določa, da ima „[z]a namene uporabe členov [101] in [102] Pogodbe […] Komisija pooblastila, opredeljena s to uredbo“.

50      Člen 20(1) Uredbe št. 1/2003 določa, da lahko Komisija za izpolnjevanje dolžnosti, ki jih nalaga ta uredba, izvaja vse potrebne preglede podjetij in podjetniških združenj.

51      Kar zadeva pooblastila, ki jih ima Komisija za izvajanje pregleda, člen 20(2) Uredbe št. 1/2003 med drugim določa:

„Uradniki in druge spremljevalne osebe, ki jih je Komisija pooblastila za izvajanje pregleda, so pooblaščeni, da:

[…]

(b)      pregledajo poslovne knjige in drugo poslovno dokumentacijo ne glede na obliko, v kateri je predložena;

(c)      odvzamejo in pridobijo, ne glede na obliko, kopije ali izvlečke iz poslovnih knjig ali dokumentacije;

(d)      zapečatijo vse poslovne prostore ter poslovne knjige in dokumentacijo za trajanje in v obsegu, potrebnem za izvedbo pregleda;

[…]“

52      V obravnavanem primeru je treba pojasniti, da uslužbenci Komisije med pregledi uporabljajo tehnologijo FIT, pri kateri se izdela kopija trdega diska računalnika ali kopija podatkov, shranjenih na nosilcu digitalnih podatkov. Kot namreč opisuje Komisija v svojih pisanjih, pri čemer tožeči stranki tega ne izpodbijata, se pri uporabi te tehnologije na trdem disku ali katerem koli drugem nosilcu digitalnih podatkov s posebnim programom in uporabo ključnih besed iščejo informacije, ki so pomembne glede na predmet preiskave. Za to iskanje je potrebna predhodna faza, imenovana „indeksacija“, med katero program na seznam vnaša vse črke in besede, ki so na trdem disku računalnika ali katerem koli nosilcu digitalnih podatkov, ki se pregleduje. Trajanje te indeksacije je odvisno od velikosti zadevnega digitalnega nosilca, toda običajno traja precej časa. V teh okoliščinah uslužbenci Komisije običajno izdelajo kopijo podatkov na nosilcu digitalnih podatkov podjetja, v zvezi s katerim poteka pregled, da bi indeksirali podatke, shranjene na tem nosilcu. Pri trdem disku računalnika se lahko ta kopija izdela v obliki slike. Ta slika omogoča izdelavo natančne kopije trdega diska, ki je predmet pregleda, in vsebuje vse podatke, ki so bili na tem trdem disku v trenutku izdelave kopije, vključno z na videz zbrisanimi datotekami.

53      V zvezi s tem je treba, prvič, ugotoviti, da ker se, kot je bilo pojasnjeno v točki 52 zgoraj, kopija podatkov, shranjenih na nosilcu digitalnih podatkov podjetja, v zvezi s katerim poteka pregled, izdela, da bi se nato izvedla indeksacija, in ker je namen te indeksacije omogočiti, da se nato poiščejo dokumenti, pomembni za preiskavo, izdelava take kopije spada med pooblastila, podeljena Komisiji s členom 20(2)(b) in (c) Uredbe št. 1/2003.

54      V nasprotju s trditvami tožečih strank namreč iz člena 20(2)(b) in (c) Uredbe št. 1/2003 ne izhaja, da je pooblastilo Komisije za odvzem ali pridobitev kopije ali izvlečka iz poslovnih knjig ali poslovnih dokumentov podjetja, v zvezi s katerim poteka pregled, omejeno na poslovne knjige in dokumente, ki jih je že pregledala.

55      Poleg tega je treba ugotoviti, da bi taka razlaga lahko škodovala polnemu učinku člena 20(2)(b) navedene uredbe, saj je lahko v nekaterih okoliščinah pri pregledu poslovnih knjig in dokumentov podjetja, v zvezi s katerim poteka pregled, treba predhodno izdelati kopije navedenih poslovnih knjig in dokumentov oziroma je treba to preverjanje, tako kot v obravnavanem primeru, poenostaviti.

56      Zato je treba ugotoviti, da ker so bile kopija trdega diska računalnika osebe J in kopije sklopov elektronskih dopisov, najdenih na navedenem računalniku in računalniku osebe R, izdelane pri uporabi tehnologije FIT s strani uslužbencev Komisije, da bi poiskali informacije, pomembne za preiskavo, je izdelava teh kopij spadala med pooblastila, določena s členom 20(2)(b) in (c) Uredbe št. 1/2003.

57      Drugič, če je treba argumentacijo tožečih strank razlagati tako, da ti uslužbencem Komisije očitata, da so v preiskovalni spis vložili kopije sklopov elektronskih dopisov, najdenih na računalniku osebe R in na računalniku osebe J, ter sliko trdega diska tega drugega računalnika, ne da bi predhodno preverili, ali so bili dokumenti na navedenih kopijah pomembni glede na predmet preiskave, te argumentacije ni mogoče sprejeti.

58      Kot namreč izhaja iz točk od 42 do 47 zgoraj, so uslužbenci Komisije šele po tem, ko ob pregledu dokumentov na kopijah sklopov elektronskih dopisov, najdenih na računalniku osebe R in na računalniku osebe J, ter na kopiji trdega diska tega drugega računalnika, v prostorih Komisije v Bruslju in v navzočnosti predstavnikov tožečih strank, ugotovili, da so nekateri od teh dokumentov na prvi pogled pomembni glede na predmet preiskave, nazadnje v preiskovalni spis vložili papirnato različico zadevnih dokumentov.

59      Treba je torej ugotoviti, da v nasprotju s trditvami tožečih strank uslužbenci Komisije dokumentov na kopijah sklopov elektronskih dopisov, najdenih na računalniku osebe R in na računalniku osebe J, ter slike trdega diska tega drugega računalnika niso neposredno vložili v preiskovalni spis, ne da bi predhodno preverili njihovo pomembnost glede na predmet preiskave.

60      Tretjič, v zvezi z argumentom tožečih strank, da uslužbenci Komisije nimajo pooblastila, da iščejo informacije, pomembne za preiskavo ter vsebovane na sliki trdega diska računalnika osebe J in na kopijah sklopov elektronskih dopisov, ki so bili najdeni na navedenem računalniku in na računalniku osebe R, v prostorih Komisije, je treba poudariti, da člen 20(2)(b) Uredbe št. 1/2003 ne določa, kot zatrjujeta tožeči stranki, da se poslovne knjige in dokumenti podjetij, v zvezi s katerimi poteka pregled, preverjajo le v njihovih prostorih, če – tako kot v obravnavanem primeru – navedenega pregleda ni bilo mogoče dokončati v prvotno predvidenem času. Navedeni člen samo zavezuje Komisijo, da med pregledom dokumentov v svojih prostorih spoštuje enaka jamstva glede podjetij, kakršna mora spoštovati med pregledom na kraju samem.

61      Vendar je treba poudariti, da sta tožeči stranki na obravnavi v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča priznali, da Komisiji ne očitata, da je med pregledom slike trdega diska računalnika osebe J in kopij sklopov elektronskih dopisov, najdenih na navedenem računalniku in na računalniku osebe R, ki ga je opravila v svojih prostorih v Bruslju, ravnala drugače, kot bi ravnala, če bi ta pregled potekal v prostorih tožečih strank. Tožeči stranki sta samo trdili, da ker je Komisija tak pregled opravila v svojih prostorih, nista imeli pomoči zaposlenih, ki bi lahko Komisiji dali pojasnila glede dokumentov, preučenih med tem pregledom.

62      V zvezi s tem je dovolj poudariti, da tožeči stranki ne trdita, da je Komisija nasprotovala temu, da bi pri pregledu zadevnih kopij v prostorih Komisije njunim predstavnikom pomagali nekateri od njunih zaposlenih.

63      Vsekakor je treba spomniti, kot izhaja iz predstavitve dejanskega stanja v točkah 46 in 47 zgoraj, da so bile zadevne kopije prenesene v Bruselj v zapečatenih pisemskih ovojnicah, da so bile pisemske ovojnice z navedenimi kopijami odprte in preučene na datum, ki je bil določen v dogovoru s tožečima strankama in v navzočnosti njunih predstavnikov, da so bili prostori Komisije, v katerih je bil pregled izveden, ustrezno zaščiteni s pečati, da so bili dokumenti, pridobljeni iz teh podatkov, za katere se je Komisija odločila, da jih vloži v preiskovalni spis, natisnjeni in vneseni na seznam, da je bila tožečima strankama vročena njihova kopija ter da so bile slika trdega diska računalnika osebe J in kopije sklopov elektronskih dopisov, najdenih na navedenem računalniku in na računalniku osebe R, dokončno izbrisane.

64      Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Komisija med pregledom ni presegla svojih pooblastil, ki jih ima na podlagi člena 20(2) Uredbe št. 1/2003. Očitek tožečih strank v zvezi s tem je treba torej zavrniti.

c)      Domnevna kršitev odločbe o pregledu

65      Kar zadeva argument tožečih strank, da so uslužbenci Komisije s tem, da so informacije, pomembne za preiskavo, na kopiji trdega diska računalnika osebe J in na kopijah sklopov elektronskih dopisov, najdenih na navedenem računalniku in na računalniku osebe R, iskali v prostorih Komisije, kršili obseg odločbe o pregledu, je treba spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev te odločbe omejuje pooblastila, podeljena uslužbencem Komisije s členom 20(2) Uredbe št. 1/2003 (sodba z dne 18. junija 2015, Deutsche Bahn in drugi/Komisija, C‑583/13 P, EU:C:2015:404, točka 60).

66      V obravnavanem primeru je treba, kar zadeva, po eni strani, geografski obseg odločbe o pregledu, ugotoviti, da je člen 1 navedene odločbe v drugem odstavku določal:

„Pregled je mogoče opraviti v vseh prostorih pod nadzorom podjetja, zlasti v pisarnah na tem naslovu: 4‑10 Rue Mozart, 92110 Clichy, Francija.“

67      Iz odločbe o pregledu torej izhaja, da če „je [bilo] mogoče“ pregled opraviti v „vseh prostorih pod nadzorom“ tožečih strank, zlasti v njunih prostorih v Clichyju, ni nujno, da je moral, kot zatrjujeta tožeči stranki, potekati izključno v njunih prostorih. Zato v odločbi o pregledu ni bila izključena možnost, da Komisija pregled nadaljuje v Bruslju.

68      Kar zadeva, po drugi strani, časovni obseg odločbe o pregledu, je pomembno poudariti, da je bil v členu 2 navedene odločbe določen datum, od katerega je lahko pregled potekal, ni pa bil naveden datum, ko bi se moral končati.

69      Seveda nenavedba datuma konca pregleda ne pomeni, da lahko traja neomejeno, saj mora Komisija v zvezi s tem v skladu s členom 41(1) Listine spoštovati razumen rok.

70      Vendar je treba v obravnavanem primeru ugotoviti, da tožeči stranki v okviru tega tožbenega razloga ne trdita, da je bilo enomesečno obdobje, ki je preteklo med pregledom v prostorih tožečih strank in nadaljevanjem tega pregleda v Bruslju, nerazumno.

71      Iz navedenega izhaja, da v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, odločba o pregledu ni nasprotovala temu, da uslužbenci Komisije v njenih prostorih v Bruslju nadaljujejo iskanje elementov, pomembnih za preiskavo in vsebovanih na slikah trdih diskov računalnikov nekaterih zaposlenih družbe Nexans France.

72      Glede na navedeno je treba ugotoviti, da Komisija ni kršila obsega odločbe o pregledu niti s tem, da je med pregledom sprejela sporne ukrepe. Zato je treba očitke tožečih strank v zvezi s tem zavrniti.

d)      Domnevna kršitev pravice do obrambe

73      Tožeči stranki trdita, da zaradi prekinitve postopkov izbire dokumentov, pomembnih za preiskavo, med 3. februarjem 2009 in 2. marcem 2009, ko so bile odprte zapečatene pisemske ovojnice z elektronskimi nosilci, na katere so bili kopirani sklopi elektronskih dopisov nekaterih zaposlenih družbe Nexans France in slika trdega diska računalnika osebe J, nista mogli resno presoditi primernosti tega, da vložita prošnjo za imuniteto, saj v tem obdobju nista mogli ugotoviti dodane vrednosti drugih informacij, ki sta jih imeli. Komisija naj bi posledično posegla v njuno pravico do obrambe.

74      V zvezi s tem je treba spomniti, da v skladu s točko 10 obvestila o prizanesljivosti imunitete ni mogoče priznati, „če je v času predložitve [informacij in dokazov] Komisija že razpolagala z zadostnimi dokaznimi sredstvi za sprejetje odločbe za izvedbo pregleda v zvezi z domnevnim kartelom ali je tak pregled že opravila“.

75      Toda v obravnavanem primeru je, kot je potrdilo Splošno sodišče v točki 93 sodbe z dne 14. novembra 2012, Nexans France in Nexans/Komisija (T‑135/09, EU:T:2012:596), Komisija imela zadostne dokaze v zvezi s podmorskimi in podzemnimi električnimi kabli za visoke napetosti za odreditev pregleda, ki je bil izveden v prostorih družbe Nexans. Iz navedenega sledi, da tožečima strankama na podlagi obvestila o prizanesljivosti ne bi bilo mogoče priznati imunitete.

76      Res je, da so lahko v skladu s točko 23 obvestila o prizanesljivosti podjetja, ki razkrijejo svojo udeležbo v domnevnem kartelu z vplivom na trgovino Evropske unije, vendar ne izpolnjujejo pogojev za podelitev imunitete pred globo, vseeno upravičena do znižanja globe, ki jim je sicer bila naložena. V skladu s točko 24 navedenega obvestila mora podjetje, da bi bilo upravičeno do znižanja globe, Komisiji zagotoviti dokaze o domnevni kršitvi, ki pomenijo znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih Komisija že ima.

77      Vendar je pomembno poudariti, da sta tožeči stranki obdržali podatke, katerih kopijo so izdelali uslužbenci Komisije. To pomeni, da sta zlahka ugotovili, katere informacije niso bile zajete na digitalnih kopijah in katere informacije glede na predmet pregleda bi lahko imele znatno dodano vrednost glede na dokaze, ki jih je Komisija že imela.

78      Poleg tega, tudi če je Komisija, kot v bistvu trdita tožeči stranki, že imela trde diske računalnikov, na katerih so bile shranjene informacije, ki bi lahko bile navedene v njuni prošnji za delno imuniteto, je treba znova spomniti, da to, da je Komisija izdelala kopije sklopov elektronskih dopisov nekaterih zaposlenih družbe Nexans France in sliko trdega diska računalnika osebe J, ne pomeni, da jih je pregledala in da je že imela dostop do informacij na njih. Tak pregled se je namreč nadaljeval šele po tem, ko so bile zadevne kopije v Bruslju vzete iz zapečatenih pisemskih ovojnic. V teh okoliščinah sta tožeči stranki še vedno imeli možnost preučiti vsebino navedenega trdega diska in navedenih elektronskih dopisov ter Komisijo seznaniti z dokumenti ali dokazi, ki so jih vsebovali in ki bi lahko pomenili dodano vrednost glede na druge dokaze, ki jih je Komisija že zbrala med preiskavo.

79      Iz navedenega izhaja, da Komisija tožečima strankama v nasprotju z njunimi trditvami ni onemogočila, da presodita primernost vložitve prošnje za delno imuniteto.

80      Ker tožeči stranki trdita, da je bila kršena njuna pravica do obrambe, je treba spomniti, da preiskovalni ukrepi, ki jih Komisija sprejme v predhodni preiskovalni fazi, zlasti ukrepi pregleda in zahteve po informacijah, po svoji naravi vključujejo, da Komisija sumi, da je prišlo do kršitve, in imajo lahko pomembne posledice za položaj osumljenih podjetij. Zato je treba preprečiti, da bi bila pravica do obrambe nepopravljivo kršena v tej fazi upravnega postopka, ker so lahko sprejeti pripravljalni ukrepi odločilni za zagotovitev dokazov o nezakonitosti ravnanja podjetij, za katero lahko ta odgovarjajo (glej v tem smislu sodbo z dne 25. novembra 2014, Orange/Komisija, T‑402/13, EU:T:2014:991, točka 79 in navedena sodna praksa).

81      Vendar v obravnavanem primeru samo dejstvo, da zadevni elektronski podatki niso bili preučeni v prostorih družbe Nexans France v Clichyju, temveč v prostorih Komisije v Bruslju, ne vpliva na spoštovanje pravice tožečih strank do obrambe, ker je dokazano, da so bili nosilci podatkov, na katere so bile shranjene zadevne kopije elektronskih podatkov, preneseni v Bruselj v zapečatenih pisemskih ovojnicah, da je Komisija tožečima strankama vročila kopijo teh podatkov, da so bile pisemske ovojnice z nosilci podatkov, na katerih so bili ti podatki, odprte in dodatno pregledane na datum, določen v dogovoru s tožečima strankama in v navzočnosti njunih predstavnikov, da so bili prostori Komisije, v katerih je bil izveden pregled, ustrezno zaščiteni s pečati, da so bili dokumenti, pridobljeni iz teh podatkov, za katere se je Komisija odločila, da jih vloži v preiskovalni spis, natisnjeni in vneseni na seznam, da je bila njihova kopija vročena tožečima strankama in da je bila vsebina z vseh nosilcev podatkov in računalnikov, uporabljenih za njihovo preučitev, po pregledu dokončno izbrisana.

82      Zato je treba očitek tožečih strank, ki se nanaša na kršitev pravice do obrambe, zavrniti kot neutemeljen.

e)      Domnevna kršitev člena 20(3) in (4) Uredbe št. 1/2003

83      Tožeči stranki Komisiji očitata, da je nadaljevala preučitev kopije sklopov elektronskih dopisov nekaterih zaposlenih družbe Nexans France in slike trdega diska računalnika osebe J v prostorih v Bruslju, ne da bi o tem predhodno obvestila belgijski organ, pristojen za konkurenco.

84      V zvezi s tem je treba spomniti, po eni strani, da v skladu s členom 20(4) Uredbe št. 1/2003 „Komisija sprejme […] odločbe [o pregledu] po posvetovanju z organom, pristojnim za konkurenco v državi članici, na ozemlju katere se bo izvajal pregled,“ in da, po drugi strani, v skladu s členom 20(3) iste uredbe „Komisija pred pregledom pravočasno obvesti o tem organ, pristojen za konkurenco v državi članici, na ozemlju katere se bo izvajal pregled.“

85      Ratio legis odstavkov 3 in 4 člena 20 Uredbe št. 1/2003, predstavljen v točki 24 obrazložitve navedene uredbe, je organom držav članic, pristojnim za konkurenco, omogočiti, da dejavno sodelujejo pri izvajanju – s strani Komisije – pooblastila, ki ga ima na podlagi člena 20(1) navedene uredbe v zvezi s pregledi.

86      V zvezi s tem je v členu 20(5) Uredbe št. 1/2003 pojasnjeno, da „[u]radniki, pa tudi tisti, ki jih pooblasti ali imenuje organ, pristojen za konkurenco v državi članici, na ozemlju katere se bo izvedel pregled, na zahtevo tega organa ali Komisije aktivno pomagajo uradnikom in drugim spremljevalnim osebam, ki jih je Komisija pooblastila,“ in da „so jim [za to] dodeljena pooblastila, ki so navedena v odstavku 2“.

87      V obravnavanem primeru ni sporno, da se je Komisija pred sprejetjem odločbe o pregledu posvetovala z Autorité de la concurrence (francoski organ, pristojen za konkurenco). Sporno ni niti, da je Komisija navedeni organ pravočasno obvestila o pregledu v prostorih družbe Nexans France. Poleg tega ni sporno, da so pri pregledu v prostorih družbe Nexans France inšpektorje Komisije spremljali predstavniki navedenega organa.

88      Zato je treba šteti, da je Komisija v obravnavanem primeru spoštovala določbe člena 20(3) in (4) Uredbe št. 1/2003.

89      Te ugotovitve z argumentacijo tožečih strank ni mogoče izpodbiti.

90      V nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, namreč iz člena 20(3) in (4) Uredbe št. 1/2003 ne izhaja, da se je morala Komisija v obravnavanem primeru „posvetovati“ z belgijskim organom, pristojnim za konkurenco, ali ga „pravočasno obvestiti“, ko se je iz praktičnih razlogov odločila, da bo v svojih prostorih v Bruslju nadaljevala preučitev dokumentov, ki jo je začela v okviru pregleda, opravljenega na podlagi člena 20 Uredbe št. 1/2003, na ozemlju druge države članice, temveč mora to storili le, če namerava opraviti pregled v prostorih katerega od podjetij v Belgiji.

91      Iz navedenega izhaja, da je treba očitek tožečih strank, da je Komisija kršila člen 20(3) in (4) Uredbe št. 1/2003, zavrniti kot neutemeljen.

f)      Domnevna kršitev člena 7 Listine

92      Tožeči stranki v bistvu trdita, da ker je Komisija s spornimi ukrepi presegla pooblastila, podeljena z Uredbo št. 1/2003, naj bi bili navedeni ukrepi tudi v nasprotju z zahtevo po varstvu pred samovoljnimi ali nesorazmernimi posegi javnih organov na področje zasebne dejavnosti fizične ali pravne osebe.

93      V zvezi s tem je treba spomniti, kot je bilo ugotovljeno v točki 64 zgoraj, da Komisija s spornimi ukrepi ni presegla svojih pooblastil, podeljenih z Uredbo št. 1/2003. Če torej tožeči stranki očitek v zvezi s kršitvijo člena 7 Listine vežeta na predhodno ugotovitev kršitve člena 20(2) Uredbe št. 1/2003, je treba ta očitek zavrniti kot neutemeljen.

94      Poleg tega, če je treba očitek, ki se nanaša na kršitev člena 7 Listine, razlagati kot neodvisen očitek, je treba poudariti, da argumentacija tožečih strank v zvezi s tem temelji na enaki predpostavki, na kakršni temelji argumentacija v zvezi s kršitvijo člena 20(2) Uredbe št. 1/2003, in sicer da so uslužbenci Komisije izdelali kopijo sklopov elektronskih dopisov, najdenih na računalnikih oseb R in J, ter sliko trdega diska računalnika osebe J in da so te kopije brez predhodnega preverjanja, ali so bili dokumenti na njih pomembni glede na predmet pregleda, neposredno vložili v preiskovalni spis.

95      Toda kot je bilo že ugotovljeno v točkah od 48 do 72 zgoraj, je taka predpostavka napačna, tako da argumentacija tožečih strank glede kršitve člena 7 Listine ni utemeljena.

96      Zato je treba zavrniti argumentacijo tožečih strank, v skladu s katero dokumentov, ki jih je v njunih prostorih zasegla Komisija, ni bilo mogoče uporabiti v utemeljitev izpodbijanega sklepa, ker so bili pridobljeni nezakonito.

97      Poleg tega je treba zavrniti tudi argumentacijo tožečih strank, da izpodbijani sklep ni mogel temeljiti na dokumentih, zaseženih med pregledom Komisije v prostorih družbe Prysmian, ker naj bi Komisija uporabila enako metodo za zbiranje teh dokumentov, kot jo je uporabila med pregledom v njunih prostorih. Ob domnevi, da so bili – na kar se tožeči stranki omejujeta pri svoji trditvi – dokumenti, vloženi v spis po pregledu v prostorih družbe Prysmian, vloženi na enak način kot v obravnavanem primeru, je namreč dovolj poudariti, da je Splošno sodišče argumente tožečih strank v zvezi z nezakonitostjo navedenega načina zavrnilo kot neutemeljene.

98      Iz vsega navedenega izhaja, da zadevne kopije elektronskih podatkov niso bile pridobljene nezakonito in da je zato lahko Komisija v nasprotju z zatrjevanjem tožečih strank te podatke zakonito uporabila za utemeljitev svojih sklepov v zvezi z obstojem kršitve, ugotovljene v izpodbijanem sklepu.

99      Iz vsega zgoraj navedenega izhaja, da je treba prvi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

2.      Drugi tožbeni razlog: napaka pri presoji, storjena pri določitvi datuma začetka sodelovanja tožečih strank pri kršitvi

100    Tožeči stranki trdita, da je Komisija 13. november 2000 napačno določila kot datum začetka sodelovanja družbe Nexans France pri kršitvi. To sodelovanje naj bi se začelo šele 22. februarja 2001, ko naj bi se nekateri zaposleni družbe Nexans, in sicer osebi R in J, udeležili srečanja A/R v Londonu (Združeno kraljestvo), ki naj bi se nanašalo na dodelitev projektov v zvezi s podmorskimi in podzemnimi električnimi kabli.

101    V zvezi s tem tožeči stranki po eni strani navajata, da z dokazi, navedenimi v spisu, obravnavanimi kot celota, ni mogoče pravno zadostno potrditi, da so se zaposleni družbe Nexans France udeležili srečanja A/R, ki je potekalo 29. novembra 2000 v Kuala Lumpurju (Malezija).

102    Po drugi strani tožeči stranki navajata, da čeprav Komisija upravičeno meni, da nista odgovorni za kršitev, izvajano pred 13. novembrom 2000, o njunem sodelovanju pri kršitvi po tem datumu sklepa iz dejstva, da se je kršitev izvajala že od 18. februarja 1999. Vendar naj obstoj te kršitve, vsaj od zadnjenavedenega datuma, v nasprotju s trditvami Komisije v točki 1064 obrazložitve izpodbijanega sklepa ne bi bil pravno zadostno dokazan.

103    Najprej, tožeči stranki navajata, da se je Komisija v zvezi s tem oprla izključno na dokaze, ki so jih predložili nekateri prosilci za prizanesljivost, to so družbe Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable in J‑Power Systems, pri čemer naj bi bili ti dokazi le nepotrjene govorice, o katerih verodostojnosti naj bi podvomila sama Komisija. Verodostojne naj ne bi bile niti izjave družbe ABB v okviru njene prošnje za imuniteto, na katere se je sklicevala Komisija.

104    Dalje, v nasprotju s tem, kar izhaja iz izpodbijanega sklepa, naj bi izjave zaradi prizanesljivosti, s katerimi razpolaga Komisija, potrjevale, da leta 1999 in do začetka leta 2001 kartel še ni obstajal. Po eni strani naj bi bilo iz dokazov, ki so navedeni v spisu ter ki so jih predložile družbe Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable in J‑Power Systems, razvidno le, da so se nekateri proizvajalci električnih kablov povezali, vendar naj ne bi sklenili sporazuma. Po drugi strani naj bi dokazi, ki jih je predložila družba ABB, dokazovali le poskus legitimnega in konkurenci naklonjenega sodelovanja v okviru zakonitega konzorcija.

105    Nazadnje, tožeči stranki izpodbijata dokazno vrednost dokazov, navedenih v izpodbijanem sklepu za potrditev obstoja kršitve od 18. februarja 1999. Večina dokazov naj bi temeljila na zapiskih v beležnicah, ki naj bi bili splošni in slabo razumljivi, poleg tega pa naj iz njih ne bi bilo mogoče razbrati informacij v zvezi z vsebino morebitnih srečanj niti v zvezi z njihovimi udeleženci.

106    Komisija argumente tožečih strank izpodbija.

107    Kar zadeva datum, ki ga je izbrala Komisija kot datum začetka sodelovanja družbe Nexans France pri kršitvi, je treba poudariti, da družbi Nexans France in Nexans izhajata iz dejavnosti na področju električnih kablov v okviru skupine, ki jo sestavljajo [zaupno](1) in njena odvisna podjetja.

108    Tako je 13. novembra 2000 eno od odvisnih podjetij družbe [zaupno], in sicer [zaupno], večino svojih dejavnosti na področju podzemnih električnih kablov preneslo na eno od svojih odvisnih podjetij, imenovano Vivalec, pozneje preimenovano v Nexans France. Ta prenos dejavnosti je vključeval tudi premestitev več zaposlenih, med katerimi so bile osebe B, R in J. V mesecih, ki so sledili, je bil preostanek dejavnosti na področju električnih kablov, ki so bile v lasti različnih odvisnih podjetij družbe [zaupno], v celoti prenesen na odvisno podjetje zadnjenavedene družbe, imenovano [zaupno]. Pozneje, vendar pred 12. junijem 2001, sta bili družbi Nexans France in [zaupno] prodani družbi Nexans, odvisnemu podjetju novoustanovljene družbe [zaupno]. [zaupno] je 12. junija 2001 ob vključitvi družbe Nexans na borzo odprodala skoraj 80 % deležev v tej družbi, ki se je osamosvojila od skupine [zaupno]. [zaupno] je nato odprodala vse svoje deleže v družbi Nexans, ki je postala krovna matična družba skupine Nexans (točki 709 in 711 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

109    Komisija je v izpodbijanem sklepu navedla, da so glede na dokaze zaposleni družbe [zaupno], ki so bili 13. novembra 2000 premeščeni v družbo Vivalec, pozneje preimenovano v Nexans France, neposredno sodelovali pri kršitvi od 18. februarja 1999 do 28. januarja 2009. Odločila se je, da družbam skupine, ki so jo sestavljale družba [zaupno] in njena odvisna podjetja, ne bo poslala obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah. Stališča ni zavzela niti glede vprašanja, ali je bila družba Nexans France odgovorna za sodelovanje pri kršitvi pred 13. novembrom 2000 kot naslednica družbe [zaupno]. Odločila se je, nasprotno, da bo ta datum izbrala kot datum začetka sodelovanja družbe Nexans France pri kršitvi. Kar zadeva družbo Nexans, ta kot matična družba nosi odgovornost za ravnanje družbe Nexans France samo od 12. junija 2001 (točke 710, 711 in 912 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

110    Iz navedenega izhaja, da datum 13. november 2000, ki ga je izbrala Komisija kot začetek sodelovanja družbe Nexans France pri kršitvi, v resnici označuje le datum prenosa dejavnosti družbe [zaupno] – v zvezi s katerimi se je izvajala kršitev, ki je po navedbah Komisije že obstajala – na družbo Vivalec, pozneje preimenovano v Nexans France, pri čemer je ta prenos vključeval tudi glavne zaposlene teh družb, ki so bili vpleteni v protikonkurenčna ravnanja, in sicer osebe B, R in J.

111    Iz navedenega izhaja, da se je treba pri preučitvi utemeljenosti tega tožbenega razloga osredotočiti na vprašanje, ali je kršitev, na katero se nanaša izpodbijani sklep in ki jo je Komisija opredelila kot enotno in trajajočo, 13. novembra 2000 že obstajala in ali so zadevni zaposleni družbe [zaupno], ki so bili premeščeni v družbo Vivalec, preimenovano v Nexans France, že sodelovali pri izvajanju te kršitve pred navedenim datumom, tako da je mogoče njihovo udeležbo na srečanju A/R z dne 22. februarja 2001 v Londonu obravnavati le kot nadaljevanje njihovih predhodnih protikonkurenčnih dejavnosti. V zvezi s tem ni treba preveriti, ali je Komisija kot datum začetka kršitve, na katero se nanaša izpodbijani sklep, upravičeno določila 18. februar 1999. V obravnavanem primeru namreč ni pomembno, ali se je ta kršitev začela 18. februarja 1999, temveč ali je že obstajala najpozneje 13. novembra 2000 in ali so bili zadevni zaposleni vpleteni v to kršitev pred navedenim srečanjem.

112    V zvezi s tem, najprej, kar zadeva obstoj kršitve pred 13. novembrom 2000, iz točk od 137 do 157 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo na izjave družb Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable in J‑Power Systems v okviru njihove skupne prošnje za imuniteto ter na dokumente, ki izvirajo iz obdobja dejanskega stanja in ki so jih predložile v okviru te prošnje, izhaja, da sta se predstavnika družbe [zaupno], natančneje osebi J in R, med 18. februarjem 1999 in 22. februarjem 2001 udeležila več srečanj, predmet katerih je bilo oblikovanje pravil dodeljevanja projektov v zvezi s podmorskimi in podzemnimi električnimi kabli, napeljanimi v različnih delih sveta, ali dodelitev teh projektov udeležencem kartela. Gre za srečanja A/R, organizirana 18. februarja 1999 v Zürichu (Švica), 24. marca 1999 v Kuala Lumpurju, 3. in 4. junija 1999 v Tokiu (Japonska), 26. julija 1999 v Londonu in 19. oktobra 1999 v Kuala Lumpurju. Leta 2000 so bila po navedbah Komisije organizirana vsaj štiri srečanja, in sicer 1. in 2. marca, 11. maja, enkrat v juliju in 29. novembra (točka 146 obrazložitve in Priloga I k izpodbijanemu sklepu). Poleg tega je Komisija ugotovila, da sta se osebi R in J v skladu z zapiski iz beležnice, ki so jo predložile družbe Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable in J‑Power Systems, teh srečanj udeležili v imenu družbe [zaupno] (točka 146 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

113    Kar zadeva vsebino teh srečanj, so v dokazih, ki jih je Komisija navedla v izpodbijanem sklepu, zlasti v zapiskih s srečanja, povzetih v izpodbijanem sklepu, omenjene razprave, ki so se nanašale na pripravo sporazuma o razdelitvi trgov, zlasti na oblikovanje sporazuma o „nacionalnem ozemlju“ in sporazuma o razdelitvi „izvoznih ozemelj“ v skladu z vnaprej določeno kvoto. Komisija poleg tega navaja dokaze, ki potrjujejo, da so se projekti dodeljevali tudi že od leta 1999. V zvezi s tem v navedenem sklepu povzema vzorec projektne pole, to je dokumenta, ki je omogočal beleženje in vodenje dodeljevanja projektov v zvezi z električnimi kabli različnim udeležencem kartela. Po njenih navedbah so se zgoraj navedene razprave nanašale tudi na možnost, da se v te sporazume vključijo evropska podjetja, kot so družbe ABB, Brugg Kabel in Sagem, pa tudi na potrebo po imenovanju japonskega koordinatorja, da bi se zagotovila dobra komunikacija med obema stranema kartela.

114    Komisija poleg tega ugotavlja, da so bili dokazi, ki so jih v okviru skupne prošnje za imuniteto predložile družbe Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable in J‑Power Systemster ter na katere se je oprla za dokaz obstoja kartela pred 13. novembrom 2000, podprti z ustnimi izjavami družbe ABB v okviru njene prošnje za imuniteto, pa tudi z dokumenti, ki izvirajo iz obdobja dejanskega stanja in ki jih je ta družba predložila v okviru te prošnje. Sklicuje se namreč na točki 149 in 150 izpodbijanega sklepa, na izjave družbe ABB v zvezi s srečanjem med zaposlenim te družbe in zaposlenim družbe [zaupno] v aprilu 2000 in na povračilne ukrepe, ki naj bi jih družba Pirelli v maju 2000 sprejela proti družbi ABB, ker je dobila projekt v Italiji, to je na ozemlju, ki je bilo dodeljeno družbi Pirelli. Poleg tega v točki 151 obrazložitve tega sklepa povzema vsebino elektronskega dopisa in internih zapiskov, ki naj bi potrjevali, da je bila družba ABB aprila 2000 že vpletena v „sporazum o nacionalnem ozemlju“ in v nadaljnjo razdelitev evropskih projektov med člane R kartela.

115    Dalje, dokazi, ki jih je navedla Komisija, potrjujejo tudi, da so imeli zaposleni družbe [zaupno] pomembno vlogo pri oblikovanju in izvajanju sporazumov, ki sestavljajo kršitev, ugotovljeno v izpodbijanem sklepu. Ne le, da so bili dejavni v okviru kartela od srečanja 18. februarja 1999 v Zürichu, temveč – kot je razvidno iz zapiskov s srečanja 26. julija 1999 v Londonu, ki so navedeni v točki 141 obrazložitve navedenega sklepa – so se zavezali, da bodo v kartel vključili druga evropska podjetja. Kot je poleg tega poudarila Komisija v točki 154 obrazložitve tega sklepa, je mogoče na podlagi ustnih izjav družb Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable in J‑Power Systems potrditi, da je prvo projektno polo, ki jo je omenila Komisija v izpodbijanem sklepu in ki je bila pripravljena septembra 2000, pripravila oseba J, torej eden od zaposlenih družbe [zaupno].

116    Poudariti je treba, da se s prevzemom dejavnosti družbe [zaupno] novembra 2000 s strani družbe Vivalec, preimenovane v Nexans France, ni spremenil način delovanja kartela. To podjetje so namreč na srečanjih kartela še naprej predstavljale iste osebe, ki so imele še naprej enako vlogo pri kršitvi. Po novembru 2000 je bila namreč oseba J še naprej odgovorna za pripravljanje in posodabljanje projektnih pol ter je še naprej opravljala naloge tajnika „skupine R“, zadolženega za stike s „stranjo A“ kartela (glej med drugim točke 94, 96, 99 in 211 obrazložitve izpodbijanega sklepa).

117    Nazadnje je treba poudariti enotno in trajajočo naravo kršitve ter dejstvo, da v dokazih, ki jih je zbrala Komisija, za obdobje od začetka leta 1999 do začetka leta 2001 ni omenjena prekinitev izvajanja kartela. Iz izpodbijanega sklepa poleg tega izhaja, da sta bila predstavnika družbe [zaupno], osebi R in J, navzoča na srečanjih kartela tako v letu 1999 kot tudi v letu 2000, čeprav, kot opozarja Komisija v točki 146 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je mogoče, da nista bila navzoča na vseh srečanjih, organiziranih v letu 2000.

118    Kljub možnosti, da nekateri člani osebja družbe [zaupno] niso bili navzoči na katerem od srečanj kartela, ki so bila organizirana v letu 2000, ni mogoče dvomiti, da je bilo zadevno podjetje neprekinjeno udeleženo v kartelu, zlasti glede na vsebino zapiskov s srečanja A/R 22. februarja 2001 v Londonu, to je srečanja, ki po mnenju tožečih strank označuje začetek udeležbe družbe Nexans France v kartelu. Ti zapiski vsebujejo seznam prisotnih, na katerem je poleg imen zaposlenih družbe Nexans France, in sicer oseb J in R, navedena beseda „[zaupno]“, iz katere je razvidno, da gre za nekdanja zaposlena družbe [zaupno]. Poleg tega je v navedenih zapiskih omenjen začetek izvajanja dejavnosti družbe Nexans France, bilo pa je tudi pojasnjeno, da je bila vključitev družbe Nexans na borzo odložena, vendar potrjena, in da bo družba [zaupno] odslej telekomunikacijsko podjetje. Tako v nasprotju s trditvami tožečih strank zapiski z navedenega srečanja potrjujejo, da je bila udeležba družbe Nexans France na tem srečanju samo nadaljevanje predhodnih tajnih dejavnosti oseb [J] in [R] po prestrukturiranju dejavnosti proizvodnje električnih kablov znotraj skupine, ki so jo sestavljale družba [zaupno] in njena odvisna podjetja.

119    Iz navedenih elementov po eni strani izhaja, da je bil kartel, katerega obstoj je Komisija ugotovila v izpodbijanem sklepu, najpozneje sredi leta 2000 že vzpostavljen in da je bila družba [zaupno], ki sta jo med drugim predstavljali osebi R in J, ena od ustanovnih članic tega kartela. Po eni strani iz navedenega izhaja, da je Komisija pravilno priznala, da je bila udeležba družbe Nexans France v kartelu le nadaljevanje ravnanj zaposlenih družbe [zaupno] od začetka leta 1999. Komisija je torej, ne da bi storila napako, lahko štela, da se je udeležba družbe Nexans France v kartelu začela 13. novembra 2000, ko je družba Vivalec, preimenovana v Nexans France, prevzela dejavnosti družbe [zaupno] na področju podzemnih električnih kablov, kar je vključevalo tudi premestitev zaposlenih, ki so neposredno sodelovali pri kršitvi.

120    Argumenti, ki jih navajata tožeči stranki, ne morejo omajati te ugotovitve.

121    Prvič, ugotoviti je treba, da tožeči stranki poskušata izpodbiti dokazno vednost dokazov, ki jih je zbrala Komisija, tako da sta jih predstavili in analizirali ločeno. Ločeno sta preučili izjave prosilcev za prizanesljivost ter dokaze, ki izvirajo iz obdobja dejanskega stanja in ki so jih ti prosilci predložili v okviru svojih prošenj.

122    V zvezi s tem je treba spomniti, da čeprav se mora Komisija sklicevati na natančne in skladne dokaze, da bi dokazala obstoj kršitve člena 101(1) PDEU, ni nujno, da vsak dokaz Komisije zadosti tem merilom glede vsakega znaka kršitve. Dovolj je, da sklenjen krog indicev, na katerega se sklicuje institucija – če se presoja celostno – izpolnjuje to zahtevo. Tako se indici, ki jih je Komisija navedla v izpodbijanem sklepu, da bi dokazala, da je podjetje kršilo navedeno določbo, ne smejo presojati ločeno, ampak kot celota (glej sodbi z dne 17. maja 2013, Trelleborg Industrie in Trelleborg/Komisija, T‑147/09 in T‑148/09, EU:T:2013:259, točka 51 in navedena sodna praksa, in z dne 12. decembra 2014, Repsol Lubricantes y Especialidades in drugi/Komisija, T‑562/08, neobjavljena, EU:T:2014:1078, točki 152 in 153 ter navedena sodna praksa). Poleg tega je treba v večini primerov o obstoju protikonkurenčnega ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz več sovpadanj in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi pravil o konkurenci (glej sodbo z dne 17. septembra 2015, Total Marketing Services/Komisija, C‑634/13 P, EU:C:2015:614, točka 26).

123    V obravnavanem primeru, kot je bilo prikazano v točkah od 112 do 115 zgoraj, dokazi, ki jih je Komisija navedla v izpodbijanem sklepu, potrjujejo, da so bili med evropskimi in japonskimi proizvajalci podmorskih in podzemnih električnih kablov vzpostavljeni nezakoniti stiki, da je bil pripravljen kompleksen sporazum o razdelitvi trgov med njimi in da se je ta sporazum izvajal od začetka leta 1999. Ti dokazi poleg tega potrjujejo, da so imeli zaposleni družbe [zaupno], ki je postala Vivalec in nato Nexans France, pri teh stikih ključno vlogo.

124    Drugič, v nasprotju s trditvami tožečih strank ugotovitve Komisije v zvezi z obstojem kršitve v obdobju od začetka leta 1999 do začetka leta 2001 ne temeljijo le na dokazih, ki so ji jih predložile družbe Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable in J‑Power Systems v okviru skupne prošnje za imuniteto. Čeprav drži, da je Komisija te dokaze v utemeljitev svojih ugotovitev navedla najpogosteje, se opira tudi na dokaze, ki jih je predložila družba ABB in ki se izrecno nanašajo na sodelovanje družbe [zaupno] pri kršitvi.

125    Tožeči stranki napačno razumeta pomen točke 1064 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ko trdita, da je sama Komisija potrdila, da se je oprla izključno na izjave družb Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable in J‑Power Systems, da bi ugotovila obstoj kršitve v njenem začetnem obdobju. V tej točki obrazložitve, ki je navedena v delu, namenjenem presoji skupnega sodelovanja družb Electric Industries, Hitachi Cable in J‑Power Systems kot drugih prosilk za prizanesljivost za namene določitve globe, je Komisija ugotovila le, da so informacije, ki so jih predložile te prosilke, primerljive s samostojnimi dokazi v smislu točke 26 obvestila o prizanesljivosti, to je z dokazi, ki imajo veliko dokazno vrednost. Poleg tega je poudarila, da je lahko dokazala obstoj kršitve za obdobje od 18. februarja 1999 do 1. marca 2001 le na podlagi teh informacij, kar samo po sebi ne izključuje, da je imela na voljo druge dokaze v zvezi s tem obdobjem, med drugim tiste, ki jih je predložila družba ABB, ki je prva stopila v stik s Komisijo in začela sodelovati v okviru, nastalem z navedenim obvestilom.

126    Tretjič, v nasprotju s trditvami tožečih strank ni razloga za dvom o iskrenosti in zanesljivosti niti izjav družb Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable in J‑Power Systems niti izjav družbe ABB.

127    V skladu s sodno prakso nobena določba ali splošno načelo prava Unije namreč Komisiji ne prepoveduje, da bi proti podjetju uporabila izjave drugih inkriminiranih podjetij. Če ne bi bilo tako, bi bilo dokazno breme Komisije za ravnanja, ki so v nasprotju s členom 101 PDEU, nevzdržno in nezdružljivo z nalogo nadzora nad pravilno uporabo teh določb, ki jo Komisiji dodeljuje Pogodba DEU (glej sodbo z dne 25. oktobra 2005, Groupe Danone/Komisija, T‑38/02, EU:T:2005:367, točka 285 in navedena sodna praksa).

128    Čeprav je nekaj nezaupanja do prostovoljnih navedb glavnih udeležencev v protipravnem kartelu običajnega glede na verjetnost, da ti udeleženci po navadi predložijo več obremenilnih dokazov o dejavnosti svojih konkurentov, to ne spremeni dejstva, da se namreč s predlogom za uporabo obvestila o ugodni obravnavi, da bi se dosegla imuniteta pred globo ali znižanje njenega zneska, ne spodbuja nujno k temu, da se predložijo izkrivljeni dokazi glede sodelovanja preostalih udeležencev v kartelu. Vsak poskus zavajanja Komisije namreč lahko omaje iskrenost in popolnost sodelovanja predlagatelja in s tem ogrozi njegovo možnost, da je deležen celovite ugodne obravnave na podlagi obvestila o ugodni obravnavi (sodba z dne 12. julija 2011, Toshiba/Komisija, T‑113/07, EU:T:2011:343, točka 94).

129    Drži, da je Komisija v obravnavanem primeru podvomila o zanesljivosti izjav družb Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable in J‑Power Systems v njihovi skupni prošnji za imuniteto in je zato znižanje globe, ki naj bi se naložila tem podjetjem, omejila s 50 % na 45 %. Vendar se dvomi Komisije niso nanašali na začetek kršitve, temveč samo na datum umika družbe J‑Power Systems iz kartela, saj so prosilci za prizanesljivost v zvezi s tem umikom navedli različne datume. Nasprotno pa je Komisija v zvezi z začetnim obdobjem kartela v točki 1064 obrazložitve izpodbijanega sklepa poudarila, da so bili odločilni dokazi, ki so jih predložile družbe Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable in J‑Power Systems.

130    Poleg tega v nasprotju s trditvami tožečih strank izjav, ki so jih predložile družbe Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable in J‑Power Systems, ni mogoče obravnavati le kot dokaze, ki bi temeljili na „nepotrjenih govoricah“. Te izjave so namreč dali zakoniti zastopniki teh podjetij in so bile umeščene v kontekst dokazov, ki so izvirali iz obdobja dejanskega stanja, kot so izvlečki iz beležnic in zapiskov s srečanj. Dokazi, ki so jih predložile družbe Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable in J‑Power Systems, so poleg tega podprti z dokazi, ki jih je predložila družba ABB v okviru svoje prošnje za imuniteto (glej točko 114 zgoraj).

131    Poleg tega, kar zadeva trditev tožečih strank, da se zdi, da družba ABB v okviru svoje tožbe zoper izpodbijani sklep, vpisane pod številko T‑445/14, izpodbija datum, ki ga je izbrala Komisija kot datum, ki naj bi označeval začetek njene udeležbe v kartelu, jo je treba zavreči kot brezpredmetno, saj ne vpliva na dokazno vrednost dokazov, ki jih je to podjetje navedlo v svoji prošnji za imuniteto in ki potrjujejo obstoj kartela od sredine leta 2000.

132    Četrtič, v zvezi s trditvijo tožečih strank, da iz izjav prosilcev za prizanesljivost izhaja, da kartel med letoma 1999 in 2000 še ni obstajal, je dovolj spomniti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso za sporazum v smislu člena 101(1) PDEU zadostuje, da zadevna podjetja izrazijo skupno voljo, da bodo na trgu delovala na določen način. Lahko se šteje, da je sporazum v smislu navedene določbe sklenjen že, če je načeloma podano soglasje volj o omejitvi konkurence, in to tudi, če o posameznih elementih nameravane omejitve še potekajo pogajanja (glej sodbo z dne 16. junija 2011, Solvay/Komisija, T‑186/06, EU:T:2011:276, točki 85 in 86 ter navedena sodna praksa).

133    Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da mora v skladu s pojmovanjem, ki je neločljivo povezano z določbami Pogodbe v zvezi s konkurenco, vsak gospodarski subjekt avtonomno določiti politiko, ki jo bo uresničeval na skupnem trgu. Čeprav ta zahteva po samostojnosti ne izključuje pravice gospodarskih subjektov, da se razumno prilagodijo ugotovljenemu ali pričakovanemu ravnanju konkurentov, pa vendar močno nasprotuje vsakemu neposrednemu ali posrednemu stiku med temi subjekti, ki bi ali vplival na ravnanje dejanskega oziroma potencialnega konkurenta na trgu ali bi takemu konkurentu razkril ravnanje na trgu, za katero se je podjetje odločilo ali ki se ga namerava držati, kadar je cilj ali končna posledica teh stikov – ob upoštevanju narave proizvodov ali ponujenih storitev, velikosti in števila podjetij ter velikosti navedenega trga – vzpostavitev konkurenčnih razmer, ki ne ustrezajo običajnim razmeram na zadevnem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 8. julija 1999, Komisija/Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, EU:C:1999:356, točke od 116 do 118 in navedena sodna praksa).

134    V obravnavanem primeru je, kot izhaja iz točk od 111 do 134 zgoraj, ugotovljeno, da so se predstavniki glavnih japonskih in evropskih proizvajalcev podmorskih in podzemnih električnih kablov, vključno s predstavniki družbe Nexans France, v letih 1999 in 2000 udeležili več srečanj, da bi oblikovali pravila dodeljevanja projektov v zvezi s podmorskimi in podzemnimi električnimi kabli, napeljanimi v različnih delih sveta, ali te projekte dodelili udeležencem kartela. Čeprav so bila pogajanja o teh pravilih dolgotrajna, ni nobenega dvoma, da so predstavniki podjetij, ki so se udeležili teh srečanj, imeli skupno voljo, da si razdelijo naročila za projekte v zvezi s podmorskimi in podzemnimi kabli in da so torej sklenili protikonkurenčni sporazum v smislu člena 101(1) PDEU.

135    Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba drugi pritožbeni razlog zavrniti.

136    Glede na navedeno je treba ugotoviti, da tožečima strankama ni uspelo dokazati obstoja nezakonitosti ali napake Komisije, ki bi upravičeval razglasitev popolne ali delne ničnosti izpodbijanega sklepa.

137    Predloge za razglasitev ničnosti je zato treba zavrniti.

B.      Predlog za znižanje zneska naloženih glob

138    Pred preučitvijo različnih predlogov tožečih strank za znižanje zneska glob, ki sta jima bili naloženi, je treba opozoriti, da je nadzor zakonitosti v skladu s členom 261 PDEU dopolnjen z neomejeno pristojnostjo, ki je sodišču Unije priznana s členom 31 Uredbe št. 1/2003. Ta pristojnost sodišču omogoča, da preseže zgolj nadzor zakonitosti sankcije in nadomesti presojo Komisije s svojo ter tako odpravi, zniža ali zviša naloženo globo ali periodično denarno kazen. Vendar je treba poudariti, da izvajanje neomejene pristojnosti ne pomeni nadzora po uradni dolžnosti, in spomniti, da je postopek pred sodiščema Unije kontradiktoren. Razen razlogov javnega reda, kot je neobstoj obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki jih mora sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti, mora razloge zoper izpodbijani sklep navesti tožeča stranka in predložiti dokaze v podporo tem razlogom (sodba z dne 8. decembra 2011, KME Germany in drugi/Komisija, C‑389/10 P, EU:C:2011:816, točki 130 in 131).

139    Tožeči stranki predlagata znižanje zneska glob, ki sta jima bili naloženi, da bi se upoštevale, po eni strani, napaka Komisije v zvezi s trajanjem sodelovanja družbe Nexans France pri kršitvi in, po drugi strani, napake Komisije v zvezi s koeficientom teže, ki ga je določila zanju.

1.      Napaka, ki naj bi jo storila Komisija pri trajanju sodelovanja družbe Nexans France pri kršitvi

140    Poudariti je treba, da udeležba družbe Nexans France izhaja iz znakov kršitve, kakršno je ugotovila Komisija v izpodbijanem sklepu, in je zato sodišče Unije ne more preučiti na podlagi člena 31 Uredbe št. 1/2003 (sodba z dne 21. januarja 2016, Galp Energía España in drugi/Komisija, C‑603/13 P, EU:C:2016:38, točka 77). Poleg tega, če je mogoče predlog tožečih strank v zvezi s tem razlagati tako, da želita, da bi Splošno sodišče s svojo presojo nadomestilo presojo Komisije v zvezi z množiteljem, ki se nanaša na trajanje in ki ga je Komisija uporabila za izračun zneska glob, naloženih tožečima strankama, je treba poudariti, da ta predlog temelji le na argumentu, da je Komisija s tem, da je kot začetek sodelovanja družbe Nexans France pri kršitvi določila 13. november 2000, storila napako. Toda po eni strani je pomembno poudariti, da je tak argument brezpredmeten, kar zadeva globo, naloženo tožečima strankama na podlagi člena (2)(d) izpodbijanega sklepa, saj jima je bila ta globa naložena zaradi sodelovanja pri kršitvi podjetja, ki sta ga tvorili v smislu člena 101 PDEU, in sicer v obdobju od 12. junija 2001 do 28. januarja 2009. Po drugi strani je treba tudi poudariti, da pri preučitvi drugega tožbenega razloga, navedenega v utemeljitev predlogov za razglasitev ničnosti, ni bilo ugotovljeno, da je Komisija storila napako, ko je kot datum začetka sodelovanja družbe Nexans France pri kršitvi določila 13. november 2000. Ker tožeči stranki nista predložili dodatnih dokazov, s katerimi bi lahko v obravnavanem primeru utemeljili spremembo množiteljev, ki jih je Komisija uporabila za izračun osnovnega zneska glob, ki sta jima bili naloženi z izpodbijanim sklepom, je treba njun predlog za znižanje zneska navedenih glob zavrniti v delu, v katerem temelji na domnevni napaki Komisije v zvezi s trajanjem sodelovanja družbe Nexans France pri kršitvi.

2.      Tretji tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji ter kršitev obveznosti presoje in načela enakega obravnavanja pri določanju koeficienta teže za izračun višine glob

141    Ta tožbeni razlog je razdeljen na tri dele. V prvem delu tožeči stranki navajata, da je Komisija storila očitno napako pri presoji in ni izpolnila svoje obveznosti obrazložitve, ker ni znižala koeficienta teže glede na dokaze, da je bilo izvajanje kartela delno in omejeno ter pretežno neučinkovito. V drugem delu trdita, da je Komisija s tem, da je navedeni koeficient zvišala, da bi upoštevala skupni tržni delež strank, storila napako. V tretjem delu trdita, da je Komisija z uporabo takega koeficienta zanju kršila načelo enakega obravnavanja.

142    Za preučitev treh delov tega tožbenega razloga je treba spomniti, da v skladu s členom 23(2) in (3) Uredbe št. 1/2003 Komisija podjetjem, kadar naklepno ali iz malomarnosti kršijo člen 101(1) PDEU, lahko z odločbo naloži globe, katerih znesek se določi zlasti ob upoštevanju teže kršitve in njenega trajanja.

143    V skladu s točkami od 19 do 22 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006 je eden od dejavnikov, na katerem temelji osnovni znesek globe, delež vrednosti prodaje, določen glede na stopnjo teže kršitve. Teža kršitve se presoja v vsakem posameznem primeru za vsako vrsto kršitve, ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega primera. Pri odločitvi glede deleža vrednosti prodaje, ki se upošteva v posameznem primeru, Komisija upošteva več dejavnikov, kot so narava kršitve, skupni tržni delež vseh zadevnih strank, geografski obseg kršitve in dejstvo, ali je bila kršitev izvršena ali ne.

144    Komisija ima pri določanju višine glob diskrecijsko pravico, da bi ravnanje podjetij usmerila k spoštovanju pravil o konkurenci (glej sodbi z dne 12. decembra 2012, Novácke chemické závody/Komisija, T‑352/09, EU:T:2012:673, točka 43 in navedena sodna praksa, in z dne 14. marca 2013, Dole Food in Dole Germany/Komisija, T‑588/08, EU:T:2013:130, točka 662 in navedena sodna praksa). Vendar se sodišče pri nadzoru nad višino globe niti glede izbire dejavnikov, ki jih upošteva pri uporabi meril iz Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006, niti glede njihove ocene ne sme opirati na polje proste presoje Komisije, da bi opustilo izvedbo nadzora nad višino globe tako v zvezi z dejstvi kot z uporabo prava (glej v tem smislu sodbo z dne 8. decembra 2011, KME Germany in drugi/Komisija, C‑272/09 P, EU:C:2011:810, točka 102). Poleg tega mora Komisija vsakič, ko se odloči, da bo naložila globe na podlagi konkurenčnega prava, spoštovati splošna pravna načela, med katerimi sta načeli enakega obravnavanja in sorazmernosti, kot ju razlagajo sodišča Unije (sodba z dne 12. decembra 2012, Novácke chemické závody/Komisija, T‑352/09, EU:T:2012:673, točka 44)

145    V obravnavanem primeru je treba spomniti, da je Komisija v izpodbijanem sklepu, zlasti v točkah od 997 do 1010 obrazložitve, v zvezi z osnovnim zneskom globe in določitvijo teže menila, da je kršitev po svoji naravi pomenila eno od najtežjih omejitev konkurence, kar naj bi upravičevalo uporabo deleža 15 %. Uporabila je tudi 2‑odstotno zvišanje navedenega deleža za vse naslovnike zaradi njihovega skupnega tržnega deleža in skorajda svetovnega geografskega obsega kartela, ki je med drugim zajemal celotno ozemlje EGP. Poleg tega je med drugim menila, da je bilo ravnanje evropskih podjetij, vključno s tožečima strankama, bolj škodljivo za konkurenco kakor ravnanje drugih podjetij, saj so si evropska podjetja poleg udeležbe v „konfiguraciji kartela A/R“ med seboj razdelila projekte v zvezi z električnimi kabli v okviru „evropske konfiguracije“ navedenega kartela. Zato je delež vrednosti prodaje, ki ga je treba upoštevati iz naslova teže kršitve, za evropska podjetja določila na 19 %, za preostala podjetja pa na 17 %.

146    Glede na navedeno je treba preučiti tri dele, ki sta jih navedli tožeči stranki.

a)      Prvi del tretjega tožbenega razloga

147    Tožeči stranki poudarjata, da sta med upravnim postopkom navedli argumente, ki naj bi dokazovali, da kršitev, ugotovljena v izpodbijanem sklepu, ni vplivala na večino prodaje električnih kablov. Trdita, da je Komisija s tem, da ni želela znižati vrednosti prodaje, da bi upoštevala to delno in pretežno neučinkovito izvajanje kršitve, storila očitno napako pri presoji in v izpodbijanem sklepu ni navedla obrazložitve v zvezi z njunim predlogom za znižanje koeficienta teže.

148    V zvezi s tem tožeči stranki pojasnjujeta, prvič, da sporazum o „nacionalnem ozemlju“ ni mogel vplivati na evropski trg, saj japonska podjetja iz tehnoloških in logističnih razlogov niso pomenila prave grožnje za evropske proizvajalce na tem trgu. Zato naj celo brez sporazuma rezultat evropskih razpisov, navedenih v izpodbijanem sklepu, ne bi bil drugačen.

149    Drugič, tožeči stranki trdita, da je kartel zajemal le zelo omejen del prodaje električnih kablov v Evropi. Navajata, da sta v zadevnem obdobju v Evropi izvedli več kot 4000 prodaj električnih kablov, v zvezi s katerimi naj bi bila storjena kršitev. V obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah pa naj bi bilo opisanih le 100 primerov manipulacije pri razpisih. Navajata, da ne obstaja enoten evropski trg za podzemne in podmorske električne kable, na katerem bi se vse prodaje izvajale na enak način in v enakih konkurenčnih razmerah. Zato naj Komisija ne bi mogla z ekstrapolacijo izhajati iz majhnega dela projektov v zvezi z električnimi kabli, med drugim projektov za upravljavce prenosnih sistemov, da bi dokazala obstoj kršitve, ki vpliva na širok trg. Tožeči stranki poleg tega trdita, da Komisija ni dokazala obstoja vpliva kršitve na cene, zaračunane strankam, ali na cene, ki so jih plačali potrošniki.

150    Tretjič, tožeči stranki navajata, da za večino prodaje električnih kablov, ki spada na področje uporabe izpodbijanega sklepa, ni dokaza, da je bil kršen člen 101(1) PDEU.

151    Četrtič, tožeči stranki navajata, da tudi če obstajajo dokazi za sporazum med konkurenti v zvezi s prodajo električnih kablov, tega sporazuma v večini primerov ni bilo mogoče izvajati. Med razlogi, ki naj bi ovirali izvajanje sporazuma in ki jih navajata kot primere, omenjata primer projekta, ki se zaradi preklica javnega razpisa, o katerem se je razpravljalo v okviru kartela, ni uresničil, primer zakonitega sodelovanja med proizvajalci električnih kablov, primer stranke, ki ni želela konkurenčnih ponudb, med drugim zaradi njenega zanimanja za patentirano tehnologijo določenega proizvajalca, in primer dodelitve projekta podjetju, ki ni bilo član kartela, čeprav so člani kartela o tem projektu razpravljali. Navajata tudi, da je njuna interna struktura ovirala izvajanje sporazuma, saj člani osebja, ki so se udeležili srečanj kartela, pogosto niso imeli stika s skupinami, ki so pripravljale ponudbe. Poleg tega naj bi bili prvotni stiki med konkurenti neučinkoviti zaradi zelo dolgotrajne priprave projektov v zvezi z električnimi kabli ter zamenjav strank in sprememb specifikacij ponudb.

152    Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje.

1)      Domnevna napaka pri presoji

153    Ugotoviti je treba, po eni strani, da tožeči stranki v bistvu Komisiji očitata, da v fazi določitve glob ni upoštevala omejenosti ali celo neobstoja dejanskih vplivov kršitve na zadevni trg. Tožeči stranki med drugim navajata, da kršitev ni „vplivala na“ večino prodaje električnih kablov, na katero se je nanašalo obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, oziroma da sporazum ni „mogel vplivati na stranke“, zlasti na cene, ki so jim bile zaračunane. Nazadnje navajata, da so okoliščine, ki ne izhajajo iz kartela, ublažile njegov vpliv.

154    Po drugi stranki se nekateri argumenti tožečih strank nanašajo tudi na to, da naj ne bi bilo dokaza o obstoju sporazuma. Poleg tega se odgovor Komisije na argumente tožečih strank nanaša tudi na področje dokazovanja obstoja kršitve člena 101(1) PDEU, zlasti z vprašanjem, ali je treba dokazati vpliv kršitve, ki jo je mogoče – ker vključuje razdelitev trga – opredeliti kot kršitev zaradi cilja. Komisija v bistvu trdi, da ker je kršitev, ugotovljena v izpodbijanem sklepu, v skladu z ustaljeno sodno prakso kršitev zaradi cilja (glej sodbo z dne 13. decembra 2012, Expedia, C‑226/11, EU:C:2012:795, točka 35 in navedena sodna praksa), ji ni bilo treba dokazati njenega vpliva. Sklicuje se tudi na sodno prakso, v skladu s katero izvedba sporazuma, katerega cilj je protikonkurenčen, pa čeprav delna, zadostuje za izključitev možnosti sklepanja, da ni bilo vpliva navedenega sporazuma na trg (sodba z dne 25. oktobra 2005, Groupe Danone/Komisija, T‑38/02, EU:T:2005:367, točka 148).

155    Tožeči stranki sta v repliki pojasnili svoje izjave, in sicer sta argumente glede omejenega izvajanja kršitve in neobstoja vpliva kršitve na ceno navedli v zvezi s težo kršitve, in ne v zvezi z ugotovitvijo njenega obstoja. Tožeči stranki navajata, da je treba za protikonkurenčni sporazum, ki se ni v celoti izvajal in ki nikakor nima vpliva na cene, ki so jih plačale stranke, šteti, da ima manjšo težo od sporazuma, ki se v celoti izvaja in ki povzroči škodo strankam s tem, da se zaradi njega zvišajo cene.

156    V zvezi s tem je treba ugotoviti, da večina argumentov tožečih strank, povzetih v točkah od 153 do 155 zgoraj, izhaja iz zamenjevanja pojma „izvrše[vanje]“ kršitve, ki je naveden v točki 22 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006, in pojma „dejanski vpliv na trg“, to je vpliv, ki bi ga lahko Komisija, če bi bil izmerljiv, upoštevala pri določitvi globe, v skladu s Smernicami o načinu določanja glob, naloženih na podlagi člena 15(2) Uredbe št. 17 in člena 65(5) [PESPJ] (UL 1998, C 9, str. 3, v nadaljevanju: Smernice o načinu določanja glob iz leta 1998). Vendar v skladu s samim besedilom točke 22 Smernic o načinu določanja glob iz leta 2006, ki se uporabljajo za dejansko stanje v obravnavanem primeru, ni nujno, da Komisija pri presoji teže kršitve za izračun globe kot obteževalni ali olajševalni dejavnik upošteva dejanski vpliv ali nevpliv na trg. Zadostuje, tako kot v obravnavanem primeru, da višino deleža vrednosti prodaje, ki jo je treba upoštevati in jo določi Komisija, upravičujejo drugi dejavniki, ki lahko vplivajo na določitev teže na podlagi zadnjenavedene določbe, kot so sama narava kršitve, skupni tržni delež vseh zadevnih strank in geografski obseg kršitve.

157    Zato, kolikor želita tožeči stranki z argumenti dokazati, da kartel iz razlogov, ki niso odvisni od volje njegovih članov, ni mogel imeti vpliva ali prinesti pričakovanih rezultatov, je treba te argumente zavrniti.

158    Če je treba argumentacijo tožečih strank razumeti tako, da menita, da Komisija ni dokazala izvajanja kršitve, je prav tako ni mogoče sprejeti.

159    Treba je namreč poudariti, da sta tožeči stranki kot edini argument, za katerega bi bilo mogoče šteti, da izhaja iz izvajanja kršitve, navedli, da družba Nexans France ni mogla izvajati sporazumov zaradi svoje interne strukture, saj člani osebja, ki so se udeležili srečanj kartela, niso imeli stika s skupinami, ki so pripravljale ponudbe. Vendar tega argumenta ni mogoče sprejeti, ker zatrjevana nezmožnost izpolnjevanja navodil, ki izhajajo iz zadevnih sporazumov, ne zadostuje, da bi se ovrgla ugotovitev Komisije, temelječa na dokazih, ki so bili predstavljeni v izpodbijanem sklepu in ki jih tožeči stranki nista izpodbijali, ter v skladu s katero je družba Nexans France, podobno kot drugi člani kartela, na splošno spoštovala sporazum o „nacionalnem ozemlju“ in sodelovala pri razdelitvi načrtovanih projektov v zvezi z električnimi kabli za „izvozna ozemlja“ med azijske in evropske proizvajalce ter pri razdelitvi načrtovanih projektov v zvezi z električnimi kabli za „izvozna ozemlja“, dodeljenih evropskim proizvajalcem, med te proizvajalce in načrtovanih projektov za „nacionalno ozemlje“ evropskih proizvajalcev.

2)      Zatrjevana kršitev obveznosti obrazložitve

160    Kar zadeva očitek v zvezi z neobstojem obrazložitve, je treba spomniti, da mora biti obrazložitev, ki se zahteva s členom 296 PDEU, prilagojena naravi zadevnega akta ter mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je ta akt izdala, tako da se lahko zainteresirane osebe seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa in da lahko pristojno sodišče opravi nadzor (sodba z dne 29. septembra 2011, Elf Aquitaine/Komisija, C‑521/09 P, EU:C:2011:620, točka 147 in navedena sodna praksa).

161    V obravnavanem primeru je treba poudariti, da je Komisija v nasprotju s trditvami tožečih strank v točki 1007 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavila razlog, zaradi katerega je v odgovoru na argumente tožečih strank v okviru upravnega postopka menila, da se je enotna in trajajoča kršitev izvajala v celoti. Komisija je namreč spomnila, da so sodišča Unije potrdila, da „dejstvo, da se sporazumi ne izvajajo v celoti, ne pomeni, da se tajni sporazumi niso izvajali v praksi“, in da dejstvo, da „[Komisija] ne razpolaga z dokazi, ki bi potrdili obstoj v kartelu zajetega tajnega sporazuma v vsaki državi članici in pri vsaki pogodbenici, ne pomeni, da se ta ni izvajal“.

162    Poleg tega je Komisija v točki 1006 obrazložitve izpodbijanega sklepa na argument tožečih strank, ki je bil tudi naveden med upravnim postopkom, in sicer da kršitev ni vplivala na konkurenco v EGP, odgovorila s trditvijo, da ker so sporazumi, sankcionirani z izpodbijanim sklepom, pomenili kršitev člena 101(1) PDEU, za izračun globe ni bilo treba dokazati stopnje vpliva teh sporazumov na trg ali konkurenco ali to stopnjo upoštevati.

163    V zvezi s tem je pomembno poudariti, da je okoliščina – da sodna praksa, ki jo je Komisija v opombi 1413 navedla v utemeljitev pojasnila, podanega v točki 1006 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ni upoštevna in da navedeno pojasnilo ni ustrezna podlaga za to, da se zavrne upoštevanje domnevnega nevpliva kršitve v EGP v fazi presoje njene teže (glej točko 156 zgoraj) – brezpredmetna, kolikor je navedena v utemeljitev tega očitka.

164    V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč obveznost obrazložitve postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki spada pod vsebinsko zakonitost spornega akta. Očitki in trditve, podani za izpodbijanje utemeljenosti tega akta, zato niso upoštevni v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na neobrazložitev ali na pomanjkljivo obrazložitev (glej v tem smislu sodbi z dne 22. marca 2001, Francija/Komisija, C‑17/99, EU:C:2001:178, točke od 35 do 38, in z dne 15. junija 2005, Corsica Ferries France/Komisija, T‑349/03, EU:T:2005:221, točki 52 in 59).

165    Prvi del tretjega tožbenega razloga je torej treba zavrniti.

b)      Drugi del tretjega tožbenega razloga

166    Tožeči stranki navajata, da iz točk od 998 do 1010 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je Komisija vsem podjetjem zvišala delež vrednosti prodaje za 2 %, prvič, zaradi velikosti skupnega tržnega deleža vseh podjetij in, drugič, zaradi geografskega obsega kršitve. Po njunih trditvah zvišanje zaradi velikosti skupnega tržnega deleža ni utemeljeno, ker so se nekateri udeleženci med kršitvijo zamenjali ter ker so se med drugim nekatera podjetja pridružila izvajanju kršitve dolgo po 18. februarju 1999 in prenehala sodelovati pred končnim datumom, to je 28. januarjem 2009.

167    Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje.

168    V zvezi s tem je treba poudariti, da če – kot trdita tožeči stranki – vsa podjetja, vpletena v kartel, v njem niso bila udeležena v celotnem zadevnem obdobju, vseeno še vedno drži, da je, po eni strani, kartel večji del svojega obstoja združeval glavne evropske in japonske proizvajalce podmorskih in podzemnih električnih kablov za visoke in zelo visoke napetosti. Poleg tega je bil kartel v obdobju od konca leta 2001 do leta 2006 okrepljen z udeležbo manjših evropskih dobaviteljev, kot so družbe Brugg Kabel, nkt cables, Safran in Silec Cable, in v obdobju od konca leta 2002 do sredine leta 2005 z udeležbo južnokorejskih dobaviteljev. Po drugi strani, kot poudarja Komisija, pri čemer ji tožeči stranki ne nasprotujeta, je število akterjev na zadevnem trgu, na katere izpodbijani sklep ni naslovljen, zelo omejeno. V teh okoliščinah je treba na podlagi temeljitega preverjanja ugotoviti, da je Komisija lahko, ne da bi storila napako, menila, da so vsi naslovniki sklepa skupaj predstavljali skoraj vsa podjetja na trgu podmorskih in podzemnih električnih kablov za visoke in zelo visoke napetosti v EGP. Komisija je lahko prav tako upravičeno menila, da se zaradi tega dejavnika, pa tudi skoraj svetovnega geografskega obsega kartela, ki ga tožeči stranki nista izpodbijali, poveča teža kršitve in zviša delež vrednosti prodaje, ki ga je treba upoštevati, za 2 %.

169    Drugi del tretjega tožbenega razloga je torej treba zavrniti.

c)      Tretji del tretjega tožbenega razloga

170    Tožeči stranki navajata, da je razlikovanje Komisije med evropskimi in japonskimi podjetji, kar zadeva delež vrednosti prodaje, ki ga je uporabila za upoštevanje teže kršitve, v nasprotju z načelom enakega obravnavanja.

171    Tožeči stranki navajata, da je bil delež vrednosti prodaje, ki ga je Komisija uporabila za evropska podjetja, za 2 % višji od deleža, uporabljenega za druga podjetja. Komisija naj bi za utemeljitev tega razlikovanja v točki 999 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedla, da so bili poleg mehanizmov razdelitve „konfiguracije kartela A/R“ „nekateri projekti v zvezi z EGP dodatno razdeljeni med evropske proizvajalce v okviru ,evropske konfiguracije‘ navedenega kartela“. Vendar poudarjata, da so po navedbah Komisije „ta druga ravnanja izključno evropskih proizvajalcev okrepi[la] poseganje v konkurenco, ki ga je že povzročil sporazum o razdelitvi trgov med evropske, japonske in [južnokorejske] proizvajalce, in s tem stopnjo teže kršitve“ in da je „dodatno izkrivljanje, ki ga je povzročila evropska konfiguracija kartela, [upravičevalo] zvišanje stopnje teže za 2 % za podjetja, ki so [bila] udeležena v tem vidiku kartela“.

172    Tožeči stranki nasprotujeta temu razlikovanju, po eni strani, s trditvijo, da „evropske konfiguracije kartela“ niso izvajala izključno evropska podjetja. Iz izpodbijanega sklepa naj bi namreč izhajalo, da so japonska in južnokorejska podjetja sodelovala pri razpravah o nekaterih projektih evropskih strank. Po drugi strani menita, da Komisija ni dokazala, kako je navedena konfiguracija „okrepila [že povzročeno] poseganje v konkurenco“ niti kakšno je bilo „dodatno izkrivljanje“, ki ga je povzročila ta konfiguracija.

173    Komisija argumentaciji tožečih strank nasprotuje.

174    Spomniti je treba, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso Komisija vsakič, ko se odloči, da bo na podlagi konkurenčnega prava naložila globe, spoštovati splošna pravna načela, med katerimi je načelo enakega obravnavanja, kot ga razlagajo sodišča Unije. To načelo zahteva, da se primerljive okoliščine ne obravnavajo različno in da se različne okoliščine ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (glej sodbi z dne 27. junija 2012, Bolloré/Komisija, T‑372/10, EU:T:2012:325, točka 85 in navedena sodna praksa, in z dne 19. januarja 2016, Mitsubishi Electric/Komisija, T‑409/12, EU:T:2016:17, točka 108 in navedena sodna praksa).

175    Kar zadeva presojo teže ravnanja evropskih podjetij glede na ravnanje azijskih – zlasti japonskih – podjetij, je treba spomniti, da je Komisija kršitev, na katero se nanaša izpodbijani sklep, opredelila kot enotno in trajajočo kršitev, sestavljeno iz dveh konfiguracij, to je „konfiguracije A/R“ kartela in „evropske konfiguracije“ navedenega kartela. Prva od teh konfiguracij je vključevala, po eni strani, sporazum o „nacionalnem ozemlju“, v skladu s katerim so se japonska in južnokorejska podjetja zavezala, da bodo zapustila evropsko „nacionalno ozemlje“, pridržano za člane R tega kartela, v zameno za vzajemno zavezo teh članov, da bodo zapustili japonsko in južnokorejsko „nacionalno ozemlje“, in po drugi strani, razdelitev projektov, ki potekajo na večjem delu preostalega dela sveta, imenovanem „izvozna ozemlja“. Namen druge od teh konfiguracij, kot je razvidno iz točke 12 zgoraj, je bil med evropska podjetja razdeliti projekte, ki so potekali na evropskem „nacionalnem ozemlju“, in projekte, dodeljene evropski strani na „izvoznih ozemljih“.

176    Razlogi, zaradi katerih je Komisija menila, da sta navedeni konfiguraciji kartela sestavljali eno samo kršitev, so predstavljeni v točkah od 527 do 619 obrazložitve izpodbijanega sklepa. V tem okviru je Komisija, kar zadeva pogoj obstoja istega enotnega cilja, ki povezuje navedeni konfiguraciji kartela, v točki 534 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ugotovila naslednje:

„Evropsko konfiguracijo kartela (pa tudi razdelitev med azijska podjetja) je urejal globalni sporazum, katerega izvajanje je zagotavljala ta konfiguracija. Na evropskih srečanjih R je namreč evropski koordinator poročal o razpravah, ki so potekale na srečanjih A/R […]. V ta namen so udeleženci pogosto organizirali srečanja R kmalu po srečanjih A/R […]. Poleg tega so udeleženci na srečanjih R izrazili zanimanje za projekte na izvoznih ozemljih, to je za projekte, o katerih se je moralo razpravljati na srečanjih A/R. Udeleženci srečanj A/R so bili tudi obveščeni o glavnih razpravah, ki so potekale v evropski konfiguraciji kartela […]. Tako je bila evropska konfiguracija kartela sestavni del celovitega načrta.“

177    Komisija je večini japonskih in južnokorejskih podjetij pripisala odgovornost za udeležbo v celotnem kartelu, vključno z njegovo evropsko konfiguracijo. Zlasti je za celoten navedeni kartel potrdila odgovornost japonskih podjetij, združenih v jedru kartela, to je družb Sumitomo Electric Industries, Hitachi Cable in njunega skupnega podjetja J‑Power Systems ter družb Furukawa Electric in Fujikura in njunega skupnega podjetja Viscas.

178    Vendar je Komisija v točki 537 obrazložitve izpodbijanega sklepa različna podjetja razdelila glede na stopnjo udeležbe v kartelu. Menila je namreč naslednje:

„Jedro udeležencev kartela (družbe Nexans, Pirelli/Prysmian, Furukawa [Electric], Fujikura in Viscas, Sumitomo [Electric Industries], Hitachi [Cable] in [J‑Power Systems]) je bilo isto za [podzemne] in [podmorske električne] kable ter je uporabljalo hkrati [sporazum] o nacionalnem ozemlju in sporazum o dodelitvi projektov na izvoznih ozemljih. Medtem ko japonska in [južnokorejska] podjetja iz objektivnih razlogov niso bila vpletena v evropsko konfiguracijo kartela, sta bili družbi Nexans in Pirelli/Prysmian dejavni v obeh konfiguracijah.“

179    Komisija je na podlagi te ugotovitve v točki 999 obrazložitve izpodbijanega sklepa, na katero se nanašajo argumenti tožečih strank, sklenila, da je treba kršitev, ki so jo storila evropska podjetja, šteti za resnejšo od kršitve, ki so jo storila japonska podjetja, in da je zato zaradi vpletenosti evropskih podjetij v „evropsko konfiguracijo kartela“ treba delež vrednosti prodaje teh podjetij, ugotovljen za izračun osnovnega zneska globe, zvišati za 2 %.

180    V zvezi s tem je treba upoštevati, da dejstvo, da je bila – kot trdita tožeči stranki – udeležba japonskih podjetij podobna udeležbi evropskih podjetij, kar zadeva „evropsko konfiguracijo kartela“, tudi če bi bilo dokazano, ne more izpodbiti ugotovitve Komisije, da je bila razdelitev projektov v EGP dodaten dejavnik, ki ga je bilo treba sankcionirati z dodatnim odstotnim deležem iz naslova teže kršitve.

181    Po eni strani je namreč treba poudariti, da so si evropski proizvajalci, vključno s tožečima strankama, poleg udeležbe v „konfiguraciji kartela A/R“, v kateri so se evropska in azijska podjetja zlasti dogovorila, da ne bodo vstopala na „nacionalna ozemlja“ drugih članov kartela, razdelili različne projekte v zvezi z električnimi kabli, ki so bili dodeljeni članom R navedenega kartela. Zlasti, kot izhaja iz točke 73 obrazložitve izpodbijanega sklepa, se je ta razdelitev nanašala tako na dodelitev projektov na „izvoznih ozemljih“, izvedeno v okviru navedene konfiguracije, kot tudi na dodelitev projektov, ki so bili v skladu s sporazumom o „nacionalnem ozemlju“ predvideni za člane R, to je projektov, ki so potekali na „nacionalnem ozemlju“ evropskih proizvajalcev. Po drugi strani je treba poudariti, da čeprav sta bili razdelitev projektov v okviru te konfiguracije in razdelitev projektov v okviru „evropske konfiguracije kartela“ tesno povezani, kot je Komisija pojasnila v točki 534 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je slednja konfiguracija vključevala dodatno zavezo o razdelitvi projektov, ki je presegala obstoječa pravila o dodelitvi v „konfiguraciji kartela A/R“.

182    Poleg tega, v nasprotju s trditvami tožečih strank, ni nobenega dvoma, da je razdelitev projektov v zvezi s podzemnimi in podmorskimi električnimi kabli za visoke napetosti v okviru „evropske konfiguracije kartela“ okrepila poseganje v konkurenco, ki ga je v EGP povzročila „konfiguracija A/R“ navedenega kartela.

183    Zato je bilo upravičeno, kot trdi Komisija, da presoja teže ravnanja proizvajalcev, ki so bili udeleženi v „evropski konfiguraciji kartela“, zlasti evropskih proizvajalcev, odraža dodatno škodo za konkurenco v EGP.

184    Argument tožečih strank, v skladu s katerim je v bistvu Komisija storila napako pri presoji, ker je menila, da japonska podjetja v „evropski konfiguraciji kartela“ niso bila udeležena v enaki meri kot evropska podjetja, torej ne vpliva na obstoj kršitve načela enakega obravnavanja v zvezi s tožečima strankama.

185    Če se domneva, da je ta argument utemeljen, bi bilo namreč mogoče z njim upravičiti zvišanje deleža vrednosti prodaje, določenega za japonska podjetja.

186    Nasprotno pa taka okoliščina ni upoštevna za delež vrednosti prodaje, določen za tožeči stranki, da bi se upoštevala teža njunega ravnanja, ker z načelom enakega obravnavanja ni mogoče utemeljiti pravice do nediskriminatorne obravnave nezakonite obravnave (sodba z dne 11. septembra 2002, Pfizer Animal Health/Svet, T‑13/99, EU:T:2002:209, točka 479).

187    Iz navedenega izhaja, da je treba tretji del tretjega tožbenega razloga zavrniti in s tem tretji tožbeni razlog v celoti.

188    Ker so bili tožbeni razlogi in argumenti, ki sta jih navedli tožeči stranki v utemeljitev svojih predlogov za spremembo, zavrnjeni in ker ni dokazov, s katerimi bi bilo mogoče v obravnavanem primeru upravičiti znižanje zneska teh glob, je treba predloge za navedeno znižanje zavrniti.

189    Glede na vse zgoraj navedene ugotovitve je treba ugotoviti, da je treba tožbo v celoti zavrniti.

IV.    Stroški

190    V skladu s členom 134(1) Poslovnika se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker tožeči stranki nista uspeli, se jima v skladu s predlogi Komisije naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbama Nexans France SAS in Nexans SA se naloži plačilo stroškov.

Collins Kancheva Barents

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 12. julija 2018.

Podpisi

Kazalo

I. Dejansko stanje

A. Tožeči stranki in zadevni sektor

B. Upravni postopek

C. Izpodbijani sklep

1. Zadevna kršitev

2. Odgovornost tožečih strank

3. Naloženi globi

II. Postopek in predlogi strank

III. Pravo

A. Predlog za razglasitev ničnosti

1. Prvi tožbeni razlog: neobstoj pravne podlage, kršitev odločbe o pregledu, pravica do obrambe, člen 20, od (2) do (4), Uredbe št. 1/2003 in člen 7 Listine

a) Potek pregleda

b) Domnevni neobstoj pravne podlage spornih ukrepov

c) Domnevna kršitev odločbe o pregledu

d) Domnevna kršitev pravice do obrambe

e) Domnevna kršitev člena 20(3) in (4) Uredbe št. 1/2003

f) Domnevna kršitev člena 7 Listine

2. Drugi tožbeni razlog: napaka pri presoji, storjena pri določitvi datuma začetka sodelovanja tožečih strank pri kršitvi

B. Predlog za znižanje zneska naloženih glob

1. Napaka, ki naj bi jo storila Komisija pri trajanju sodelovanja družbe Nexans France pri kršitvi

2. Tretji tožbeni razlog: očitna napaka pri presoji ter kršitev obveznosti presoje in načela enakega obravnavanja pri določanju koeficienta teže za izračun višine glob

a) Prvi del tretjega tožbenega razloga

1) Domnevna napaka pri presoji

2) Zatrjevana kršitev obveznosti obrazložitve

b) Drugi del tretjega tožbenega razloga

c) Tretji del tretjega tožbenega razloga

IV. Stroški

*      Jezik postopka: angleščina.

1      Prikriti zaupni podatki.