SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
z dne 16. decembra 2010
Zadeva T‑175/09 P
Svet Evropske unije
proti
Willemu Stolsu
„Pritožba – Javni uslužbenci – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti – Očitna napaka pri presoji – Izkrivljanje dokazov“
Predmet: Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 17. februarja 2009 v zadevi Stols proti Svetu (F‑51/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑27 in II‑A‑1‑119), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.
Odločitev: Sodba Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 17. februarja 2009 v zadevi Stols proti Svetu (F‑51/08, ZOdl. JU, str. I‑A‑1‑27 in II‑A‑1‑119) se razveljavi. Zadeva se vrne v odločanje Sodišču za uslužbence. Odločitev o stroških se pridrži.
Povzetek
1. Pritožba – Pritožbeni razlogi – Napačna presoja dejstev – Nedopustnost – Nadzor Splošnega sodišča nad presojo dokazov – Izključitev, razen v primeru izkrivljanja
(člen 225a, tretji odstavek, ES; Statut Sodišča, Priloga I, člen 11(1))
2. Uradniki – Napredovanje – Primerjalna ocena uspešnosti
(člena 230 ES in 236 ES)
1. V skladu s členom 225a, tretji odstavek, ES in členom 11(1) Priloge I k Statutu Sodišča je pritožba pri Splošnem sodišču omejena na pravna vprašanja in se lahko vloži zaradi nepristojnosti Sodišča za uslužbence, zaradi kršitve postopka pred tem sodiščem, ki škoduje interesom pritožnika, pa tudi zaradi kršitve zakonodaje Unije s strani Sodišča za uslužbence.
Iz teh določb izhaja, da se lahko pritožba opira samo na pritožbene razloge, ki se nanašajo na kršitev pravnih pravil, z izključitvijo vsakršne presoje dejanskega stanja. Sodišče na prvi stopnji je edino pristojno, po eni strani, za ugotavljanje dejstev, razen če bi vsebinska nepravilnost njegovih ugotovitev izhajala iz listin v spisu, ki so mu bile predložene, in, po drugi strani, za presojo teh dejstev. Presoja dejstev torej, razen v primeru izkrivljanja dokazov, predloženih sodišču na prvi stopnji, ni pravno vprašanje, ki je kot tako predmet nadzora Splošnega sodišča.
Tako izkrivljanje mora očitno izhajati iz listin v spisu, ne da bi bilo treba znova presojati dejansko stanje in dokaze.
(Glej točke 20, 21 in 40.)
Napotitev na:
Sodišče: 28. maj 1998, New Holland Ford proti Komisiji, C‑8/95 P, Recueil, str. I‑3175, točka 72; 6. april 2006, General Motors proti Komisiji, C‑551/03 P, ZOdl., str. I‑3173, točka 54;
Splošno sodišče: 12. julij 2007, Beau proti Komisiji, T‑252/06 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑13 in II‑B‑1‑63, točki 45 in 46; 12. marec 2008, Rossi Ferreras proti Komisiji, T‑107/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑5 in II‑B‑1‑31, točka 29; 8. september 2008, Kerstens proti Komisiji, T‑222/07 P, ZOdl. JU, str. I‑B‑1‑37 in II‑B‑1‑267, točka 62.
2. V okviru ničnostne tožbe, ki jo vloži uradnik, mora sodišče na prvi stopnji presojo dejanskega stanja, ki je načeloma suverena, opraviti v okviru nadzora zakonitosti, ki ga mora opraviti na podlagi členov 230 ES in 236 ES, ter zlasti ob upoštevanju načela, da sodišče Skupnosti (postalo sodišče Unije) s svojo presojo ne more nadomestiti presoje uprave, če ima ta diskrecijsko pravico. Vendar ima organ za imenovanja pri primerjalni oceni uspešnosti uradnikov, ki so kandidati za napredovanje, široko diskrecijsko pravico, zato mora biti na tem področju nadzor sodišča omejen na vprašanje, ali je uprava ob upoštevanju načina in sredstev, na podlagi katerih je lahko sprejela oceno, ostala v nespornih mejah in ni očitno napačno uporabila svojega pooblastila. Sodišče torej s svojo oceno kvalifikacij in uspešnosti kandidatov ne more nadomestiti ocene organa za imenovanja.
(Glej točki 22 in 23.)
Napotitev na:
Sodišče: 21. april 1983, Ragusa proti Komisiji, 282/81, Recueil, str. 1245, točki 9 in 13; Sodišče, 3. april 2003, Parlament proti Samperju, C‑277/01 P, Recueil, str. I‑3019, točka 35; 22. november 2007, Španija proti Lenzing, C‑525/04 P, ZOdl., str. I‑9947, točke od 56 do 61; 29. junij 2010, Komisija proti Alrosa, C‑441/07 P, ZOdl., str. I‑5949, točka 67; 2. september 2010, Komisija proti Scott, C‑290/07 P, ZOdl., str. I‑7763, točke 67, 72, 79, 80, 81 in 84;
Splošno sodišče: 19. marec 2003, Tsarnavas proti Komisiji, od T‑188/01 do T‑190/01, RecFP, str. I‑A‑95 in II‑495, točka 97; 15. september 2005, Casini proti Komisiji, T‑132/03, ZOdl. JU, str. I‑A‑253 in II‑1169, točka 52.