Začasna izdaja
SKLEP SODIŠČA (senat za dopustitev pritožb)
z dne 16. novembra 2022(*)
„Pritožba – Znamka Evropske unije – Dopustitev pritožb – Člen 170 Poslovnika Sodišča – Predlog, ki dokazuje pomembnost vprašanja za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije – Dopustitev pritožbe“
V zadevi C‑337/22 P,
zaradi pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, vložene 23. maja 2022,
Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO), ki ga zastopajo D. Gája, D. Hanf, E. Markakis in V. Ruzek, agenti,
pritožnik,
druga stranka v postopku je
Nowhere Co. Ltd s sedežem v Tokiu (Japonska),
tožeča stranka na prvi stopnji,
SODIŠČE (senat za dopustitev pritožb),
v sestavi L. Bay Larsen, podpredsednik Sodišča, D. Gratsias (poročevalec) in I. Jarukaitis, sodnika,
sodni tajnik: A. Calot Escobar,
ob upoštevanju predloga sodnika poročevalca in po opredelitvi generalne pravobranilke T. Ćapeta,
sprejema naslednji
Sklep
1 Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (EUIPO) s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 16. marca 2022, Nowhere/EUIPO – Ye (APE TEES) (T‑281/21, v nadaljevanju: izpodbijana sodba, EU:T:2022:139), s katero je to, prvič, razveljavilo odločbo drugega odbora za pritožbe pri EUIPO z dne 10. februarja 2021 (zadeva R 2474/2017‑2) v zvezi s postopkom z ugovorom med družbo Nowhere Co. Ltd in g. Yejem (v nadaljevanju: sporna odločba) in, drugič, v preostalem tožbo družbe Nowhere zavrnilo.
Predlog za dopustitev pritožbe
2 Na podlagi člena 58a, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije je za obravnavo pritožb, vloženih zoper odločitve Splošnega sodišča, ki se nanašajo na odločbo neodvisnega odbora za pritožbe pri EUIPO, potrebna predhodna dopustitev Sodišča.
3 V skladu s členom 58a, tretji odstavek, tega statuta se pritožba v celoti ali delno dopusti v skladu s podrobnimi pravili, določenimi v Poslovniku Sodišča, kadar se postavlja vprašanje, ki je pomembno za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije.
4 V skladu s členom 170a(1) Poslovnika pritožnik v primerih iz člena 58a, prvi odstavek, navedenega statuta pritožbi priloži predlog za dopustitev pritožbe, v katerem navede pomembno vprašanje, ki ga pritožba postavlja za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije, in ki vsebuje vse potrebne elemente, ki Sodišču omogočajo, da o tem predlogu odloči.
5 V skladu s členom 170b(1) in (3) Poslovnika Sodišče o predlogu za dopustitev pritožbe odloči čim prej z obrazloženim sklepom.
Trditve pritožnika
6 EUIPO v utemeljitev predloga za dopustitev pritožbe trdi, da se z edinim pritožbenim razlogom postavljajo vprašanja, ki so pomembna za enotnost, doslednost in razvoj prava Unije.
7 V zvezi s tem, na prvem mestu, EUIPO opozarja na vsebino edinega pritožbenega razloga in šestih delov, ki ga sestavljajo.
8 Prvič, EUIPO navaja, da z edinim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče kršilo člen 8(4) Uredbe Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL 2009, L 78, str. 1). Po eni strani naj bi Splošno sodišče v točkah od 28 do 31 izpodbijane sodbe napačno menilo, da ker je materialno pravo, ki se uporablja ratione temporis, določeno na podlagi datuma vložitve prijave za registracijo in ker je bila prijava za registracijo izpodbijane znamke vložena pred iztekom prehodnega obdobja, določenega s členoma 126 in 127 (v nadaljevanju: prehodno obdobje) Sporazuma o izstopu Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Evropske unije in Evropske skupnosti za atomsko energijo (UL 2020, L 29, str. 7, v nadaljevanju: sporazum o izstopu), ki je bil sprejet 17. oktobra 2019 in je začel veljati 1. februarja 2020, bi moral odbor za pritožbe upoštevati prejšnje neregistrirane znamke Združenega kraljestva, na katere se je sklicevala tožeča stranka na prvi stopnji. Po drugi strani naj bi Splošno sodišče v točki 46 te sodbe napačno zavrnilo trditev, da je upoštevni datum za rešitev zadevnega spora datum sprejetja spornega sklepa.
9 Drugič, EUIPO navaja, da s prvim delom edinega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da je v točkah od 28 do 31 izpodbijane sodbe zamenjalo uvodno vprašanje določitve zakona, ki se uporablja ratione temporis, s procesnim in vsebinskim vprašanjem veljavnosti pravice, ki je obstajala pred sprejetjem odločbe o ugovoru.
10 Tretjič, EUIPO navaja, da v drugem delu edinega pritožbenega razloga trdi, da se je Splošno sodišče v točkah 29 in 30 izpodbijane sodbe napačno oprlo na sodno prakso, ki je v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti, saj se ta nanaša na morebitno izgubo prejšnje pravice po sprejetju sklepa, ki je predmet tožbe pred Splošnim sodiščem, pri čemer to prenehanje ne vpliva na zakonitost te odločbe.
11 Četrtič, EUIPO navaja, da s tretjim delom edinega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da se je napačno oprlo na to, da v sporazumu o izstopu ni nobene določbe v zvezi z ugovori, vloženimi pred koncem prehodnega obdobja, namesto da bi uporabilo splošno pravilo, v skladu s katerim mora biti prejšnja pravica veljavna ob sprejetju končne odločbe o ugovoru.
12 Petič, EUIPO navaja, da s četrtim delom edinega pritožbenega razloga trdi, da Splošno sodišče ni upoštevalo sodne prakse Sodišča v zvezi z razlikovanjem med tožbami zaradi kršitve pravic in upravnimi postopki v zvezi z znamkami Evropske unije, kakor je med drugim navedena v točki 47 sodbe z dne 21. februarja 2013, Fédération Cynologique Internationale (C‑561/11, EU:C:2013:91), in v točkah 61 in 62 sodbe z dne 21. julija 2016, Apple and Pear Australia in Star Fruits Diffusion/EUIPO (C‑226/15 P, EU:C:2016:582), saj je napačno domnevalo, da bi se z zavrnitvijo registracije izpodbijane znamke Evropske unije zagotovilo varstvo prejšnjih pravic pred nezakonito uporabo te znamke v obdobju med datumom prijave te znamke in koncem prehodnega obdobja. Zato EUIPO meni, da je Splošno sodišče zaradi te napačne uporabe prava v točki 42 izpodbijane sodbe napačno ugotovilo, prvič, da je obstajalo nasprotje med navedeno prijavo znamke Evropske unije in zadevnimi prejšnjimi pravicami Združenega kraljestva v tem obdobju ter, drugič, da je imela tožeča stranka na prvi stopnji pravni interes za uspeh svojega ugovora.
13 Šestič, EUIPO navaja, da s petim delom edinega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da ni upoštevalo volje zakonodajalca Unije, ki se odraža v členu 1(2) Uredbe št. 207/2009, niti načela teritorialnosti pravic intelektualne lastnine, saj je v točki 45 izpodbijane sodbe menilo, da morebitna konverzija izpodbijane prijave znamke Evropske unije v prijave za nacionalne znamke ne bi vplivala na interes tožeče stranke na prvi stopnji glede uspeha ugovora ali obstoja kolizije med prejšnjimi pravicami Združenega kraljestva in znamko Evropske unije, na katero se nanaša ta prijava, ter med temi pravicami in morebitnimi nacionalnimi znamkami, ki izhajajo iz spremembe te prijave.
14 Sedmič, EUIPO navaja, da s šestim delom edinega pritožbenega razloga Splošnemu sodišču očita, da v točkah 30, 31, 34 in od 36 do 39 izpodbijane sodbe ni razlagalo člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 glede na njegovo besedilo, sobesedilo in namen, kar je v nasprotju z zahtevami iz sodne prakse Sodišča, in zlasti da ni upoštevalo cilja varstva interesov imetnikov prejšnjih pravic z ohranjanjem bistvene funkcije teh pravic v zvezi z nasprotji z morebitnimi poznejšimi znamkami Unije, kakor je naveden v tej določbi.
15 Na drugem mestu, EUIPO trdi, da se s pritožbo postavlja vprašanje vpliva prenehanja ex nunc prejšnje pravice med upravnim postopkom na namen postopka z ugovorom, na interes vložnika ugovora za njegov uspeh in na obveznost upoštevanja te pravice, saj je to vprašanje pomembno za enotnost, doslednost in razvoj prava Unije v smislu člena 58a, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije.
16 V zvezi s tem EUIPO trdi, prvič, da se v pritožbi postavlja horizontalno vprašanje, in sicer ali je osnovna zahteva interesa za začetek in vodenje postopka pred sodiščem Unije, ki je med drugim naveden v točki 42 sodbe z dne 7. junija 2007, Wunenburger/Komisija (C‑362/05 P, EU:C:2007:322), in na katerega je opozorjeno v točkah od 63 do 68 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca G. Pitruzzelle v zadevi Izba Gospodarcza Producentów i Operatorów Urządzeń Rozrywkowych/Komisija (C‑560/18 P, EU:C:2019:1052), upošteven za razlago določb, kot je člen 8(4) Uredbe 207/2009, ki urejajo upravne postopke v zvezi z znamkami Unije. Poleg tega naj bi se to vprašanje nanašalo na namen postopka z ugovorom glede na bistveno funkcijo prejšnje pravice, ki je eden od temeljev pravic intelektualne lastnine in sistema znamke Evropske unije.
17 Drugič, EUIPO trdi, da vprašanje, ki se postavlja v pritožbi, presega obrazložitev pritožbe, tako da naj bi bilo pojasnilo Sodišča potrebno tako za posameznike kot za pristojne nacionalne organe. Najprej, to vprašanje naj namreč ne bi bilo vezano izključno na izstop Združenega kraljestva Velika Britanija in Severna Irska iz Unije, ampak naj bi se raztezalo na vse druge primere ex nunc prenehanja veljavnosti prejšnje pravice med upravnim postopkom, zlasti v okviru pogostih primerov prenehanja veljavnosti te pravice, njene izgube ali odpovedi tej pravici med tem postopkom. Dalje, navedeno vprašanje naj ne bi bilo omejeno na razlago člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 ali na izginotje neregistriranih prejšnjih znamk, ampak naj bi se raztezalo na vse relativne razloge za zavrnitev in ničnost, določene v členih 8 in 53 te uredbe, ter na prenehanje vseh prejšnjih pravic, ki se uveljavljajo na podlagi teh razlogov, pri čemer je lahko ta prejšnja pravica pravica, katere obseg ni zgolj lokalen, znamka Evropske unije, nacionalna znamka, avtorska pravica ali patent. Nazadnje, isto vprašanje naj bi se nanašalo ne le na postopke pred EUIPO, ampak na vse postopke pred nacionalnimi upravnimi ali sodnimi organi, ki se nanašajo na relativne razloge za zavrnitev in na razloge za ničnost, ki temeljijo na prejšnjih pravicah, v skladu z nacionalno zakonodajo, s katero je bila prenesena Direktiva (EU) 2015/2436 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2015 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami (UL 2015, L 336, str. 1), zlasti njen člen 5.
18 Tretjič, EUIPO meni, da se vprašanje iz pritožbe nanaša na problematiko, ki jo je Sodišče že preučilo, in sicer na temeljno razliko med upravnimi postopki v zvezi z znamkami Evropske unije in tožbami zaradi kršitve pravic, česar naj Splošno sodišče v izpodbijani sodbi ne bi upoštevalo.
19 Četrtič, EUIPO trdi, da se navedeno vprašanje nanaša na temeljno načelo teritorialnosti pravic intelektualne lastnine, ki naj bi ga Splošno sodišče kršilo s tem, da je ugotovilo obstoj morebitnega nasprotja med prejšnjimi pravicami Združenega kraljestva in nacionalnimi znamkami, nastalimi zaradi morebitne konverzije prijave izpodbijane znamke Evropske unije.
20 Petič, EUIPO meni, da je enako vprašanje v sodni praksi Splošnega sodišča obravnavano različno. Do nedavnega je namreč iz sodbe Splošnega sodišča, zlasti iz sodb z dne 13. septembra 2006 v zadevi MIP Metro/UUNT – Tesco Stores (METRO) (T‑191/04, EU:T:2006:254, točke od 30 do 34 in navedena sodna praksa), in z dne 2. junija 2021, Style & Taste/EUIPO – The Polo/Lauren Company (Upodobitev igralca pola) (T‑169/19, EU:T:2021:318, točke od 22 do 32 in navedena sodna praksa), ter iz sklepa z dne 20. julija 2021, Coravin/EUIPO – Cora (CORAVIN) (T‑500/19, neobjavljen, EU:T:2021:493, točke od 32 do 47 in navedena sodna praksa), dosledno izhajalo, da mora biti prejšnja pravica veljavna takrat, ko EUIPO odloča o ugovoru ali zahtevi za ugotovitev ničnosti. Po drugi strani pa naj bi Splošno sodišče od te sodne prakse odstopilo v več sodbah, izdanih v okviru izstopa Združenega kraljestva iz Unije, zlasti v sodbah z dne 30. januarja 2020, Grupo Textil Brownie/EUIPO – The Guide Association (BROWNIE) (T‑598/18, EU:T:2020:22), in z dne 23. septembra 2020, Bauer Radio/EUIPO – Weinstein (MUSIKISS) (T‑421/18, EU:T:2020:433), iz katerih naj bi bilo v bistvu razvidno, da je upoštevna le veljavnost te pravice pred datumom vložitve prijave znamke Evropske unije. Splošno sodišče pa naj v izpodbijani sodbi ne bi upoštevalo obstoja teh različnih usmeritev sodne prakse in naj ne bi pojasnilo pristopa, uporabljenega v tej sodbi, kar naj bi samo po sebi postavljalo pomembno vprašanje za enotnost, doslednost in razvoj prava Unije.
21 Šestič, EUIPO trdi, da se pritožba nanaša na temeljno načelo enotnosti znamke Evropske unije, ki izraža voljo zakonodajalca Unije, da določi enotno ureditev znamk Unije kot alternativo nacionalnim znamkam za podjetja, ki želijo razviti svojo dejavnost na ravni Unije, ter da se z njo postavlja vprašanje delitve pristojnosti med zakonodajno in sodno pristojnostjo, saj je Splošno sodišče z novim pravilom nadomestilo splošno pravilo, v skladu s katerim mora biti prejšnja pravica veljavna v času sprejetja končne odločbe EUIPO o ugovoru.
22 Sedmič, EUIPO trdi, da pristop Splošnega sodišča v izpodbijani sodbi pomeni tveganje pravne negotovosti in neobstoja vzajemnosti, ker se pri njem ne upoštevajo učinki člena 50(3) PEU ter členov 126 in 127 Sporazuma o izstopu in mu je z njim naložena obveznost preučitve relativnega razloga za zavrnitev glede na ozemlje, na katerem izpodbijana znamka Evropske unije ne bo deležna nikakršnega varstva. Tak pristop bi namreč lahko povzročil nepravično neravnotežje v korist pravic Združenega kraljestva, ki so v Uniji bolje varovane kot znamke Evropske unije v Združenem kraljestvu.
Presoja Sodišča
23 Uvodoma je treba poudariti, da mora pritožnik dokazati, da so vprašanja, ki jih postavlja njegova pritožba, pomembna za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije (sklep z dne 10. decembra 2021, EUIPO/The KaiKai Company Jaeger Wichmann, C‑382/21 P, EU:C:2021:1050, točka 20 in navedena sodna praksa).
24 Poleg tega mora predlog za dopustitev pritožbe, kot izhaja iz člena 58a, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije v povezavi s členom 170a(1) in členom 170b(4) Poslovnika, vsebovati vse potrebne elemente, ki Sodišču omogočajo, da odloči o dopustitvi pritožbe in da v primeru delne dopustitve pritožbe ugotovi, na katere pritožbene razloge ali dele pritožbe se mora nanašati odgovor na pritožbo. Glede na to, da je namen mehanizma predhodne dopustitve pritožb iz člena 58a tega statuta namreč omejiti nadzor Sodišča na vprašanja, ki so pomembna za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije, mora Sodišče v okviru pritožbe preučiti samo razloge, ki postavljajo taka vprašanja, kar pa mora dokazati pritožnik (sklepa z dne 10. decembra 2021, EUIPO/The KaiKai Company Jaeger Wichmann, C‑382/21 P, EU:C:2021:1050, točka 21, in z dne 7. junija 2022, Magic Box Int. Toys/EUIPO, C‑194/22 P, neobjavljen, EU:C:2022:463, točka 14).
25 Tako je treba v predlogu za dopustitev pritožbe vsekakor jasno in natančno navesti razloge, na katerih pritožba temelji, z enako natančnostjo in jasnostjo opredeliti pravno vprašanje, ki se postavlja v vsakem pritožbenem razlogu, pojasniti, ali je to vprašanje pomembno za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije, ter konkretno predstaviti razloge, iz katerih je navedeno vprašanje pomembno glede na navedeno merilo. Zlasti v zvezi s pritožbenimi razlogi je treba v predlogu za dopustitev pritožbe navesti določbo prava Unije ali sodno prakso, ki naj bi bila kršena s sodbo ali sklepom, ki se izpodbija s pritožbo, na kratko opisati, kako je Splošno sodišče domnevno napačno uporabilo pravo, in navesti, v kakšnem obsegu je ta napačna uporaba prava vplivala na izid sodbe ali sklepa, ki se izpodbija s pritožbo. Če navedena napačna uporaba prava izhaja iz neupoštevanja sodne prakse, je treba v predlogu za dopustitev pritožbe na kratko, vendar jasno in natančno navesti, prvič, v čem je navedeno protislovje, tako da se opredelijo tako točke sodbe ali sklepa, zoper katerega je vložena pritožba, ki jih pritožnik izpodbija, kot tudi točke odločitve Sodišča ali Splošnega sodišča, ki naj ne bi bile upoštevane, in drugič, konkretne razloge, iz katerih se zaradi takega protislovja postavlja vprašanje, ki je pomembno za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije (sklep z dne 10. decembra 2021, EUIPO/The KaiKai Company Jaeger Wichmann, C‑382/21 P, EU:C:2021:1050, točka 22 in navedena sodna praksa).
26 V obravnavanem primeru iz točk od 28 do 31 izpodbijane sodbe, ki jih navaja EUIPO, izhaja, da je po mnenju Splošnega sodišča iz njegove „že ustaljene“ sodne prakse razvidno, da je treba po zgledu sodne prakse Sodišča, v skladu s katero je za opredelitev materialnega prava, ki se uporabi, odločilen datum vložitve prijave za registracijo znamke, zoper katero je vložen ugovor, obstoj relativnega razloga za zavrnitev presojati ob vložitvi te prijave za registracijo. Zato naj okoliščina, da bi prejšnja znamka lahko izgubila status znamke v državi članici po vložitvi prijave za registracijo znamke Evropske unije, zlasti po morebitnem izstopu zadevne države članice iz Unije, ne bi bila upoštevna. Splošno sodišče je na podlagi tega ugotovilo, prvič, da ker je bila prijava za registracijo izpodbijane znamke vložena pred iztekom prehodnega obdobja ali celo pred začetkom veljavnosti sporazuma o izstopu, so bile neregistrirane prejšnje znamke, ki so bile navedene v utemeljitev ugovora zoper to prijavo, v delu, v katerem so bile uporabljene v gospodarskem prometu v Združenem kraljestvu, načeloma take, da so bile podlaga za tak ugovor, in drugič, da bi jih moral odbor za pritožbe kljub temu upoštevati pri svoji presoji, vendar je to zavrnil zgolj zato, ker se je prehodno obdobje v času sprejetja te odločbe izteklo.
27 Poleg tega je Splošno sodišče v točki 42 izpodbijane sodbe, na katero se sklicuje tudi EUIPO, odločilo, da tudi ob predpostavki, da po koncu prehodnega obdobja ne bi več moglo priti do nasprotja med zadevnima znamkama, ostaja dejstvo, da bi v primeru registracije prijavljene znamke tako nasprotje vseeno lahko obstajalo v obdobju med datumom vložitve prijave znamke Evropske unije in iztekom prehodnega obdobja. Splošno sodišče je na podlagi tega ugotovilo, kot opozarja EUIPO, da je imela tožeča stranka na prvi stopnji pravni interes za uspeh svojega ugovora v zvezi s tem obdobjem.
28 Zato je Splošno sodišče v okviru izstopa Združenega kraljestva iz Unije in izteka prehodnega obdobja v upravnem postopku pred EUIPO, kakor je opozoril EUIPO, v točki 46 izpodbijane sodbe presodilo, da nobena od trditev, ki jih je EUIPO navedel, ne more podpreti njegovega stališča, da je datum sprejetja izpodbijane odločbe, ki je edina okoliščina v obravnavani zadevi, ki je nastopila po izteku prehodnega obdobja, upošteven datum za rešitev spora in da je treba zato ugoditi edinemu tožbenemu razlogu in izpodbijano odločbo razveljaviti v skladu s prvim tožbenim razlogom, ki ga je navedla tožeča stranka na prvi stopnji.
29 Na prvem mestu, treba je poudariti, da je EUIPO natančno in jasno opisal svoj edini tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 8(4) Uredbe št. 207/2009, pri čemer je pojasnil, najprej, da je Splošno sodišče predhodno vprašanje določitve zakona, ki se uporablja ratione temporis, zamenjalo s postopkovnim in materialnim vprašanjem veljavnosti prejšnje pravice na datum sprejetja odločbe o ugovoru, dalje, da naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo razlikovanja med tožbami za ugotavljanje kršitev in upravnimi postopki, ki se nanašajo na znamke Evropske unije, ki je bilo določeno v sodni praksi Sodišča, ker je domnevalo, da bi se z zavrnitvijo registracije izpodbijane prijave znamke Evropske unije zagotovilo varstvo prejšnjih pravic pred nezakonito uporabo te znamke v obdobju med vložitvijo te prijave in koncem prehodnega obdobja, in nazadnje, da Splošno sodišče v nasprotju s sodno prakso Sodišča ni upoštevalo cilja varstva interesov imetnikov prejšnjih pravic z ohranjanjem bistvene funkcije teh pravic v zvezi s kolizijami s poznejšimi znamkami Evropske unije, kakor je določen v členu 8(4) Uredbe št. 207/2009.
30 Natančneje, zlasti glede trditev, da naj Splošno sodišče ne bi upoštevalo sodne prakse Sodišča v zvezi z razlikovanjem med tožbami zaradi kršitve pravic in upravnimi postopki v zvezi z znamkami Evropske unije, kot izhaja iz sodb z dne 21. februarja 2013, Fédération Cynologique Internationale (C‑561/11, EU:C:2013:91, točka 47), in z dne 21. julija 2016, Apple and Pear Australia in Star Fruits Diffusion/EUIPO (C‑226/15 P, EU:C:2016:582, točki 61 in 62), ustaljene sodne prakse Splošnega sodišča o učinkih prenehanja prejšnje pravice med postopkom z ugovorom in postopkom za ugotovitev ničnosti pred EUIPO, kot izhaja iz sodb z dne 13. septembra 2006, MIP Metro/UUNT – Tesco Stores (METRO) (T‑191/04, EU:T:2006:254, točki 30 in 34), in z dne 2. junija 2021, Style & Taste/EUIPO – The Polo/Lauren Company (Upodobitev igralca pola) (T‑169/19, EU:T:2021:318, točke od 22 do 32 in navedena sodna praksa), ter iz namena člena 8(4) Uredbe št. 207/2009, ki je varstvo bistvene funkcije prejšnje znamke, je treba ugotoviti, da je EUIPO opredelil zadevne točke izpodbijane sodbe in točke odločb, ki naj bi bile kršene.
31 Na drugem mestu, EUIPO Splošnemu sodišču zlasti očita, da je v točki 31 izpodbijane sodbe ugotovilo, da so bile zadevne prejšnje znamke Združenega kraljestva, ki niso bile registrirane, načeloma take, da so lahko predstavljale podlago za ugovor tožeče stranke na prvi stopnji, in da bi odbor za pritožbe to torej moral upoštevati pri presoji, čeprav se je prehodno obdobje ob sprejetju sporne odločbe izteklo v času sprejetja sporne odločbe, ter da je v točki 42 te sodbe pojasnilo, v odgovor na trditev EUIPO, da je imela ta tožeča stranka upravičen interes za uspeh svojega ugovora za obdobje med datumom vložitve izpodbijane prijave znamke EU in datumom, ko se je prehodno obdobje izteklo. Kot opozarja EUIPO, je Splošno sodišče sporno odločbo med drugim razveljavilo na podlagi teh preudarkov. Tako je iz predloga za dopustitev pritožbe jasno razvidno, da je domnevno napačna razlaga postopkovnih in vsebinskih zahtev, ki se uporabljajo za postopke z ugovorom pred EUIPO, ki jo je podalo Splošno sodišče, odločilno vplivala na rezultat izpodbijane sodbe.
32 Na tretjem mestu, pritožnik mora v skladu z dokaznim bremenom, ki ga nosi vložnik predloga za dopustitev pritožbe, dokazati, da ne glede na pravna vprašanja, ki jih navaja v pritožbi, ta postavlja eno ali več vprašanj, ki so pomembna za enotnost, doslednost ali razvoj prava Unije, pri čemer obseg tega merila presega okvir sodbe, ki je predmet pritožbe, in nazadnje okvir njegove pritožbe (sklep z dne 10. decembra 2021, EUIPO/The KaiKai Company Jaeger Wichmann, C‑382/21 P, EU:C:2021:1050, točka 27).
33 To dokazovanje pomeni, da je treba z uporabo konkretnih elementov, ki so značilni za obravnavano zadevo, in ne le s splošnimi trditvami, dokazati obstoj in pomembnost takih vprašanj (sklep z dne 10. decembra 2021, EUIPO/The KaiKai Company Jaeger Wichmann, C‑382/21 P, EU:C:2021:1050, točka 28).
34 V obravnavani zadevi pa je EUIPO opredelil vprašanje, postavljeno z edinim tožbenim razlogom, ki se v bistvu nanaša na določitev datuma in okoliščin, ki jih je treba upoštevati pri presoji legitimnega interesa imetnika prejšnje pravice za uspeh ugovora zoper prijavo znamke Evropske unije, in obveznost EUIPO, da upošteva navedeno prejšnjo pravico, kadar, prvič, se spor, predložen Splošnemu sodišču, nanaša na odločbo, ki je bila sprejeta po koncu postopka z ugovorom na podlagi prejšnje pravice, varovane le v Združenem kraljestvu, in drugič, če se je prehodno obdobje izteklo na dan sprejetja te odločbe. Splošneje, to vprašanje se po mnenju EUIPO nanaša na vpliv ex nunc prenehanja prejšnje pravice med postopkom z ugovorom ali postopkom za ugotovitev ničnosti pred EUIPO na izid tega postopka.
35 EUIPO poleg tega navaja konkretne razloge, iz katerih je tako vprašanje pomembno za enotnost, doslednost in razvoj prava Unije.
36 EUIPO zlasti poudarja, da se zadevno vprašanje nanaša na to, ali se v upravnih postopkih v zvezi z blagovno znamko Evropske unije uporabljajo osnovna zahteva interesa za začetek in vodenje postopka ter načela, ki so stebri prava intelektualne lastnine, in sicer načelo teritorialnosti, načelo enotnosti blagovne znamke Evropske unije in osnovni pojem bistvene funkcije blagovne znamke, v okviru konca prehodnega obdobja. Poleg tega naj bi se tako vprašanje nanašalo na bistveno razliko, ugotovljeno s sodno prakso, med upravnimi postopki v zvezi z znamkami Evropske unije na eni strani in tožbami za ugotavljanje kršitev na drugi strani.
37 V zvezi s tem EUIPO, najprej, poudarja horizontalnost vprašanja, ali je zahteva interesa za začetek in vodenje postopka, ki se uporablja v sodnih postopkih pred Splošnim sodiščem in Sodiščem, upošteven v okviru upravnih postopkov v zvezi z znamkami Evropske unije in ali je treba nazadnje zakoniti interes za uspeh upravnega postopka upoštevati pri razlagi člena 8(4) Uredbe št. 207/2009 in s tem tudi pri razlagi drugih določb te uredbe v zvezi s takimi postopki.
38 Dalje, pojasnjuje, da je pojasnilo Sodišča potrebno tako za uporabnike sistema znamke Evropske unije kot za nacionalna sodišča, zlasti glede na to, da se postavljeno vprašanje nanaša ne le na učinek izstopa Združenega kraljestva iz Unije, ampak tudi na vse primere, pogoste na področju intelektualne lastnine in prenehanja prejšnje pravice med upravnim postopkom, zlasti v primeru izgube ali prenehanja veljavnosti te pravice. V zvezi s tem EUIPO glede vprašanja, ali mora biti prejšnja pravica veljavna ob izdaji končne odločbe EUIPO ali šele na datum prijave za registracijo izpodbijane znamke Evropske unije, izpostavlja kontradiktorno sodno prakso Splošnega sodišča na tem področju in poudarja povezanost tega vprašanja z vprašanjem, ali taka prejšnja pravica med sodnim postopkom preneha veljati ex nunc, pri čemer poudarja, da se je na to vprašanje skliceval v okviru zadeve, glede katere je v teku postopek pred Sodiščem.
39 Nazadnje, EUIPO v bistvu navaja, da se vprašanje, ki ga postavlja, nanaša na temeljno načelo enotnosti znamke Evropske unije, za katero je zakonodajalec Unije ob uvedbi te znamke želel, da se uvede v pravni red Unije, v okoliščinah, v katerih – ob neobstoju posebnih pravil, določenih v Uredbi št. 207/2009 ali Sporazumu o izstopu – je Splošno sodišče v izpodbijani sodbi določilo pravilo, ki EUIPO ob neupoštevanju učinkov člena 50(3) PEU ter členov 126 in 127 Sporazuma o izstopu zavezuje, da preveri relativni razlog za zavrnitev v zvezi z ozemljem, na katerem prijavljena znamka Evropske unije v vsakem primeru ne bo uživala varstva. Dodaja, da navedeni pristop poleg tveganj, ki izhajajo iz tega pristopa z vidika načela pravne varnosti, pomeni tudi tveganje z vidika načela vzajemnosti, saj lahko povzroči neravnovesje med varstvom prejšnjih pravic Združenega kraljestva v Uniji in varstvom znamk Evropske unije v Združenem kraljestvu.
40 Tako je iz predloga za dopustitev pritožbe razvidno, da vprašanje, ki se postavlja s to pritožbo, presega okvir izpodbijane sodbe in nazadnje okvir te pritožbe.
41 Ob upoštevanju elementov, ki jih je navedel EUIPO, je treba ugotoviti, da predlog za dopustitev pritožbe, ki ga je ta vložil, pravno zadostno dokazuje, da se s pritožbo postavlja pomembno vprašanje za enotnost, doslednost in razvoj prava Unije.
42 Ob upoštevanju zgoraj navedenih preudarkov je treba pritožbo v celoti dopustiti.
Stroški
43 Člen 170b(4) Poslovnika določa, da če se pritožba glede na merila iz člena 58a, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije v celoti ali deloma dopusti, se postopek nadaljuje v skladu s členi od 171 do 190a tega poslovnika.
44 V skladu s členom 137 navedenega poslovnika, ki se na podlagi člena 184(1) tega poslovnika uporablja za pritožbeni postopek, končni sklep vsebuje odločbo o stroških.
45 Ker je bilo predlogu za dopustitev pritožbe ugodeno, se odločitev o stroških pridrži.
Iz teh razlogov je Sodišče (senat za dopustitev pritožb) sklenilo:
1. Pritožba se dopusti.
2. Odločitev o stroških se pridrži.
Podpisi