Zadeva T-62/08

ThyssenKrupp Acciai Speciali Terni SpA

proti

Evropski komisiji

„Državne pomoči – Nadomestilo za razlastitev zaradi javne koristi – Podaljšanje veljavnosti ugodnejše cene za dobavo električne energije – Odločba o nezdružljivosti pomoči s skupnim trgom in o njenem vračilu – Pojem prednosti – Načelo varstva zaupanja v pravo – Izvajanje pomoči“

Povzetek sodbe

1.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Odškodnina, ki se dodeli kot nadomestilo za razlaščeno premoženje – Izključitev

(člen 87(1) ES)

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Preizkus, ki ga opravi Komisija – Upravni postopek – Obveznost Komisije, da zainteresirane osebe pozove k predložitvi pripomb – Pravica upravičenca do pomoči, da je ustrezno vključen v postopek – Omejitve

(člen 88(2) ES)

3.      Pravo Unije – Načela – Pravica do obrambe – Uporaba v upravnih postopkih, ki jih vodi Komisija – Preizkus načrtovanih pomoči – Obseg

(člen 88(2) ES)

4.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Načrtovane pomoči – Priglasitev Komisiji – Obseg obveznosti – Nujnost priglasitve načrtovanih ukrepov pomoči

(člen 88(3) ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člena 2 in 3)

5.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Odločba Komisije o nezdružljivosti pomoči s skupnim trgom in o njenem vračilu – Pomoč, ki še ni bila izplačana

(člen 88(3) ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 14(1))

6.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Vračilo nezakonite pomoči – Pomoč, ki je bila dodeljena v nasprotju s postopkovnimi pravili iz člena 88 ES – Morebitno legitimno pričakovanje upravičencev – Varstvo – Pogoji in omejitve

(člen 88 ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 14(1))

7.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Odločba Komisije o nenasprotovanju nacionalnemu ukrepu – Legitimno pričakovanje upravičenca v zvezi z zakonitostjo podaljšanja tega ukrepa – Neobstoj

(člen 88 ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 14(1))

1.      Prednosti v smislu člena 87(1) ES so ukrepi – kot so, med drugim, dobava blaga ali storitev pod ugodnejšimi pogoji – ki v različnih oblikah zmanjšujejo finančne obremenitve, ki jih po navadi nosijo podjetja, zato so podobni subvencijam. Nasprotno imajo odškodnine, katerih plačilo bi morebiti bilo naloženo nacionalnim oblastem zaradi povrnitve škode posameznikom, bistveno drugačno pravno naravo in se ne štejejo za pomoč v smislu členov 87 ES in 88 ES.

Vendar pa je treba kot državno pomoč opredeliti podaljšanje ukrepa, s katerim je bila neki družbi odobrena ugodnejša cena za dobavo električne energije kot odškodnina za razlastitev v okviru nacionalizacije elektroenergetskega sektorja, če je bila ugodnejša cena odobrena kot odškodnina za točno določeno obdobje brez možnosti podaljšanja. Poleg tega se ukrep, ki je le eden izmed ugodnejših cenovnih pogojev, namen njegovega podaljšanja pa je, „da bi omogočili razvoj in prestrukturiranje proizvodnje zadevnih podjetij“, ne more šteti za pravno nadaljevanje odškodnine, do katere je bilo podjetje upravičeno po nacionalizaciji.

(Glej točke 57, 60, 63, 72, 74, 99, 101.)

2.      Postopek nadzora nad državnimi pomočmi je glede na svojo splošno ureditev postopek, uveden proti državi članici, ki je glede na svoje obveznosti v skladu s pravom Skupnosti odgovorna za odobritev pomoči. V okviru tega postopka zainteresirane osebe, ki niso država članica, ki je odgovorna za odobritev pomoči, same ne morejo sodelovati v kontradiktorni razpravi s Komisijo, ki je na voljo državi. Tako je njihova glavna vloga ta, da so vir informacij za Komisijo. V zvezi s tem nobena določba postopka nadzora nad državnimi pomočmi med zainteresiranimi osebami ne pridržuje posebne vloge upravičencu do pomoči. Poleg tega postopek nadzora nad državnimi pomočmi ni postopek, ki se uvede „proti“ upravičencu do pomoči, kar bi pomenilo, da bi se ta lahko skliceval na pravice, ki so tako obširne kot sama pravica do obrambe. Naslovniki odločb, ki jih sprejme Komisija na področju državnih pomoči, so namreč samo in edino zadevne države članice.

Splošna pravna načela, kot so pravica do izjave ali dobre uprave, sodišču Skupnosti ne dovoljujejo razširitve procesnih pravic, ki jih imajo zainteresirane stranke v okviru postopka nadzora nad državnimi pomočmi na podlagi Pogodbe in sekundarne zakonodaje. To ni dovoljeno niti na podlagi dejstva, da lahko tožeča stranka zoper izpodbijano odločbo vloži tožbo.

Niti po določbah o državnih pomočeh niti po sodni praksi Komisija namreč ni dolžna zaslišati upravičenca do državnih sredstev o svoji pravni presoji zadevnega ukrepa ali obvestiti zadevno državo članico – in, a fortiori, upravičenca do pomoči – o svojem stališču pred sprejetjem odločbe, če so bile zainteresirane osebe in država članica pozvane k predložitvi pripomb.

(Glej točke od 161 do 163, od 166 do 168.)

3.      Na področju nadzora nad državnimi pomočmi načelo spoštovanja pravice do obrambe zahteva, da se zadevni državi članici omogoči, da v skladu s členom 88(2) ES učinkovito izrazi stališča o pripombah zainteresiranih strank, na katere namerava Komisija opreti odločbo; če država članica ni imela možnosti podati stališč o teh pripombah, jih Komisija ne more uporabiti v svoji odločbi proti tej državi. Da pa bi taka kršitev pravice do obrambe povzročila ničnost, je treba ugotoviti, da bi bil izid postopka morda drugačen, če take nepravilnosti ne bi bilo.

(Glej točko 189.)

4.      Za nove pomoči, ki naj bi jih nameravale dodeliti države članice, obstaja postopek predhodnega nadzora, brez upoštevanja katerega ni mogoče zakonito izvesti pomoči. V skladu s členom 88(3) ES in členoma 2 in 3 Uredbe št. 659/1999 o uporabi člena 88 ES je treba namreč vsak načrt za dodelitev nove ali spremembo obstoječe pomoči prijaviti Komisiji in ga ni mogoče izvesti, preden ga Komisija izrecno ali molče ne odobri.

Države članice morajo tako spoštovati dve neločljivi obveznosti, in sicer predhodno priglasitev načrtov pomoči in zadržanje izvajanja teh načrtov, dokler se Komisija ne izreče o združljivosti ukrepa s skupnim trgom.

Pomoč se lahko šteje za odobreno, tudi če znesek pomoči še ni bil izplačan upravičencu.

Poleg tega je treba o ukrepih pomoči obvestiti Komisijo, ko so še v fazi načrta, to je preden se začnejo izvajati in ko jih je še mogoče spremeniti v skladu z morebitnimi pripombami Komisije. Komisiji je treba namreč zagotoviti možnost za izvajanje nadzora, pravočasno in v splošnem interesu, nad predlogi za dodelitev novih ali spremembo obstoječih pomoči in tako za opravljanje preventivne preiskave. V nasprotju z logiko sistema predhodnega nadzora nad državnimi pomočmi bi bilo, če bi šteli, da lahko Komisija kršitev člena 88(3) ES ugotovi le po tem, ko preveri, da vsak upravičenec dejansko prejema ugodnosti, ki izhajajo iz zadevnega ukrepa.

(Glej točke od 228 do 230, od 234 do 236.)

5.      Besedilo člena 14 Uredbe št. 659/1999 o uporabi člena 88 ES, v skladu s katerim v primerih negativne odločbe o nezakoniti pomoči Komisija odloči, da mora zadevna država članica sprejeti vse potrebne ukrepe, da upravičenec vrne pomoč, določa sistematičnost izterjave.

Če je Komisija med upravnim postopkom seznanjena s tem, da sporne pomoči še niso bile nakazane upravičencem, to še ne zagotavlja, da izplačilo ni bilo opravljeno kasneje, še zlasti med trenutkom, ko je bilo to obvestilo poslano, in trenutkom obvestila o končni odločbi. Vsekakor Komisiji ni mogoče očitati, da je zaradi zagotovitve večje pravne varnosti jasno izrazila konkretne posledice svoje odločbe.

Dejstvo, da pomoč še ni bila nakazana upravičencu, ne vpliva na veljavnost odločbe Komisije, ampak samo na načine izterjave pomoči. Izterjava pomoči se načeloma izvrši v skladu z ustreznimi določbami nacionalnega prava, vendar pod pogojem, da se te določbe uporabijo tako, da se izterjava, ki jo zahteva pravo Skupnosti, v praksi ne onemogoči, spor v zvezi s tem izvrševanjem pa je v izključni pristojnosti nacionalnega sodišča.

Obveznost države članice, da izračuna natančen znesek pomoči, ki ga je treba izterjati, posebej če je ta izračun odvisen od informacij, ki jih ta država ni sporočila Komisiji, spada v širši okvir obveznosti lojalnega sodelovanja, ki medsebojno povezuje Komisijo in države članice pri izvajanju pravil Pogodbe na področju državnih pomoči. Komisiji ni mogoče očitati, da ni upoštevala morebitnih dejstev ali prava, ki bi ji lahko bila predstavljena v upravnem postopku, vendar ji niso bila, saj Komisija ni dolžna po uradni dolžnosti in na podlagi domneve preizkušati, katere elemente bi ji bilo mogoče predložiti.

(Glej točke 239, 241, 250, 251.)

6.      Ob upoštevanju obveznega nadzora nad državnimi pomočmi, ki ga izvaja Komisija na podlagi člena 88 ES, lahko imajo podjetja legitimno pričakovanje glede zakonitosti pomoči, ki so jo prejela, načeloma le, če je bila ta dodeljena v skladu s postopkom iz tega člena. Vesten gospodarski subjekt mora navadno biti sposoben ugotoviti, ali je bil ta postopek spoštovan. Predvsem takrat, ko je bila pomoč odobrena brez predhodne obvestitve Komisije in je torej na podlagi člena 88(3) ES nezakonita, prejemnik pomoči ne more imeti legitimnih pričakovanj glede pravilnosti dodelitve te pomoči.

Vendar imajo prejemniki nezakonitih pomoči možnost, da se zato, da bi se izognili njihovemu vračilu, sklicujejo na izjemne okoliščine, ki so utemeljile njihovo legitimno pričakovanje, da so te pomoči zakonite.

Poleg tega je sprejetje Uredbe št. 659/1999 o uporabi člena 88 ES vzpostavilo nov položaj glede izterjave nezdružljivih pomoči, katerega vse pravne posledice je treba upoštevati. Člen 14(1) te uredbe potrjuje sistematičnost izterjave (prvi stavek), s tem da predvideva izjemo (drugi stavek), če bi bilo to v nasprotju s splošnimi načeli prava Unije. V sekundarni zakonodaji obstaja torej določba, ki jo mora Komisija pri sprejemanju svojih odločb upoštevati in ki lahko, če je to primerno, privede do opustitve zahteve za izterjavo nezakonitih pomoči. Ni sporno, da se lahko v utemeljitev predloga za razglasitev ničnosti dela odločbe, ki vsebuje zahtevo za izterjavo pomoči, sklicuje na kršitev take določbe.

(Glej točke od 269 do 271, 275, 276.)

7.      Preprosto dejstvo, da je imel upravičenec dvome v zvezi z opredelitvijo ukrepa za državno pomoč, pa je očitno nezadostno, da bi lahko pri njem upravičilo nastanek kakršnegakoli legitimnega pričakovanja, da je pomoč pravilna ali da sporni ukrep ni državna pomoč.

Tako odločba Komisije o nenasprotovanju ukrepu dodelitve ugodnejše cene za dobavo električne energije ne more ustvariti legitimnega pričakovanja o zakonitosti kasnejšega podaljšanja tega ukrepa ali o tem, da podaljšanje veljavnosti te ugodnejše cene ne pomeni pomoči.

(Glej točke 283, 284, 288.)