SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (pritožbeni senat)

z dne 5. oktobra 2009

Zadeva T-58/08 P

Komisija Evropskih skupnosti

proti

Antonu Pietru Roodhuijzenu

„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Socialna varnost – Skupni sistem zdravstvenega zavarovanja – Kritje zunajzakonskega partnerja“

Predmet: Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (prvi senat) z dne 27. novembra 2007 v zadevi Roodhuijzen proti Komisiji (F‑122/06, še neobjavljena v ZOdl.), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.

Odločitev: Pritožba se zavrne. Komisija Evropskih skupnosti nosi svoje stroške in stroške, ki jih je v tem postopku priglasil Anton Pieter Roodhuijzen.

Povzetek

1.      Postopek – Pravno sredstvo – Pristojnost sodišča Skupnosti – Meje – Prepoved odločanja ultra petita

2.      Uradniki – Socialna varnost – Zdravstveno zavarovanje – Področje osebne uporabe – Zunajzakonski partner uradnika – Pojem – Pristojnost sodišča Skupnosti za njegovo razlago

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 72(1); Priloga VII, člen 1(2)(c)(ii))

3.      Pravo Skupnosti – Razlaga – Načela – Avtonomna razlaga – Meje – Napotilo na pravo držav članic v nekaterih primerih

4.      Uradniki – Socialna varnost – Zdravstveno zavarovanje – Področje osebne uporabe – Zunajzakonski partner uradnika – Pojem – Avtonomni pojem iz Kadrovskih predpisov

(Kadrovski predpisi za uradnike, člen 72(1); Priloga VII, člen 1(2)(c)(i))

1.      Sodišče Skupnosti, ki odloča o ničnostni tožbi, ne sme odločiti ultra petita, zato ni pristojno ne za spremembo glavnega predmeta tožbe ne za uveljavljanje tožbenega razloga po uradni dolžnosti, razen če gre za posebne primere, v katerih je njegovo posredovanje potrebno zaradi javnega interesa. V okviru spora, ki ga omejijo stranke, sodišče Skupnosti – čeprav mora odločati le o predlogih strank – ne sme biti vezano samo na trditve, ki jih stranke navedejo v podporo svojim zahtevam, sicer bi bilo prisiljeno svojo odločitev, odvisno od primera, opreti na napačne pravne navedbe.

V sporu, v katerem se stranki ne strinjata glede razlage in uporabe določbe prava Skupnosti, je sodišče Skupnosti za njegovo rešitev dolžno uporabiti ustrezna pravna pravila glede na dejstva, ki jih navajata stranki. V skladu z načelom iura novit curia opredelitev pomena zakona ne spada na področje uporabe načela prostega razpolaganja strank v sporu, zato sodišče Skupnosti strankama ni dolžno razkriti razlage, ki jo namerava podati, da bi jima omogočilo o tem zavzeti stališče.

(Glej točke od 34 do 36.)

Napotitev na: sklepni predlogi generalnega pravobranilca P. Légerja k: Sodišče, 19. november 1998, Parlament proti Gutiérrez de Quijano y Lloréns, C‑252/96 P, Recueil, str. I‑7421, I‑7422, točka 36; sklepni predlogi generalnega pravobranilca C. Cosmasa k: Sodišče, 11. januar 2000, Nizozemska in van der Wal proti Komisiji, C‑174/98 P in C‑189/98 P, Recueil, str. I‑1, I‑3, točki 95 in 96; Sodišče, 27. september 2004, UER proti M6 in drugim, C‑470/02 P, neobjavljen v ZOdl., točka 69; Sodišče, 13. junij 2006, Mancini proti Komisiji, C‑172/05 P, neobjavljen v ZOdl., točka 41; Sodišče prve stopnje, 20. junij 2007, Tirrenia di Navigazione in drugi proti Komisiji, T‑246/99, neobjavljena v ZOdl., točka 102; Sodišče prve stopnje, 18. december 2008, Belgija proti Genette, T‑90/07 P in T‑99/07 P, še neobjavljena v ZOdl., točke od 72 do 75.

2.      Dolžnost Sodišča za uslužbence je, da razloži in uporabi pojem „zunajzakonska skupnost“ iz člena 72(1) Kadrovskih predpisov in člena 1(2)(c)(i) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, saj te določbe ne zahtevajo odločbe, ki bi spadala le v pristojnost zadevne države članice in bi bila le predmet sodnega nadzora te države.

Avtonomna razlaga pojma „zunajzakonska skupnost“ ne vpliva na izključno pristojnost držav članic glede osebnega stanja oseb in določanja dajatev, ki iz tega izhajajo. Če se namreč opredelitev nanaša na pojem iz Kadrovskih predpisov, je njeno področje uporabe omejeno s Kadrovskimi predpisi. Ureja le dodelitev nekaterih socialnih ugodnosti, ki jih ti predpisi priznavajo uradnikom ali uslužbencem Evropskih skupnosti, in nima nobenega učinka za države članice, ki svobodno določajo zakonske ureditve, s katerimi se poleg zakonske zveze pravno priznavajo različne oblike skupnosti.

(Glej točke 44, 45 in 87.)

Napotitev na: Sodišče, 17. april 1986, Reed, 59/85, Recueil, str. 1283, točke od 13 do 15; Sodišče, 1. april 2008, Maruko, C‑267/06, ZOdl., str. I‑1757, točki 59 in 73; Belgija proti Genette, navedena zgoraj, točka 57 in navedena sodna praksa.

3.      Pojme nekega predpisa prava Skupnosti, ki za razlago njegovega namena in obsega ne napotuje izrecno na pravo držav članic, je treba praviloma razlagati avtonomno, ob upoštevanju normativnega konteksta predpisa in cilja, ki se uresničujeta z zadevno ureditvijo. Vendar če ni izrecnega napotila na pravo držav članic, lahko uporaba prava Skupnosti po potrebi vključuje sklicevanje na pravo držav članic, če sodišče Skupnosti iz prava Skupnosti ali njegovih splošnih načel ne more razbrati nobenih opornih točk, ki bi mu omogočale določitev vsebine in obsega določbe Skupnosti z avtonomno razlago.

(Glej točko 70.)

Napotitev na: Sodišče, 18. januar 1984, Ekro, 327/84, Recueil, str. 107, točka 11; Sodišče prve stopnje, 18. december 1992, Díaz García proti Parlamentu, T-43/90, Recueil, str. II‑2619, točka 36; Sodišče prve stopnje, 18. december 1992, Khouri proti Komisiji, T-85/91, Recueil, str. II‑2637, točka 32.

4.      V povezavi s pravicami iz zdravstvenega zavarovanja, določenimi v členu 72(1) Kadrovskih predpisov, je pojem „zunajzakonska skupnost“ enoten pojem. Ob upoštevanju velike raznovrstnosti nacionalnih zakonodaj glede vzpostavitve zakonskih ureditev, s katerimi se poleg zakonske zveze pravno priznavajo različne oblike skupnosti, pojma „uradnik, ki živi v registrirani zunajzakonski skupnosti“ iz člena 1(2)(c) Priloge VII h Kadrovskim predpisom kot takega namreč ni mogoče razlagati, kot da se nanaša na ureditev „registrirane skupnosti“, ki jo je mogoče jasno prepoznati v vseh državah članicah. V tem pogledu in v tej fazi razvoja različnih nacionalnih pravnih sistemov se pojem „registrirana skupnost“ razlikuje od pojma „zakonska zveza“, katere opis je jasno določen v vseh državah članicah.

Iz tega izhaja, da je mogoče pojem „registrirana skupnost“ iz Kadrovskih predpisov opredeliti le ob upoštevanju vseh upoštevnih določb Kadrovskih predpisov, zlasti ob upoštevanju napotkov, ki so razvidni iz pogojev iz člena 1(2)(c) Priloge VII h Kadrovskim predpisom. Ob neobstoju splošno sprejetega pojma „registrirana skupnost“ namreč le omemba take skupnosti v prvem stavku tega člena ne vsebuje dovolj napotkov v zvezi z opredelitvijo tega pojma. Izraz „registrirana“ iz zgoraj navedenega prvega stavka se namreč nanaša izključno na nekatere formalnosti, ki so pojasnjene v prvem pogoju iz člena 1(2)(c) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, in ga ni mogoče razumeti, kot da nalaga pogoj posebne „registracije“ ali da zahteva, da mora biti skupnost, tako kot zakonska zveza, „urejena z zakonom“.

Poleg tega je treba pojem „zunajzakonska skupnost“, kot izhaja iz pogojev iz člena 1(2)(c) Priloge VII h Kadrovskim predpisom, razlagati ob upoštevanju uvodne izjave 8 Uredbe št. 723/2004, s katero je zakonodajalec Skupnosti želel pod nekaterimi pogoji razširiti ugodnosti, ki so priznane poročenim parom, na „uradnike, ki živijo v izvenzakonskem razmerju, ki ga država članica priznava kot stalno skupnost“.

Obstoj zunajzakonske skupnosti v smislu Kadrovskih predpisov torej vključuje, na eni strani, zvezo med dvema osebama – z izjemo vzdrževanih oseb, ki jih urejajo druge določbe Kadrovskih predpisov – in, na drugi strani, nekatere formalnosti, kot sta predložitev pravnega dokumenta, ki potrjuje njun status zunajzakonskih partnerjev, in priznanje države članice, da gre za pravni dokument.

Iz zgoraj navedenega je razvidno, da upoštevne določbe Kadrovskih predpisov omogočajo, da se pojem „zunajzakonska skupnost“ opredeli tako, da je v določeni meri podobna zakonski zvezi. Vendar te določbe ne zahtevajo, da mora biti „zunajzakonska skupnost“ izenačena z zakonsko zvezo. Taka zahteva bi naložila dodaten pogoj, ki ga Kadrovski predpisi ne določajo, in povzročila diskriminacijo uradnikov zaradi abstraktne oblike njihove skupnosti, medtem ko nacionalna zakonodaja, ki se uporablja, to skupnost priznava in so izpolnjeni pogoji, določeni s Kadrovskimi predpisi. Čeprav Kadrovski predpisi za priznanje obstoja „zunajzakonske skupnosti“ zahtevajo dokaz o življenjski skupnosti, za katero je značilna precejšnja stabilnost, pa ne zahtevajo, da partnerja vežejo specifične medsebojne pravice in obveznosti. Podobnost z zakonsko zvezo, ki jo zahtevajo Kadrovski predpisi, je razvidna prav iz take življenjske skupnosti in zahteve po formalnosti.

(Glej točke 73, od 75 do 77, od 81 do 86, 91 in 96.)