Zadeva C-101/08

Audiolux SA in drugi

proti

Groupe Bruxelles Lambert SA (GBL) in drugim

in

Bertelsmann AG in drugim

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Cour de cassation (Luxembourg))

„Direktive 77/91/EGS, 79/279/EGS in 2004/25/ES – Splošno načelo prava Skupnosti o zaščiti manjšinskih delničarjev – Neobstoj – Pravo družb – Prevzem – Obvezna ponudba – Priporočilo 77/534/EGS – Kodeks ravnanja“

Povzetek sodbe

Pravo Skupnosti – Načela – Zaščita manjšinskih delničarjev

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25, uvodna izjava 8 in člen 3(1)(a); direktivi Sveta 77/91, člena 20 in 42, in 79/279, Priloga; Priporočilo Komisije 77/534, Priloga)

Pravo Skupnosti ne vsebuje splošnega pravnega načela, po katerem so manjšinski delničarji zaščiteni z obveznostjo večinskega delničarja, ki pridobi ali izvaja nadzor nad družbo, da jim ponudi odkup njihovih delnic pod istimi pogoji, kot so bili dogovorjeni ob pridobitvi deleža, zaradi katerega je pridobil ali okrepil nadzor.

Zgolj okoliščina, da sekundarna zakonodaja Skupnosti vsebuje nekatere določbe, ki se nanašajo na zaščito manjšinskih delničarjev, sama po sebi namreč ne zadostuje za ugotovitev, da obstaja splošno načelo prava Skupnosti, zlasti če je njihovo področje uporabe omejeno na natančno opredeljene in določene pravice. Pri ugotovitvi o obstoju takega načela gre za preverjanje, ali take določbe prepričljivo kažejo na obstoj obravnavanega načela, pri čemer imajo take določbe informativno vrednost le, če so zavezujoče.

Prvič, člena 20 in 42 Direktive 77/91 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v skladu z drugim odstavkom člena 58 Pogodbe glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti in točka 2(a) seznama C, ki je priložen k Direktivi 79/279 o usklajevanju pogojev za sprejem vrednostnih papirjev v uradno kotacijo na borzi, se uporabljajo za natančno določene položaje, ki se jasno razlikujejo od položaja večinskega delničarja, ki pridobi delež, zaradi katerega je v posebnih okoliščinah pridobil ali okrepil nadzor nad družbo, in te določbe se v bistvu omejujejo na urejanje zelo posebnih položajev v pravu družb, saj družbi nalagajo nekatere obveznosti za zaščito vseh delničarjev. Te določbe tako nimajo splošnega pomena, ki je po naravi stvari značilen za splošna pravna načela.

Drugič, glede splošnega načela 3 in dopolnilne določbe 17 kodeksa ravnanja, ki je priložen k Priporočilu 77/534, ter Direktive 2004/25 o ponudbah za prevzem se niti ta kodeks niti ta direktiva ne sklicujeta izrecno na obstoj splošnega načela prava Skupnosti glede zaščite manjšinskih delničarjev. Glede kodeksa ravnanja na eni strani so načela dobre prakse, ki jih priporoča, kot pravni viri enakovredna načelom, ki se uporabljajo na trgih, kar pa ni združljivo z domnevo, da splošno načelo 3 in dopolnilna določba 17 navedenega kodeksa izhajata iz splošnega načela prava Skupnosti. Na drugi strani nobena od teh določb kodeksa ravnanja ne omenja absolutne in zavezujoče obveznosti enakega obravnavanja delničarjev. Členi 1, 5(1), 15 in 16 Direktive 2004/25 veljajo za posebne položaje, tako da iz njih ni mogoče izpeljati splošnega načela določene vsebine. Te določbe ravno tako niso splošne, kar je po naravi stvari značilno za splošna pravna načela. Poleg tega, čeprav uvodna izjava 8 te direktive nakazuje na splošna načela prava Skupnosti, se ta uvodna izjava nanaša le na procesna jamstva, ne pa na kako načelo enakega obravnavanja delničarjev. Poleg tega iz izrazov „splošna načela“ v členu 3 navedene direktive ni mogoče sklepati, da je zakonodajalec Skupnosti tako nameraval izenačiti načela, navedena v tem členu, s splošnimi načeli prava Skupnosti. Kot je razvidno iz izraza „za izvajanje te direktive“, gre le za usmeritvena načela, kako naj države članice uporabljajo navedeno direktivo.

Poleg tega obravnavanje, ki naj bi se naložilo večinskemu delničarju, da sklene pogodbe z vsemi manjšinskimi delničarji pod enakimi pogoji, kot so bili dogovorjeni ob pridobitvi deleža, zaradi katerega je pridobil ali okrepil nadzor, in ki naj bi pomenilo ustrezajočo pravico vseh delničarjev, da delnice prodajo večinskemu delničarju, na področju prava družb ni mogoče razumeti kot poseben izraz splošnega načela enakega obravnavanja. Navedeno načelo kot tako namreč ne določa niti posebne obveznosti večinskega delničarja v korist drugih delničarjev niti posebnega položaja, na katerega se ta obveznost nanaša. Splošno načelo enakega obravnavanja ne more biti odločilno pri izbiri med različnimi mogočimi načini zaščite manjšinskih delničarjev, kakršni so navedeni v kodeksu ravnanja, ki je priložen k Priporočilu 77/534, in v tem priporočilu. Tako obravnavanje predpostavlja zakonodajno izbiro, ki temelji na tehtanju zadevnih interesov in vnaprejšnji določitvi jasnih in podrobnih pravil, in ga ni mogoče izpeljati iz splošnega načela enakega obravnavanja. Splošna načela prava Skupnosti so namreč ustavne narave, medtem ko je navedeno obravnavanje nekoliko podrobnejše in zahteva zakonodajno obravnavo, ki se na ravni Skupnosti opravi z aktom sekundarne zakonodaje. Zato tega obravnavanja ni mogoče šteti za samostojno splošno načelo prava Skupnosti.

(Glej točke 34, od 42 do 45, 50, 51, 55, 57, od 61 do 64 in izrek.)