SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)
z dne 8. februarja 2011(*)
„Znamka Skupnosti – Prijava besedne znamke Skupnosti INSULATE FOR LIFE – Absolutni razlog za zavrnitev – Neobstoj razlikovalnega učinka – Člen 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 40/94 (postal člen 7(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009) – Zgolj potrditvena odločba – Delna nedopustnost“
V zadevi T‑157/08,
Paroc Oy AB s sedežem v Helsinkih (Finska), ki jo zastopa J. Palm,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa D. Botis, zastopnik,
tožena stranka,
zaradi tožbe zoper odločbo drugega odbora za pritožbe UUNT z dne 21. februarja 2008 (zadeva R 54/2008-2) glede zahteve za registracijo besednega znaka INSULATE FOR LIFE kot znamke Skupnosti,
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),
v sestavi J. Azizi (poročevalec), predsednik, E. Cremona, sodnica, in S. Frimodt Nielsen, sodnik,
sodni tajnik: E. Coulon,
na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 28. aprila 2008,
na podlagi odgovora na tožbo, vloženega v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 7. januarja 2009,
na podlagi pisnega vprašanja, ki ga je strankama postavilo Splošno sodišče,
ker v roku enega meseca po koncu pisnega postopka stranki nista vložili predloga za razpis obravnave in je Splošno sodišče na podlagi poročila sodnika poročevalca in z uporabo člena 135a Poslovnika Splošnega sodišča odločilo, da ne bo opravilo ustnega postopka,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
A – Prva zahteva za registracijo
1 Tožeča stranka, Paroc Oy AB, je 4. maja 2004 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložila prvo zahtevo za registracijo znamke Skupnosti (v nadaljevanju: prva zahteva za registracijo) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo Sveta (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)).
2 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je bila besedni znak INSULATE FOR LIFE.
3 Proizvodi, glede katerih je bila zahtevana registracija, so spadali v razrede 6, 17 in 19 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen, in so za vsak posamezen razred ustrezali temu opisu:
– razred 6: „navadne kovine in njihove zlitine; kovinski gradbeni materiali; prenosne kovinske zgradbe; kovinski materiali za železniške tračnice; neelektrični kovinski kabli in žice; ključavničarski izdelki in drobni kovinski predmeti; kovinske cevi; trezorji; kovinski proizvodi, ki jih ne obsegajo drugi razredi; rude“;
– razred 17: „kavčuk, gutaperča, guma, azbest, sljuda in izdelki iz teh snovi, ki jih ne obsegajo drugi razredi; polizdelki iz umetnih snovi za rabo v proizvodnji; tesnilni, mašilni in izolacijski material; gibke nekovinske cevi“;
– razred 19: „nekovinski gradbeni materiali; nekovinske toge cevi za gradbeništvo; asfalt, smola in bitumen; prenosne nekovinske zgradbe; nekovinski spomeniki“.
4 Z odločbo z dne 25. avgusta 2005 je preizkuševalec zavrnil zahtevo za registracijo glede vseh zadevnih proizvodov z obrazložitvijo, da je prijavljena znamka brez razlikovalnega učinka in opisna v smislu člena 7(1)(b) in (c) Uredbe št. 40/94 (postal člen 7(1)(b) in (c) Uredbe št. 207/2009).
5 Tožeča stranka je 24. oktobra 2005 zoper to odločbo vložila pritožbo.
6 Z odločbo z dne 3. aprila 2006 (v nadaljevanju: prva odločba) je drugi odbor za pritožbe UUNT to pritožbo zavrnil in potrdil zavrnitev registracije besednega znaka INSULATE FOR LIFE na podlagi člena 7(1)(b) in (c) Uredbe št. 40/94. V bistvu je odbor za pritožbe menil, da bi upoštevna javnost, splošna ali strokovna, besedno zvezo „insulate for life“ nemudoma in brez podrobnejše analize zaznala tako, kot da tožeča stranka dobavlja izolacijski in odporni material z vseživljenjsko trajnostjo. Ker povezava teh izrazov z vidikov skladnje, slovnice, izgovarjave in/ali pomena ni nenavadna, naj bi ta besedna zveza značilnosti zadevnih proizvodov navajala opisno in naj zato nujno ne bi imela razlikovalnega učinka (glej točke 15 in od 18 do 20 prve odločbe).
7 Tožeča stranka zoper prvo odločbo ni vložila tožbe pri Splošnem sodišču.
B – Druga zahteva za registracijo
8 Tožeča stranka je 24. maja 2007 pri UUNT vložila drugo zahtevo za registracijo znamke Skupnosti na podlagi Uredbe št. 40/94 (v nadaljevanju: druga zahteva za registracijo).
9 Znamka, za katero je bila zahtevana registracija, je besedni znak INSULATE FOR LIFE.
10 Proizvodi in storitve, glede katerih je bila zahtevana registracija, po eni strani spadajo v razrede 6, 17 in 19 v smislu Nicejskega aranžmaja, in sicer glede proizvodov, opisanih zgoraj v točki 3, po drugi strani pa v razred 37 v smislu Nicejskega aranžmaja, in sicer glede naslednjih storitev: „gradbeništvo; popravila; storitve v zvezi z montažo“.
11 Z odločbo z dne 23. oktobra 2007 je preizkuševalec zavrnil zahtevo za registracijo glede vseh zadevnih proizvodov in storitev z obrazložitvijo, da je prijavljena znamka brez razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94.
12 Tožeča stranka je 20. decembra 2007 zoper to odločbo vložila pritožbo.
13 Z odločbo z dne 21. februarja 2008 (v nadaljevanju: druga odločba ali izpodbijana odločba) je drugi odbor za pritožbe UUNT to pritožbo zavrnil in potrdil zavrnitev registracije besednega znaka INSULATE FOR LIFE na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94.
14 V bistvu se je odbor za pritožbe najprej skliceval na razloge, navedene v točkah od 15 do 20 prve odločbe, in navedel, prvič, da so bile utemeljitve tožeče stranke glede proizvodov iz razredov 6, 17 in 19 v smislu Nicejskega aranžmaja v bistvu enake utemeljitvam, navedenim v podporo prve zahteve za registracijo, in drugič, da tožeča stranka ni „predložila nobenega dokaza, na podlagi katerega bi bilo mogoče spremeniti ustaljeno sodno prakso na tem področju, oziroma dokaza o kakršni koli spremembi v razvoju zadevnih trgov, zaradi česar bi odbor za pritožbe lahko ponovno presojal razloge, na podlagi katerih je predhodno zavrnil prvo zahtevo za registracijo“. Glede tega je odbor za pritožbe pojasnil, da ni pomembno, da je prva odločba utemeljena s členom 7(1)(c) Uredbe št. 40/94, ker naj bi po eni strani za zavrnitev zahteve za registracijo zadoščala že uporaba enega od absolutnih razlogov, določenih v členu 7(1) Uredbe št. 40/94, in ker naj bi bil po drugi strani besedni znak zaradi opisne navedbe značilnosti zadevnih proizvodov glede teh proizvodov nujno brez razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) iste uredbe. Nato je odbor za pritožbe navedel, da se mora natančneje opredeliti samo glede utemeljitev, „ki niso bile podane v prvi zahtevi za registracijo […]“ in glede možnosti za registracijo prijavljene znamke glede storitev iz razreda 37 v smislu Nicejskega aranžmaja (glej točke od 12 do 15 izpodbijane odločbe).
15 V zvezi s storitvami je odbor za pritožbe v bistvu tudi poudaril, da bi upoštevna javnost, splošna ali strokovna, celotni besedni znak „nemudoma in brez podrobnejše analize zaznala kot namigovanje na to, da tožeča stranka z uporabo posebno odpornih izolacijskih materialov zagotavlja storitve z izredno trajnim učinkom, in ne kot nakazovanje na trgovski izvor teh storitev“. Sporočilo prijavljenega znaka naj bi bilo jasno, neposredno in takojšnje, tako da mu ne bi bilo mogoče pripisati nedoločnosti, namigovalnosti, sugestivnosti ali dvoumnosti, ki bi jo bilo treba razlagati. Iz tega razloga in ob upoštevanju opisnosti besednega znaka INSULATE FOR LIFE naj bi bil ta brez razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94. Ta presoja naj ne bi bila omajana z dejstvom, da je bil ta besedni znak registriran kot znamka glede istih proizvodov na Finskem in v Združenem kraljestvu. Sistem znamk Skupnosti naj bi bil namreč samostojen sistem z lastnimi pravili, ki UUNT zavezujejo pri presoji možnosti za registracijo znaka kot znamke Skupnosti. Sicer naj bi te odločbe o registraciji na nacionalni ravni predstavljale zgolj dejstvo, ki bi ga v tem kontekstu UUNT lahko upošteval (glej točke od 17 do 19 izpodbijane odločbe).
16 Končno, odbor za pritožbe je menil, da le okoliščina, da je preizkuševalec v prejšnjih zadevah uporabil manj strog pristop kot v tem primeru, ne more pomeniti poseganja v načelo enakosti pred zakonom niti pripeljati do razveljavitve razumne in v skladu z določbami Uredbe št. 40/94 sprejete odločbe. Vseeno je pojasnil, da ni gotovo, da je prijavljeni znak resnično primerljiv z drugimi znaki, ki jih je navedla tožeča stranka (točki 21 in 22 izpodbijane odločbe).
Predlogi strank
17 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo zaradi registracije prijavljene znamke vrne UUNT;
– UUNT naloži plačilo stroškov.
18 UUNT Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
Pravno stanje
A – Trditve strank
19 Tožeča stranka navaja zgolj en tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94.
20 Po mnenju tožeče stranke z vidika upoštevne javnosti, ki jo sestavljajo povprečni potrošniki in strokovnjaki s področja gradbene industrije, proizvodi in storitve, za katere je bila zahtevana registracija, z znakom INSULATE FOR LIFE niso navedeni opisno. Tudi če je izraz „insulate“ opisen, naj bi bil celotni besedni znak sugestiven, njegov pomen pa naj bi bil z vidika zadevnih proizvodov in storitev „nejasen, oddaljen, ohlapen in nedoločen“, tako da bi upoštevna javnost lahko določila njihov trgovski izvor.
21 Poleg tega, čeprav besedna zveza „insulate for life“ ni posebej izvirna, naj to ne bi pomenilo, da nima slehernega razlikovalnega učinka. Če bi bilo treba sprejeti razlogovanje odbora za pritožbe, bi bilo po mnenju tožeče stranke mogoče registrirati zgolj znamke s posebno stopnjo jezikovne ali umetniške ustvarjalnosti oziroma izvirnosti, kar bi vodilo v uporabo strožjega merila za sugestivne slogane kot za druge znamke.
22 Tožeča stranka prereka, da bi upoštevna javnost besedni znak INSULATE FOR LIFE nemudoma razumela kot opis zadevnih proizvodov in storitev. Nasprotno, zaradi drugega dela tega znaka („for life“) naj bi bila prijavljena znamka sugestivna, ker je „ohlapna, oddaljena in nedoločna“ glede teh proizvodov in storitev in bi mu bilo mogoče pripisati več pomenov in asociacij. Tožeča stranka v podporo svoji utemeljitvi, da izraz „life“ ni zgolj opisen, pojasnjuje, da je tudi Sodišče v sodbi z dne 6. oktobra 2005 v zadevi Medion (C-120/04, ZOdl., str. I‑8551) glede znamke Thomson Life, v zvezi s katero je nemško sodišče nanj naslovilo predhodno vprašanje, menilo, da ima ta izraz povprečen razlikovalni učinek.
23 Poleg tega naj dejstvo, da noben del znamke ob ločenem pregledu nima razlikovalnega učinka, ne bi pomenilo, da ta presoja velja tudi za znak v celoti. Tožeča stranka glede sugestivnih znamk, kakršen je znak INSULATE FOR LIFE, trdi, da zadošča, da so te dovolj izvirne in da zlahka porodijo več asociacij ali sugestij, ne da bi upoštevna javnost morala opraviti podrobnejšo analizo. V zvezi s tem naj odbor za pritožbe ne bi upošteval dejstva, da bi bilo zadevni besedni znak mogoče registrirati že ob najmanjšem razlikovalnem učinku.
24 Po mnenju tožeče stranke odbor za pritožbe ni dokazal, da besedni znak INSULATE FOR LIFE ne omogoča razlikovanja njenih storitev od storitev drugih podjetij. Zavrača tezo, da bi bilo treba ta besedni znak razumeti kot „izolacijo visoke kakovosti z vseživljenjsko trajnostjo“. Razen preprostega sklicevanja na slovar naj namreč odbor za pritožbe in UUNT ne bi predložila niti najmanjšega dokaza v podporo svojih trditev.
25 Tožeča stranka dodaja, da je United Kingdom Patent Office (patentni urad Združenega kraljestva) registriral besedni znak INSULATE FOR LIFE in mu tako očitno priznal minimalni razlikovalni učinek. Poleg tega naj UUNT v tem primeru ne bi smel uporabiti strožjega merila, kot je bilo značilno za njegovo predhodno prakso odločanja (med letoma 1999 in 2005) glede mnogih besednih znakov, ki so se končali z besedno zvezo „for life“, oziroma ki je vodilo do nedavne registracije znamke Skupnosti FACTORS FOR LIFE.
26 Tožeča stranka v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča v bistvu trdi tudi, da je njena tožba dopustna, ker pri izpodbijani odločbi ne gre zgolj za potrditev prve odločbe. Po mnenju tožeče stranke mora namreč UUNT za vsako zahtevo za registracijo opraviti presojo glede na upoštevne okoliščine vsakega primera, saj se lahko te sčasoma spremenijo. V primeru teh dveh zadev naj bi namreč šlo za prijavo dveh zelo različnih znamk iz različnih razredov, glede katerih bi bilo treba opraviti ločeni in neodvisni pravni analizi ter ju zavrniti iz različnih razlogov.
27 UUNT predlaga zavrnitev te tožbe in se v bistvu sklicuje na razloge, ki jih je navedel v prvi in drugi odločbi.
B – Presoja Splošnega sodišča
1. Dopustnost
28 Treba je opozoriti, da so pogoji za dopustnost tožbe procesne predpostavke javnega reda, na katere mora sodišče Unije paziti po uradni dolžnosti (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 14. decembra 2005 v zadevi Honeywell proti Komisiji, T-209/01, ZOdl. str. II-5527, točka 53 in navedena sodna praksa; glej v tem smislu tudi sodbo Sodišča z dne 29. novembra 2007 v zadevi Stadtwerke Schwäbisch Hall in drugi proti Komisiji, C-176/06 P, neobjavljena v ZOdl., točka 18).
29 Poleg tega na podlagi ustaljene sodne prakse ni mogoče vložiti tožbe zoper odločbo, ki zgolj potrjuje prejšnjo odločbo, ki ni bila izpodbijana v roku. Tožbo, vloženo zoper tako potrditveno odločbo, je treba namreč razglasiti za nedopustno zaradi izognitve nastanka novega roka za tožbo zoper potrjeno odločbo (glej v tem smislu sklep Sodišča z dne 7. decembra 2004 v zadevi Internationaler Hilfsfonds proti Komisiji, C-521/03 P, neobjavljen v ZOdl., točka 41; sodbo Splošnega sodišča z dne 16. septembra 1998 v zadevi Waterleiding Maatschappij proti Komisiji, T-188/95, Recueil, str. II‑3713, točka 108, in sklep Splošnega sodišča z dne 9. junija 2005 v zadevi Helm Düngemittel proti Komisiji, T-265/03, ZOdl., str. II‑2009, točka 62).
30 Odločba zgolj potrjuje že obstoječo odločbo, če v primerjavi s prejšnjim aktom ne vsebuje novih elementov in ni bila sprejeta po ponovni preučitvi položaja naslovnika prejšnjega akta (glej zgoraj v točki 29 navedeni sklep Internationaler Hilfsfonds proti Komisiji, točka 47 in navedena sodna praksa, ter sklepa Splošnega sodišča z dne 4. maja 1998 v zadevi BEUC proti Komisiji, T-84/97, Recueil, str. II‑795, točka 52, in z dne 10. oktobra 2006 v zadevi Evropaïki Dynamiki proti Komisiji, T-106/05, neobjavljen v ZOdl., točka 46).
31 V tem primeru ni sporno, da je rok za tožbo zoper prvo odločbo, določen v členu 63(5) Uredbe št. 40/94 (postal člen 65(5) Uredbe št. 207/2009), pretekel, ne da bi tožeča stranka zoper njo vložila tožbo. Tako je ta odločba postala pravnomočna in njene zakonitosti pri Splošnem sodišču ni več mogoče izpodbijati. Ta pravnomočnost se nanaša tako na njen izrek kot tudi na razloge, na katerih temelji. Zato je treba šteti, da je odbor za pritožbe s prvo odločbo pravnomočno odločil o predmetu spora, kot je bil določen s prvo zahtevo za registracijo, ki se je nanašala na registracijo besednega znaka INSULATE FOR LIFE kot znamke Skupnosti glede proizvodov iz razredov 6, 17 in 19 v smislu Nicejskega aranžmaja. Ker je namreč izrek te odločbe imel pravne učinke in je zato posegel v položaj (glej v tem smislu sklep Sodišča z dne 28. januarja 2004 v zadevi Nizozemska proti Komisiji, C-164/02, Recueil, str. I‑1177, točka 21), bi ga morala tožeča stranka izpodbijati v prekluzivnem roku.
32 Treba je torej ugotoviti, ali druga odločba zgolj potrjuje prvo odločbo in v kolikšnem obsegu, kar pomeni, da je treba določiti podatke o sporih, na podlagi katerih sta bili ti odločbi sprejeti. Presoditi je treba, ali sta bila ta postopka enaka z vidika strank, njunih predlogov, tožbenih razlogov in utemeljitev, kot tudi z vidika upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ki so značilne za ta spora in določajo izrek teh odločb.
33 V zvezi s tem je treba ugotoviti, da predmet tega spora pretežno sovpada s tistim, glede katerega je bila sprejeta prva odločba, ker je tako s prvo kot z drugo zahtevo za registracijo tožeča stranka zahtevala registracijo besednega znaka INSULATE FOR LIFE kot znamke Skupnosti za proizvode iz razredov 6, 17 in 19 v smislu Nicejskega aranžmaja, pri čemer je edina razlika ta, da je druga zahteva vključevala še storitve iz razreda 37. V zvezi s tem je treba pojasniti, da so te storitve, ki so glede na skupino proizvodov iz razredov 6, 17 in 19 homogena in ločena skupina, lahko predmet ločene presoje in obrazložitve, da bi se določilo, ali je mogoče prijavljeni besedni znak registrirati (glej v tem smislu in po analogiji sklep Sodišča z dne 18. marca 2010 v zadevi CFCMCEE proti UUNT, C‑282/09 P, ZOdl., str. I-2395, točke od 38 do 40, in sodbo Splošnega sodišča z dne 20. maja 2009 v združenih zadevah CFCMCEE proti UUNT (P@YWEB CARD in PAYWEB CARD), T-405/07 in T-406/07, ZOdl., str. II‑1441, točki 54 in 55), tako da dejstvo, da je tožeča stranka razširila zahtevo za registracijo na te storitve, v smislu zgoraj v točki 30 navedene sodne prakse ne predstavlja novega elementa glede na analogno presojo in obrazložitev v zvezi s temi proizvodi, ki sta vsebovani v prvi odločbi. Poleg tega je bila s prvo odločbo prva zahteva za registracijo zavrnjena na podlagi člena 7(1)(b) in (c) Uredbe št. 40/94, medtem ko zavrnitev druge zahteve za registracijo temelji zgolj na členu 7(1)(b) Uredbe št. 40/94.
34 Iz tega je razvidno, da je treba šteti, da druga odločba v delu, v katerem je bila zahteva za registracijo besednega znaka INSULATE FOR LIFE za proizvode iz razredov 6, 17 in 19 v smislu Nicejskega aranžmaja zavrnjena na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, zgolj potrjuje prvo odločbo, vendar le, če v teh vidikih ne vsebuje nobenega novega elementa glede na prvo odločbo in če ni bila sprejeta po ponovni preučitvi položaja tožeče stranke.
35 Zato je treba v nadaljevanju preveriti, prvič, ali druga odločba ob upoštevanju druge zahteve za registracijo v delu, v katerem se ta nanaša na proizvode iz razredov 6, 17 in 19 v smislu Nicejskega aranžmaja, sloni na novih elementih, ki so lahko vplivali na njen izrek in razloge, na katerih temelji, in drugič, ali je bil v okviru te odločbe znova preučen položaj tožeče stranke.
36 V zvezi z morebitnimi novimi elementi je treba ugotoviti, da je tožeča stranka v svojih pisanjih tako pred UUNT kot pred Splošnim sodiščem v bistvu zgolj ponovila utemeljitve, ki jih je navedla že v podporo prve zahteve za registracijo. Vseeno pa je dodala, prvič, da je preizkuševalec napačno uporabil člen 7(2) Uredbe št. 40/94 (postal člen 7(2) Uredbe št. 207/2009), ker se ni izrekel o vprašanju, v katerih državah članicah je bila registracija prijavljenega besednega znaka zavrnjena (glej točko 16 izpodbijane odločbe), in drugič, da je bil ta znak registriran kot nacionalna znamka na Finskem in v Združenem kraljestvu (glej točko 17 izpodbijane odločbe).
37 S prvo utemeljitvijo, ki se nanaša na člen 7(2) Uredbe št. 40/94, niso k temu sporu dodane nobene nove dejanske okoliščine, in vsekakor je ta utemeljitev očitno brez pravne podlage, tako da ni mogla vplivati na izrek izpodbijane odločbe in na razloge, na katerih ta temelji. Tako jo je odbor za pritožbe upravičeno zavrnil, ne da bi preučil položaj tožeče stranke. Odstavek 2 člena 7 Uredbe št. 40/94 namreč zgolj določa, da se razlogi za zavrnitev, ki so določeni v odstavku 1 tega člena, uporabljajo tudi, če obstajajo le v delu Skupnosti, in to na način, ki ne zahteva nikakršne posebne obrazložitve.
38 V zvezi z drugo utemeljitvijo, ki se nanaša na registracijo prijavljenega besednega znaka na nacionalni ravni, zadošča opozoriti na ustaljeno sodno prakso – na katero se je skliceval odbor za pritožbe v točki 17 izpodbijane odločbe – v skladu s katero je sistem znamke Skupnosti avtonomen, zakonitost odločb UUNT pa se presoja izključno glede na Uredbo št. 40/94, tako da UUNT ne zavezujejo registracije na nacionalni ravni (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 5. decembra 2002 v zadevi Sykes Enterprises proti UUNT (REAL PEOPLE, REAL SOLUTIONS), T-130/01, Recueil, str. II-5179, točka 31), niti ni UUNT dolžan priti do enakih rezultatov kakor nacionalni organi v podobnih okoliščinah (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 12. januarja 2006 v zadevi Deutsche SiSi-Werke proti UUNT, C-173/04 P, ZOdl., str. I-551, točka 49, in sodbo Splošnega sodišča z dne 17. novembra 2009 v zadevi Apollo Group proti UUNT (THINKING AHEAD), T-473/08, neobjavljena v ZOdl., točka 43). Poleg tega ni tožeča stranka v tem primeru nikakor pojasnila razlogov, iz katerih naj bi se zadevni nacionalni organi odločili za registracijo besednega znaka INSULATE FOR LIFE in ki bi jih odvisno od primera bilo mogoče upoštevati pri uporabi člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94. Druga utemeljitev tožeče stranke je bila v teh okoliščinah – tudi ob domnevi, da so bile navedene nacionalne registracije upoštevno dejstvo, nastalo po sprejetju prve odločbe – očitno brezpredmetna in zato ni vplivala na izrek izpodbijane odločbe in na razloge, na katerih ta temelji, tako da jo je odbor za pritožbe moral zavrniti, ne da bi v zvezi s tem preučil položaj tožeče stranke.
39 V zvezi z vprašanjem, ali je bila v okviru druge odločbe opravljena preučitev položaja tožeče stranke oziroma ali bi morala biti, iz preudarkov v točkah 37 in 38 zgoraj izhaja, da v tem primeru ni tako, ker tožeča stranka v podporo druge zahteve za registracijo ni navedla nobenega novega upoštevnega dejstva, ki bi lahko pripeljalo do spremembe presoje iz prve odločbe in zaradi katerega bi moral odbor za pritožbe opraviti novo presojo glede razlikovalnega učinka prijavljene znamke v zvezi s proizvodi iz razredov 6, 17 in 19 v smislu Nicejskega aranžmaja. Poleg tega tožeča stranka v zvezi s tem v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča ni podala nikakršnega pojasnila, ki bi lahko omajalo to presojo. Zato je odbor za pritožbe ravnal pravilno, ko se je v zvezi z zgoraj navedenimi vidiki v bistvu omejil na napotitev na točke od 15 do 20 prve odločbe (glej točko 13 izpodbijane odločbe). Enako je treba v odgovor na znova navedeno utemeljitev tožeče stranke v zvezi s predhodno prakso odločanja UUNT – ki je že obstajala ob sprejetju prve odločbe – glede besednih znakov, ki so bili podobni znaku, katerega registracija je bila zahtevana, ugotoviti, da je odbor za pritožbe prav tako ravnal pravilno, ko je v točkah 21 in 22 druge odločbe v bistvu ponovil razlogovanje iz točk 5, 21 in 22 prve odločbe. Zgolj dejstvo, da je v točki 22 izpodbijane odločbe omenjena tudi zavrnitev registracije besednega znaka BUILT FOR LIFE, pri čemer je bila ta zavrnjena po sprejetju prve odločbe, ne more omajati te presoje, ker ta zavrnitev, s katero je bila potrjena predhodna praksa odločanja UUNT, ni povzročila ponovne preučitve, niti ne bi mogla povzročiti ponovne preučitve položaja tožeče stranke glede na to prakso v smislu zgoraj v točki 30 navedene sodne prakse.
40 Glede na vse navedeno je treba šteti, da v delu, v katerem je bila z izpodbijano odločbo ob uporabi člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 zavrnjena registracija besednega znaka INSULATE FOR LIFE kot znamke Skupnosti za proizvode iz razredov 6, 17, in 19 v smislu Nicejskega aranžmaja, ta odločba zgolj potrjuje prvo odločbo. V zvezi s tem ni treba preveriti, ali se ta potrjujoča narava nanaša tudi na razlog za zavrnitev iz člena 7(1)(c) Uredbe št. 40/94, se pravi razlog, ki je bil uporabljen v prvi odločbi, ker navedba – ki je postala pravnomočna – zgolj enega razloga iz člena 7(1) iste uredbe zadošča za zavrnitev registracije (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 19. septembra 2002 v zadevi DKV proti UUNT, C-104/00 P, Recueil, str. I-7561, točka 28).
41 Zato je treba ugotoviti, da je ta tožba v delu, v katerem se nanaša na dele izpodbijane odločbe, ki zgolj potrjujejo prvo odločbo, nedopustna (glej točko 40 zgoraj).
2. Vsebinska presoja
42 Ob upoštevanju predhodnih ugotovitev je vsebina tega spora omejena na vprašanje, ali je odbor za pritožbe utemeljeno štel, da je treba registracijo besednega znaka INSULATE FOR LIFE kot znamke Skupnosti za storitve iz razreda 37 v smislu Nicejskega aranžmaja prav tako zavrniti na podlagi člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94.
43 V skladu s členom 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 se kot znamka ne registrirajo „znamke, ki so brez slehernega razlikovalnega učinka“. Odstavek 2 člena 7 iste uredbe poleg tega določa, da se „odstavek 1 uporablja ne glede na to, da razlogi proti registraciji obstajajo le v delu Skupnosti“.
44 Koncept splošnega interesa, ki ga vsebuje člen 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, se prekriva z bistveno vlogo znamke, ki je zagotavljati potrošniku ali končnemu uporabniku istovetnost izvora proizvoda ali storitve, ki ju znamka označuje. Namen absolutnega razloga za zavrnitev registracije iz člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94 je tako potrošniku ali končnemu uporabniku omogočiti, da ta proizvod ali to storitev brez možnosti zmede razlikuje od tistih, ki izvirajo od drugod (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 8. maja 2008 v zadevi Eurohypo proti UUNT, C‑304/06 P, ZOdl., str. I‑3297, točka 56 in navedena sodna praksa). Tako razlikovalni učinek znamke v smislu teh določb pomeni, da je ta znamka primerna, da proizvod ali storitev, za katero se zahteva registracija, označuje kot proizvod ali storitev, ki izvira iz določenega podjetja, in tako ta proizvod ali storitev razlikuje od proizvodov ali storitev drugih podjetij (glej sodbi Sodišča z dne 4. oktobra 2007 v zadevi Henkel proti UUNT, C-144/06 P, ZOdl., str. I‑8109, točka 34, in z dne 21. januarja 2010 v zadevi Audi proti UUNT, C-398/08 P, ZOdl., str. I-535, točka 33 in navedena sodna praksa). Pri tem ni nujno, da znamka izraža natančno informacijo o identiteti proizvajalca proizvoda ali ponudnika storitev. Dovolj je, da znamka zadevni javnosti omogoča, da razlikuje proizvode ali storitve, ki jih označuje, od proizvodov ali storitev drugega trgovskega porekla in da ugotovi, da se vsi proizvodi ali storitve, ki jih znamka označuje, izdelujejo, tržijo ali opravljajo pod nadzorom imetnika te znamke, ki je odgovoren za njihovo kakovost (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 10. oktobra 2008 v združenih zadevah Inter-Ikea proti UUNT (Upodobitev palete), od T-387/06 do T-390/06, neobjavljena v ZOdl., točka 27, in zgoraj v točki 38 navedena sodba THINKING AHEAD, točka 26).
45 Razlikovalnega učinka v smislu navedene določbe pa nimajo znaki, ki zadevni javnosti ne omogočijo, da bi ob poznejši pridobitvi zadevnih proizvodov in storitev ponovila nakup, če se je ta izkazal za dobrega, ali se mu izognila, če se je izkazal za slabega. Tako je zlasti pri znakih, ki se običajno uporabljajo za trženje zadevnih proizvodov in storitev. Glede teh znakov je namreč znano, da ne morejo opravljati bistvene naloge znamke, in sicer identificirati trgovski izvor proizvoda ali storitve (glej v tem smislu sodbo Splošnega sodišča z dne 12. marca 2008 v zadevi Compagnie générale de diététique proti UUNT (GARUM), T-341/06, neobjavljena v ZOdl., točka 29 in navedena sodna praksa).
46 Poleg tega je treba razlikovalni učinek presojati po eni strani glede na proizvode ali storitve, za katere se zahteva registracija, in po drugi strani glede na zaznavo normalno obveščene ter razumno pozorne in preudarne upoštevne javnosti (glej zgoraj v točki 44 navedeni sodbi Audi proti UUNT, točka 34 in navedena sodna praksa, in Upodobitev palete, točka 28 in navedena sodna praksa).
47 Nazadnje, registracija znamke, sestavljene iz znakov ali označb, ki se sicer uporabljajo kot oglaševalski slogani, oznake kakovosti ali izjave, ki spodbujajo k nakupu proizvodov in storitev, ki jih ta znamka zadeva, sama po sebi zaradi take uporabe ni izključena. Glede presoje razlikovalnega učinka takih znamk se zanje ne smejo postaviti strožja merila od tistih, ki veljajo za druge znake (glej zgoraj v točki 44 navedeno sodbo Audi proti UUNT, točki 35 in 36 ter navedena sodna praksa).
48 V zvezi z opredelitvijo upoštevne javnosti, ki v tem primeru sicer ni prerekana, je treba ugotoviti, da storitve iz razreda 37 v smislu Nicejskega aranžmaja, za katere je bila zahtevana registracija besednega znaka INSULATE FOR LIFE, vključujejo gradbene storitve, popravila in storitve v zvezi z montažo, ki spadajo v gradbeni sektor, zlasti na področje gradnje domov. Zato so te storitve znane tako specializirani strokovni javnosti kot tudi, čeprav manj, povprečnemu potrošniku. Ker je sporni besedni znak sestavljen iz treh angleških izrazov, upoštevno javnost sestavljajo vsi z znanjem tega jezika, kar predstavlja zelo velik del evropske javnosti.
49 Poleg tega je treba preučiti, ali je odbor za pritožbe pravilno preučil pomen elementov in prijavljene znamke kot celote z vidika upoštevne javnosti, da bi lahko ugotovil neobstoj razlikovalnega učinka glede zadevnih storitev.
50 Kot priznava sodna praksa, je treba pri sestavljenih besednih znakih upoštevati njihov ustrezni pomen, ugotovljen na podlagi vseh elementov, ki te znake sestavljajo, in ne le enega od njih (sodba Splošnega sodišča z dne 6. novembra 2007 v zadevi RheinfelsQuellen H. Hövelmann proti UUNT (VOM URSPRUNG HER VOLLKOMMEN), T-28/06, ZOdl., str. II‑4413, točka 32). Presoja razlikovalnega učinka takih znakov tako ne more zajemati le analize vsakega od njihovih izrazov ali delov ločeno, ampak se mora v vsakem primeru opreti na to, kako te znamke kot celoto zaznava upoštevna javnost, in ne na domnevo, da sestavni deli, ki ločeni nimajo razlikovalnega učinka, takega učinka ne morejo imeti združeni. Zgolj okoliščina, da je vsak od sestavnih delov ločeno brez razlikovalnega učinka, namreč ne izključuje, da ima lahko kombinacija teh delov tak učinek (zgoraj v točki 44 navedena sodba Eurohypo proti UUNT, točka 41). Povedano drugače, za presojo, ali ima znamka razlikovalni učinek, je treba upoštevati njen celotni vtis. Vendar to ne pomeni, da ni treba najprej opraviti preizkusa različnih sestavnih elementov te znamke. Pri celoviti presoji je namreč lahko koristno, da se preizkusi vsak od sestavnih elementov zadevne znamke (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 25. oktobra 2007 v zadevi Develey proti UUNT, C-238/06 P, ZOdl., str. I‑9375, točka 82, in zgoraj v točki 38 navedeno sodbo THINKING AHEAD, točka 31).
51 V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeča stranka ne prereka, da je edini pomen izraza „insulate“ izolirati. Poleg tega, čeprav tožeča stranka poudarja, da upoštevna javnost besedne zveze „for life“ – v kateri sta neločljivo povezana predlog „for“ in samostalnik „life“ − ne bi nemudoma razumela, kot da pomeni „življenjsko trajnost“ ali „vseživljenjsko obdobje“, je treba to utemeljitev zavrniti. Tožeča stranka namreč ne navaja nobenega drugega pomena in se omejuje zgolj na ohlapno trditev, da lahko ta besedna zveza porodi več pomenov, asociacij in sugestij. Če sta povezana v besednem znaku INSULATE FOR LIFE, je mogoče dela „insulate“ in „for life“ neposredno razumeti, kot da nakazujeta, da je izolacija dolgotrajna ali da traja vse življenje. Zato ta znak z vidika skladenjskih in slovničnih pravil, izgovarjave in/ali pomena v angleškem jeziku ni nenavaden ali dvoumen, tako da normalno obveščena ter razumno pozorna in preudarna upoštevna javnost te zveze ne bi mogla zaznati drugače.
52 Tako je odbor za pritožbe utemeljeno presodil, da bi glede zadevnih storitev upoštevna javnost neposredno in brez podrobnejše analize besedni znak INSULATE FOR LIFE zaznala kot namigovanje na zagotavljanje storitev z izjemno trajnim učinkom, ki so povezane z uporabo posebno odpornih izolacijskih materialov, in ne kot nakazovanje na trgovski izvor teh storitev (glej točko 19 izpodbijane odločbe). V nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka v odgovoru na pisno vprašanje Splošnega sodišča, ta znak namreč niti kot pohvalni ali oglaševalski slogan ne vsebuje neke izvirnosti ali vsebinske polnosti, zaradi česar bi bil potreben minimalni napor za razlago ali bi bil z njim pri upoštevni javnosti sprožen kognitivni proces (glej v tem smislu zgoraj v točki 44 navedeno sodbo Audi proti UUNT, točke 44, 45 in od 56 do 59), pri čemer bi ta nemudoma ustvarila povezavo z zadevnimi storitvami, ki pa jih lahko trži vsako podjetje, ki deluje v gradbenem sektorju in sektorju izolacij.
53 Zato je treba presoditi, da je odbor za pritožbe ravnal pravilno, ko je ugotovil, da besedni znak INSULATE FOR LIFE za storitve iz razreda 37 v smislu Nicejskega aranžmaja ni imel razlikovalnega učinka v smislu člena 7(1)(b) Uredbe št. 40/94, in zato potrdil zavrnitev njegove registracije kot znamke Skupnosti, pri čemer se ni bilo treba izreči, ali je ta znak glede teh storitev tudi opisen.
54 Zato je treba to tožbo v celoti zavrniti.
Stroški
55 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
56 Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi UUNT naloži plačilo stroškov.
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi Paroc Oy AB se naloži plačilo stroškov.
Azizi | Cremona | Frimodt Nielsen |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 8. februarja 2011.
Podpisi