Zadeva T-25/04

González y Díez, SA

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Državne pomoči – Pomoči, namenjene kritju izrednih stroškov prestrukturiranja – Umik prejšnje odločbe – Prenehanje veljavnosti Pogodbe ESPJ – Pristojnost Komisije – Neprekinjenost pravnega reda Skupnosti – Neobstoj bistvenih kršitev postopka – Varstvo legitimnih pričakovanj – Očitna napaka pri presoji“

Povzetek sodbe

1.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pomoči, ki spadajo na področje Pogodbe ESPJ ratione materiae in ratione temporis – Prenehanje veljavnosti Pogodbe ESPJ – Nadaljnji nadzor Komisije v skladu s členom 88(2) ES

(člen 88(2) ES)

2.      Akti institucij – Časovna veljavnost – Procesna pravila – Materialna pravila – Razlikovanje – Retroaktivnost materialnega pravila – Pogoji

(Uredba Sveta št. 1407/2002; Sporočilo Komisije 2002/C 152/03)

3.      Ničnostna tožba – Izpodbojni akti – Akti z zavezujočimi pravnimi učinki – Odločba Komisije o zaključku formalnega postopka preiskave o državnih pomočeh, v skladu s členom 88(2) ES

(člena 88(2) ES in 230 ES)

4.      Akti institucij – Umik – Nezakoniti ukrepi – Odločbe Komisije na področju državnih pomoči – Pogoji

(Uredba Sveta št. 659/1999, člen 9)

5.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pomoči, ki jih odobri Komisija – Zloraba upravičenca – Ugotovitvena odločba o zlorabi dela odobrene pomoči – Umik – Začetek novega formalnega postopka preiskave

(člen 88(2) ES)

6.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Odločba Komisija o formalnem postopku preiskave glede pomoči – Varstvo legitimnega pričakovanja zainteresiranih glede očitkov Komisije zoper preiskanih ukrepov pomoči

(člen 88(2) ES; Uredba Sveta št. 659/1999, člen 6)

1.      Čeprav je nasledstvo okvira Pogodbe ES in Pogodbe ESPJ od 24. julija 2002 povzročilo spremembo veljavnih pravnih podlag, postopkov in materialnih pravil, je to nasledstvo del enotnosti in neprekinjenosti pravnega reda Skupnosti in njenih ciljev. Pri tem uvedba in ohranjanje sistema svobodne konkurence, v kateri so zagotovljeni običajni pogoji konkurence in ki je zlasti izvor pravil na področju državnih pomoči, pomeni enega izmed bistvenih ciljev Pogodbe ES in Pogodbe ESPJ. V tem okviru, ne glede na to, da se pravila pogodb ESPJ in ES, ki urejajo red na področju državnih pomoči, nekoliko razlikujejo, pomoči, ki so bile dodeljene med veljavnostjo Pogodbe ESPJ, ustrezajo pojmu pomoči v smislu členov 87 ES in 88 ES. Tako zasledovanje cilja neizkrivljene konkurence v sektorjih, ki so sprva sodili k skupnemu trgu železa in jekla, ni bilo prekinjeno zaradi prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ, ker je ta cilj zasledovan tudi v okviru Pogodbe ES.

Neprekinjenost pravnega reda Skupnosti in ciljev, ki urejajo njegovo delovanje, tako zahteva, da Evropska skupnost, ki nasledi Evropsko skupnost za premog in jeklo, za položaje, ki so nastali med veljavnostjo Pogodbe ESPJ v okviru njenega postopkovnega okvira, zagotavlja spoštovanje pravic in obveznosti, ki so naložene in tempore državam članicam in posameznikom na podlagi Pogodbe ESPJ in pravil, ki so bila sprejeta za njeno uporabo. To se zahteva še toliko bolj, kadar bi izkrivljanje konkurence, ki izhaja iz nespoštovanja pravil na področju državnih pomoči, lahko razširilo učinke na čas po prenehanju veljavnosti Pogodbe ESPJ in v čas veljavnosti Pogodbe ES.

Iz zgoraj navedenega izhaja, da je treba člen 88(2) ES razlagati tako, da Komisiji dovoljuje, da po 23. juliju 2002 opravlja nadzor nad združljivostjo državnih pomoči s skupnim trgom, izvršenih na področjih, za katera se ratione materiae in ratione temporis uporablja Pogodba ESPJ, in nad uporabo odločb o odobritvi državnih pomoči, ki jih države članice sprejmejo na podlagi Pogodbe ESPJ glede na položaje, ki so nastali, preden je ta prenehala veljati.

(Glej točke od 55 do 57.)

2.      Čeprav velja, da se pravila postopka splošno uporabljajo za vse postopke, ki potekajo, ko ta začnejo veljati, to ne velja za materialna pravila. Ta je namreč, zaradi zagotovitve spoštovanja načel pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj, treba razlagati tako, da se uporabijo za položaje, ki so nastali, preden so ta začela veljati, le če iz njihovega besedila, ciljev ali iz splošne sheme jasno izhaja, da jim je treba dodeliti takšen učinek.

S tega stališča nepretrganost pravnega reda Skupnosti in zahteve v zvezi z načeloma pravne varnosti in varstva legitimnih pričakovanj nalagajo, da se materialne določbe, sprejete, ko je veljala Pogodba ESPJ, uporabljajo za dejstva, ki sodijo na področje njihove uporabe ratione materiae in ratione temporis. Okoliščina, da zaradi prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ sporni ureditveni okvir med presojo dejanskega stanja ne velja več, ne spreminja te ugotovitve, ker se ta presoja nanaša na pravni položaj, ki je dokončno nastal, ko so veljale materialne določbe, sprejete ob uporabi Pogodbe ESPJ.

V tem smislu Uredba št. 1407/2002 o državni pomoči za premogovništvo ne more veljati za pravne položaje, ki so gotovo nastali pred prenehanjem veljavnosti Pogodbe ESPJ. Iz besedila člena 14 navedene uredbe namreč jasno izhaja, da se ta uredba uporablja za položaje, ki so nastali najprej 24. julija 2002. Komisija torej v točki 47 Obvestila o določenih vidikih obravnavanja zadev na področju konkurence, ki izhajajo iz prenehanja veljavnosti Pogodbe ESPJ, ni pravilno navedla, da se za državne pomoči, izvršene pred 23. julijem 2002, brez njene predhodne odobritve, uporabljajo določbe Uredbe št. 1407/2002.

(Glej točke 58, 59, 67 in 68.)

3.      Končna odločba, ki jo sprejme Komisija zato, da bi zaključila formalni postopek preiskave, določene v členu 88(2) ES, pomeni akt, ki ga je mogoče izpodbijati na podlagi člena 230 ES. Taka odločba ima namreč zavezujoče pravne učinke, s katerimi bi lahko bili prizadeti interesi zainteresiranih strank, saj se z njo zaključi zadevni postopek in se dokončno odloči o združljivosti preiskanega ukrepa s pravili, ki se uporabljajo za državne pomoči. Zato imajo zainteresirane stranke vedno možnost izpodbijati končno odločbo, s katero se zaključi formalni postopek preiskave, in morajo v tem okviru ponovno izpodbijati različne elemente, na katerih temelji končno sprejeto stališče Komisije.

Ta možnost ni odvisna od vprašanja, ali ima odločba o začetku formalnega postopka preiskave pravne učinke, ki bi lahko bili predmet ničnostne tožbe. Pravica izpodbijati odločbo o začetku formalnega postopka preiskave ne sme povzročiti zmanjšanja procesnih pravic zainteresiranih strank s tem, da se jim prepreči izpodbijanje končne odločbe in navajanje kršitev v podporo njihovi tožbi na vseh fazah postopka, ki je pripeljal do te odločbe.

(Glej točki 91 in 92.)

4.      Iz člena 9 Uredbe št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88 ES] izhaja, da se postopek, ki je določen v tej določbi, uporablja izključno za preklic pozitivnih odločb s področja državnih pomoči, ki so sprejete na podlagi člena 4(2) ali (3) ali člena 7(2), (3) ali (4) te uredbe, sprejetih na podlagi netočnih informacij, posredovanih v postopku. Torej se postopek ne uporablja pri negativnih odločbah, s katerimi je ugotovljena zloraba odobrene pomoči ali nezdružljivost pomoči s skupnim trgom.

Pri tem pa upravičenost Komisije do preklica odločbe, s katero je odločila o državni pomoči, ni omejena le na položaj iz člena 9 Uredbe št. 659/1999. Ta določba je namreč le poseben izraz splošnega načela prava, v skladu s katerim je dovoljen retroaktivni preklic nezakonitega upravnega akta, ki je ustvaril subjektivne pravice, zlasti če je bil zadevni upravni akt sprejet na podlagi ponarejenih ali nepopolnih podatkov, ki jih je predložila tožeča stranka. Možnost retroaktivnega preklica nezakonitega upravnega akta, ki je ustvaril subjektivne pravice, pa vendarle ni omejena le na to okoliščino, saj je tak preklic mogoče opraviti vedno, kadar institucija ugotovi, da akt ne izpolnjuje pogojev v zvezi s spoštovanjem razumnega roka in varstva legitimnih pričakovanj upravičenca akta, ki se je lahko zanesel na njegovo zakonitost.

(Glej točki 96 in 97.)

5.      Če je z odločbo Komisije ugotovljeno, da je bil del odobrenih pomoči predmet zlorabe, preostali del zadevnih pomoči, za katerega ni bila ugotovljena zloraba, ostane na področju uporabe odločb o odobritvi in na tej podlagi zanj velja domneva o nezlorabi.

Preiskava, ki jo je opravila Komisija v okviru novega formalnega postopka, katerega namen je bil razglasitev ničnosti njene prvotne odločbe o ugotovljeni zlorabi dela pomoči in sprejetje nove odločbe v zvezi s tem, bi se morala nanašati na vse zneske pomoči, ki so bili predmet prvega preizkusa v okviru postopka, ki je pripeljal do sprejetja te prvotne odločbe.

Tako se tožeča stranka ne more opirati na legitimno pričakovanje, ker zneski pomoči, ki niso bili obravnavani kot predmet zlorabe v okviru prvotne odločbe, ne sodijo na področje preiskave Komisije v okviru novega formalnega postopka.

(Glej točke od 119 do 121.)

6.      V skladu s členom 6 Uredbe št. 659/1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88 ES] mora odločba o začetku formalnega postopka preiskave državnih pomoči zainteresiranim strankam omogočiti učinkovito sodelovanje pri formalnem postopku, v katerem bodo imele možnost uveljavljati svoje trditve. V ta namen je dovolj, da so stranke seznanjene z obrazložitvijo, na podlagi katere je Komisija začasno sklenila, da bi zadevni ukrep lahko pomenil pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom.

Komisija mora namreč pri postopku preiskave državne pomoči upoštevati legitimna pričakovanja, ki so pri strankah lahko nastala zaradi pokazateljev, ki jih vsebuje odločba o začetku postopka preiskave, in v nadaljevanju končna odločba ne bo temeljila na neobstoju podatkov, za katere bi zainteresirane stranke glede na pokazatelje lahko presodile, da jih je treba predložiti.

(Glej točki 124 in 125.)