SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)

z dne 27. septembra 2012(*)

„Konkurenca – Omejevalni sporazumi – Trg ravnega stekla v EGP – Odločba o ugotovitvi kršitve člena 81 ES – Določitev cen – Dokaz o kršitvi – Izračun zneska glob – Izključitev lastne prodaje – Obveznost obrazložitve – Enako obravnavanje – Olajševalne okoliščine“

V zadevi T‑82/08,

Guardian Industries Corp. s sedežem v Doverju, Delaware (Združene države),

Guardian Europe Sàrl s sedežem v Dudelangu (Luksemburg),

ki ju zastopajo S. Völcker, F. Louis, A. Vallery, C. Eggers in H.‑G. Kamann, odvetniki,

tožeči stranki,

proti

Evropski komisiji, ki jo zastopata F. Castillo de la Torre in R. Sauer, zastopnika,

tožena stranka,

katere predmet je predlog za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije C(2007) 5791 final z dne 28. novembra 2007 v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (zadeva COMP/39165 – Ravno steklo) v delu, v katerem se nanaša na tožeči stranki, in zmanjšanje zneska globe, ki je bila tožečima strankama z navedeno odločbo naložena,

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat),

v sestavi H. Kanninen, predsednik, N. Wahl in S. Soldevila Fragoso (poročevalec), sodnika,

sodni tajnik: N. Rosner, administrator,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 13. februarja 2012,

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeči stranki, družbi Guardian Industries Corp. in Guardian Europe Sàrl, sta del skupine Guardian, ki proizvaja ravno in avtomobilsko steklo. Družba Guardian Industries je na čelu skupine Guardian in ima v posredni lasti 100‑odstotni delež kapitala družbe Guardian Europe.

2        Komisija Evropskih skupnosti je 22. in 23. februarja ter 15. marca 2005 opravila nenapovedane preiskave, med drugim v prostorih družb Guardian Flachglas GmbH, Guardian Europe in Guardian Luxguard I SA.

3        Družba Asahi Glass Co. Ltd in vse njene hčerinske družbe, vključno z družbo Glaverbel SA/NV, ki je pozneje postala družba AGC Flat Glass Europe SA/NV (v nadaljevanju: Glaverbel), so 2. marca 2005 vložile zahtevo za imuniteto pred globami ali, odvisno od primera, za znižanje globe na podlagi Obvestila Komisije o imuniteti pred globami in zmanjševanju glob v primerih kartelov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 155).

4        Komisija je 3. januarja 2006 uvedla postopek na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 [ES] in 82 [ES] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205) in stranke o tem obvestila 6. marca 2006.

5        Komisija je 10. februarja 2006 več družbam, med drugim tožečima strankama, poslala zahteve za informacije. Družba Guardian Europe je na to zahtevo odgovorila 10. marca 2006.

6        Komisija je 9. marca 2007 sprejela obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ki ga je 13. in 14. marca 2007 poslala več družbam, med drugim tožečima strankama.

7        Komisija je 28. novembra 2007 sprejela Odločbo št. C(2007) 5791 final v zvezi s postopkom na podlagi člena 81 [ES] in člena 53 Sporazuma EGP (Zadeva št. COMP/39165 – Ravno steklo) (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), katere povzetek je objavljen v Uradnem listu Evropske unije z dne 24. maja 2008 (UL C 127, str. 9) in ki je bila tožečima strankama vročena 3. decembra 2007.

8        Izpodbijana odločba je bila naslovljena tudi na družbe Asahi Glass, Glaverbel, Pilkington Deutschland AG, Pilkington Group Ltd, Pilkington Holding GmbH (v nadaljevanju skupaj: Pilkington) ter družbi Compagnie de Saint-Gobain SA in Saint-Gobain Glass France SA (v nadaljevanju skupaj: Saint-Gobain).

9        Komisija je v izpodbijani odločbi navedla, da so bile družbe, na katere je bila odločba naslovljena, udeležene pri enotni in trajajoči kršitvi na podlagi člena 81(1) ES, ki je segala na območje Evropskega gospodarskega prostora (EGP) in je zajemala določitev zvišanja cen, minimalnih cen, ciljev glede cen, zamrznitve cen in drugih poslovnih pogojev za prodajo neodvisnim strankam štirih kategorij proizvodov iz ravnega stekla, ki se uporabljajo v sektorju gradbeništva, in sicer ploskega stekla, energijsko učinkovitega stekla, lepljenega stekla in neobdelanih ogledal, ter izmenjavo poslovno občutljivih informacij.

10      Tožeči stranki sta bili spoznani za krivi kršitve za obdobje od 20. aprila 2004 do 22. februarja 2005 in jima je bila solidarno naložena globa v višini 148 milijonov EUR.

 Postopek in predlogi strank

11      Tožeči stranki sta s tožbo, ki sta jo 12. februarja 2008 vložili v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, začeli ta postopek.

12      Splošno sodišče (šesti senat) je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek, in je v okviru ukrepov procesnega vodstva iz člena 64 Poslovnika strankama pisno postavilo vprašanja. Stranki sta na ta vprašanja odgovorili v predpisanem roku.

13      Tožeči stranki sta 8. februarja 2012 Splošnemu sodišču predložili tabelo, ki se nanaša na načine izračuna globe, ki jima je bila naložena. Komisija je 10. februarja 2012 predstavila stališča glede tega dokumenta, ki so bila tožečima strankama posredovana isti dan.

14      Stranki sta na obravnavi 13. februarja 2012 podali navedbe in odgovorili na ustna vprašanja Splošnega sodišča.

15      Tožeči stranki Splošnemu sodišču predlagata, naj:

–        člen 1 izpodbijane odločbe razglasi za delno ničen;

–        zniža znesek naložene globe;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

16      Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožečima strankama naloži plačilo stroškov.

 Pravo

17      Tožeči stranki v utemeljitev predloga, ki se nanaša na razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe, navajata edini tožbeni razlog, ki se nanaša na napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s trajanjem njune udeležbe pri omejevalnem sporazumu in geografsko razsežnostjo omejevalnega sporazuma. Tožeči stranki v utemeljitev predloga, ki se nanaša na zmanjšanje zneska globe, navajata tri tožbene razloge, ki se nanašajo, prvič, na nujnost zmanjšanja zneska globe, ki jima je bila naložena, zaradi razglasitve delne ničnosti izpodbijane odločbe, drugič, na kršitev načela prepovedi diskriminacije in obveznosti obrazložitve, ki zadeva izračun globe, in tretjič, na napako pri presoji glede na zelo omejeno in pasivno vlogo, ki naj bi jo imeli pri kršitvi, in na kršitev načela prepovedi diskriminacije.

18      Stranki sta poleg tega na obravnavi izpodbijali dopustnost več dokumentov.

 Dopustnost nekaterih dokumentov in sklicevanj v zvezi z njimi

 Dopustnost dopisa Komisije z dne 10. februarja 2012

19      Tožeči stranki sta na obravnavi izpodbijali dopustnost dopisa Komisije z dne 10. februarja 2012, ker naj bi ta vseboval številke, o katerih nista bili nikdar prej obveščeni.

20      Komisija meni, da je ta dopis, ki pomeni dopolnitev njenega odgovora z dne 23. januarja 2012 na vprašanja, ki ji jih je postavilo Splošno sodišče, dopusten.

21      Navesti je treba, da je ta dopis na Splošno sodišče prispel po izteku roka, ki je bil Komisiji določen, da pa je bil 10. februarja 2012 vseeno posredovan tožečima strankama. Ta dopis vsebuje stališča glede dokumenta, ki sta ga tožeči stranki predložili 8. februarja 2012, in dopolnitev odgovora Komisije na vprašanje, ki ga je Splošno sodišče pisno postavilo, da bi se nanj odgovorilo pred obravnavo, in ki se nanaša na metodo izračuna zneska globe, ki sta jo tožeči stranki predlagali za primer izključitve lastne prodaje. Komisija je tako v njem po eni strani pojasnila, da se številke iz tabele št. 1 obvestila o ugotovitvah o možnih kršitvah ne nanašajo le na interno prodajo, ampak tudi na prodajo nekaterih kategorij stekla, ki nazadnje niso bile upoštevane v izpodbijani odločbi, in po drugi strani, kakšno je razmerje med skupno prodajo udeleženk omejevalnega sporazuma in njihovo interno prodajo.

22      Ob upoštevanju vsebine tega dopisa in tega, da je bil ta posredovan tožečima strankama, ki sta torej imeli možnost na obravnavi predstaviti svoja stališča glede vsebine tega dopisa, je treba zadevni dokument šteti za dopusten in zavrniti ugovor nedopustnosti, ki sta ga podali tožeči stranki.

 Dopustnost sklicevanj na dokumente, ki niso bili predloženi Splošnemu sodišču

23      Komisija je na obravnavi izpodbijala dopustnost nekaterih sklicevanj tožečih strank med ustnim postopkom na dokumente, ki niso bili predloženi Splošnemu sodišču, saj naj ti ne bi bili del spisa Splošnega sodišča. Pojasnila je, da gre zlasti za odgovor tožečih strank na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

24      Člen 44(1) Poslovnika, ki se nanaša na elemente, ki jih mora vsebovati tožba, ki se vloži pri Splošnem sodišču, določa, da ta obsega „po potrebi dokazne predloge“. Prav tako člen 46(1) istega poslovnika določa, da odgovor na tožbo obsega dokazne predloge. Ti določbi sta dopolnjeni s členom 48(1) Poslovnika, ki določa, da lahko stranke tudi v repliki ali dupliki predlagajo nove dokazne predloge v utemeljitev svojih trditev.

25      Poleg tega člen 48(2) Poslovnika določa, da navajanje novih tožbenih razlogov med postopkom ni dovoljeno, razen če ti izhajajo iz pravnih in dejanskih okoliščin, ki so se pojavile med postopkom.

26      Vendar je v obravnavani zadevi treba ugotoviti, da tožeči stranki po tem, ko se je pisni postopek končal, nista nameravali predlagati novih dokazov niti navesti novega tožbenega razloga in da sta se med ustnim postopkom omejili na navedbo nekaterih trditev, ki so temeljile na dokumentih, ki Splošnemu sodišču niso bili predloženi. Ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija, je torej treba zavrniti in ugotoviti, da mora Splošno sodišče trditve, ki sta jih tožeči stranki podali na obravnavi, presoditi na podlagi dokazov v spisu.

27      Poleg tega je treba v okoliščinah obravnavane zadeve, potem ko se preučijo vsi tožbeni razlogi tožečih strank, preučiti zadnji ugovor nedopustnosti, ki sta ga tožeči stranki podali na obravnavi in se nanaša na sklicevanja Komisije – podana v odgovoru na tožbo in odgovoru na pisno postavljena vprašanja Splošnega sodišča – na odgovor družbe Pilkington na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah.

 Predlogi, ki se nanašajo na razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe

28      Tožeči stranki sta v utemeljitev svojih predlogov, ki se nanašajo na razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe, navedli edini tožbeni razlog, in sicer napačno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s trajanjem njune udeležbe pri omejevalnem sporazumu in geografsko razsežnostjo omejevalnega sporazuma.

29      Tožeči stranki Komisiji očitata, da je ugotovila, da sta se omejevalnemu sporazumu pridružili pred 11. februarjem 2005 in da je ta obsegal celotno območje EGP. Dokazi, ki jih je Komisija v zvezi s tem predložila, naj bi tako bili dvoumni in kontradiktorni in naj bi temeljili na subjektivnih, nejasnih in nepotrjenih pričanjih ter na domnevah, ki temeljijo na poznejših dogodkih.

 Prvi del tožbenega razloga: napačna presoja trajanja sodelovanja tožečih strank pri kršitvi

30      Komisija je tožeči stranki spoznala za krivi kršitve za obdobje od 20. aprila 2004 do 22. februarja 2005, pri čemer se je sklicevala na različne dokaze, in sicer na dokumente, zasežene pri preiskavah, ki so deloma potrjeni z ustnimi izjavami in dokumenti, ki jih je družba Glaverbel predložila v okviru zahtevka za ugodno obravnavo, ter na odgovore več družb na zahteve za informacije. Komisija je tako menila, da sta tožeči stranki pri tajnih dogovorih začeli sodelovati na sestanku 20. aprila 2004, ki je v Nemčiji potekal med njunim zastopnikom in zastopnikom družbe Pilkington in na katerem naj bi zadnjenavedeni prvonavedenega obvestil o tajnih določbah, ki jih je družba Pilkington sprejela skupaj z družbama Saint-Gobain in Glaverbel. Komisija je do te ugotovitve prišla tako, da se je med drugim oprla na dve strani ročno napisanih zapiskov, zaseženih v prostorih družbe Pilkington med nenapovedanimi preiskavami (točke od 155 do 188 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je menila, da sta tožeči stranki še naprej sodelovali pri tajnih dogovorih, saj sta 15. junija 2004 prejeli klic družbe Pilkington, s katerim sta bili obveščeni o sporazumu, sklenjenem v zvezi z italijanskim trgom, ki naj bi ga potrdili (točke od 189 do 196 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija je poleg tega menila, da sta bili tožeči stranki z družbami Glaverbel, Pilkington in Saint-Gobain (v nadaljevanju: preostale tri udeleženke omejevalnega sporazuma) prisotni na sestanku v Luxembourgu 2. decembra 2004, na katerem naj bi bile sprejete odločbe, ki se nanašajo na zvišanja cen, minimalne cene in druge poslovne pogoje v zvezi s prodajo proizvodov iz ravnega stekla v več evropskih državah, pri čemer se je oprla na ročno napisane zapiske, zasežene v prostorih družbe Pilkington med nenapovedanimi preiskavami, in na povzetke zapisnikov (točke od 197 do 264 obrazložitve izpodbijane odločbe). Nazadnje, Komisija je menila, da so se tožeči stranki in preostale tri udeleženke omejevalnega sporazuma 11. februarja 2005 v Parizu (Francija) združile, da bi se dogovorile o zvišanjih cen in drugih poslovnih pogojih v zvezi s prodajo proizvodov iz ravnega stekla v več državah Evropske skupnosti in da bi izmenjale občutljive poslovne informacije (točke od 265 do 296 obrazložitve izpodbijane odločbe).

31      Tožeči stranki menita, da pred 11. februarjem 2005 pri omejevalnem sporazumu nista sodelovali. Tako izpodbijata, da bi sestanka 20. aprila in 2. decembra 2004 ter telefonski klic 15. junija 2004 lahko pomenili indice, ki bi potrjevali njuno udeležbo pri omejevalnem sporazumu. Potrjujeta, da bi ti stiki lahko pomenili „preizkusno obdobje“ za preostale tri udeleženke omejevalnega sporazuma, preden bi poskušale povabiti tožeči stranki na pravi sestanek omejevalnega sporazuma. Tožeči stranki pa priznavata, da sta bili prisotni na sestanku 11. februarja 2005.

32      Najprej je treba opozoriti, da je v skladu z določbami člena 2 Uredbe št. 1/2003 in sodno prakso dokazno breme za dokazovanje kršitve člena 81(1) ES na strani organa, ki jo zatrjuje, in ta mora predložiti dokaze, ki pravno zadostno dokazujejo obstoj dejstev, ki pomenijo kršitev (sodbi Sodišča z dne 17. decembra 1998 v zadevi Baustahlgewebe proti Komisiji, C‑185/95 P, Recueil, str. I‑8417, točka 58, in z dne 8. julija 1999 v zadevi Komisija proti Anic Partecipazioni, C‑49/92 P, Recueil, str. I‑4125, točka 86). Poleg tega je treba dvom sodišča razlagati v korist podjetja, naslovnika odločbe o ugotovitvi kršitve (glej v tem smislu sodbo Sodišča z dne 14. februarja 1978 v zadevi United Brands in United Brands Continentaal proti Komisiji, 27/76, Recueil, str. 207, točka 265) in torej sodišče v skladu z načelom domneve nedolžnosti ne more presoditi, da je Komisija pravno zadostno ugotovila obstoj zadevne kršitve, če je glede tega vprašanja še vedno v dvomih, zlasti v okviru tožbe za razglasitev ničnosti odločbe, s katero je naložena globa (sodba Splošnega sodišča z dne 8. julija 2004 v združenih zadevah JFE Engineering in drugi proti Komisiji, T‑67/00, T‑68/00, T‑71/00 in T‑78/00, ZOdl., str. II‑2501, točka 177). Tako mora Komisija predložiti natančne in skladne dokaze kot podlago za trdno prepričanje, da je bila kršitev storjena. Vendar ni nujno, da vsak dokaz, ki ga predloži Komisija, izpolnjuje ta merila glede vsakega znaka kršitve. Dovolj je, da sklenjen krog indicev, na katerega se sklicuje institucija, gledano na splošno, izpolnjuje to zahtevo (zgoraj navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točki 179 in 180).

33      Kakor je Sodišče že presodilo, je običajno, da se dejavnosti v zvezi s protikonkurenčnimi ravnanji in sporazumi odvijajo tajno, da so sestanki skrivni in da je dokumentacija o tem, kolikor je mogoče, omejena. Iz tega sledi, da tudi če Komisija najde listine, ki jasno dokazujejo nedovoljeno navezovanje stikov med gospodarskimi subjekti, gre običajno le za nepopolna in posamezna dokazila, tako da je treba posamezne podrobnosti pogosto rekonstruirati s sklepanjem. Zato je v večini primerov treba o obstoju ravnanja ali protikonkurenčnega sporazuma sklepati iz več naključij in indicev, ki lahko, če se obravnavajo skupaj in če ni drugih skladnih pojasnil, pomenijo dokaz o kršitvi konkurenčnih pravil (sodbi Sodišča z dne 7. januarja 2004 v združenih zadevah Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C 211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, Recueil, str. I‑123, točke od 55 do 57, in z dne 25. januarja 2007 v združenih zadevah Sumitomo Metal Industries in Nippon Steel proti Komisiji, C‑403/04 P in C‑405/04 P, ZOdl., str. I‑729).

34      Kadar razlogovanje Komisije temelji na domnevi, da ugotovljenih dejstev ni mogoče razložiti drugače kot tako, da gre za usklajena ravnanja podjetij, zadostuje, da tožeči stranki utemeljita okoliščine, ki dejstva, ki jih je ugotovila Komisija, prikazujejo drugače in tako omogočajo, da se razlaga dejstev, ki jo je podala Komisija, nadomesti z drugo (sodba Sodišča z dne 28. marca 1984 v združenih zadevah Compagnie royale asturienne des mines in Rheinzink proti Komisiji, 29/83 in 30/83, Recueil, str. 1679, točka 16, in sodba Splošnega sodišča z dne 20. aprila 1999 v združenih zadevah Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, od T‑305/94 do T‑307/94, od T‑313/94 do T‑316/94, T‑318/94, T‑325/94, T‑328/94, T‑329/94 in T‑335/94, Recueil, str. II‑931, točka 725).

35      Vendar Komisija pravilno poudarja, da se ta sodna praksa ne uporablja, kadar njene ugotovitve temeljijo na dokaznih listinah (zgoraj v točki 34 navedena sodba Limburgse Vinyl Maatschappij in drugi proti Komisiji, točke od 725 do 727; zgoraj v točki 32 navedena sodba JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točki 186 in 187, in sodba Splošnega sodišča z dne 12. septembra 2007 v zadevi Coats Holdings in Coats proti Komisiji, T‑36/05, neobjavljena v ZOdl., točka 72).

36      Trditve tožečih strank, da pri omejevalnem sporazumu nista sodelovali pred 11. februarjem 2005, je treba preučiti ob upoštevanju teh načel.

–       Sestanek 20. aprila 2004

37      Tožeči stranki najprej izpodbijata protikonkurenčni cilj sestanka 20. aprila 2004 in dokazno vrednost zapiskov M. B., uslužbenca družbe Pilkington, ki je bil na navedenem sestanku prisoten. Tako po eni strani navajata, da sestanek 20. aprila 2004 med M. F., uslužbencem družbe Guardian Europe, in M. B. ni imel protikonkurenčnega cilja, v nasprotju s skrivnimi sestanki, na katerih so bile preostale tri udeleženke omejevalnega sporazuma prisotne 9. januarja, 2. marca in 15. junija 2004 ter 11. februarja 2005. Navajata, da je ta sestanek potekal v javni restavraciji, da so bile cilj sestanka teme v splošnem interesu in da je M. F. zahteval povračilo stroškov za večerjo. Tožeči stranki pa po drugi strani glede zapiskov M. B., ki se nanašajo na to večerjo in na katere se Komisija opira v izpodbijani odločbi, trdita, da niso nastali na tej večerji in ne pomenijo zapisnika s tega sestanka, saj vsebujejo osebna opažanja. Poleg tega bi bilo treba njihovo vsebino razlagati previdno, saj naj bi jih v angleščini zapisala oseba, ki ni materni govorec angleščine in ima malo izkušenj ter bi lahko napravila napake pri povzemanju predlogov, podanih na večerji.

38      Najprej je treba preučiti zapiske M. B., ki se nanašajo na sestanek 20. aprila 2004, nato pa protikonkurenčni cilj navedenega sestanka.

39      Kar zadeva zapiske M. B., tožeči stranki izpodbijata, prvič, da bi bili ti napisani na tem sestanku, saj se M. F. ne spomni, da bi videl, da si M. B. med večerjo dela zapiske. V zvezi s tem je treba navesti, da naslov „Zapisnik s sestanka“ in datum „20. 4. 2004“ v navedenih zapiskih pomenita indic, ki potrjuje presojo Komisije, da ti zapiski pomenijo zapisnik o razpravah med M. F. in M. B. 20. aprila 2004 in da so nastali na navedenem sestanku (točka 157 obrazložitve izpodbijane odločbe). Stopnja podrobnosti in besedilo teh zapiskov to presojo prav tako potrjujeta in nasprotujeta domnevi tožečih strank, da naj bi jih M. B. napisal po navedenem sestanku in dodal osebna opažanja. Malo je namreč verjetno, da bi se M. B. lahko tako natančno spomnil podatkov, izmenjanih na večerji. Ob upoštevanju teh elementov zato trditev tožečih strank, da se M. F. ne spomni, da bi videl, da si M. B. med večerjo dela zapiske, tudi če bi bila utemeljena, sama po sebi ne zadostuje za ovrženje presoje Komisije, da so ti zapiski nastali na sestanku 20. aprila 2004.

40      Drugič, tožeči stranki izpodbijata dokazno vrednost navedenih zapiskov ter trdita, da ti vsebujejo osebna opažanja M. B. in da jih je napisala oseba, ki ni materni govorec angleščine in ima malo izkušenj. Vendar tožeči stranki nista predložili nobenega dokaza, ki bi potrjeval te trditve. Poleg tega sami priznavata, da so ti zapiski jasni in urejeni, kar so značilnosti zapisnika s sestanka. Poleg tega – v nasprotju s tem, kar zatrjujeta tožeči stranki – ti zapiski, ki jih je M. B. označil kot „zapisnik s sestanka“, ne vsebujejo osebnih opažanj M. B., ampak kažejo na obstoj izmenjave podatkov med M. B. in M. F. Podatki, ki jih podaja M. B., so namreč navedeni v prvem delu, ki je na primer za Združeno kraljestvo, Irsko in Nemčijo naslovljen „Zvišanje dogovorjene cene“, podatki, ki jih podaja M. F., pa so navedeni za njimi in so v primeru Združenega kraljestva, Irske in Nemčije zapisani v rubriki „Podatki“. V zapiskih so navedene tudi dejavnosti, ki naj bi sledile tej izmenjavi podatkov, na primer, kar zadeva Nemčijo, „mora družba Guardian potrditi ceno stekla za S.“, kar zadeva Italijo, pa „je treba oceniti dnevno zalogo stekla pri posrednikih“. Zato je treba presoditi, da so trditve tožečih strank le domneve, ki ne morejo omajati dokazne vrednosti navedenih zapiskov.

41      Poleg tega je iz zapiskov M. B. razvidno, da so bili na tem sestanku izmenjani občutljivi podatki. Tako je M. B. obvestil M. F. o prihodnjih zvišanjih cen v Združenem kraljestvu, na Irskem in v Nemčiji, o katerih so se dogovorile preostale tri udeleženke omejevalnega sporazuma, M. F. pa je v zameno posredoval podatke, ki se nanašajo na položaj tožečih strank na navedenih trgih (točke od 159 do 167 obrazložitve izpodbijane odločbe).

42      Iz teh zapiskov je razvidno tudi, da je M. B. obvestil M. F. o razpravah preostalih treh udeleženk omejevalnega sporazuma o cenah in morebitnih zvišanjih cen na italijanskem trgu, na katerem zvišanje cen še ni bilo predvideno, in da je M. F. navedel, da se v primeru zvišanja cen na italijanskem trgu strinja bodisi s prekinitvijo prodaje na navedenem trgu za obdobje dveh mesecev, in sicer tako, da se preostalim trem udeleženkam omejevalnega sporazuma omogoči, da učinkovito izvedejo zadevna zvišanja, bodisi z zvišanjem cen tri mesece pozneje, sočasno s preostalimi tremi udeleženke omejevalnega sporazuma, kar bi proizvodni centrali, ki je dobavljala za italijanski trg, omogočilo izvesti navedeno zvišanje.

43      Tožeči stranki kljub temu zatrjujeta, da podatki, ki jih je M. F. podal na tem sestanku, niso bili občutljivi, saj so bili ali družbi Pilkington poznani ali namenoma napačni. Vendar je občutljivost podatkov, ki jih je M. F. posredoval M. B., razvidna iz same njihove vsebine. Ti podatki so se namreč nanašali na poslovno strategijo tožečih strank, ki je konkurenčne družbe načeloma ne bi smele poznati. Tak je med drugim primer podatkov, ki se nanašajo na delovanje tovarne v kraju Goole (Združeno kraljestvo), število njenih strank v Združenem kraljestvu in na Irskem ali njeno zanimanje za majhne stranke, ki jih pritegnejo storitve „48 ur“. Enako velja za podatke, ki se nanašajo na cene, določene za nekatere stranke, za njeno mnenje glede interesa za prilagoditev zvišanja cen v Nemčiji glede na velikost strank, ali to, kako ravnati ob morebitnem zvišanju cen v Italiji. Poleg tega je to, da si je M. B. te podatke zapisal, v nasprotju s trditvijo tožečih strank, da so bili ti podatki konkurenčnim družbam poznani.

44      Nazadnje, okoliščina, tudi če bi bila ugotovljena, da naj bi bili nekateri podatki, ki jih je posredoval M. F., nepravilni, kot na primer to, da je število računov strank 130, in ne 150, ali da je tovarna v kraju Goole delovala z „nizko zmogljivostjo“, in ne „z najnižjo mogočo zmogljivostjo“, ne more vplivati na presojo njihove značilne vrednosti. Poleg tega – v nasprotju s tem, kar naj bi M. F. navedel v častni izjavi z dne 10. maja 2007 – sklicevanje na „trg 135.000 ton“ za Združeno kraljestvo ne pomeni napačnega podatka, ampak enega od pogojev, ki so jih udeleženke sporazuma določile, da bi zvišale cene, in sicer oceno količine ravnega stekla, ki bi ga tožeči stranki morali prodati Združenemu kraljestvu leta 2004 (točka 161 obrazložitve izpodbijane odločbe).

45      Iz navedenega izhaja, da je Komisija lahko upravičeno štela, da je na tem sestanku med M. F. in M. B. prišlo do izmenjave občutljivih podatkov, ki se nanašajo na Združeno kraljestvo, Irsko in Nemčijo ter na strategijo tožečih strank v primeru zvišanja cen v Italiji. Kot navaja Komisija, ta izmenjava podatkov pomeni vsaj usklajena ravnanja. Opozoriti je namreč treba, da usklajena ravnanja, ki so s členom 81(1) ES prepovedana, pomenijo vsak neposredni ali posredni stik med gospodarskimi subjekti, ki bi lahko konkurentu razkril, kako se je zadevni gospodarski subjekt odločil ravnati ali kako namerava ravnati na trgu, kadar je cilj ali posledica take vzpostavitve stika doseči konkurenčne pogoje, ki ne ustrezajo normalnim tržnim pogojem (zgoraj v točki 32 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 117; sodba Sodišča z dne 8. julija 1999 v zadevi Hüls proti Komisiji, C‑199/92 P, Recueil, str. I‑4287, točka 160; sodba Splošnega sodišča z dne 15. marca 2000 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, imenovana „Ciments“, T‑25/95, T‑26/95, od T‑30/95 do T‑32/95, od T‑34/95 do T‑39/95, od T‑42/95 do T‑46/95, T‑48/95, od T‑50/95 do T‑65/95, od T‑68/95 do T‑71/95, T‑87/95, T‑88/95, T‑103/95 in T‑104/95, Recueil, str. II‑491, točka 1852). Taka oblika sodelovanja med podjetji namenoma nadomešča dejansko sodelovanje med njimi in pomeni nevarnost za konkurenco (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 8. julija 2008 v zadevi BPB proti Komisiji, T‑53/03, ZOdl., str. II‑1333, točka 179, in z dne 2. februarja 2012 v zadevi Denki Kagaku Kogyo in Denka Chemicals proti Komisiji, T‑83/08, točka 67). Za dokaz o usklajenem ravnanju torej ni treba dokazati, da se je zadevni konkurent enemu ali več drugim konkurentom formalno zavezal k določenemu ravnanju oziroma da so se konkurenti skupno dogovorili o svojem prihodnjem ravnanju na trgu. Zadostuje, da je konkurent z izjavo o namenu odpravil ali vsaj bistveno zmanjšal negotovost glede ravnanja, ki se na trgu od njega pričakuje (zgoraj navedene sodbe Ciments, točka 1852; BPB proti Komisiji, točka 182, in Denki Kagaku Kogyo in Denka Chemicals proti Komisiji, točka 67).

46      Trditve, s katerimi se izpodbija protikonkurenčni cilj navedenega sestanka, je zato treba zavrniti kot neutemeljene. Glede vprašanj, obravnavanih na sestanku 20. aprila 2004 in navedenih zgoraj v točkah 41 in 42, namreč to, da so bila ta obravnavana med večerjo v restavraciji, ki je odprta za javnost, in da je M. F. zahteval povračilo stroškov za večerjo, ne zadostuje, kot to navaja Komisija, za ovrženje protikonkurenčnosti navedenega sestanka.

47      Tožeči stranki poleg tega menita, da Komisija ni uspela dokazati, da sta se omejevalnemu sporazumu pridružili na sestanku 20. aprila 2004. Tako naj ne bi dokazala, kar sicer zahteva sodna praksa, da je M. B. posredoval M. F. podrobnosti v zvezi s sestanki, ki so potekali med preostalimi tremi udeleženkami omejevalnega sporazuma, niti da je M. F. s svojim ravnanjem izkazal kakršen koli namen sodelovanja pri omejevalnem sporazumu. M. B. poleg tega M. F. ni povabil k sodelovanju na naslednjem sestanku omejevalnega sporazuma junija 2004, ampak le na sestanek februarja 2005. Komisija prav tako ni dokazala, da naj bi M. B. predlagal, da bo vzpostavljal stike z nekaterimi konkurenti, ki niso člani Evropskega združenja proizvajalcev ploskega stekla (v nadaljevanju: GEPVP), združenja, ustanovljenega leta 1978 z namenom predstavljanja proizvajalcev ravnega stekla v Evropi, katerega članice so bile preostale tri udeleženke omejevalnega sporazuma, od 1. julija 2004 pa tudi tožeči stranki. Trditve družbe Glaverbel v zvezi s tem namreč niso podprte s pisnimi dokazili. Nazadnje, Komisija presoje, da je bila večerja 20. aprila 2004 protikonkurenčna, ne more utemeljiti s tem, da je bil M. F. udeležen na sestankih, ki so potekali pred decembrom 2004 in februarjem 2005, ali na sestankih GEPVP.

48      V skladu s sodno prakso velja, da ko gre za sporazume in usklajena ravnanja s protikonkurenčnim ciljem, mora Komisija, da bi dokazala sodelovanje podjetja pri njih, dokazati, da je nameravalo zadevno podjetje s svojim ravnanjem prispevati k skupnim ciljem, ki so jim sledili vsi udeleženci, in da je bilo seznanjeno z dejanskim ravnanjem, ki so ga predvidela ali izvajala druga podjetja, da bi dosegla iste cilje, ali da je lahko to ravnanje razumno predvidelo in bilo pripravljeno sprejeti tveganje (zgoraj v točki 32 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 87).

49      V obravnavani zadevi je iz zapiskov M. B. v zvezi s sestankom 20. aprila 2004 razvidno, da sta tožeči stranki po eni strani glede na podatke, sporočene M. F. na sestanku, vedeli za protikonkurenčna ravnanja, ki so jih nameravale opraviti preostale tri udeleženke omejevalnega sporazuma, po drugi strani pa sta glede na podatke, ki so bili v zameno sporočeni M. B., nameravali v svojem imenu sami ravnati tako, da bi prispevali k skupnim ciljem omejevalnega sporazuma. Namreč, čeprav sta bili tožeči stranki, kot sami navajata, na trgu agresivni konkurentki, so podatki, ki jih je M. F. sporočil na tem sestanku, preostalim trem udeleženkam omejevalnega sporazuma omogočili spoznati njun položaj na trgih Združenega kraljestva, Irske in Nemčije, na katerih so nameravale izvajati omejevalne sporazume glede zvišanj cen, dogovorjene na preteklih sestankih, ter jih ob zagotovitvi tožečih strank, da bosta sodelovali, razširiti na italijanski trg. V teh okoliščinah to, da v zapiskih M. B. ni omenjeno, da so bili M. F. sporočeni podatki v zvezi z omejevalnimi sporazumi o zvišanju cen v Beneluksu ali v zvezi z namero zvišanja cen v drugih državah, med drugim v Franciji in na Poljskem, sprejetimi na sestanku 2. marca 2004, ni upoštevno pri ugotavljanju sodelovanja tožečih strank pri omejevalnem sporazumu.

50      V nasprotju s tem, kar zatrjujeta tožeči stranki, in v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točkah 45 in 48, je zato treba presoditi, da je Komisija dokazala njuno sodelovanje pri omejevalnem sporazumu od sestanka 20. aprila 2004.

51      Trditev tožečih strank, da iz zapiskov M. B. ni razvidno, da je ta obvestil M. F. o obstoju in vsebini sestankov omejevalnega sporazuma, zlasti zadnjega sestanka 2. marca 2004, ne vpliva na vprašanje, ali sta se tožeči stranki omejevalnemu sporazumu pridružili na sestanku 20. aprila 2004. Kot je bilo namreč navedeno zgoraj v točki 41, je zlasti iz zapiskov M. B. razvidno, da je ta obvestil M. F. o obstoju sporazumov o cenah, ki se nanašajo na Združeno kraljestvo, Irsko in Nemčijo, ter o rokih za njihovo izvajanje, in sicer „dva tedna pozneje“ za Združeno kraljestvo in Irsko ter „1. maja – 15. maja – 1. junija velike stranke“ za Nemčijo. Tako je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je družba Pilkington 29. aprila 2004 napovedala zvišanje cen v Združenem kraljestvu in na Irskem, tej napovedi pa sta sledili napovedi družb Saint-Gobain in Glaverbel 11. in 18. maja 2004 (točka 159 obrazložitve izpodbijane odločbe, opomba št. 193). Kar zadeva Nemčijo, je družba Saint-Gobain 25. maja 2004 prva napovedala zvišanje cen, tej napovedi pa sta sledili napovedi družb Pilkington in Glaverbel v začetku junija 2004 (točka 163 obrazložitve izpodbijane odločbe, opomba št. 201). V nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki, sta torej precej natančno poznali ravnanja, ki so jih preostale tri udeleženke omejevalnega sporazuma načrtovale, da bi dosegle svoje protikonkurenčne cilje. M. F. kljub tem okoliščinam ni odlašal s posredovanjem podatkov, ki so prispevali k doseganju ciljev omejevalnega sporazuma, kot so podatki, ki se nanašajo na morebitno zvišanje cen v Italiji.

52      Trditev tožečih strank, da iz zapiskov M. B. ni razvidno, da naj bi ta M. F. povabil na naslednji sestanek v zvezi z omejevalnim sporazumom, je treba zavrniti kot neupoštevno. Komisija je namreč z drugimi dokazi dokazala neposredno oziroma posredno udeležbo tožečih strank na vseh poznejših sestankih glede omejevalnega sporazuma od tega dne naprej (glej v nadaljevanju točke 63 in od 69 do 71). Tako je M. B. na sestanku 15. junija 2004, ki je potekal med preostalimi tremi udeleženkami omejevalnega sporazuma, telefoniral M. F., ki je bil na dopustu, da bi potrdil podatek, da mu je zadnjenavedeni na sestanku 20. aprila 2004 posredoval podatke v zvezi z Italijo (točka 196 obrazložitve izpodbijane odločbe). Kar zadeva sestanek 2. decembra 2004, ga je organiziral sam M. F. in je potekal v Luxembourgu dan pred sestankom GEPVP, na katerem so bili prisotni le štirje zastopniki udeleženk omejevalnega sporazuma (točke 199 in od 201 do 204 obrazložitve izpodbijane odločbe). Nazadnje, tožeči stranki sta, kot priznavata, sodelovali na sestanku 11. februarja 2005, na katerega ju je povabil M. B.

53      Trditve tožečih strank, da iz zapiskov M. B. ni razviden niti odziv M. F. na predloge M. B. niti to, da je zadnji obljubil prispevati k nadaljevanju razprav, je prav tako treba zavrniti kot neupoštevne. Kot je namreč razvidno iz točke 49 zgoraj, sta tožeči stranki glede na izmenjavo podatkov med M. B. in M. F. na sestanku 20. aprila 2004 vedeli za protikonkurenčna ravnanja, ki so jih nameravale opraviti preostale tri udeleženke omejevalnega sporazuma, in sta nameravali sami ravnati tako, da bi prispevali k skupnim ciljem omejevalnega sporazuma, kar v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 48, zadostuje za dokazilo o udeležbi tožečih strank pri omejevalnem sporazumu.

54      Kar zadeva vlogo M. B. kot posrednika, je ta razvidna iz zapisnika s sestanka 20. aprila 2004 in potrjena z izjavama družbe Glaverbel z dne 8. marca in 23. decembra 2005, pri čemer je bila prva izjava podana, preden je Komisija našla zapiske M. B. (točki 80 in 160 obrazložitve izpodbijane odločbe). To, da sta bili izjavi družbe Glaverbel podani v okviru zahtevka za ugodno obravnavo, ne preprečuje, da ju Komisija uporabi (glej v tem smislu zgoraj v točki 32 navedeno sodbo JFE Engineering in drugi proti Komisiji, točka 192). Kot navajata tožeči stranki, čeprav ti izjavi interesom družbe Glaverbel neposredno ne nasprotujeta, ta nima interesa, da bi Komisiji posredovala napačne podatke v zvezi z preostalimi udeleženkami omejevalnega sporazuma. Vsak poskus zavajanja Komisije v okviru zahtevka za ugodno obravnavo namreč lahko omaje odkritost in obseg sodelovanja vložnika zahtevka in tako ogrozi možnost, da je ta deležen celovite ugodne obravnave (sodba Splošnega sodišča z dne 16. novembra 2006 v zadevi Peróxidos Orgánicos proti Komisiji, T‑120/04, ZOdl., str. II‑4441, točka 70). Trditve tožečih strank v zvezi z dokazno vrednostjo izjav družbe Glaverbel glede vloge posrednika, ki jo je imel M. B., je zato treba zavrniti.

55      Kar zadeva trditev tožečih strank, da je to, da Komisija njuno udeležbo na sestankih pred omejevalnim sporazumom decembra 2004 in februarja 2005 oziroma na sestanku GEPVP navaja, da bi dokazala protikonkurenčnost sestanka 20. aprila 2004, v nasprotju z domnevo nedolžnosti, je treba navesti, da sodna praksa Komisiji ne preprečuje sklicevanja na dejanske okoliščine, nastale po tem, ko je bilo storjeno protikonkurenčno ravnanje, da se potrdi objektivna vsebina dokaza, kot so zapiski M. B. z navedenega sestanka. Po drugi strani sodna praksa, ki jo tožeči stranki navajata, nasprotuje uporabi dokazov, ki se nanašajo na predhodno obdobje, v katerem je bilo zadevno ravnanje zakonito, da bi se dokazala protikonkurenčnost poznejšega ravnanja, kar pa ni predmet obravnavane zadeve (sodbi Splošnega sodišča z dne 29. junija 1995 v zadevi Solvay proti Komisiji, T‑30/91, Recueil, str. II‑1775, točka 73, in ICI proti Komisiji, T‑36/91, Recueil, str. II‑1847, točka 83). To trditev je zato treba zavrniti kot povsem neutemeljeno.

56      Nazadnje, tožeči stranki izpodbijata trditev Komisije, da se je M. B. srečal z M. F., da bi ga obvestil o tristranskih sporazumih o zvišanjih cen v Združenem kraljestvu, na Irskem in v Nemčiji, ali da bi določil njuno ravnanje ob morebitnem zvišanju cen v Italiji, ter sam obstoj sporazumov o cenah v zvezi z Nemčijo. Poleg tega pojasnjujeta, da v skladu s sodno prakso sama obveščenost o obstoju sestankov glede omejevalnega sporazuma ne pomeni kršitve.

57      Kot je bilo navedeno že zgoraj v točki 45, si je v obravnavani zadevi M. F. na sestanku 20. aprila 2004 z M. B. izmenjal občutljive podatke v zvezi z Združenim kraljestvom, Irsko, Nemčijo in Italijo. Daleč od tega, da bi se od protikonkurenčnih ravnanj, o katerih je bil obveščen, distanciral, je M. F. posredoval podatke v zvezi s poslovno strategijo tožečih strank v Združenem kraljestvu, na Irskem in v Nemčiji ter navedel, kako nameravata ravnati v primeru zvišanja cen v Italiji (glej točke od 41 do 44 zgoraj), pri čemer se je bistveno zmanjšala negotovost glede ravnanja, ki ga je bilo z njune strani pričakovati na trgu (glej točko 45 zgoraj). Trditve tožečih strank, da iz zapiskov M. B. ni razvidno, da se je M. F. zavezal glede njihove skupne cenovne politike v Združenem kraljestvu, ali da je izrazil kakršno koli podporo zvišanju cen, zato niso upoštevne. Poleg tega – v nasprotju s tem, kar trdita tožeči stranki – obveščenost o obstoju sestankov glede omejevalnega sporazuma lahko pomeni kršitev, če so v zameno zanjo posredovani podatki, ki prispevajo k skupnim ciljem omejevalnega sporazuma (glej točki 48 in 49 zgoraj). Nazadnje, pozneje nastala dejstva kažejo, da sta tožeči stranki po tem sestanku sledili ravnanju preostalih treh udeleženk omejevalnega sporazuma. Iz internega dokumenta tožečih strank, zaseženega med preiskavami, je namreč razvidno, da sta tožeči stranki po tem, ko so preostale tri udeleženke omejevalnega sporazuma zvišale cene v Združenem kraljestvu in na Irskem, tudi sami zvišali cene (točka 159 obrazložitve izpodbijane odločbe).

58      Trditev, da Komisija ni dokazala obstoja sporazuma na sestanku omejevalnega sporazuma 2. marca 2004 v zvezi z zvišanjem cen za Nemčijo, je treba zavrniti kot povsem neupoštevno. Iz zapiskov M. B. je namreč razvidno, da je ta M. F. obvestil o obstoju in vsebini navedenega sporazuma, pri čemer dan, na katerega so preostale tri udeleženke sporazuma ta sporazum sprejele, ni upošteven, in da je bil torej M. F. obveščen o njegovem obstoju. Poleg tega je M. F. M. B. v zameno posredoval podatke v zvezi s sistemom dvojnih cen, ki se je uporabljal za S., stranko, ki je bila tožečima strankama in družbi Pilkington skupna, ter ga je moral obvestiti o prodajni ceni, ki se je za to stranko dejansko uporabljala. M. F. je predlagal celo lestvico zvišanja cen. Poleg tega pozneje nastala dejstva potrjujejo obstoj navedenega sporazuma. Kot je bilo namreč ugotovljeno zgoraj v točki 51, so preostale tri udeleženke omejevalnega sporazuma tega izvedle na dni, ki so blizu tistim, ki jih je M. B. sporočil M. F. na sestanku 20. aprila 2004 in so navedeni v njegovih zapiskih, in sicer družba Saint-Gobain 25. maja 2004, družba Pilkington 4. junija 2004 in družba Glaverbel 7. junija 2004, predvideni datumi pa so bili 1. in 15. maj ter 1. junij 2004. V nasprotju s tem, kar navajata tožeči stranki, ta razlika ni pomembna in ne omaje obstoja navedenega sporazuma ali izmenjave podatkov, do katere je v zvezi s tem prišlo 20. aprila 2004 med M. F. in M. B.

59      Glede na vse zgornje navedbe je treba navesti, da je Komisija v točkah 171 in 188 obrazložitve izpodbijane odločbe pravilno presodila, da se je po eni strani 20. aprila 2004 M. B. srečal z M. F., da bi ga obvestil o obstoju sporazumov med preostalimi tremi udeleženkami omejevalnega sporazuma o zvišanju cen za Združeno kraljestvo, Irsko in Nemčijo, ter da mu je po drugi strani M. F. v zameno sporočil občutljive podatke v zvezi s poslovno strategijo tožečih strank na teh trgih. Poleg tega je M. F. glede Italije razkril, da tožeči stranki ne bosta nasprotovali, če bi prišlo do zvišanja cen. Komisija je zato pravilno presodila, da je bil sestanek 20. aprila 2004 protikonkurenčen in da sta bili tožeči stranki omejevalnemu sporazumu pridruženi od tega sestanka naprej (točka 330 obrazložitve izpodbijane odločbe).

–       Telefonski pogovor 15. junija 2004

60      Komisija je menila, da sta tožeči stranki še naprej sodelovali pri tajnih dogovorih, saj sta 15. junija 2004 prejeli klic družbe Pilkington, s katerim sta bili obveščeni o sporazumu, sklenjenem v zvezi z italijanskim trgom, ki naj bi ga potrdili (točke od 189 do 196 obrazložitve izpodbijane odločbe).

61      Tožeči stranki trdita, da Komisija o vsebini telefonskega pogovora med M. B. in M. F., ki je potekal med sestankom 15. junija 2004, ni predložila nobenega dokaza in da se je, da bi potrdila, da je M. F. med tem pogovorom navedel, da ne bo nasprotoval sporazumu o cenah glede Italije, oprla samo na izjave družbe Glaverbel, podane v okviru njenega zahtevka za ugodno obravnavo. V resnici naj bi M. F. navedel samo, da ker tožeči stranki na italijanskem trgu nista bili pomembni akterki, nista mogli vplivati na cene na navedenem trgu, ter tako ponovil navedbe, podane na večerji 20. aprila 2004. Tožeči stranki poleg tega navajata, da kratek telefonski pogovor ne pomeni sodelovanja na sestanku glede omejevalnega sporazuma, ki je po navedbah družbe Glaverbel trajal pet ur.

62      Najprej je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 54, to, da so bile izjave družbe Glaverbel podane v okviru zahtevka za ugodno obravnavo, samo po sebi ne zmanjšuje njihove dokazne vrednosti.

63      Tožeči stranki priznavata, da je M. B. poklical M. F. in da sta govorila o Italiji. Družba Glaverbel je pojasnila, da je M. B. obvestil M. F. o sporazumih o cenah, sprejetih na sestanku, in da je bilo vsem udeležencem navedenega sestanka jasno, da tožeči stranki glede predloga M. F. navedenim sporazumom nista nameravali nasprotovati (točka 189 obrazložitve izpodbijane odločbe). Kot trdi Komisija, se te izjave ujemajo z izjavami M. F., da naj bi ta M. B. ponovil, kar mu je povedal na sestanku 20. aprila 2004, in sicer da na italijanskem trgu ni pomemben akter, da se ta položaj v bližnji prihodnosti ne bo spremenil in da na ta trg ne more vplivati. M. F. je tako M. B. potrdil, da tožeči stranki ne bosta ovirali sporazumov o zvišanju cen na italijanskem trgu. Poleg tega izjava družbe Saint-Gobain, ki je tožeči stranki ne izpodbijata, potrjuje obstoj povezave med tožečima strankama in sporazumi, sprejetimi na sestanku 15. junija 2004, ker družba Saint-Gobain meni, da je M. F. na navedenem sestanku sodeloval (točki 190 in 196 obrazložitve izpodbijane odločbe).

64      Komisija res ni predložila pisnega dokaza o sestanku ali telefonskem pogovoru 15. junija 2004. Vendar lahko Komisija v skladu s sodno prakso, navedeno zgoraj v točki 33, kadar so dokazila nepopolna ali posamična, nekatere podrobnosti rekonstruira s sklepanjem, kar je v obravnavani zadevi storila v izpodbijani odločbi (točka 196 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tožeči stranki poleg tega nista uspeli podati druge razlage glede razloga za ta klic niti glede vsebine telefonskega pogovora med M. B. in M. F. o Italiji, katerega obstoja ne izpodbijata. Nazadnje, ob upoštevanju vsebine sestanka 20. aprila 2004, ki se je nanašal predvsem na Italijo, in okoliščin, v katerih je ta telefonski pogovor potekal, tega, da je bil pogovor kratek, ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju, ali je bil pogovor protikonkurenčen.

65      Komisija je zato pravilno navedla, da je po eni strani M. B. 15. junija 2004 telefoniral M. F., da bi ga obvestil o sporazumih, sprejetih na sestanku, ki je isti dan potekal med predstavniki preostalih treh udeleženk omejevalnega sporazuma, in da mu je M. F. sporočil svoje stališče v zvezi s tem, ter da je bil po drugi strani navedeni pogovor protikonkurenčen.

–       Sestanek 2. decembra 2004

66      Komisija je nazadnje presodila, da sta tožeči stranki s preostalimi tremi udeleženkami omejevalnega sporazuma sodelovali na sestanku v Luxembourgu 2. decembra 2004, na katerem naj bi bile sprejete odločitve o zvišanjih cen, minimalnih cenah in drugih poslovnih pogojih za prodajo proizvodov iz ravnega stekla v več evropskih državah, pri čemer se je oprla zlasti na ročno napisane zapiske, zasežene v prostorih družbe Pilkington med nenapovedanimi preiskavami, in na povzetke dnevnikov (točke od 197 do 264 obrazložitve izpodbijane odločbe).

67      Tožeči stranki izpodbijata to, da je mogoče šteti, da je imel ta sestanek protikonkurenčen cilj. Tako navajata, prvič, da je šlo za večerjo, o kateri so bile obveščene številne osebe in ki je bila v restavraciji, odprti za javnost, ter da je M. F. zahteval povračilo stroškov za to večerjo. Drugič, menita, da Komisija ni dokazala, da so bili na tem sestanku sprejeti sporazumi med udeleženkami sporazuma o prihodnjih zvišanjih cen, s katerimi bi se zahtevalo njihovo sodelovanje. Tako navajata, da predlogov, ki jih je M. F. podal na tej večerji, ni mogoče šteti za izraz njunega soglasja k pridružitvi k omejevalnemu sporazumu na ravni EGP, in da je presoja Komisije v zvezi s temi zapiski v nasprotju z izjavami družbe Glaverbel. Po navedbah družbe Glaverbel se namreč na večerji ni obravnavalo vprašanje zvišanja cen, tožeči stranki nista bili pred 11. februarjem 2005 nikoli prisotni na večstranskem sestanku omejevalnega sporazuma, razprave med večerjo pa so se nanašale le na izmenjavo podatkov. Tretjič, tožeči stranki navajata, da so „osnutek zvišanja cen“, ki je naveden v zapiskih M. B., in komentarji v zvezi z njim izraz bodisi idej samega M. B. bodisi, verjetneje, dvostranske razprave med M. B. in M. H., zaposlenega pri družbi Saint-Gobain, in da so bili predloženi in delno sprejeti na sestanku februarja 2005.

68      Najprej je treba pojasniti, da so zapiski M. B. dveh vrst. Prvi so bili narejeni na papirju hotela N. in družbe Pilkington ter so naslovljeni „sestanek GEPVP v Luxembourgu“, drugi pa so narejeni na papirju družbe Pilkington in naslovljeni „Zapisnik 2. 12. 04“. Iz izjav družbe Pilkington, ki jih tožeči stranki ne izpodbijata, je razvidno, da je prve zapiske M. B. naredil 3. decembra 2004 za osebno uporabo in pomenijo opažanja o sestanku 2. decembra 2004, drugi pa so nastali na sestanku 2. decembra 2004.

69      Iz naslova teh drugih zapiskov, „Zapisnik“, njihovega datuma, „2. 12. 2004“, in njihove vsebine je razvidno, da pomenijo zapisnik s sestanka, ki je potekal tistega dne. Odražajo namreč razprave med udeleženkami glede cen ravnega stekla v različnih državah EGP, podatke, ki jih je posredoval M. F., pod rubriko „Splošni sporazumi“ pa sprejete sporazume. To presojo potrjujejo prve izjave družbe Pilkington, da te strani sestavljajo zapiski s sestanka, ki je na tisti dan potekal v Luxembourgu.

70      Ti zapiski omogočajo tudi ugotovitev, da so bili vprašanja, ki so se na tem sestanku obravnavala, in torej sam sestanek, očitno protikonkurenčni. Dokazujejo namreč, da so se udeleženke omejevalnega sporazuma sporazumele glede zvišanja cen v različnih državah EGP in da je M. F. posredoval nekatere občutljive podatke. Tudi družba Glaverbel je potrdila protikonkurenčnost navedenega sestanka, in sicer v izjavi z dne 8. marca 2005, v skladu s katero „je na tem sestanku poleg običajnih razprav glede cen potekala tudi dolga razprava glede položaja stranke S.“.

71      Zato je treba ugotoviti, da zapiski M. B. in z njimi skladne izjave družb Pilkington in Glaverbel v zvezi z razpravami, ki so potekale na večerji, po eni strani omogočajo dokazati protikonkurenčnost sestanka 2. decembra 2004, po drugi strani pa nevtralizirati prvotne izjave družbe Glaverbel, ki sta jih navedli tožeči stranki, da se na tem sestanku ni obravnavalo vprašanja zvišanj cen. Kot je navedeno zgoraj v točki 45, ob upoštevanju teh okoliščin trditve tožečih strank, da je sestanek potekal ob večerji in da je M. F. zahteval povračilo stroškov za večerjo, ne zadostujejo za ovrženje protikonkurenčnosti navedenega sestanka.

72      Tožeči stranki izpodbijata, da bi bili na sestanku sprejeti sporazumi o cenah, in navajata, kot je tudi družba Pilkington navedla v odgovoru na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, da je šlo za izmenjavo podatkov, in ne za sporazum. Vendar je iz zapiskov M. B. razvidno, da so udeleženke sporazuma na tem sestanku poleg izmenjave podatkov sprejele tudi sporazume o cenah. Tako so bile za Italijo določene minimalne cene, za Združeno kraljestvo ciljna cena ter časovni načrt in postopek zvišanja cen, za baltske države zvišanje cen s strani tožečih strank, za Poljsko zvišanje cen s strani tožečih strank marca 2005, za Francijo 10‑odstotno zvišanje, napovedano s strani tožečih strank, za Beneluks zvišanje cen marca 2005 in, nazadnje, za Nemčijo zvišanje cen s strani družbe Pilkington. Poleg tega so na zadnji strani zapiskov M. B. z naslovom „Splošni sporazumi“ deloma povzeti sklenjeni sporazumi o cenah, navedeni v teh zapiskih, deloma pa se ti zapiski nanašajo na druge sporazume.

73      Poleg tega – kot navajata tožeči stranki – tega, da iz zapiskov M. B. ni razvidno, da je M. F. podal podatke, iz katerih je mogoče sklepati o udeležbi tožečih strank pri sporazumih, sklenjenih na večerji, ni mogoče upoštevati. V skladu z ustaljeno sodno prakso velja, da zadostuje, da Komisija dokaže, da je zadevno podjetje sodelovalo na sestankih, na katerih so bili sklenjeni protikonkurenčni sporazumi, ne da bi jim očitno nasprotovalo, da bi dokazala sodelovanje tega podjetja pri omejevalnem sporazumu. Če je bilo sodelovanje na takih sestankih ugotovljeno, mora zadevno podjetje predložiti indice, s katerimi je mogoče dokazati, da je bilo njegovo sodelovanje na omenjenih sestankih brez kakršnega koli protikonkurenčnega cilja, tako da izkaže, da je konkurentom pokazalo, da na teh sestankih sodeluje z drugačnim pristopom od njihovega (zgoraj v točki 32 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 96, in zgoraj v točki 33 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 81). Kot je Sodišče navedlo v točki 82 zgoraj v točki 33 navedene sodbe Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, je razlog, ki utemeljuje to načelo, da je podjetje, ker je na navedenem sestanku sodelovalo, ne da bi javno zavrnilo njihovo vsebino, preostalim udeležencem dalo vtis, da se strinja z rezultatom teh srečanj in da se mu bo ustrezno prilagodilo.

74      Ta sodna praksa, ki se nanaša na tiho privolitev, temelji na vodilu, da je zadevno podjetje sodelovalo na sestankih, na katerih so bili sprejeti protikonkurenčni ali očitno protikonkurenčni sporazumi (glej zgoraj v točki 35 navedeno sodbo Coats Holdings in Coats proti Komisiji, točka 91 in navedena sodna praksa), tak pa je, kot je navedeno že zgoraj v točki 71, primer v obravnavani zadevi.

75      Tožeči stranki nista v obravnavani zadevi predložili nobenega dokaza, ki bi dokazoval, da se je M. F., čeprav je na sestanku sodeloval v njunem imenu, distanciral od sprejetih sporazumov. Zato v skladu s sodno prakso, navedeno v prejšnjih točkah, samo sodelovanje M. F. na sestanku kot zastopnika tožečih strank zadostuje za ugotovitev, da je v njunem imenu izrazil tiho privolitev v zvezi s sporazumi, sprejetimi na tem sestanku.

76      Zato je – v nasprotju s tem, kar zatrjujeta tožeči stranki – iz zapiskov M. B. s sestanka 2. decembra 2004 razvidno, da si udeleženke sporazuma na tem sestanku niso samo izmenjale občutljivih podatkov, ampak so sprejele tudi sporazume o zvišanju cen več vrst ravnega stekla za različne države EGP, in da je M. F. v imenu tožečih strank izrazil tiho privolitev glede teh sporazumov.

77      Tožeči stranki pa navajata, da „osnutek zvišanja cen“, naveden v zapiskih M. B., ne pomeni sklenitve splošnega sporazuma o prihodnjih zvišanjih cen. Navesti je treba, da je „osnutek zvišanja cen“ v zapiskih M. B., ki so bili po večerji narejeni na papir hotela N. Kot je navedeno zgoraj v točki 68, so bili ti zapiski namenjeni lastni uporabi. V tem okviru „osnutek zvišanja cen“ pomeni le rubriko, v kateri je tabela z različnimi sporazumi o cenah za naslednje leto, navedenimi zgoraj v točki 72, komentarjev v zvezi z njimi pa ni mogoče šteti niti za razlago, ki jo je M. B. podal glede vloge, ki bi jo tožeči stranki lahko imeli pri omejevalnem sporazumu, niti za povzetek dvostranske razprave med M. B. in M. H. po večerji. Zato trditev, ki se nanaša na „osnutek zvišanja cen“, ne zadostuje za izpodbijanje tega, da so bili sporazumi o zvišanju cen sprejeti na navedenem sestanku.

78      Tožeči stranki prav tako navajata, da stavka, v katerih je zapisano, da so „splošna stališča v zvezi z ravnanjem družbe Guardian drugi podprli“ in da so „cene na vseh trgih ogrožene“, in ki sta navedena pred „osnutkom zvišanja cen“, povzemata komentarje M. B., M. H., zaposlenega pri družbi Saint-Gobain, in/ali M. D., zaposlenega pri družbi Glaverbel, pri čemer dokazujeta, da ti niso opustili svoje agresivne strategije. Ta trditev ne more ovreči predhodne ugotovitve. Ta stavka, napisana v okviru povzetka, ki ga je M. B. za svoje namene sestavil glede vprašanj, obravnavanih prejšnji dan na sestanku (glej točki 68 in 77 zgoraj), namreč ne odražata tega, da bi se tožeči stranki od sporazumov oddaljili. Po eni strani je stavek, v katerem je navedeno, da so „cene na vseh trgih ogrožene“, ugotovitev položaja, ki je obstajal v času sestanka 2. decembra 2004 (glej na primer zapisnik s sestanka, v katerem je v zvezi z Združenim kraljestvom navedeno, da se „šteje, da cene v ZK niso visoke“, v zvezi s Francijo, da so „cene trenutno skoraj najnižje v Evropi“, v zvezi z Nemčijo, da je „cene treba takoj prilagoditi aktualni ravni“, v zvezi s Španijo, da cene „že dva meseca prosto padajo“, ter v zvezi s prvim od sprejetih splošnih sporazumov, da je predvidena „zamrznitev cen po vsej Evropi v naslednjih mesecih“). Po drugi strani je navedeno, da so „splošna stališča v zvezi z ravnanjem družbe Guardian drugi podprli“, kar pomeni kritiko ravnanja tožečih strank pred navedenim sestankom, ki do tega dne ni bilo tako, kakršno se je pričakovalo (glej zlasti zapisnik s sestanka, v katerem je v zvezi z baltskimi državami navedeno, da „čeprav je bilo dogovorjeno, da se cene zvišajo (družbi Gl + P sta to naredili), družba G tega ni naredila, zato so cene trenutno na isti ravni (Ø (= povprečje) 260)“).

79      Glede na zgornje navedbe je treba presoditi, da – v nasprotju s tem, kar navajata tožeči stranki (glej točko 31 zgoraj) – stiki med njima in preostalimi tremi udeleženkami omejevalnega sporazuma niso del „preizkusnega obdobja“, ampak pomenijo resnično udeležbo pri omejevalnem sporazumu. Dokazano je namreč bilo, da sta tožeči stranki, ki ju je zastopal M. F., na sestanku 20. aprila 2004 pristopili k sporazumu, da sta 15. junija 2004 prejeli telefonski klic, da sta 2. decembra 2004 organizirali večerjo in da so imele razprave na teh treh dogodkih protikonkurenčni cilj. Tožeči stranki sta poleg tega priznali udeležbo na sestanku 11. februarja 2005, ki je prav tako imel protikonkurenčni cilj. Glede na to, da je bil obstoj sestankov 20. aprila in 2. decembra 2004 ter udeležba tožečih strank na njih dokazana z zapiski, ki jih je M. B. naredil na teh sestankih in katerih dokazne vrednosti tožeči stranki nista učinkovito izpodbili (glej točke 39, 40, 69 in 70 zgoraj), razlage tožečih strank v zvezi s tem ne morejo izpodbiti tega, da sta bili od vključno 20. aprila 2004 udeleženi pri omejevalnem sporazumu.

80      Komisija je zato v izpodbijani odločbi pravilno presodila, da sta tožeči stranki pri omejevalnem sporazumu sodelovali od 20. aprila 2004.

81      Prvi del tega tožbenega razloga je zato treba zavrniti.

 Drugi del tožbenega razloga: napačna presoja geografske razsežnosti sporazumov

82      Komisija je menila, da je kršitev obsegala celoten EGP, ker so kršitelji zadevne proizvode prodajali vsaj na območju EGP in je njihov skupni delež prodaje v EGP znašal vsaj 80 %, ker so svojim strankam iz EGP dobavljali iz svojih proizvodnih enot in skladišč, postavljenih po vsem tem območju, in ker je bil cilj omejevalnega sporazuma na evropski ravni. V zvezi s tem je poudarila, da čeprav bi se razprave razlikovale glede na zadevno državo EGP, so vse imele enak protikonkurenčni cilj (točke od 368 do 371 obrazložitve izpodbijane odločbe).

83      Tožeči stranki to presojo Komisije izpodbijata in po eni strani trdita, da držav, omenjenih na sestankih 20. aprila, 15. junija in 2. decembra 2004, ni mogoče upoštevati pri določanju geografske razsežnosti omejevalnega sporazuma, saj ti sestanki niso imeli protikonkurenčnega cilja, po drugi strani pa, da so se sporazumi o cenah, sklenjeni na sestanku 11. februarja 2005, nanašali le na Nemčijo, Španijo, Avstrijo, Portugalsko in Beneluks, sporazumi o popustih in rabatih pa le na Nemčijo, Avstrijo in Švico.

84      Vendar je treba opozoriti, da je iz točk 59, 65 in 79 zgoraj razvidno, da so sestanka 20. aprila in 2. decembra 2004 ter telefonski klic 15. junija 2004 imeli protikonkurenčni cilj. Države, ki so bile na teh sestankih omenjene, in tiste, na katere se je nanašal sestanek 11. februarja 2005, je zato treba upoštevati pri določanju geografske razsežnosti omejevalnega sporazuma.

85      Tožeči stranki navajata, da so dokazi, ki jih je Komisija predložila, da bi dokazala njuno udeležbo pri sporazumih, ki obsegajo celoten EGP, nezadostni.

86      V obravnavani zadevi je Komisija svojo trditev, da omejevalni sporazum obsega EGP, utemeljila s tremi elementi. Prvič, gre za zapisnike z nekaterih sestankov omejevalnega sporazuma in elemente, ki se nanašajo na telefonski pogovor 15. junija 2004. Iz teh dokumentov pa je razvidno, da so se različni dokumenti nanašali na številne evropske države, in sicer Belgijo, Nemčijo, Estonijo, Irsko, Grčijo, Španijo, Francijo, Italijo, Latvijo, Litvo, Luksemburg, Nizozemsko, Avstrijo, Poljsko, Portugalsko, Združeno kraljestvo in Švico. Zlasti iz zapisnika s sestanka 2. decembra 2004 je razvidno, da so se udeleženke odločile zamrzniti cene po vsej Evropi (točka 370 obrazložitve izpodbijane odločbe).

87      Drugič, Komisija je upoštevala organizacijo proizvodnje in distribucije ravnega stekla vsake udeleženke omejevalnega sporazuma. Te so bile namreč po vsem EGP organizirane tako, da so se proizvodi iz tovarne, postavljene v eni državi, distribuirali v več bližnjih držav (točki 55 in 369 obrazložitve izpodbijane odločbe). To okoliščino sta potrdili tudi tožeči stranki sami, pri čemer je M. F. navedel, da je imela vsaka tovarna svoj trg, ki je običajno obsegal območje od 300 do 400 kilometrov. Geografska organiziranost mreže tovarn vsake udeleženke omejevalnega sporazuma jim je torej omogočala zadostiti povpraševanju po ravnem steklu po vsem EGP.

88      Tretjič, Komisija je upoštevala izvor udeleženk na sestankih omejevalnega sporazuma, ki so bile gospodarske predstavnice udeleženk omejevalnega sporazuma na evropski ravni, ter njihovih najvidnejših predstavnikov v odboru GEPVP „Trženje in komunikacija“ (Marcomm), česar tožeči stranki nista izpodbijali (točki 369 in 370 obrazložitve izpodbijane odločbe).

89      Presoja Komisije, ki se nanaša na geografsko razsežnost omejevalnega sporazuma, je potrjena z drugimi elementi. Prvič, gre za izjave družbe Glaverbel, da so po eni strani družbe Saint-Gobain, Pilkington in Glaverbel sodelovale na dvostranskih in večstranskih sestankih, katerih namen je bila omejitev konkurence na evropskem trgu ravnega stekla, za katerega je po mnenju družbe Saint-Gobain značilno konstantno padanje cen. Po drugi strani sta bili tožeči stranki obveščeni o obstoječih sporazumih, ki so jih preostale tri udeleženke omejevalnega sporazuma sprejele marca 2004, in sta od tega dne sodelovali na sestankih (točki 80 in 81 obrazložitve izpodbijane odločbe). Zato se – v nasprotju s tem, kar navajata tožeči stranki – izjave družbe Glaverbel v zvezi s tem ne nanašajo samo na tristranski omejevalni sporazum, pri katerem nista sodelovali. Drugič, gre za pritožbo, ki jo je GEPVP, katerega del so udeleženke omejevalnega sporazuma, naslovil na Komisijo in se nanaša na projekt državne pomoči, v katerem je navedeno, da je „trg ravnega stekla vseevropski trg, katerega pomemben delež je meddržavna trgovina“ (točka 54 obrazložitve izpodbijane odločbe). Tretjič, gre za zapisnik in zapiske, ki jih je M. B. naredil dan po sestanku 2. decembra 2004, ter zapisnik s sestanka 11. februarja 2005, ki dokazujejo, da so udeleženke omejevalnega sporazuma razpravljale o evropskih državah, ki zgoraj v točki 86 niso navedene, med drugim Bolgariji, Cipru, Romuniji in skandinavskih državah.

90      Poleg tega se tožeči stranki ne moreta sklicevati na sodno prakso, v skladu s katero zadevna podjetja določajo geografsko razsežnost trga, ki je lahko bodisi širša bodisi bolj omejena od upoštevnega geografskega trga, ker se ta nanaša na vprašanje potrebe po opredeljevanju upoštevnega geografskega trga za uporabo člena 81 ES, v obravnavani zadevi pa se to vprašanje ne postavlja. V skladu s to sodno prakso je namreč obveznost, da v odločbi, sprejeti na podlagi člena 81 ES, opredeli trg, Komisiji naložena le takrat, kadar brez take opredelitve ni mogoče ugotoviti, ali zadevni sporazum lahko prizadene trgovino med državami članicami in je njegov cilj oziroma posledica preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na skupnem trgu (sodbe Splošnega sodišča z dne 6. julija 2000 v zadevi Volkswagen proti Komisiji, T‑62/98, Recueil, str. II‑2707, točka 230; z dne 8. julija 2004 v zadevi Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, T‑44/00, ZOdl., str. II‑2223, točka 132, in z dne 25. oktobra 2005 v zadevi Groupe Danone proti Komisiji, T‑38/02, ZOdl., str. II‑4407, točka 99). Če je sam cilj sporazuma omejevanje konkurence, načeloma velja, da ni treba natančno opredeliti zadevnih geografskih trgov, ker je bila dejanska ali potencialna konkurenca na zadevnih območjih nujno omejena, ne glede na to, ali so ta območja trgi v ožjem smislu ali ne (zgoraj navedena sodba Mannesmannröhren-Werke proti Komisiji, točka 132; glej v tem smislu tudi sodbi Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi Enso Española proti Komisiji, T‑348/94, Recueil, str. II‑1875, točka 232, in z dne 18. julija 2005 v zadevi Scandinavian Airlines System proti Komisiji, T‑241/01, ZOdl., str. II‑2917, točka 99). Za določitev geografskega obsega kršitve, ki se upošteva pri presoji teže kršitve, zadostuje, da Komisija presodi, ali je geografsko območje zadevnega trga oziroma trgov bolj ali manj obsežno, ne da bi morala zadevne trge natančno opredeliti (zgoraj navedena sodba Scandinavian Airlines System proti Komisiji, točka 99).

91      Glede na zgoraj navedeno je treba navesti, da na podlagi vseh indicev, ki jih je podala Komisija in ki jih tožeči stranki ne izpodbijata ali pa so potrjeni z drugimi dokazi, lahko ugotovimo, da je zadevno geografsko območje omejevalnega sporazuma obsegalo celotno območje EGP. Komisija je torej pravilno navedla, da se je kršitev nanašala na celotno območje EGP.

92      Zato je treba drugi del tega tožbenega razloga in s tem ta tožbeni razlog v celoti zavrniti.

93      Iz zgoraj navedenega sledi, da je treba predloge za razglasitev ničnosti odločbe zavrniti.

 Predlogi za zmanjšanje zneska globe

94      Tožeči stranki v utemeljitev predloga za zmanjšanje zneska globe navajata tri tožbene razloge. V okviru prvega tožbenega razloga Splošnemu sodišču predlagata, naj zaradi razglasitve delne ničnosti izpodbijane odločbe zmanjša znesek globe, ki jima je bila naložena. Drugi tožbeni razlog se nanaša na kršitev načela prepovedi diskriminacije in obveznosti obrazložitve v zvezi z izračunom globe, tretji pa na napačno presojo glede na zelo omejeno in pasivno vlogo, ki naj bi jo imeli pri kršitvi, in na kršitev načela prepovedi diskriminacije.

 Prvi tožbeni razlog: obveznost zmanjšanja zneska globe zaradi razglasitve delne ničnosti izpodbijane odločbe

95      Tožeči stranki navajata, da je treba znesek globe, ki jima je bila naložena, zaradi razglasitve delne ničnosti izpodbijane odločbe zmanjšati. Tako menita, da je treba globo izračunati samo na osnovi prodaje iz leta 2004 – v zvezi z državami EGP, za katere se kršitev ne izpodbija – katere višina je 241,6 milijonov EUR. Poleg tega menita, da je treba pri izračunu globe upoštevati izjemno kratko trajanje njune udeležbe pri omejevalnem sporazumu, omejeno na en sam sestanek ali največ 12 dni.

96      Iz točk 79 in 91 zgoraj je razvidno, da je Komisija v izpodbijani odločbi pravilno presodila, da sta po eni strani tožeči stranki pri omejevalnem sporazumu sodelovali med 20. aprilom 2004 in 22. februarjem 2005, in da je po drugi strani kršitev obsegala celotno območje EGP.

97      Zneska globe zato ni treba zmanjšati glede na trajanje ali geografsko razsežnost omejevalnega sporazuma in je torej ta tožbeni razlog treba zavrniti.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev načela prepovedi diskriminacije in obveznosti obrazložitve v zvezi z izračunom globe

98      Tožeči stranki menita, da je Komisija po eni strani kršila načelo prepovedi diskriminacije, saj pri izračunu glob za preostale tri udeleženke omejevalnega sporazuma ni upoštevala vrednosti lastne prodaje, torej interne prodaje skupinam, po drugi pa je kršila obveznost obrazložitve v zvezi s temi izračuni.

99      Tožeči stranki tako poudarjata, da ob neobrazložitvi izračuna glob za preostale tri udeleženke omejevalnega sporazuma in ob upoštevanju zaupnosti uporabljenih podatkov ne moreta določiti narave in vrednosti lastne prodaje, izključene za vsako udeleženko omejevalnega sporazuma. Navajata, da mora zato Splošno sodišče izključitev navedene prodaje nadomestiti tako, da znesek globe, ki jima je bila naložena, zmanjša v sorazmerju z izključitvami na trgu ravnega stekla. Ta rešitev naj bi bila združljiva s Smernicami o načinu določanja glob, naloženih v skladu s členom 23(2)(a) Uredbe št. 1/2003 (UL 2006, C 210, str. 2, v nadaljevanju: smernice o načinu določanja glob), saj naj bi omogočila pravilen prikaz teže podjetja na upoštevnem trgu in naj bi jo Splošno sodišče že sprejelo.

100    Tožeči stranki pojasnjujeta, da je Komisija iz celotne prodaje na trgu v višini 2,7 milijarde EUR izključila lastno prodajo v višini ene milijarde EUR. Ta znesek naj bi bil pridobljen tako, da se je od zneska celotne prodaje ravnega stekla, navedenega v izpodbijani odločbi, in sicer 1,7 milijarde EUR (točka 41 obrazložitve izpodbijane odločbe), odštel znesek, naveden v obvestilu o ugotovitvah o možnih kršitvah, in sicer 2,7 milijarde EUR (točka 41 obrazložitve izpodbijane odločbe), in naj bi predstavljal 37 % celotnega obsega prodaje, katere vrednost je 2,7 milijarde EUR.

101    Komisija trditve tožečih strank izpodbija.

102    V skladu z ustaljeno sodno prakso je obseg obveznosti obrazložitve odvisen od narave zadevnega akta in okoliščin, v katerih je bil sprejet. Obrazložitev mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt sprejela, tako da po eni strani sodišču Evropske unije omogoči opravljanje nadzora in po drugi strani zadevnim osebam omogoči seznanitev z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, da lahko branijo svoje pravice in preverijo, ali je odločitev utemeljena.

103    Ne zahteva se, da morajo biti v obrazložitvi opredeljeni vsa upoštevna dejstva in dokazi, ker se vprašanje, ali obrazložitev nekega akta izpolnjuje zahteve iz člena 253 ES, ne presoja samo na podlagi njenega besedila, temveč tudi na podlagi njenega konteksta in vseh pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (sodbi Sodišča z dne 2. aprila 1998 v zadevi Komisija proti Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, str. I‑1719, točka 63, in z dne 29. septembra 2011 v zadevi Elf Aquitaine proti Komisiji, C‑521/09 P, ZOdl., str. I‑8947, točka 150).

104    Komisija je v obravnavani zadevi navedla, da so se protikonkurenčni sporazumi nanašali na prodajo ravnega stekla neodvisnim strankam (točka 377 obrazložitve izpodbijane odločbe) in je tako to prodajo uporabila pri izračunu osnovnega zneska glob (točka 41 obrazložitve izpodbijane odločbe, tabela št. 1, in točka 470 obrazložitve izpodbijane odločbe). Komisija zato pri izračunu globe ni upoštevala prodaje ravnega stekla, namenjenega predelavi s strani oddelka podjetja ali družbe iste skupine. Ker je obstoj protikonkurenčnega ravnanja ugotovljen le za prodajo neodvisnim strankam, Komisiji ni mogoče očitati, da pri izračunu globe ni upoštevala interne prodaje vertikalno povezanih udeleženk omejevalnega sporazuma. Poleg tega ji ni mogoče očitati, da ni obrazložila izključitve navedene prodaje iz izračuna globe.

105    Poleg tega, kot je trdila Komisija, ni bilo dokazano, da bi vertikalno povezane udeleženke omejevalnega sporazuma, ki so zadevne proizvode dobavljale oddelkom istega podjetja ali družbam, ki so bile del iste skupine podjetij, zaradi zvišanja dodeljenih cen imele posredni dobiček niti da bi se zvišanje cen na nabavnem trgu odražalo v konkurenčni prednosti na prodajnem trgu predelanega ravnega stekla.

106    Nazadnje, kar zadeva trditev, da je Komisija s tem, da pri izračunu globe ni upoštevala interne prodaje, kršila načelo prepovedi diskriminacije, je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso načelo enakega obravnavanja oziroma prepovedi diskriminacije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če je taka obravnava objektivno utemeljena (glej sodbo Splošnega sodišča z dne 14. maja 1998 v zadevi BPB de Eendracht proti Komisiji, T‑311/94, Recueil, str. II‑1129, točka 309 in navedena sodna praksa). Ker je Komisija v obravnavani zadevi menila, da so se protikonkurenčna ravnanja nanašala le na ceno ravnega stekla, zaračunano neodvisnim strankam, je zaradi izključitve interne prodaje iz izračuna globe v primeru vertikalno povezanih udeleženk omejevalnega sporazuma samo različno obravnavala objektivno različne položaje. Komisiji zato ni mogoče očitati, da je kršila načelo prepovedi diskriminacije.

107    Ta tožbeni razlog je zato treba v celoti zavrniti.

 Tretji tožbeni razlog: napačna presoja glede na zelo omejeno in pasivno vlogo tožečih strank pri kršitvi in kršitev načela prepovedi diskriminacije

108    Tožeči stranki menita, da Komisija ni upoštevala pasivne in zelo omejene vloge, ki sta jo imeli pri kršitvi v primerjavi z vlogo preostalih treh udeleženk omejevalnega sporazuma, ki so v sporazumu sodelovale več kot 20 let. Udeležba tožečih strank naj bi bila omejena na sestanek, ki ni bil skriven, na njem sprejeti sporazumi pa so se nanašali le na nekatere države in se nikoli niso izvrševali. Prav tako zapiski M. B. v zvezi s sestankom 11. februarja 2005 ne omogočajo ugotovitve, da je M. F. privolil v sodelovanje ali v vodenje dviga cen. V teh okoliščinah bi morala Komisija pri določanju globe upoštevati pasivno vlogo, ki sta jo tožeči stranki imeli pri omejevalnem sporazumu.

109    V skladu s sodno prakso je treba, če je kršitev storilo več podjetij, pri določanju zneska glob preučiti težo sodelovanja vsakega od njih (sodba Sodišča z dne 16. decembra 1975 v združenih zadevah Suiker Unie in drugi proti Komisiji, od 40/73 do 48/73, 50/73, od 54/73 do 56/73, 111/73, 113/73 in 114/73, Recueil, str. 1663, točka 623; zgoraj v točki 33 navedena sodba Aalborg Portland in drugi proti Komisiji, točka 92, in sodba Splošnega sodišča z dne 13. septembra 2010 v zadevi Trioplast Industrier proti Komisiji, T‑40/06, ZOdl., str. II‑4893, točka 105), kar pomeni zlasti ugotovitev njihovih vlog pri kršitvi v obdobju sodelovanja pri njej (zgoraj v točki 32 navedena sodba Komisija proti Anic Partecipazioni, točka 150, in sodba Splošnega sodišča z dne 17. decembra 1991 v zadevi Enichem Anic proti Komisiji, T‑6/89, Recueil, str. II‑1623, točka 264).

110    V skladu s členom 29, tretja alinea, smernic o načinu določanja glob pasivna vloga podjetja pri izvajanju kršitve tako pomeni olajševalno okoliščino. Člen 29 določa, da se taka okoliščina upošteva le, „kadar zadevno podjetje dokaže, da je njegova udeležba pri kršitvi bistveno omejena, ter posledično prikaže, da je bilo v obdobju, ko je bilo podjetje udeleženo pri sporazumih, ki pomenijo kršitev, njegovo ravnanje na trgu konkurenčno in se je podjetje tako dejansko izognilo izvajanju teh sporazumov“. Poleg tega se v skladu z navedenim členom 29 „samo dejstvo, da je bilo podjetje udeleženo pri kršitvi za krajše obdobje od drugih podjetij, […] ne bo štelo kot olajševalna okoliščina, saj se ta okoliščina upošteva že v osnovnem znesku“.

111    V skladu s sodno prakso je med elementi, ki kažejo na pasivno vlogo podjetja v okviru omejevalnega sporazuma, mogoče upoštevati njegovo v primerjavi z običajnimi udeleženci omejevalnega sporazuma znatno manj redno udeležbo na srečanjih, pozen vstop na trg, ki je predmet kršitve, neodvisno od trajanja njegovega sodelovanja pri tej kršitvi, pa tudi obstoj izrecnih izjav, ki so jih o tem dali predstavniki tretjih podjetij, ki so bila udeležena pri kršitvi (zgoraj v točki 106 navedena sodba BPB de Eendracht proti Komisiji, točka 343, in sodba Splošnega sodišča z dne 9. julija 2003 v zadevi Cheil Jedang proti Komisiji, T‑220/00, Recueil, str. II‑2473, točka 168). V zvezi s tem okoliščina, da se je podjetje najmanj redno udeleževalo sestankov omejevalnega sporazuma ali da je samo sprejemalo podatke, ki jih je konkurent enostransko sporočil, ne da bi izrazilo pridržek ali nasprotovanje, ne more vplivati na ugotovitev pasivne vloge tega podjetja v okviru omejevalnega sporazuma (zgoraj v točki 45 navedena sodba Ciments, točka 1849).

112    Najprej, v obravnavani zadevi je iz točke 79 zgoraj razvidno, da sta tožeči stranki pri omejevalnem sporazumu sodelovali od 20. aprila 2004. Tako je treba opozoriti, da sta tožeči stranki na sestanku 20. aprila 2004 in v telefonskem pogovoru 15. junija 2004 svoje konkurente obvestili o svojih prihodnjih ravnanjih na trgu, od družbe Pilkington pa prejeli, ne da bi temu kakor koli nasprotovali, podatke v zvezi s sporazumi o nameravanih zvišanjih cen preostalih treh udeleženk omejevalnega sporazuma. Tožeči stranki sta prisostvovali na sestankih omejevalnega sporazuma 2. decembra 2004 in 11. februarja 2005, ne da bi se izrecno distancirali od protikonkurenčnih razprav na teh sestankih. Dalje, iz točke 79 zgoraj in izpodbijane odločbe je prav tako razvidno, da sta tožeči stranki organizirali sestanek 2. decembra 2004 (točka 502 obrazložitve izpodbijane odločbe). Nazadnje, iz točk 70 in 72 zgoraj in izpodbijane odločbe je razvidno, da sta se tožeči stranki na sestankih 2. decembra 2004 in 11. februarja 2005 strinjali, da bosta zvišali cene v nekaterih regijah, in da sta sodelovali pri izmenjavi občutljivih podatkov (točka 502 obrazložitve izpodbijane odločbe). Njunega sodelovanja pri omejevalnem sporazumu zato ni mogoče opredeliti za pasivnega.

113    Okoliščina, da tožeči stranki nista izvajali nekaterih sporazumov, sprejetih na sestankih pred 2. decembrom 2004 in na sestanku 11. februarja 2005, ne zadostuje za ugotovitev, da sta na trgu ravnali konkurenčno. Izmenjava občutljivih podatkov na sestanku 2. decembra 2004 in telefonski pogovor 15. junija 2004 namreč omogočata nasprotno ugotovitev. Tako je bilo ugotovljeno, da čeprav tožeči stranki sprva nista spoštovali nekaterih sporazumov o zvišanjih cen, med drugim tistega, ki se nanaša na baltske države, pa sta izvajali druge sporazume in s preostalimi tremi udeleženkami omejevalnega sporazuma aktivno sodelovali, med drugim tako, da sta jim posredovali bistvene podatke za sprejetje in vzpostavitev sporazumov o cenah (glej točke 57, 59, 63 in 65 zgoraj). Poleg tega to, da se sporazumi, sprejeti na sestanku 11. februarja 2005, niso izvajali, ni posledica konkurenčnega ravnanja tožečih strank, ampak verjetneje uvedbe preiskav, ki jih je opravila Komisija (točka 296 obrazložitve izpodbijane odločbe).

114    Poleg tega tožeči stranki – kar zadeva izračun glob, naloženih preostalim trem udeleženkam omejevalnega sporazuma – Komisiji očitata, da ni upoštevala njihove večkratne ponovitve ravnanj in da njihove globe ni zvišala, da bi zagotovila njen odvračalni učinek, medtem ko naj bi bil promet nekaterih od njih bistveno višji od njunega. Komisija naj bi zato s tem, da je različne položaje obravnavala enako, kršila načelo prepovedi diskriminacije.

115    Najprej je treba opozoriti, da ima Komisija pri določanju glob široko diskrecijsko pravico (sodba Sodišča z dne 16. novembra 2000 v zadevi Mo och Domsjö proti Komisiji, C‑283/98 P, Recueil, str. I‑9855, točka 47; sodbi Splošnega sodišča z dne 5. decembra 2006 v zadevi Westfalen Gassen Nederland proti Komisiji, T‑303/02, ZOdl., str. II‑4567, točka 151, in zgoraj v točki 109 navedena sodba Trioplast Industrier proti Komisiji, točka 141).

116    Poleg tega, kakor je bilo opozorjeno zgoraj v točki 106, gre za kršitev načela prepovedi diskriminacije takrat, ko se isto pravilo uporabi za različne položaje. Pojasniti je treba, da Komisija v obravnavani zadevi v zvezi s tožečima strankama ni uporabila niti obteževalne okoliščine, ki je ponovitev, niti množitelja zaradi odvračalnega učinka globe.

117    V zvezi z odvračalnim učinkom glob je treba opozoriti, da je to eden od vidikov, ki se upoštevajo pri izračunu globe. V skladu z ustaljeno sodno prakso (sodba Sodišča z dne 7. junija 1983 v združenih zadevah Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, od 100/80 do 103/80, Recueil, str. 1825, točki 105 in 106) naj bi se namreč z globami, naloženimi zaradi kršitev člena 81 ES in določenimi v členu 23(2) Uredbe št. 1/2003, kaznovala protipravna ravnanja zadevnih podjetij ter odvrnila tako zadevna podjetja kot tudi drugi gospodarski subjekti od prihodnjih kršitev pravil konkurenčnega prava Evropske unije. Tako lahko Komisija pri izračunu zneska globe med drugim upošteva velikost in ekonomsko moč zadevnega podjetja (zgoraj navedena sodba Musique Diffusion française in drugi proti Komisiji, točke od 119 do 121). Vendar Komisija pri določanju zneska glob glede na težo in trajanje zadevne kršitve, kadar se globe naložijo več podjetjem, vpletenim v isto kršitev, ni dolžna zagotoviti, da končni zneski glob zadevnih podjetij, ki jih določi z izračunom, izražajo vse razlike med njimi glede njihovega celotnega ali upoštevnega prometa (sodba Sodišča z dne 28. junija 2005 v združenih zadevah Dansk Rørindustri in drugi proti Komisiji, C‑189/02 P, C‑202/02 P, od C‑205/02 P do C‑208/02 P in C‑213/02 P, ZOdl., str. I‑5425, točka 312).

118    V obravnavani zadevi pa je iz izpodbijane odločbe razvidno, da se je pri izračunu globe za družbo Saint-Gobain iz naslova odvračalnega učinka globe zanjo uporabil množitelj zaradi njene „širše prisotnosti v sektorju stekla“ in „njenega prometa, ki je v absolutnem smislu bistveno večji od prometa drugih“ (točka 519 obrazložitve).

119    Kar zadeva druga podjetja, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu, je treba ugotoviti, da se množitelj zanje ni uporabil. Tožeči stranki pa sta navedli le, da je bil promet družbe Glaverbel trikrat večji od njunega, prometa družbe Pilkington pa nista navedli. Ob upoštevanju sodne prakse, na katero se opozarja zgoraj v točki 117, sama ta okoliščina, tudi če bi bila dokazana, ne zadostuje za ugotovitev, da bi morala Komisija uporabiti množitelj iz naslova odvračalnega učinka globe.

120    Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je Komisija razlike v položajih podjetij, ki so sodelovala pri omejevalnem sporazumu, upoštevala tako, da je določila morebitni množitelj, ki naj bi zagotovil odvračalni učinek glob.

121    Kar zadeva trditev v zvezi z neobstojem zvišanja globe, naložene družbama Saint-Gobain in Glaverbel, zaradi ponovitvenega ravnanja, in zlasti najdaljšega roka, po preteku katerega se ponovitveno ravnanje ne sme upoštevati, je treba poudariti, da takega roka ne določajo niti Uredba št. 1/2003 niti smernice o načinu določanja glob in da neobstoj takega roka ne krši načela pravne varnosti (sodba Sodišča z dne 17. junija 2010 v zadevi Lafarge proti Komisiji, C‑413/08 P, ZOdl., str. I‑5361, točki 66 in 67).

122    Vendar načelo sorazmernosti zahteva, da se čas, ki je pretekel od prejšnje kršitve pravil konkurence do zadevne kršitve, upošteva pri presoji težnje podjetja po kršenju teh pravil. V okviru sodnega nadzora nad akti Komisije na področju konkurenčnega prava je sodišče lahko pozvano, da preveri, ali je Komisija upoštevala navedeno načelo, ko je zaradi ponovljene kršitve povečala naloženo globo, in še posebej ali je bilo tako povečanje nujno predvsem glede na čas, ki je pretekel od prejšnje kršitve pravil konkurence do zadevne kršitve (zgoraj v točki 121 navedena sodba Lafarge proti Komisiji, točka 70).

123    V obravnavani zadevi je, kot trdi Komisija, do začetka druge kršitve, ki sta jo storili ti dve podjetji, preteklo več kot petnajst let, in – v nasprotju s tem, kar navajata tožeči stranki – ni bil dokazan obstoj kontinuitete med prvo in drugo kršitvijo. To obdobje ne omogoča potrditve težnje teh podjetij po kršenju pravil konkurence. Zato je treba navesti, da Komisija s tem, da je presodila, da je bilo obdobje, ki je preteklo med dvema kršitvama, dovolj dolgo, da se izključi povečanje globe, naložene družbama Saint-Gobain in Glaverbel iz naslova ponovitve, ni kršila načela prepovedi diskriminacije.

124    Glede na vse zgoraj navedeno je treba ta tožbeni razlog zavrniti, s tem pa tudi vse predloge tožečih strank, ki se nanašajo na zmanjšanje zneska globe.

 Dopustnost sklicevanj Komisije na odgovor družbe Pilkington na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah

125    Tožeči stranki sta na obravnavi podali ugovor nedopustnosti v zvezi s sklicevanji Komisije – v odgovoru na tožbo in v odgovoru z dne 23. januarja 2012 na pisna vprašanja Splošnega sodišča – na odgovor družbe Pilkington na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah, ker med upravnim postopkom nista imeli dostopa do tega dokumenta in torej nista poznali njegove vsebine. Pojasnili sta, da Komisija navedenega odgovora ne more uporabiti kot obremenilnega dokumenta, ne da bi pri tem kršila njuno pravico do obrambe.

126    Komisija je navedla, da ti elementi ne vsebujejo obremenilnih elementov zoper tožeči stranki in da za rešitev spora niso potrebni.

127    V zvezi s tem je treba navesti, da je namreč iz vsega zgoraj navedenega razvidno, da sklicevanja Komisije na odgovor družbe Pilkington na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah v odgovoru na tožbo in v njenem odgovoru z dne 23. januarja 2012 na pisna vprašanja Splošnega sodišča niso potrebna za to, da Splošno sodišče reši spor. O ugovoru nedopustnosti, ki sta ga podali tožeči stranki, zato ni treba odločati.

 Stroški

128    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeči stranki s predlogi nista uspeli, se jima v skladu s predlogom Komisije naloži plačilo stroškov.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družbama Guardian Industries Corp. in Guardian Europe Sàrl se naloži plačilo stroškov.

Kanninen Wahl Soldevila Fragoso

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 27. septembra 2012.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanje

Postopek in predlogi strank

Pravo

Dopustnost nekaterih dokumentov in sklicevanj v zvezi z njimi

Dopustnost dopisa Komisije z dne 10. februarja 2012

Dopustnost sklicevanj na dokumente, ki niso bili predloženi Splošnemu sodišču

Predlogi, ki se nanašajo na razglasitev delne ničnosti izpodbijane odločbe

Prvi del tožbenega razloga: napačna presoja trajanja sodelovanja tožečih strank pri kršitvi

– Sestanek 20. aprila 2004

– Telefonski pogovor 15. junija 2004

– Sestanek 2. decembra 2004

Drugi del tožbenega razloga: napačna presoja geografske razsežnosti sporazumov

Predlogi za zmanjšanje zneska globe

Prvi tožbeni razlog: obveznost zmanjšanja zneska globe zaradi razglasitve delne ničnosti izpodbijane odločbe

Drugi tožbeni razlog: kršitev načela prepovedi diskriminacije in obveznosti obrazložitve v zvezi z izračunom globe

Tretji tožbeni razlog: napačna presoja glede na zelo omejeno in pasivno vlogo tožečih strank pri kršitvi in kršitev načela prepovedi diskriminacije

Dopustnost sklicevanj Komisije na odgovor družbe Pilkington na obvestilo o ugotovitvah o možnih kršitvah

Stroški

* Jezik postopka: angleščina.