Language of document : ECLI:EU:T:2011:391

SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (prvi senat)

z dne 15. julija 2011(*)

„Znamka Skupnosti – Postopek z ugovorom – Prijava besedne znamke Skupnosti GOOD LIFE – Prejšnja nacionalna besedna znamka GOOD LIFE – Resna in dejanska uporaba prejšnje znamke – Dolžnost skrbnega ravnanja – Člen 74(1) Uredbe (ES) št. 40/94 (postal člen 76(1) Uredbe (ES) št. 207/2009)“

V zadevi T‑108/08,

Zino Davidoff SA s sedežem v Fribourgu (Švica), ki jo zastopata H. Kunz-Hallstein in R. Kunz-Hallstein, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopata R. Pethke in J. Laporta Insa, zastopnika,

tožena stranka,

druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je

I. Kleinakis kai SIA OE s sedežem v Atenah (Grčija), ki jo zastopa K. Siotou, odvetnik,

zaradi tožbe zoper odločbo drugega odbora za pritožbe UUNT z dne 30. novembra 2007 (zadeva R 298/2007-2) v zvezi s postopkom z ugovorom med I. Kleinakis kai SIA OE in Zino Davidoff SA,

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat),

v sestavi J. Azizi (poročevalec), predsednik, E. Cremona, sodnica, in S. Frimodt Nielsen, sodnik,

sodna tajnica: S. Spyropoulos, administratorka,

na podlagi tožbe, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 27. februarja 2008,

na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je UUNT vložil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 10. junija 2008,

na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je intervenientka vložila v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 30. maja 2008,

na podlagi replike, vložene v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 12. novembra 2008,

na podlagi duplike, ki jo je UUNT vložil v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 15. januarja 2009,

na podlagi obravnave z dne 2. marca 2011,

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Tožeča stranka, družba Zino Davidoff SA, je 14. junija 2000 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) vložila zahtevo za registracijo znamke Skupnosti na podlagi Uredbe (ES) št. 40/94 z dne 20. decembra 1993 o znamki Skupnosti (UL 1994, L 11, str. 1), kakor je bila spremenjena (nadomeščena z Uredbo (ES) št. 207/2009 z dne 26. februarja 2009 o blagovni znamki Skupnosti (UL L 78, str. 1)).

2        Znamka, katere registracija je bila zahtevana, je besedni znak GOOD LIFE.

3        Proizvodi, za katere je bila zahtevana registracija, spadajo v razred 3 v smislu Nicejskega aranžmaja o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk z dne 15. junija 1957, kakor je bil revidiran in spremenjen.

4        Prijava znamke Skupnosti je bila objavljena v Biltenu znamk Skupnosti št. 27/2001 z dne 26. marca 2001.

5        Intervenientka, družba I. Kleinakis kai SIA OE, je 15. junija 2001 na podlagi člena 42 Uredbe št. 40/94 (postal člen 41 Uredbe št. 207/2009) vložila ugovor zoper registracijo prijavljene znamke, pri čemer se je sklicevala na verjetnost zmede v smislu člena 8(1)(b) Uredbe št. 40/94 (postal člen 8(1)(b) Uredbe št. 207/2009).

6        Ugovor je temeljil na prejšnji grški besedni znamki GOOD LIFE, registrirani pod številko 102703 za proizvode iz razredov 3 in 5, ki ustrezajo temu opisu: „Parfumerijski izdelki, kozmetična sredstva, in sicer dišeči izdelki in sredstva za osveževanje zraka“.

7        Tožeča stranka je 3. junija 2005 zahtevala dokaz o resni in dejanski uporabi prejšnje znamke v Grčiji.

8        Intervenientka je, da bi dokazala resno in dejansko uporabo prejšnje znamke v Grčiji, 3. oktobra 2005 predložila te dokumente:

–        zahtevo tožeče stranke za ugotovitev ničnosti prejšnje znamke, ki je temeljila na neuporabi te znamke, in odločbo št. 2910/2002 grškega upravnega odbora za znamke z dne 8. aprila 2002 (v nadaljevanju: grška odločba), s katero je bila ta zahteva za ugotovitev ničnosti zavrnjena;

–        deset računov, datiranih v obdobju od 17. maja 2000 do 27. septembra 2005;

–        17 kopij fotografij, ki prikazujejo notranjost in zunanjost maloprodajnih mest, ki so domnevni odjemalci intervenientke;

–        optično zajete fotografije treh proizvodov z znamko GOOD LIFE.

9        Oddelek za ugovore je 20. decembra 2006 ugovor v celoti zavrnil. Resna in dejanska uporaba prejšnje znamke naj ne bi bila dokazana. Dokumenti, na katerih je temeljila grška odločba, naj ne bi bili niti navedeni niti predloženi. Poleg tega naj bi se zgolj dva od dokumentov, predloženih kot dokaz resne in dejanske uporabe, nanašala na referenčno obdobje, obseg prodaje pa naj ne bi zadostoval za ugotovitev, da je uporaba te znamke resna in dejanska.

10      Intervenientka je 16. februarja 2007 na podlagi členov od 57 do 62 Uredbe št. 40/94 (postali členi od 58 do 64 Uredbe št. 207/2009) zoper odločbo oddelka za ugovore pri UUNT vložila pritožbo.

11      Drugi odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 30. novembra 2007 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) pritožbi ugodil, razveljavil odločbo oddelka za ugovore ter mu vrnil zadevo v nadaljnjo obravnavo. Po mnenju odbora za pritožbe je grška odločba o ugotovitvi resne in dejanske uporabe prejšnje znamke v Grčiji „za to zadevo vsekakor pomembna“ (točki 19 in 20 izpodbijane odločbe). Poleg tega so bili za dokaz resne in dejanske uporabe predloženi dva računa in ena kopija fotografije prodajnega mesta. Računa z dne 17. maja 2000 in z dne 8. januarja 2001 naj bi dokazovala prodajo 19.287 in 782 izdelkov s prejšnjo znamko (točka 22 izpodbijane odločbe). Čeprav dokazi niso številni, naj bi zadostovali za izkaz resne in dejanske uporabe prejšnje znamke v Grčiji (točka 24 izpodbijane odločbe). Medtem ko nobeden od dokazov sam zase ne bi mogel zadoščati za dokaz resne in dejanske uporabe te znamke, pa naj bi dokazi, ki jih je predložila intervenientka – ob upoštevanju zlasti pomembnosti grške odločbe – skupaj zadoščali za ugotovitev, da se je prejšnja znamka za proizvode, za katere je bila registrirana, v smislu člena 43(3) Uredbe št. 40/94 (postal člen 42(3) Uredbe št. 207/2009) uporablja resno in dejansko (točka 26 izpodbijane odločbe).

 Predlogi strank

12      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razveljavi;

–        UUNT ali intervenientki naloži plačilo stroškov.

13      UUNT Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        drugi in četrti tožbeni razlog razglasi za nedopustna;

–        tožbo v preostalem zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

14      Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo zavrne;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

15      V utemeljitev tožbe tožeča stranka navaja pet tožbenih razlogov, in sicer, prvič, kršitev načela zakonitosti, ker naj bi bila upoštevana grška odločba, drugič, kršitev člena 43(2) Uredbe št. 40/94 (postal člen 42(2) Uredbe št. 207/2009) in napačno ugotovitev dejanskega stanja, tretjič, kršitev pravila 22(2) in (3) Uredbe Komisije (ES) št. 2868/95 z dne 13. decembra 1995 za izvedbo Uredbe Sveta (ES) št. 40/94 o znamki Skupnosti (UL L 303, str. 1), četrtič, kršitev člena 74(1) Uredbe št. 40/94 (postal člen 76(1) Uredbe št. 207/2009) in napačno ugotovitev dejanskega stanja ter, petič, kršitev drugega stavka člena 73 Uredbe št. 40/94 (postal drugi stavek člena 75 Uredbe št. 207/2009).

16      Odbor za pritožbe je v izpodbijani odločbi ugotovil resno in dejansko uporabo prejšnje znamke, pri čemer se je oprl na grško odločbo ter na računa z dne 17. maja 2000 in z dne 8. januarja 2001.

17      Tožeča stranka trdi, da je odbor za pritožbe tako kršil načelo zakonitosti, člene 43(2), 73 in 74 Uredbe št. 40/94 ter pravilo 22(2) in (3) Uredbe št. 2868/95.

18      UUNT in intervenientka trdita, da je odbor za pritožbe pravilno ugotovil resno in dejansko uporabo prejšnje znamke. Predloženi dokazi naj bi zadoščali za ugotovitev, da se je prejšnja znamka v referenčnem obdobju v Grčiji resno in dejansko uporabljala. Račun z dne 17. maja 2000 naj bi se nanašal na 19.287 izdelkov, račun z dne 8. januarja 2001 pa na 782 izdelkov. Toda UUNT v dupliki priznava, da je bil prevod slab in da je torej odbor za pritožbe napačno razlagal ta računa, ki izkazujeta manjšo količino prodanih izdelkov od tiste, ki jo je sprva ugotovil oddelek za ugovore in jo nato povzel odbor za pritožbe. Vendar sta po mnenju UUNT ta računa pri celoviti presoji dokazov o resni in dejanski uporabi, med katerimi naj bi bila grška odločba glavni dokaz, na podlagi katerega je odbor za pritožbe menil, da se je prejšnja znamka uporabljala resno in dejansko, zanemarljiva.

19      Člen 74(1) Uredbe št. 40/94 določa, da „[UUNT] preveri dejstva po uradni dolžnosti; vendar pa je […] v postopku v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije pri tem preizkusu omejen na zahtevani ukrep in na dejstva, dokaze in navedbe, ki so jih podale stranke“. Ta določba izraža dolžnost skrbnega ravnanja, v skladu s katero mora pristojna institucija skrbno in nepristransko preveriti vse dejanske in pravne okoliščine, ki so pomembne za obravnavano zadevo (glej v tem smislu sodbi Sodišča z dne 21. novembra 1991 v zadevi Technische Universität München, C-269/90, Recueil, str. I-5469, točka 14, in z dne 6. novembra 2008 v zadevi Nizozemska proti Komisiji, C-405/07 P, ZOdl., str. I‑8301, točka 56; sodbo Splošnega sodišča z dne 18. septembra 1995 v zadevi Nölle proti Svetu in Komisiji, T-167/94, Recueil, str. II-2589, točka 73, in sklep Splošnega sodišča z dne 14. decembra 2005 v zadevi Arizona Chemical in drugi proti Komisiji, T-369/03, ZOdl., str. II-5839, točka 85).

20      Enako morajo UUNT in njegovi odbori za pritožbe v okviru preučitve vprašanja, ali je bila resna in dejanska uporaba prejšnje znamke zadosti dokazana, skrbno in nepristransko preučiti vse dokaze, ki jih predložijo stranke.

21      V tej zadevi izpodbijana odločba odbora za pritožbe temelji na grški odločbi, ker naj bi bila ta „za to zadevo pomembna“, ter na računih z dne 17. maja 2000 in z dne 8. januarja 2001. Odbor za pritožbe je menil, da čeprav nobeden od teh dokazov sam zase ne bi zadoščal za dokaz resne in dejanske uporabe prejšnje znamke, pa vsi dokazi skupaj zadoščajo za to (točka 26 izpodbijane odločbe).

22      Glede tega je najprej treba ugotoviti, da odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi navaja le, da „meni, da je [grška] odločba za to zadevo vsekakor pomembna“, ob tem pa priznava, da v tej odločbi ni nobenih navedb o naravi dokazov, ki so bili predloženi v upravnem postopku pred sprejetjem te odločbe.

23      Kadar se UUNT – vključno z odbori za pritožbe – odloči, da se bo oprl na nacionalno odločbo kot na dokaz, kar načeloma lahko stori (glej v tem smislu sodbi Splošnega sodišča z dne 16. februarja 2000 v zadevi Procter & Gamble proti UUNT (Oblika mila), T-122/99, Recueil, str. II-265, točka 61, in z dne 19. septembra 2001 v zadevi Henkel proti UUNT (Okrogla rdeča in bela tableta), T-337/99, Recueil, str. II-2597, točka 58), mora v skladu z načeli, navedenimi zgoraj v točkah 19 in 20, z vso zahtevano skrbnostjo in vestnostjo preveriti, ali ta dokaz izkazuje resno in dejansko uporabo prejšnje znamke.

24      V tej zadevi bi vesten preizkus grške odločbe pokazal, da se ta le površno sklicuje na predložene dokumente strank in njihove trditve v postopku, v katerem je bila odločba sprejeta. Poleg tega ti dokumenti niso bili vloženi v spis pri UUNT in zato odbor za pritožbe ni imel dostopa do njih. Med dokazi, ki jih je intervenientka predložila med postopkom pred UUNT, namreč ni bilo nobenega dokumenta iz spisa v postopku pred grškim organom. V teh okoliščinah odbor za pritožbe ni mogel razumeti razlogovanja – vključno s presojo dokazov – niti opredeliti dokazov, na podlagi katerih je bila sprejeta grška odločba o ugotovitvi resne in dejanske uporabe prejšnje znamke.

25      Odbor za pritožbe ni mogel prevzeti ugotovitve grških organov kot dokaz resne in dejanske uporabe prejšnje znamke, ne da bi podrobneje preučil, ali grška odločba temelji na prepričljivih dokazih, pri čemer bi morala te dokaze predložiti intervenientka. Zato je odbor za pritožbe kršil člen 74(1) Uredbe št. 40/94 in dolžnost skrbnega ravnanja, ker je kljub neobstoju takih dokazov priznal dokazno vrednost grške odločbe za dokaz resne in dejanske uporabe prejšnje znamke.

26      V nadaljevanju je treba preveriti, ali je odbor za pritožbe vseeno lahko pravilno ugotovil, da obstaja dokaz o resni in dejanski uporabi prejšnje znamke, tako da se je oprl zlasti na računa z dne 17. maja 2000 in z dne 8. januarja 2001. Glede tega je treba ugotoviti, da je zaradi napačnega prevoda in napačne razlage odbor za pritožbe napačno sklepal, da ta računa dokazujeta prodajo 19.287 in 782 izdelkov. Kot je namreč med postopkom navedla tožeča stranka in kakor je priznal UUNT, vrstica, ki je bila prevedena kot izkaz „količine“, dejansko izkazuje „skupno ceno“ v grških drahmah. Kakor je priznal UUNT, se je odbor za pritožbe zaradi nevestnosti pri prevajanju zato v izpodbijani odločbi zanesel na napačne številke.

27      Tako je iz pravilnega prevoda računa z dne 17. maja 2000 razvidno, da je bilo namesto 19.287 obračunanih eteričnih olj, krem in dišečih mil, prodanih le 30 eteričnih olj, ena krema in devet mil, kar skupaj znaša 40 izdelkov. Glede računa z dne 8. januarja 2001 pa je iz njegovega pravilnega prevoda razvidno, da je bilo prodanih zgolj 45 mil s prejšnjo znamko. Nasprotno, kot je med postopkom priznal UUNT, na 1500 dišečih vrečkah, ki so navedene na tem računu, ni omembe prejšnje znamke, zaradi česar te ne morejo biti dokaz o njeni uporabi. Število prodanih proizvodov je tako bistveno manjše od števila, ki ga je ugotovil odbor za pritožbe v izpodbijani odločbi. Zato je odbor za pritožbe pri presoji računov z dne 17. maja 2000 in z dne 8. januarja 2001 storil veliko napako.

28      Ker je imela grška odločba le omejeno dokazno vrednost, je bila pravilna preučitev podatkov na računih odločilna za presojo resne in dejanske uporabe prejšnje znamke. Ker je preučitev teh dveh računov temeljila na napačnem prevodu, napačna ugotovitev dejanskega stanja zaradi nezadostne skrbnosti vpliva na celotno izpodbijano odločbo. Zato je odbor za pritožbe med upravnim postopkom, v katerem je bila sprejeta izpodbijana odločba, kršil člen 74(1) Uredbe št. 40/94 in dolžnost skrbnega ravnanja, ker ni skrbno in nepristransko preučil vseh upoštevnih dokazov v tej zadevi. Ni izključeno, da bi pravilna preučitev teh dokazov glede na okoliščine primera odbor za pritožbe lahko pripeljala do drugačne presoje glede dokazanosti resne in dejanske uporabe prejšnje znamke.

29      Zato je ta postopkovna napaka razlog za razveljavitev izpodbijane odločbe. Tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 74 Uredbe št. 40/94, je treba sprejeti.

30      Zato je treba izpodbijano odločbo razveljaviti, ne da bi bilo treba preučiti druge tožbene razloge.

 Stroški

31      V skladu s členom 87(2) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. UUNT ni uspel, zato se mu v skladu s predlogi tožeče stranke poleg plačila lastnih stroškov naloži plačilo stroškov, ki jih je priglasila tožeča stranka.

32      V skladu s členom 87(4), tretji pododstavek, Poslovnika intervenientka nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (prvi senat)

razsodilo:

1.      Odločba drugega odbora za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) z dne 30. novembra 2007 (zadeva R 298/2007-2) se razveljavi.

2.      UUNT nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila družba Zino Davidoff SA.

3.      Družba I. Kleinakis kai SIA OE nosi svoje stroške.

Azizi

Cremona

Frimodt Nielsen

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 15. julija 2011.

Podpisi


*Jezik postopka: angleščina.