Začasna izdaja
SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE
LAILE MEDINA,
predstavljeni 16. maja 2024(1)
Zadeva C-697/22 P
Koiviston Auto Helsinki Oy, nekdanja Helsingin Bussiliikenne Oy,
proti
Evropski komisiji
„Pritožba – Državne pomoči – Avtobusni prevoz – Posojilo za opremo in investicijska posojila, ki jih je odobrilo mesto Helsinki – Sklep o razglasitvi pomoči za nezdružljivo z notranjim trgom in o odreditvi njenega vračila – Gospodarska kontinuiteta – Procesne pravice zainteresiranih strank – Člen 6(1) Uredbe (EU) 2015/1589 – Objava dopolnilnega ali popravljenega sklepa o začetku postopka – Bistvena kršitev postopka – Načelo sorazmernosti“
I. Uvod
1. Ti sklepni predlogi se nanašajo na pritožbo, ki jo je vložila družba Koiviston Auto Helsinki Oy, nekdanja Helsingin Bussiliikenne Oy, za razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 14. septembra 2022, Helsingin Bussiliikenne/Komisija(2). Splošno sodišče je s to sodbo zavrnilo tožbo za razglasitev ničnosti Sklepa Komisije (EU) 2020/1814 z dne 28. junija 2019 o državni pomoči, ki jo je Finska izvedla za pritožnico(3).
2. Evropska komisija je v sklepu pritožnico opredelila kot dejansko upravičenko do pomoči zaradi njene gospodarske kontinuitete s prvotno prejemnico te pomoči. Ker pa je bil prenos poslovanja na pritožnico, ki je utemeljeval takšno kontinuiteto, opravljen po začetku formalnega postopka preiskave, ji Komisija med tem postopkom ni dala možnosti, da predloži pripombe.
3. Splošno sodišče je ugotovilo, da tudi če Komisija ni upoštevala pravice pritožnice do vključitve v formalni postopek preiskave, kot se to zahteva s členom 108(2) PDEU in členom 6(1) Uredbe (EU) 2015/1589(4), pritožnica ni dokazala, da bi lahko, če bi imela možnost predložiti pripombe, te pripombe spremenile presojo Komisije glede gospodarske kontinuitete upravičenk do zadevne pomoči. V teh okoliščinah ne bi bilo treba razglasiti ničnost spornega sklepa.
4. Ta pritožba je za Sodišče nova priložnost, da razloži navedbo „relevantna dejanska in pravna vprašanja“ iz člena 6(1) Uredbe 2015/1589 in pojasni pravne posledice, ki jih je treba izpeljati iz dejstva, da dejanski upravičenec do nezakonite pomoči ni imel možnosti, da med formalnim postopkom preiskave predloži pripombe, zlasti kadar je zadevno poslovanje preneseno na novega lastnika po izteku roka, ki ga je Komisija določila za poziv zainteresiranim strankam.
II. Pravni okvir
5. Člen 1 Uredbe 2015/1589, naslovljen „Opredelitve“, določa:
„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:
[…]
(h) ‚zainteresirana stranka‘ pomeni katero koli državo članico in katero koli osebo, podjetje ali združenje podjetij, na katerih interese bi lahko dodelitev pomoči vplivala, predvsem upravičenca pomoči, konkurenčna podjetja in poklicna združenja.“
6. Člen 6 Uredbe 2015/1589, naslovljen „Formalni postopek preiskave“, določa:
„1. Sklep o začetku formalnega postopka preiskave vsebuje povzetek releva[n]tnih dejanskih in pravnih vprašanj, vključuje predhodno oceno Komisije o značaju pomoči predlaganega ukrepa in izpostavi dvome o njegovi združljivosti z notranjim trgom. Od zadevne države članice in drugih zainteresiranih strank zahteva, da pošljejo pripombe v predpisanem roku, ki navadno ni daljši od enega meseca. V ustrezno upravičenih primerih lahko Komisija predpisano obdobje podaljša.
[…]“
III. Dejansko stanje
7. Dejansko stanje spora je bilo predstavljeno v točkah od 2 do 9 izpodbijane sodbe in ga je mogoče povzeti tako.
8. Družbo Helsingin Bussiliikenne (v nadaljevanju: nekdanja družba HelB)(5) je 1. januarja 2005 ustanovila družba Suomen Turistiauto Oy, zasebno prevozno podjetje v lasti Helsingin kaupunki (mesto Helsinki, Finska), potem ko je ta prevzela sredstva in obveznosti družbe HKL-Bussiliikenne Oy, ki je nastala iz oddelka mesta Helsinki za opravljanje prevoznih storitev. Nekdanja družba HelB je upravljala avtobusne linije na območju Helsinkov (Finska) ter ponujala čarterske prevoze in storitve najema avtobusov. Družba je bila v 100-odstotni lasti mesta Helsinki.
9. Mesto Helsinki je v obdobju 2002–2012 sprejelo različne ukrepe v korist družbe HKL-Bussiliikenne in nekdanje družbe HelB (v nadaljevanju: sporni ukrepi). Tako je bilo, prvič, leta 2002 družbi HKL-Bussiliikenne odobreno posojilo za opremo v višini 14,5 milijona EUR, da je lahko financirala nakup opreme za avtobusni prevoz. To posojilo je 1. januarja 2005 prevzela nekdanja družba HelB. Drugič, mesto Helsinki je zadnjenavedenemu podjetju ob njegovi ustanovitvi odobrilo investicijsko posojilo v skupnem znesku 15.893.700,37 EUR za refinanciranje nekaterih obveznosti družb HKL-Bussiliikenne in Suomen Turistiauto. Tretjič, mesto Helsinki je 31. januarja 2011 in 23. maja 2012 nekdanji družbi HelB odobrilo dve novi investicijski posojili v višini 5,8 milijona EUR oziroma 8 milijonov EUR.
10. Podjetji za javni prevoz Nobina Sverige AB in Nobina Finland Oy sta 31. oktobra 2011 pri Komisiji vložili pritožbo, h kateri se je 15. novembra 2011 pridružila še njuna matična družba Nobina AB. V tej pritožbi sta trdili, da je Republika Finska nekdanji družbi HelB dodelila nezakonito pomoč. Komisija je 22. novembra 2011 to pritožbo posredovala Republiki Finski.
11. Komisija je s Sklepom C(2015) 80 final z dne 16. januarja 2015(6) začela formalni postopek preiskave, določen v členu 108(2) PDEU, med drugim v zvezi s spornimi ukrepi. Ta sklep je bil 10. aprila 2015 objavljen v Uradnem listu Evropske unije, zainteresirane stranke pa so bile pozvane, naj v enem mesecu od te objave predložijo pripombe.
12. Poleg tega je mesto Helsinki 24. junija 2015, to je med postopkom, Komisijo obvestilo, da se nekdanja družba HelB prodaja. Republika Finska je 5. novembra 2015 Komisiji posredovala osnutek prodajne pogodbe s pritožnico.
13. Nekdanja družba HelB je bila 14. decembra 2015 prodana pritožnici, nekdanji družbi Viikin Linja Oy. V skladu z določili prodajne pogodbe se je preimenovala v Helsingin Bussiliikenne Oy (v nadaljevanju: nova družba HelB). Dokumentacija o prodaji je vključevala klavzulo o plačilu polne odškodnine kupcu nekdanje družbe HelB v primeru zahtevka za vračilo državne pomoči (v nadaljevanju: odškodninska klavzula), del prodajne cene pa je bil položen na račun za hrambo, ki je bil blokiran do sprejetja dokončne odločitve o državni pomoči ali najpozneje do 31. decembra 2022.
14. Prenos na družbo Viikin Linja se je nanašal na celotno poslovanje nekdanje družbe HelB. Nekdanja družba HelB ni več ohranila nobenih sredstev, razen zneskov, ki so bili ali naj bi še bili nakazani na blokirani račun za hrambo. Obveznosti na podlagi spornih ukrepov niso bile prenesene na novo družbo HelB. Mesto Helsinki je po prodaji nekdanje družbe HelB to družbo oprostilo vračila preostalega zneska posojila za opremo iz leta 2002. Poleg tega je mesto Helsinki 11. decembra 2015 investicijska posojila iz let 2005, 2011 in 2012, ki še niso bila vrnjena, pretvorilo v lastniški kapital nekdanje družbe HelB.
15. Komisija je 28. junija 2019 sprejela sporni sklep, ne da bi pritožnico pozvala k predložitvi pripomb. Izrek spornega sklepa se glasi:
„Člen 1
Državna pomoč v višini 54.231.850 EUR, ki jo je [Republika] Finska v okviru [spornih] ukrepov […] v nasprotju s členom 108(3) [PDEU] nezakonito odobrila v korist družb[e] Helsingin Bussiliikenne Oy, ni združljiva z notranjim trgom.
Člen 2
1. [Republika] Finska od upravičenca izterja pomoč iz člena 1.
2. Glede na gospodarsko kontinuiteto med nekdanjo družbo HelB (zdaj Helsingin kaupungin Linja-autotoiminta Oy) in novo družbo HelB (polno ime Helsingin Bussiliikenne Oy, nekdanja družba Viikin Linja Oy) se obveznost vračila pomoči razširi na novo družbo HelB (polno ime Helsingin Bussiliikenne Oy).
3. Znesku, ki ga je treba vrniti, se prištejejo obresti za obdobje od datuma, ko je bil dan na voljo upravičenki, do datuma njegovega dejanskega vračila.
[…]
Člen 4
1. [Republika] Finska v dveh mesecih od datuma uradnega obvestila o tem sklepu Komisiji predloži naslednje informacije:
(a) skupni znesek (glavnica in obresti pri vračilu), ki ga mora upravičenka vrniti;
[…]“
IV. Postopek pred Splošnim sodiščem in izpodbijana sodba
16. Nova družba HelB, ki jo podpira Republika Finska, je Splošnemu sodišču predlagala razglasitev ničnosti spornega sklepa.
17. V utemeljitev tožbe je navedla pet tožbenih razlogov, od katerih se je prvi nanašal na bistveno kršitev postopka, ker je bil sporni sklep sprejet ob kršitvi njenih procesnih pravic, drugi na očitno napako Komisije pri presoji obstoja gospodarske kontinuitete med nekdanjo in novo družbo HelB, tretji na nezadostno obrazložitev spornega sklepa, četrti na kršitev načel varstva legitimnih pričakovanj in sorazmernosti ter peti na kršitev člena 107(1) PDEU.
18. Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo to tožbo v celoti zavrnilo.
19. Na prvem mestu, kar zadeva tožbeni razlog, ki se je nanašal na bistveno kršitev postopka, ki je predmet te pritožbe, je Splošno sodišče ugotovilo, prvič, da Komisiji ni bilo treba razširiti formalnega postopka preiskave z novim ali popravljenim sklepom o začetku postopka, kot je trdila pritožnica.(7)
20. Splošno sodišče je kljub temu menilo, drugič, da bi morala Komisija v skladu s sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 11. novembra 2021, Autostrada Wielkopolska/Komisija in Poljska(8), zaradi posebnih okoliščin obravnavane zadeve, ker je nameravala preučiti vprašanje gospodarske kontinuitete med poslovanjem nekdanje in poslovanjem nove družbe HelB, pritožnico kot dejansko prejemnico spornih ukrepov bolj vključiti v postopek. Splošno sodišče je ugotovilo, da je Komisija s tem, da pritožnici ni omogočila predložitve pripomb o vprašanju gospodarske kontinuitete, kršila pravico, zagotovljeno s členom 108(2) PDEU.(9)
21. Tretjič, Splošno sodišče je navedlo, da je treba, ker se ugotovljena neizpolnitev obveznosti ni nanašala na obveznosti Komisije na dan začetka formalnega postopka preiskave, temveč na obveznosti, ki jih je imela zaradi posebne okoliščine, ki je nastala med tem postopkom,(10) šteti, da je Komisija storila postopkovno nepravilnost in ne bistvene kršitve postopka.(11) Vendar po mnenju Splošnega sodišča pritožnica ni dokazala, kot se to zahteva s sodno prakso v tovrstnih zadevah, da bi, če bi ji bilo omogočeno, da predloži pripombe o vprašanju gospodarske kontinuitete, te lahko spremenile presojo Komisije v zvezi s tem.(12)
22. Na drugem mestu, kar zadeva tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev načela sorazmernosti, je Splošno sodišče po eni strani ugotovilo, da pritožnica ni utemeljeno trdila, da se obveznost vračila državne pomoči, ki izhaja iz spornih ukrepov, nanaša le na znesek, nižji od zneska te pomoči.(13) Po drugi strani je Splošno sodišče opozorilo, da v nasprotju s trditvijo pritožnice Komisiji ni bilo treba določiti, kolikšen del pomoči, ki izhaja iz spornih ukrepov, je bilo treba od nje izterjati. Zadevno pomoč je namreč morala izterjati Republika Finska, na katero je bil naslovljen sporni sklep, in sicer v okviru ukrepov, ki jih mora sprejeti na podlagi člena 288 PDEU za zagotovitev učinkovitega vračila dolgovanih zneskov, če ne od nekdanje družbe HelB, pa od pritožnice.(14)
V. Predlogi strank
23. Pritožnica s pritožbo Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo razveljavi;
– sporni sklep razglasi za ničen;
– Komisiji naloži plačilo vseh stroškov, ki so ji nastali pred Splošnim sodiščem in Sodiščem, skupaj z zakonskimi obrestmi.
24. Komisija Sodišču predlaga, naj:
– pritožbo zavrne;
– pritožnici naloži plačilo vseh stroškov Komisije.
VI. Analiza
25. Pritožnica v utemeljitev pritožbe navaja dva pritožbena razloga, ki se nanašata na bistveno kršitev postopka in kršitev načela sorazmernosti.
A. Prvi pritožbeni razlog: bistvena kršitev postopka
26. Pritožnica s prvim pritožbenim razlogom trdi, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je ugotovilo, da Komisija v formalnem postopku preiskave spornih ukrepov ni kršila bistvene postopkovne zahteve.
27. Ta pritožbeni razlog je razdeljen na tri dele, ki se nanašajo, prvič, na obveznost Komisije, da formalni postopek preiskave razširi z objavo dopolnilnega ali popravljenega sklepa o začetku postopka, drugič, na opredelitev kršitve člena 108(2) PDEU, ki jo je ugotovilo Splošno sodišče, kot postopkovne nepravilnosti in ne kot bistvene kršitve postopka ter, tretjič, na ugotovitev, da pripombe pritožnice glede vprašanja gospodarske kontinuitete ne bi mogle spremeniti presoje Komisije v spornem sklepu.
1. Prvi del: obveznost Komisije, da razširi formalni postopek preiskave z objavo dopolnilnega ali popravljenega sklepa o začetku postopka
28. Pritožnica s prvim delom tega pritožbenega razloga trdi, da je Splošno sodišče napačno ugotovilo, da po prenosu poslovanja nekdanje družbe HelB nanjo Komisiji ni bilo treba razširiti sklepa o začetku formalnega postopka preiskave. Po mnenju pritožnice je bil tak prenos nova okoliščina, ki ni bila vsebovana v sklepu o začetku postopka, zato bi morala Komisija postopek preiskave razširiti s sprejetjem dopolnilnega sklepa o začetku postopka ali vsaj s popravkom prvotnega sklepa o začetku postopka. Tako ravnanje Komisije bi pomenilo, da bi bila pritožnica pozvana k predložitvi pripomb, zlasti glede vprašanja gospodarske kontinuitete z nekdanjo družbo HelB, kot se to zahteva s členom 108(2) PDEU.
29. Komisija te trditve izpodbija. Tako kot Splošno sodišče meni, da obstoj gospodarske kontinuitete med nekdanjo in novo družbo HelB ni pomenil spremembe stališča glede upravičenca, v zvezi s katerim je morala Komisija presojati obstoj pomoči in njeno združljivost z notranjim trgom. Ugotovitev gospodarske kontinuitete tudi ni pomenila, da je Komisija razširila predmet postopka preiskave. Komisija v teh okoliščinah meni, da ji ni bilo treba razširiti formalnega postopka preiskave niti s sprejetjem dopolnilnega sklepa o začetku postopka niti z objavo popravljenega sklepa.
30. Člen 108(2), prvi pododstavek, PDEU določa, da če Komisija po tem, ko je zainteresirane stranke pozvala k predložitvi pripomb, ugotovi, da pomoč, ki jo je dodelila država članica, ali pomoč iz državnih sredstev ni združljiva z notranjim trgom glede na člen 107 PDEU ali da se takšna pomoč zlorablja, odloči, da mora zadevna država takšno pomoč odpraviti ali spremeniti v roku, ki ji ga določi.
31. V skladu z ustaljeno sodno prakso je formalni postopek preiskave iz člena 108(2) PDEU nujen, kadar ima Komisija resne težave pri preverjanju, ali ukrep pomeni pomoč v smislu člena 107 PDEU, in pri presoji, ali je pomoč združljiva z notranjim trgom.(15) Ta postopek ima dvojni namen: po eni strani omogočiti Komisiji, da se pred sprejetjem odločitve v celoti seznani z vsemi podatki o zadevi, po drugi strani pa zaščititi pravice morebitnih zainteresiranih tretjih oseb.(16)
32. V zvezi z zadnjim vidikom iz sodne prakse Sodišča izhaja, da čeprav je postopek na področju pomoči glede na svojo splošno sistematiko postopek, uveden samo proti državi članici, odgovorni za dodelitev pomoči,(17) se s členom 108(2) PDEU zahteva, da Komisija, ko se odloči začeti formalni postopek preiskave v zvezi z ukrepom pomoči, zainteresiranim strankam omogoči, da predložijo svoje pripombe.(18)
33. Obseg te obveznosti je določen v členu 1(h) Uredbe 2015/1589, v skladu s katerim med „zainteresirane stranke“ med drugim spada katero koli podjetje, na katerega interese bi lahko dodelitev pomoči vplivala, predvsem upravičenec do pomoči.
34. Sodišče je tudi pojasnilo, da je objava obvestila v Uradnem listu Evropske unije ustrezen način za seznanitev vseh zainteresiranih strank z začetkom postopka. Namen tega obvestila je od slednjih pridobiti vse informacije, ki bodo Komisiji pomagale pri nadaljnjem ukrepanju. Navedeno obvestilo zadevnim strankam tudi zagotavlja, da se lahko izjavijo.(19)
35. Nazadnje je treba opozoriti, da imajo zainteresirane stranke, tudi če ne morejo uveljavljati pravice do obrambe v formalnem postopku preiskave, ker ta postopek ni kontradiktoren,(20) pravico, da so glede na okoliščine obravnavane zadeve ustrezno vključene v upravni postopek, ki ga vodi Komisija.(21)
36. V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točkah od 36 do 41 izpodbijane sodbe zavrnilo trditev pritožnice, da bi morala Komisija po prenosu nekdanje družbe HelB dopolniti ali popraviti sklep o začetku postopka.(22)
37. Splošno sodišče je v bistvu po eni strani ugotovilo, da Komisija ni spremenila svoje analize v sklepu o začetku postopka glede upravičenca do spornih ukrepov in, splošneje, obstoja pomoči ali njene združljivosti z notranjim trgom.
38. Po drugi strani je Splošno sodišče ugotovilo, da tega, da je Komisija v izreku spornega sklepa sklenila, da je treba obveznost izterjave pomoči, ki izhaja iz spornih ukrepov, razširiti na novo družbo HelB, in sicer zaradi gospodarske kontinuitete z nekdanjo družbo HelB, ni mogoče enačiti s spremembo upravičenca do ukrepov, v zvezi s katerim je morala Komisija presojati obstoj pomoči in njeno združljivost z notranjim trgom.
39. Menim, da takega razlogovanja ni mogoče sprejeti.
40. Opozoriti je treba, da člen 6(1) Uredbe 2015/1589 določa obvezno vsebino sklepa o začetku formalnega postopka preiskave. V skladu s to določbo mora Komisija v navedenem sklepu povzeti relevantna dejanska in pravna vprašanja za preučitev, ki jo je treba izvesti v okviru tega postopka, vanj vključiti predhodno oceno zadevnega ukrepa kot pomoči in navesti razloge, zaradi katerih dvomi o združljivosti tega ukrepa z notranjim trgom.
41. Kar zadeva navedbo „relevantna dejanska in pravna vprašanja“ iz člena 6(1) Uredbe 2015/1589, iz sodne prakse Sodišča v bistvu izhaja, da jo je treba razlagati ob upoštevanju ciljev formalnega postopka preiskave, med drugim cilja omogočiti zainteresiranim strankam, da predložijo svoje pripombe o razlogih, na podlagi katerih je Komisija začela ta postopek, s čimer se zagotovi polni učinek člena 108(2) PDEU.(23)
42. Poleg tega je Splošno sodišče, čeprav se Sodišče v svoji sodni praksi o tem ni izrecno izreklo, večkrat odločilo, da je opredelitev upravičenca do pomoči(24), če je mogoča v fazi začetka formalnega postopka preiskave(25), pomembno vprašanje v smislu člena 6(1) Uredbe 2015/1589. Na podlagi take opredelitve namreč Komisija, če ugotovi obstoj nezakonite pomoči, ki je bila izvedena, zadevni državi članici naloži sprejetje vseh potrebnih ukrepov za njeno izterjavo.(26)
43. Temelji te sodne prakse, ki bi jih po mojem mnenju Sodišče lahko zlahka sprejelo, veljajo tudi za dejanskega upravičenca do pomoči, saj je ta zavezanec za vračilo, če Komisija kot v obravnavani zadevi ugotovi njegovo gospodarsko kontinuiteto s prvotno prejemnico te pomoči. Tega dejanskega upravičenca je treba torej šteti za relevantno vprašanje v smislu člena 6(1) Uredbe 2015/1589 in ga je zato treba, če ga je v tej fazi mogoče opredeliti, četudi začasno, vključiti v obrazložitev sklepa o začetku formalnega postopka preiskave.
44. Vendar se v obravnavani zadevi postavlja vprašanje, ali je treba v primeru, ko je dejanski upravičenec znan šele po izteku roka, ki ga je Komisija v skladu s členom 6(1) Uredbe (EU) 2015/1589 dala zainteresiranim strankam za predložitev pripomb, pred sprejetjem končnega sklepa objaviti nov sklep ali vsaj popravljen sklep.
45. V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da predpisi, ki urejajo postopek na področju državne pomoči, izrecno ne predvidevajo možnosti sprejetja dopolnilnega ali popravljenega sklepa o začetku postopka v zvezi s postopkom, ki poteka.
46. Vendar v skladu s sodno prakso Sodišča ta ugotovitev ne more preprečiti takšnega popravka ali po potrebi razširitve formalnega postopka preiskave, če je prvotni sklep o začetku tega postopka temeljil na nepopolnih dejstvih ali na napačni pravni opredelitvi teh dejstev.(27)
47. V sodni praksi Sodišča se spodbuja tudi stališče, da sklep o začetku formalnega postopka preiskave temelji na nepopolnih dejstvih, ne le kadar se ne sklicuje na dejstva, ki so bila znana v času njegovega sprejetja, temveč tudi zaradi pojava novih ali drugačnih dejstev med tem postopkom.(28)
48. Iz tega izhaja, da mora Komisija, če je neko dejstvo lahko „relevantno vprašanje“ v smislu člena 6(1) Uredbe 2015/1589 in ni navedeno oziroma je nepopolno ali celo napačno navedeno v obrazložitvi sklepa o začetku formalnega postopka preiskave, sprejeti bodisi dopolnilni sklep bodisi sklep o popravku(29), ne glede na to, ali je to dejstvo nastalo pred začetkom tega postopka ali ne.
49. V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da je bila Komisija, kot izhaja iz točk od 42 do 46 izpodbijane sodbe, seznanjena s postopkom prenosa poslovanja nekdanje družbe HelB od junija 2015 ter da so med tem prenosom in sprejetjem spornega sklepa pretekla tri leta in pol. Poleg tega je na podlagi prenosa med nekdanjo in novo družbo HelB Komisija v členu 2 spornega sklepa ugotovila gospodarsko kontinuiteto med tema podjetjema in na tej podlagi obveznost pritožnice, da vrne zadevno pomoč, kot je opredeljena v členu 1 tega sklepa.
50. Po mojem mnenju je iz zgornjih ugotovitev jasno razvidno, da je obseg preiskave, ki jo je Komisija dejansko izvedla med formalnim postopkom – in se je konkretno izrazila v izreku spornega sklepa –, presegel obseg, ki je bil prvotno opredeljen v sklepu o začetku tega postopka. Ker je do prenosa med nekdanjo in novo družbo HelB prišlo naknadno, v sklepu o začetku postopka ni bil omenjen, čeprav ga je Komisija uvrstila med glavne vidike svoje preiskave, da bi pritožnico opredelila kot dejansko upravičenko do zadevne pomoči.
51. To po eni strani jasno kaže, da je prenos, do katerega je prišlo med nekdanjo in novo družbo HelB, ko je bila Komisija z njim seznanjena, postal relevantno vprašanje v okviru njene preiskave v smislu člena 6(1) Uredbe 2015/1589 in da je torej sklep o začetku formalnega postopka temeljil na predstavitvi relevantnih vprašanj, ki ni bila popolna.
52. Po drugi strani je mogoče, ker sklep o začetku formalnega postopka preiskave ni bil dopolnjen, da bi se pritožnico opredelilo kot dejansko upravičenko do pomoči, ugotoviti neskladje med obsegom preiskave, ki jo je izvedla Komisija, in obveznostjo Komisije, da pozove zainteresirane stranke v skladu s členom 108(2) PDEU in členom 6(1) Uredbe 2015/1589.
53. Zlasti ker pritožnica ni bila opredeljena kot dejanska upravičenka do zadevne pomoči, ni bila v nobeni fazi postopka pred Komisijo pozvana v predložitvi pripomb v skladu s členom 108(2) PDEU, čeprav je bila zainteresirana stranka, ki jo je neposredno zadevalo eno od relevantnih vprašanj formalnega postopka preiskave. Kot trdi pritožnica, kljub temu, da je bila v položaju, primerljivem s položajem prvotnega upravičenca do pomoči, ni imela niti najmanjše možnosti za predložitev pripomb, relevantnih informacij in dokazov o dejanskih koristih zadevne pomoči, preden je Komisija sprejela sklep o njenem vračilu.
54. K predložitvi pripomb glede gospodarske kontinuitete med nekdanjo in novo družbo HelB bi morale biti pozvane še druge zainteresirane stranke v postopku. V zvezi s tem zadostuje navesti, da bi na primer konkurenti pritožnice, ki so vložili pritožbo pri Komisiji, morda želeli podati pripombe glede izterjave pomoči od nove družbe HelB, ki je po prenosu poslovanja z nekdanje družbe HelB postala njihova konkurentka na trgu. Ker pa Komisija ni objavila nobenega dopolnilnega sklepa, s katerim bi jih obvestila o tem novem dejstvu, ki se je pojavilo med formalnim postopkom preiskave, se prav tako niso imeli možnosti izreči o tem vprašanju.
55. Glede na navedeno menim, da bi bilo treba, ker sklep o začetku formalnega postopka preiskave prvotno ni vseboval vseh relevantnih vprašanj, na katerih je Komisija pozneje utemeljila svojo analizo, objaviti dopolnilni sklep, da bi bile izpolnjene obveznosti iz člena 108(2) PDEU in člena 6(1) Uredbe 2015/1589.(30)
56. Zgornje ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvami Komisije.
57. Prvič, v nasprotju s trditvami Komisije je treba ugotoviti, da Splošno sodišče v delu, v katerem je bila v spornem sklepu pritožnica opredeljena kot upravičenka, odgovorna za vračilo zadevne pomoči, ni moglo, ne da bi storilo napako, ugotoviti, da se analiza, ki jo je v sklepu o začetku postopka izvedla glede upravičenca do spornih ukrepov, ni spremenila. V zvezi s tem je treba opozoriti, da je družba, ki je bila prvotna upravičenka do pomoči, v bistvu izginila in je razpolagala le še s preostalim premoženjem, tako da je pritožnica kot dejanska upravičenka do pomoči po mnenju Komisije postala edino podjetje, od katerega je bilo mogoče zahtevati vračilo pomoči.
58. Drugič, pristop, ki ga predlagam Sodišču, ne more spremeniti, kot to trdi Komisija, dvostranske narave formalnega postopka preiskave med Komisijo in zadevno državo članico, kot je opisana v ustaljeni sodni praksi Sodišča. Nasprotno, njegov namen je uveljaviti obveznosti, ki so glede na besedilo člena 108(2) PDEU in besedilo člena 6(1) Uredbe 2015/1589 Komisiji izrecno naložene v zvezi s pravicami, ki jih ti določbi priznavata zainteresiranim strankam.
59. Tretjič, dejstvo, da je Komisija pristojna za sprejetje povezanih in dopolnilnih sklepov v zvezi z dejanskim upravičencem do pomoči, kot trdi, ne more omajati predhodne presoje. Po eni strani je namreč treba ugotoviti, da v obravnavani zadevi, v kateri se je Komisija izrekla o dejanskem upravičencu do pomoči neposredno v spornem sklepu na podlagi formalnega postopka preiskave, ni bilo tako. Po drugi strani je treba opozoriti, da lahko dejanski upravičenec do pomoči ob sprejetju povezanih in dopolnilnih sklepov predloži pripombe glede gospodarske kontinuitete z drugim podjetjem, to pa se v tej zadevi zagotovo ni zgodilo.
60. Iz tega izhaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je v točki 41 izpodbijane sodbe odločilo, da Komisiji ni bilo treba objaviti dopolnilnega sklepa o začetku postopka po prenosu poslovanja med nekdanjo družbo HelB in pritožnico.
61. V teh okoliščinah bi bilo treba po mojem mnenju ugoditi prvemu delu prvega pritožbenega razloga, zato bi moralo Sodišče izpodbijano sodbo razveljaviti, ne da bi bilo treba odločiti o drugih dveh delih tega pritožbenega razloga ali o drugem pritožbenem razlogu, ki ga navaja pritožnica.
62. Poudarjam še, da lahko Sodišče, če stanje postopka to dovoljuje, v skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije samo dokončno odloči o sporu.
63. Ker v obravnavani zadevi ničnostna tožba pritožnice pred Splošnim sodiščem temelji na tožbenih razlogih, ki so bili predmet kontradiktorne razprave pred navedenim sodiščem in katerih preučitev po mojem mnenju ne zahteva izvedbe nobenega dodatnega ukrepa procesnega vodstva ali presoje dokazov iz spisa, menim, da bi Sodišče lahko dokončno odločilo o tem sporu.
64. Ugotoviti je namreč treba, da je prvi tožbeni razlog pritožnice za razglasitev ničnosti pred Splošnim sodiščem temeljil na bistveni kršitvi postopka, ker je bil sporni sklep sprejet ob kršitvi njenih procesnih pravic.
65. V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je obveznost, da se zainteresirane stranke ob začetku formalnega postopka preiskave pozove k predložitvi pripomb, bistvena procesna zahteva in da je treba opustitev navedbe relevantnega vprašanja v smislu člena 6(1) Uredbe 2015/1589 v sklepu o začetku formalnega postopka preiskave šteti za kršitev te procesne zahteve, ki ima za posledico samodejno razglasitev ničnosti tega sklepa.(31)
66. Takšno posledico je seveda treba na enak način priznati v primeru, ko Komisija neupravičeno ni objavila dopolnilnega sklepa o začetku postopka po nastanku novega dejstva, ki pomeni relevantno vprašanje v smislu člena 6(1) Uredbe 2015/1589.
67. Ker je bilo v obravnavani zadevi to, da Komisija ni objavila dopolnilnega sklepa o začetku postopka, bistvena kršitev postopka, bi bilo treba ugoditi prvemu tožbenemu razlogu za razglasitev ničnosti, ki ga je pritožnica navedla pred Splošnim sodiščem, in sporni sklep razglasiti za ničen v skladu s predlogi, ki jih je pritožnica podala v svoji tožbi.
68. Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov zgolj podredno in če se Sodišče ne bi strinjalo z mojimi prejšnjimi predlogi, na kratko obravnavam še drugi in tretji del tega pritožbenega razloga.
2. Drugi del: opredelitev kršitve člena 108(2) PDEU, ki jo je ugotovilo Splošno sodišče, kot postopkovne nepravilnosti
69. Pritožnica z drugim delom prvega pritožbenega razloga meni, da je Splošno sodišče napačno presodilo, da kršitev njene pravice do vključitve v upravni postopek ni bila bistvena kršitev postopka, temveč zgolj postopkovna nepravilnost, na podlagi katere je mogoče sporni sklep razglasiti za ničen le, če se ugotovi, da bi ta sklep brez te nepravilnosti lahko imel drugačno vsebino.
70. Komisija te trditve izpodbija. Čeprav se strinja z ugotovitvijo Splošnega sodišča, da ni bilo bistvene kršitve postopka, meni, da bi moralo Sodišče nadomestiti obrazložitev izpodbijane sodbe, saj meni, da ni storila nobene nepravilnosti s tem, da pritožnice ni bolj vključila v formalni postopek preiskave.
71. Najprej je treba opozoriti, da ta del prvega pritožbenega razloga temelji na premisi, da v nasprotju z ugotovitvijo iz moje prejšnje analize Komisiji ni bilo treba objaviti dopolnilnega sklepa o začetku postopka po prenosu poslovanja z nekdanje družbe HelB na pritožnico. Vendar takšna ugotovitev ne izključuje, da je morala Komisija pritožnico kljub temu vključiti v postopek na podlagi člena 108(2) PDEU.
72. Splošno sodišče je v zvezi s tem v točki 48 izpodbijane sodbe ugotovilo, da bi morala Komisija zaradi posebnih okoliščin obravnavane zadeve, ker je nameravala preučiti vprašanje gospodarske kontinuitete med poslovanjem nekdanje in nove družbe HelB, pritožnico kot dejansko upravičenko do spornih ukrepov bolj vključiti v postopek. Splošno sodišče je ugotovilo, da je Komisija s tem, da pritožnici ni omogočila predložitve pripomb o vprašanju gospodarske kontinuitete, kršila pravico, zagotovljeno s členom 108(2) PDEU.
73. Na prvem mestu, kar zadeva predlog za nadomestitev obrazložitve Komisije, se strinjam s Splošnim sodiščem, da bi morala biti pritožnica bolj vključena v formalni postopek preiskave, tako da so bile s to nevključitvijo kršene njene procesne pravice.
74. Kot je bilo navedeno v točki 47 teh sklepnih predlogov, je Sodišče namreč odločilo, da obstajajo okoliščine, v katerih je lahko ugotovitev dejstev, ki so nova ali drugačna glede na dejstva, navedena v sklepu o začetku postopka, taka, da je treba zainteresirane stranke zaradi njih še toliko bolj vključiti.(32)
75. V obravnavani zadevi je Splošno sodišče glede na zgoraj navedeno sodno prakso pravilno ugotovilo, da je prenos poslovanja z nekdanje družbe HelB na novo družbo HelB okoliščina, ki upravičuje vključitev pritožnice v formalni postopek preiskave, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je Komisija v tem postopku preučila vprašanje gospodarske kontinuitete med poslovanjem nekdanje družbe in poslovanjem nove družbe HelB ter da je na ugotovitve te preučitve oprla obrazložitev in izrek spornega sklepa.
76. Ker pa Komisija pritožnice kot dejanske upravičenke do spornih ukrepov ni nikoli vključila v postopek, čeprav se je na podlagi tega postopka odločila, da nanjo prenese obveznost vračila zadevne pomoči, ni spoštovala procesnih obveznosti, ki jih je imela do pritožnice.
77. Zato menim, da je ugotovitev Splošnega sodišča, da je Komisija kršila pravico pritožnice, zagotovljeno s členom 108(2) PDEU, pravilna.
78. Po mojem mnenju bi bilo treba nadomestitev obrazložitve, ki jo je predlagala Komisija, zavrniti.
79. Na drugem mestu, kar zadeva pravne posledice, ki jih je treba izpeljati iz neizpolnitve procesnih obveznosti Komisije do pritožnice, je Splošno sodišče v točkah od 49 do 51 izpodbijane sodbe to neizpolnitev opredelilo kot „procesno nepravilnost“.
80. Splošno sodišče je v bistvu ugotovilo, da se kršitev zaradi nevključitve pritožnice v formalni postopek preiskave ni nanašala na obveznosti, ki jih je imela Komisija na dan začetka tega postopka, kar bi jo privedlo do ugotovitve kršitve bistvene postopkovne zahteve, temveč na obveznosti, ki jih je imela Komisija zaradi posebne okoliščine, ki izhaja iz dogodka, do katerega je prišlo po tem, ko so bile zainteresirane stranke pozvane k predložitvi pripomb, in pred sprejetjem spornega sklepa. Splošno sodišče se je v zvezi s tem oprlo na sodbo Komisija/Freistaat Bayern in drugi.(33)
81. V teh okoliščinah je Splošno sodišče sklenilo, da je sporni sklep mogoče v celoti ali delno razglasiti za ničen le, če se dokaže, da bi lahko bila vsebina spornega sklepa brez te nepravilnosti drugačna.
82. Vendar pa menim, da razlikovanje, na podlagi katerega je Splošno sodišče ugotovilo, da ni bila spoštovana bistvena procesna zahteva oziroma da je bila storjena procesna nepravilnost, temelji na umetnih premisah, saj kršitve procesnih pravic zainteresiranih strank ni mogoče kaznovati različno glede na čas, v katerem je bila taka kršitev storjena. V nasprotnem primeru, kot trdi pritožnica, bi imele zainteresirane stranke, ki so ta status pridobile pred začetkom formalnega postopka preiskave, prednost pred tistimi, ki so ga pridobile pozneje – zaradi dogodka, do katerega je prišlo po tem začetku postopka, kot v tej zadevi – in za katere bi zato veljala strožja obveznost dokazovanja, da bi dosegle razglasitev ničnosti zadevnega akta.
83. Po drugi strani je, kot je bilo navedeno v točki 48 teh sklepnih predlogov, edina odločilna okoliščina za ugotovitev bistvene kršitve postopka to, da Komisija zainteresiranim strankam ni ponudila možnosti, da izrazijo vsaj začetna stališča o „relevantnem vprašanju“ v smislu člena 6(1) Uredbe 2015/1589, ki se je pozneje upoštevalo v končnem sklepu, ne glede na to, ali se to vprašanje nanaša na čas pred začetkom formalnega postopka preiskave ali ne.
84. To velja še toliko bolj, če je zainteresirana stranka, katere pripomb Komisija ni upoštevala, tako kot v obravnavani zadevi tista, ki mora v celoti vrniti pomoč, ki je bila v spornem sklepu ugotovljena kot nezakonita in nezdružljiva.
85. Komisija je namreč na vprašanje, ki ji ga je Sodišče postavilo na obravnavi, potrdila, da glede na sporni sklep ni mogla ponovno preučiti statusa pritožnice kot dejanske upravičenke in prilagoditi zneska pomoči, ki ga je morala ta v skladu z izrekom spornega sklepa vrniti Finski. Pritožnica pa je potrdila, da so tako organi, pristojni za izvršitev spornega sklepa na državni ravni, kot tudi najvišja nacionalna sodišča ravnali v skladu s to razlago navedenega sklepa.
86. Iz tega izhaja, da pritožnica ni imela možnosti predložiti pripomb niti pred Komisijo, ker ji ta te možnosti ni dala, niti pred nacionalnimi organi, v slednjem primeru zato, ker sta obrazložitev in izrek spornega sklepa izčrpala vsakršno diskrecijsko pravico teh organov za presojo dejanske koristi, ki jo je pritožnica prejela zaradi prenosa poslovanja z nekdanje družbe HelB.
87. Čeprav lahko razumem premisleke pragmatične narave, na katerih temelji sodna praksa v zvezi z zahtevo, da se dokaže, da bi lahko bil izid izpodbijanega sklepa po ugotovitvi postopkovne nepravilnosti drugačen – in sicer potrebo, da se po nepotrebnem ne ovira upravnih postopkov Komisije –, zato menim, da tak pristop, katerega združljivost s členom 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah se mi zdi zelo vprašljiva, v obravnavani zadevi ne pritrjuje stališču pritožnice.
88. Glede na zgoraj navedeno bom torej Sodišče pozvala, naj ugotovi, da nespoštovanje pravice pritožnice do vključitve v postopek pomeni bistveno kršitev postopka, ki sama po sebi povzroči razglasitev ničnosti spornega sklepa, ne da bi morala pritožnica to še dodatno dokazovati.
89. Poleg tega bi želela v skladu s stališčem, izraženim v točki 58 zgoraj, poudariti, da pristop, ki ga predlagam Sodišču, ne more postaviti pod vprašaj dvostranske narave formalnega postopka preiskave med Komisijo in zadevno državo članico. Nasprotno, njegov namen je pritožnici kot zainteresirani stranki, ki ni dobila niti najmanjše možnosti, da poda pripombe o katerem koli odločilnem vprašanju iz spornega sklepa, ki jo neposredno zadeva, zagotoviti ustrezno pravno varstvo procesnih pravic, zagotovljenih s členom 108(2) PDEU.
90. Poleg tega ta pristop ni v nasprotju s sodbo Komisija/Freistaat Bayern in drugi, ki jo je Splošno sodišče navedlo v podporo svojemu razlogovanju. V tej sodbi je Sodišče namreč odločilo, da je treba opustitev relevantnega vprašanja v sklepu o začetku formalnega postopka preiskave šteti za bistveno kršitev postopka. Vendar Sodišče ni izključilo možnosti, da bi se lahko ta pravna kvalifikacija nanašala tudi na kršitev pravice, ki jo zagotavlja člen 108(2) PDEU, s strani Komisije, in sicer ne na začetku formalnega postopka preiskave, temveč med postopkom.
91. Nazadnje, predlagani pristop tudi ni v nasprotju s sodbama Sodišča v zadevah Komisija/Gmina Miasto Gdynia in Port Lotniczy Gdynia Kosakowo(34) ter Autostrada Wielkopolska/Komisija in Poljska(35), ki sta prav tako navedeni v izpodbijani sodbi. Zadevi, v katerih sta bili izdani ti sodbi, sta se nanašali na spremembo pravnega okvira med formalnim postopkom preiskave ukrepa pomoči. Sodišče je glede na svojo predhodno sodno prakso(36) v bistvu odločilo, da v primeru spremembe pravne ureditve po tem, ko je Komisija zainteresiranim strankam omogočila, da predložijo pripombe, in pred sprejetjem končnega sklepa o načrtu pomoči to, da se od teh strank niso zahtevale nove pripombe, samo po sebi ne more povzročiti razglasitve ničnosti tega sklepa. V obravnavani zadevi je treba v nasprotju z dejanskim stanjem, ki izhaja iz navedenih sodb, ponovno ugotoviti, da pritožnica ni dobila niti najmanjše možnosti za predložitev pripomb Komisiji.
92. V teh okoliščinah bi bilo treba po mojem mnenju ugoditi drugemu delu prvega pritožbenega razloga.
93. Ker bi imela ugoditev temu delu enake pravne posledice za sporni sklep kot ugoditev prvemu delu, ki sem jo predlagala, bi poleg tega veljale tudi ugotovitve iz točk od 62 do 67 teh sklepnih predlogov.
3. Tretji del: napačna uporaba prava, ker naj bi Splošno sodišče menilo, da upravna nepravilnost, ki jo je storila Komisija, ne bi mogla voditi do drugačne odločitve
94. S tretjim delom prvega pritožbenega razloga pritožnica izpodbija ugotovitev Splošnega sodišča, da vsebina spornega sklepa ne bi mogla biti drugačna, če bi ji bila med upravnim postopkom omogočena predložitev pripomb glede vprašanja gospodarske kontinuitete. Pritožnica v bistvu trdi, da bi lahko predložila dodatne pripombe o tem, ali je bila zadevna pomoč dejansko prenesena nanjo, in zlasti informacije v zvezi s prenosom poslovanja, razmerami na zadevnem trgu, tržno skladnostjo nakupne cene in gospodarsko kontinuiteto.
95. Komisija tem trditvam oporeka. Po njenem mnenju pritožnica dejansko izpodbija presojo dejanskega stanja, ki jo je Splošno sodišče opravilo v okviru prvega tožbenega razloga, obravnavanega v izpodbijani sodbi. Tak ugovor pa v okviru pritožbe ni dopusten, razen če se zatrjuje izkrivljanje dejanskega stanja, kar pa po mnenju Komisije v tej zadevi ni podano.
96. Uvodoma je treba opozoriti, da se za preučitev tega dela predpostavlja, da po mnenju Sodišča to, da Komisija pritožnice ni vključila v formalni postopek preiskave, pomeni, kot je Splošno sodišče ugotovilo v izpodbijani sodbi, procesno nepravilnost in ne bistvene kršitve postopka.
97. V zvezi s tem je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso pritožniku, ki zatrjuje kršitev svojih procesnih pravic, ni treba dokazati, da bi bila vsebina sklepa zadevne institucije Unije drugačna, temveč le, da ta možnost ni popolnoma izključena.(37) To vprašanje je treba vsekakor presojati glede na posebne dejanske in pravne okoliščine posamezne zadeve.(38)
98. Poleg tega iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se gospodarska kontinuiteta med podjetjema, vključenima v prenos sredstev, presoja glede na več dejavnikov, ki se nanašajo na predmet prenosa – in sicer sredstva in obveznosti, ohranitev delovne sile, sredstva v paketu – na ceno prenosa, na identiteto delničarjev ali lastnikov prevzemnega podjetja in prvotnega podjetja, na čas transakcije – in sicer po začetku preiskave, začetku postopka ali končnem sklepu – in na ekonomske razloge za transakcijo.(39)
99. V obravnavani zadevi je Splošno sodišče v točkah od 52 do 63 izpodbijane sodbe preučilo trditve, s katerimi je pritožnica želela dokazati, da bi lahko bila presoja v spornem sklepu glede gospodarske kontinuitete med nekdanjo in novo družbo HelB drugačna, če bi imela možnost, da predstavi svoje stališče v upravnem postopku Komisije pred sprejetjem spornega sklepa. Vendar je Splošno sodišče ugotovilo, da v nasprotju s trditvijo pritožnice tej tega ni uspelo dokazati.
100. V okviru te pritožbe zadostuje ugotovitev, kot jo je podala že Komisija, da pritožnica ne navaja drugačnih trditev od tistih, ki jih je navedla že pred Splošnim sodiščem. Trdi namreč samo, kot je to storila že v okviru ničnostne tožbe, da je Komisiji posredovala odločilne dodatne informacije v zvezi z vprašanjem, ali je bila zadevna pomoč prenesena nanjo. Vendar pri tem ne pojasni podrobneje, v čem naj bi bila presoja Splošnega sodišča napačna.
101. V teh okoliščinah menim, da pritožnici ne uspe ovreči ugotovitve, ki izhaja iz točke 64 izpodbijane sodbe, da njene pripombe ne bi mogle spremeniti sklepa Komisije, če bi jih imela možnost predložiti med formalnim postopkom preiskave.
102. Tretjemu delu prvega pritožbenega razloga po mojem mnenju ne bi smeli ugoditi.
4. Vmesni predlog
103. Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov predlagam, naj se ugodi prvemu delu prvega pritožbenega razloga ali, podredno, drugemu delu istega pritožbenega razloga.
104. V obeh primerih bi moralo Sodišče, če bi se odločilo ugoditi enemu od teh delov, razveljaviti izpodbijano sodbo ter na podlagi člena 61 Statuta Sodišča Evropske unije ugoditi ničnostni tožbi pritožnice pred Splošnim sodiščem in sporni sklep razglasiti za ničen.
105. Če pa se Sodišče ne bi strinjalo z zgoraj navedenimi predlogi in bi zavrnilo prvi in drugi del prvega pritožbenega razloga, bi bilo treba zavrniti tudi tretji del in ta pritožbeni razlog v celoti.
B. Drugi pritožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti
106. Z drugim pritožbenim razlogom pritožnica Splošnemu sodišču očita, da je zavrnilo četrti tožbeni razlog, ki se je nanašal na kršitev načela sorazmernosti. Pritožnica je pred Splošnim sodiščem v bistvu trdila, da se je s spornim sklepom kršilo načelo sorazmernosti, ker je bilo finskim organom naloženo, da morajo izterjati pomoč, ki presega dejansko korist, ki jo je pritožnica prejela zaradi prenosa poslovanja z nekdanje družbe HelB.
107. Komisija te trditve izpodbija. Trdi, da obstaja razlika med ugotovitvijo gospodarske kontinuitete in določitvijo deleža, v katerem je potrebna izterjava od različnih upravičencev. Za ugotovitev gospodarske kontinuitete tako po mnenju Komisije ni treba določiti natančnega deleža, v katerem morajo upravičenci do nezakonite državne pomoči to pomoč vrniti. Komisija trdi, da ji, kot je Splošno sodišče poudarilo v točki 159 izpodbijane sodbe, ni bilo treba ugotoviti, v kakšnem obsegu je treba pomoč, katere izterjava je bila naložena s spornim sklepom, izterjati od pritožnice, in da mora Republika Finska sprejeti ustrezne ukrepe za učinkovito izterjavo dolgovanih zneskov.
108. V skladu z ustaljeno sodno prakso je odprava nezakonite pomoči z izterjavo logična posledica ugotovitve njene nezakonitosti in je namenjena vzpostavitvi prejšnjega stanja. Ta cilj je dosežen, ko upravičenci ali z drugimi besedami podjetja, ki so imela od pomoči dejansko korist, vrnejo zadevne pomoči, po potrebi skupaj z zamudnimi obrestmi. Izterjave te pomoči kot take ni mogoče šteti za ukrep, ki bi bil nesorazmeren s cilji določb Pogodbe DEU glede državnih pomoči.(40)
109. Prav tako se lahko v skladu z ustaljeno sodno prakso, kot je bilo že navedeno, obveznost izterjave pomoči, izplačane družbi, razširi na novo družbo, na katero je družba, ki je prejela pomoč, prenesla del svojih sredstev, če je na podlagi tega prenosa mogoče ugotoviti, da med družbama obstaja gospodarska kontinuiteta.
110. Menim, da je treba najprej poudariti, da je Komisija na obravnavi(41) na vprašanje Sodišča potrdila, da glede na sporni sklep ni mogla ponovno preučiti statusa pritožnice kot dejanske upravičenke in prilagoditi zneska pomoči, ki ga je morala ta v skladu z izrekom spornega sklepa vrniti Finski. Pritožnica pa je potrdila, da so tako organi, pristojni za izvršitev spornega sklepa na državni ravni, kot tudi najvišja nacionalna sodišča menili, da nimajo diskrecijske pravice za presojo dejanske koristi, ki jo je pritožnica dobila s prenosom poslovanja z nekdanje družbe HelB.
111. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je Splošno sodišče v točki 159 izpodbijane sodbe napačno odločilo, da Komisiji ni bilo treba ugotoviti, v kakšnem obsegu je treba od pritožnice izterjati pomoč na podlagi spornih ukrepov. Republika Finska, na katero je naslovljen sporni sklep, namreč ni imela možnosti prilagoditve zneska, ki ga je bilo treba izterjati od pritožnice.
112. Ob tem je treba opozoriti, da pritožnica s svojo utemeljitvijo izpodbija presojo Splošnega sodišča, ki izhaja iz njegove preučitve gospodarske kontinuitete, in zlasti ugotovitve tega sodišča v zvezi s trditvijo, da prodajna cena ni pravilno odražala tržne cene ob prenosu poslovanja z nekdanje družbe HelB.
113. Ker pa pritožnica ni izpodbijala presoje Splošnega sodišča, kar zadeva drugi tožbeni razlog na prvi stopnji, ki se je nanašal na presojo Komisije o obstoju gospodarske kontinuitete med nekdanjo in novo družbo HelB, je treba ugotovitve iz sodbe v zvezi s tem, ki so poleg tega zajete v izreku sodbe, šteti za pravnomočne.(42) To nujno vključuje določitev zneska pomoči, katerega izterjavo od pritožnice je Komisija naložila finskim organom.
114. V teh okoliščinah in v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 108 zgoraj, je treba ugotoviti, da s trditvami, ki jih navaja pritožnica, ni mogoče vzbuditi dvomov o sorazmernosti zneska za izterjavo.
115. Glede na navedeno menim, da Splošno sodišče ni napačno uporabilo prava s tem, da je ugotovilo, da Komisija ni kršila načela sorazmernosti.
116. Zato bi bilo treba v celoti zavrniti drugi pritožbeni razlog in če bi Sodišče zavrnilo tudi prvi pritožbeni razlog, pritožbo v celoti.
VII. Stroški
117. V skladu s členom 137 Poslovnika Sodišča, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, končna sodba vsebuje odločbo o stroških.
118. V skladu s členom 138(1) Poslovnika, ki se v pritožbenem postopku prav tako uporablja na podlagi člena 184(1) tega poslovnika, se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.
119. Na podlagi glavnega predloga v teh sklepnih predlogih, navedenega v točki 61 zgoraj, naj se Komisija šteje za stranko, ki ni uspela v tem pritožbenem postopku, bi bilo treba Komisiji naložiti plačilo stroškov v skladu s predlogi pritožnice.
VIII. Predlog
120. Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj odloči tako:
– sodba Splošnega sodišča Evropske unije z dne 14. septembra 2022, Helsingin Bussiliikenne/Komisija (T-603/19, EU:T:2022:555), se razveljavi;
– Sklep Komisije (EU) 2020/1814 z dne 28. junija 2019 o državni pomoči SA.33846 – (2015/C) (ex 2014/NN) (ex 2011/CP), ki jo je Finska izvedla za družbo Helsingin Bussiliikenne Oy, se razglasi za ničen;
– Evropska komisija nosi svoje stroške postopka pred Splošnim sodiščem in pritožbenega postopka ter stroške, ki jih je družba Koiviston Auto Helsinki Oy priglasila v obeh postopkih.