Združeni zadevi T-211/04 in T-215/04

Government of Gibraltar in Združeno kraljestvo Velika Britanija in Severna Irska

proti

Komisiji Evropskih skupnosti

„Državne pomoči – Shema pomoči, ki jo je priglasilo Združeno kraljestvo v zvezi z reformo davka od dobička pravnih oseb vlade Gibraltarja – Odločba, s katero je bila shema pomoči razglašena za nezdružljivo s skupnim trgom – Regionalna selektivnost – Materialna selektivnost“

Povzetek sodbe

1.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Selektivnost predlaganega ukrepa – Davčni ukrep, ki ga je sprejela regionalna enota

(člen 87(1) ES)

2.      Pomoči, ki jih dodelijo države – Pojem – Selektivnost predlaganega ukrepa – Izjema od skupne ali „običajne“ davčne ureditve

(člen 87(1) ES)

1.      Člen 87(1) ES nalaga, naj se ugotovi, ali je nacionalni ukrep v okviru posamezne pravne ureditve tak, da daje prednost „posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“ v primerjavi z drugimi podjetji in proizvodnjo drugega blaga, ki bi bila glede na cilj, ki se skuša z zadevno ureditvijo doseči, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju. Taka analiza je potrebna tudi pri ukrepu, ki ga ne sprejme nacionalni zakonodajalec, ampak regionalni organ, ker lahko ukrep, ki ga sprejme ozemeljska skupnost, in ne osrednja oblast, pomeni pomoč, če so izpolnjeni pogoji iz člena 87(1) ES. Določitev referenčnega okvira ima poseben pomen pri davčnih ukrepih, ker je sam obstoj prednosti mogoče dokazati le, če se primerja s tako imenovano „običajno“ obdavčitvijo. Običajna stopnja obdavčitve je stopnja, ki je v veljavi na geografskem območju, ki pomeni referenčni okvir.

Zato je treba za presojo selektivnosti ukrepa, ki ga je sprejela regionalna enota in ki le na delu nacionalnega ozemlja določa davčno stopnjo, ki je nižja kot v preostalem delu navedene države članice, proučiti, prvič, ali je navedeni ukrep sprejel regionalni ali lokalni organ, ki ima na ustavni ravni politični in upravni status, ločen od osrednje vlade, drugič, ali je bil ta ukrep sprejet, ne da bi osrednja vlada lahko neposredno posegla v njegovo vsebino, in, tretjič, ali finančne posledice sprejetja navedenega ukrepa za regionalno enoto niso izravnane s pomočjo ali subvencijami iz drugih regij ali osrednje vlade navedene države članice.

(Glej točke od 78 do 80 in 86.)

2.      Člen 87(1) ES nalaga, naj se ugotovi, ali je nacionalni ukrep v okviru posamezne pravne ureditve tak, da daje prednost „posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga“ v primerjavi z drugimi podjetji in proizvodnjo drugega blaga, ki bi bila glede na cilj, ki se skuša z zadevno ureditvijo doseči, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju. Komisija mora, zato da bi davčni ukrep opredelila kot selektiven, najprej določiti in proučiti skupno ali „običajno“ ureditev davčnega sistema, ki se uporablja na geografskem območju, ki pomeni upošteven referenčni okvir. Glede na to skupno ali „običajno“ davčno ureditev mora Komisija nato presoditi in ugotoviti morebitno selektivnost prednosti, dodeljene z zadevnim davčnim ukrepom, ter dokazati, da ta ukrep odstopa od navedene skupne ureditve, ker povzroča razlikovanje med gospodarskimi subjekti, ki so glede na cilj, določen za davčni sistem zadevne države članice, v primerljivem dejanskem in pravnem položaju.

Če je Komisija v prvih dveh fazah presoje proučila in dokazala obstoj odstopanj od skupne ali „običajne“ davčne ureditve, kar povzroča razlikovanje med podjetji, tako razlikovanje vseeno ni selektivno, kadar izhaja iz narave ali sheme sistema dajatev, v katerega spada. V takem primeru mora namreč Komisija v tretji fazi preveriti, ali zadevni državni ukrep ni selektiven, čeprav daje prednost podjetjem, ki ga lahko izkoristijo. Ker razlikovanja, določena glede na skupno ali „običajno“ davčno ureditev, pomenijo odstopanja in so a priori selektivna, mora država članica dokazati, da so upravičena z naravo in shemo njenega davčnega sistema, ker izhajajo neposredno iz osnovnih ali vodilnih načel navedenega sistema. V teh okoliščinah je treba razlikovati med cilji, pripisanimi posebni davčni ureditvi, ki so zunaj te ureditve, in mehanizmi, ki so del davčnega sistema in so potrebni za uresničitev takih ciljev.

Če Komisija ne opravi prve in druge faze nadzora selektivnosti ukrepa, ne more začeti tretje in zadnje faze presoje, ne da bi presegla meje tega nadzora. Tak pristop bi namreč lahko po eni strani Komisiji omogočil, da prevzame vlogo države članice v zvezi z določitvijo davčnega sistema te države in skupne ali „običajne“ ureditve tega sistema, vključno v zvezi s cilji tega davčnega sistema, mehanizmi za dosego teh ciljev in osnovami za obdavčitev, ter po drugi strani tako državi članici onemogočil, da zadevna razlikovanja upraviči z naravo in shemo priglašenega davčnega sistema, ker Komisija predhodno ne bi niti določila njegove skupne ali „običajne“ ureditve niti dokazala, da navedena razlikovanja pomenijo odstopanja od te ureditve.

(Glej točke 141 in od 143 do 145.)