SODBA SODIŠČA (četrti senat)
z dne 9. novembra 2023(*)
„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Direktiva 2012/13/EU – Pravica do obveščenosti v kazenskem postopku – Člen 6 – Pravica do obveščenosti o obdolžitvah – Člen 6(4) – Sprememba v informacijah, ki so bile predložene – Sprememba opredelitve kaznivega dejanja – Obveznost, da je obdolženec pravočasno obveščen in da se mu zagotovi možnost, da predstavi svoje trditve o predlagani novi opredelitvi – Učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe – Poštenost postopka – Direktiva (EU) 2016/343 – Krepitev nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku – Člen 3 – Domneva nedolžnosti – Člen 7(2) – Pravica posameznika, da ne izpove zoper sebe – Člen 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Zahteva po nepristranskosti kazenskega sodišča – Sprememba opredelitve kaznivega dejanja na pobudo kazenskega sodišča ali na predlog obdolženca“
V zadevi C‑175/22,
katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija) z odločbo z dne 8. marca 2022, ki je na Sodišče prispela istega dne, v kazenskem postopku zoper
BK,
ob udeležbi
Spetsializirana Prokuratura,
SODIŠČE (četrti senat),
v sestavi C. Lycourgos (poročevalec), predsednik senata, O. Spineanu‑Matei, sodnica, J. ‑C. Bonichot, S. Rodin, sodnika, in L. S. Rossi, sodnica,
generalna pravobranilka: T. Ćapeta,
sodna tajnica: R. Stefanova-Kamisheva, administratorka,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 2. marca 2023,
ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:
– za češko vlado M. Smolek in J. Vláčil, agenta,
– za Evropsko komisijo E. Rousseva in M. Wasmeier, agenta,
po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 25. maja 2023
izreka naslednjo
Sodbo
1 Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(3) in (4) Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (UL 2012, L 142, str. 1) in člena 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).
2 Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka, uvedenega zoper BK zaradi dejanj, ki so bila prvotno v obtožnem aktu, ki ga je izdalo državno tožilstvo, opredeljena kot korupcija, vendar za katera predložitveno sodišče namerava uporabiti opredelitev goljufije ali opredelitev trgovanja z vplivom.
Pravni okvir
Pravo Unije
Direktiva 2012/13
3 V uvodnih izjavah 3, 9, 14 in od 27 do 29 Direktive 2012/13 je navedeno:
„(3) Izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah temelji na predpostavki, da države članice zaupajo v kazenskopravne sisteme drugih držav članic. Obseg izvajanja vzajemnega priznavanja je v veliki meri odvisen od številnih parametrov, ki vključujejo mehanizme za varovanje pravic osumljenih ali obdolženih oseb in skupne minimalne standarde, potrebne za lažje izvajanje načela vzajemnega priznavanja.
[…]
(9) V členu 82(2) [PDEU] je določeno, da se uvedejo minimalna pravila, ki se uporabljajo v državah članicah in s katerimi je olajšano vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb ter policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah s čezmejnimi posledicami. V navedenem členu je določeno, da so ‚pravice posameznikov v kazenskem postopku‘ eno izmed področij, na katerih se lahko uvedejo minimalna pravila.
[…]
(14) […] Ta direktiva […] [z] namenom krepitve vzajemnega zaupanja med državami članicami določa skupne minimalne standarde na področju obveščanja o pravicah in obdolžitvah, ki se zagotovijo osebam, osumljenim ali obdolženim kaznivega dejanja. Ta direktiva temelji na pravicah, določenih v Listini, zlasti členih 6, 47 in 48 Listine, ter nadgrajuje člena 5 in 6 [Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu], kakor ju razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice. […]
[…]
(27) Osebam, obdolženim kaznivega dejanja, bi bilo treba o tem, česar so obdolžene, dati vse informacije, ki jih potrebujejo za pripravo svoje obrambe in da bi se zaščitila poštenost postopka.
(28) Osumljene ali obdolžene osebe bi bilo treba o tem, da so osumljene ali obdolžene kaznivega dejanja obvestiti nemudoma in vsaj še pred prvim uradnim zaslišanjem na policiji ali [pred] drugim pristojnim organom, ne da bi to vplivalo na potek preiskave. Podati bi bilo treba dovolj podroben opis dejstev, vključno s časom in krajem, če sta znana, ter z možno pravno opredelitvijo domnevnega kaznivega dejanja, katerega so te osebe osumljene ali obdolžene, ob upoštevanju dela kazenskega postopka, v katerem je bil opis podan, da bi se zaščitila poštenost postopka in omogočilo učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.
(29) Med kazenskim postopkom je treba osumljene ali obdolžene osebe obveščati o vseh spremembah obdolžitev, ki bi lahko bistveno vplivale na njihov položaj, kolikor je to potrebno, da se zaščiti poštenost postopka, ter pravočasno, da se omogoči učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.“
4 Člen 1 Direktive 2012/13, naslovljen „Vsebina“, določa:
„Ta direktiva določa pravila glede pravice do obveščenosti osumljenih ali obdolženih oseb o njihovih pravicah v okviru kazenskega postopka in obdolžitvah zoper njih. Prav tako določa pravila glede pravice do obveščenosti oseb, za katere je izdan evropski nalog za prijetje, o njihovih pravicah.“
5 Člen 3 te direktive, naslovljen „Pravica do obveščenosti o pravicah“, v odstavku 1 določa:
„Države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe zaradi učinkovitega uveljavljanja procesnih pravic v skladu z nacionalnim pravom nemudoma obveščene vsaj o naslednjem:
(a) pravici dostopa do odvetnika;
(b) upravičenju do brezplačnega pravnega nasveta in pogojih za njegovo pridobitev;
(c) pravici do obveščenosti o obdolžitvah v skladu s členom 6;
(d) pravici do tolmačenja in prevajanja;
(e) pravici do molka.“
6 Člen 6 navedene direktive, naslovljen „Pravica do obveščenosti o obdolžitvah“, določa:
„1. Države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe obveščene o kaznivem dejanju, katerega so osumljene ali obdolžene. Te informacije se podajo nemudoma in tako podrobno, kolikor je to potrebno za zaščito poštenosti postopka in učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.
[…]
3. Države članice zagotovijo, da se, najpozneje ob vložitvi obtožnice v preizkus sodišču, podajo podrobne informacije o obdolžitvah, vključno z vrsto in pravno opredelitvijo kaznivega dejanja ter naravo udeležbe obdolžene osebe.
4. Države članice zagotovijo, da so osumljene ali obdolžene osebe, če je to potrebno za zaščito poštenosti postopka, nemudoma obveščene o vseh spremembah informacij, podanih v skladu s tem členom.“
Direktiva (EU) 2016/343
7 V skladu s členom 1(a) Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku (UL 2016, L 65, str. 1) je njen namen med drugim določiti „skupna minimalna pravila“ o „nekaterih vidikih domneve nedolžnosti v kazenskem postopku“.
8 Člen 3 te direktive, naslovljen „Domneva nedolžnosti“, določa:
„Države članice zagotovijo, da osumljene in obdolžene osebe veljajo za nedolžne, dokler jim ni dokazana krivda v skladu z zakonom.“
9 Člen 7 navedene direktive, naslovljen „Pravica do molka in pravica posameznika, da ne izpove zoper sebe“, v odstavku 2 določa:
„Države članice zagotovijo, da imajo osumljene in obdolžene osebe pravico, da ne izpovedo zoper sebe.“
Bolgarsko pravo
10 Člen 287(1) Nakazatelno-protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: NPK), določa:
„Državni tožilec vloži novo obtožbo, kadar med sodno preiskavo ugotovi, da obstajajo razlogi za bistveno spremembo opisa dejanskega stanja v obtožbi oziroma za uporabo zakona o sankcijah za hujša kazniva dejanja.“
11 V skladu s členom 301(1), točka 2, NPK pristojno sodišče pri izreku sodbe preuči in odloči, ali dejanje pomeni kaznivo dejanje in kakšna je njegova pravna opredelitev.
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje
12 Spetsializirana prokuratura (specializirano državno tožilstvo, Bolgarija) je 26. februarja 2021 pri predložitvenem sodišču vložilo obtožni akt zoper BK zaradi dejanj, opredeljenih kot korupcija, ki naj bi bila storjena v okviru njegovih funkcij policista preiskovalca.
13 V skladu z ugotovitvami iz obtožnega akta je BK od dveh osumljencev zahteval vsoto denarja, da bi v okviru izvajanja svojih nalog opravil naslednji dve dejanji. Po eni strani naj bi BK predlagal, naj se izda pozitivno mnenje glede zahtevkov osumljencev za vrnitev vozil, morebiti uporabljenih za storitev kaznivega dejanja, in vrnitev teh vozil na podlagi dovoljenja državnega tožilca. Po drugi strani naj bi BK predlagal tudi, naj se teh dveh osumljencev ne obtoži za kaznivo dejanje, za katero sta bila osumljena.
14 Spetsializirana prokuratura (specializirano državno tožilstvo) je ta dejanja opredelilo kot korupcijo, ki jo je storil policist preiskovalec z izsiljevanjem z zlorabo pooblastil. Za to kaznivo dejanje naj bi bile predpisane te kazni: kazen zapora od treh do petnajstih let, denarna kazen do 25.000 bolgarskih levov (BGN) (približno 12.500 EUR), zaplemba do polovice premoženja obsojene osebe ter odvzem pravic.
15 BK je tej opredelitvi nasprotoval. V zvezi s tem je trdil, da ni mogoče šteti, da so bila očitana dejanja storjena v okviru njegovih nalog, saj navedena dejanja ne spadajo v pristojnost policista preiskovalca, temveč v pristojnost državnega tožilca. Po mnenju BK bi bilo zato ustrezno taka dejanja opredeliti kot goljufijo.
16 Predložitveno sodišče je v zvezi s tem opozorilo, da se navedena oblika goljufije, do katere pride, kadar storilec pridobi premoženjsko korist v škodo žrtve, tako da izkoristi njeno zmoto, neizkušenost ali nevednost, kaznuje s kaznijo zapora do petih let.
17 Vendar je Spetsializirana prokuratura (specializirano državno tožilstvo) ohranilo opredelitev korupcije. Predložitveno sodišče je pojasnilo, da je v skladu z nacionalnimi procesnimi pravili za opredelitev obtožbe pristojen zgolj državni tožilec, pri čemer mu pristojno sodišče v zvezi s tem ne more dati nobenih navodil.
18 Zato so se stranke in predložitveno sodišče v okviru postopka v glavni stvari osredotočili na dokazovanje oziroma izpodbijanje dejanj korupcije. Navedeno sodišče naj bi bilo zavezano izreči se o obtožbi, kot jo je oblikoval državni tožilec, in sicer o obtožbi korupcije. Vendar naj bi imelo navedeno sodišče, če bi v zvezi z obtožbo korupcije izreklo oprostilno sodbo, možnost spremeniti opredelitev dejstev.
19 V skladu s pojasnili predložitvenega sodišča se v nacionalni sodni praksi člen 301(1), točka 2, NPK v povezavi s členom 287(1) NPK razlaga tako, da lahko pristojno sodišče obdolženca spozna za krivega na podlagi opredelitve, ki je drugačna od tiste, ki je bila prvotno uporabljena v obtožnem aktu, če, prvič, ta nova opredelitev ne pomeni bistvene spremembe opisa dejanskega stanja v obtožbi in če, drugič, ne povzroči kazni, strožje od kazni za kaznivo dejanje, ki izhaja iz opredelitve, ki jo je prvotno uporabil državni tožilec.
20 Predložitveno sodišče tako pojasnjuje, da bi v skladu z navedeno nacionalno sodno prakso v okviru spora o glavni stvari lahko uporabilo opredelitev goljufije, kot je predlagal BK, saj je za to kaznivo dejanje predvidena milejša kazen od tiste v primeru korupcije.
21 Navedeno sodišče dodaja, da bi lahko opredelitev očitanih dejanj spremenilo tudi v opredelitev kaznivega dejanja trgovanja z vplivom. Lahko bi se namreč štelo, da je BK od osumljencev zahteval plačilo vsote denarja, da bi vplival na odločitve tožilca pri opravljanju njegovih nalog, da bi ta odobril vrnitev njunih vozil in da zoper njiju ne bi vložil obtožnega akta. Kazen za kaznivo dejanje trgovanja z vplivom naj bi bila prav tako milejša od kazni, določene za kaznivo dejanje korupcije, in sicer je to kazen odvzema prostosti do šest let ali denarna kazen do 5000 BGN (približno 2500 EUR).
22 Vendar predložitveno sodišče poudarja, da jamstvo, povezano z varstvom pravice do obrambe, ni zagotovljeno, kadar se pristojno sodišče odloči, da bo obdolženca obsodilo na podlagi opredelitve dejanj, ki je drugačna od prvotno navedene opredelitve v obtožnem aktu, ki ga je sestavil državni tožilec. Zlasti pa naj navedeno sodišče ne bi bilo dolžno predhodno obvestiti obdolženca niti mu omogočiti, da predstavi svoje trditve o predvideni novi opredelitvi. V praksi naj bi se obdolženec s to novo opredelitvijo seznanil v obsodilni sodbi.
23 Predložitveno sodišče tako dvomi o združljivosti take prakse s pravom Unije. Natančneje, navedeno sodišče se v okviru prvega vprašanja sprašuje, ali je izdaja obsodilne sodbe na podlagi opredelitve očitanih dejanj, o kateri obdolženec ni bil predhodno obveščen, združljiva s členom 6(3) in (4) Direktive 2012/13.
24 Drugo vprašanje se nanaša na zahteve, ki izhajajo iz člena 47, drugi odstavek, Listine.
25 Po mnenju predložitvenega sodišča bi se z obveznostjo, ki bi mu lahko bila naložena na podlagi odgovora na prvo vprašanje – in sicer da mora obdolženca obvestiti o možnosti, da se uporabi opredelitev, ki je drugačna od tiste, ki jo je prvotno predlagal državni tožilec – povzročil dvom o nepristranskosti sodišča in poštenosti postopka. Navedeno sodišče v zvezi s tem navaja dva primera.
26 Po eni strani bi pristojno sodišče, če obdolženca obvesti o možnosti, da sodišče lahko na lastno pobudo uporabi drugo opredelitev, na primer opredelitev kaznivega dejanja trgovanja z vplivom kot v sporu o glavni stvari, dejansko prevzelo vlogo tožilca. Po mnenju navedenega sodišča pa bi bilo mogoče podvomiti o nepristranskosti sodišča, ki na lastno pobudo predlaga novo pravno opredelitev in nato izreče obsodilno sodbo na podlagi te opredelitve, in sicer tudi če je navedeno sodišče predhodno dalo obdolžencu možnost, da se v zvezi s tem brani.
27 Po drugi strani pa, če pristojno sodišče obdolženca obvesti o možnosti, da bo uporabilo opredelitev, ki jo predlaga sam obdolženec, kot je opredelitev kaznivega dejanja goljufije v sporu o glavni stvari, bi to po mnenju predložitvenega sodišča lahko pomenilo poseg v pravico posameznika, da ne izpove zoper sebe, in v pravila poštenega sojenja.
28 Predložitveno sodišče je kljub temu poudarilo, da v okviru spora o glavni stvari BK ni priznal krivde za kaznivo dejanje goljufije, temveč je le navedel, da je treba dejstva, kot jih je predstavil državni tožilec, opredeliti kot goljufijo, in ne kot korupcijo.
29 V teh okoliščinah je Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali člen 6(3) in (4) Direktive 2012/13 nasprotuje razlagi nacionalnih določb – in sicer člena 301(1), točka 2 [NPK], v povezavi s členom 287(1) [NPK] – kot izhaja iz sodne prakse, v skladu s katero sme sodišče, če ne gre za opredelitev kot hujše kaznivo dejanje, v sodbi dejanje opredeliti drugače, kot je bilo opredeljeno v obtožnem aktu, ker obtoženec v tem primeru pred razglasitvijo sodbe ni ustrezno obveščen o novi, drugačni pravni opredelitvi in se zoper njo ne more braniti?
2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen: ali člen 47(2) Listine sodišču prepoveduje, da obtoženca obvesti, da bi lahko svojo odločitev v zadevi sprejelo na podlagi drugačne pravne opredelitve dejanja, in mu poleg tega da možnost, da v zvezi s tem pripravi svojo obrambo, ker te drugačne pravne opredelitve ni predlagalo državno tožilstvo?“
30 Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče za mesto Sofija, Bolgarija) je z dopisom z dne 5. avgusta 2022 Sodišče obvestilo, da je bilo Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče) po zakonodajni spremembi, ki je začela veljati 27. julija 2022, ukinjeno in da so bile nekatere kazenske zadeve, ki jih je navedeno sodišče obravnavalo, vključno z zadevo iz postopka v glavni stvari, od tega datuma prenesene na Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče za mesto Sofija).
Vprašanja za predhodno odločanje
Prvo vprašanje
31 Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(3) in (4) Direktive 2012/13 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni sodni praksi, ki sodišču, ki vsebinsko odloča v kazenski zadevi, omogoča, da uporabi drugačno pravno opredelitev očitanih dejanj od tiste, ki jo je prvotno uporabilo državno tožilstvo, če nova opredelitev ne more povzročiti uporabe strožje kazni, ne da bi bil obdolženec predhodno obveščen o predvideni novi opredelitvi in torej ne da bi mu bila dana možnost, da konkretno in učinkovito uveljavlja pravico do obrambe v zvezi s tako uporabljenim novim kaznivim dejanjem.
32 Kot izhaja iz člena 1 Direktive 2012/13, ta direktiva, ki je bila sprejeta na podlagi člena 82(2) PDEU, določa skupne minimalne standarde na področju obveščanja oseb, osumljenih ali obdolženih kaznivih dejanj, o njihovih pravicah in obdolžitvah zoper njih.
33 Kot je razvidno iz člena 3 v povezavi s členom 6 Direktive 2012/13, se pravica do obveščenosti, navedena v členu 1 te direktive, nanaša na vsaj dve ločeni pravici. Po eni strani morajo biti osumljene ali obdolžene osebe v skladu s členom 3 te direktive obveščene vsaj o različnih procesnih pravicah iz tega člena, med katerimi so pravica dostopa do odvetnika, upravičenje do brezplačnega pravnega nasveta in pogoji za njegovo pridobitev, pravica do obveščenosti o obdolžitvah, pravica do tolmačenja in prevajanja ter pravica do molka. Po drugi strani so v členu 6 navedene direktive opredeljena pravila v zvezi s pravico do obveščenosti o obdolžitvah (glej v tem smislu sodbo z dne 13. junija 2019, Moro, C‑646/17, EU:C:2019:489, točka 43).
34 Namen teh pravil je, kot je potrjeno v uvodnih izjavah od 27 do 29 Direktive 2012/13, zagotoviti poštenost postopka in omogočiti učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2018, Kolev in drugi, C‑612/15, EU:C:2018:392, točka 89).
35 Ta cilj med drugim zahteva, da obdolženec prejme podrobne informacije o obdolžitvi, vključno z naravo in pravno opredelitvijo kaznivega dejanja, pravočasno, to je v trenutku, ki mu omogoča, da učinkovito pripravi svojo obrambo, kot je določeno v členu 6(3) te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2018, Kolev in drugi, C‑612/15, EU:C:2018:392, točka 90).
36 Navedeni cilj in učinkovit potek postopka zahtevata, da je obdolžena oseba – ali njen odvetnik – natančno seznanjena z dejanji, zatrjevanimi zoper njo, in s pravno opredelitvijo teh dejanj, da bi lahko učinkovito sodelovala v razpravah o utemeljenosti obtožbe ob spoštovanju načela kontradiktornosti in enakosti orožij, tako da lahko učinkovito uveljavlja svoje stališče (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2018, Kolev in drugi, C‑612/15, EU:C:2018:392, točki 92 in 93).
37 V obravnavanem primeru je iz besedila prvega vprašanja in iz informacij, vsebovanih v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, razvidno, da se predložitveno sodišče sprašuje o obsegu obveznosti sodišča, ki vsebinsko odloča v kazenski zadevi, da obdolženca obvesti o spremembi pravne opredelitve očitanih dejanj.
38 V zvezi s tem je Sodišče že priznalo, da se informacije o obtožbi, ki so posredovane obrambi, lahko pozneje spremenijo, med drugim v zvezi s pravno opredelitvijo očitanih dejanj. Vendar morajo biti take spremembe pravočasno sporočene obdolžencu ali njegovemu odvetniku, tako da se ta še lahko učinkovito odzoveta, torej pred fazo posvetovanja. Ta možnost je določena v členu 6(4) Direktive 2012/13, ki določa, da je treba obdolžene osebe, če je to potrebno za zaščito poštenosti postopka, nemudoma obvestiti o vseh spremembah informacij, podanih v skladu s tem členom, do katerih je prišlo med kazenskim postopkom (sodba z dne 21. oktobra 2021, ZX (Popravek obtožnega akta), C‑282/20, EU:C:2021:874, točka 29 in navedena sodna praksa).
39 V uvodni izjavi 29 te direktive je v zvezi s tem tudi navedeno, da je treba med kazenskim postopkom osumljene ali obdolžene osebe obveščati o vseh spremembah obdolžitev, ki bi lahko bistveno vplivale na njihov položaj, kolikor je to potrebno, da se zaščiti poštenost postopka, ter pravočasno, da se omogoči učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe.
40 V tem kontekstu je treba poudariti odločilni pomen obvestitve o pravni opredelitvi kaznivega dejanja za učinkovito uveljavljanje pravice do obrambe. Takšna obvestitev obdolžene osebe – ali njenega odvetnika – je namreč bistvena, da bi ta oseba lahko razumela, česa je obdolžena, ustrezno organizirala svojo obrambo in po potrebi izpodbijala svojo krivdo s prizadevanji, da dokaže odsotnost enega ali več elementov zadevnega kaznivega dejanja.
41 Zato lahko vsaka sprememba pravne opredelitve dejanskega stanja s strani sodišča, ki vsebinsko odloča v kazenski zadevi, odločilno vpliva na uveljavljanje pravice do obrambe in na poštenost postopka v smislu člena 6(4) Direktive 2012/13.
42 To velja po eni strani, kadar predvideno novo kaznivo dejanje vključuje nove sestavne elemente, v zvezi s katerimi obdolženec še ni imel možnosti predstaviti svojih trditev.
43 V takem primeru je za zagotovitev poštenega postopka, kot to zahteva člen 6(4) Direktive 2012/13, očitno nujno, da kazensko sodišče, ki odloča o glavni stvari, o predvideni novi opredelitvi pravočasno obvesti obdolženo osebo – ali njenega odvetnika – in sicer v času, ki ji omogoča učinkovito pripravo obrambe, ter ji zagotovi možnost, da v zvezi s tem konkretno in učinkovito uveljavlja svojo pravico do obrambe.
44 V obravnavanem primeru je iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, razvidno, da predložitveno sodišče ne namerava uporabiti opredelitve kaznivega dejanja korupcije, ki jo je storil policist preiskovalec z izsiljevanjem z zlorabo položaja, ki jo je sprva uporabilo Spetsializirana prokuratura (specializirano državno tožilstvo), ter da jo namerava nadomestiti z opredelitvijo kaznivega dejanja goljufije ali opredelitvijo kaznivega dejanja trgovanja z vplivom. Zadnjenavedeni kaznivi dejanji pa naj bi vsebovali sestavne elemente, o katerih BK še ni imel priložnosti predstaviti svojih trditev.
45 Po drugi strani, tudi če predvideno novo kaznivo dejanje ne vsebuje novega sestavnega elementa v primerjavi s predhodno uporabljeno obliko kaznivega dejanja, tako da je imel obdolženec med postopkom možnost predstaviti svoje trditve o vseh sestavnih elementih tega novega kaznivega dejanja, ima lahko sprememba opredelitve kaznivega dejanja s strani kazenskega sodišča, ki o njem odloča vsebinsko, vseeno vpliv na uveljavljanje pravice do obrambe, ki ni zanemarljiv. Ni namreč mogoče izključiti, da bi obdolženec, ki je obveščen o predvideni novi opredelitvi, svojo obrambo organiziral drugače.
46 Poudariti je treba še, da je v tem kontekstu okoliščina, da nova opredelitev ne more povzročiti uporabe strožje kazni, popolnoma neupoštevna. Poštenost postopka namreč zahteva, da ima obdolženec možnost polno uveljavljati pravico do obrambe. Večja ali manjša strogost zagrožene kazni pa ni povezana z vprašanjem, ali je bilo to pravico mogoče uveljavljati.
47 Iz tega sledi, da mora sodišče, ki vsebinsko odloča v kazenski zadevi, kadar namerava spremeniti opredelitev kaznivega dejanja, obdolženo osebo – ali njenega odvetnika – pravočasno obvestiti o predvideni novi opredelitvi, in sicer v času in pod pogoji, ki tej osebi omogočajo, da učinkovito pripravi svojo obrambo, in ji zagotoviti možnost, da konkretno in učinkovito uveljavlja pravico do obrambe glede na to opredelitev, da bi se zagotovila poštenost postopka v smislu člena 6(4) Direktive 2012/13. Potreba po tem, da se obdolženi osebi odobri rok za pripravo ali spremembo njene obrambe v takih okoliščinah, in dolžina tega roka sta elementa, ki ju mora navedeno sodišče določiti na podlagi vseh upoštevnih okoliščin.
48 Razlago iz prejšnje točke potrjujejo cilji Direktive 2012/13. Kot je razvidno iz uvodnih izjav 3, 9 in 14 te direktive, je namreč cilj te direktive – z določitvijo skupnih minimalnih standardov na področju obveščanja oseb, ki so osumljene ali obdolžene kaznivega dejanja, o njihovih pravicah in obdolžitvah – okrepiti vzajemno zaupanje med državami članicami in s tem olajšati vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb v kazenskih zadevah.
49 Kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točkah od 59 do 71 sklepnih predlogov, pa razlaga, ki je podana v točki 47 te sodbe ter ima obliko jasnega in preprostega izvedbenega pravila v zvezi z obveznostjo sodišča, ki vsebinsko odloča v kazenski zadevi, da pravočasno obvesti obdolženca, kadar to sodišče namerava spremeniti opredelitev kaznivega dejanja, prispeva k spoštovanju pravice do obrambe in k poštenosti kazenskega postopka v državah članicah. S tem ta razlaga krepi medsebojno zaupanje med temi državami in tako olajšuje vzajemno priznavanje sodb in sodnih odločb v kazenskih zadevah v skladu s cilji te direktive.
50 Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(4) Direktive 2012/13 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni sodni praksi, ki sodišču, ki vsebinsko odloča v kazenski zadevi, omogoča, da uporabi drugačno pravno opredelitev očitanih dejanj od tiste, ki jo je prvotno uporabilo državno tožilstvo, ne da bi obdolženo osebo pravočasno obvestilo o predvideni novi opredelitvi, namreč v času in pod pogoji, ki bi ji omogočili učinkovito pripravo obrambe, in torej ne da bi tej osebi zagotovilo možnost konkretnega in učinkovitega uveljavljanja pravice do obrambe glede na to novo opredelitev. V tem kontekstu je okoliščina, da navedena opredelitev ne more povzročiti uporabe kazni, strožje od kazni za kaznivo dejanje, za katero je bila ta oseba prvotno obdolžena, povsem neupoštevna.
Drugo vprašanje
51 V skladu z ustaljeno sodno prakso mora Sodišče v okviru postopka sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, ki je uveden s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču dati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče po potrebi preoblikovati vprašanja, ki so mu bila predložena. Poleg tega Sodišče lahko presodi, da je treba upoštevati določbe prava Unije, na katere se nacionalno sodišče v besedilu svojega vprašanja ni sklicevalo. To, da je nacionalno sodišče vprašanje za predhodno odločanje formalno oblikovalo tako, da se je sklicevalo na nekatere določbe prava Unije, namreč Sodišča ne ovira, da navedenemu sodišču poda vse elemente razlage, ki bi mu lahko koristili pri odločanju o zadevi, ki mu je bila predložena, ne glede na to, ali se je navedeno sodišče v besedilu svojih vprašanj nanje sklicevalo ali ne (sodba z dne 22. decembra 2022, Ministre de la Transition écologique et Premier ministre (Odgovornost države za onesnaževanje zraka), C‑61/21, EU:C:2022:1015, točka 34).
52 V obravnavanem primeru je iz pojasnil predložitvenega sodišča razvidno, da je – kadar sodišče, ki vsebinsko odloča v kazenski zadevi, spremeni opredelitev kaznivega dejanja – podvomilo o nepristranskosti zadnjenavedenega sodišča, če to uporabi novo opredelitev na lastno pobudo, ter da dvomi o spoštovanju pravice posameznika, da ne izpove zoper sebe, če novo opredelitev predlaga obdolžena oseba.
53 V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 3 in člen 7(2) Direktive 2016/343 zagotavljata domnevo nedolžnosti oziroma pravico posameznika, da ne izpove zoper sebe.
54 Zato je treba ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 51 te sodbe, šteti, da predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člena 3 in 7 Direktive 2016/343 ter člen 47, drugi odstavek, Listine razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki sodišču, ki vsebinsko odloča v kazenski zadevi, omogoča, da na lastno pobudo ali na predlog obdolžene osebe uporabi drugačno pravno opredelitev kaznivih dejanj od tiste, ki jo je prvotno uporabilo državno tožilstvo, tudi če je to sodišče obdolženo osebo pravočasno obvestilo o predvideni novi opredelitvi, namreč v času in pod pogoji, ki so ji omogočili učinkovito pripravo obrambe, in je tako tej osebi zagotovilo možnost, da konkretno in učinkovito uveljavi pravico do obrambe glede na tako uporabljeno novo opredelitev.
55 Na prvem mestu, poudariti je treba, da nacionalno pravilo, ki sodišču, ki vsebinsko odloča v kazenski zadevi, omogoča, da spremeni opredelitev kaznivega dejanja, samo po sebi ne more omajati domneve nedolžnosti, zagotovljene v členu 3 Direktive 2016/343, ali nepristranskosti tega sodišča v smislu člena 47(2) Listine, tudi če je bila nova opredelitev uporabljena na njegovo pobudo.
56 V zvezi s tem je Sodišče že priznalo, da pravo države članice lahko da kazenskim sodiščem, ki vsebinsko odločajo o zadevi, pristojnost, da ponovno opredelijo dejstva, ki so jim bila pravilno predložena, pod pogojem, da so se prepričala, da so obdolženci imeli možnost konkretno in učinkovito uveljavljati svojo pravico do obrambe v zvezi s tem, tako da so bili pravočasno obveščeni o vzroku obtožbe, to je o materialnih dejstvih, ki se jim očitajo in na katerih temelji obtožba, pa tudi o pravni opredelitvi teh dejanj, in to podrobno (glej v tem smislu sodbo z dne 13. junija 2019, Moro, C‑646/17, EU:C:2019:489, točka 55).
57 Okoliščina, da se sodišče, ki vsebinsko odloča o zadevi, odloči, da bo opredelitev kaznivega dejanja spremenilo brez posredovanja državnega tožilstva, namreč kaže na to, da to sodišče meni, da bi kazniva dejanja lahko, če bi se izkazala za dokazana, ustrezala tej novi opredelitvi, in ne na to, da je navedeno sodišče že zavzelo stališče o krivdi obdolženca.
58 Na drugem mestu, kar zadeva pravico posameznika, da ne izpove zoper sebe, določeno v členu 7(2) Direktive 2016/343, dejstvo, da obdolženec predlaga novo opredelitev dejanj, ki se mu očitajo, samo po sebi ne pomeni, da ta oseba prizna svojo krivdo glede na novo opredelitev.
59 Poleg tega je predložitveno sodišče v okviru spora o glavni stvari poudarilo, da BK – čeprav je navedel, da je treba dejstva, kot jih je predstavilo Spetsializirana prokuratura (specializirano državno tožilstvo), opredeliti kot goljufijo, in ne kot korupcijo – ni priznal svoje krivde za kaznivo dejanje goljufije.
60 Vsekakor nobeno pravilo prava Unije obdolžencu ne prepoveduje, da prizna, da je storil kaznivo dejanje.
61 Ob upoštevanju vsega navedenega je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člena 3 in 7 Direktive 2016/343 ter člen 47, drugi odstavek, Listine razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki sodišču, ki vsebinsko odloča v kazenski zadevi, omogoča, da na lastno pobudo ali na predlog obdolžene osebe uporabi drugačno pravno opredelitev kaznivih dejanj od tiste, ki jo je prvotno uporabilo državno tožilstvo, če je to sodišče obdolženo osebo pravočasno obvestilo o predvideni novi opredelitvi, namreč v času in pod pogoji, ki so ji omogočili učinkovito pripravo obrambe, in je tako tej osebi zagotovilo možnost, da konkretno in učinkovito uveljavi pravico do obrambe glede na tako uporabljeno novo opredelitev.
Stroški
62 Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:
1. Člen 6(4) Direktive 2012/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku
je treba razlagati tako, da
nasprotuje nacionalni sodni praksi, ki sodišču, ki vsebinsko odloča v kazenski zadevi, omogoča, da uporabi drugačno pravno opredelitev očitanih dejanj od tiste, ki jo je prvotno uporabilo državno tožilstvo, ne da bi obdolženo osebo pravočasno obvestilo o predvideni novi opredelitvi, namreč v času in pod pogoji, ki bi ji omogočili učinkovito pripravo obrambe, in torej ne da bi tej osebi zagotovilo možnost konkretnega in učinkovitega uveljavljanja pravice do obrambe glede na to novo opredelitev. V tem kontekstu je okoliščina, da navedena opredelitev ne more povzročiti uporabe kazni, strožje od kazni za kaznivo dejanje, za katero je bila ta oseba prvotno obdolžena, povsem neupoštevna.
2. Člena 3 in 7 Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku ter člen 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah
je treba razlagati tako, da
ne nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki sodišču, ki vsebinsko odloča v kazenski zadevi, omogoča, da na lastno pobudo ali na predlog obdolženca uporabi drugačno pravno opredelitev kaznivih dejanj od tiste, ki jo je prvotno uporabilo državno tožilstvo, če je to sodišče obdolženo osebo pravočasno obvestilo o predvideni novi opredelitvi, namreč v času in pod pogoji, ki so ji omogočili učinkovito pripravo obrambe, in je tako tej osebi zagotovilo možnost, da konkretno in učinkovito uveljavi pravico do obrambe glede na tako uporabljeno novo opredelitev.
Podpisi