Zadeva C‑57/15

United Video Properties Inc.

proti

Telenet NV

Predlog za sprejetje predhodne odločbe,
ki ga je vložilo hof van beroep te Antwerpen)

„Predhodno odločanje – Pravice intelektualne lastnine – Direktiva 2004/48/ES – Člen 14 – Stroški postopka – Odvetniški stroški – Pavšalno povračilo – Najvišji zneski – Stroški tehničnega svetovalca – Povračilo – Pogoj krivdnega ravnanja stranke, ki je pravdo izgubila“

Povzetek – Sodba Sodišča (peti senat) z dne 28. julija 2016

1.        Približevanje zakonodaj – Uveljavljanje pravic intelektualne lastnine – Direktiva 2004/48 – Sodni stroški – Nacionalna zakonodaja, ki določa sistem pavšalnih tarif na področju povračila odvetniških stroškov – Dopustnost – Zahteva – Razumnost stroškov – Presoja nacionalnega sodišča – Neobstoj zagotovila za povračilo znatnega in primernega dela teh stroškov, od stranke, ki je pravdo izgubila – Nedopustnost

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48, uvodna izjava 17, člena 3(1) in (2) in 14)

2.        Približevanje zakonodaj – Uveljavljanje pravic intelektualne lastnine – Direktiva 2004/48 – Sodni stroški – Nacionalna pravila, ki določajo povračilo stroškov tehničnega svetovalca samo v primeru krivdnega ravnanja stranke, ki je pravdo izgubila – Nedopustnost

(Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/48, uvodna izjava 26, člena 13(1) in 14)

1.        Člen 14 Direktive 2004/48 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa, da mora stranka, ki je pravdo izgubila, nositi stroške postopka, nastale stranki, ki je pravdo dobila, ki sodišču, ki mora odločiti o stroških, omogoča upoštevanje posebnosti zadeve, ki jo obravnava, in ki določa sistem pavšalnih tarif na področju povračila stroškov za pomoč odvetnika, če te tarife zagotavljajo, da so stroški, ki jih mora nositi stranka, ki je pravdo izgubila, razumni, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

Ob upoštevanju uvodne izjave 17 in členov 3(1) in 14 te direktive je lahko taka zakonodaja upravičena, med drugim, če je njen namen izključiti povračilo prekomernih stroškov, če gre za honorarje, ki so neobičajno visoki in o katerih sta se dogovorila stranka, ki je pravdo dobila, in njen odvetnik, ali če je odvetnik opravljal storitve, za katere se ne šteje, da so potrebne za zagotovitev uveljavljanja zadevne pravice intelektualne lastnine. Nasprotno pa se z zahtevo, da mora stranka, ki je pravdo izgubila, nositi razumne stroške postopka, ne more upravičiti zakonodaje, ki določa pavšalne tarife, ki so znatno nižje od povprečnih dejansko veljavnih tarif za storitve odvetnika v tej državi članici. Taka zakonodaja bi bila namreč nezdružljiva s členom 3(2) Direktive 2004/48, ki določa, da morajo biti postopki in pravna sredstva iz te direktive odvračilni, in bi kršila glavni cilj Direktive 2004/48, ki je zagotoviti visoko raven varstva intelektualne lastnine na notranjem trgu.

Člen 14 te direktive pa nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki določa pavšalne tarife, ki zaradi prenizkih najvišjih zneskov, ki jih vsebujejo, ne zagotavljajo, da stranka, ki je pravdo izgubila, nosi vsaj znaten in primeren del razumnih stroškov, ki jih je imela stranka, ki je pravdo dobila. Tega vprašanja namreč ni mogoče presojati ne glede na stroške, ki jih je stranka, ki je pravdo dobila, dejansko imela zaradi pomoči odvetnika, če so ti razumni. Čeprav zahteva po sorazmernosti ne pomeni, da mora stranka, ki je pravdo izgubila, nujno povrniti vse stroške, ki so nastali drugi stranki, pa vsekakor zahteva, da ima stranka, ki je pravdo dobila, pravico do povračila vsaj znatnega in primernega dela razumnih stroškov, ki jih je dejansko imela.

(Glej točke od 25 do 27, 29 in 32 ter točko 1 izreka.)

2.        Člen 14 Direktive 2004/48 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalnim pravilom, ki določajo povračilo stroškov tehničnega svetovalca samo v primeru krivdnega ravnanja stranke, ki je pravdo izgubila, saj so ti stroški neposredno in tesno povezani s sodnim postopkom, katerega namen je zagotoviti uveljavitev pravice intelektualne lastnine.

V zvezi s tem je treba na prvem mestu ugotoviti, da glede na to da se stroški za prepoznavanje in raziskavo, ki so pogosto povezani s storitvami tehničnega svetovalca in ki jih ima imetnik pravice intelektualne lastnine, nanašajo zlasti na odškodnino, ki jo je treba plačati v primeru krivde kršitelja, in glede na to da je odškodnina urejena v členu 13(1) te direktive, ti stroški, ki pogosto nastanejo pred sodnim postopkom, ne spadajo nujno na področje uporabe člena 14 navedene direktive.

Na drugem mestu je treba ugotoviti, da se s široko razlago člena 14 Direktive 2004/48 v tem smislu, da določa, da mora stranka, ki izgubi pravdo, na splošno nositi druge stroške, ki nastanejo stranki, ki pravdo dobi, ne da bi se kakor koli opredelila narava teh stroškov, tvega, da bi se temu členu pripisalo preširoko področje uporabe in tako členu 13 te direktive odvzelo polni učinek. Ta pojem je torej treba razlagati ozko in je treba šteti, da pod druge stroške v smislu navedenega člena 14 spadajo samo stroški, ki so neposredno in tesno povezani z zadevnim sodnim postopkom.

Na tretjem mestu je treba ugotoviti, da člen 14 Direktive 2004/48 ne vsebuje nobenega elementa, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati, da lahko države članice povračilo drugih stroškov oziroma stroškov postopka na splošno pogojujejo – v okviru postopka za zagotovitev uveljavitve pravic intelektualne lastnine – s krivdnim ravnanjem stranke, ki je pravdo izgubila.

V tem kontekstu v zvezi s stroški, povezanimi s storitvami tehničnega svetovalca – če so nujni za to, da se učinkovito vloži tožba, katere namen je v konkretnem primeru zagotoviti uveljavljanje pravice intelektualne lastnine – obstaja taka neposredna in tesna povezava, zaradi česar spadajo med druge stroške, ki jih mora v skladu s členom 14 Direktive 2004/48 nositi stranka, ki je pravdo izgubila.

(Glej točke od 35 do 37, 39 in 40 ter točko 2 izreka.)