Zadeva T‑33/11

Peeters Landbouwmachines BV

proti

Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT)

„Znamka Skupnosti – Postopek za razglasitev ničnosti – Besedna znamka Skupnosti BIGAB – Absolutni razlog za zavrnitev – Neobstoj slabe vere – Člen 52(1)(b) Uredbe (ES) št. 207/2009“

Povzetek sodbe

Znamka Skupnosti – Odpoved, razveljavitev ali ničnost – Absolutni razlogi za ničnost – Prijavitelj, ki je ob vložitvi prijave znamke v slabi veri – Merila presoje – Upoštevanje vseh upoštevnih dejavnikov, ki obstajajo ob vložitvi zahteve za registracijo

(Uredba Sveta št. 207/2009, člen 52(1)(b))

Obstoj slabe vere prijavitelja v smislu člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009 o znamki Skupnosti se mora presojati celovito, pri čemer se upoštevajo vsi upoštevni dejavniki v obravnavani zadevi, to so zlasti:

– dejstvo, da prijavitelj ve ali mora vedeti, da tretja oseba vsaj v eni državi članici za enak oziroma podoben proizvod uporablja enak oziroma podoben znak, ki bi ga potrošnik lahko zamenjal s prijavljenim znakom;

– namen prijavitelja preprečiti tej tretji osebi, da bi še naprej uporabljala tak znak;

– stopnja zaščite, ki jo imata znak tretje osebe in prijavljeni znak.

Poleg tega lahko namen preprečiti trženje proizvoda v nekaterih okoliščinah kaže na slabo vero prijavitelja. Tako je zlasti, če se pozneje izkaže, da je ta registriral znak kot znamko Skupnosti, ne da bi ga nameraval uporabljati, ampak zgolj z namenom, da tretji osebi prepreči vstop na trg.

Torej so trije dejavniki, našteti zgoraj, zgolj primeri iz celote elementov, ki jih je mogoče upoštevati pri ugotavljanju morebitne slabe vere prijavitelja znamke ob vložitvi zahteve. Pri celotni analizi, opravljeni na podlagi člena 52(1)(b) Uredbe št. 207/2009, je namreč mogoče upoštevati tudi izvor izpodbijanega znaka, njegovo uporabo od oblikovanja naprej in poslovno logiko, katere del je vložitev zahteve za registracijo tega znaka kot znamke Skupnosti.

Okoliščina, da prijavitelj ve ali mora vedeti, da tretja oseba v vsaj eni državi članici za enak oziroma podoben proizvod že dolgo uporablja enak oziroma podoben znak, ki bi ga potrošnik lahko zamenjal s prijavljenim znakom, sama po sebi ne zadošča za ugotovitev prijaviteljeve slabe vere. Tako ni mogoče izključiti, da prijavitelj, če na trgu več proizvajalcev za enake oziroma podobne proizvode uporablja enake oziroma podobne znake, ki bi jih potrošnik lahko zamenjal s prijavljenim znakom, z registracijo tega znaka sledi legitimnemu cilju. To lahko med drugim velja v primeru, kadar prijavitelj ob vložitvi zahteve za registracijo ve, da tretje podjetje uporablja znamko, za katero se zahteva registracija, in pri svojih strankah ustvarja vtis, da uradno prodaja proizvode, ki se tržijo pod to znamko, čeprav za to ni dobilo dovoljenja.

Dobre vere prijavitelja znamke ne more omajati zgolj dejstvo, da je ta prijavitelj imetnik drugih znamk in da ni zahteval registracije teh znamk kot znamk Skupnosti.

Za presojo obstoja slabe vere prijavitelja znamke je mogoče upoštevati stopnjo prepoznavnosti znaka ob vložitvi prijave z namenom njegove registracije kot znamke Skupnosti, saj bi taka stopnja prepoznavnosti lahko jasno upravičila interes prijavitelja po zagotovitvi večje pravne zaščite njegovega znaka.

(Glej točke od 18 do 21, 27, 28 in 30.)