SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (pritožbeni senat)
z dne 27. februarja 2015
Zadeva T‑430/13 P
Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO)
proti
Mohammedu Achabu
„Pritožba – Javni uslužbenci – Uradniki – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Naturalizacija – Člen 4(1)(a) in (b) Priloge VII h Kadrovskim predpisom – Povračilo neupravičeno izplačanih zneskov – Člen 85, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov“
Zadeva: Pritožba zoper sodbo Sodišča za uslužbence Evropske unije (tretji senat) z dne 26. junija 2013, Achab/EESO (F‑21/12, ZOdl. JU, EU:F:2013:95), s katero se predlaga razveljavitev te sodbe.
Odločitev: Pritožba se zavrne. Evropski ekonomsko-socialni odbor (EESO) nosi svoje stroške in stroške, ki jih je na tej stopnji priglasil M. Achab.
Povzetek
1. Uradniki – Povračilo neupravičeno izplačanih zneskov – Pogoji – Očitna nepravilnost pri izplačilu – Merila
(Kadrovski predpisi, člen 85)
2. Uradniki – Osebni prejemki – Izselitveni dodatek – Dejstvo, ki upravičuje ponovno preučitev položaja upravičenca s strani uprave – Obseg – Sprememba državljanstva
(Kadrovski predpisi, Priloga VII, člen 4(1)(a) in (b))
3. Pravo Evropske unije – Načela – Načelo Unije, ki določa prepoved neupravičene obogatitve – Pojem
4. Pritožba – Pritožbeni razlogi – Pritožbeni razlog zoper odločbo Sodišča za uslužbence o stroških – Nedopustnost ob zavrnitvi vseh drugih pritožbenih razlogov
(Statut Sodišča, Priloga I, člen 11(2))
1. V okviru uporabe člena 85 Kadrovskih predpisov je treba povrniti vsak preplačani znesek, kadar gre za nepravilnost, ki je skrben uradnik ne bi spregledal. V zvezi s tem je treba v vsakem obravnavanem primeru upoštevati zmožnost zadevnega uradnika, da opravi potrebna preverjanja.
Poleg tega besedna zveza „tako očitna“, ki opredeljuje neobstoj pravne podlage za plačilo, iz člena 85, prvi odstavek, Kadrovskih predpisov ne pomeni, da uradniku, ki prejme neupravičena izplačila, ni treba o tem razmišljati ali tega preverjati. Nasprotno, zneske je treba vrniti, kadar gre za napako, ki je običajno skrben uradnik – ki mora poznati pravila, ki urejajo njegovo plačo – ne bi smel spregledati.
Dejavniki, ki jih sodišče Unije v zvezi s tem upošteva, se nanašajo na raven odgovornosti uradnika, njegov razred in staž, stopnjo jasnosti določb iz Kadrovskih predpisov, ki določajo pogoje za dodelitev dodatka, in pomen sprememb v njegovem osebnem ali družinskem položaju, kadar je izplačilo spornega zneska povezano s presojo, ki jo o takem položaju opravi uprava. Uradnik v razmeroma visokem razredu in z dolgim stažem javnega uslužbenca Unije bi moral biti torej zmožen prepoznati nepravilnost [izplačila], ki ga prejme.
Pogoja v zvezi z očitno nepravilnostjo izplačila, za katero bi zadevna oseba morala vedeti, ni mogoče preučiti z vidika, da ima merilo glede staža prednost pred drugimi merili, kot so razred ali zasedeno delovno mesto, temveč ga je treba preučiti na podlagi vrste elementov, s katerimi je mogoče določiti raven poznavanja, ki bi jo zadevna oseba morala imeti v zvezi z nepravilnostjo izplačila.
(Glej točke od 29 do 32.)
Napotitev na:
Sodišče: sodbi z dne 11. julija 1979, Broe/Komisija, 252/78, Recueil, EU:C:1979:186, točki 13 in 14; z dne 17. januarja 1989, Stempels/Komisija, 310/87, Recueil, EU:C:1989:9, točki 10 in 11, ter sklep z dne 14. julija 2005, Gouvras/Komisija, C‑420/04 P, ZOdl., EU:C:2005:482, točka 59;
Splošno sodišče: sodbe z dne 28. februarja 1991, Kormeier/Komisija, T‑124/89, Recueil, EU:T:1991:12, točki 17 in 18; z dne 24. februarja 1994, Stahlschmidt/Parlament, T‑38/93, RecFP, EU:T:1994:23, točka 19; z dne 27. februarja 1996, Galtieri/Parlament, T‑235/94, RecFP, EU:T:1996:22, točka 46 in navedena sodna praksa; z dne 5. novembra 2002, Ronsse/Komisija, T‑205/01, RecFP, EU:T:2002:269, točka 47 in navedena sodna praksa, ter z dne 2. marca 2004, Di Marzio/Komisija, T‑14/03, RecFP, EU:T:2004:59, točka 91.
2. Uradniki, ki niso državljani države, v katero so razporejeni, izselitveni dodatek izgubijo ali pa se jim ta zavrne samo, če so imele zadevne osebe običajno prebivališče v državi njihove bodoče zaposlitve ves čas petletnega referenčnega obdobja. Kar zadeva uradnike, ki so državljani države, v katero so razporejeni, pa za izgubo ali zavrnitev prejemanja tega dodatka zadošča okoliščina, da so ohranili ali so si ustvarili običajno prebivališče, pa čeprav samo za zelo kratek čas med referenčnim desetletnim obdobjem.
Čeprav je člen 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom nedvoumen, je treba pri preučitvi položaja zadevne osebe včasih razlagati tudi člen 4(1)(b) navedene priloge. Tako je, kadar se uradniku – ki je imel ob zaposlitvi državljanstvo tretje države in je kljub temu, da je tri leta pred zaposlitvijo prebival v državi, v katero je razporejen, prejemal izselitveni dodatek na podlagi člena 4(1)(a) Priloge VII h Kadrovskim predpisom – zaradi pridobitve državljanstva države, v katero je razporejen, na podlagi člena 4(1)(b) Priloge VII h Kadrovskim predpisom zavrne prejemanje navedenega dodatka, ker je deset let pred zaposlitvijo prebival v državi, v katero je razporejen.
Ker je – čeprav gre za uradnika, ki je običajno skrben – v petih letih pred začetkom dela tri leta prebival v državi, v katero je razporejen, in je kljub temu prejemal izselitveni dodatek, bi lahko zato upravičeno sklepal, da zaradi tega istega obdobja ne bo ovirana odobritev tega istega dodatka, če bi pridobil državljanstvo države, v katero je razporejen.
(Glej točke od 53 do 56.)
3. V skladu z načeli, ki so skupna pravnim ureditvam držav članic, ima oseba, ki je utrpela izgubo, s katero je bilo povečano premoženje druge osebe, pri čemer za to obogatitev ni nikakršne pravne podlage, praviloma pravico do povračila – od osebe, ki se je obogatila – v višini te izgube. Da bi bilo tej pritožbi ugodeno, je zato bistveno, da obogatitev nima nobene ustrezne pravne podlage.
(Glej točko 60.)
Napotitev na:
Sodišče: sodba z dne 16. decembra 2008, Masdar (UK)/Komisija, C‑47/07 P, ZOdl., EU:C:2008:726, točki 44 in 46.
4. Iz člena 11(2) Priloge I k Statutu Sodišča izhaja, da se pritožba ne more nanašati zgolj na stroške in na njihovo višino. To pomeni, da je treba v primeru, kadar so bili zavrnjeni vsi drugi pritožbeni razlogi, podani v okviru pritožbe zoper odločbo Sodišča za uslužbence, predloge v zvezi z domnevno nezakonitostjo odločbe navedenega sodišča o stroških zavreči kot nedopustne.
(Glej točko 72.)
Napotitev na:
Sodišče: sodba z dne 26. maja 2005, Tralli/ECB, C‑301/02 P, ZOdl., EU:C:2005:306, točka 88 in navedena sodna praksa;
Splošno sodišče: sklep z dne 29. oktobra 2009, Nijs/Računsko sodišče, T‑375/08 P, EU:T:2009:423, točka 71.