SODBA SODIŠČA PRVE STOPNJE (peti razširjeni senat)
z dne 27. novembra 2003(*)
„Državne pomoči – Posojila za poslovanje – Dopustnost – Rok za vložitev tožbe – Potrdilni akt – Ničnostna tožba – Obstoječa ali nova pomoč – Načelo tempus regit actum – Izvozna pomoč – Pomoč za tekoče poslovanje – Razumen rok“
V zadevi T-190/00,
Regione Siciliana, ki jo zastopa F. Quadri, avvocato dello Stato, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožeča stranka,
proti
Komisiji Evropskih skupnosti, ki jo zastopata V. Di Bucci in D. Triantafyllou, zastopnika, z naslovom za vročanje v Luxembourgu,
tožena stranka,
zaradi razglasitve ničnosti Odločbe Komisije 2000/319/ES z dne 22. decembra 1999 o shemi državne pomoči, ki jo je Italija uvedla v korist proizvodnje, predelave in trženja proizvodov iz Priloge I k Pogodbi ES (zakon št. 68 z dne 27. septembra 1995 dežele Sicilije) (UL 2000, L 110, str. 17) v delu, v katerem je razglašeno, da državne pomoči, uvedene s členom 6 zakona št. 68 z dne 27. septembra 1995 dežele Sicilije v korist podjetij v kmetijskem ali ribiškem sektorju, niso združljive s skupnim trgom ter da Italija ne sme izvajati navedenih pomoči in jih mora odpraviti,
SODIŠČE PRVE STOPNJE EVROPSKIH SKUPNOSTI (peti razširjeni senat),
v sestavi R. García-Valdecasas, predsednik, P. Lindh, sodnica, J. D. Cooke, A. W. H. Meij in H. Legal, sodniki,
sodni tajnik: J. Palacio González, glavni administrator,
na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 15. maja 2003,
izreka naslednjo
Sodbo
Pravni okvir
1 Komisija je na podlagi člena 93(1) Pogodbe ES (postal člen 88(1) ES), ki določa, da Komisija državam članicam predlaga ustrezne ukrepe v zvezi z obstoječimi sistemi pomoči v teh državah, ki so potrebni za postopen razvoj ali delovanje skupnega trga, v Sporočilu o državnih pomočeh v zvezi s kratkoročnimi posojili s subvencionirano obrestno mero v kmetijstvu, objavljenem 16. februarja 1996 (UL C 44, str. 2, v nadaljevanju: Sporočilo o posojilih za poslovanje), opredelila merila združljivosti posojil za poslovanje s pravili Pogodbe, ki se uporabljajo za državne pomoči.
2 Komisija je 4. julija 1997 države članice obvestila o svoji odločitvi, da začasno ustavi uporabo Sporočila o posojilih za poslovanje, potem ko je odkrila težave pri razlagi. Z dopisom z dne 19. decembra 1997 je države članice obvestila, da se bo navedena začasna ustavitev končala 30. junija 1998 in da bo od tega datuma Sporočilo o posojilih za poslovanje uporabljala v skladu z razlago iz tega dopisa.
3 Praksa Komisije pred uporabo Sporočila o posojilih za poslovanje je predstavljena v dokumentu Komisije z naslovom „Politika konkurence v kmetijstvu“ (Zelena Evropa – Novice o kmetijski politiki Skupnosti, št. 22, Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti, Luxembourg, 1987, str. 12):
„Na splošno si je Komisija pri državnih pomočeh na področju posojil za poslovanje pridržala pravico do poznejšega oblikovanja stališča. Vendar pa se pomoči, dodeljene kot posojila za poslovanje po znižani obrestni meri, štejejo za nezdružljive s skupnim trgom, če so dodeljene:
– za obdobje, ki presega tržno leto (12 mesecev),
– za en sam proizvod in eno samo transakcijo (na primer skladiščenje vina, nakup goveda itd.).
To stališče je bilo obrazloženo z dejstvom, da pri kmetijski proizvodnji zaradi posebnosti, povezanih s proizvodnimi cikli, obstajajo posebne potrebe po financiranju.“
4 V zvezi s tem je v Sedemnajstem poročilu o politiki konkurence (Urad za uradne publikacije Evropskih skupnosti, Luxembourg, 1988, točka 259) pojasnjeno, da zgoraj navedeno besedilo opisuje splošne smernice, ki jim Komisija sledi pri uporabi pravil o konkurenci v kmetijstvu.
5 Ta praksa je navedena tudi v Sporočilu o posojilih za poslovanje, kjer je poudarjeno – preden se določijo nova pravila, ki se bodo uporabljala v prihodnosti – da Komisija že več let uresničuje politiko, ki ne nasprotuje državnim pomočem, odobrenim kot kratkoročna subvencionirana posojila v kmetijskem sektorju, in da sta „edina pogoja, ki ju je Komisija določila za te pomoči, da je obdobje posojila največ eno leto in, kumulativno, da posojilo ni omejeno na en sam proizvod in eno samo transakcijo“, pri čemer je treba poudariti, da „ni omejitve za intenzivnost pomoči in ovire, da se za posameznega upravičenca subvencionirano posojilo vsako leto obnovi“ (Sporočilo o posojilih za poslovanje, peti odstavek).
6 Glede pomoči, opredeljenih kot „nove“, člen 93(3) Pogodbe (postal člen 88(3) ES) določa:
„Komisija mora biti obveščena o vseh načrtih za dodelitev ali spremembo pomoči dovolj zgodaj, da lahko predloži pripombe. Če meni, da takšen načrt glede na člen 92 [postal člen 87 ES] ni združljiv s skupnim trgom, nemudoma sproži postopek iz odstavka 2. Zadevna država članica ne sme izvajati svojih predlaganih ukrepov, dokler v tem postopku ni sprejeta dokončna odločitev.“
7 Vsebina člena 93 je bila pojasnjena z Uredbo Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 93 Pogodbe ES (UL L 83, str. 1), ki je začela veljati 16. aprila 1999.
Dejansko stanje
A – Shema pomoči, uvedena s členom 48 deželnega zakona št. 32 z dne 23. maja 1991, in njen preizkus, ki ga je opravila Komisija
8 Italijanska vlada je z dopisom z dne 10. junija 1991 v skladu s členom 93(3) Pogodbe (postal člen 88(3) ES) Komisiji priglasila shemo pomoči, ki jo je uvedla dežela Sicilija na podlagi deželnega zakona št. 32 z dne 23. maja 1991 (v nadaljevanju: deželni zakon št. 32/91) o pomočeh v kmetijskem sektorju.
9 Člen 48 deželnega zakona št. 32/91 je določal, da se za obdobje od leta 1991 do leta 1993 odobri subvencioniranje obresti, dolgovanih kreditnim institucijam in bankam za posojila, krajša od enega leta in odobrena gospodarskim subjektom, ki imajo sedež in poslujejo na Siciliji ter so najmanj 70 % prometa ustvarili s prodajo agrumov, sadja in zelenjave zunaj deželnega ozemlja. Določbe tega člena so:
„1. Odgovorna oseba dežele, pristojna za kmetijstvo in gozdarstvo, je pooblaščena, da za leta od 1991 do 1993 odobri subvencioniranje obresti, dolgovanih kreditnim institucijam in bankam za posojila za poslovanje, krajša od enega leta in odobrena gospodarskim subjektom, ki imajo sedež in poslujejo na Siciliji ter so najmanj 70 % prometa ustvarili s prodajo agrumov, sadja in zelenjave zunaj deželnega ozemlja.
2. Obrestna mera, ki ostane v breme gospodarskih subjektov, je enaka obrestni meri, ki je določena na podlagi člena 4(2), prvi pododstavek, deželnega zakona št. 13 z dne 25. marca 1986.
3. Razen za tržno leto 1990/1991 se subvencionirano posojilo odobri pod pogojem, da je najmanj 51 % trženih proizvodov kupljenih od kmetijskih zadrug in njihovih članov ter priznanih združenj kmetijskih proizvajalcev na podlagi panožnih sporazumov.
4. Znesek subvencioniranega posojila – sorazmeren z zgornjimi mejami, ki se določijo letno v skladu s členom 18, četrti odstavek, deželnega zakona št. 13 z dne 25. marca 1986 – nikakor ne sme presegati 50 % povprečnega prometa v zadnjih treh letih, kot izhaja iz obračuna DDV.
5. Gospodarski subjekti, prejemniki pomoči, morajo ohranjati ravni zaposlitev in upoštevati kolektivne pogodbe o zaposlitvi. Če se ugotovi, da se te obveznosti ne upoštevajo, deželna uradna oseba, pristojna za kmetijstvo in gozdarstvo, prekliče zadevno pomoč in odredi povračilo izplačanih zneskov, skupaj z zakonskimi obrestmi.
6. Za izvajanje tega člena za obdobje 1991–1993 se odobri 30.000 milijonov lir, od tega 10.000 milijonov lir za finančno leto 1991.
7. 70 % izdatkov, odobrenih s tem členom, mora biti namenjenih sektorju agrumov.“
10 Komisija je z dopisom z dne 14. decembra 1992 v zvezi s členom 48 deželnega zakona št. 32/91 obvestila italijansko vlado, da „glede pomoči v obliki subvencioniranih kratkoročnih posojil, Komisija ne nasprotuje njihovi dodelitvi, si pa v skladu s členom 93(1) Pogodbe pridržuje pravico do poznejše spremembe stališča“.
B – Refinanciranje sheme pomoči, uvedene s členom 48 deželnega zakona št. 32/91, členom 7 deželnega zakona št. 81 z dne 7. novembra 1995 in členom 20 deželnega zakona št. 33 z dne 18. maja 1996, ter preizkus sheme, ki ga je opravila Komisija
11 Italijanska vlada je z dopisom z dne 6. decembra 1995 v skladu s členom 93(3) Pogodbe (postal člen 88(3) ES) Komisiji priglasila shemo pomoči, ki jo je uvedla dežela Sicilija na podlagi deželnega zakona št. 81 z dne 7. novembra 1995 (v nadaljevanju: deželni zakon št. 81/95) v zvezi z več intervencijami v kmetijskem sektorju. V členu 7 je bilo za finančno leto 1995 odobreno refinanciranje sheme pomoči, uvedene s členom 48 deželnega zakona št. 32/91 za kmetijsko leto 1992/1993:
„Za namene iz člena 48 deželnega zakona št. 32 z dne 23. maja 1991 se izdatek 2000 milijonov lir za [kmetijsko] leto 1992/1993 odobri za finančno leto 1995.“
12 Italijanska vlada je Komisiji z dopisom z dne 2. maja 1996 poslala besedilo člena 20 deželnega zakona št. 33 z dne 18. maja 1996 (v nadaljevanju: deželni zakon št. 33/96), ki se je sklicevalo na člen 7 deželnega zakona št. 81/95 in za finančno leto 1996 dovoljevalo refinanciranje sheme pomoči, uvedene s členom 48 deželnega zakona št. 32/91 za kmetijsko leto 1992/1993:
„Za namene iz člena 48 deželnega zakona št. 32 z dne 23. maja 1991 se izdatek 2000 milijonov lir za [kmetijsko] leto 1992/1993 odobri za finančno leto 1996, poleg zneska iz člena 7 deželnega zakona št. 81 z dne 7. novembra 1995.“
13 Komisija je z dopisom z dne 23. januarja 1997 italijansko vlado obvestila, da ne nasprotuje zgoraj navedenim določbam, ki se uporabljajo za refinanciranje sheme iz člena 48 deželnega zakona št. 32/91 za kmetijsko leto 1992/1993. V tem dopisu je pojasnjeno zlasti:
„Komisija se je odločila, da ne bo nasprotovala pomočem iz člena 7 deželnega zakona št. 81/95 in člena 20 deželnega zakona št. 33/96. Pri sprejetju te odločbe je Komisija upoštevala dejstvo, da se zneski, namenjeni takemu ukrepu, nanašajo na kmetijsko leto 1992/1993 in da gre za zapoznela plačila v zvezi z obstoječim ukrepom pomoči (pomoč N 377/91).
Zato ugodna ocena, ki jo je Komisija izrazila v zvezi s členom 48 deželnega zakona št. 32/91, velja tudi za financiranje iz člena 7 deželnega zakona št. 81/95 in člena 20 deželnega zakona št. 33/95.“
C – Shema pomoči, uvedena s členom 6 deželnega zakona št. 68 z dne 27. septembra 1995, in njen preizkus, ki ga je opravila Komisija
14 Italijanska vlada je z dopisom z dne 8. avgusta 1995 v skladu s členom 93(3) Pogodbe (postal člen 88(3) ES) Komisiji priglasila shemo pomoči, ki jo je dežela Sicilija uvedla v skladu s predlogom deželnega zakona, ki je bil nato sprejet kot deželni zakon št. 68 z dne 27. septembra 1995 (v nadaljevanju: deželni zakon št. 68/95).
15 V členu 6 deželnega zakona št. 68/95 je bila določena shema pomoči za podjetja v kmetijskem ali ribiškem sektorju, njegove glavne določbe pa so:
„1. Odgovorna oseba dežele, pristojna za sodelovanje, trgovino, obrt in ribištvo, je pooblaščena, da za leta 1995–1997 ter tržna leta 1993/1994, 1994/1995 in 1995/1996 odobri subvencioniranje obresti, dolgovanih kreditnim institucijam in bankam za posojila za poslovanje, krajša od enega leta in odobrena gospodarskim subjektom, ki imajo sedež in poslujejo na Siciliji ter so najmanj 70 % prometa ustvarili s prodajo agrumov, sadja in zelenjave zunaj dežele.
2. Obrestna mera, ki ostane v breme gospodarskih subjektov, je enaka obrestni meri, ki je določena na podlagi člena 4(2), prvi pododstavek, deželnega zakona št. 13 z dne 25. marca 1986.
3. Znesek subvencioniranega posojila – sorazmeren z zgornjimi mejami, ki se enotno določijo letno v skladu s členom 18(1), pododstavka 1 in 2, deželnega zakona št. 13 z dne 25. marca 1986 – nikakor ne sme presegati 50 % povprečnega prometa v zadnjih treh letih, kot izhaja iz obračuna DDV.
4. Gospodarski subjekti, prejemniki pomoči, morajo ohranjati ravni zaposlovanja. Če se ugotovi kršitev te obveznosti, deželni pooblaščenec, pristojen za sodelovanje, trgovino, obrt in ribištvo, razveljavi odobreno subvencioniranje in odredi povračilo izplačanih zneskov, skupaj z zakonskimi obrestmi.
5. 70 % zneskov, odobrenih na podlagi tega člena, je namenjenih sektorju agrumov.
6. Za izvajanje tega člena se za obdobje 1995–1997 odobri znesek 15.000 milijonov lir, od tega 2000 milijonov lir za leto 1995, 7000 milijonov lir za leto 1996 in 6000 milijonov lir za leto 1997.
7. Znesek 2000 milijonov lir za finančno leto 1995 se krije z razpoložljivimi sredstvi iz postavke 21257 deželnega proračuna za isto leto. Preostalih 13.000 milijonov za finančni leti 1996 in 1997 je predvidenih v postavki 2001 večletnega deželnega proračuna.“
16 Komisija je z dopisom z dne 13. februarja 1998 Italijo obvestila o svoji odločitvi, da sproži postopek iz člena 93(2) Pogodbe (postal člen 88(2) ES) v zvezi z uporabo pomoči, predvidenih v deželnem zakonu št. 68/95 za sektorje kmetijstva, ribištva in ribogojstva. Ta odločba je bila objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 21. marca 1998 (UL C 86, str. 3), Komisija pa je pozvala zainteresirane stranke, naj predložijo pripombe v zvezi z zadevnimi pomočmi.
17 Komisija je za utemeljitev zgoraj navedenega postopka v delu v zvezi s členom 6 navedla dvom o tem, da se zadevne pomoči lahko štejejo za prava posojila za poslovanje (v smislu „posojil za tržno leto“), ker se zdi, da ta posojila bolj ustrezajo opredelitvi izvoznih pomoči, ker so namenjena podjetjem, usmerjenim v izvoz, in izračunana na podlagi obsega (50 %) prometa podjetja, ki pretežno izvira iz prihodkov od izvoza (glej odločbo o začetku postopka iz člena 88(2) ES, točka 2.7 obrazložitve).
18 Italijanski organi so z dopisom z dne 30. junija 1998 Komisiji predložili pripombe. Druge zainteresirane stranke jih niso. Službe Komisije so s teleksom z dne 10. novembra 1998 zahtevale dodatne informacije o členu 6 deželnega zakona št. 68/95. Italijanski organi so jim jih predložili z dopisom z dne 19. novembra 1998.
19 Komisija je 22. decembra 1999 sprejela Odločbo 2000/319/ES, s katero je med drugim ugotovila, da državne pomoči, uvedene s členom 6 deželnega zakona št. 68/95 v korist podjetij v kmetijskem ali ribiškem sektorju, niso združljive s skupnim trgom ter da Italija ne sme izvajati navedenih pomoči in jih mora odpraviti (v nadaljevanju: izpodbijana odločba). Ta odločba je bila objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 6. maja 2000 (UL L 110, str. 17).
Postopek in predlogi strank
20 Tožeča stranka je 20. julija 2000 v sodnem tajništvu Sodišča prve stopnje vložila to tožbo.
21 Tožeča stranka Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– razglasi ničnost izpodbijane odločbe v delu, v katerem je ugotovljeno, da državne pomoči, uvedene s členom 6 deželnega zakona št. 68/95 v korist podjetij v kmetijskem ali ribiškem sektorju, niso združljive s skupnim trgom ter da Italija ne sme izvajati navedenih pomoči in jih mora odpraviti;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
22 Komisija Sodišču prve stopnje predlaga, naj:
– tožbo zavrže kot nedopustno ali zavrne kot neutemeljeno;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
23 Sodišče prve stopnje (peti razširjeni senat) se je na podlagi poročila sodnika poročevalca odločilo, da začne ustni postopek.
24 Stranke so bile pravilno povabljene na obravnavo 15. maja 2003, na katero tožeča stranka ni prišla. Komisija je na obravnavi podala ustne navedbe in odgovorila na ustna vprašanja Sodišča prve stopnje.
Dopustnost
Trditve strank
25 Komisija opozarja, da je treba na podlagi člena 230, peti odstavek, ES tožbe za razglasitev ničnosti akta, ki so ga sprejele institucije Skupnosti, vložiti v dveh mesecih od objave akta, njegovega uradnega obvestila tožeči stranki, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je izvedela zanj, odvisno od primera, in opozarja Sodišče prve stopnje – ne da bi uveljavljala formalni ugovor nedopustnosti – na dejstvo, da je bila v tem primeru tožba vložena v dveh mesecih od objave akta, čeprav je tožeča stranka verjetno imela besedilo odločbe že več mesecev.
26 Pri tem Komisija opozarja na sodno prakso, v skladu s katero začne rok za vložitev tožbe, kadar so akti kot v obravnavanem primeru na podlagi ustaljene prakse objavljeni v Uradnem listu Evropskih skupnosti, teči z datumom objave (sodba Sodišča z dne 10. marca 1998 v zadevi Nemčija proti Svetu, C-122/95, Recueil, str. I-973, točke od 34 do 39). Vendar pa poudarja, da so bile tožbe, ki so jih vložile dežele in ki jih je Sodišče prve stopnje obravnavalo do zdaj, vložene v dveh mesecih od datuma uradnega obvestila o odločbi (sodba Sodišča prve stopnje z dne 30. aprila 1998 v zadevi Vlaams Gewest proti Komisiji, T‑214/95, Recueil, str. II-717, točki 17 in 19) ali od dneva, ko je tožeča stranka izvedela zanjo (sodba Sodišča prve stopnje z dne 15. junija 1999 v zadevi Regione autonoma Friuli-Venezia Giulia proti Komisiji, T‑288/97, Recueil, str. II-1871, točki 5 in 7).
27 V teh okoliščinah Komisija meni, da je položaj dežel mogoče izenačiti s položajem držav članic, ki odobrijo pomoči, ker na podlagi ustaljene prakse zadevna država članica dežele hitro obvesti o odločitvah, ki jih zadevajo. Komisija sicer priznava, da dežele niso stricto sensu naslovnice odločbe in da se datum uradnega obvestila ne zdi odločilen, kljub temu pa predlaga, da se v njihovem primeru upošteva dejanski datum, ko so te dežele izvedele za odločbo, da se določi dies a quo roka za vložitev tožbe.
28 Tožeča stranka izpodbija te utemeljitve in poudarja, da iz člena 230, peti odstavek, ES izhaja, da je kot začetek roka za vložitev tožbe merilo datuma, na katerega tožeča stranka izve za izpodbijani akt, podredno glede na merili objave ali uradnega obvestila. Če tožeča stranka ni uradno obveščena o zadevni odločbi, naj bi bil edini datum, ki ga je treba upoštevati za začetek roka za vložitev tožbe, datum objave izpodbijane odločbe v Uradnem listu.
Presoja Sodišča prve stopnje
29 V skladu s členom 230, peti odstavek, ES je treba ničnostno tožbo vložiti v dveh mesecih od objave akta, njegovega uradnega obvestila tožeči stranki, če tega ni bilo pa od dneva, ko je zanj izvedela, odvisno od primera.
30 Iz samega besedila te določbe je razvidno, da je kot začetek roka za vložitev tožbe merilo datuma, na katerega tožeča stranka izve za izpodbijani akt, podredno glede na merili objave ali uradnega obvestila (zgoraj navedena sodba Nemčija proti Svetu, točka 35; sodbe Sodišča prve stopnje z dne 15. septembra 1998 v zadevi BP Chemicals proti Komisiji, T-11/95, Recueil, str. II-3235, točka 47; z dne 6. oktobra 1999 v zadevi Salomon proti Komisiji, T-123/97, Recueil, str. II-2925, točka 42, in z dne 12. decembra 2000 v zadevi Alitalia proti Komisiji, T-296/97, Recueil, str. II-3871, točka 61).
31 V obravnavani zadevi Komisija o izpodbijani odločbi ni uradno obvestila tožeče stranke, ampak samo Italijansko republiko. Ker je bila izpodbijana odločba objavljena v Uradnem listu Evropskih skupnosti z dne 6. maja 2000, je začel rok za vložitev tožbe za tožečo stranko teči s tem datumom, in ne takrat, ko je lahko izvedela za izpodbijano odločbo.
32 V zvezi s tem se Komisija v podporo svoji trditvi ne more utemeljeno sklicevati na zgoraj navedeni sodbi Vlaams Gewest proti Komisiji in Regione autonoma Friuli-Venezia Giulia proti Komisiji. Po eni strani je bila v prvi od teh zadev tožba flamske regije vložena v dveh mesecih (27. novembra 1995) od objave izpodbijane odločbe v Uradnem listu (9. novembra 1995). Po drugi strani ni bilo v nobeni od teh zadev razsojeno, da če bi dežela za odločbo izvedela pred njeno objavo, ne bi več bila upravičena, da tožbo vloži v dveh mesecih od te objave.
33 Tožba je bila torej vložena v predpisanem roku in je zato dopustna.
Utemeljenost
34 Tožeča stranka v podporo tožbi navaja štiri tožbene razloge. Prvi se nanaša na kršitev člena 88(1) ES, kršitev načel varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti, bistveno kršitev postopka in kršitev člena 253 ES, drugi na kršitev načela tempus regit actum in zlorabo pooblastil, tretji na kršitev člena 87 ES, zlorabo pooblastil in kršitev člena 253 ES zaradi neobstoja obrazložitve, četrti pa na bistveno kršitev postopka in neupoštevanje razumnih rokov za končanje postopkov iz člena 87 ES.
Prvi tožbeni razlog: kršitev člena 88(1) ES, kršitev načel varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti, bistvena kršitev postopka in kršitev člena 253 ES zaradi neobstoja obrazložitve
Dopustnost
– Trditve strank
35 Komisija trdi, da očitki tožeče stranke v prvem tožbenem razlogu v zvezi z opredelitvijo ukrepa kot obstoječe, in ne nove pomoči niso dopustni, ker je opredelitev izhajala iz odločbe o začetku formalnega postopka preiskave iz člena 88(2) ES, ki je tožeča stranka ni izpodbijala in je zato postala dokončna; izpodbijana odločba, s katero je pomoč opredeljena kot nova, naj bi bila samo potrdilni akt odločbe o začetku formalnega postopka preiskave. Komisija zato trdi, da se je navedena opredelitev mogla in morala izpodbijati s tožbo zoper odločbo o začetku formalnega postopka preiskave ter da ta opredelitev ne more več biti predmet tožbe zoper končno odločbo.
36 V zvezi s tem Komisija poudarja, da je v sodni praksi Sodišča pojasnjeno, da ima odločba o začetku formalnega postopka preiskave dokončne pravne učinke, ker naj posledica končne odločbe Komisije, s katero so zadevne pomoči razglašene za združljive s skupnim trgom, ne bi bila naknadna odprava pomanjkljivosti izvedbenih aktov, za katere bi bilo treba šteti, da so bili sprejeti v nasprotju s prepovedjo iz člena 88(3), zadnji stavek (sodbi Sodišča z dne 30. junija 1992 v zadevi Španija proti Komisiji, C-312/90, Recueil, str. I-4117, točki 20 in 23, v nadaljevanju: sodba Cenemesa, in z dne 30. junija 1992 v zadevi Italija proti Komisiji, C-47/91, Recueil, str. I-4145, točki 26 in 29, v nadaljevanju: sodba Italgrani z dne 30. junija 1992).
37 Natančneje, Komisija opozarja, da predhodno vprašanje opredelitve pomoči določa postopek, ki se uporabi, ter obseg in učinke končne odločbe. Komisija mora v skladu s členom 88(3), drugi stavek, ES ter členi 4, 6 in 13 Uredbe št. 659/1999, če so pomoči nove in če meni, da načrt za dodelitev ali spremembo pomoči ni združljiv s skupnim trgom, nemudoma začeti formalni postopek preiskave iz člena 88(2) ES. Če gre za nezakonite pomoči, ki so že bile izplačane v nasprotju s prepovedjo iz člena 88(3), zadnji stavek, ES, mora Komisija v skladu s členom 14 Uredbe št. 659/1999 odrediti vračilo pomoči. Če gre za obstoječe pomoči in če je to potrebno, lahko Komisija v skladu s členom 88(1) ES in členi od 17 do 19 Uredbe št. 659/99 zadevni državi članici predlaga ustrezne ukrepe; formalni postopek preiskave iz člena 88(2) ES lahko začne samo, če zadevna država članica te ukrepe zavrne, vendar ne more zahtevati vračila pomoči.
38 Glede na te razlike Komisija meni, da je v interesu vseh, da se hitro opredelijo spori, ki lahko nastanejo v zvezi z opredelitvijo pomoči kot novih ali obstoječih.
39 Glede sklicevanja tožeče stranke na sodbi Cenemesa in Italgrani z dne 30. junija 1992 Komisija meni, da je iz te sodne prakse razvidno, da odločba o začetku formalnega postopka preiskave vključuje prepoved za zadevno državo članico, da izplača načrtovane pomoči, preden se postopek konča s končno odločbo, in da tudi če so bili ukrepi, ki jih je Komisija opredelila kot nove pomoči, izvedeni, so pravni učinki, povezani s to opredelitvijo, dokončni (sodbi Cenemesa, točki 12 in 23, in Italgrani z dne 30. junija 1992, točki 20 in 29).
40 Komisija tudi poudarja, da se trditev, podana v tej zadevi, bistveno razlikuje od trditev, ki jih je navedla v zadevah Preussag Stahl in Moccia Irme in ki jih je Sodišče prve stopnje zavrnilo (sodbi Sodišča prve stopnje z dne 31. marca 1998 v zadevi Preussag Stahl proti Komisiji, T-129/96, Recueil, str. II-609, točka 31, in z dne 12. maja 1999 v združenih zadevah Moccia Irme in drugi proti Komisiji, od T-164/96 do T-167/96, T-122/97 in T-130/97, Recueil, str. II-1477, točka 65). Opozarja zlasti, da je v zadevi Preussag Stahl proti Komisiji vložila ugovor nedopustnosti zoper tožbo na podlagi dejstva, da tožeča stranka ni vložila tožbe zoper odločbo o začetku postopka, in da je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da ima končna odločba pravne učinke, med katerimi je obveznost vračila izplačane pomoči, ter da mora zadevno podjetje zato imeti na voljo pravno sredstvo zoper tako odločbo, ne glede na to, ali je izpodbijalo odločbo o začetku formalnega postopka preiskave sporne pomoči ali ne. Zato je bil ugovor nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija, zavrnjen, ker se je nanašal na tožbo v celoti in zlasti dele, v katerih je tožeča stranka izpodbijala ugotovitve, do katerih je Komisija prišla šele v fazi končne odločbe, kar pa ne velja za to zadevo, kjer Komisija izpodbija dopustnost očitkov tožeče stranke v zvezi z opredelitvijo pomoči kot nove, opravljene v odločbi o začetku formalnega postopka preiskave.
41 Tožeča stranka izpodbija te trditve z obrazložitvijo, da so v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka in da je odločbo o začetku formalnega postopka preiskave mogoče samostojno izpodbijati samo, če ima škodljive učinke za naslovnika (sodbi Cenemesa in Italgrani), kar pa velja le, če taka odločba od naslovnika zahteva določeno ravnanje oziroma se mora ta zaradi nje vzdržati določenega ravnanja ali če v vsakem primeru povzroči nepopravljive posledice. To pa naj ne bi veljalo za to zadevo, kjer ima samo končna odločba učinke zoper tožečo stranko. Ta poudarja, da ima končna odločba, s katero so pomoči razglašene za nezdružljive s skupnim trgom, nove in vsekakor samostojne pravne učinke v primerjavi z odločbo o začetku formalnega postopka preiskave, kar ji omogoča, da izpodbija njeno zakonitost. Posledica tega naj bi bila, da se je v podporo taki ničnostni tožbi mogoče sklicevati na tožbene razloge, ki so skupni končni odločbi in aktu o začetku zadevnega postopka, če ta ni bil predmet ločene tožbe, ne glede na to, ali je bil navedeni akt, sprejet na podlagi člena 88(2) ES, izpodbijan ali ne (glej zgoraj navedeni sodbi Preussag Stahl proti Komisiji in Moccia Irme in drugi proti Komisiji).
– Presoja Sodišča prve stopnje
42 Komisija v bistvu trdi, da tožeča stranka ne more več izpodbijati končne odločbe v delu, v katerem je zadevni ukrep opredeljen kot nova pomoč, kar je predmet prvega tožbenega razloga, ker naj bi ta opredelitev izhajala iz odločbe o začetku formalnega postopka preiskave, ki je tožeča stranka ni izpodbijala v predpisanem roku in ki naj bi torej postala dokončna.
43 Najprej je treba poudariti, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso akti ali odločbe, zoper katere se lahko vloži ničnostna tožba v smislu člena 230 ES, ukrepi, ki ustvarjajo take zavezujoče pravne učinke, ki vplivajo na interese tožeče stranke tako, da bistveno spremenijo njen pravni položaj (sodba Sodišča z dne 11. novembra 1981 v zadevi IBM proti Komisiji, 60/81, Recueil, str. 2639, točka 9, in sodba Sodišča prve stopnje z dne 18. decembra 1992 v združenih zadevah Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, od T-10/92 do T-12/92 in T‑15/92, Recueil, str. II-2667, točka 28).
44 Pri aktih ali odločbah, ki nastajajo v več fazah, zlasti po koncu internega postopka, so izpodbojni akti načeloma samo ukrepi, ki dokončno določajo položaj institucije po koncu tega postopka, ne pa tudi vmesni ukrepi, katerih cilj je priprava končne odločbe (zgoraj navedeni sodbi IBM proti Komisiji, točka 10, in Cimenteries CBR in drugi proti Komisiji, točka 28).
45 Na podlagi te sodne prakse je končna odločba, ki jo je Komisija sprejela ob koncu formalnega postopka preiskave iz člena 88(2) ES, akt, ki ga je mogoče izpodbijati na podlagi člena 230 ES. Taka odločba namreč ustvarja take zavezujoče pravne učinke, ki lahko vplivajo na interese zadevnih strank, ker je z njo končan zadevni postopek in dokončno odločeno o združljivosti obravnavanega ukrepa s pravili, ki veljajo za državne pomoči. Zato imajo zadevne stranke vedno možnost izpodbijati končno odločbo, s katero je končan formalni postopek preiskave, in morajo v tem okviru imeti možnost izpodbijati različne elemente, na katerih temelji dokončno stališče, ki ga je sprejela Komisija.
46 Ta možnost je neodvisna od vprašanja, ali odločba o začetku formalnega postopka preiskave ustvarja pravne učinke, ki so lahko predmet ničnostne tožbe, ali ne. Res je v sodni praksi Sodišča in Sodišča prve stopnje priznana možnost vložiti tožbo zoper odločbo o začetku postopka, kadar ima ta dokončne pravne učinke, ki jih ni mogoče naknadno popraviti s končno odločbo. To velja, kadar Komisija začne formalni postopek preiskave v zvezi z ukrepom, ki ga začasno opredeli kot novo pomoč, saj ima ta odločba o začetku postopka samostojne pravne učinke v primerjavi s končno odločbo. Ustavitev izvajanja zadevnega ukrepa, ki je posledica začasne opredelitve tega ukrepa kot nove pomoči na podlagi člena 88(3) ES, namreč ni odvisna od končne odločbe in traja le do konca formalnega postopka (glej med drugim sodbi Cenemesa, točke od 12 do 24, in Italgrani z dne 30. junija 1992, točki 29 in 30; sodbo Sodišča z dne 9. oktobra 2001 v zadevi Italija proti Komisiji, C-400/99, Recueil, str. I-7303, točke od 56 do 62 in 69, in sodbo Sodišča prve stopnje z dne 30. aprila 2002 v združenih zadevah Vlada Gibraltarja proti Komisiji, T‑195/01 in T-207/01, Recueil, str. II-2309, točke od 80 do 86).
47 Vseeno pa ta možnost izpodbijanja odločbe o začetku postopka ne more zmanjšati procesnih pravic zadevnih strank tako, da jim prepreči, da izpodbijajo končno odločbo in da se v podporo svoji tožbi sklicujejo na napake v vseh fazah postopka, ki je pripeljal do te odločbe.
48 Ni sporno, da je odločba o začetku formalnega postopka preiskave, čeprav ima lastne in samostojne pravne učinke, pripravljalni akt za končno odločbo, s katero bo dokončno sprejeto stališče Komisije. Tako člen 6 Uredbe št. 659/1999 določa, da odločba o začetku formalnega postopka preiskave vsebuje povzetek bistvenih dejanskih in pravnih vprašanj, vključuje predhodno oceno Komisije o naravi pomoči predlaganega ukrepa in navede dvome o njegovi združljivosti s skupnim trgom, da bi se zadevno državo članico in zainteresirane stranke pozvalo k predložitvi pripomb v predpisanem roku. Nujna začasnost presoj v odločbi o začetku formalnega postopka preiskave je potrjena s členom 7 Uredbe št. 659/1999, ki določa, da lahko Komisija v končni odločbi odloči, da priglašeni ukrep ni pomoč, da je priglašena pomoč združljiva s skupnim trgom, da se priglašena pomoč lahko šteje za združljivo s skupnim trgom, če so izpolnjeni nekateri pogoji, ali da priglašena pomoč ni združljiva s skupnim trgom. Poleg tega Komisiji nič ne preprečuje, da potem ko je najprej v odločbi o začetku formalnega postopka preiskave ocenila, da je zadevni ukrep nova pomoč, v odločbi, s katero se postopek konča, odloči, da je obstoječa pomoč.
49 V obravnavani zadevi zadostuje ugotoviti, da je izpodbijana odločba končna odločba, s katero je končan postopek, in da ustvarja zavezujoče in dokončne pravne učinke za zadevne stranke vključno s tem, da pomoč opredeli kot novo pomoč, ki ni združljiva s skupnim trgom, Italijo pa obvezuje, da ne izvede navedene pomoči in jo odpravi. Tožeča stranka mora torej imeti na voljo pravno sredstvo zoper celotno odločbo, tudi opredelitev pomoči kot nove, ne glede na to, ali je izpodbijala ta vidik odločbe o začetku formalnega postopka preiskave zadevne pomoči ali ne (glej zgoraj navedeni sodbi Preussag Stahl proti Komisiji, točka 31, in Moccia Irme in drugi proti Komisiji, točka 65). V nasprotju s trditvami Komisije sodbi Sodišča prve stopnje v zadevah Preussag Stahl in Moccia Irme temeljita na istih načelih kot v tej zadevi, namreč, da je izpodbijana odločba končna odločba, ki ustvarja lastne pravne učinke, in je dopustno, da jo zadevne stranke izpodbijajo. Dejstvo, da je Komisija v zadevi Preussag Stahl ugovor nedopustnosti vložila zoper celotno tožbo in da je v tej zadevi ta ugovor omejen na ta tožbeni razlog, nikakor ne spremeni narave postavljenega vprašanja.
50 V zvezi z utemeljitvijo, da je v splošnem interesu, da se hitro opredelijo spori, ki lahko nastanejo v zvezi z opredelitvijo zadevnega ukrepa, je treba poudariti, da taka utemeljitev nikakor ne more biti ovira, ki bi zadevnim strankam odvzela možnost, da vložijo tožbo zoper odločbo, ki spreminja njihov pravni položaj.
51 Nazadnje, trditev Komisije potrjuje položaj, ki je v nasprotju z načeli, ki izhajajo iz sodne prakse na področju izpodbojnih aktov. S to trditvijo bi dopustili, da bi dejstvo, da sodišča Skupnosti v predhodni fazi postopka odločijo o postopkih za pripravljalne ukrepe, kot je odločba o začetku formalnega postopka preiskave, in zlasti o opredelitvi pomoči kot nove, zadevnim strankam preprečevalo, da izpodbijajo končno odločbo, v kateri Komisija lahko spremeni presojo iz odločbe o začetku postopka. Posledica sprejetja take trditve bi bila, da bi se prejudicirala meritorna obravnava ter zamešale različne faze upravnega in sodnega postopka, pri čemer bi se izgubil bistveni namen formalnega postopka preiskave, ki ga začne Komisija, in sicer omogočiti zadevnim strankam, da predložijo pripombe o vseh spornih vidikih spisa, Komisiji pa, da ob upoštevanju teh pripomb sprejme končno odločbo.
52 Iz zgoraj navedenega je razvidno, da ni mogoče utemeljeno trditi, da ker tožeča stranka ni vložila tožbe zoper odločbo o začetku formalnega postopka preiskave v predpisanem roku, ne more več izpodbijati opredelitve zadevnega ukrepa kot nove pomoči v okviru tožbe zoper končno odločbo.
53 Zato je prvi tožbeni razlog dopusten.
Utemeljenost
– Trditve strank
54 Tožeča stranka najprej opozarja, da je Komisija v odločbi z dne 14. decembra 1992 menila, da je člen 48 deželnega zakona št. 32/91 združljiv z določbami Pogodbe, ki se uporabljajo za državne pomoči, pri čemer si je samo pridržala pravico do poznejše ponovne preučitve svojega stališča na podlagi člena 93(1) Pogodbe (postal člen 88(1) ES). Poudarja tudi, da Komisija ni izkoristila te pravice, saj je menila, da so naknadna refinanciranja sheme iz člena 48 deželnega zakona št. 32/91 s členom 7 deželnega zakona št. 81/95 in členom 20 deželnega zakona št. 33/96 združljiva s skupnim trgom.
55 V teh okoliščinah tožeča stranka trdi, da je treba člen 6 deželnega zakona št. 68/95 šteti za preprosto refinanciranje sheme iz člena 48 deželnega zakona št. 32/91. Primerjalna preučitev teh dveh določb naj bi namreč kazala, da sta si podobni glede prejemnikov, subvencioniranja in ciljev, razlike pa naj bi bile v uvedbi izrecnega sklicevanja na kmetijska leta, razširitev baze prejemnikov in očitno spremembo proračunskih let, na katera se nanaša financiranje.
56 Tožeča stranka zato meni, da dejstvo, da je Komisija preizkusila združljivost pomoči, določene s členom 6 deželnega zakona št. 68/95, s skupnim trgom, kakor da bi šlo za novo pomoč v smislu člena 87 ES, namesto da bi jo obravnavala kot refinanciranje obstoječe, predhodno odobrene pomoči v smislu člena 88(1) ES, kakor naj bi se obvezala, pomeni kršitev člena 88(1) ES in bistveno kršitev postopka.
57 Tožeča stranka navaja, da ni mogoče trditi, da je člen 6 deželnega zakona št. 68/95 uvedel novo shemo pomoči, kot je navedeno v točki 52(c) obrazložitve izpodbijane odločbe. Trdi, da člen 48 deželnega zakona št. 32/91 ne določa nobene časovne omejitve za tržna leta, za katera se lahko izplača subvencionirano posojilo. Po mnenju tožeče stranke je treba sklicevanje na tri leta v obdobju 1991–1993 v deželnem zakonu št. 32/91 razumeti v izključno finančnem smislu, in sicer tako, da se lahko predvidena posojila uporabijo v teh treh letih, vendar pa tržna leta, za katera lahko gospodarski subjekti prejmejo ta posojila, niso časovno omejena. Nasprotno naj bi bil člen 6 deželnega zakona št. 68/95 namenjen določitvi strožje omejitve tržnih let, za katera je treba uporabiti pomoč, to pa so tržna leta 1993/1994, 1994/1995 in 1995/1996.
58 Poleg tega meni, da se refinanciranje na podlagi člena 6 deželnega zakona št. 68/95 ne razlikuje posebno od refinanciranja, ki je bilo opravljeno na podlagi člena 7 deželnega zakona št. 81/95 in člena 20 deželnega zakona št. 33/96 – ki ga je odobrila Komisija – saj je bil cilj vseh teh členov prerazporediti zneske, ki so bili prvotno določeni na podlagi člena 48 deželnega zakona št. 32/91.
59 Tožeča stranka nato poudarja, da je bilo v sodni praksi potrjeno načelo, da kadar je bila odobrena splošna shema pomoči, Komisiji teh pomoči ni treba preučiti posamezno (sodba Sodišča z dne 5. oktobra 1994 v zadevi Italija proti Komisiji, C-47/91, Recueil, str. I-4635, v nadaljevanju: sodba Italgrani z dne 5. oktobra 1994). Če bi se priznalo, da se lahko opravi nova presoja združljivosti teh pomoči, bi to povzročilo nevarnost kršenja načel varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti. Ti načeli bi se morali uporabljati tudi, kadar je treba že odobreno shemo pomoči potrditi s preprostim refinanciranjem zneskov, ki niso bili uporabljeni. Zato tožeča stranka meni, da kadar se (kot v obravnavanem primeru) v okviru stalnega preučevanja sheme pomoči ne nameravajo predlagati ustrezni ukrepi, povezani s trajnim razvojem ali delovanjem skupnega trga, ni zakonito opraviti ponovnega preizkusa take sheme pomoči. V obravnavani zadevi naj ta ponovna preučitev ne bi bila opravljena na podlagi predhodne odločbe o odobritvi, ampak na podlagi Pogodbe, zaradi česar sta bili kršeni načeli varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti.
60 Tožeča stranka nazadnje meni, da Komisija pri navedbi razlogov, zaradi katerih je treba člen 6 deželnega zakona št. 68/95 šteti za novo shemo pomoči, ni upoštevala dejanskega obsega te določbe, ker jo je opredelila drugače in protislovno glede na predhodno odločbo, s katero je bila zadevna pomoč odobrena, in ker ni obrazložila pripomb, ki so ji jih predložili italijanski organi.
61 Komisija trdi, da očitki tožeče stranke v zvezi z opredelitvijo pomoči niso utemeljeni, ker se ukrepi iz člena 6 deželnega zakona št. 68/95 ne nanašajo na obstoječe pomoči in nikakor niso del domnevne časovno neomejene sheme, uvedene s členom 48 deželnega zakona št. 32/91, ki naj bi bila predhodno odobrena z odločbo Komisije z dne 14. decembra 1992.
62 Po mnenju Komisije je z odločbo z dne 14. decembra 1992 v zvezi s členom 48 deželnega zakona št. 32/91 samo odobrena shema, omejena na triletno obdobje 1991–1993, za katero se lahko šteje, da sovpada s tržnimi leti 1990/1991, 1991/1992 in 1992/1993. Člena 6 deželnega zakona št. 68/95 naj torej ne bi bilo mogoče šteti za preprosto refinanciranje člena 48 deželnega zakona št. 32/91, ker se nova določba nanaša na triletno obdobje 1995–1997 in tržna leta 1993/1994, 1994/1995 in 1995/1996, to je obdobja po letih, na katera se nanaša predhodna določba.
63 Člen 6 deželnega zakona št. 68/95 naj bi torej dejansko pomenil novo pomoč in, natančneje, novo pomoč z retroaktivnimi učinki, ne pa novo financiranje sheme pomoči. Zato Komisija trdi, da sklicevanje na sodbo Italgrani z dne 5. oktobra 1994 ni upoštevno in da ji ni mogoče očitati nikakršne kršitve načel varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti. Komisija tudi poudarja, da so v točki 52 obrazložitve izpodbijane odločbe izčrpno in prepričljivo navedeni razlogi, zaradi katerih je treba obravnavane ukrepe šteti za nove pomoči.
– Presoja Sodišča prve stopnje
64 Najprej je treba poudariti, da italijanski organi sporne pomoči niso priglasili v okviru rednega sodelovanja Komisije z državami članicami, določenega s členom 88(1) ES, ki se nanaša na obstoječe pomoči, ampak na podlagi člena 88(3) ES, ki se nanaša na nove pomoči. Tako se dopis italijanskih organov z dne 8. avgusta 1995, s katerim je bil Komisiji posredovan predlog deželnega zakona, ki je nato postal deželni zakon št. 68/95, izrecno nanaša na člen 88(3) ES in se v ničemer ne sklicuje na člen 48 deželnega zakona št. 32/91 ali odločbo Komisije z dne 14. decembra 1992, s katero je bila odobrena pomoč, uvedena s to določbo.
65 Zato je bila Komisija a priori upravičena začeti formalni postopek preiskave v okviru sistema, ki se uporablja za nove pomoči.
66 Kljub temu opredelitev pomoči ustreza objektivnemu položaju, ki ni odvisen od presoje ob priglasitvi pomoči ali v fazi začetka postopka iz člena 88(2) ES, zato je torej treba preučiti različne očitke, ki jih tožeča stranka navaja v okviru tega tožbenega razloga.
67 Prvič, tožeča stranka trdi, da preizkus člena 6 deželnega zakona št. 68/95 kot nove pomoči, in ne kot refinanciranja pomoči, določene s členom 48 deželnega zakona št. 32/91, ki jo je Komisija predhodno odobrila, pomeni kršitev člena 88(1) ES.
68 Najprej je treba poudariti, da se člen 7 deželnega zakona št. 81/95 in člen 20 deželnega zakona št. 33/96 izrecno sklicujeta na cilje člena 48 deželnega zakona št. 32/91. Nasprotno se člen 6 deželnega zakona št. 68/95 na člen 48 sploh ne sklicuje.
69 Poleg tega se člen 6 deželnega zakona št. 68/95 nanaša na drugo obdobje, kot je bilo obravnavano v okviru člena 48 deželnega zakona št. 32/91. Tako se v skladu z odstavkoma 1 in 6 člena 6 deželnega zakona št. 68/95 predvidena pomoč nanaša na „leta 1995–1997“ in „obdobje 1995–1997“, medtem ko se v skladu z odstavkoma 1 in 6 člena 48 deželnega zakona št. 32/91 pomoč, ki je bila odobrena z odločbo z dne 14. decembra 1992, nanaša na „leta od 1991 do 1993“ in „obdobje 1991–1993“.
70 Zato je Komisija lahko utemeljeno štela, da sheme pomoči, ki se nanaša na leta 1995–1997, ni treba preizkusiti na podlagi odločbe o odobritvi sheme pomoči, ki se nanaša na drugo obdobje, to je leta 1991–1993.
71 Nobena trditev tožeče stranke v zvezi s tem te ugotovitve ne more ovreči.
72 Glede trditve, da sta bili omembi „let od 1991 do 1993“ in „obdobja 1991–1993“ v členu 48 deželnega zakona št. 32/91 namenjeni le pojasnitvi, da se lahko posojila, določena na podlagi tega člena, uporabijo v letih 1991, 1992 in 1993, ter da ju torej ne bi bilo mogoče razlagati kot sklicevanji na tržna leta, ki ustrezajo tem trem letom, je treba poudariti, da ta trditev ne vpliva na zgornjo analizo. Tudi če predpostavimo, da se triletno obdobje 1991–1993 iz člena 48 deželnega zakona št. 32/91 ni nanašalo na tržna leta, ki ustrezajo tem letom, to ne more zadostovati, da bi člen 6 deželnega zakona št. 68/95 postal preprost ukrep refinanciranja predhodno odobrenih določb, ker se obdobje iz člena 48 razlikuje od triletnega obdobja 1995–1997, na katero se nanaša člen 6 in ki je bilo preučeno v izpodbijani odločbi.
73 Prav tako tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da če člen 48 deželnega zakona št. 32/91 ne določa nobene časovne omejitve za tržna leta, za katera se lahko izplača subvencionirano posojilo, tržna leta, za katera lahko zadevni gospodarski subjekti prejmejo posojila, določena v okviru te sheme (to je 30 milijonov italijanskih lir (ITL)), niso časovno omejena, člen 6 deželnega zakona št. 68/95 pa je tako samo refinanciranje te sheme za tržna leta 1993/1994, 1994/1995 in 1995/1996 (v znesku 15 milijonov ITL). Razlika med tema določbama je namreč bistvena, saj so s prvo pomoči odobrene samo „za leta od 1991 do 1993“ (glej člen 48(1) deželnega zakona št. 32/91), medtem ko so z drugo samo „za leta 1995–1997“ (glej člen 6(1) deželnega zakona št. 68/95). Vsako podaljšanje obdobja od 1991 do 1993 je moralo biti predmet nove priglasitve v smislu člena 88(3) ES, kar so italijanski organi storili, to pa je pomenilo nov preizkus pomoči.
74 V zvezi s trditvijo, da se domnevno refinanciranje na podlagi člena 6 deželnega zakona št. 68/95, ne razlikuje od refinanciranj na podlagi člena 7 deželnega zakona št. 81/95 in člena 20 deželnega zakona št. 33/96, ki ju je Komisija odobrila, je treba poudariti, da je v izpodbijani odločbi pojasnjeno, zakaj je treba te ukrepe razlikovati, kajti člen 7 deželnega zakona št. 81/95 in člen 20 deželnega zakona št. 33/96 se sklicujeta na člen 48 deželnega zakona št. 32/91 in sta namenjena financiranju ukrepov, določenih za „tržno leto“ 1992/1993, v finančnih letih 1995 in 1996 (glej izpodbijano odločbo, točka 52(b) obrazložitve), medtem ko člen 6 deželnega zakona št. 68/95 ne omenja člena 48 deželnega zakona št. 32/91 in je namenjen financiranju ukrepov, določenih za tržna leta 1993/1994, 1994/1995 in 1995/1996 (glej izpodbijano odločbo, točka 52(d) obrazložitve in in fine).
75 Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je treba očitek v zvezi s kršitvijo člena 88(1) ES zavrniti.
76 Drugič, tožeča stranka trdi, da je Komisija s tem, da je odločila, da je člen 6 deželnega zakona št. 68/95 nova pomoč, kršila načeli varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti.
77 Pri tem se sklicuje na sodbo Italgrani z dne 5. oktobra 1994, v kateri je določen postopek, ki ga je treba uporabiti, kadar se trdi, da obravnavana pomoč spada v predhodno odobreno shemo pomoči. Sodišče je namreč v točki 24 te sodbe pojasnilo:
„Kadar Komisija obravnava individualno pomoč, za katero se trdi, da je bila dodeljena na podlagi predhodno odobrene sheme, je ne more takoj preučiti neposredno glede na Pogodbo. Pred začetkom kakršnega koli postopka mora najprej preveriti, ali pomoč spada v splošno shemo in izpolnjuje pogoje, določene v odločbi o odobritvi te sheme. Če Komisija tega ne bi storila, bi lahko ob preučitvi vsake individualne pomoči spremenila svojo odločbo o odobritvi sheme pomoči, ki je že predpostavljala preučitev na podlagi člena 92 Pogodbe [postal člen 87 ES]. To bi ogrozilo načeli varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti za države članice in gospodarske subjekte, kajti Komisija bi lahko kadar koli izpodbijala individualne pomoči, ki so strogo v skladu z odločbo o odobritvi sheme pomoči.“
78 Vendar se na to sodno prakso v tej zadevi ni mogoče upravičeno sklicevati, ker so italijanski organi prvič trdili, da zadevna pomoč pomeni refinanciranje predhodno odobrene pomoči, šele v odgovoru na odločbo Komisije o začetku postopka iz člena 88(2) ES z dne 13. februarja 1998 (glej dopisa italijanskih organov Komisiji z dne 30. junija in 19. novembra 1998). Isti organi so pred odločbo o začetku formalnega postopka preiskave svoje ukrepe sami umestili v okvir sistema, ki se uporablja za nove pomoči, saj so zadevni ukrep Komisiji priglasili na podlagi člena 88(3) ES.
79 Poleg tega je Komisija, ko je v dopisu z dne 23. januarja 1997 odobrila refinanciranje člena 48 deželnega zakona št. 32/91 za tržno leto 1992/1993 na podlagi ukrepov, predvidenih s členom 7 deželnega zakona št. 81/95 in členom 20 deželnega zakona št. 33/96, italijanske organe opozorila, da odobritev tega refinanciranja nikakor ne vpliva na trenutno obravnavo člena 6 deželnega zakona št. 68/95 (glej izpodbijano odločbo, točka 52(c) obrazložitve).
80 Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je treba očitek v zvezi s kršitvijo načel varstva zaupanja v pravo in pravne varnosti zavrniti.
81 Tretjič, tožeča stranka trdi, da je Komisija s tem, da je odločila, da je člen 6 deželnega zakona št. 68/95 nova pomoč, bistveno kršila postopek in ni izpolnila obveznosti obrazložitve iz člena 253 ES.
82 V zvezi s tem je treba poudariti, da Komisija s sprejetjem izpodbijane odločbe na podlagi člena 88(2) ES po priglasitvi, ki so jo italijanski organi opravili v skladu s členom 88(3) ES, v tej zadevi ni bistveno kršila postopka, ker so v točki 52 obrazložitve izpodbijane odločbe pravno zadostno navedeni razlogi, iz katerih je Komisija menila, da člena 6 deželnega zakona št. 68/95 ni mogoče šteti za refinanciranje člena 48 deželnega zakona št. 32/91, kakor so ga razumeli italijanski organi v okviru formalnega postopka preiskave.
83 Iz zgoraj navedenega je razvidno, da je treba očitka v zvezi z bistveno kršitvijo postopka in neobstojem obrazložitve zavrniti.
84 Prvi tožbeni razlog je zato treba v celoti zavrniti.
Drugi tožbeni razlog: kršitev načela tempus regit actum in zloraba pooblastil
Trditve strank
85 Tožeča stranka trdi, da v izpodbijani odločbi shema pomoči iz člena 6 deželnega zakona št. 68/95 ni bila razglašena za združljivo s pravili, ki se uporabljajo za posojila za poslovanje v kmetijstvu.
86 Prvič, tožeča stranka poudarja, da je Komisija kršila načelo tempus regit actum in načelo prepovedi retroaktivnosti upravnih aktov (sodbi Sodišča z dne 16. junija 1993 v zadevi Francija proti Komisiji, C-325/91, Recueil, str. I-3283, in z dne 24. marca 1993 v zadevi CIRFS in drugi proti Komisiji, C-313/90, Recueil, str. I-1125), ker je Sporočilo o posojilih za poslovanje – sprejeto med formalnim postopkom preiskave – uporabila za shemo pomoči iz člena 6 deželnega zakona št. 68/95, ki je obstajala pred tem sporočilom. Komisija naj bi namreč večkrat med upravnim postopkom razmišljala o uporabi novih določb o posojilih za poslovanje. Tako naj bi v dopisu stalnemu predstavništvu Italije z dne 2. oktobra 1995, v katerem je zaprosila za pojasnila o tržnem letu 1995/1996, italijanske organe pozvala, naj potrdijo, da so bili pogoji iz osnutka Sporočila o posojilih za poslovanje iz priloge k dopisu, upoštevani. Poleg tega naj bi v dopisu italijanskemu ministru za zunanje zadeve z dne 23. januarja 1997 navedla, da se Sporočilo o posojilih za poslovanje uporablja, „ker gre za novo shemo, ki ostane v veljavi po 1. januarju 1996“.
87 Drugič, tožeča stranka trdi, da so podatki, ki jih je zagotovila Komisija med upravnim postopkom, zavedli italijanske organe; ti so bili prepričani, da se jim ni treba osredotočiti na naravo pomoči (ker se je zdelo, da je bilo ugotovljeno, da gre za posojila za poslovanje), ampak na vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji, potrebni za prejetje pomoči, in sicer pogoji, ki so se uporabljali pred Sporočilom o posojilih za poslovanje (po mnenju tožeče stranke je bilo tako), ali strožji pogoji, določeni v tem sporočilu (kar je po mnenju tožeče stranke tudi bilo tako). Tako ravnanje naj bi bilo značilno za zlorabo pooblastil.
88 Tožeča stranka v podporo svojim trditvam trdi, da je Komisija pri presoji spornih ukrepov upoštevala merila, določena s Sporočilom o posojilih za poslovanje, kar kaže sklicevanje na „sezonskost“ posojil v točki 54(c) obrazložitve izpodbijane odločbe. Natančneje, tožeča stranka nasprotuje trditvi Komisije, da je bila sezonskost pomoči pogoj, ki ga je zahtevala že v svoji praksi pred začetkom veljavnosti novih pravil, opredeljenih v Sporočilu o posojilih za poslovanje, pri čemer navaja samo besedilo tega sporočila, v petem odstavku katerega naj bi bilo jasno navedeno, da se pogoja, ki sta se uporabljala pred njegovim začetkom veljavnosti, nanašata po eni strani na omejitev najdaljšega obdobja posojila na eno leto in po drugi strani na nezmožnost omejitve pomoči na en sam proizvod in eno samo transakcijo, ne da bi bila omenjena sezonskost. Pogoj v zvezi s sezonskostjo posojila naj bi bil uveden prav s sedmim odstavkom Sporočila o posojilih za poslovanje na podlagi novih pravil, ki se bodo uporabljala v prihodnosti, da bi kmetijskim gospodarskim subjektom omogočili vnaprejšnje kritje stroškov, povezanih s proizvodnim ciklom, pred prejetjem dobička od prodaje.
89 Tožeča stranka poudarja, da sta bila pogoja, ki sta bila zahtevana v predhodni praksi Komisije, izpolnjena (posojila niso presegala enega leta, pomoč pa se je uporabljala za vse agrume ter sadje in zelenjavo), kot je poleg tega potrjeno v točki 54(c) obrazložitve izpodbijane odločbe („tudi če priznamo, da subvencionirano posojilo ni odobreno za en sam proizvod (ampak za dve kategoriji proizvodov) ali ni vezano na eno samo transakcijo (ampak predvsem na eno samo transakcijo, izvoz) in da obdobje posojila ne presega dvanajst mesecev“).
90 Komisija najprej navaja, da ji tožeča stranka v bistvu očita, da je napačno uporabila pravila, navedena v Sporočilu o posojilih za poslovanje. Poudarja, da je taka trditev brez dejanske podlage, ker je v točki 53, peti odstavek, obrazložitve izpodbijane odločbe navedeno, da so bila upoštevna pravila v obravnavani zadevi tista, ki so se uporabljala pred začetkom veljavnosti Sporočila o posojilih za poslovanje.
91 Komisija tudi poudarja, da italijanski organi niso bili zavedeni, ker je v točki 2.4 in naslednjih obrazložitve odločbe o začetku formalnega postopka preiskave pojasnjeno, da je Komisija sprejela njihovo stališče glede določitve pravil, ki se uporabljajo, in ker te vsebujejo izrecno sklicevanje na prakso pred Sporočilom o posojilih za poslovanje.
92 Nazadnje, Komisija v nasprotju s trditvami tožeče stranke trdi, da sezonskost pomoči ni nov pogoj, uveden s Sporočilom o posojilih za poslovanje, ampak da je v bistvu povezana s samim pojmom posojila za poslovanje ali posojila za tržno leto; bila naj bi celo njegov bistveni element.
Presoja Sodišča prve stopnje
93 Najprej je treba opredeliti pravila, ki se uporabljajo ratione temporis za priglašeni ukrep, in šele nato preučiti vsebino teh pravil in njihovo uporabo za ta primer.
1. Opredelitev pravil, ki se uporabljajo ratione temporis
94 Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da se je Komisija po tem, ko je nekaj časa razmišljala o uporabi novih pravil, navedenih v Sporočilu o posojilih za poslovanje (glej točko 53, tretji odstavek, obrazložitve), odločila, da tega ne bo storila, in se je omejila na uporabo pravil, ki izhajajo iz njene predhodne prakse (glej točko 53, četrti in peti odstavek, obrazložitve).
95 Zlasti je v točki 53, peti odstavek, obrazložitve izrecno navedeno, da je glede na to, da se pomoč, uvedena s členom 6 deželnega zakona št. 68/95, uporablja za tržna leta 1993/1994, 1994/1995 in 1995/1996 ter da se Sporočilo o posojilih za poslovanje, sprejeto naknadno, uporablja samo za pomoči, ki so začele veljati ali ostale v veljavi po 30. juniju 1998, treba člen 6 deželnega zakona št. 68/95 preučiti „na podlagi meril, ki so se uporabljala za subvencionirana kratkoročna posojila pred 30. junijem 1998, ko se je začelo uporabljati novo sporočilo [o posojilih za poslovanje]“. S tem je Komisija samo povzela vsebino pripomb, ki so jih italijanski organi predložili v dopisu z dne 30. junija 1997 (glej izpodbijano odločbo, točka 36 obrazložitve).
96 Zato tožeča stranka neupravičeno očita Komisiji, da je pripombe, ki so jih predložili italijanski organi, analizirala v nasprotju s pravili, ki se uporabljajo ratione temporis za posojila za poslovanje, tako da je uporabila nova pravila, opredeljena v Sporočilu o posojilih za poslovanje ali da je pri tej analizi zlorabila pooblastila.
2. Vsebina pravil, ki se uporabljajo ratione temporis
97 Tožeča stranka trdi, da je bila izpodbijana odločba sprejeta v nasprotju s pravili, ki so se uporabljala pred začetkom veljavnosti novih pravil, opredeljenih v Sporočilu o posojilih za poslovanje, ker je bila upoštevana sezonskost pomoči, to je merilo, ki po njenem mnenju v predhodni praksi Komisije ni bilo določeno.
98 V zvezi s tem je treba poudariti, da je v Sporočilu o posojilih za poslovanje pred opredelitvijo novih pravil, ki se uporabljajo od 30. junija 1998, navedeno, da Komisija že več let uporablja politiko, da ne nasprotuje državnim pomočem, odobrenim kot subvencionirano kratkoročno posojilo za kmetijski sektor. V tem sporočilu je pojasnjeno, da so „[e]dini pogoji, ki jih je Komisija določila za te pomoči, naslednji: obdobje posojila je največ eno leto in, kumulativno, posojilo ni omejeno na en sam proizvod in en sam postopek“ ter da „ni omejitve za intenzivnost pomoči in ovire, da se za posameznega prejemnika subvencionirano posojilo vsako leto obnovi“ (Sporočilo o posojilih za poslovanje, peti odstavek).
99 Kljub temu in v nasprotju s trditvijo tožeče stranke pri taki opredelitvi ni mogoče izključiti sezonskosti zadevne pomoči, ker je sestavni del same opredelitve posojila za poslovanje, ki se nujno nanaša na pojem „posojil za tržno leto“, to je posojilo, namenjeno predplačilu stroškov gospodarskega subjekta, povezanih s ciklom kmetijske proizvodnje, pred prejetjem dohodkov v zvezi z istim ciklom (glej odločbo Komisije o začetku postopka iz člena 88(2) ES z dne 13. februarja 1998, točka 2.8, in fine, obrazložitve).
100 Sezonskost posojila za poslovanje je tako razvidna iz dokumenta Komisije z naslovom „Konkurenčna politika v kmetijstvu“, kjer je bilo v Sedemnajstem poročilu o konkurenčni politiki pojasnjeno, da ta dokument opisuje splošne smernice, ki jim Komisija sledi pri uporabi pravil konkurence v kmetijstvu, zaradi česar naj bi bile referenčni okvir, znan državam članicam, javnim organom in zadevnim gospodarskim subjektom. V skladu s tem dokumentom se pomoči, dodeljene kot posojila za poslovanje, štejejo za nezdružljive s skupnim trgom, kadar so ta posojila „dodeljena za obdobje, ki presega tržno leto (dvanajst mesecev), za en sam proizvod in en sam postopek“ (nasprotno se pomoči, ki izpolnjujejo ti merili, štejejo za združljive s skupnim trgom). V dokumentu je dalje pojasnjeno, da je stališče Komisije „obrazloženo z dejstvom, da pri kmetijski proizvodnji zaradi posebnosti, povezanih s proizvodnimi cikli, obstajajo posebne potrebe po financiranju“.
101 Prav tako je sezonskost zadevnega ukrepa, navedena v sedmem odstavku Sporočila o posojilih za poslovanje, v delu, v katerem so predstavljene ugotovitve, do katerih je Komisija prišla po ponovni preučitvi te prakse, kjer je navedeno, da „je lahko kmetijstvo v Skupnosti zaradi razlogov, ki so del narave tega sektorja in z njim povezanih dejavnosti, zlasti zaradi sezonskosti proizvodnje in strukture kmetijskih gospodarstev, v slabšem položaju v primerjavi z gospodarskimi subjekti iz drugih gospodarskih sektorjev, tako glede potreb po kratkoročnih posojilih kot zmožnosti njihovega financiranja“.
102 Tako potreba po zadovoljitvi posebnih potreb po financiranju, povezanih s sezonskostjo kmetijske proizvodnje, upravičuje merili, uvedeni za opredelitev združljivosti posojil za poslovanje s pravili Pogodbe, zato takih ukrepov ni mogoče oceniti brez upoštevanja take narave.
103 V zvezi s tem je treba poudariti, da je opredelitev predhodne prakse Komisije iz točke 53, drugi odstavek, obrazložitve izpodbijane odločbe, v skladu s katero „so pravila, ki se uporabljajo za subvencionirana kratkoročna posojila v kmetijstvu, ob priglasitvi prepovedovala dodelitev posojila za en sam proizvod ali en sam postopek in posojilo omejevala na dvanajst mesecev“, dopolnjena s točko 54, prvi odstavek, obrazložitve, ki se ne sklicuje samo na zgoraj navedeni merili, ampak tudi na sezonskost zadevnega ukrepa, saj je navedeno, da so merila, ki so se uporabljala za priglašeni ukrep pred začetkom veljavnosti novih pravil, opredeljenih s Sporočilom o posojilih za poslovanje, naslednja: „posojila morajo biti ,sezonska‘, namenjena kritju splošnih režijskih stroškov (nakup surovin, plačilo delovne sile itd.), posojilo ne sme biti vezano na en sam proizvod ali en sam postopek in njegovo trajanje ne sme presegati dvanajst mesecev“.
104 Poleg tega se tožeča stranka ne more čuditi uporabi sezonskosti pomoči, saj je izrecno navedena v točki 2.5 obrazložitve odločbe o začetku postopka iz člena 88(2) ES kot „merilo iz prakse Komisije na področju državnih pomoči v obliki posojil za poslovanje pred sprejetjem okvira, objavljenega v UL C 44 z dne 14. februarja 1996 [Sporočilo o posojilih za poslovanje ]“, v točki 2.6 obrazložitve pa je pojasnjeno, da obstajajo dvomi „o možnosti, da se zadevne pomoči lahko štejejo za prava posojila za poslovanje (v smislu ,posojil za tržno leto‘)“.
105 Zato Komisiji ni mogoče očitati, da je pripombe, ki so jih italijanski organi predložili v zvezi z opredelitvijo ukrepa, priglašenega kot posojilo za poslovanje, analizirala na podlagi njegove sezonskosti.
3. Uporaba teh pravil za obravnavani primer
106 Glede pravil za posojila za poslovanje, ki jih je Komisija uporabila v izpodbijani odločbi, zadostuje poudariti, da tožeča stranka ne izpodbija, da zadevna pomoč ni sezonska, ampak samo napačno trdi, da je bila potreba, da se dokaže taka narava, določena šele z začetkom veljavnosti novih pravil, opredeljenih s Sporočilom o posojilih za poslovanje.
107 Zlasti iz tožbe je jasno razvidno, da tožeča stranka priznava, da zadevna pomoč ni sezonska („ni dvoma, da se pomoč, predvidena v členu 6 deželnega zakona št. 68/1995 […], uporablja v korist gospodarskih subjektov in da se zato dodeli po tem, ko so kmetovalcu nastali proizvodni stroški“).
108 Poleg tega je treba poudariti, da tožeča stranka ne izpodbija, da merilo v zvezi s trajanjem posojila (ki mora biti omejeno na dvanajst mesecev, čeprav se posojilo lahko obnovi vsako leto) v tej zadevi ni bilo izpolnjeno, če se upošteva dejstvo, da je bil rok za odplačilo posojila 36 mesecev (ali, natančneje, „povprečno obdobje […], mnogo krajše od 36 mesecev“, za katero ni mogoče izključiti, da lahko „traja več kot 12 mesecev“) (glej izpodbijano odločbo, točka 54(b) obrazložitve in po sklicevanju točka 32 obrazložitve).
109 Zato Komisiji ni mogoče očitati, da je v tej zadevi ocenila, da posojila za poslovanje niso sezonska.
110 Iz vsega zgoraj navedenega je razvidno, da je treba drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti.
Tretji tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 87 ES, zlorabo pooblastil in kršitev člena 253 ES zaradi neobstoja obrazložitve
111 Ta tožbeni razlog vključuje tri vrste trditev: trditve v zvezi s pojmom izvozne pomoči, trditve, ki se nanašajo na pojma pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah in pomoči za zaposlovanje, ter trditve, ki se nanašajo na pojem pomoči za tekoče poslovanje, dodeljene za poravnavo dolgov iz preteklosti.
1. Očitki v zvezi s pojmom izvozne pomoči
– Trditve strank
112 Tožeča stranka kritizira izpodbijano odločbo v delu, v katerem je ugotovljeno, da je treba zadevno pomoč opredeliti kot „izvozno pomoč“. Po njenem mnenju Komisija do te ugotovitve ni prišla s preučitvijo zadevne pomoči na podlagi načel iz člena 87 ES, ampak z izločitvijo, na podlagi preostalega merila, ki nima nobene podlage v predpisih o državnih pomočeh. Poleg tega naj bi bila v izpodbijani odločbi opredelitev kot „izvozna pomoč“ utemeljena z neobstojem dokazov v zvezi z vplivom izvoza iz Italije na izvoz s Sicilije, za kar naj bi bili odgovorni italijanski organi. Tožeča stranka tako meni, da je Komisija kršila člen 87 ES in zlorabila pooblastila, ker je naloga Komisije, da dokaže, da zadevna pomoč povzroča izkrivljanje konkurence na skupnem trgu.
113 To ravnanje naj bi se izražalo tudi v obrazložitvi. V sodni praksi Sodišča naj bi bilo namreč potrjeno načelo, po katerem odločba, ki ne vsebuje informacij o razmerah na zadevnem trgu, tržnih deležih podjetja, ki je prejelo pomoč, trgovinskih tokovih v zvezi z zadevnimi proizvodi med državami članicami in izvozu prejemnikov pomoči, ne izpolnjuje minimalnih pogojev obrazložitve (zgoraj navedeni sodbi Francija proti Komisiji in CIRFS in drugi proti Komisiji). V zvezi s tem tožeča stranka navaja, da podatki v točki 41 obrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi z italijanskim izvozom agrumov, sadja in zelenjave ne vsebujejo nobene omembe odstotka proizvodov, ki prihajajo iz dežele Sicilije, tako da je domnevni vpliv državne pomoči na trgovino v Skupnosti določen na podlagi „neobstoja informacij“, dokler italijanski organi ne dokažejo nasprotno.
114 Komisija poudarja, da tudi če bi bili očitki tožeče stranke utemeljeni, ne bi mogli pripeljati do razglasitve ničnosti izpodbijane odločbe, ker se nanašajo na odlomek v obrazložitvi, ki – kot je izrecno navedeno v sami odločbi – nima nobenega vpliva na izrek (glej izpodbijano odločbo, točka 55 obrazložitve).
– Presoja Sodišča prve stopnje
115 Trditev tožeče stranke, v skladu s katero naj bi bilo v izpodbijani odločbi ugotovljeno, da je treba zadevno pomoč opredeliti kot izvozno pomoč, je brez dejanske podlage, ker je v izpodbijani odločbi izrecno navedeno, da je bila taka opredelitev, čeprav prvotno predvidena, nazadnje opuščena.
116 V točki 55 obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč navedeno, da je Komisija v odgovor na pripombe italijanskih organov, s katerimi izpodbijajo dejstvo, da je priglašeni ukrep mogoče opredeliti kot izvozno pomoč, upoštevala dejstvo, da „ni nujno, da prodaja zunaj deželnega ozemlja pomeni izključno izvoz z italijanskega ozemlja, in zato v tej odločbi ne bo več nadaljevala posebne preučitve pomoči na podlagi te opredelitve“.
117 Res je bilo v točki 55 obrazložitve po pojasnilu, da je bila opredelitev kot izvozna pomoč opuščena, navedeno: „Ker pa se zdi, kot je Komisija navedla v odločbi o začetku postopka, da metoda izračuna pomoči (glej točko 23 obrazložitve) ustreza metodi izračuna izvozne pomoči, in ker so nacionalni organi svoje pripombe oprli na dobesedno razlago člena 6 deželnega zakona št. 68/95, ne da bi predložili listinske dokaze v zvezi z na primer izvozom z deželnega ozemlja v Italijo in z italijanskega ozemlja, Komisija ne more izključiti, da je pomoč dejansko tudi izvozna pomoč.“ Kljub temu iz take pripombe, s katero je samo navedeno očitno – dejstvo, da se Komisija odpove preiskavi, ne pomeni, da pomoči ni mogoče nazadnje opredeliti kot izvozne pomoči, če bi se to izkazalo za dokazano – nikakor ni mogoče sklepati, kot je sklepala tožeča stranka, da je v izpodbijani odločbi ugotovljeno, da je treba zadevno pomoč opredeliti kot izvozno pomoč.
118 Zato je treba brez nadaljnje preučitve zavrniti očitke v zvezi s pojmom izvozne pomoči, ker se je Komisija v izpodbijani odločbi izrecno odpovedala vztrajanju pri taki opredelitvi.
2. Očitki v zvezi s pojmoma pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah ter pomoči za zaposlovanje
– Trditve strank
119 Tožeča stranka trdi, da so sklicevanja v izpodbijani odločbi na pojma pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah ter pomoči za zaposlovanje popolnoma neupoštevna. Italijanski organi naj ne bi nikoli trdili, da je zadevno pomoč mogoče opredeliti drugače kot pomoč za subvencionirana kratkoročna posojila v kmetijstvu („posojila za poslovanje“), in jim ni bilo treba predložiti dokazov, da je pomoč drugačne narave. Zlasti naj sklicevanje v členu 6 deželnega zakona št. 68/95 na ohranitev ravni zaposlovanja ne bi rabilo temu, da se zadevni pomoči podeli narava pomoči za zaposlovanje, ampak da se utemelji pomen pomoči s socialnega vidika.
120 Komisija meni, da izpodbijana odločba ne vsebuje napak v zvezi s tem, ker izključuje združljivost zadevne pomoči s skupnim trgom na podlagi pravil, ki se uporabljajo za pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah ter pomoči za zaposlovanje.
– Presoja Sodišča prve stopnje
121 Treba je poudariti, da so trditve tožeče stranke v zvezi s tem neupoštevne, ker trdi samo, da so sklicevanja na pojma pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah ter pomoči za zaposlovanje popolnoma neupoštevna, kar je ravno ugotovitev izpodbijane odločbe.
122 Čeprav je v točki 56 obrazložitve izpodbijane odločbe navedeno, da se italijanski organi niso sklicevali na možnost, da pomoč, predvidena s členom 6 deželnega zakona št. 68/1995, izpolnjuje pogoje, določene s Smernicami Skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah, ki se uporabljajo na tem področju (UL C 283, 19.9.1997, str. 2), ter je opozorjeno na vsebino teh pogojev, pa je v njej ugotovljeno, da „nacionalni organi niso predložili nobenega dokaza o skladnosti zadevnega ukrepa z zgoraj navedenimi merili in da noben dokaz v zvezi s tem ne izhaja iz informacij, ki so jih sporočili italijanski organi“.
123 Čeprav je poleg tega v točki 58 obrazložitve izpodbijane odločbe navedeno, da se pripombe italijanskih organov „nejasno sklicujejo“ na povezavo med ukrepom in ohranjanjem ravni zaposlovanja, pa je v njej takoj poudarjeno, da ni bil predložen noben dokaz v zvezi z vprašanjem, ali zadevna pomoč upošteva duh in besedilo smernic o pomoči za zaposlovanje (UL C 334, 12.12.1995, str. 4). Zlasti je v odločbi poudarjeno, da čeprav sta v členu 6(4) deželnega zakona št. 68/95 predvidena preklic in vračilo pomoči, če prejemniki ne izpolnjujejo obveznosti ohranjanja ravni zaposlovanja, se zdi, da navedena pomoč ne upošteva pogojev, določenih s smernicami Skupnosti o pomoči za zaposlovanje, ker ni predstavljena niti zasnovana posebej kot pomoč za zaščito delovnih mest, ker njen znesek nima nobene zveze s številom delavcev in ker je njena oblika neodvisna od stroškov delovne sile. V odločbi je torej ugotovljeno, da čeprav zadevna pomoč lahko posredno prispeva k ohranjanju zaposlovanja, kot velja za mnoge druge kategorije pomoči, pa je vseeno ni mogoče šteti za pomoč za zaposlovanje v smislu smernic, ki se uporabljajo na tem področju.
124 Zato je treba očitke v zvezi s pojmoma pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah ter pomoči za zaposlovanje zavrniti.
3. Očitek v zvezi s pomočjo za tekoče poslovanje, dodeljeno za poravnavo dolgov iz preteklosti
– Trditve strank
125 Tožeča stranka kritizira trditev iz točke 59 obrazložitve izpodbijane odločbe, v kateri je zadevna pomoč opredeljena kot „pomoč za tekoče poslovanje, dodeljena za poravnavo dolgov iz preteklosti“, ne da bi bila preučena utemeljitev nacionalnih organov v zvezi z dejstvom, da so obrestne mere bank na Siciliji bistveno višje od obrestnih mer v preostali Italiji. Ugotavlja tudi, da Komisija s tem, da je zadevno pomoč opredelila kot pomoč za tekoče poslovanje, nezdružljivo s pravili skupnega trga, ni rešila vprašanja, ali je to pomoč mogoče opredeliti kot „izvozno pomoč“ – kar bi, če bi nacionalni organi pravočasno vedeli za to opredelitev in čeprav je v bistvu nepravilna, vsekakor omogočilo uporabo odstopanj iz člena 87(3)(a) in (c) ES za zadevno pomoč. Poleg tega tožeča stranka trdi, da si Komisija ne prizadeva kakor koli utemeljiti opredelitve pomoči kot pomoči za tekoče poslovanje, zato naj bi bila izpodbijana odločba nezadostno obrazložena.
126 Komisija izpodbija te trditve in opozarja, da so italijanski organi sami zadevno pomoč opredelili kot pomoč, dodeljeno za poravnavo dolgov iz preteklosti. Poleg tega navaja, da se o njeni naravi pomoči za tekoče poslovanje ni nikoli dvomilo in da je ustrezno obrazložena s točko 59 obrazložitve izpodbijane odločbe. Komisija tudi ugotavlja, da tak ukrep v obravnavanem primeru ne more biti odobren kot posojilo za poslovanje, saj je obstoj različnih obrestnih mer na Siciliji in v preostali Italiji neupošteven v zvezi s tem, ker tega parametra ni v pravilih, ki se uporabljajo za posojila za poslovanje.
– Presoja Sodišča prve stopnje
127 V skladu s točko 59 obrazložitve izpodbijane odločbe je videti, da pomoč, predvidena s členom 6 deželnega zakona št. 68/95, „ki očitno ni pomoč za vlaganja, ne izpolnjuje niti pogojev, določenih za subvencionirana kratkoročna posojila, niti pogojev na področju reševanja in prestrukturiranja podjetij v težavah, niti pogojev za pomoči za zaposlovanje, niti nobenega od pogojev za odstopanje, določenih z drugimi pravnimi podlagami“, ampak se zdi, da je „preprosta pomoč za tekoče poslovanje, dodeljena za poravnavo dolgov iz preteklosti, ki preneha učinkovati s prenehanjem plačevanja pomoči“.
128 V točki 60 obrazložitve izpodbijane odločbe je opozorjeno, da je bila ustaljena praksa Komisije v kmetijskem sektorju, da prepove dodelitev pomoči za tekoče poslovanje v vseh deželah, tudi v tistih, za katere se uporabljajo določbe člena 87(3)(a) ES, ker lahko te pomoči kot take posežejo v mehanizme skupne ureditve trga, ki imajo prednost pred pravili konkurence, določenimi v Pogodbi.
129 Po tem je v točki 61 obrazložitve izpodbijane odločbe navedeno, da glede na to, da „pripombe italijanskih organov potrjujejo, da je cilj zadevnega ukrepa omiliti stanje zadolženosti prejemnikov, ki pa po svoji strani ne nosijo nobene zaveze, za katero bi se lahko štelo, da spodbuja razvoj nekaterih gospodarskih dejavnosti ali nekaterih dežel“, ta ukrep ne more biti upravičen do nobenega od odstopanj iz člena 87(3)(a) in (c) ES in je torej nezdružljiv s skupnim trgom.
130 V zvezi s tem je treba opozoriti, da na podlagi ustaljene sodne prakse pomoči za tekoče poslovanje, to je pomoči, ki naj bi podjetje razbremenile stroškov, ki bi jih običajno moralo nositi v okviru tekočega poslovanja ali običajnih dejavnosti, načeloma ne spadajo na področje uporabe člena 87(3) ES. V skladu s sodno prakso take pomoči namreč načeloma izkrivljajo pogoje konkurence v sektorjih, v katerih so dodeljene, pri čemer glede na svojo naravo niso sposobne doseči enega od ciljev, določenih z določbami o odstopanjih iz Pogodbe ES (sodbi Sodišča z dne 6. novembra 1990 v zadevi Italija proti Komisiji, C‑86/89, Recueil, str. I‑3891, točka 18, in z dne 14. februarja 1990 v zadevi Francija proti Komisiji, C-301/87, Recueil, str. I-307, točka 50; sodba Sodišča prve stopnje z dne 8. junija 1995 v zadevi Siemens proti Komisiji, T-459/93, Recueil, str. II-1675, točka 48).
131 V obravnavanem primeru tožeča stranka ne predloži nobenega elementa, s katerim bi lahko ovrgla trditev Komisije, da pomoč, dodeljena za poravnavo dolgov iz preteklosti z zmanjšanjem stanja zadolženosti njenih prejemnikov, pomeni pomoč za tekoče poslovanje, ki je nezdružljiva s pravili Pogodbe o državnih pomočeh. V zvezi s tem obstoj različnih obrestnih mer na Siciliji in v preostali Italiji ne pomeni utemeljitve, na podlagi katere bi taka pomoč lahko postala združljiva z zgoraj navedenimi pravili, ker v členu 87(3) ES ni predvideno tovrstno odstopanje.
132 Zato je treba očitek v zvezi s pomočjo za tekoče poslovanje, dodeljeno za poravnavo dolgov iz preteklosti, zavrniti.
133 Iz vsega zgoraj navedenega je razvidno, da je treba tretji tožbeni razlog v celoti zavrniti.
Četrti tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev bistvenih postopkovnih pravil in neupoštevanje razumnih rokov za končanje postopkov iz člena 87 ES
Trditve strank
134 Tožeča stranka trdi, da Komisija upravnega postopka ni končala v razumnem roku, glede na to, da je bila shema pomoči, predvidena z deželnim zakonom št. 68/95, priglašena 8. avgusta 1995, ter da sta med odločbo o začetku postopka iz člena 88(2) ES z dne 13. februarja 1998 in končno odločbo z dne 22. decembra 1999 pretekli skoraj dve leti.
135 Komisija izpodbija tako trditev in najprej trdi, da so za obdobje 30 mesecev, ki je preteklo od priglasitve sheme pomoči, predvidene z deželnim zakonom št. 68/95, do sprožitve formalnega postopka preiskave, in za obdobje 22 mesecev navedenega formalnega postopka preiskave odgovorni predvsem italijanski organi. Poleg tega poudarja, da obdobja 22 mesecev ni mogoče šteti za predolgo glede na člen 7(6) Uredbe št. 659/1999, iz katerega izhaja, da obdobje 18 mesecev, določeno s to določbo, ni obvezno in da je nekoliko daljše obdobje sprejemljivo.
Presoja Sodišča prve stopnje
136 Treba je opozoriti, da to, da Komisija pri sprejemanju odločb po koncu upravnih postopkov na področju konkurenčne politike upošteva razumen rok, pomeni načelo dobrega upravljanja (glej na področju državnih pomoči sodbi Sodišča z dne 11. decembra 1973 v zadevi Lorenz, 120/73, Recueil, str. 1471, točka 4, in z dne 24. novembra 1987 v zadevi RSV proti Komisiji, 223/85, Recueil, str. 4617, točke od 12 do 17; na področju zavrnitve pritožb sodbo Sodišča z dne 18. marca 1997 v zadevi Guérin automobiles proti Komisiji, C-282/95 P, Recueil, str. I-1503, točki 37 in 38). Razumno trajanje takega upravnega postopka je treba presojati glede na okoliščine vsake posamezne zadeve in zlasti glede na njen okvir, različne faze v postopku, ki jih mora Komisija upoštevati, kompleksnost zadeve in pomen zadeve za različne stranke (glej na področju konkurence sodbo Sodišča prve stopnje z dne 22. oktobra 1997 v združenih zadevah SCK in FNK proti Komisiji, T‑213/95 in T‑18/96, Recueil, str. II-1739, točka 57).
137 Vendar pa v tej zadevi tožeča stranka navede samo, da je bila shema pomoči, predvidena z deželnim zakonom št. 68/95, priglašena 8. avgusta 1995, da je bila odločba o začetku postopka preiskave iz člena 88(2) ES sprejeta 13. februarja 1998 in da je bila končna odločba izdana 22. decembra 1999 ter da so ti roki nerazumni, ne da bi to kakor koli utemeljila.
138 V zvezi s tem je treba opozoriti, da so za obdobje 30 mesecev od priglasitve sheme pomoči do sprožitve formalnega postopka preiskave odgovorni predvsem italijanski organi, ki so delno ali nepopolno odgovorili na zahteve Komisije po informacijah, kot je navedeno v točki 3 obrazložitve izpodbijane odločbe, ne da bi tožeča stranka to izpodbijala. Komisije ni mogoče šteti za odgovorno za to obdobje.
139 Kar zadeva obdobje 22 mesecev od sprožitve formalnega postopka preiskave do končne odločbe, se v skladu s členom 7(6) Uredbe št. 659/1999, ki je začela veljati 16. aprila 1999, „Komisija […] čim bolj trudi, da sprejme odločbo v roku 18 mesecev od začetka postopka“. Obdobje 22 mesecev torej ne more biti nerazumno samo zato, ker presega ta rok 18 mesecev, ki kljub temu, da je cilj, ki ga je treba upoštevati, vseeno ni obvezujoč rok. Poleg tega tožeča stranka ne izpodbija, da so za obdobje relativne nedejavnosti med formalnim postopkom preiskave odgovorni italijanski organi, od katerih so se neuspešno zahtevala pojasnila, zlasti v zvezi z morebitno opredelitvijo pomoči kot izvozne.
140 Zato je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.
141 Torej je treba tožbo zavrniti v celoti.
Stroški
142 V skladu s členom 87(2) Poslovnika Sodišča prve stopnje se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Ker tožeča stranka s svojimi predlogi ni uspela in ker je Komisija predlagala, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov, je treba tožeči stranki naložiti plačilo lastnih stroškov in stroškov, ki jih je priglasila Komisija.
Iz teh razlogov je
SODIŠČE PRVE STOPNJE (peti razširjeni senat)
razsodilo:
1) Tožba se zavrne.
2) Tožeča stranka nosi svoje stroške in stroške, ki jih je priglasila Komisija.
García-Valdecasas | Lindh | Cooke |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 27. novembra 2003.
H. Jung | | R. García-Valdecasas |