SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA
PAOLA MENGOZZIJA,
predstavljeni 5. junija 20081(1)
Zadeva C-295/07 P
Komisija Evropskih skupnosti
proti
Département du Loiret
„Pritožba – Državne pomoči − Pomoč, ki so jo francoski organi dodelili družbi Scott Paper – Preferenčna cena zemljišča in preferenčna stopnja takse za obremenjevanje vode v okviru postavitve obrata za proizvodnjo papirja za gospodinjsko rabo“
I – Uvod
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 29. marca 2007 v zadevi Département du Loiret proti Komisiji(2), T‑369/00 (v nadaljevanju: izpodbijana sodba), razglasilo za nično odločbo Komisije 2002/14/ES z dne 12. julija 2000 o državni pomoči, ki jo je Francija dodelila družbi Scott Paper SA/Kimberly-Clark(3) (v nadaljevanju: sporna odločba).
2. Komisija s pritožbo, o kateri mora odločiti Sodišče v tem postopku, predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.
II – Dejansko stanje in sporna odločba
3. Obravnavana zadeva se nanaša na prodajo zemljišča po ugodni ceni zasebni družbi Scott s strani francoskih javnih organov. Na tem zemljišču je bil zgrajen obrat za proizvodnjo papirja. Družbo Scott je leta 1996 kupila družba Kimberly‑Clark Corp., ki je leta 1998, potem ko je obrat zaprla, tega – skupaj s pripadajočim zemljiščem – prodala družbi Procter & Gamble.
4. Poleg tega je bila v korist družbe Scott določena tudi preferenčna stopnja za izračun takse za obremenjevanje vode. Vendar ta ugodnost ni predmet tega postopka.
5. Komisija je s sporno odločbo ugotovila, da so zgoraj opisane ugodnosti nezdružljive s skupnim trgom in da mora zato prejemnica to pomoč vrniti.
6. Besedilo izreka sporne odločbe se glasi:
„Člen 1
Državna pomoč v obliki preferenčne cene zemljišča in preferenčne stopnje dajatve za obremenjevanje voda, ki jo je Francija odobrila v korist družbe Scott za znesek 39,58 milijona FRF (6,03 milijona eurov) ali v sedanji vrednosti 80,77 milijona FRF (12,3 milijona eurov) glede preferenčne cene zemljišča ter v znesku, ki ga bodo morali francoski organi opredeliti v skladu z metodo za izračun, ki jo je določila Komisija, glede drugega elementa, ni združljiva s skupnim trgom.
Člen 2
1. Francija sprejme vse potrebne ukrepe, da od prejemnice izterja vračilo pomoči, navedene v členu 1, ki ji je že bila nezakonito dana na razpolago.
2. Vračilo se izterja brez odlašanja v skladu s postopki nacionalnega prava, če ti omogočajo takojšnjo in učinkovito izvršitev te odločbe. Pomoč, ki se vrne, vključuje obresti od datuma, ko je bila dana na razpolago prejemnici, do datuma vračila. Obresti se izračunajo na podlagi referenčne stopnje, uporabljene za izračun ekvivalenta subvencije v okviru regionalnih pomoči.
[…]“
III – Postopek pred Sodiščem prve stopnje in izpodbijana sodba
7. Sporna odločba je bila predmet dveh ločenih tožb, ki sta ju pri Sodišču prve stopnje vložila družba Scott (zadeva T‑366/00) in Département du Loiret (zadeva T‑369/00). V tem zadnjem postopku je družba Scott intervenirala v podporo predlogom Département du Loiret.
8. Sodišče prve stopnje je s sodbo, s katero se je zaključil postopek v zadevi T‑366/00, odločilo, da se za ničnega razglasi „[č]len 2 Odločbe […] v delu, kjer se nanaša na pomoč, ki je bila dodeljena v obliki preferenčne cene zemljišča iz člena 1“.(4) Ta sodba je predmet pritožbe v zadevi C‑290/07 P.
9. S sodbo, izpodbijano v tem postopku, pa je Sodišče prve stopnje sporno odločbo razglasilo za nično, „v delu, kjer se nanaša na pomoč, ki je bila dodeljena v obliki preferenčne cene zemljišča iz člena 1“.(5)
10. Natančneje, Sodišče prve stopnje je v tej sodbi preučilo le enega izmed vidikov nezakonitosti, na katere je opozarjala tožeča stranka, in sicer očitek, da Komisija svoje odločitve, da za opredelitev sedanje vrednosti pomoči namesto navadne obrestne mere uporabi obrestno mero na podlagi obrestnoobrestnega računa, ni dovolj obrazložila.
11. Sodišče prve stopnje je zlasti ugotovilo, da v sporni določbi ni bilo izrecno navedeno, da gre za obresti, izračunane po tej metodi, pri čemer takšna odločitev tudi ni bila obrazložena. Sodišče prve stopnje je glede na to, da Komisija v času sporne odločbe za izračun obresti navadno ni uporabljala obrestnoobrestnega računa, menilo, da je bila obrestna mera, določena na podlagi obrestnoobrestnega računa, uporabljena za izračun dolgovanih obresti v obravnavani zadevi, prvi izraz nove prakse Komisije, ki bi jo morala zato slednja ustrezno obrazložiti. Sodišče prve stopnje je sporno odločbo razglasilo za nično le na podlagi te ugotovitve.
IV – Postopek pred Sodiščem in predlogi strank
12. Komisija Evropskih skupnosti je 21. junija 2007 zoper sodbo T‑369/00 vložila pritožbo.
13. Komisija Sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano sodbo v celoti razveljavi;
– dokončno razsodi o sporu in zavrne vse očitke zoper sporno odločbo, ali – podredno – zadevo vrne Sodišču prve stopnje v novo odločanje;
– naloži nasprotni stranki plačilo vseh stroškov, vključno s stroški postopka pred Sodiščem prve stopnje, in odloči, da družba Scott, ki posreduje v podporo predlogom Département du Loiret, nosi lastne stroške.
14. Département du Loiret in družba Scott Sodišču predlagata, naj:
– pritožbo zavrne;
– Komisiji naloži plačilo stroškov.
V – Pravna presoja
15. Komisija v podporo svoji pritožbi navaja kar osem pritožbenih razlogov.
16. S prvim pritožbenim razlogom zatrjuje, da je odločba zadostno obrazložena, če je mogoče na podlagi preprostega matematičnega postopka ugotoviti, katera metoda izračuna je bila uporabljena.
17. V drugem pritožbenem razlogu navaja, da naj bi bila odločitev o uporabi obrestne mere na podlagi obrestnoobrestnega računa nujno implicirana v obrazložitve njene odločbe.
18. Tretji razlog temelji na očitku, da je Sodišče prve stopnje domnevno nezakonito obrnilo dokazno breme o praksi Komisije v zvezi z uporabo obrestne mere.
19. Komisija v četrtem pritožbenem razlogu zatrjuje, da ni bila dolžna preveriti, ali je prejemnica tudi v času naloga za vračilo še zmeraj deležna ugodnosti, ki izhajajo iz državne pomoči.
20. S petim pritožbenim razlogom zatrjuje, da izpodbijana sodba ne temelji na nobenem dokazu in da je Sodišče prve stopnje obrnilo dokazno breme glede prodajne cene zemljišča družbi Procter & Gamble.
21. Šesti razlog temelji na trditvi, da cena, po kateri je prejemnica zemljišče prodala enajst let po dodelitvi pomoči, ni upoštevna za opredelitev zneska pomoči.
22. Komisija sedmi razlog opira na argument, da je treba glede vprašanja v zvezi z obrestno mero, ki se uporabi za izračun vračila državne pomoči, uporabiti pravo Skupnosti, in ne nacionalnega prava.
23. Nazadnje, Komisija z osmim pritožbenim razlogom zatrjuje, da ugotovitev nezakonitosti, ki se nanaša na uporabljeno obrestno mero, ne opravičuje razglasitve ničnosti sporne odločbe v celoti, saj bi jo moralo v tem primeru Sodišče prve stopnje razglasiti za nično kvečjemu deloma.
24. Glede prvih sedmih pritožbenih razlogov Komisije naj takoj opozorim, da so po mojem mnenju razmeroma slabo utemeljeni in da bi jim zato le stežka ugodili. Osmi razlog pa, nasprotno, sproža številna vprašanja, ki jim bo treba posvetiti posebno pozornost, saj so pomembna za odločitev v obravnavani zadevi. Vsekakor pa bom zaradi celovitosti v nadaljevanju ločeno obravnaval posamezne razloge. Pri tem bom sledil vrstnemu redu, ki ga je uporabila Komisija, podrobneje pa bom preučil predvsem tiste razloge, ki bi lahko, če bi jim bilo ugodeno, prispevali k razveljavitvi izpodbijane sodbe v celoti. Osmi razlog, ki ga bom obravnaval nazadnje, bi namreč lahko vplival le na delno razveljavitev sodbe Sodišča prve stopnje.
A – Prvi pritožbeni razlog, v skladu s katerim je „odločba zadostno obrazložena, če je mogoče na podlagi preprostega matematičnega postopka ugotoviti, katera metoda izračuna je bila uporabljena“
1. Trditve strank
25. Komisija najprej trdi, da je odločba zadostno obrazložena, če je mogoče na podlagi preprostega matematičnega postopka ugotoviti, katera metoda izračuna je bila uporabljena.
26. Département du Loiret in družba Scott pa menita, da je ta razlog brezpredmeten, saj Sodišče prve stopnje odločbe ni razglasilo za nično, ker ne bi bilo mogoče razumeti tehničnega postopka, na podlagi katerega so bile izračunane obresti, temveč le zato, ker Komisija svoje odločitve o tem, da bo namesto navadnih obresti uporabila obrestnoobrestni račun, ni obrazložila.
2. Presoja
27. Komisija v okviru utemeljitve tega razloga navaja točko 36 izpodbijane sodbe, v kateri je Sodišče prve stopnje ugotovilo, da je mogoče šele na podlagi določenih matematičnih postopkov sklepati, da je Komisija za izračun sedanje vrednosti pomoči uporabila sistem obrestnoobrestnega računa, saj uporabljene metode ni obrazložila. Če torej namerava Komisija dejansko oporekati samo tej ugotovitvi Sodišča prve stopnje, je po mojem mnenju očitno, da se je treba strinjati s stališčem, ki ga zagovarjata Département du Loiret in družba Scott, in ugotoviti, da je ta razlog brezpredmeten.(6)
28. Sodišče prve stopnje namreč svoje presoje glede nezakonitosti ni utemeljilo na dejstvu, da Komisija ni navedla vrste matematične formule, uporabljene za izračun obresti. Napaka sporne odločbe, ki je po mnenju Sodišča prve stopnje ključna, je v tem, da Komisija ni razložila, zakaj je kljub svoji predhodni drugačni praksi izbrala takšno formulo. Prav v navedeni točki 36 izpodbijane sodbe je namreč navedeno, da „Komisija nikakor ne navaja razlogov, zaradi katerih je raje uporabila obrestno mero, izračunano na podlagi obrestnoobrestnega računa, in ne navadne obrestne mere“.
29. Po drugi strani je povsem očitno, da bi bil ta razlog neutemeljen tudi, če bi šteli, da je želela Komisija dokazati, da je že možnost posredne izpeljave uporabljene matematične formule sama po sebi zadostna obrazložitev razloga, zaradi katerega je bila takšna formula izbrana. Odločitev o uporabi obrestne mere na podlagi obrestnoobrestnega računa, namesto na podlagi navadnega obrestnega računa, ni takšna, da bi že sama po sebi vsebovala svojo obrazložitev.
30. Zato menim, da prvega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.
B – Drugi pritožbeni razlog, na podlagi katerega „naj bi bila odločitev o uporabi obrestne mere na podlagi obrestnoobrestnega računa nujno implicirana v obrazložitvi izpodbijane odločbe“
1. Trditve strank
31. Komisija z drugim pritožbenim razlogom trdi, da naj bi bila uporaba obrestne mere, določene na podlagi obrestnoobrestnega računa, implicirana v obrazložitvi sporne odločbe, saj je navedeno, da je njen cilj vzpostavitev stanja, kakršno je bilo pred dodelitvijo pomoči.
32. Département du Loiret in družba Scott nasprotno menita, da v sporni odločbi ni nobenih navedb o razlogih, ki so narekovali uporabo obrestne mere, določene na podlagi obrestnoobrestnega računa. To stališče naj bi podpiralo tudi dejstvo, da uporaba obrestnih obresti v času sporne odločbe ni bila ustaljena praksa Komisije. Département du Loiret poudarja še, da v obravnavani zadevi tudi z implicitno obrazložitvijo ne bi mogla biti izpolnjena obveznost obrazložitve, naložena Komisiji.
2. Presoja
33. Zdi se mi jasno, da tudi Komisija v svoji pritožbi priznava, da v sporni odločbi ni podala izrecne obrazložitve svoje odločitve, da bo za izračun sedanje vrednosti državne pomoči uporabila obrestno mero na podlagi obrestnoobrestnega računa. Komisija namreč navaja, da naj bi bila uporaba obrestnoobrestnega računa „nujno implicirana“ v obrazložitvi sporne odločbe.
34. Menim, da zadevnega razloga ni mogoče sprejeti.
35. Kot je ugotovilo Sodišče prve stopnje v točkah od 40 do 43 izpodbijane sodbe, je bila v času dejanskega stanja uporaba obrestne mere, izračunane na podlagi obrestnoobrestnega računa, pomembna novost v praksi sprejemanja odločitev Komisije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi bila prav zaradi tega obrazložitev v obravnavani zadevi še posebej pomembna.
36. Poleg tega naj povem, da se mi zdi zamisel „implicitne obrazložitve“ v okviru upravne odločbe neskladna z načeli, ki jih je Sodišče večkrat potrdilo v zvezi z obrazložitvijo. Natančneje, znano je, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso obrazložitev, predvidena v členu 253 ES, jasno in nedvoumno razkriti utemeljitve, ki jim je sledila institucija, ki je ukrep sprejela, tako da zadevnim osebam omogoči, da se seznanijo z razlogi za ukrep, pristojnemu sodišču Skupnosti pa, da po potrebi izvaja svoj nadzor.(7)
37. Prav v luči tega splošnega načela je Sodišče dopustilo možnost, da je lahko v določenih okoliščinah obrazložitev odločbe podana v obliki „povzetka“ (ki ni sinonim za „implicitno“). To je dopustno, kadar je odločba sprejeta v okviru dobro poznanih okoliščin in predvsem, kadar je institucija, ki je odločbo sprejela, pri tem sledila svoji ustaljeni praksi sprejemanja odločitev.(8) Gre torej za okoliščine, ki se povsem razlikujejo od tistih, v katerih je bila sprejeta sporna odločba.
38. Zato je po mojem mnenju očitno, da presoji Sodišča prve stopnje v tem primeru ni mogoče oporekati. Komisija namreč niti z obrazložitvijo v povzeti obliki niti in še manj z implicitno obrazložitvijo – ob predpostavki, da jo je dejansko mogoče razbrati iz besedila sporne odločbe – ne bi ustrezno izpolnila svoje obveznosti obrazložitve.
39. Menim torej, da tudi drugega pritožbenega razloga ni mogoče sprejeti.
C – Tretji pritožbeni razlog, s katerim se izpodbija nezakonito obrnitev dokaznega bremena
1. Trditve strank
40. Komisija s tretjim pritožbenim razlogom, ki se deloma navezuje na drugega, zatrjuje, da bi morala tožeča stranka dokazati, da je prišlo do spremembe v praksi sprejemanja odločitev Komisije glede izračuna obresti in da Komisija s tem v zvezi ne nosi dokaznega bremena. Povedano drugače, po mnenju Komisije bi morala tožeča stranka v celoti dokazati, da Komisija v času sporne odločbe za izračun obresti ni uporabljala obrestne mere na podlagi obrestnoobrestnega računa. Komisija zatrjuje, da ta dokaz ni bil predložen.
41. Département du Loiret in družba Scott nasprotno trdita, da sta Sodišču prve stopnje predložila dovolj elementov, ki potrjujejo, da praksa Komisije v času dejstev ni predvidevala uporabe obrestnoobrestnega računa. Komisija pa naj ne bi predložila nobenega elementa, ki bi dokazoval nasprotno. Iz tega po njunem mnenju izhaja, da je odločitev Sodišča prve stopnje pravilna.
2. Presoja
42. Najprej naj še enkrat, tako kot sem navedel zgoraj,(9) poudarim, da morebitna „implicitna“ obrazložitev oziroma obrazložitev, ki ni izrecno vsebovana v besedilu odločbe, ne bi zadoščala niti v primeru ukrepov, sprejetih v okviru ustaljene prakse sprejemanja odločitev institucij Skupnosti.
43. Po drugi strani menim, da ugotovitve Sodišča prve stopnje, zlasti tiste, pojasnjene v točkah od 39 do 43 izpodbijane sodbe, četudi bi šteli, da je obrazložitev, vsebovana v sporni odločbi, podana v „povzeti“ obliki, in ne le „implicitno“, več kot zadovoljivo podpirajo prepričanje Sodišča prve stopnje o dejstvu, da je bila v času sporne odločbe uporaba obrestne mere, določene na podlagi obrestnoobrestnega računa, bistvena novost v praksi sprejemanja odločitev Komisije. Poleg tega je Sodišče prve stopnje v okviru svojih pristojnosti glede preizkusa dejanskega stanja na Komisijo naslovilo pisno vprašanje, namenjeno prav preverjanju prakse te institucije Skupnosti v času sporne odločbe. Sodišče prve stopnje je na podlagi odgovora Komisije oblikovalo sklepe, ki jih je navedlo v sodbi.
44. Sodišče prve stopnje je zlasti opozorilo, da je Komisija, s tem ko je leta 2003 – to je po sprejetju sporne odločbe – izrecno zavzela stališče glede vprašanja o obrestni meri, ki naj se uporabi,(10) priznala, da je treba to pojasniti. V tem obvestilu je navedla, da „Komisija želi zato države članice in zainteresirane stranke obvestiti, da bo v vseh odločbah o odreditvi vračila nezakonite državne pomoči, ki jih bo sprejela v prihodnje, uporabila referenčno stopnjo, uporabljeno za izračun netoekvivalenta subvencije v okviru regionalnih pomoči na podlagi obrestnoobrestnega računa“ (moj poudarek).
45. Sodišče prve stopnje, pristojno za preizkus dejanskega stanja, je torej v izpodbijani sodbi izčrpno preverilo in obrazložilo svojo ugotovitev, da uporaba obrestne mere na podlagi obrestnoobrestnega računa v praksi sprejemanja odločitev Komisije ni bila predvidena:(11) zato je očitno, da obravnavani razlog ni utemeljen in ga ni mogoče sprejeti.
D – Četrti pritožbeni razlog, v skladu s katerim Komisija ni bila dolžna preveriti, ali je bila prejemnica v času naloga za vračilo še vedno deležna ugodnosti
1. Trditve strank
46. Komisija Sodišču prve stopnje očita, da je napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da bi morala Komisija upoštevati, ali je bila prejemnica pomoči v času naloga za vračilo še zmeraj deležna ugodnosti. Po mnenju Komisije naj bi bila napaka, ki jo je storilo Sodišče prve stopnje, razvidna iz pojasnil, ki jih je to sodišče podalo v točkah 50 in 52 izpodbijane sodbe.
47. Département du Loiret in družba Scott pa trdita, da Sodišče prve stopnje v navedenih odlomkih sodbe ni nikjer trdilo, da bi bilo preverjanje, ali je bila prejemnica v času sprejetja odločbe o vračilu pomoči, še deležna ugodnosti, prvi pogoj, ki bi moral biti izpolnjen, da bi bilo mogoče zahtevati vračilo pomoči. Sodišče prve stopnje naj bi le ugotovilo, da bi morala Komisija, če bi želela opravičiti uporabo obrestne mere na podlagi obrestnoobrestnega računa, potrditi, da so ugodnosti v korist prejemnice trajale tudi še v času odločbe o odreditvi vračila pomoči.
2. Presoja
48. Menim, da je obravnavani razlog brezpredmeten in v vsakem primeru neutemeljen.
49. Strinjam se namreč s stališčem, ki ga zagovarjata Département du Loiret in družba Scott, in sicer da je Sodišče prve stopnje ugotovilo le, da bi morala Komisija – glede na to, da je bila dolžna ustrezno obrazložiti uporabo obrestne mere na podlagi obrestnoobrestnega računa – svojo izbiro podpreti z dokazom, da je bila prejemnica pomoči deležna dejanske prednosti tudi v letih po tistem, ko ji je bila dodeljena pomoč. Očitno je namreč, da bi bilo uporabo obrestnoobrestnega računa, namesto v tistem času običajno upoštevane navadne obrestne mere, težko utemeljiti drugače kot z dokazom, da je prednost v korist prejemnice trajala tudi v naslednjih letih.
50. Ta razlog je torej predvsem brezpredmeten, saj razlaga Sodišča prve stopnje iz točke 50 izpodbijane sodbe ne vpliva na odločitev o razglasitvi ničnosti izpodbijanega akta, glede na to, da ta temelji le na ugotovitvi, da Komisija ni podala obrazložitve v zvezi z odločitvijo, da bo uporabila obrestno mero na podlagi obrestnoobrestnega računa.
51. Poleg tega je obravnavani pritožbeni razlog tudi neutemeljen, saj se opira na napačno izhodišče, to je na očitek Sodišču prve stopnje, da je prikrito uvedlo nezakonit pogoj za ugotavljanje državne pomoči.
E – Peti in šesti pritožbeni razlog, ki se nanašata na ceno, po kateri je bilo zemljišče prodano družbi Procter & Gamble
1. Trditve strank
52. Komisija s petim razlogom svoje pritožbe zatrjuje, pri čemer se sklicuje na točko 51 izpodbijane sodbe, da je Sodišče prve stopnje svojo presojo namesto na dokaze oprlo na „spekulacije“, pri čemer je poleg tega obrnilo dokazno breme glede prodajne cene zemljišča v času prodaje slednjega družbi Procter & Gamble. Natančneje, po mnenju Komisije naj bi Sodišče prve stopnje zanemarilo dejstvo, navedeno tudi v sporni odločbi, da prejemnica pomoči glede cene, po kateri je bilo zemljišče prodano družbi Procter & Gamble, ni predložila nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje naj bi ta znesek sprejelo kot dano dejstvo.
53. S šestim pritožbenim razlogom pa Komisija očita Sodišču prve stopnje, da je v točkah 51 in 52 izpodbijane sodbe napačno uporabilo pravo, ko je ugotovilo, da bi morala Komisija v svoji odločbi upoštevati ceno, po kateri je bilo zemljišče prodano družbi Procter & Gamble leta 1998, to je enajst let po dodelitvi državne pomoči. Komisija nasprotno meni, da prodajna cena zemljišča nikakor ni upoštevna za določbo o vračilu pomoči.
54. Département du Loiret in družba Scott pa navajata, da sta peti in šesti pritožbeni razlog nedopustna, saj je njun namen doseči vnovično presojo glede ugotovitev o dejanskem stanju, ki jih je oblikovalo Sodišče prve stopnje. Poleg tega zatrjujeta, da sta zadevna razloga v vsakem primeru brezpredmetna, saj so ugotovitve Sodišča prve stopnje, zoper katere so uperjeni očitki pritožnice, v okviru ekonomije izpodbijane sodbe odvečni.
2. Presoja
55. Trditve Département du Loiret in družbe Scott so po mojem mnenju v bistvu pravilne. Po eni strani je namreč očitno, da ugotovitve Sodišča prve stopnje glede naknadne prodaje zemljišča družbi Procter & Gamble niso bile odločilne za odločitev, ki jo je sprejelo to sodišče. Iz tega izhaja, da sta peti in šesti pritožbeni razlog Komisije brezpredmetna.
56. Po drugi strani se zdi, da se Komisija opira na napačno izhodišče, saj trdi, da so ugotovitve Sodišča prve stopnje, ki so predmet očitkov, navedenih v petem in šestem pritožbenem razlogu, neposredna podlaga za odločitev o razglasitvi ničnosti odločbe, kakor da bi Sodišče prve stopnje med nujne pogoje za ugotavljanje državne pomoči uvrstilo preverjanje več dejstev, do katerih je prišlo veliko let po dodelitvi državne pomoči.
57. Dejansko je očitno, da navedbe Sodišča prve stopnje o kasnejši prodaji zemljišča leta 1998 v okviru njegovih pojasnil dopolnjujejo ugotovitev, da Komisija ni obrazložila svoje odločitve o tem, da bo uporabila obrestno mero na podlagi obrestnoobrestnega računa.
58. Sodišče prve stopnje je le navedlo, in sicer ad abundantiam, da bi lahko/bi morala Komisija v zvezi s svojo izbiro takšne obrestne mere upoštevati kasnejše dogodke, ki se nanašajo na zadevno zemljišče. Skratka, Sodišče prve stopnje nikakor ni trdilo, da je preverjanje okoliščin prodaje zemljišča leta 1998, to je enajst let po dodelitvi pomoči, nujno za ugotovitev, ali je podan obstoj pomoči in ali je ta skladna s skupnim trgom.
59. Zato menim, da ni mogoče sprejeti niti petega in šestega pritožbenega razloga.
F – Sedmi pritožbeni razlog, s katerim se za obdobje po sprejetju sporne odločbe izpodbija uporabo drugačne obrestne mere od tiste, uporabljene za obdobje pred tem
1. Trditve strank
60. Komisija s sedmim pritožbenim razlogom trdi, da je Sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo pravo, s tem da je v točki 53 izpodbijane sodbe ugotovilo, da je v sporni odločbi protislovje, ker bi morala biti v skladu s členom 2 te odločbe obrestna mera, uporabljena za določitev zneska vračila, za obdobje pred sprejetjem odločbe izračunana na podlagi obrestnoobrestnega računa, medtem ko bi bilo treba za obdobje od sprejetja odločbe do datuma vračila pomoči v skladu z nacionalno zakonodajo uporabiti navadno obrestno mero.
61. Po mnenju Komisije takšnega protislovja ni, in sicer glede na to, da naj bi nacionalna zakonodaja urejala le „postopke“ vračila pomoči, in ne obrestne mere, ki jo je treba uporabiti, saj gre pri tem za element materialnega, in ne postopkovnega prava.
62. Département du Loiret in družba Scott pa trdita, da v sporni odločbi ni bilo nikjer navedeno, da morajo francoski organi za določitev zneska sedanje vrednosti pomoči, ki se nanaša na obdobje od sprejetja sporne odločbe do datuma vračila pomoči, uporabiti obrestno mero na podlagi obrestnoobrestnega računa. Posledično naj bi bilo protislovje, na katerega je opozorilo Sodišče prve stopnje, dejansko podano.
2. Presoja
63. Menim, da je tudi sedmi pritožbeni razlog Komisije brezpredmeten. Razlog, na katerega je Sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev o razglasitvi ničnosti odločbe, je namreč ta, da Komisija uporabe obrestne mere, izračunane na podlagi obrestnoobrestnega računa, ni obrazložila. Zato je treba šteti, da argument Sodišča prve stopnje, naveden v zvezi s protislovjem, ki se nanaša na dve različni vrsti obrestne mere, uporabljene po eni strani za obdobje od datuma dodelitve pomoči do sprejetja sporne odločbe in po drugi strani za obdobje od sprejetja sporne odločbe do datuma vračila pomoči, ni odločilen za presojo o razglasitvi ničnosti navedene odločbe in da je bil podan le ad abundantiam.
64. Poleg tega menim, da je ta razlog neutemeljen.
65. Kot je zlasti v točki 11 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo Sodišče prve stopnje, v sporni odločbi ni nobene navedbe, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da je bil namen Komisije od francoskih organov zahtevati, naj uporabijo obrestno mero na podlagi obrestnoobrestnega računa. Glede na pravni okvir v času dejstev, ki so predmet tega postopka, torej menim, da ni nobenega dvoma o tem, da bi morala biti za izračun obresti za obdobje od sprejetja sporne odločbe do datuma vračila pomoči v skladu z nacionalnim pravom uporabljena navadna obrestna mera, in ne obrestna mera na podlagi obrestnoobrestnega računa.
66. Poleg tega je lahko Komisija v svoji pritožbi v podporo temu razlogu navedla le, da bi bila uporaba obrestne mere na podlagi obrestnoobrestnega računa edini način za učinkovito odpravo posledic nezakonite dodelitve državne pomoči.(12) Vendar je očitno, da splošna trditev o primernosti uporabe obrestne mere, izračunane na podlagi obrestnoobrestnega računa, ne zadošča za ugotovitev, da je bila ta mera implicitno predvidena v sporni odločbi.
67. Na podlagi zgoraj navedenega se torej zdi, da ni mogoče sprejeti niti sedmega pritožbenega razloga.
G – Osmi pritožbeni razlog, v skladu s katerim bi moralo Sodišče prve stopnje odločbo razglasiti za nično le deloma
1. Trditve strank
68. Komisija s svojim osmim in zadnjim pritožbenim razlogom zatrjuje, da je vprašanje obresti, ki naj se pripišejo, v vsakem primeru mogoče in ga je treba obravnavati ločeno od vprašanja o znesku glavnice, iz česar izhaja, da bi moralo Sodišče prve stopnje, ker je ugotovilo napako le v zvezi z obrestno mero, sporno odločbo razglasiti za nično le v delu, ki se nanaša na obresti.
69. Povedano drugače, izpodbijana sodba naj bi bila zato, ker je sporno odločbo razglasila za nično v celoti, nesorazmerna in nezakonita.
70. Département du Loiret in družba Scott trdita, da je zadevni razlog nedopusten. Ker namreč Komisija Sodišču prve stopnje ni nikoli predlagala, niti podredno, naj sporno odločbo razglasi za nično le deloma, pomeni ta predlog, prvič podan šele v okviru pritožbe, razširitev predmeta spora, kar pa je na podlagi člena 58 Statuta Sodišča in člena 113 Poslovnika prepovedano.
71. Poleg tega naj bi bil ta pritožbeni razlog neutemeljen tudi po temelju, saj vprašanja v zvezi z izračunom obresti ni mogoče preprosto ločiti od drugih vprašanj, ki so predmet sporne odločbe, zato naj bi šlo v tem primeru pravzaprav za predlog, naj Sodišče spremeni (in ne le delno razveljavi) sporno odločbo. To pa naj bi bilo v okviru postopka, v katerem sodišče Skupnosti ne razpolaga s tako imenovano polno pristojnostjo za presojo, očitno nemogoče.
72. V vsakem primeru naj bi Sodišče prve stopnje svojo odločitev o razglasitvi ničnosti oprlo tudi na druge očitke zoper sporno odločbo.
2. Presoja
73. Osmi pritožbeni razlog Komisije je brez dvoma bolj zapleten in zahteva natančno preučitev. Pri tem je treba vprašanji dopustnosti in utemeljenosti razloga obravnavati ločeno.
(a) Dopustnost pritožbenega razloga
74. Dopustnost tega pritožbenega razloga je treba preučiti z dveh različnih stališč. Prvič, treba se je vprašati, ali ne glede na besedilo izreka izpodbijane sodbe, ta sodba ne pomeni že razglasitve delne ničnosti sporne odločbe. Drugič, treba je preučiti ugovor nedopustnosti, ki ga v zvezi s tem pritožbenim razlogom, ker gre za nov predlog, uveljavljata Département du Loiret in družba Scott.
i) Morebitna delna razglasitev ničnosti sporne odločbe
75. Lahko bi trdili, da se ta razlog Komisije opira na napačno izhodišče. Kljub besedilu izreka izpodbijane sodbe bi namreč lahko šteli, da gre glede na vse njene pravne učinke za delno razglasitev ničnosti.
76. Sodišče je v sodbi, imenovani „Baby‑dry“,(13) že potrdilo, da gre za delno razglasitev ničnosti tudi v primeru, kadar sprejme Sodišče prve stopnje sodbo, s katero – čeprav je v njenem izreku navedena zgolj ugotovitev o ničnosti odločbe – ugodi le nekaterim predlogom tožeče stranke, medtem ko v obrazložitvi sodbe potrdi zakonitost drugega dela te odločbe.
77. S takšno delno razglasitvijo ničnosti se – kljub temu, da je bil akt v celoti razveljavljen – instituciji, ki je izpodbijani akt sprejela, omogoči, da ga ponovno sprejme z bolj ali manj pomembnimi spremembami, pri čemer del akta ohrani nedotaknjenega:(14) v primeru zadevne sporne odločbe bi bil to tisti del, ki vsebuje ugotovitev o neskladnosti državne pomoči s skupnim trgom in opredelitev „pretekle“, to je izhodiščne vrednosti pomoči brez nadaljnjega povečanja tega zneska, ki ustreza razliki med preteklo in izračunano sedanjo vrednostjo.
78. Povedano drugače, Sodišče prve stopnje naj bi v skladu z razlago, ki jo je podalo Sodišče v sodbi „Baby-dry“, z izpodbijano sodbo – čeprav je sporno odločbo formalno razglasilo za nično v celoti oziroma vsaj v delu, ki se nanaša na zemljišče – dejansko potrdilo, s tem da se ni izreklo o drugih tožbenih razlogih, del odločbe, ki se ne nanaša na izračun obresti.(15)
79. Ob upoštevanju takšne razlage bi morali ugotoviti, da je obravnavani pritožbeni razlog zaradi pomanjkanja pravnega interesa nedopusten,(16) saj bi Komisija z njim zahtevala nekaj, (naj se del odločbe, ki se nanaša na obresti, obravnava ločeno in se jo posledično razglasi za nično le v tem delu), kar ji je Sodišče prve stopnje v bistvu že ugodilo.(17)
80. Naj poudarim, da je Sodišče prve stopnje v sodbi „Baby-dry“ izrecno zavrnilo del tožbenih razlogov, ki jih je uveljavljala družba, ki je tožeča stranka: v zadevni sodbi pa je Sodišče prve stopnje nekatere razloge preprosto absorbiralo, ne da bi o njih izrecno presojalo. Vendar je v obeh primerih Sodišče prve stopnje v svoji sodbi „dejansko samo delno ugodilo predlogom tožeče stranke“.(18)
81. Ob upoštevanju takšnega razmišljanja bi bilo torej treba ugotoviti, da je osmi pritožbeni razlog nedopusten. Vendar menim, da te razlage, čeprav je zanimiva, ni mogoče sprejeti.
82. Nobenega dvoma namreč ni, da je bil namen Sodišča prve stopnje zadevno sporno odločbo razglasiti za nično v celoti ali, natančneje, v celotnem delu, ki se nanaša na nakup zemljišča po ugodni ceni. O „delni razglasitvi ničnosti“ bi torej lahko govorili le v smislu, da je bilo Komisiji dopuščeno, da sprejme nov akt tako, da prejšnjega spremeni v delu, ki se nanaša na obresti, in da v celoti povzame druge dele sporne odločbe.
83. Čeprav bi lahko z vsebinskega stališča trdili, da se navodilo Komisiji, naj sprejme nov akt le glede vprašanja obresti, ne razlikuje bistveno od navodila, naj sprejme novo odločbo, ki v celoti nadomešča predhodno (čeprav se od te razlikuje le v delu, ki se nanaša na obresti), teh dveh okoliščin ni mogoče popolnoma izenačiti.
84. V primeru razglasitve ničnosti odločbe le „v delu, v katerem“ je ugotovljena napaka, bi namreč sporna odločba še naprej veljala kot taka, čeprav bi jo bilo treba dopolniti z aktom, s katerim bi bil spremenjen del, razglašen za ničnega. V primeru razglasitve ničnosti akta v celoti, čeprav bi iz obrazložitve izhajalo, da se takšna odločitev nanaša le na določen vidik izpodbijanega akta, pa bi bila posledica ničnosti (vsaj začasna) popolna odsotnost izpodbijanega akta.
85. Zato menim, da lahko Komisija upravičeno uveljavlja predlog, naj se vsaj del sporne odločbe „ohrani“, in da torej v zvezi z obravnavanim pritožbenim razlogom izkazuje pravni interes.
ii) Morebitna novost pritožbenega razloga
86. Kot že navedeno, Département du Loiret in družba Scott zatrjujeta, da je ta razlog nedopusten, ker gre za razširitev predmeta spora, prvotno predloženega v presojo Sodišču prve stopnje. V zvezi s tem se navedeni stranki sklicujeta zlasti na sodbo Sodišča v zadevi IPK.(19) V tej sodbi je bil kot nedopusten zavrnjen razlog, s katerim je Komisija v okviru svoje pritožbe Sodišču prve stopnje očitala, da bi moralo izpodbijano odločbo, ki je bila predmet postopka, razglasiti za nično le deloma, in ne v celoti. Natančneje, Sodišče je v tej sodbi ugotovilo, da „Komisija v postopku pred Sodiščem prve stopnje niti ni predlagala delne razglasitve ničnosti izpodbijane sodbe niti ni navedla razloga, kakršen je zadevni“:(20) zato je štelo, da gre za nov in posledično nedopusten razlog.
87. Očitno je, da bi lahko, če bi sledili pravkar povzeti razlagi, tudi obravnavani pritožbeni razlog šteli za nedopustnega.
88. Vendar menim, da je v zadevnem primeru ustreznejša drugačna rešitev, in sicer na podlagi dveh ugotovitev.
89. Prvič, po mojem mnenju Komisija v utemeljitev svoje pritožbe ne predlaga novih pravnih razlogov, temveč Sodišču prve stopnje očita le, da je storilo napako v sklepanju, ko je določeno posledico (razglasitev ničnosti sporne odločbe v celoti) izpeljalo iz določene predpostavke (nezadostna obrazložitev glede izračuna obresti). V tem smislu ta pritožbeni razlog ne uvaja novega predloga, temveč le oporeka logičnemu sklepanju Sodišča prve stopnje.
90. V zvezi s tem naj spomnim, da v sodni praksi ni sporno, da sodijo med pravna vprašanja, na katera je v skladu s členom 58 Statuta omejena pritožba na Sodišče, tudi vprašanja, ki se nanašajo na protislovnost ali nezadostnost obrazložitve sodbe Sodišča prve stopnje.(21) Poleg tega je Sodišče, ki je sicer potrdilo, da za presojo dejstev ni pristojno, zatrdilo, da je v okviru pritožbenega postopka vendarle pristojno „za nadzor glede pravne kvalifikacije teh dejstev in glede pravnih posledic, ki jih na tej podlagi izpelje Sodišče prve stopnje“(22) (moj poudarek). Zato menim, da lahko v obravnavanem primeru ugotovimo, da Komisija izkazuje pravni interes za uveljavljanje – v postopku pred Sodiščem – logične napake, ki naj bi jo storilo Sodišče prve stopnje v svoji obrazložitvi.
91. Drugič, tudi če bi vprašanje upoštevali s stališča pritožbenih razlogov Komisije, kot to predlagata družba Scott in Département du Loiret, je po mojem mnenju jasno, da je treba obravnavano vprašanje presojati bolj v smislu „zahtevka“ kot „razloga“. Komisija torej ne uveljavlja novega „razloga“, temveč kvečjemu nov „zahtevek“.
92. Vendar menim, da lahko ta zahtevek Komisije umestimo v okvir obravnavanega pritožbenega razloga v smislu „manjšega“ zahtevka glede na „večji“, to je širši zahtevek, predložen tako v postopku pred Sodiščem prve stopnje kot v pritožbenem postopku pred Sodiščem. „Večji“ zahtevek se seveda nanaša na zavrnitev predlogov nasprotne stranke Département du Loiret za razglasitev ničnosti.
93. Menim, da je mogoče šteti, da vsebuje širši zahtevek, predložen že v postopku pred Sodiščem prve stopnje, tudi navedeni ožji zahtevek. Zato ne gre za „nov“ zahtevek.
94. Komisija poleg tega s tem pritožbenim razlogom Sodišču predlaga, čeprav ne povsem jasno in čeprav to ne izhaja izrecno iz njenih predlogov, naj sodbo Sodišča prve stopnje deloma razveljavi in ugodi – prav tako deloma – predlogom, ki jih je postavila v postopku na prvi stopnji. To pa je v skladu z zahtevami, določenimi v členu 113 Poslovnika Sodišča.
95. Zato menim, da se osmi pritožbeni razlog lahko razglasi za dopustnega.
(b) Utemeljenost pritožbenega razloga
96. Za presojo temelja tega pritožbenega razloga je treba najprej preveriti, ali je v obravnavanem primeru znotraj sporne odločbe mogoče ločiti tisti njen del, ki se nanaša na obresti, od drugih sestavin odločbe, zlasti od delov v zvezi z neskladnostjo pomoči s pravom Skupnosti in z izhodiščno vrednostjo pomoči. Če bo odgovor pritrdilen, bo treba preveriti, ali je bilo Sodišče prve stopnje posledično dolžno odločbo razglasiti za nično le v delu, ki se nanaša na obresti, in ne v celoti.
(i) Ločljivost dela, ki se nanaša na obresti
97. Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je delna razglasitev ničnosti odločbe, ki jo je sprejela institucija Skupnosti, možna le, kadar so deli odločbe, v zvezi s katerimi se predlaga razglasitev ničnosti, jasno ločljivi od drugih delov odločbe.(23) Običajno gre za „materialno“ ločljivost, to je za možnost, da se za nične razglasijo posamezni členi, odstavki ali drugi jasno opredeljeni odlomki besedila odločbe. Vendar menim, da je mogoče upoštevati tudi možnost ločljivosti le v „logičnem“ smislu: v zadevnem primeru gre za ločitev dela o opredelitvi „pretekle“ vrednosti pomoči od dela, ki se nanaša na izračun obresti.
98. Sodišče prve stopnje namreč v izpodbijani sodbi ne bi moglo ugotoviti ničnosti le v zvezi s posameznim in jasno določljivim delom sporne odločbe, saj v njenem izreku vprašanju obresti ni namenjen poseben in od drugih sestavin ločen del. Kljub temu bi lahko odločbo razglasilo za nično „v kolikor“ ali „v delu, v katerem“ Komisija ni (ustrezno) obrazložila svoje odločitve, da bo uporabila obrestno mero, izračunano na podlagi obrestnoobrestnega računa.
99. Menim torej, da je del, ki se nanaša na izračun obresti za vračilo pomoči, dejansko ločljiv od drugih delov odločbe.
(ii) Potreba razglasitve ničnosti odločbe le v delu, ki se nanaša na obresti
100. Menim, da je treba osmemu pritožbenemu razlogu Komisije ugoditi, in sicer iz razlogov, ki jih bom pojasnil v nadaljevanju.
101. Predvsem ugotavljam, da se je zaradi zahtev v zvezi s popolnostjo in pravno varnostjo pri presoji mogoče omejiti na obravnavo samo določenih tožbenih razlogov in šteti, da so drugi v okviru te obravnave absorbirani, le v primeru, kadar razlogi, ki jim je ugodeno, omogočajo ugoditev vsem uveljavljanim predlogom. Glede na to, da se v zadevnem primeru tožbeni razlog, ki mu je Sodišče prve stopnje ugodilo, nanaša le na poseben vidik sporne odločbe, menim, da to sodišče svoje obravnave ne bi smelo omejiti na navedeni razlog in na tej podlagi izpeljati sklepa, da je treba sporno odločbo razglasiti za nično v celoti.
102. Zato je Sodišče prve stopnje po mojem mnenju storilo logičnorazlagalno napako, s tem da je na ugotovitev o nezakonitosti odločbe v tistem njenem delu, ki se nanaša na obresti, oprlo sklep o razglasitvi ničnosti sporne odločbe v celoti.
103. Poleg tega bi moral Département du Loiret zaradi odločitve Sodišča prve stopnje, da ne bo preučilo vseh drugih razlogov, ki mu jih je v presojo predložila tožeča stranka, v primeru da bi Komisija sprejela novo odločbo, spremenjeno le v delu, ki se nanaša na izračun obresti, pred Sodiščem prve stopnje vnovič izpodbijati to odločbo, če bi želel uveljavljati razloge, o katerih to sodišče ni presodilo v prvem postopku. Ne glede na morebitne težave glede dopustnosti takšne tožbe je po mojem mnenju očitno, da bi bil takšen razplet v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, pri čemer je ta pomislek še tehtnejši, če upoštevamo, da gre v obravnavanem primeru za zadevo, ki se nanaša na dejstva izpred več kot dvajset let.
104. Zato Sodišču predlagam, naj osmemu pritožbenemu razlogu Komisije ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje Sodišču prve stopnje, ki naj ugotovi, kakšne so posledice nezakonitosti odločbe v delu, ki se nanaša na obresti, in odloči o drugih tožbenih razlogih, ki jih uveljavlja Département du Loiret. Pri tem naj Sodišče potrdi, da je presoja Sodišča prve stopnje glede tožbenega razloga v zvezi z odločitvijo Komisije, da uporabi obrestno mero, izračunano na podlagi obrestnoobrestnega računa, pravilna.
VI – Predlog
105. Glede na zgoraj navedene ugotovitve Sodišču predlagam, naj:
1) sodbo Sodišča prve stopnje Evropskih skupnosti z dne 29. marca 2007 v zadevi Département du Loiret proti Komisiji (T‑369/00) razveljavi v delu, v katerem je Sodišče prve stopnje na podlagi ugotovitve o nezakonitosti glede izračuna obresti sporno odločbo razglasilo za nično v celoti;
2) zadevo vrne Sodišču prve stopnje Evropske skupnosti v novo sojenje;
3) pridrži odločitev o stroških.