Language of document : ECLI:EU:T:2011:752

Zadeva T-437/08

CDC Hydrogene Peroxide Cartel Damage Claims (CDC Hydrogene Peroxide)

proti

Evropski komisiji

„Dostop do dokumentov – Uredba (ES) št. 1049/2001 – Kazalo upravnega spisa v postopku v zvezi z omejevalnimi sporazumi – Zavrnitev dostopa – Izjema, ki se nanaša na varstvo poslovnih interesov tretje osebe – Izjema, ki se nanaša na varstvo namena inšpekcij, preiskav in revizij“

Povzetek sodbe

1.      Evropska unija – Institucije – Pravica javnosti do dostopa do dokumentov – Uredba št. 1049/2001 – Izjeme od pravice dostopa do dokumentov – Varstvo poslovnih interesov osebe – Obseg

(Uredba št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 4(2), prva alinea)

2.      Evropska unija – Institucije – Pravica javnosti do dostopa do dokumentov – Uredba št. 1049/2001 – Izjeme od pravice dostopa do dokumentov – Varstvo namena inšpekcij, preiskav in revizij – Časovna veljavnost

(Uredba št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 4(2), tretja alinea)

3.      Evropska unija – Institucije – Pravica javnosti do dostopa do dokumentov – Uredba št. 1049/2001 – Izjeme od pravice dostopa do dokumentov – Varstvo namena inšpekcij, preiskav in revizij – Obseg

(Uredba št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta, člen 4(2), tretja alinea)

1.      Za kakršne koli informacije v zvezi z družbo in z njenimi poslovnimi odnosi se ne sme šteti, da zanje velja varstvo, ki mora biti zagotovljeno za poslovne interese na podlagi člena 4(2), prva alinea, Uredbe št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, razen če je treba preprečiti uporabo splošnega načela, na podlagi katerega ima javnost kar najširši dostop do dokumentov, ki jih imajo institucije.

Vendar v okviru odločbe Komisije v zvezi z omejevalnim sporazumom za kazalo, v katerem so zgolj navedeni dokumenti iz spisa Komisije, ni mogoče šteti, da spada med poslovne interese tam navedenih družb, zlasti kot avtoric nekaterih od teh dokumentov. Namreč, samo če bi bile v enem od stolpcev kazala glede enega ali več od teh dokumentov vsebovane informacije o poslovnih odnosih zadevnih družb, cenah njihovih proizvodov, strukturi njihovih stroškov, tržnih deležih ali podobnih elementih, bi bilo za razkritje kazala mogoče šteti, da bi oslabilo varstvo poslovnih interesov teh družb.

Poleg tega je kazalo preprost inventar dokumentov, ki ima v okviru odškodninske tožbe proti zadevnim družbam sam zase le relativno dokazno vrednost. Čeprav na podlagi tega inventarja tožeča stranka lahko opredeli dokumente, ki bi ji lahko koristili pri taki tožbi, pa o tem, ali je te dokumente treba predložiti, odloči sodišče, pristojno za obravnavanje te tožbe. Poleg tega, čeprav to, da je družba izpostavljena odškodninskim tožbam, brez dvoma lahko povzroči visoke stroške – pa čeprav samo v smislu stroškov za odvetnike, tudi če bi bile te tožbe na koncu zavrnjene kot neutemeljene – pa interesa družbe, ki je sodelovala pri omejevalnem sporazumu, za izognitev takim tožbam ni mogoče opredeliti kot poslovni interes in ta nikakor ne pomeni interesa, ki bi ga bilo treba varovati, zlasti glede na pravico vsakogar, da zahteva povračilo škode, ki mu je nastala zaradi ravnanja, ki lahko omeji ali izkrivi konkurenco.

(Glej točke 44, 45, 48 in 49.)

2.      Iz dikcije izjeme iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije je razvidno, da namen te izjeme ni varstvo preiskav, temveč namena teh preiskav, ki je pri postopku na področju konkurence ta, da se preveri, ali je bila storjena kršitev členov 81 ES ali 82 ES, in da se po potrebi kaznujejo odgovorne družbe. Zato lahko različni deli spisa, ki se nanašajo na različna dejanja preiskave, ostanejo skriti na podlagi te izjeme, dokler ta cilj ni dosežen, čeprav je preiskava ali posebna inšpekcija, iz katere izhaja dokument, za katerega je zahtevan dostop, končana.

Vendar je treba za preiskavo v konkretni zadevi šteti, da se je končala s sprejetjem končne odločbe, neodvisno od morebitne poznejše razglasitve ničnosti te odločbe s strani sodišč, ker je zadevna institucija postopek tudi sama štela za končan v tem trenutku.

Dopustitev, da za različne dokumente, ki se nanašajo na preiskave, velja izjema iz člena 4(2), tretja alinea, Uredbe št. 1049/2001, dokler se ne končajo vsi možni pravni postopki – tudi če je pri Splošnem sodišču vložena tožba, ki bi morebiti pripeljala do ponovne uvedbe postopka pri Komisiji – bi namreč povzročila, da bi bil dostop do teh dokumentov odvisen od naključnih dogodkov, in sicer od izida te tožbe in od posledic, ki bi jih iz njega lahko izvedla Komisija. Vsekakor bi šlo za prihodnje in negotove dogodke, ki bi bili odvisni od odločitev družb, naslovnic odločbe o kaznovanju omejevalnega sporazuma, in različnih zadevnih organov.

Taka rešitev bi bila v nasprotju s ciljem zagotoviti javnosti največji možni dostop do dokumentov institucij, da bi se državljanom omogočil učinkovitejši nadzor nad zakonitostjo izvajanja oblasti.

(Glej točke 59, 62, 64 in 65.)

3.      Pojma nameni preiskav Komisija ne more razlagati tako, da obsega celotno njeno politiko v zvezi s pregonom in preprečevanjem omejevalnih sporazumov in da se je torej nanj mogoče na splošno in neodvisno od konkretnega postopka sklicevati ob zavrnitvi razkritja vsakega dokumenta, ki bi lahko ogrozilo politiko Komisije na področju omejevalnih sporazumov in natančneje njen program prizanesljivosti, na primer če bi se prosilci za prizanesljivost morali bati, da bi družbe, ki so oškodovane z omejevalnim sporazumom, po razkritju dokumentov, ki so jih predložili v okviru svoje prošnje, zoper njih vložile odškodninske tožbe in zato v prihodnje morda ne bi več sodelovali s Komisijo.

Ta razlaga bi povzročila, da Komisiji Uredbe št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije ne bi bilo treba uporabiti – in to brez časovne omejitve – za kateri koli dokument iz spisa v zvezi s konkurenco, če bi se preprosto sklicevala na možno bodočo ogroženost svojega programa prizanesljivosti, zato je ta razlaga nezdružljiva z načelom, da je treba zaradi cilja navedene uredbe, ki je v skladu z njeno uvodno izjavo 4 „čim bolj uresničiti pravico dostopa javnosti do dokumentov“, izjeme iz člena 4 te uredbe razlagati in uporabljati ozko.

Glede tega je treba poudariti, da nič v Uredbi št. 1049/2001 ne omogoča sklepa, da mora za politiko konkurence Unije v okviru uporabe te uredbe veljati drugačno obravnavanje kot za druge politike Unije. Zato ni nobenega razloga, da bi pojem namen preiskav v okviru politike konkurence razlagali drugače kot pri drugih politikah Unije.

(Glej točke od 68 do 72.)