SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (osmi senat)

z dne 13. maja 2015(*)

„Državne pomoči – Pomoč za prestrukturiranje, ki jo je Avstrija odobrila v korist skupine Austrian Airlines – Odločba, s katero je bila pomoč pod nekaterimi pogoji razglašena za združljivo s skupnim trgom – Privatizacija skupine Austrian Airlines – Opredelitev prejemnika pomoči – Smernice o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah“

V zadevi T‑511/09,

Niki Luftfahrt GmbH s sedežem na Dunaju (Avstrija), ki jo zastopata H. Asenbauer in A. Habeler, odvetnika,

tožeča stranka,

proti

Evropski komisiji, ki sta jo sprva zastopala B. Martenczuk in K. Gross, zastopnika, skupaj z G. Quardtom, odvetnikom, nato B. Martenczuk in R. Sauer, zastopnika, skupaj s Quardtom in J. Lipinskyjem, odvetnikoma,

tožena stranka,

ob intervenciji

Republike Avstrije, ki jo zastopata C. Pesendorfer in M. Klamert, zastopnika,

Deutsche Lufthansa AG s sedežem v Kölnu (Nemčija), ki so jo najprej zastopali H.‑J. Niemeyer, H. Ehlers in M. Rosenberg, nato H.‑J. Niemeyer, H. Ehlers, C. Kovács in S. Völcker, odvetniki,

Austrian Airlines AG s sedežem na Dunaju, ki so jo sprva zastopali H.‑J. Niemeyer, H. Ehlers in M. Rosenberg, nato H.‑J. Niemeyer, H. Ehlers in C. Kovács, odvetniki,

in

Österreichische Industrieholding AG s sedežem na Dunaju, ki jo zastopajo T. Zivny, P. Lewisch in H. Kristoferitsch, odvetniki,

intervenientke,

zaradi predloga za razglasitev ničnosti Odločbe Komisije z dne 28. avgusta 2009 o državni pomoči C 6/09 (ex N 663/08) – Avstrija Austrian Airlines – Načrt za prestrukturiranje (2010/137/ES) (UL 2010, L 59, str. 1), s katero je bila pomoč za prestrukturiranje, ki jo je Republika Avstrija odobrila skupini Austrian Airlines v okviru njenega prevzema od skupine Lufthansa, pod nekaterimi pogoji razglašena za združljivo s skupnim trgom,

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat),

v sestavi D. Gratsias, predsednik, M. Kančeva (poročevalka), sodnica, in C. Wetter, sodnik,

sodna tajnica: K. Andová, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 25. junija 2014

izreka naslednjo

Sodbo

 Dejansko stanje

1        Skupina Austrian Airlines (v nadaljevanju: Austrian Airlines) je sestavljena iz treh podjetij: Austrian Airlines Österreichische Luftverkehrs AG, mrežno usmerjenega letalskega prevoznika, ustanovljenega leta 1957, Tiroler Luftfahrt GesmbH, regionalne hčerinske družbe, ustanovljene leta 1978, in Lauda Air Luftfahrt GmbH, čarterske družbe, ustanovljene leta 1979. Austrian Airlines je letalski prevoznik s sedežem na Dunaju (Avstrija), vozlišči pa ima na mednarodnem letališču Dunaj in letališču Innsbruck (Avstrija). Austrian Airlines je član združenja Star Alliance. Republika Avstrija je imela prek državne holdinške družbe Österreichische Industrieholding AG (v nadaljevanju: ÖIAG) v lasti 41,56‑odstotni delež Austrian Airlines in je bila iz tega naslova večinski delničar Austrian Airlines.

2        Tožeča stranka, Niki Luftfahrt GmbH, je družba avstrijskega prava s sedežem na Dunaju, ki je letalski prevoznik, znan pod imenom „FlyNiki“ ali „Niki“. Izhodišče njenega delovanja so Dunaj, Linz (Avstrija), Salzburg (Avstrija), Gradec (Avstrija) in Innsbruck, od koder zagotavlja zlasti lete v namembne kraje po vsej Evropi in severni Afriki. Tožeča stranka je bila ob vložitvi tožbe v 76‑odstotni lasti Privatstiftung Lauda (zasebna fundacija Lauda) in v 24‑odstotni lasti drugega nemškega letalskega prevoznika Air Berlin.

3        Austrian Airlines se že več let sooča z veliki finančnimi težavami. Ob upoštevanju teh težav je zvezna avstrijska vlada 12. avgusta 2008 izdala pooblastilo za privatizacijo, s katerim je ÖIAG pooblastila za odsvojitev vseh svojih deležev v Austrian Airlines. Pooblastilo je bilo 29. oktobra 2008 podaljšano do 31. decembra 2008.

4        ÖIAG je 13. avgusta 2008 v avstrijskem in mednarodnem tisku objavil poziv morebitnim vlagateljem, naj izrazijo interes za pridobitev deležev ÖIAG v Austrian Airlines. Ponudniki so izraz interesa lahko predložili do 24. avgusta 2008. Skupno je interes izrazilo dvanajst vlagateljev.

5        Vlagatelji so bili 28. avgusta 2008 obveščeni, da morajo do 12. septembra 2008 predložiti načrt za prevzem. Načrt je moral vsebovati podatke o ponudniku, strateški načrt za prihodnost družbe Austrian Airlines, predlog za strukturo transakcije, podatke o načrtovanem financiranju in nekatere dodatne informacije o vsebini pogodbe (zagotovila, garancije). Predloženi so bili samo trije načrti za prevzem, in sicer od družbe Air France-KLM, družbe Deutsche Lufthansa AG (v nadaljevanju: Lufthansa) in ruskega prevoznika S7.

6        Tri podjetja, ki so predložila načrt za prevzem, so bila 16. septembra 2008 pozvana, naj končno ponudbo brez navedbe nakupne cene predložijo do 21. oktobra 2008, z navedbo nakupne cene pa do 24. oktobra 2008.

7        Družba Lufthansa je 21. oktobra 2008 kot edini ponudnik v skladu z zahtevami predložila ponudbo, vključno s pogodbo in strateškim načrtom brez navedbe cene. Družba Lufthansa je 24. oktobra 2008 predložila zavezujočo ponudbo z navedbo cene, ki jo je bila pripravljena plačati za deleže ÖIAG v Austrian Airlines.

8        V ponudbi za prevzem je bilo določeno:

–        Lufthansa plača ÖIAG nakupno ceno 366.268,75 EUR;

–        ÖIAG prejme nalog za plačilo dolgov, na podlagi katerega lahko, če se položaj izboljša, nastane pravica do dodatnega plačila v višini do 162 milijonov EUR;

–        ÖIAG prek namenske družbe plača nepovratna sredstva v višini 500 milijonov EUR, ki bodo porabljena za dokapitalizacijo družbe Austrian Airlines.

9        V zvezi z nalogom za plačilo dolgov je bilo predvideno, da bo družba ÖIAG tri leta po izteku ali najpozneje po predstavitvi finančnih poročil za obdobje do 31. decembra 2011 prejela dodatni znesek v višini do 162 milijonov EUR.

10      Deleže družbe ÖIAG v družbi Austrian Airlines bi morala pridobiti družba Österreichische Luftverkehrs-Holding-GmbH, ki je v 49,8‑odstotni lasti družbe Österreichische Luftverkehrs-Beteiligungs-GmbH, ta pa je v stoodstotni lasti družbe Lufthansa, in v 50,2 –odstotni lasti družbe Österreichische Luftverkehrs-Privatstiftung, ustanove avstrijskega prava, katere ustanovitelj je družba Österreichische Luftverkehrs-Beteiligungs.

11      Vzporedno s to transakcijo bi morala družba Österreichische Luftverkehrs-Holding GmbH pridobiti vse druge deleže v družbi Austrian Airlines prek prevzemne ponudbe ali transakcije „squeeze out“ (iztisnitev), da bi si zagotovila lastništvo nad vsemi njenimi deleži.

12      Transakcijo je 3. decembra 2008 odobril nadzorni svet družbe Lufthansa, 5. decembra 2008 pa nadzorni svet družbe ÖIAG.

13      Republika Avstrija je 21. avgusta 2008 Komisiji Evropskih skupnosti priglasila ukrepe v zvezi z nameravano prodajo svojih deležev v družbi Austrian Airlines.

14      Vzporedno je Republika Avstrija 19. decembra 2008 Komisijo uradno obvestila o odločitvi, da bo družbi Austrian Airlines odobrila pomoč za reševanje v obliki stoodstotnega jamstva, da bi ji omogočila pridobitev financiranja v obliki posojila v višini 200 milijonov EUR.

15      Komisija je z Odločbo z dne 19. januarja 2009, državna pomoč NN 72/08, Avstrija – Austrian Airlines – Pomoč za reševanje, odobrila to pomoč za reševanje v obliki jamstva, ki bi morala prenehati, ko Komisija sprejme končno odločbo o priglašeni pomoči v okviru prodajnega postopka ali načrta za prestrukturiranje, ki so ga predložili avstrijski organi.

16      Komisija je z dopisom z dne 11. februarja 2009 obvestila Republiko Avstrijo o svoji odločitvi, da bo sprožila formalni postopek preiskave državnih pomoči na podlagi člena 88(2) ES v zvezi z ukrepi, ki jih je predlagala Republika Avstrija zaradi prodaje svojih deležev v družbi Austrian Airlines.

17      Republika Avstrija 11. marca 2009 Komisiji sporočila pripombe o začetku formalnega postopka preiskave.

18      Istega dne je bila v Uradnem listu Evropske unije objavljena odločba o začetku formalnega postopka preiskave, zainteresirane stranke pa so bile pozvane k predložitvi pripomb (UL 2009, C 57, str. 8).

19      Komisija je v tej odločbi najprej pojasnila, da mora ugotoviti, ali je cena, ki jo plača Lufthansa za deleže družbe ÖIAG v družbi Austrian Airlines, tržna cena. Glede tega je Komisija izrazila dvom glede tega, ali je bila prodaja resnično odprta, pregledna in brezpogojna, in glede vrednosti naloga za plačilo dolgov. Komisija je navedla, da če znesek, ki je bil plačan za letalsko družbo Austrian Airlines, ne bi ustrezal tržni ceni, bo treba razliko med plačanim zneskom in tržno ceno obravnavati kot državno pomoč.

20      Komisija je v nadaljevanju ocenila, da mora preučiti izjavo Republike Avstrije o tem, da znesek, ki ga je plačala družba Lufthansa, ne pomeni državne pomoči, saj bi za ÖIAG vsak drug možen scenarij povzročil višje stroške.

21      Nazadnje je Komisija, ker je Republika Avstrija, če bi Komisija štela, da priglašeni ukrep pomeni državno pomoč, predlagala načrt za prestrukturiranje, pojasnila, da mora preveriti, ali je navedeni načrt skladen z njenim Obvestilom z dne 1. oktobra 2004 o Smernicah skupnosti o državni pomoči za reševanje in prestrukturiranje podjetij v težavah (UL C 244, str. 2) (v nadaljevanju: Smernice iz leta 2004) in z njenim Obvestilom z dne 10. decembra 1994 o uporabi členov [87 ES] in [88 ES] in člena 61 Sporazuma EGP o državnih pomočeh v letalskem sektorju (UL C 350, str. 5) (v nadaljevanju: Smernice v letalskem sektorju iz leta 1994).

22      Komisija je prejela pripombe zainteresiranih strani, tudi tožeče stranke, in jih je 15. aprila 2009 posredovala Republiki Avstriji.

23      Republika Avstrija je 8. maja 2009 Komisiji posredovala svoja stališča o pripombah zainteresiranih strani.

24      Komisiji je bila istega dne priglašena predlagana koncentracija, s katero naj bi družba Lufthansa pridobila izključni nadzor nad družbo Austrian Airlines.

25      Na zahtevo Republike Avstrije sta 7. in 18. maja 2009 potekala sestanka glede privatizacije družbe Austrian Airlines. Po teh sestankih so bile 22. maja 2009 in 18. junija 2009 predložene dodatne informacije, ki jih je zahtevala Komisija.

26      Komisija je 28. avgusta 2009 sprejela Odločbo o državni pomoči C 6/09 (ex N 663/08) – Avstrija Austrian Airlines – Načrt za prestrukturiranje (2010/137/ES) (UL 2010, L 59, str. 1), s katero je pomoč za prestrukturiranje, ki jo je Republika Avstrija odobrila družbi Austrian Airlines, ob upoštevanju nekaterih pogojev razglasila za združljivo s skupnim trgom (v nadaljevanju: izpodbijana odločba).

27      Komisija je, potem ko je pozvala Republiko Avstrijo, naj ji v skladu s členom 25 Uredbe Sveta (ES) 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena [88] Pogodbe ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 1, str. 339) v različici po spremembi z Uredbo Sveta (ES) št. 1791/2006 z dne 20. novembra 2006 o prilagoditvi nekaterih uredb ter odločb in sklepov na področjih prostega pretoka blaga, prostega gibanja oseb, prava družb, politike konkurence, kmetijstva (vključno z veterinarsko in fitosanitarno zakonodajo), prometne politike, obdavčitve, statistike, energetike, okolja, sodelovanja na področjih pravosodja in notranjih zadev, carinske unije, zunanjih odnosov, skupne zunanje in varnostne politike ter institucij zaradi pristopa Bolgarije in Romunije (UL L 363, str. 1) sporoči, kateri podatki so po njenem mnenju zajeti s poslovno skrivnostjo, 9. marca 2010 v skladu s členom 26(3) te uredbe v Uradnem listu Evropske unije objavila nezaupno različico izpodbijane odločbe.

28      Komisija je 28. avgusta 2009 sprejela tudi Odločbo C(2009) 6690 final (zadeva COMP/M.5440 – Lufthansa/Austrian Airlines) o razglasitvi koncentracije podjetij, s katero bi družba Lufthansa pridobila izključni nadzor nad skupino Austrian, za združljivo s skupnim trgom in Sporazumom EGP ob upoštevanju predlaganih zavez, katere povzetek je bil objavljen v Uradnem listu Evropske unije (UL 2010, C 16, str. 11, v nadaljevanju: odločba o odobritvi koncentracije).

29      Komisija je v izpodbijani odločbi menila, da je nakupna cena, ki jo je družba Lufthansa plačala družbi ÖIAG v zameno za njene deleže v družbi Austrian Airlines, ustrezala negativni ceni, ker je izhajala iz razlike med zneskom subvencije, izplačane v korist družbe Austrian Airlines, na eni strani, ter zneskom naloga za plačilo dolgov in zneskom, plačanim za pridobitev deležev družbe ÖIAG, na drugi strani. Komisija je po preučitvi vrednosti deležev družbe ÖIAG v družbi Austrian Airlines ugotovila, da je negativna cena, ki jo je ponudila družba Lufthansa, ustrezala tržni ceni in je zato ni bilo mogoče šteti za pomoč v korist družbe Lufthansa.

30      Vendar je Komisija opozorila, da če država proda podjetje po negativni ceni, to, da ta cena ustreza tržni ceni, ni zadostno merilo za ugotovitev, da je država ravnala kot vlagatelj v tržnem gospodarstvu in da ni bila dodeljena nikakršna državna pomoč. Tak vlagatelj mora namreč negativno tržno ceno primerjati s stroški, ki bi mu nastali pri drugih možnostih. Glede tega je Komisija menila, da bi bil v obravnavani zadevi stečaj družbe Austrian Airlines, ki za državo ne bi pomenil stroškov, zanjo ugodnejša možnost kot prodaja njenega deleža v družbi Austrian Airlines po negativni ceni. Komisija je zato menila, da je treba polni znesek negativne cene obravnavati kot javna sredstva, dodeljena družbi Austrian Airlines, in da dodelitev teh sredstev, ki jo je mogoče pripisati državi, podjetju, ki konkurira drugim letalskim prevoznikom Skupnosti, ovira trgovino v Skupnosti in zato pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) ES.

31      Komisija je po preučitvi zadevne pomoči menila, da je ta ob upoštevanju nekaterih pogojev, in če bo načrt za prestrukturiranje, priglašen Komisiji, izveden v celoti, pomoč, ki je združljiva s skupnim trgom v smislu člena 87(3)(c) Pogodbe ES.

32      V izreku izpodbijane odločbe je navedeno:

„Člen 1

Pomoč za prestrukturiranje, ki jo je Avstrija odobrila Austrian Airlines, je ob upoštevanju pogojev in obveznosti, navedenih v členu 2, v skladu s členom 87(3)(c) […] ES združljiva s skupnim trgom, če bo načrt za prestrukturiranje, priglašen Komisiji, izveden v celoti.

Člen 2

1.      Avstrija sprejme potrebne ukrepe, da bo Austrian Airlines pred koncem leta 2010 zmanjšal skupno število ponujenih sedežev oziroma kilometrov za 15 % glede na število iz januarja 2008. Nato bo povečanje zmogljivosti Austrian Airlines omejeno na povprečno stopnjo povečanja, ugotovljeno za letalske prevoznike, člane Association of European Airlines. Ta zgornja meja velja do konca leta 2015 ali dokler Austrian Airlines ne doseže uravnoteženega EBIT (prag donosnosti), če se to zgodi prej.

2.      Avstrija sprejme potrebne ukrepe, da bo Austrian Airlines svojo udeležbo v Schedule Coordination Austria GmbH do 30. septembra 2009 zmanjšal na 25 % in da niti Flughafen Wien AG niti nobena druga stranka, ki jo obvladujeta Austrian Airlines ali Flughafen Wien AG, ne bo večinski lastnik Schedule Coordination Austria po tem postopku prestrukturiranja.

3.      Avstrija sprejme potrebne ukrepe, da bodo upoštevani pogoji iz odločbe o združevanju v zadevi COMP/M.5440 – Lufthansa/Austrian Airlines.

4.      Avstrija odpove dvostranske sporazume o letalskih prevozih, ki ne vsebujejo določbe o poimenovanju Skupnosti, ali se o njih na novo pogaja v skladu z določbami Uredbe (ES) št. 847/2004. Avstrija obvesti Komisijo o ukrepih, ki jih je sprejela za zagotovitev skladnosti takih sporazumov s pravom Skupnosti glede priznavanja poimenovanja Skupnosti.

5.      Avstrija Komisiji do 31. decembra 2009 predloži poročilo o napredku in upravljanju načrta za prestrukturiranje ter o sprejetih ukrepih, s katerimi se je zmanjšala udeležba Austrian Airlines v Schedule Coordination Austria GmbH. Avstrija do 31. aprila 2010 sporoči, kateri ukrepi so bili sprejeti za izvajanje člena 2(4). Avstrija Komisiji vsako leto do leta 2015 predloži letna poročila o izvajanju načrta za prestrukturiranje in o stopnjah povečanja zmogljivosti.

Člen 3

Ta odločba je naslovljena na Republiko Avstrijo.“

 Postopek

33      Tožeča stranka je 21. decembra 2009 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU vložila to tožbo.

34      Republika Avstrija je 23. aprila 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v tej zadevi v podporo predlogom Komisije. Predsednik šestega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 15. junija 2010 Republiki Avstriji dovolil intervencijo.

35      Družbi Lufthansa in Austrian Airlines sta 27. aprila 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili predloga za intervencijo v podporo predlogom Komisije.

36      Družba ÖIAG je 27. aprila 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila predlog za intervencijo v podporo predlogom Komisije.

37      Republika Avstrija je 30. avgusta 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila intervencijsko vlogo.

38      Zaradi spremembe sestave senatov Splošnega sodišča je bila sodnica poročevalka razporejena v sedmi senat, ki mu je bila zato 27. septembra 2010 dodeljena obravnavana zadeva.

39      Tožeča stranka je 18. oktobra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila stališča o intervencijski vlogi Republike Avstrije.

40      Komisija in Republika Avstrija sta 11. novembra 2010 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili stališča o predlogih za odreditev ukrepov procesnega vodstva in o predlogu za odreditev pripravljalnih ukrepov, ki jih je podala tožeča stranka v stališčih o intervencijski vlogi Republike Avstrije.

41      Predsednik sedmega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 29. novembra 2010 družbam Lufthansa, Austrian Airlines in ÖIAG dovolil intervencijo.

42      Družbe Lufthansa, Austrian Airlines in ÖIAG so 14. februarja 2014 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložile intervencijske vloge.

43      Tožeča stranka je 13. maja 2011 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila stališča o intervencijskih vlogah družb Lufthansa, Austrian Airlines in ÖIAG.

44      Zaradi spremembe sestave senatov Splošnega sodišča je bila sodnica poročevalka razporejena v prvi senat, ki mu je bila zato 16. maja 2012 dodeljena obravnavana zadeva.

45      Splošno sodišče je s sklepom z dne 10. julija 2012 o odreditvi ukrepa procesnega vodstva za predložitev dokumentov, potem ko je ugotovilo, prvič, da je Komisija izpodbijala dopustnost nekaterih trditev tožeče stranke, ker so temeljile na podrobnih informacijah, ki niso bile vsebovane v nezaupni različici izpodbijane odločbe, objavljeni v Uradnem listu Evropske unije, drugič, da je tožeča stranka k tožbi priložila nezaupno različico izpodbijane odločbe, in tretjič, da so bile informacije, ki so bile izpuščene v nezaupni različici izpodbijane odločbe, nujne za pravilno razumevanje odločbe in zato tudi za odločitev o sporu, na podlagi členov 65(b), 66(1) in 67(3), drugi pododstavek, Poslovnika Splošnega sodišča odredilo Komisiji, naj predloži popolno različico izpodbijane odločbe, kot je bila o njej uradno obveščena njena naslovnica, Republika Avstrija. V sklepu je bilo pojasnjeno, da popolna različica izpodbijane odločbe v tej fazi postopka ne bo posredovana niti tožeči stranki niti drugim strankam v postopku, razen Republiki Avstriji, ki je že njen naslovnik. Komisija je to zahtevo izpolnila 25. julija 2012.

46      Splošno sodišče je 11. julija 2012 na podlagi člena 64 Poslovnika pozvalo tožečo stranko, naj pojasni, ali je imela dostop do popolne različice izpodbijane odločbe, kot je bila vročena Republiki Avstriji. Tožeča stranka je 26. julija 2012 na to vprašanje odgovorila pritrdilno.

47      Splošno sodišče je 18. februarja 2013 na stranke naslovilo več zahtev v okviru ukrepov procesnega vodstva, na katere se nanaša člen 64(3)(b) in (c) Poslovnika.

48      Najprej je Splošno sodišče, ker je ugotovilo, da so bile podrobne informacije v tožbi, ki niso bile vsebovane v različici izpodbijane odločbe, ki je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije, vsebovane v popolni različici te odločbe in da je tožeča stranka potrdila, da se je seznanila s popolno različico izpodbijane odločbe za namene priprave tožbe, pozvalo Komisijo, naj dopolni svojo obrambo in se izreče o celoti tožbenih razlogov, očitkov in trditev v tej tožbi, do katerih se še ni opredelila, ker bi s tem kršila obveznost varovanja poslovne skrivnosti, na katero se nanaša člen 339 PDEU.

49      V nadaljevanju je Splošno sodišče pozvalo Komisijo, naj navede, ali in kako bi bilo mogoče glede tožeče stranke in drugih strank v postopku za potrebe tega spora odpraviti zaupnost vseh informacij v popolni različici izpodbijane odločbe. Če bi Komisija želela ohraniti zaupnost vseh teh informacij, je bila pozvana, naj obrazloži ohranitev zaupnega obravnavanja za vsak domnevno zaupen element, da bo lahko Splošno sodišče na podlagi člena 67(3), drugi odstavek, Poslovnika odločilo glede tega.

50      Nazadnje je Splošno sodišče pozvalo tudi intervenientke, naj podajo obrazloženo mnenje glede zaupnosti popolne različice izpodbijane odločbe.

51      Republika Avstrija in družba ÖIAG sta na ta ukrep procesnega vodstva odgovorili 14. oziroma 18. marca 2013. Komisija ter družbi Austrian Airlines in Lufthansa so odgovorile 19. marca 2013.

52      Ker je Komisija v odgovoru z dne 19. marca 2013, da bi utemeljila ohranitev zaupnosti popolne različice izpodbijane odločbe, zgolj napotila na zavrnitev Republike Avstrije za odpravo zaupnosti navedene odločbe, je Splošno sodišče 18. julija 2013 Komisijo na podlagi člena 64(3)(a) in (b) Poslovnika pozvalo, naj za vsak domnevno zaupen element v popolni različici izpodbijane odločbe navede razloge, na podlagi katerih je ugodila zahtevi Republike Avstrije po zaupnosti, in pojasni merila, na podlagi katerih je odločila, ali je šlo za informacije, ki so lahko zajete s poslovno skrivnostjo, zlasti v smislu Obvestila Komisije C(2003) 4582 z dne 1. decembra 2003 o poslovni skrivnosti v odločbah o državni pomoči (UL C 297, str. 6). Komisija je na ta ukrep procesnega vodstva odgovorila 19. septembra 2013.

53      Zaradi spremembe sestave senatov Splošnega sodišča je bila sodnica poročevalka razporejena v osmi senat, ki mu je bila zato 1. oktobra 2013 dodeljena obravnavana zadeva.

54      Splošno sodišče je 14. novembra 2013, potem ko je preučilo trditve Komisije in intervenientk v zvezi z zaupnostjo informacij v popolni različici izpodbijane odločbe, odločilo, da to različico vrne Komisiji, in sprejelo nov ukrep procesnega vodstva, s katerim je pozvalo Komisijo, naj predloži novo različico izpodbijane odločbe, v kateri naj zakrije zgolj zaupne informacije, ki niso bile omenjene v pisnih vlogah tožeče stranke, da bo ta vročena drugim strankam v postopku.

55      Komisija je z dopisom z dne 3. decembra 2013 zavrnila izpolnitev tega ukrepa procesnega vodstva, zlasti ker je menila, da ob upoštevanju tega, da ji je Splošno sodišče vrnilo popolno zaupno različico izpodbijane odločbe in ni izpodbijalo utemeljenosti odločitve za izpust nekaterih informacij v nezaupni različici izpodbijane odločbe, ni dolžna pripraviti nove različice izpodbijane odločbe.

56      Splošno sodišče je s sklepom z dne 27. januarja 2014, prvič, Komisiji odredilo, naj predloži različico izpodbijane odločbe, v kateri naj zakrije zgolj zaupne informacije, ki niso bile omenjene v pisnih vlogah tožeče stranke, in drugič, odločilo, da bodo zastopniki tožeče stranke, Republike Avstrije ter družb ÖIAG, Lufthansa in Austrian Airlines po predložitvi tega dokumenta v sodnem tajništvu lahko imeli vpogled vanj do obravnave, ne bo pa mogoče delati prepisov. Komisija je ta ukrep procesnega vodstva izpolnila 13. februarja 2014.

57      Splošno sodišče je 11. marca 2014 po opredelitvi strank odločilo, da bo izvedlo obravnavo brez navzočnosti javnosti, ki je potekala 25. junija 2014.

 Predlogi strank

58      Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        izpodbijano odločbo razglasi za nično;

–        Komisiji naloži plačilo stroškov.

59      Komisija ob podpori Republike Avstrije ter družb ÖIAG, Lufthansa in Austrian Airlines Splošnemu sodišču predlaga, naj:

–        tožbo vsaj delno zavrže kot nedopustno, in jo, podredno, zavrne kot neutemeljeno;

–        tožeči stranki naloži plačilo stroškov.

 Pravo

1.     Dopustnost

 Neobstoj podpisa na izvirniku tožbe

60      Komisija je v odgovoru na tožbo trdila, ker tožba, ki ji je bila posredovana, ni bila podpisana, ne izpolnjuje zahtev iz člena 43(1) Poslovnika in zato ni dopustna. Vendar je Komisija na obravnavi 25. junija 2014 v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča o posledicah, ki jih ima zanjo dopis sodnega tajništva Splošnega sodišča z dne 14. aprila 2010, s katerim ji je to potrdilo, da je zastopnik tožeče stranke podpisal izvirnik tožbe, umaknila ta ugovor nedopustnosti.

 Okoliščina, da je tožeča stranka uporabila informacije, ki niso bile vsebovane v različici izpodbijane odločbe, ki je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije, ampak so bile vsebovane v različici izpodbijane odločbe, o kateri je bila uradno obveščena Republika Avstrija

61      Komisija, ne da bi formalno podala ugovor nedopustnosti v smislu člena 114 Poslovnika, trdi, da tožba delno ni dopustna, ker vsebuje navedbe glede nekaterih informacij, na podlagi katerih naj bi Komisija napačno ugotovila, da je zadevna pomoč združljiva s skupnim trgom, ki niso vsebovane v različici izpodbijane odločbe, ki je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije in ki je bila priložena k tožbi.

62      Komisija meni, da se ne more opredeliti glede teh navedb, ne da bi s tem kršila obveznost varovanja poslovne skrivnosti, na katero se nanaša člen 339 PDEU. Ta okoliščina pa naj bi omejila izvrševanje njene pravice do obrambe in naj bi zato na podlagi člena 44(1)(c) Poslovnika povzročila nedopustnost tožbe v delu, v katerem so v njej navedene zadevne informacije.

63      Poleg tega Komisija trdi, da tožba v delu, v katerem vsebuje zadevne informacije, ni dopustna tudi zato, ker je tožeča stranka te informacije pridobila protipravno. Komisija meni, da bi neugotovitev delne nedopustnosti tožbe v zvezi s tem pomenila odobritev načina, na katerega je imela tožeča stranka dostop do zadevnih informacij, in spodbudo za takšno ravnanje. To bi lahko ogrozilo zaupanje gospodarskih subjektov v varstvo, ki ga uživajo zaupne informacije, ki jih ti lahko posredujejo Komisiji v okviru postopka preizkusa državnih pomoči, in te subjekte spodbudilo k temu, da v prihodnje ne bi več posredovali takih informacij Komisiji, kar bi škodilo učinkovitosti postopkov preizkusa državnih pomoči kot celoti.

64      Prvič, razlogovanje Komisije v zvezi s kršitvijo člena 44(1)(c) Poslovnika ne prepriča.

65      Opozoriti je namreč treba, da mora v skladu z ustaljeno sodno prakso tožba pred Splošnim sodiščem na podlagi člena 44(1)(c) Poslovnika vsebovati predmet postopka in kratek povzetek tožbenih razlogov. Te navedbe morajo biti dovolj jasne in natančne, da toženi stranki omogočijo pripravo obrambe, Splošnemu sodišču pa, da izvede sodni nadzor. Tako je za zagotovitev pravne varnosti in učinkovitega izvajanja sodne oblasti potrebno, da bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji tožba, izhajajo vsaj na kratko, vendar dosledno in razumljivo iz besedila tožbe (sklepa z dne 28. aprila 1993, De Hoe/Komisija, T‑85/92, Recueil, EU:T:1993:39, točka 20, in z dne 11. julija 2005, Internationaler Hilfsfonds/Komisija, T‑294/04, ZOdl., EU:T:2005:280, točka 23).

66      Komisija pa ne zatrjuje nikakršnega pomanjkanja jasnosti ali natančnosti pri povzetku tožbenih razlogov iz tožbe, ampak zgolj to, da ne more odgovoriti na trditve tožeče stranke zaradi zakonske obveznosti. Zato Komisija ni dokazala obstoja kršitve formalne zahteve iz člena 44(1)(c) Poslovnika, ki bi lahko povzročila nedopustnost tožbe v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 65.

67      Poleg tega razlogovanja Komisije v zvezi s kršitvijo njene pravice do obrambe, izhajajočo iz domnevne nezmožnosti odgovoriti na trditve tožeče stranke, ki temeljijo na informacijah, ki niso vsebovane v javni različici izpodbijane odločbe, ni mogoče sprejeti.

68      Fizična ali pravna oseba, ki na podlagi člena 263, četrti odstavek, PDEU lahko izpodbija akt iz prvega odstavka te določbe, lahko namreč brez omejitev navede vse tožbene razloge, ki so omenjeni v drugem odstavku tega člena.

69      Zato mora biti vsaka omejitev pravice te tožeče stranke, da navede razloge za razglasitev ničnosti, ki se ji zdijo primerni, ob upoštevanju tega, da bi pomenila tudi omejitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki jo zagotavlja člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, določena v pravu Unije v smislu člena 52(1) te listine in skladna z zahtevami zadnje določbe. Zlasti mora biti ob upoštevanju načela sorazmernosti potrebna in dejansko ustrezati ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali če je potrebno, varstva pravic in svoboščin drugih.

70      Glede tega je treba opozoriti, da člen 339 PDEU, ki ga navaja Komisija v utemeljitev ugovora nedopustnosti, določa, da Komisija ne sme razkriti informacij, ki so po svoji naravi zajete s poslovno skrivnostjo, in zlasti ne podatkov o podjetjih, njihovih poslovnih odnosih ali sestavinah stroškov. Na to obveznost je opozorjeno v členu 24 Uredbe št. 659/1999 v zvezi z informacijami, ki so zbrane na podlagi te uredbe. V skladu s to določbo obveznost varovanja poslovne skrivnosti ne velja zgolj za Komisijo, ampak tudi za države članice, njihove uradnike in druge uslužbence, vključno z neodvisnimi strokovnjaki, ki jih imenuje Komisija. V členu 25 Uredbe št. 659/1999 je pojasnjeno, da Komisija o odločbah, sprejetih na podlagi poglavij II, III, IV, V in VII, nemudoma obvesti zadevno državo članico in ji omogoči, da Komisiji sporoči, katere podatke po njenem mnenju zajema poslovna skrivnost. Poleg tega je Komisija v Obvestilu C(2003) 4582 (glej točko 52 zgoraj) opisala podrobna pravila obravnavanja prošenj, ki jih vložijo države članice kot naslovnice odločb o državnih pomočeh za to, da bi se za nekatere dele teh odločb štelo, da so zajeti s poslovno skrivnostjo in da torej ne smejo biti vsebovani v objavljeni različici.

71      Navesti je treba, da niti člen 339 PDEU niti člen 24 Uredbe št. 659/1999 izrecno ne določata, da je treba tožbene razloge, ki so utemeljeni z elementi odločbe, zoper katero je vložena tožba, ki so v objavljeni različici te odločbe zakriti in do katerih je tožeča stranka lahko dostopala zgolj tako, da je brez dovoljenja Komisije pridobila popolno zaupno različico te določbe, zavreči kot nedopustne.

72      Tudi če bi bilo ti določbi mogoče razlagati tako, je treba ugotoviti, da se v okoliščinah obravnavane zadeve ne bi uporabili.

73      Iz odgovora Komisije z dne 19. septembra 2013 na ukrep procesnega vodstva, ki ga je odredilo Splošno sodišče, je namreč razvidno, da je 31. avgusta 2009 izpodbijano odločbo posredovala Republiki Avstriji in jo ob tem pozvala, naj ji v roku petnajst delovnih dni sporoči, katere informacije v tej odločbi so po njenem mnenju zaupne in ne smejo biti objavljene. Republika Avstrija je z dopisom z dne 18. septembra 2009 Komisijo zaprosila za izbris nekaterih informacij v izpodbijani odločbi zaradi njihove zaupnosti. Komisija je v dopisu z dne 29. septembra 2009, ki ga je naslovila na Republiko Avstrijo, slednji sporočila, da ne more v celoti ugoditi njeni prošnji in ji je predložila začasno prečiščeno različico izpodbijane odločbe ter predlagala, naj jo odobri v roku pet delovnih dni. Republika Avstrija se je z dopisom z dne 2. oktobra 2009 v glavnem strinjala z različico izpodbijane odločbe, ki ji jo je predložila Komisija. Vendar je ponovno zaprosila za izbris informacij, vsebovanih v točkah 61 in 63 obrazložitve izpodbijane odločbe, ter navedla dodatne razloge, ki so po njenem mnenju upravičevali zaupno obravnavo teh informacij. Komisija je po ponovni preučitvi utemeljitev, ki jih je navedla Republika Avstrija, izbrisala zadevne informacije iz točk 61 in 63 obrazložitve izpodbijane odločbe ter je to odločbo (v nadaljevanju: javna različica izpodbijane odločbe) posredovala zainteresiranim tretjim strankam, tudi tožeči stranki, in 13. oktobra 2009 objavila na svojem spletnem mestu. Javna različica izpodbijane odločbe je bila nato 9. marca 2010 objavljena v Uradnem listu Evropske unije.

74      Splošno sodišče pa je, tako kot Komisija, ugotovilo, da je tožeča stranka v tožbi podala trditve, ki so bile utemeljene na informacijah, ki jih, čeprav so domnevno vsebovane v izpodbijani odločbi, v javni različici izpodbijane odločbe, priloženi k tožbi, ni. Splošno sodišče je poleg tega ugotovilo, da so v javni različici izpodbijane odločbe točke obrazložitve, na katere je napotila tožeča stranka v utemeljitev svojih trditev v zvezi z zadevnimi informacijami, vsebovale označbo, da so bile nekatere informacije izbrisane zaradi njihove zaupnosti.

75      Zadevne informacije, ki so omenjene v tožbi, se nanašajo na znesek prispevka, ki ga bo nosila izključno družba Austrian Airlines, in na odstotek stroškov prestrukturiranja, ki naj bi ga pomenil ta prispevek, na znesek predvidene poslovne izgube družbe Austrian Airlines, na znesek prispevka družbe Lufthansa, na skupni znesek prispevka družb Lufthansa in Austrian Airlines in na znesek stroškov prestrukturiranja, če kritje poslovne izgube družbe Austrian Airlines od družbe Lufthansa in prispevek družbe Lufthansa za zmanjšanje stopnje zadolženosti družbe Austrian Airlines ne bi bila obravnavana kot prispevek k stroškom prestrukturiranja.

76      Te informacije so se nanašale tudi na nekatere ukrepe načrta za prestrukturiranje, na optimizacijo prometa med nekaterimi državami, na odstotek zmanjšanja zmogljivosti med letoma 2008 in 2009 na rednih progah in na čarterskih letih družbe Austrian Airlines, na število letal, s katerimi bi morala razpolagati družba Austrian Airlines leta 2011, ter na število in vrsto letal, ki bi jih morala družba Austrian Airlines začeti uporabljati, na način pridobitve teh letal in na predviden datum njihovega začetka uporabe.

77      V tej fazi Splošno sodišče brez popolne različice izpodbijane odločbe ni moglo preveriti, ali so navedbe tožeče stranke v zvezi z njeno vsebino resnične.

78      Vendar so se te navedbe nanašale na informacije, ki se zdijo upoštevne za odločitev o tem sporu, ker je tožeča stranka v utemeljitev tožbe med drugim zatrjevala kršitev pravil na področju državnih pomoči zaradi nezadostnega prispevka prejemnika pomoči v načrtu za prestrukturiranje, neobstoja resničnega načrta za prestrukturiranje in nezadostnosti izravnalnih ukrepov za odpravo izkrivljanja konkurence, povzročenega z zadevno državno pomočjo.

79      Poleg tega bi Komisija s tem, da bi odgovorila na trditve tožeče stranke, utemeljene na teh informacijah, lahko – pa čeprav samo posredno – ovrgla navedbe tožeče stranke v zvezi z vsebino popolne različice izpodbijane odločbe in tako kršila obveznost varovanja poslovne skrivnosti, na katero se nanaša člen 339 PDEU.

80      Zato je Splošno sodišče ob upoštevanju pomembnosti zadevnih informacij za rešitev spora odredilo Komisiji, naj predloži popolno različico izpodbijane odločbe, ob tem pa pojasnilo, da ta v tej fazi postopka ne bo posredovana niti tožeči stranki niti intervenientkam, razen Republiki Avstriji, da bi preverilo, ali informacije, ki so bile omenjene v tožbi in ki niso vsebovane v javni različici izpodbijane odločbe, res ustrezajo informacijam, navedenim v popolni različici izpodbijane odločbe. Komisija je v odgovor na ta ukrep procesnega vodstva predložila popolno različico izpodbijane odločbe. Splošno sodišče je tako lahko ugotovilo, da so navedbe tožeče stranke v zvezi z vsebino popolne različice izpodbijane odločbe točne.

81      Hkrati je Splošno sodišče tožečo stranko z ukrepom procesnega vodstva pozvalo, naj navede, ali je imela dostop do popolne različice izpodbijane odločbe. Tožeča stranka je na to vprašanje odgovorila, da so njeni odvetniki imeli dostop do tega dokumenta za namene priprave tožbe.

82      Splošno sodišče je v teh okoliščinah menilo, da je glede informacij v tožbi, ki niso bile vsebovane v javni različici izpodbijane odločbe, so pa bile navedene v popolni različici izpodbijane odločbe, obveznost Komisije do varovanja poslovne skrivnosti, kar zadeva tožečo stranko, postala brezpredmetna, ker je bila ta že seznanjena z zadevnimi informacijami.

83      Ob upoštevanju narave zadevnih informacij je ta obveznost postala brezpredmetna, tudi kar zadeva intervenientke. Opozoriti je namreč treba, da je bila Republika Avstrija naslovnik popolne različice izpodbijane odločbe in da je torej iz tega naslova bila seznanjena z vsebino tega dokumenta. V zvezi z nevarnostjo kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti nasproti drugim intervenientkam je treba navesti, da so bile zadevne informacije, ki so se nanašale na strošek načrta za prestrukturiranje družbe Austrian Airlines, na prispevek družbe Austrian Airlines in družbe Lufthansa k stroškom tega načrta za prestrukturiranje, na predvideno poslovno izgubo družbe Austrian Airlines in na vsebino načrta za prestrukturiranje, po vsej verjetnosti znane družbam ÖIAG, Austrian Airlines in Lufhtansa. Če bi Komisija dvomila v to, bi morala po mnenju Splošnega sodišča predlagati, naj se tožba glede intervenientk obravnava zaupno, kar pa ni storila.

84      V tem okviru je Splošno sodišče z ukrepom procesnega vodstva pozvalo Komisijo, naj se opredeli glede vseh očitkov, trditev in tožbenih razlogov, do katerih se še ni opredelila, ker tega ni mogla storiti, ne da bi kršila člen 339 PDEU, kar je Komisija storila s predložitvijo dodatnega odgovora na tožbo 19. marca 2013.

85      Poleg tega Splošno sodišče ob upoštevanju tega, prvič, da je popolna različica izpodbijane odločbe vsebovala tudi informacije, ki so bile zaradi njihove zaupnosti izbrisane iz javne različice izpodbijane odločbe in ki niso bile omenjene v tožbi, in drugič, da ni bilo gotovo, ali je imela tožeča stranka dejansko dostop do celotne popolne različice izpodbijane odločbe kljub njenemu odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča v zvezi s tem, vprašalo Komisijo, ali lahko odpravi zaupnost glede vseh informacij v popolni različici izpodbijane odločbe za namene tega spora. Splošno sodišče je pozvalo tudi intervenientke, naj se opredelijo glede zaupnosti popolne različice izpodbijane odločbe.

86      Splošno sodišče je po preučitvi trditev Komisije in intervenientk, namenjenih utemeljitvi zavrnitve odprave zaupnosti glede popolne različice izpodbijane odločbe, ta dokument vrnilo Komisiji in jo z novim ukrepom procesnega vodstva pozvalo, naj predloži različico izpodbijane odločbe, v kateri naj zakrije zgolj zaupne informacije, ki niso bile navedene v pisnih vlogah tožeče stranke, da bo ta različica vročena drugim strankam v postopku. Ker je Komisija zavrnila pripravo navedenega dokumenta, je Splošno sodišče 27. januarja 2014 sprejelo sklep o pripravljalnem ukrepu, ki ga je Komisija izpolnila 13. februarja 2014.

87      Poleg tega je Splošno sodišče, da bi zagotovilo varstvo zaupnosti zadevnih informacij pred tretjimi osebami, po opredelitvi strank odločilo, da bo izvedlo obravnavo brez navzočnosti javnosti.

88      Glede tega je treba navesti, da je Komisija na vprašanje, ki ji ga je postavilo Splošno sodišče na obravnavi, navedla, da se, čeprav obravnava poteka brez navzočnosti javnosti, še vedno šteje vezano z obveznostjo varovanja poslovne skrivnosti in da bi bilo treba tožbo zato zavreči kot delno nedopustno, ker ji ne omogoča, da v celoti izvršuje svojo pravico do obrambe.

89      Vendar je Splošno sodišče menilo, da ob upoštevanju zgornjih preudarkov Komisija v obravnavani zadevi ne more zatrjevati kršitve pravice do obrambe, ki bi temeljila na domnevni nezmožnosti odgovoriti na trditve tožeče stranke brez kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti.

90      Zato je treba ugovor nedopustnosti Komisije, ki se nanaša na nezmožnost odgovoriti na trditve, utemeljene na informacijah, ki so vsebovane zgolj v popolni različici izpodbijane odločbe, zavrniti.

91      Drugič, trditev Komisije, da bi bilo treba tožbo zavreči kot delno nedopustno zaradi vsebnosti informacij, ki jih je tožeča stranka pridobila protipravno, prav tako ne prepriča.

92      Komisija namreč svojo trditev utemeljuje zgolj z navedbo, da bi lahko to, da lahko tožeča stranka v okviru postopka pred Splošnim sodiščem uporabi informacije, ki jih je pridobila na protipraven način, ogrozilo sistem nadzora državnih pomoči v Evropski uniji, ker bi bili gospodarski subjekti odvrnjeni od tega, da ji v okviru postopka preizkusa državnih pomoči razkrijejo zaupne informacije.

93      Vendar pa, prvič, ti preudarki, tudi če bi bili utemeljeni, ne spadajo med okoliščine, ki upravičujejo, da se tožba, vložena na podlagi člena 263 PDEU, zavrže kot nedopustna v skladu s sodno prakso v zvezi s členom 44 Poslovnika, kot je navedena zgoraj v točki 65. Drugič, ker ni izrecnih določb o zavrženju tožbenih razlogov, ki temeljijo na zaupnih elementih odločbe o državni pomoči, kot nedopustnih, so splošni preudarki Komisije neupoštevni.

94      Res je sicer, da bi tožeča stranka lahko Komisijo, kot je ta predlagala, zaprosila za odobritev dostopa do popolne različice izpodbijane odločbe v skladu s podrobnimi pravili iz Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 1, zvezek 3, str. 331) ali, kot sta trdili Republika Avstrija in družba Lufthansa, v tožbi izpodbijala izbris nekaterih informacij iz javne različice izpodbijane odločbe zaradi njihove domnevne zaupnosti in predlagala Splošnemu sodišču, naj sprejme ukrep procesnega vodstva zaradi pridobitve popolne različice.

95      Vendar je treba poudariti, da za tožečo stranko drugače od Komisije in Republike Avstrije ne velja obveznost varovanja poslovne skrivnosti, na katero se nanašata člen 339 PDEU in člen 24 Uredbe št. 659/1999.

96      Zato tožeča stranka, ker je že imela dostop do informacij, vsebovanih v popolni različici izpodbijane odločbe, nikakor ni bila dolžna uporabiti katerega od pravnih sredstev iz točke 94 zgoraj.

97      Tožeča stranka je namreč lahko, tako kot je to storila, zgolj podala navedbe v zvezi z vsebino popolne različice izpodbijane odločbe v tožbi.

98      V teh okoliščinah Splošno sodišče meni, da je moralo, ker so se zadevne navedbe nanašale na bistvene informacije za rešitev spora, preveriti resničnost teh navedb, tako da je odredilo predložitev popolne različice izpodbijane odločbe.

99      Zato je treba ugovor nedopustnosti, ki ga je podala Komisija in ki se nanaša na to, da so bile v tožbi uporabljene informacije, ki so bile vsebovane zgolj v popolni različici izpodbijane odločbe, prav tako zavrniti.

2.     Utemeljenost

100    Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja tri tožbene razloge, od katerih se prvi nanaša na kršitev določb Pogodbe DEU, drugi na kršitev obveznosti obrazložitve, tretji pa na zlorabo pooblastil.

101    Splošno sodišče meni, da je treba najprej preizkusiti drugi tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve.

 Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitve

102    Drugi tožbeni razlog, ki ga navaja tožeča stranka, ima dva dela, od katerih se prvi nanaša na napačno obrazložitev v zvezi z zadostnostjo izravnalnih ukrepov, drugi pa na napačno obrazložitev v zvezi s spoštovanjem načela enkratnosti pomoči.

 Prvi del drugega tožbenega razloga: neobstoj obrazložitve v zvezi z zadostnostjo izravnalnih ukrepov glede na stanje zadevnih trgov

103    Tožeča stranka v bistvu trdi, prvič, da v izpodbijani odločbi ni nobene navedbe glede stanja trga, na katerega bi lahko vplivala dodelitev zadevne pomoči, in drugič, da izpodbijana odločba ne vsebuje obrazložitve v zvezi z zadostnostjo izravnalnih ukrepov, ki jih odreja, glede na stanje navedenega trga.

104    Glede tega je treba opozoriti, da je obveznost obrazložitve bistvena postopkovna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, ki je del vsebinske zakonitosti spornega akta. Očitki in trditve, namenjeni izpodbijanju utemeljenosti tega akta, zato niso upoštevni v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na neobrazložitev ali na pomanjkljivo obrazložitev (sodbi z dne 22. marca 2001, Francija/Komisija, C‑17/99, Recueil, EU:C:2001:178, točke od 35 do 38, in z dne 15. junija 2005, Corsica Ferries France/Komisija, T‑349/03, ZOdl., EU:T:2005:221, točki 52 in 59; glej v tem smislu sodbo z dne 6. aprila 2006, Schmitz-Gotha Fahrzeugwerke/Komisija, T‑17/03, ZOdl., EU:T:2006:109, točki 70 in 71).

105    Opozoriti je treba tudi, da je obseg obveznosti obrazložitve odvisen od narave zadevnega akta in okvira, v katerem je bil akt sprejet. Obrazložitev mora jasno in nedvoumno izražati razlogovanje institucije, ki je akt sprejela, tako da se sodišču Unije omogoči izvajanje nadzora zakonitosti in da se zainteresirane osebe lahko seznanijo z utemeljitvijo sprejetega ukrepa, zato da lahko zaščitijo svoje pravice in preverijo, ali je odločba utemeljena. V obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih elementov, ker vprašanja, ali je obrazložitev posameznega akta skladna z zahtevami iz člena 296 PDEU, ni treba presojati samo glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na njen kontekst in glede na celoto pravnih pravil, ki urejajo zadevno področje (sodbi z dne 2. aprila 1998, Komisija/Sytraval in Brink’s France, C‑367/95 P, Recueil, EU:C:1998:154, točka 63, in z dne 3. marca 2010, Freistaat Sachsen in drugi/Komisija, T‑102/07 in T‑120/07, ZOdl., EU:T:2010:62, točka 180).

106    Komisija se zlasti ni dolžna opredeliti glede vseh trditev, ki so jih pred njo navajale zainteresirane stranke. Zadošča, da navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistveni za odločbo (sodba z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, ZOdl., EU:C:2008:375, točka 96, in zgoraj v točki 105 navedena sodba Freistaat Sachsen in drugi/Komisija, EU:T:2010:62, točka 180).

107    Na prvem mestu je treba v zvezi z domnevnim neobstojem navedb glede stanja trga, na katerega bi lahko vplivala dodelitev zadevne pomoči, opozoriti, da je treba izpolnitev obveznosti obrazložitve, ki jo določa člen 296 PDEU, presojati glede na kontekst, v katerem je bila ta odločba sprejeta. Glede tega je treba navesti, da je bila izpodbijana odločba sprejeta istega dne kot odločba o odobritvi koncentracije med družbama Lufthansa in Austrian Airlines, v kateri je Komisija natančno preučila učinke te koncentracije na trg. Poleg tega je iz točke 316 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je Komisija menila, da je stanje trga v obravnavani zadevi zahtevalo dodatno zmanjšanje zmogljivosti v primerjavi z že določenim v načrtu za prestrukturiranje. Poleg tega je iz točk 322 in 324 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je načrt za prestrukturiranje temeljil na domnevi, da se bo razvoj trga z letom 2010 spremenil, zaradi česar bo upravičeno, da se zmogljivost družbe Austrian Airlines do konca leta 2015 – ali dokler Austrian Airlines ne doseže praga donosnosti – poveča do ugotovljene povprečne stopnje rasti evropskih letalskih prevoznikov.

108    Zato v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, izpodbijana odločba ni brez vsakršnih navedb v zvezi s stanjem trga, na katerega bi lahko vplivala dodelitev zadevne pomoči.

109    Na drugem mestu je treba glede domnevne neobrazložitve izpodbijane odločbe v zvezi z zadostnostjo izravnalnih ukrepov, ki so odrejeni z navedeno odločbo, glede na stanje trga spomniti na trditve, s katerimi tožeča stranka utemeljuje to navedbo.

110    Tako tožeča stranka v tožbi in v repliki trdi, da bo Komisija s potrditvijo združljivosti zadevne pomoči dopustila krepitev protikonkurenčnih ravnanj, ki naj bi jih zakrivili družbi Lufthansa in Austrian Airlines prek njunega skupnega vlaganja od leta 2006 dalje, da izravnalni ukrepi ne bodo mogli omiliti protikonkurenčnih učinkov, izhajajočih iz dodelitve pomoči, da v izpodbijani odločbi ni določen noben izravnalni ukrep v zvezi s trgom prog med Avstrijo in vzhodno Evropo ter med Avstrijo in Bližnjim vzhodom, na katerem ima družba Austrian Airlines prevladujoč položaj, in nazadnje, da v izpodbijani odločbi niso določeni izravnalni ukrepi za boj proti nelojalni politiki na področju cen, ki jo vodita družbi Lufthansa in Austrian Airlines.

111    Zato kljub naslovu tega tožbenega razloga iz formulacije trditev tožeče stranke v tožbi in repliki izhaja, da so te dejansko namenjene izpodbijanju utemeljenosti presoje Komisije v zvezi z združljivostjo zadevne pomoči s skupnim trgom. Preučiti jih bo treba v okviru tretjega dela prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na nezadostnost načrta za prestrukturiranje in izravnalnih ukrepov. Te trditve pa so, kot je bilo opozorjeno zgoraj v točki 104, v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na neobstoj ali nezadostnost obrazložitve, brezpredmetne.

112    Posledično je treba prvi del drugega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

 Drugi del drugega pritožbenega razloga: neobrazložitev glede spoštovanja načela enkratnosti pomoči

113    Tožeča stranka v bistvu očita Komisiji, prvič, da se v izpodbijani odločbi ni opredelila glede številnih pomoči, ki naj bi jih prejela družba Austrian Airlines v preteklosti in katerih obstoj naj bi tožeča stranka dokazala v okviru svoje pritožbe, in drugič, da je menila, da zadevne pomoči niso bile v nasprotju z načelom enkratnosti pomoči.

114    Glede tega je treba na prvem mestu opozoriti, da se v skladu s sodno prakso iz točke 106 zgoraj Komisiji v primeru odločb, sprejetih na podlagi člena 87(3) ES, ni treba opredeliti glede vseh trditev, ki so jih pred njo navajale zainteresirane stranke. Zadošča, da navede dejstva in pravne ugotovitve, ki so bistveni za odločbo (zgoraj v točki 106 navedena sodba Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, EU:C:2008:375, točka 96, in zgoraj v točki 105 navedena sodba Freistaat Sachsen in drugi/Komisija, EU:T:2010:62, točka 180).

115    Vendar je treba opozoriti tudi, da je načelo enkratnosti pomoči zelo pomembno pri presoji združljivosti pomoči za prestrukturiranje s skupnim trgom, kot je razvidno iz točke 72 Smernic iz leta 2004, ki se uporabijo v obravnavani zadevi.

116    Ugotoviti pa je treba, da se Komisija je opredelila glede spoštovanja tega načela v obravnavani zadevi, tako da je v točki 339 obrazložitve izpodbijane odločbe navedla, da je ugotovila, da niti Austrian Airlines niti nobeno drugo podjetje v tej poslovni skupini v preteklosti ni prejelo pomoči za prestrukturiranje.

117    Zato tožeča stranka ne more trditi, da je Komisija kršila obveznost obrazložitve s tem, da se v izpodbijani odločbi ni natančno opredelila glede vseh trditev, ki jih je tožeča stranka navedla v upravnem postopku, da bi dokazala obstoj nezakonitih pomoči, ki so bile v preteklosti dodeljene družbi Austrian Airlines.

118    Poleg tega je treba v zvezi z očitkom, da je Komisija napačno menila, da dodelitev zadevnih pomoči ni bila v nasprotju z načelom enkratnosti pomoči, ugotoviti, da se z njim izpodbija vsebinska presoja Komisije in da je zato v skladu s sodno prakso, na katero je opozorjeno zgoraj v točki 104, brezpredmeten v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na napačno ali neobstoječo obrazložitev.

119    Zato je treba drugi del drugega tožbenega razloga in drugi tožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljena.

 Prvi tožbeni razlog: kršitev določb Pogodbe ES

120    Prvi tožbeni razlog, ki ga navaja tožeča stranka, ima štiri dele, od katerih se prvi nanaša na očitno napako pri presoji glede identitete in upravičenosti prejemnika pomoči, drugi na nezadostnost prispevka prejemnika pomoči v načrtu za prestrukturiranje, tretji na nezadostnost načrta za prestrukturiranje in izravnalnih ukrepov, četrti pa na kršitev člena 43 ES.

 Prvi del prvega tožbenega razloga: očitna napaka pri presoji glede identitete in upravičenosti prejemnika pomoči

121    Tožeča stranka v bistvu očita Komisiji, da je storila očitno napako pri presoji glede identitete prejemnika pomoči, ki naj ne bi bila družba Austrian Airlines, ampak družba Lufthansa. Ta začetna napaka naj bi se odrazila na zakonitosti izpodbijane odločbe, ker naj družba Lufthansa ne bi bila podjetje v težavah in naj torej ne bi bila upravičena do prejetja zadevne pomoči za prestrukturiranje. Poleg tega tožeča stranka trdi, da tudi če bi bila prejemnik zadevne pomoči res družba Austrian Airlines, tudi ona ne izpolnjuje pogojev za njeno dodelitev.

122    Na prvem mestu je treba glede očitka, da je Komisija storila napako v zvezi z identiteto prejemnika zadevne pomoči, opozoriti, da morajo biti v skladu z ustaljeno sodno prakso za opredelitev državne pomoči v smislu člena 87(1) ES izpolnjeni vsi pogoji iz te določbe. Prvič, ukrep mora biti poseg države ali pa kakršna koli pomoč iz državnih sredstev. Drugič, ta ukrep mora biti tak, da lahko prizadene trgovino med državami članicami. Tretjič, upravičencu mora dodeliti ugodnost z dajanjem prednosti posameznim podjetjem ali proizvodnji posameznega blaga. Četrtič, biti mora tak, da izkrivlja ali bi lahko izkrivljal konkurenco (glej v tem smislu sodbi z dne 24. julija 2003, Altmark Trans in Regierungspräsidium Magdeburg, C‑280/00, Recueil, EU:C:2003:415, točki 74 in 75, in z dne 22. februarja 2006, Le Levant  001 in drugi/Komisija, T‑34/02, ZOdl., EU:T:2006:59, točka 110).

123    Glede tega je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso dobava blaga ali storitev po preferenčnih pogojih lahko pomeni državno pomoč v smislu člena 87(1) ES (glej v tem smislu sodbe z dne 2. februarja 1988, Kwekerij van der Kooy in drugi/Komisija, 67/85, 68/85 in 70/85, Recueil, EU:C:1988:38, točki 28 in 29; z dne 20. novembra 2003, GEMO, C‑126/01, Recueil, EU:C:2003:622, točka 29, in z dne 1. julija 2010, Italija/Komisija, T‑53/08, ZOdl., EU:T:2010:267, točka 59).

124    Kadar se to načelo uporabi pri prodaji blaga javnega subjekta osebi zasebnega prava, je njegova posledica to, da je treba predvsem ugotoviti, ali je prodajna cena blaga enaka tržni ceni, tako da ustreza ceni, za katero bi se lahko dogovoril pridobitelj, ki bi posloval v običajnih pogojih na trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 16. septembra 2004, Valmont/Komisija, T‑274/01, ZOdl., EU:T:2004:266, točka 45 in navedena sodna praksa). V tem primeru mora Komisija uporabiti merilo zasebnega vlagatelja, ki posluje v tržnem gospodarstvu, zato da ugotovi, ali je cena, ki jo je plačal domnevni prejemnik pomoči, enaka ceni, za katero bi se lahko dogovoril zasebni vlagatelj, ki bi posloval v običajnih konkurenčnih pogojih (glej v tem smislu sodbi z dne 2. septembra 2010, Komisija/Scott, C‑290/07 P, ZOdl., EU:C:2010:480, točka 68, in z dne 16. decembra 2010, Seydaland Vereinigte Agrarbetriebe, C‑239/09, ZOdl., EU:C:2010:778, točka 34 in navedena sodna praksa). Konkretna uporaba tega merila načeloma zahteva, da se opravi zapletena ekonomska presoja (zgoraj navedena sodba Komisija/Scott, EU:C:2010:480, točka 68).

125    Prav tako je treba v zvezi z obsegom in naravo sodnega nadzora opozoriti, da ima pojem državne pomoči, kot je opredeljen v Pogodbi, pravni značaj in ga je treba razlagati na podlagi objektivnih dejavnikov. Zato mora sodišče Unije načeloma in upoštevajoč konkretne dejavnike spora, o katerem odloča, ter tehničnost ali zapletenost presoje, ki jo je opravila Komisija, izvajati celovit nadzor glede vprašanja, ali ukrep spada na področje uporabe člena 87(1) ES (glej v tem smislu sodbi z dne 16. maja 2000, Francija/Ladbroke Racing in Komisija, C‑83/98 P, Recueil, EU:C:2000:248, točka 25, in z dne 22. decembra 2008, British Aggregates/Komisija, C‑487/06 P, ZOdl., EU:C:2008:757, točka 111). Sodišče Unije mora med drugim preveriti ne le vsebinsko pravilnost navedenih dokazov, njihovo zanesljivost in doslednost, ampak tudi, ali ti dokazi vsebujejo vse upoštevne podatke, ki jih je treba upoštevati pri presoji zapletene situacije, in ali lahko utemeljijo iz njih izvedene sklepe (glej zgoraj v točki 124 navedeno sodbo Komisija/Scott, EU:C:2010:480, točka 65 in navedena sodna praksa).

126    Vendar sodišče Unije v okviru tega nadzora ne more s svojo ekonomsko presojo nadomestiti presoje Komisije. Nadzor, ki ga sodišča Unije izvajajo nad zapleteno ekonomsko presojo Komisije, je namreč omejen, in sicer nujno omejen na preverjanje spoštovanja postopkovnih pravil in obrazložitve, pravilnosti dejanskega stanja ter morebitnega obstoja očitnih napak pri presoji in zlorabe pooblastil (glej zgoraj v točki 124 navedeno sodbo Komisija/Scott, EU:C:2010:480, točka 66 in navedena sodna praksa, in z dne 17. decembra 2008, Ryanair/Komisija, T‑196/04, ZOdl., EU:T:2008:585, točka 41).

127    Poleg tega je treba pojasniti, da je treba zakonitost odločbe Komisije o državnih pomočeh presojati glede na podatke, ki jih je Komisija imela na voljo ob njenem sprejetju (sodbi z dne 10. julija 1986, Belgija/Komisija, 234/84, Recueil, EU:C:1986:302, točka 16, in z dne 14. septembra 2004, Španija/Komisija, C‑276/02, ZOdl., EU:C:2004:521, točka 31, in zgoraj v točki 124 navedena sodba Valmont/Komisija, EU:T:2004:266, točka 38). Iz tega zlasti izhaja, da je treba, ker pojem državna pomoč ustreza objektivnemu stanju, ki se presoja na dan, ko Komisija sprejme odločbo, pri tem sodnem nadzoru upoštevati presojo, ki se opravi ta dan (zgoraj v točki 106 navedena sodba Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, EU:C:2008:375, točka 144).

128    Ob upoštevanju teh načel je treba preveriti, ali je Komisija v obravnavani zadevi storila očitno napako pri presoji s tem, da je menila, da je bila prejemnik zadevne pomoči družba Austrian Airlines in ne družba Lufthansa.

129    Tožeča stranka v obravnavani zadevi v bistvu trdi, da zadevna subvencija v višini 500 milijonov EUR pomeni državno pomoč v korist družbe Lufthansa. To navedbo utemeljuje s trditvijo, da navedena subvencija ustreza ceni, ki jo je prodajalec, družba ÖIAG, plačala kupcu, družbi Lufthansa, v zameno za odkup negativnih sredstev. To naj bi potrjevala okoliščina, da je bila subvencija najprej izplačana družbi Suriba Beteiligungsverwaltungs GmbH (v nadaljevanju: Suriba), ki jo v celoti obvladuje družba Lufthansa, nato pa prenesena na družbo Austrian Airlines, ki je na koncu postala hčerinska družba v stoodstotni lasti družbe Lufthansa. Izplačilo te subvencije pa naj bi bilo za državo manj ugoden scenarij kot stečaj družbe Austrian Airlines.

130    Glede tega je treba navesti, da je iz ponudbe družbe Lufthansa za nakup deleža Republike Avstrije v družbi Austrian Airlines razvidno, da je bilo izplačilo javne subvencije v višini 500 milijonov EUR v korist družbe Austrian Airlines pogoj za ta nakup, enako kot plačilo nakupne cene 366.268,75 EUR družbe Lufthansa družbi ÖIAG in obstoj naloga za plačilo dolgov, na podlagi katerega lahko nastane pravica do dodatnega plačila v višini do 162 milijonov EUR, tako da je to subvencijo mogoče analizirati kot negativni element prodajne cene, ki jo je Republika Avstrija sprejela v zameno za svoj delež v družbi Austrian Airlines.

131    To analizo prodajne cene je uporabila Komisija v izpodbijani odločbi in je tožeča stranka formalno ne izpodbija.

132    Navesti je treba tudi, da je Komisija v izpodbijani odločbi po preučitvi tržnih razmer ugotovila, da je cena, ki jo je družba Lufthansa v ponudbi za nakup ponudila za delež Republike Avstrije v družbi Austrian Airlines, ustrezala tržni ceni, te okoliščine pa tožeča stranka v okviru te tožbe ne izpodbija.

133    V skladu z ustaljeno sodno prakso pa se v primeru, da je podjetje, ki je prejelo državno pomoč, pridobljeno po tržni ceni, torej po najvišji ceni, ki jo je bil za to družbo v položaju, v katerem se je znašla zlasti po tem, ko je bila deležna državnih pomoči, v običajnih konkurenčnih pogojih pripravljen plačati zasebni vlagatelj, šteje, da je element pomoči ocenjen na podlagi tržne cene in vključen v nakupno ceno. V takih okoliščinah kupca ni mogoče obravnavati, kot da je dobil prednost glede na druge subjekte na trgu (glej po analogiji sodbo z dne 20. septembra 2001, Banks, C‑390/98, Recueil, EU:C:2001:456, točka 77).

134    Zato tožeča stranka ni dokazala, zakaj je Komisija storila očitno napako pri presoji s tem, da je v izpodbijani odločbi menila, da je bil prejemnik zadevne pomoči družba Austrian Airlines.

135    Te ugotovitve ne omaja trditev tožeče stranke, da izplačilo javne subvencije ne bi bila potrebno, če bi družbo Austrian Airlines kupil drug subjekt ali če bi lahko družba Austrian Airlines še naprej opravljala dejavnost samostojno po pripravi alternativnega načrta za prestrukturiranje, ki naj bi ga Republika Avstrija skrivala.

136    S to trditvijo se namreč dokazuje, da Republika Avstrija s sprejetjem ponudbe za nakup z negativnim elementom v znesku 500 milijonov EUR za njen delež v družbi Austrian Airlines ni ravnala kot zasebni vlagatelj v tržnem gospodarstvu.

137    Komisija pa je v izpodbijani odločbi ugotovila prav to, tako da je menila, da bi bil stečaj družbe Austrian Airlines, katerega stroški bi bili za državo nič, za zadnjo ugodnejša možnost kot prodaja družbe Austrian Airlines, za katero je bilo potrebno tej družbi izplačati javno subvencijo v višini 500 milijonov EUR. Komisija je v izpodbijani odločbi na podlagi te ugotovitve menila, da je treba to javno subvencijo obravnavati kot državno pomoč v smislu člena 87(1) ES, ki jo je Republika Avstrija dodelila družbi Austrian Airlines.

138    Te ugotovitve ne more omajati niti trditev tožeče stranke, da prejemnik javne subvencije ni bila družba Austrian Airlines, ker naj po tem, ko je družba ÖIAG izplačala to subvencijo družbi Suriba, ki je hčerinska družba družbe Lufthansa, ne bi prišlo do povečanja osnovnega kapitala družbe Austrian Airlines. Iz določb Bundesgesetz über die Übertragung von Bundesbeteiligungen in das Eigentum der ÖIAG (zvezni zakon o prenosu zveznih naložb, s katerimi upravlja družba ÖIAG) z dne 23. oktobra 2009 (BGB1. I, 87/1998) sicer res izhaja, da bi morala finančna pomoč v višini 500 milijonov EUR omogočiti povečanje kapitala te družbe, vendar ni izrecno navedeno, da mora biti ta ukrep nujno v obliki povečanja osnovnega kapitala. Kot pravilno trdi Komisija, je namen tega ukrepa izboljšati stopnjo zadolženosti družbe Austrian Airlines s povečanjem njenega lastnega kapitala. Iz spisa pa je razvidno, da se je lastni kapital družbe Austrian Airlines povečal prek združitve z družbo Suriba.

139    Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba trditev tožeče stranke, da je na koncu zadevno subvencijo prejela družba Lufthansa, ker je neposredno ali posredno pridobila celoto deležev družbe Austrian Airlines, zavrniti kot neutemeljeno, ker se ne izpodbija, da je bila javna subvencija del negativne prodajne cene, ki jo je družba Lufthansa plačala za družbo Austrian Airlines, in da je ta cena ustrezala tržni ceni.

140    V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da vprašanje, ali je družba Lufthansa upravičeno podjetje v smislu Smernic iz leta 2004, ni upoštevno.

141    Na drugem mestu je treba v zvezi z očitkom, da je Komisija v izpodbijani odločbi napačno menila, da je bila družba Austrian Airlines upravičena do dodelitve pomoči za prestrukturiranje, navesti, da se ta očitek nanaša na presojo, ki jo je opravila Komisija v okviru uporabe člena 87(3)(c) ES.

142    Glede tega je treba opozoriti na upoštevni pravni okvir v zvezi z nadzorom dodelitve pomoči za prestrukturiranje.

143    Prvič, na podlagi člena 87(3)(c) ES se pomoč za pospeševanje razvoja določenih gospodarskih dejavnosti ali določenih gospodarskih območij, kadar takšna pomoč ne spreminja trgovinskih pogojev v obsegu, ki bi bil v nasprotju s skupnimi interesi, lahko šteje za združljivo s skupnim trgom.

144    V skladu z ustaljeno sodno prakso Komisija pri izvajanju člena 87(3)(c) ES uživa široko diskrecijsko pravico, katere izvrševanje zajema kompleksne ocene ekonomske in socialne narave, ki jih je treba opraviti v kontekstu Skupnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 24. februarja 1987, Deufil/Komisija, 310/85, Recueil, EU:C:1987:96, točka 18, in z dne 29. aprila 2004, Italija/Komisija, C‑372/97, Recueil, EU:C:2004:234, točka 83, in zgoraj v točki 104 navedeno sodbo Corsica Ferries France/Komisija, EU:T:2005:221, točka 137).

145    Poleg tega si lahko Komisija določi usmeritve glede izvrševanja svoje diskrecijske pravice s sprejetjem aktov, kot so smernice glede podjetij v težavah, če taki akti vsebujejo pravila, ki določajo usmeritev, ki ji mora ta institucija slediti, in ne odstopajo od določb Pogodbe (glej sodbo z dne 30. januarja 2002, Keller in Keller Meccanica/Komisija, T‑35/99, Recueil, EU:T:2002:19, točka 77 in navedena sodna praksa).

146    V tem okviru je treba glede pojma pomoč za prestrukturiranje navesti, da je v bistvu iz točk 16 in 17 Smernic iz leta 2004 razvidno, da Komisija meni, da je namen take pomoči, drugače od pomoči za reševanje, ki predstavlja začasno pomoč namenjeno izvedbi nujnih ukrepov, obnovitev dolgoročne sposobnosti preživetja podjetja.

147    Drugič, v skladu z ustaljeno sodno prakso je sodni nadzor nad izvajanjem diskrecijske pravice, ki jo ima Komisija pri izvajanju člena 87(3)(c) ES, omejen na preverjanje upoštevanja postopkovnih pravil in pravil obrazložitve, pravilnosti dejstev ter neobstoja napačne uporabe prava, očitne napake pri presoji dejstev ali zlorabe pooblastil (glej v tem smislu sodbo z dne 13. februarja 2003, Španija/Komisija, C‑409/00, Recueil, EU:C:2003:92, točka 93, in zgoraj v točki 104 navedeno sodbo Corsica Ferries France/Komisija, EU:T:2005:221, točka 138 in navedena sodna praksa). Vendar Splošno sodišče ne sme s svojo ekonomsko presojo nadomestiti presoje avtorja odločbe (sodba z dne 25. junija 1998, British Airways in drugi/Komisija, T‑371/94 in T‑394/94, Recueil, EU:T:1998:140, točka 79, in zgoraj v točki 104 navedena sodba Corsica Ferries France/Komisija, EU:T:2005:221, točka 138).

148    Poleg tega mora Splošno sodišče tudi preveriti, ali so bile spoštovane zahteve, ki si jih je Komisija naložila v teh smernicah (glej v tem smislu zgoraj v točki 145 navedeno sodbo Keller in Keller Meccanica/Komisija, EU:T:2002:19, točka 77 in navedena sodna praksa).

149    Vendar sodišče Unije ne sme namesto Komisije izvesti preizkusa, ki ga ta ni nikoli opravila, in nato domnevati o ugotovitvah, do katerih bi prišla na podlagi njega (sodba z dne 1. julija 2008, Deutsche Post/Komisija, T‑266/02, ZOdl., EU:T:2008:235, točka 95; glej v tem smislu zgoraj v točki 124 navedeno sodbo Valmont/Komisija, EU:T:2004:266, točka 136).

150    Ob upoštevanju teh načel je treba preizkusiti očitek, ali je Komisija v izpodbijani odločbi napačno menila, da je bila družba Austrian Airlines upravičena do dodelitve pomoči za prestrukturiranje, ker je bila tik pred prevzemom od družbe Lufthansa in ker se je bila ta sama zmožna soočiti s težavami družbe Austrian Airlines.

151    V točki 13 Smernic iz leta 2004, ki je v delu Smernic, v katerem Komisija pojasnjuje pojem podjetja v težavah, je določeno:

„Podjetje, ki pripada večji poslovni skupini ali ga je ta skupina prevzela, običajno ni upravičeno do pomoči za reševanje ali prestrukturiranje, razen če je mogoče dokazati, da je vzrok težav v podjetju samem in te niso posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini ter da so težave prehude, da bi jih lahko odpravila skupina sama […]“

152    Zato je treba najprej preveriti, ali je bila ob sprejetju izpodbijane odločbe družba Austrian Airlines del poslovne skupine oziroma in ali jo je bilo mogoče opredeliti kot družbo, ki jo je prevzela skupina v smislu točke 13 Smernic iz leta 2004, nato pa po potrebi odgovoriti na vprašanje, ali je družba Lufthansa lahko rešila težave, s katerimi se je soočala družba Austrian Airlines.

153    Glede tega je treba navesti, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, to, da je družba ÖIAG 5. decembra 2008 sprejela ponudbo družbe Lufthansa za nakup družbe Austrian Airlines, ne pomeni, da je družba Austrian Airlines že takrat pripadala družbi Lufthansa. Prenos deleža družbe ÖIAG v družbi Austrian Airlines na družbo Lufthansa je bil namreč pogojen z odobritvijo Komisije, ki jo je ta podala naknadno 28. avgusta 2009 z odločbo o odobritvi koncentracije.

154    V obravnavani zadevi je tožeča stranka poleg tega na obravnavi priznala, da je bila 5. decembra 2008 transakcija prevzema družbe Austrian Airlines, torej nakup deleža družbe ÖIAG v družbi Austrian Airlines od družbe Lufthansa, še pogojena z izplačilom zadevne subvencije, ta pa je bila pogojena z odobritvijo Komisije.

155    Izplačila zadevne subvencije pa ni bilo mogoče obravnavati samostojno, ker je bilo vključeno v negativno prodajno ceno, ki jo je ponudila družba Lufthansa in ki jo je družba ÖIAG sprejela.

156    Zato sta plačilo negativne cene in torej prenos lastništva nad deležem družbe ÖIAG v družbi Austrian Airlines na družbo Lufthansa ostala odložena do izplačila zadevne subvencije.

157    Zato je treba šteti, da ob sprejetju izpodbijane odločbe družba Austrian Airlines še ni bila del poslovne skupine Lufthansa.

158    Odgovoriti je torej treba na vprašanje, ali je bilo na ta dan družbo Austrian Airlines mogoče obravnavati kot družbo, ki jo je prevzela skupina, v smislu točke 13 Smernic iz leta 2004.

159    Glede tega je treba opozoriti, da je eno od načel, določeno v točki 13 Smernic iz leta 2004, prepoved, da se podjetju v težavah, ki pripada večji poslovni skupini, dodeli pomoč za reševanje ali prestrukturiranje, če vzrok težav ni v podjetju samem in so te posledica samovoljnega prerazporejanja stroškov v skupini, ali če ima skupina sredstva, da lahko sama odpravi težave. Cilj te prepovedi je torej preprečiti, da bi skupina podjetij stroške načrta za prestrukturiranje enega od podjetij, ki je njen del, prenesla na državo, če je to podjetje v težavah in če te težave izvirajo iz skupine ali če ima ta skupina sredstva za njihovo odpravo.

160    V tem okviru je namen razširitve prepovedi upravičenosti do pomoči za reševanje ali prestrukturiranje na podjetja v težavah, ki jih je „prevzela“ skupina, preprečiti, da skupina podjetij zlorabi to prepoved, s tem da izkoristi okoliščino, da podjetje, ki ga namerava odkupiti, ob izplačilu pomoči za prestrukturiranje odkupljenemu podjetju še ni formalno del te skupine.

161    Vendar tega položaja ni mogoče obravnavati enako kot položaj v obravnavani zadevi, v kateri je to, da je država izplačala zadevno subvencijo družbi Austrian Airlines, kot je bilo pojasnjeno zgoraj v točki 130, negativni element cene, ki jo je družba Lufthansa plačala družbi ÖIAG za nakup družbe Austrian Airlines.

162    Zato je treba ugotoviti, da Komisija s tem, da je menila, da pogoji za uporabo točke 13 Smernic iz leta 2004 v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni, ni storila očitne napake pri presoji.

163    Posledično je treba prvi del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen, ne da bi bilo treba preučiti, ali je bila družba Lufthansa ob sprejetju izpodbijane odločbe sposobna odpraviti težave družbe Austrian Airlines.

 Drugi del prvega tožbenega razloga: nezadostnost prispevka prejemnika pomoči k načrtu za prestrukturiranje

164    Tožeča stranka v bistvu trdi, da je Komisija napačno menila, da je bil lastni prispevek prejemnika zadevne pomoči ustrezen glede na točko 43 Smernic iz leta 2004.

165    V točki 43 Smernic iz leta 2004 je določeno:

„Količina in intenzivnost pomoči morata biti omejeni na najnižjo vsoto stroškov, potrebnih za prestrukturiranje, ob upoštevanju obstoječih finančnih virov podjetja, njegovih delničarjev ali poslovne skupine, v katero podjetje spada. Pri takšni oceni se upošteva kakršna koli predhodno dodeljena pomoč za reševanje. Upravičenci do pomoči bodo morali prispevati pomemben delež k načrtu za prestrukturiranje iz lastnih virov, tudi prodajo sredstev, ki niso bistvenega pomena za preživetje podjetja, ali iz zunanjega financiranja pri tržnih pogojih. Takšen prispevek kaže, da trgi verjamejo, da lahko podjetje znova postane sposobno preživeti. Takšen prispevek mora biti realen, tj. dejanski, izključevati mora vse pričakovane prihodnje dobičke, kot je denarni tok, in mora biti čim višji.“

166    Iz točke 44 Smernic iz leta 2004 med drugim izhaja, da po mnenju Komisije ustrezen prispevek prejemnikov pomoči v primeru velikih podjetij običajno znaša 50 %.

167    Prav tako je v točki 307 obrazložitve različice izpodbijane odločbe, ki jo je Komisija predložila v odgovor na sklep Splošnega sodišča z dne 27. januarja 2014 o odreditvi ukrepa procesnega vodstva, navedeno:

„Komisija je […] ugotovila, da bodo skupni stroški prestrukturiranja približno 1405 milijonov EUR (ali 1048 milijonov EUR, če Lufthansa ne bo zmanjšala dolgov Austrian Airlines za 357 milijonov EUR), pri čemer je lastni prispevek (ki ga Austrian Airlines in/ali Lufthansa prispevata skupaj ali posamično) 905 milijonov EUR (ali 548 milijonov EUR). To je 64 % (ali 52 %) stroškov prestrukturiranja. Zato lahko Komisija sklepa, da je zahteva po zadostnem lastnem prispevku k stroškom prestrukturiranja v obravnavanem primeru izpolnjena.“

168    Na trditve tožeče stranke je treba odgovoriti ob upoštevanju teh elementov.

169    Na prvem mestu v zvezi s trditvijo tožeče stranke, da je treba pri preverjanju ustreznosti prispevka k načrtu za prestrukturiranje upoštevati zgolj prispevek prejemnika zadevne pomoči glede na njegova sredstva, zadošča navesti, da iz točke 43 Smernic iz leta 2004 izhaja, da prejemnik pomoči k prestrukturiranju lahko prispeva iz zunanjega financiranja, ki ga pridobi pod tržnimi pogoji.

170    Na drugem mestu ni mogoče sprejeti trditve tožeče stranke, da prispevek družbe Lufthansa ne pomeni zunanjega financiranja v smislu točke 43 Smernic iz leta 2004, ker, prvič, naj družbe Lufthansa, če ob sprejetju izpodbijane odločbe ne bi bila v postopku prevzema družbe Austrian Airlines, ne bi bilo mogoče obravnavati kot zunanjega vlagatelja in ker, drugič, naj družba Lufthansa družbi Austrian Airlines ne bi dala na voljo niti kapitala v denarju niti kapitala v naravi za prestrukturiranje te družbe.

171    Najprej namreč okoliščina, da družba Austrian Airlines ni bila v položaju podjetja, ki ga prevzame skupina podjetij, v smislu točke 13 Smernic iz leta 2004, kot je bilo ugotovljeno zgoraj v točki 162, ni upoštevna glede tega, da je bila ob sprejetju izpodbijane odločbe družba Lufthansa dejansko zasebni vlagatelj, katerega ponudba za prevzem je poleg plačila 366.268,75 EUR in podelitve naloga za plačilo dolgov v višini do 162 milijonov EUR zajemala plačilo negativne cene, tako da Republika Avstrija družbi Austrian Airlines izplača pomoč za prestrukturiranje, pri katerem se je družba Lufthansa zavezala sodelovati v okviru načrta za prestrukturiranje, ki je bil predložen Komisiji.

172    Dalje, iz besedila točke 43 Smernic iz leta 2004 je razvidno, da v njih ni določeno, da je zunanje financiranje zagotovljeno v obliki kapitala v denarju ali v naravi. Komisija je torej v točkah 303 in 304 obrazložitve izpodbijane odločbe lahko štela, da je to zunanje financiranje lahko imelo zlasti obliko kritja poslovnih izgub ali stroškov, kot so stroški, ki običajno nastanejo s koncentracijo, ne da bi s tem storila očitno napako pri presoji.

173    Nazadnje, čeprav iz točke 302 obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Komisija menila, da bi bilo mogoče razdolževanje družbe Austrian Airlines od družbe Lufthansa obravnavati kot lastni prispevek, samo če bi imelo to razdolževanje obliko kapitalske injekcije, ne pa zgolj preprostega odkupa dolgov, je treba ugotoviti, da je cilj prepričati se, da je razdolževanje družbe Austrian Airlines dejansko, ne pa odrediti, da ima prispevek družbe Lufthansa nujno obliko plačila kapitala v denarju.

174    Na tretjem mestu je treba trditev tožeče stranke, da kritja poslovnih izgub družbe Austrian Airlines od družbe Lufthansa za obdobje od leta 2009 do leta 2013 nikakor ni mogoče obravnavati kot prispevek k prestrukturiranju družbe Austrian Airlines iz razloga da, prvič, ne gre za dejanski prispevek, ker navedene izgube še niso realizirane in bi lahko bile manjše od predvidenih, in drugič, da kritja teh bodočih poslovnih izgub ni mogoče obravnavati enako kot izplačilo prispevka k prestrukturiranju v gotovini, kot je to storila Komisija, prav tako zavrniti kot utemeljeno na napačni predpostavki.

175    Iz točk 302 in 303 obrazložitve izpodbijane odločbe je namreč razvidno, da v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, Komisija enako kot plačila v gotovini iz naslova prispevka k prestrukturiranju ni obravnavala eventualnih poslovnih izgub, ampak eventualno kapitalsko injekcijo družbe Lufthansa v korist družbe Austrian Airlines zaradi zmanjšanja njene stopnje zadolženosti.

176    Poleg tega je iz točke 295 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je Komisija menila, da so negativne napovedi glede razvoja skupnega rezultata družbe Austrian Airlines, predstavljene v načrtu za prestrukturiranje, temeljile na realističnih predpostavkah glede cen goriva, menjalnih tečajev, obsega prometa in razvoja trga. Tožeča stranka pa ne navaja nobene trditve, s katero bi lahko ovrgla verjetnost teh predpostavk. Tako ne pojasnjuje, zakaj bi bila lahko poslovna izguba družbe Austrian Airlines manjša od predvidene v načrtu za prestrukturiranje.

177    Zato tožeča stranka ni dokazala, da je Komisija storila očitno napako pri presoji v zvezi z ustreznostjo prispevka družbe Austrian Airlines k financiranju načrta za prestrukturiranje glede na točko 43 Smernic iz leta 2004.

178    Iz tega izhaja, da je treba drugi del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

 Tretji del prvega tožbenega razloga: nezadostnost načrta za prestrukturiranje in izravnalnih ukrepov

179    Tožeča stranka v okviru tretjega dela prvega tožbenega razloga izpodbija ustreznost ukrepov, določenih v načrtu za prestrukturiranje z namenom obnovitve dolgoročne sposobnosti preživetja družbe Austrian Airlines, na eni strani in izravnalnih ukrepov, določenih v izpodbijani odločbi, na drugi.

–       Ukrepi, določeni v načrtu za prestrukturiranje

180    Na prvem mestu je treba v zvezi z očitkom tožeče stranke, da je Komisija napačno menila, da je bil načrt za prestrukturiranje, ki ji je bil predložen v preizkus, skladen s Smernicami iz leta 2004, čeprav je bila zadevna pomoč namenjena zgolj finančnemu prestrukturiranju družbe Austrian Airlines, opozoriti, da je v točki 17 Smernic iz leta 2004 navedeno:

„Prestrukturiranje […] temelji na izvedljivem, skladnem in daljnosežnem načrtu za obnovo dolgoročne sposobnosti preživetja podjetja. Prestrukturiranje običajno vključuje enega ali več naslednjih elementov: reorganizacijo in racionalizacijo dejavnosti podjetja na učinkovitejšem temelju, ki običajno vključuje prenehanje deficitnih dejavnosti, prestrukturiranje tistih obstoječih dejavnosti, ki lahko znova postanejo konkurenčne, in po možnosti širitev v smeri novih in donosnih dejavnosti. Fizično [poslovno] prestrukturiranje mora običajno spremljati še finančno prestrukturiranje (kapitalske naložbe, zmanjšanje dolgov). Vendar pa ukrepi za prestrukturiranje, na katere se nanašajo te smernice, ne smejo biti omejeni na finančno pomoč, namenjeno pokritju preteklih izgub, ne da bi se ugotavljali razlogi za te izgube.“

181    Prestrukturiranje torej v smislu Smernic iz leta 2004 običajno obsega poslovni del z določitvijo ukrepov za reorganizacijo in racionalizacijo dejavnosti podjetja in finančni del, ki je lahko med drugim v obliki kapitalske injekcije ali zmanjšanja dolga. V tem smislu prestrukturiranje ne more biti omejeno na finančno pomoč.

182    Vendar v nasprotju s trditvami tožeče stranke to ne pomeni, da mora biti pomoč za prestrukturiranje nujno namenjena financiranju ukrepov, sprejetih v okviru poslovnega dela prestrukturiranja. Tako je treba upoštevati točko 43 Smernic iz leta 2004, iz katere izhaja, da mora biti višina pomoči omejena na najnižjo vsoto stroškov, potrebnih za prestrukturiranje, ob upoštevanju obstoječih finančnih virov podjetja. V primeru visoko zadolženega podjetja, kot je v obravnavani zadevi družba Austrian Airlines, pa je logično, da bo bistven del pomoči namenjen razdolževanju, medtem ko bo ukrepe poslovnega prestrukturiranja kril prejemnik pomoči iz lastnih sredstev in z eventualnim zunanjim financiranjem, pridobljenim pod tržnimi pogoji.

183    Ta očitek je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

184    Na drugem mestu je treba v zvezi z očitkom tožeče stranke, da je Komisija v izpodbijani odločbi napačno menila, da bodo ukrepi prestrukturiranja družbe Austrian Airlines privedli do sinergij na področju stroškov in donosov, medtem ko so take sinergije nujni del vsake koncentracije, navesti, da ta okoliščina, tudi če bi bila dokazana, ne dokazuje, da ti ukrepi v obravnavani zadevi niso ustrezni ter da z njimi ne bo mogoče izboljšati položaja družbe Austrian Airlines in zagotoviti obnovitve njene dolgoročne sposobnosti preživetja, kar je cilj vsakega prestrukturiranja. To trditev je treba torej zavrniti kot brezpredmetno.

185    Na tretjem mestu je treba glede očitka tožeče stranke, da ukrepi, določeni v načrtu za prestrukturiranje v zvezi z zmanjšanjem števila zaposlenih v družbi Austrian Airlines niso povezani s prestrukturiranjem te družbe, ker naj se njene dejavnosti trženja ne bi zmanjšale, ampak naj bi jih zgolj prevzela družba Lufthansa zaradi pokritja avstrijskega trga, ugotoviti enako. Ta trditev, tudi če bi bila utemeljena, ne vpliva na dejstvo, da bo ta ukrep privedel do zmanjšanja stroškov družbe Austrian Airlines in da je klasičen ukrep za ponovno vzpostavitev dobičkonosnosti podjetja, ki je cilj prestrukturiranja, kot je razvidno iz točke 43 Smernic iz leta 2004.

186    Na četrtem mestu tožeča stranka očita Komisiji, da je menila, da so bili ukrepi sinergije donosa, določeni v načrtu za prestrukturiranje, ustrezni, čeprav naj bi ti ukrepi temeljili na politiki nelojalne konkurence na podlagi cen, ki pomeni kršitev členov 81 ES in 82 ES.

187    Tako naj bi tožeča stranka Komisiji v pritožbi z dne 26. januarja 2009 opisala strategijo nelojalnih cen družbe Austrian Airlines. V zvezi z družbo Lufthansa pojasnjuje, da je ta politika organizirana s sklepanjem okvirnih sporazumov – kot so tisti, predvideni s programom „PartnerPlus Progress 2008/2009“ – s poslovnimi strankami, na podlagi katerih so predvideni številni popusti na progah, na katerih ima družba Lufthansa monopol, v zameno za to, da te stranke kupijo lete na progah, na katerih obstaja konkurenca, zlasti na progah med Avstrijo in Nemčijo. Sinergij donosov, nastalih z vključitvijo družbe Austrian Airlines v okvirne sporazume družbe Lufthansa naj ne bi bilo mogoče obravnavati kot del načrta za prestrukturiranje podjetja v težavah, ki je prejelo državno pomoč, saj bi bila s tem odobrena kršitev členov 81 ES in 82 ES. Izravnalni ukrepi, ki jih je odredila Komisija v izpodbijani odločbi, po mnenju tožeče stranke ne zagotavljajo nikakršne zaščite proti takšnemu ravnanju, to, da tudi druga podjetja predlagajo okvirne sporazume, v katerih so predvidene različne možnosti glede popustov, pa naj ne bi moglo ovreči te ugotovitve.

188    Glede tega je treba navesti, da tak očitek v okviru tožbe, vložene zoper odločbo, s katero se je Komisija izrekla o združljivosti pomoči s skupnim trgom, ni upošteven. Če tožeča stranka meni, da politika določanja cen, ki jo vodita družbi Lufthansa in Austrian Airlines, pomeni kršitev členov 81 ES in 82 ES, mora glede tega vložiti pritožbo pri Komisiji, kar je tožeča stranka sicer storila v zvezi z domnevno politiko izrinjanja na podlagi cen, ki jo po njenem mnenju vodi družba Austrian Airlines. Poleg tega je treba opozoriti, da, kot izhaja iz sodne prakse, navedene zgoraj v točki 127, je treba zakonitost odločbe Komisije o državnih pomočeh presojati glede na podatke, ki jih je Komisija imela na voljo ob njenem sprejetju. Zato se tožeča stranka ne more učinkovito sklicevati na politiko določanja cen družbe Lufthansa, v zvezi s katero ob sprejetju izpodbijane odločbe ni vložila pritožbe pri Komisiji. Zadnji preudarek velja tudi za ravnanje družb Lufthansa in Austrian Airlines na področju določanja cen po sprejetju izpodbijane odločbe.

189    Na petem mestu je treba v zvezi z očitkom, da je Komisija v izpodbijani odločbi napačno odobrila načrt za prestrukturiranje, čeprav je ta vseboval ukrepe za rast, tako da je bilo v njem v nasprotju s Smernicami v letalskem sektorju iz leta 1994 določeno povečanje zmogljivosti družbe Austrian Airlines od leta 2010, navesti, da, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, omejitev zmogljivosti družbe Austrian Airlines ni ukrep načrta za prestrukturiranje, ampak izravnalni ukrep.

190    Poleg tega je treba navesti, da je iz točke 38(4) Smernic v letalskem sektorju iz leta 1994 razvidno, da prestrukturiranje ne sme privesti do povečanja števila letal ali sedežev, ponujenih na zadevnih trgih, ki bi presegalo rast teh trgov.

191    Vendar je treba to omejitev uskladiti s ciljem, ki je določen v točki 38(1) Smernic v letalskem sektorju iz leta 1994 in povzet v točki 38 Smernic iz leta 2004, in sicer, da mora načrt za prestrukturiranje omogočiti družbi, da v razumnem času obnovi dolgoročno sposobnost preživetja. Ta cilj pa bi bilo težko doseči, če se zmogljivosti družbe, ki prejme pomoč za prestrukturiranje, ne bi smele povečevati z enako hitrostjo kot pri konkurentih, zlasti v primeru hitre rasti trga.

192    V obravnavani zadevi je iz točke 322 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da je bilo v načrtu za prestrukturiranje predvideno, da se bo razvoj trga leta 2010 spremenil na bolje in se bodo zmogljivosti povečale.

193    Zato je Komisija s tem, da je v členu 2 izpodbijane odločbe določila, da Republika Avstrija sprejme potrebne ukrepe, da bo družba Austrian Airlines pred koncem leta 2010 zmanjšala skupno število ponujenih sedežev na kilometer za 15 % glede na število iz januarja 2008, in s tem, da je omejila povečanje zmogljivosti družbe Austrian Airlines v sedežih na kilometer na povprečno stopnjo povečanja, ugotovljeno za letalske prevoznike, člane Združenja evropskih letalskih prevoznikov, do konca leta 2015 ali dokler Austrian Airlines ne doseže praga donosnosti, zagotovila, da bo povečanje zmogljivosti družbe Austrian Airlines omejeno, in hkrati ohranila možnost obnovitve dolgoročne sposobnosti preživetja v razumnem času.

194    Ta očitek je torej treba zavrniti kot neutemeljen.

195    Na šestem in zadnjem mestu je treba v zvezi z očitkom, da je Komisija v izpodbijani odločbi napačno menila, da je zmanjšanje flote družbe Austrian Airlines ustrezen ukrep, čeprav naj bi se zmanjšanje regionalne flote vsekakor izravnalo s pridobitvijo širokotrupnih letal in z uporabo letal za dolge proge na progah na kratke in srednje razdalje za namene povečanja zmogljivosti družbe Austrian Airlines na tem trgu, navesti, da v delu, v katerem je v izpodbijani odločbi Komisija zmanjšanje zmogljivosti izrazila v sedežih na kilometer, družba Austrian Airlines lahko prosto določa, kako se bo to zmanjšanje zmogljivosti odrazilo na sestavi njene flote, če bo vključeno v načrt za prestrukturiranje v skladu s točko 40 Smernic iz leta 2004.

196    Zato je torej treba ta očitek prav tako zavrniti kot neutemeljen.

–       Izravnalni ukrepi, določeni v izpodbijani odločbi

197    Na prvem mestu tožeča stranka Komisiji v bistvu očita, da je menila, da je ukrep zmanjšanja zmogljivosti za 15 % glede na raven iz januarja 2008 ustrezen izravnalni ukrep za odpravo izkrivljanja konkurence, nastalega z zadevno pomočjo. Tožeča stranka ta očitek utemeljuje z več trditvami.

198    Prvič, trdi, da je ta ukrep brez praktičnega učinka na glavnem trgu družbe Austrian Airlines, ki obsega lete na kratke in srednje razdalje s krajem odhoda ali namembnim krajem v Avstriji in, natančneje, med Avstrijo in Nemčijo ter med Avstrijo in vzhodno Evropo.

199    Glede tega je treba navesti, da je v točki 40 Smernic iz leta 2004 določeno, da morajo biti izravnalni ukrepi sorazmerni z relativno pomembnostjo podjetja na njegovih trgih in da se morajo izvajati zlasti na tistem trgu ali trgih, na katerih bo imelo podjetje po prestrukturiranju pomemben tržni položaj.

200    Iz točke 320 obrazložitve izpodbijane odločbe pa je razvidno, da se je leta 2008 zmogljivost družbe Austrian Airlines zmanjšala na rednih progah in na nizkocenovnih letih.

201    Prav tako je iz točke 322 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da so v začetku leta 2009 nadaljnji ukrepi za prestrukturiranje povzročili novo zmanjšanje zmogljivosti rednih prog in čarterskih letov.

202    Iz izpodbijane odločbe torej ni razvidno, da so se v letih 2008 in 2009 zmanjšale samo zmogljivosti letov na dolge razdalje in čarterskih letov družbe Austrian Airlines.

203    Poleg tega, tudi če bi se zmanjšanja zmogljivosti, navedena v izpodbijani odločbi, nanašala zgolj na lete na dolge razdalje in čarterske lete, ne bi bilo nerazumno šteti, da se bo novo zmanjšanje zmogljivosti, odrejeno v izpodbijani odločbi, verjetneje nanašalo na druge vrste letov, ki jih ponuja družba Austrian Airlines, vključno z leti na kratke in srednje razdalje med Avstrijo in Nemčijo ali med Avstrijo in vzhodno Evropo.

204    Poleg tega je treba učinkovitost ukrepa zmanjšanja zmogljivosti presojati tudi z vidika zavez, sprejetih v odločbi o odobritvi koncentracije. Glede tega je iz točk 328 in 329 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da sta se družbi Lufthansa in Austrian Airlines zavezali, da bosta dali na voljo slote na progah iz Dunaja v Stuttgart, Köln/Bonn, München, Frankfurt in Bruselj, da bi tako omogočili vstop konkurentov na te proge.

205    V teh okoliščinah odreditev ukrepa zmanjšanja zmogljivosti, utemeljenega na številu razpoložljivih sedežev na kilometer, ni očitno neustrezna.

206    Drugič, tožeča stranka trdi, da bi morala Komisija pri določitvi ravni zmanjšanja na 15 % upoštevati raven zmogljivosti družbe Austrian Airlines ob sprejetju izpodbijane odločbe, torej na dan 28. avgusta 2009, ne pa v januarju 2008. Tožeča stranka meni, da tudi če bi Komisija lahko upoštevala zmanjšanja zmogljivosti v okviru prestrukturiranja pred sprejetjem izpodbijane odločbe, ne bi smela upoštevati zmanjšanj zmogljivosti, preden je Republika Avstrija 12. avgusta 2008 družbi ÖIAG izdala pooblastilo za privatizacijo. Med zmanjšanji zmogljivosti na podlagi prestrukturiranja družbe Austrian Airlines zaradi njene privatizacije, v okviru katere je bila dodeljena zadevna pomoč, in zmanjšanji zmogljivosti pred to privatizacijo naj namreč ne bi bilo povezave.

207    Glede tega je treba navesti, da je iz točke 40 Smernic iz leta 2004 razvidno, da je treba stopnjo zmanjšanja zmogljivosti ugotoviti za vsak primer posebej, in da to, da je do zmanjšanja zmogljivosti prišlo pred dodelitvijo pomoči, ne izključuje tega, da se ga lahko upošteva kot izravnalni ukrep, če je sestavni del prestrukturiranja, kot je opredeljeno v načrtu za prestrukturiranje, podjetja v težavah, ki je prejemnik pomoči.

208    Zato v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, Komisija pri določanju stopnje zmanjšanja zmogljivosti ni bila dolžna upoštevati zgolj ravni zmogljivosti ob sprejetju izpodbijane odločbe, ampak je lahko upoštevala predhodna zmanjšanja zmogljivosti, če so bila sestavni del prestrukturiranja družbe Austrian Airlines, kot je bilo opredeljeno v načrtu za prestrukturiranje, ki ga je Republika Avstrija priglasila Komisiji.

209    Poleg tega je treba glede trditve tožeče stranke, da Komisija nikakor ni mogla upoštevati zmanjšanj zmogljivosti pred 12. avgustom 2008, ko je Republika Avstrija družbi ÖIAG izdala pooblastilo za privatizacijo družbe Austrian Airlines, navesti, da, kot je bilo opozorjeno zgoraj, je možnost upoštevanja ukrepov zmanjšanja zmogljivosti pred dodelitvijo pomoči pogojena z okoliščino, da so bili ti ukrepi izvedeni v okviru prestrukturiranja podjetja, ki je prejelo pomoč. To, da je Republika Avstrija pooblastilo za privatizacijo družbi ÖIAG uradno izdala 12. avgusta 2008, pa ne izključuje, da je bilo tega dne zmanjšanja zmogljivosti, do katerih je prišlo od januarja 2008 dalje, mogoče šteti kot sestavni del prestrukturiranja družbe Austrian Airlines za namene njene privatizacije. Iz izpodbijane odločbe je tudi razvidno, da zmanjšanja zmogljivosti, ki jih je družba Austrian Airlines sprejela od leta 2008 dalje, niso spadala med tista iz programa „Go4Profit“, uvedena leta 2007 in pripravljena v povezavi s scenarijem samostojnosti.

210    V teh okoliščinah je treba očitek v zvezi z neustreznostjo zmanjšanja zmogljivosti v sedežih na kilometer za 15 %, ki je bilo družbi Austrian Airlines odrejeno kot izravnalni ukrep, zavrniti kot neutemeljen.

211    Na drugem mestu tožeča stranka očita Komisiji, da je kot izravnalni ukrep upoštevala morebitne poizkuse prestrukturiranja več kot leto pred priglasitvijo zadevne pomoči.

212    V delu, v katerem je treba to trditev razumeti, kot da se nanaša na navedbo v izpodbijani odločbi v zvezi z ukrepi, ki so bili uvedeni leta 2006 v okviru načrta „Go4Profit“, zadošča navesti, da je v nasprotju s tem, kar zatrjuje tožeča stranka, iz točke 319 obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da navedeni načrt ni bil obravnavan kot izravnalni ukrep.

213    Zato je treba tretji del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

 Četrti del prvega tožbenega razloga: kršitev člena 43 ES

214    V tem delu prvega tožbenega razloga tožeča stranka v bistvu trdi, da ob upoštevanju sodne prakse Komisija zadevne pomoči ni mogla razglasiti za združljivo s skupnim trgom, ker je ta neločljivo povezana z ohranitvijo pravic za zračni promet, podeljenih na podlagi določila o državljanstvu, ki je v nasprotju s členom 43 ES.

215    Glede tega je treba opozoriti, da, kot trdi tožeča stranka, čeprav ima Komisija v postopku iz členov 87 ES in 88 ES široko diskrecijsko pravico pri odločanju o združljivosti sistema državne pomoči z zahtevami skupnega trga, iz splošne sistematike Pogodbe ES izhaja, da izid postopka nikoli ne sme biti v nasprotju s posebnimi določbami navedene pogodbe (glej v tem smislu sodbe z dne 21. maja 1980, Komisija/Italija, 73/79, Recueil, EU:C:1980:129, točka 11; z dne 19. septembra 2000, Nemčija/Komisija, C‑156/98, Recueil, EU:C:2000:467, točka 78, in z dne 31. januarja 2001, Weyl Beef Products in drugi/Komisija, T‑197/97 in T‑198/97, Recueil, EU:T:2001:28, točka 75). Ta obveznost Komisije, da upošteva povezavo med členoma 87 ES in 88 ES ter drugimi določbami Pogodbe ES, obstaja predvsem, kadar je cilj teh drugih določb prav tako neizkrivljena konkurenca na skupnem trgu, kot v obravnavanem primeru to velja za člen 43 ES, katerega namen je ohraniti svobodo ustanavljanja in svobodno konkurenco med gospodarskimi subjekti ene države članice s sedežem v drugi državi članici in gospodarskimi subjekti te zadnje države članice. Če namreč Komisija sprejme odločbo o združljivosti pomoči s skupnim trgom, se mora zavedati tveganja, da bodo posamezni gospodarski subjekti izkrivljali konkurenco na skupnem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2010, British Aggregates in drugi/Komisija, T‑359/04, ZOdl., EU:T:2010:366, točki 91 in 92).

216    Razsojeno je bilo tudi, da so lahko tisti vidiki pomoči, ki so v nasprotju s posebnimi določbami Pogodbe ES, razen členov 87 ES in 88 ES, tako močno povezani z namenom pomoči, da jih ni mogoče oceniti ločeno (glej v tem smislu sodbi z dne 22. marca 1977, Iannelli Volpi, 74/76, Recueil, EU:C:1977:51, in z dne 15. junija 1993, Matra/Komisija, C‑225/91, Recueil, EU:C:1993:239, točka 41).

217    Vendar je treba ugotoviti, da v obravnavani zadevi ohranitev pravic za zračni promet družbe Austrian Airlines ni pomenila vidika zadevne pomoči. Ohranitev pravic za zračni promet je sicer res bila v interesu družbe Lufthansa, ker so te pravice pomemben element sredstev letalskega prevoznika, vendar ni nikakor pomenila pogoja za dodelitev zadevne pomoči. Bila je bolj pogoj za uspešen prevzem družbe Austrian Airlines, pomemben za vsakega kupca, ne glede na to, ali je bilo od Republike Avstrije zahtevano plačilo negativne prodajne cene, v katero bi bilo morebiti vključeno izplačilo državne pomoči v korist družbe Austrian Airlines.

218    V teh okoliščinah v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, uporabe pravnega konstrukta z ustanovitvijo ustanove avstrijskega prva zaradi ohranitve avstrijskega državljanstva družbe Austrian Airlines in posledično za ohranitev pravic za zračni promet, ki so ji bile dodeljene na podlagi določila o državljanstvu v dvostranskih sporazumih, sklenjenih s tretjimi državami, ni mogoče šteti za neločljivo povezane z zadevno pomočjo v smislu sodne prakse, navedene zgoraj v točki 216.

219    Zato Komisiji ni mogoče očitati, da je kršila člen 43 ES s tem, da je menila, da je bila zadevna pomoč združljiva s skupnim trgom.

220    Poleg tega ta ugotovitev ne vpliva na preizkus zakonitosti določil o državljanstvu v dvostranskih sporazumih o zračnem prevozu, ki jih je Republika Avstrija sklenila s tretjimi državami, glede na člen 43 ES.

221    Glede tega je treba navesti, da je Komisija v izpodbijani odločbi Republiki Avstriji naložila, naj odpove te sporazume ali se o njih pogaja na novo v skladu z Uredbo (ES) št. 847/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o pogajanjih in izvajanju sporazumov o letalskih prevozih med državami članicami in tretjimi državami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 7, zvezek 8, str. 193). Republika Avstrija mora poleg tega v skladu s členom 2 izpodbijane odločbe obvestiti Komisijo o ukrepih, sprejetih za zagotovitev skladnosti teh sporazumov s pravom Skupnosti.

222    V teh okoliščinah je treba četrti del prvega tožbenega razloga in torej prvi tožbeni razlog v celoti zavrniti kot neutemeljena.

 Tretji tožbeni razlog: zloraba pooblastil

223    Tožeča stranka trdi, da je Komisija pri preizkusu ustreznosti prispevka družbe Austrian Airlines, ukrepov za prestrukturiranje in izravnalnih ukrepov v okviru sprejetja izpodbijane odločbe odstopila od lastnih smernic, s čimer naj bi zlorabila pooblastila.

224    Glede tega je treba navesti, da s trditvijo, da je Komisija odstopila od svojih smernic pri sprejetju izpodbijane odločbe – tudi če bi bila dokazana, kar pa v obravnavani zadevi ni – ni mogoče dokazati zlorabe pooblastil glede na pogoje, opredeljene v sodni praksi.

225    V skladu s sodno prakso so bila namreč pri odločbi pooblastila zlorabljena, samo če se na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih pokazateljev izkaže, da je bila sprejeta izključno ali pretežno za dosego drugih ciljev od navedenih (sodbi z dne 6. marca 2002, Diputación Foral de Álava in drugi/Komisija, T‑92/00 in T‑103/00, Recueil, EU:T:2002:61, točka 84, in z dne 12. septembra 2007, Olympiaki Aeroporia Ypiresies/Komisija, T‑68/03, ZOdl., EU:T:2007:253, točka 484). V obravnavani zadevi je treba navesti, da tožeča stranka ni navedla nobenega pokazatelja, na podlagi katerega bi bilo mogoče domnevati, da je Komisija zaradi prikladnosti bodisi posebej strogo bodisi ohlapno uporabila pravila Skupnosti na področju državnih pomoči in da ni sledila postopku in uporabila veljavnih meril v skladu z upoštevnimi pravili Pogodbe in sekundarne zakonodaje.

226    Zato je treba tretji tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

227    Posledično je treba tožbo zavrniti v celoti.

 Stroški

228    V skladu s členom 87(2) Poslovnika se neuspeli stranki na predlog naloži plačilo stroškov.

229    Ker tožeča stranka s predlogi ni uspela in ker so Komisija ter ÖIAG, Lufthansa in Austrian Airlines to predlagale, je treba tožeči stranki naložiti, naj nosi svoje stroške in plača stroške Komisije ter družb ÖIAG, Lufthansa in Austrian Airlines.

230    Republika Avstrija v skladu s členom 87(4), prvi pododstavek, Poslovnika nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi senat)

razsodilo:

1.      Tožba se zavrne.

2.      Družba Niki Luftfahrt GmbH nosi svoje stroške in naloži se ji plačilo stroškov Evropske komisije ter družb Österreichische Industrieholding, Deutsche Lufthansa AG in Austrian Airlines AG.

3.      Republika Avstrija nosi svoje stroške.

Gratsias Kančeva Wetter

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 13. maja 2015.

Podpisi

Kazalo

Dejansko stanjeII – 2

PostopekII – 7

Predlogi strankII – 10

PravoII – 11

1. DopustnostII – 11

Neobstoj podpisa na izvirniku tožbeII – 11

Okoliščina, da je tožeča stranka uporabila informacije, ki niso bile vsebovane v različici izpodbijane odločbe, ki je bila objavljena v Uradnem listu Evropske unije, ampak so bile vsebovane v različici izpodbijane odločbe, o kateri je bila uradno obveščena Republika AvstrijaII – 11

2. UtemeljenostII – 17

Drugi tožbeni razlog: kršitev obveznosti obrazložitveII – 17

Prvi del drugega tožbenega razloga: neobstoj obrazložitve v zvezi z zadostnostjo izravnalnih ukrepov glede na stanje zadevnih trgovII – 17

Drugi del drugega pritožbenega razloga: neobrazložitev glede spoštovanja načela enkratnosti pomočiII – 19

Prvi tožbeni razlog: kršitev določb Pogodbe ESII – 20

Prvi del prvega tožbenega razloga: očitna napaka pri presoji glede identitete in upravičenosti prejemnika pomočiII – 20

Drugi del prvega tožbenega razloga: nezadostnost prispevka prejemnika pomoči k načrtu za prestrukturiranjeII – 27

Tretji del prvega tožbenega razloga: nezadostnost načrta za prestrukturiranje in izravnalnih ukrepovII – 29

– Ukrepi, določeni v načrtu za prestrukturiranjeII – 29

– Izravnalni ukrepi, določeni v izpodbijani odločbiII – 32

Četrti del prvega tožbenega razloga: kršitev člena 43 ESII – 34

Tretji tožbeni razlog: zloraba pooblastilII – 36

StroškiII – 37

* Jezik postopka: nemščina.