SODBA SPLOŠNEGA SODIŠČA (šesti senat)
z dne 10. septembra 2015(*)
„Model Skupnosti – Postopek za ugotovitev ničnosti – Registrirani model, ki predstavlja ročne torbice – Prejšnji model – Razlog za ničnost – Individualnost – Člen 6 Uredbe (ES) št. 6/2002 – Obveznost obrazložitve“
V zadevi T‑525/13,
H&M Hennes & Mauritz BV & Co. KG s sedežem v Hamburgu (Nemčija), ki jo zastopata H. Hartwig in A. von Mühlendahl, odvetnika,
tožeča stranka,
proti
Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT), ki ga zastopa A. Folliard-Monguiral, agent,
tožena stranka,
druga stranka v postopku pred odborom za pritožbe UUNT, intervenientka pred Splošnim sodiščem, je bila
Yves Saint Laurent SAS s sedežem v Parizu (Francija), ki jo zastopa N. Decker, odvetnik,
zaradi tožbe, vložene zoper odločbo tretjega odbora za pritožbe UUNT z dne 8. julija 2013 (zadeva R 207/2012‑3) v zvezi s postopkom za ugotovitev ničnosti med družbama H&M Hennes & Mauritz BV & Co. KG in Yves Saint Laurent SAS,
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat),
v sestavi S. Frimodt Nielsen, predsednik, F. Dehousse in A. M. Collins (poročevalec), sodnika,
sodni tajnik: E. Coulon,
na podlagi tožbe, v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložene 30. septembra 2013,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je UUNT v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložil 20. januarja 2014,
na podlagi odgovora na tožbo, ki ga je intervenientka v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložila 24. januarja 2014,
ker stranki v roku enega meseca po tem, ko sta bili obveščeni o koncu pisnega postopka, nista vložili predloga za razpis obravnave, je Splošno sodišče na podlagi poročila sodnika poročevalca in člena 135a Poslovnika Splošnega sodišča z dne 2. maja 1991 zato odločilo, da ne bo opravilo ustnega postopka,
izreka naslednjo
Sodbo
Dejansko stanje
1 Intervenientka, družba Yves Saint Laurent SAS, je 30. oktobra 2006 pri Uradu za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT) na podlagi Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 27, str. 142) vložila prijavo za registracijo modela Skupnosti (v nadaljevanju: izpodbijani model).
2 Izpodbijani model naj bi se uporabljal za „ročne torbice“, ki spadajo v razred 03‑01 v smislu Locarnskega aranžmaja o ustanovitvi mednarodne klasifikacije za industrijske vzorce in modele z dne 8. oktobra 1968, kakor je bil spremenjen, in je s šestih strani prikazan tako:
3 Izpodbijani model je bil registriran pod številko 613294‑0001 in objavljen v Biltenu modelov Skupnosti št. 135/2006 z dne 28. novembra 2006.
4 Tožeča stranka, družba H&M Hennes & Mauritz BV & Co. KG je 3. aprila 2009 pri UUNT na podlagi členov od 4 do 9 Uredbe št. 6/2002 in člena 25(1), točke od (c) do (f) ali (g), iste uredbe vložila zahtevo za ugotovitev ničnosti izpodbijanega modela. Tožeča stranka je v zahtevi za ugotovitev ničnosti zatrjevala zgolj, da izpodbijani model nima individualne narave v smislu člena 6 te uredbe.
5 Tožeča stranka se je v utemeljitev zahteve za ugotovitev ničnosti v podporo domnevnemu neobstoju individualne narave izpodbijanega modela sklicevala na spodnji predhodni model:
6 Oddelek za izbris je z odločbo z dne 4. novembra 2011 zavrnil zahtevo za ugotovitev ničnosti.
7 Tožeča stranka je 25. januarja 2012 na podlagi členov od 55 do 60 Uredbe št. 6/2002 pri UUNT vložila pritožbo zoper odločbo oddelka za izbris.
8 Tretji odbor za pritožbe UUNT je z odločbo z dne 8. julija 2013 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) zavrnil pritožbo. Potem ko je ocenil, da so dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, taki, da lahko dokazujejo razkritje torbice, ki je predmet predhodnega modela, javnosti, je odbor za pritožbe preučil individualno naravo izpodbijanega modela. Seznanjenega uporabnika navedenega modela je opredelil kot seznanjeno žensko, ki se kot morebitna uporabnica zanima za ročne torbice. Po njegovem mnenju imata zadevna modela skupne značilnosti, med drugim zgornji del in ročaj v obliki jermena, ki je na osrednji del torbice pritrjen z obročki, pričvrščenimi z zakovicami, vendar imajo razlike v obliki, strukturi in končni obdelavi odločilno vlogo v celotnem vtisu teh izdelkov. V zvezi s tem je odbor za pritožbe menil, da je stopnja svobode oblikovalca velika, da pa v obravnavani zadevi z vidika seznanjene uporabnice ne zabriše pomembnih razlik v obliki, strukturi in končni obdelavi, po katerih se torbici razlikujeta.
Predlogi strank
9 Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– izpodbijano odločbo razveljavi;
– izpodbijani model razglasi za ničen;
– intervenientki naloži plačilo stroškov postopka, vključno s stroški tožeče stranke pred odborom za pritožbe.
10 UUNT Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– tožbo zavrne;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov.
11 Intervenientka Splošnemu sodišču predlaga, naj:
– prilogo A.6 k tožbi zavrže kot nedopustno;
– tožbo zavrne;
– izpodbijano odločbo potrdi;
– razglasi veljavnost izpodbijanega modela;
– tožeči stranki naloži plačilo stroškov, vključno s stroški intervenientke pred UUNT.
Pravo
12 Tožeča stranka v utemeljitev tožbe v bistvu navaja samo en tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev člena 6 Uredbe št. 6/2002 in je razdeljen na dva dela. V prvem delu navaja, da je bilo v izpodbijani odločbi napačno in brez zadostne obrazložitve ugotovljeno, da visoka stopnja svobode oblikovalca ne vpliva na sklep, da zadevna modela pri seznanjenem uporabniku ustvarita drugačen celotni vtis. V drugem delu trdi, da je bilo v izpodbijani odločbi kljub priznanju te visoke stopnje svobode oblikovalca napačno ugotovljeno, da so razlike med zadevnima modeloma dovolj velike, da lahko ustvarijo drugačen celotni vtis.
13 Tožeča stranka v prvem delu edinega tožbenega razloga navaja očitek o nezadostnosti obrazložitve izpodbijane odločbe. Splošno sodišče meni, da je primerno pred preučitvijo vsebinskih trditev ločeno preizkusiti ta očitek.
14 UUNT in intervenientka nasprotujeta trditvam tožeče stranke.
Očitek v zvezi z nezadostnostjo obrazložitve
15 Spomniti je treba, da morajo biti v odločbah UUNT na podlagi člena 62 Uredbe št. 6/2002 navedeni razlogi, na katerih temeljijo. Obseg te obveznosti obrazložitve je enak kot pri obveznosti iz člena 296 PDEU, v skladu s katerim je treba jasno in nedvoumno izpostaviti razlogovanje avtorja akta. Namen te obveznosti je dvojen, in sicer, da se zainteresiranim osebam omogoči, da se zaradi varstva svojih pravic seznanijo z utemeljitvami sprejetega ukrepa, in da se Sodišču Unije omogoči, da nadzira zakonitost odločbe. Vendar od odborov za pritožbe ni mogoče zahtevati, naj podajo natančno obrazložitev, ki bi izčrpno in dosledno sledila vsem trditvam strank v postopku pred njimi. Obrazložitev je torej lahko implicitna, če zadevnim osebam omogoča, da se seznanijo z razlogi, iz katerih je bila sprejeta odločba odbora za pritožbe, in pristojnemu sodišču, da ima na voljo dovolj elementov za izvajanje svojega nadzora (glej sodbo z dne 25. aprila 2013, Bell & Ross/UUNT – KIN (Ohišje zapestne ure), T‑80/10, EU:T:2013:214, točka 37 in navedena sodna praksa).
16 Opozoriti je treba tudi, da je obveznost obrazložitve odločb bistvena procesna zahteva, ki jo je treba razlikovati od vprašanja utemeljenosti obrazložitve, pri kateri gre za vsebinsko zakonitost spornega akta. Obrazložitev odločbe namreč pomeni, da je treba izrecno navesti razloge, na katerih temelji ta odločba. Če so ti razlogi napačni, to vpliva na vsebinsko zakonitost odločbe in ne na njeno obrazložitev, ki je lahko zadostna, čeprav so v njej navedeni napačni razlogi (glej zgoraj v točki 15 navedeno sodbo Ohišje zapestne ure, EU:T:2013:214, točka 38 in navedena sodna praksa).
17 V obravnavani zadevi je iz izpodbijane odločbe razvidno, da je odbor za pritožbe menil, da so razlike med zadevnima modeloma tako očitne, da stopnja svobode oblikovalca ne more vplivati na sklepanje o drugačnem celotnem vtisu, ki ga ustvarjata. Odbor za pritožbe je v točki 42 izpodbijane odločbe najprej ugotovil, da „imata [zadevna] modela torbic seveda skupne značilnosti, vendar iz razlogov, navedenih predhodno [v točkah od 30 do 34], celotni vtis s stališča seznanjene uporabnice določajo razlike v obliki, strukturi in končni obdelavi torbic“. Nato je v točki 44 izpodbijane odločbe opozoril, da je stopnja svobode ustvarjalca dejavnik, ki ga je treba v skladu s členom 6(2) Uredbe št. 6/2002 upoštevati pri ocenjevanju individualne narave modela in ki glede tega okrepi ali ublaži uporabnikovo zaznavo. Nazadnje je v točki 45 iste odločbe priznal, da je stopnja svobode oblikovalca pri modnih izdelkih, kot so ročne torbice, velika, nato pa je navedel, da „to spoznanje ne more avtomatično – v nasprotju s tem, kar očitno navaja [tožeča stranka] – pomeniti, da [izpodbijani model] ročne torbice povzroči enak celotni vtis kot ročna torbica, ki je predmet predhodnega modela“. Pojasnil je, da „je namreč na podlagi odstavka 1 člena 6 [Uredbe št. 6/2002] izhodišče za ocenjevanje tega celotnega vtisa seznanjeni uporabnik“, da „v obravnavani zadevi ta velika stopnja svobode z vidika seznanjene uporabnice nikakor ne bo zabrisala pomembnih razlik v obliki, strukturi in končni obdelavi, po katerih se razlikujeta torbici“ in da „v obravnavani zadevi velika stopnja svobode oblikovalca nikakor ni nezdružljiva […] z ugotovitvijo, da torbici ustvarita drugačen celotni vtis“.
18 Iz tega sledi, da je odbor za pritožbe – drugače kot trdi tožeča stranka – dovolj jasno in nedvoumno pojasnil razlogovanje, v katerem meni, da v obravnavani zadevi visoka stopnja svobode oblikovalca ne vpliva na sklep, da zadevna modela na seznanjeno uporabnico naredita drugačen celotni vtis. Očitek o nezadostnosti obrazložitve je zato treba zavrniti kot neutemeljen.
Utemeljenost
19 Ker se oba dela edinega tožbenega razloga nanašata na domnevne napake odbora za pritožbe pri uporabi člena 6 Uredbe št. 6/2002 v obravnavani zadevi, Splošno sodišče meni, da ju je treba preučiti skupaj.
20 V skladu s členom 6(1)(b) Uredbe št. 6/2002 se šteje, da ima registriran model Skupnosti individualno naravo, če se celotni vtis, ki ga naredi na seznanjenega uporabnika, razlikuje od celotnega vtisa, ki ga ima na takega uporabnika model, ki je bil javnosti dostopen pred datumom vložitve prijave za registracijo ali, če se zahteva prednostna pravica, pred datumom prednostne pravice. V členu 6(2) iste uredbe je pojasnjeno, da se pri ocenjevanju individualne narave upošteva stopnja svobode oblikovalca pri razvijanju modela.
21 Iz uvodne izjave 14 Uredbe št. 6/2002 je razvidno, da je treba pri oceni individualne narave upoštevati naravo izdelka, za katero se videz izdelka uporablja ali v katero je vključen, še zlasti pa industrijski sektor, v kateri spada, in stopnjo svobode oblikovalca pri razvijanju videza izdelka. V obravnavani zadevi izpodbijani model – tako kot predhodni model – predstavlja ročno torbico.
22 Poleg tega iz člena 6(1)(b) Uredbe št. 6/2002 in ustaljene sodne prakse izhaja, da je preizkus individualne narave modela odvisen od celotnega vtisa, ki ga ima na seznanjenega uporabnika (glej sodbo z dne 25. oktobra 2013, Merlin in drugi/UUNT – Dusyma (Igre), T‑231/10, EU:T:2013:560, točka 28 in navedena sodna praksa).
23 Odbor za pritožbe je pojem seznanjenega uporabnika, glede na katerega je treba ocenjevati individualno naravo izpodbijanega modela Skupnosti, v obravnavani zadevi opredelil kot seznanjeno žensko, ki se kot morebitna uporabnica zanima za ročne torbice.
24 V zvezi s stopnjo pozornosti seznanjenega uporabnika je treba opozoriti, kot je to storil odbor za pritožbe, da je v skladu s sodno prakso pojem seznanjenega uporabnika mogoče razumeti, kot da pomeni uporabnika, ki ni le povprečno pozoren, temveč je posebno pazljiv, bodisi zaradi osebnih izkušenj bodisi zaradi obsežnega poznavanja zadevnega področja (sodba z dne 20. oktobra 2011, PepsiCo/Grupo Promer Mon Graphic, C‑281/10 P, ZOdl., EU:C:2011:679, točka 53).
25 Iz sodne prakse je tudi razvidno, da seznanjeni uporabnik sicer ni normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik, ki navadno zaznava videz izdelka kot celoto in ne preverja posameznih podrobnosti, vendar tudi ni strokovnjak ali izvedenec, ki bi bil sposoben podrobnega opažanja razlik med modeloma v koliziji. Oznaka „seznanjen“ tako nakazuje na to, da uporabnik, ne da bi bil snovalec ali tehnični strokovnjak, pozna različne modele, ki obstajajo v zadevnem sektorju, ima nekaj znanja o sestavnih delih, ki jih ti modeli po navadi vsebujejo, in je zaradi zanimanja za zadevne izdelke izkazal relativno visoko stopnjo pozornosti pri njihovi uporabi (zgoraj v točki 24 navedena sodba PepsiCo/Grupo Promer Mon Graphic, EU:C:2011:679, točka 59).
26 Odbor za pritožbe je menil, da seznanjena uporabnica v obravnavani zadevi ni ne povprečni kupec ročnih torbic ne posebej pozorna poznavalka, ampak povprečna oseba, ki je z izdelkom seznanjena glede na stopnjo pozornosti, kot je določena s sodno prakso, navedeno zgoraj v točkah 24 in 25.
27 Tožeča stranka ne oporeka ugotovitvam odbora za pritožbe glede opredelitve in stopnje pozornosti seznanjene uporabnice, ki jih je treba sprejeti.
28 Glede stopnje svobode oblikovalca modela je iz sodne prakse razvidno, da je ta opredeljena med drugim glede na omejitve, povezane z značilnostmi, ki jih narekuje tehnično delovanje izdelka ali njegovega elementa, ali zakonske predpise, ki veljajo za izdelek. Te omejitve vodijo do standardizacije nekaterih lastnosti, ki tako postanejo skupne modelom, ki se uporabijo za zadevni izdelek (sodba z dne 9. septembra 2011, Kwang Yang Motor/UUNT – Honda Giken Kogyo (Motor z notranjim zgorevanjem), T‑11/08, EU:T:2011:447, točka 32, in zgoraj v točki 15 navedena sodba Ohišje zapestne ure, EU:T:2013:214, točka 112).
29 Zato večja kot je svoboda oblikovalca pri razvijanju modela, manj verjetno bodo majhne razlike med modeloma v koliziji pri seznanjenem uporabniku zadoščale za drugačen celotni vtis. Nasprotno, bolj ko je svoboda oblikovalca pri razvijanju modela omejena, bolj manjše razlike med modeloma v koliziji zadoščajo, da ima na seznanjenega uporabnika drugačen celotni vtis. Tako visoka stopnja svobode oblikovalca pri razvijanju modela potrjuje ugotovitev, da modeli, med katerimi ni pomembnih razlik, pri seznanjenem uporabniku ustvarijo enak celotni vtis (zgoraj v točki 28 navedena sodba Motor z notranjim zgorevanjem, EU:T:2011:447, točka 33, in zgoraj v točki 15 navedena sodba Ohišje zapestne ure, EU:T:2013:214, točka 113).
30 V obravnavani zadevi je odbor za pritožbe pravilno ugotovil, da je stopnja svobode oblikovalca pri modnih izdelkih, kot so torbice, velika. Poleg tega tožeča stranka te presoje ne izpodbija. Vendar v bistvu navaja, da je odbor za pritožbe ravnal napačno, ker bi moralo biti merilo „svobode oblikovalca“ sestavni del analize individualne narave izpodbijanega modela in ker naj bi zamenjal faze tega postopka. Tako naj bi bil njegov pristop, da v prvi fazi primerja modela zaradi ugotovitve, da na seznanjeno uporabnico nimata enakega celotnega vtisa, in da v drugi fazi preuči očitek o svobodi oblikovalca, napačen. Poleg tega naj razlike med zadevnima modeloma ne bi zadostovale za to, da bi seznanjena uporabnica dobila drugačen celotni vtis.
31 Prvič, ugotoviti je treba, da „razlogovanje v dveh fazah“, ki ga zagovarja tožeča stranka, ni zahtevano z veljavno ureditvijo ali s sodno prakso.
32 Besedilo člena 6 Uredbe št. 6/2002 o oceni individualne narave namreč v odstavku 1 določa merilo celotnega vtisa modelov v koliziji in v odstavku 2 navaja, da je treba v ta namen upoštevati stopnjo svobode oblikovalca (glej točko 20 zgoraj). Iz teh določb in zlasti iz člena 6(1)(b) Uredbe št. 6/2002 je razvidno, da je ocenjevanje individualne narave modela Skupnosti v bistvu sestavljeno iz preučitve v štirih fazah. Pri tej preučitvi se določi, prvič, sektor izdelkov, v katere naj bi bil vgrajen model ali na katerih naj bi se uporabljal, drugič, seznanjeni uporabnik teh izdelkov glede na njihov namen in – v zvezi s tem seznanjenim uporabnikom – stopnja poznavanja predhodne izdelave in stopnja pozornosti pri primerjavi modelov, ki naj bo, če je le mogoče, neposredna, tretjič, stopnja svobode oblikovalca pri razvijanju modela, in četrtič, rezultat primerjave zadevnih modelov ob upoštevanju zadevnega sektorja, stopnje svobode oblikovalca in celotnega vpliva izpodbijanega modela in vsakršnega predhodnega modela, predstavljenega javnosti, na seznanjenega uporabnika (glej v tem smislu sodbo z dne 7. novembra 2013, Budziewska/UUNT – Puma (Mačka v skoku), T‑666/11, EU:T:2013:584, točka 21 in navedena sodna praksa).
33 Kot je razvidno iz sodne prakse in sodne prakse, navedene zgoraj v točki 29, ki jo navaja tudi tožeča stranka, lahko dejavnik, ki se nanaša na stopnjo svobode oblikovalca, „okrepi“ (ali, nasprotno, ublaži) ugotovitev o celotnem vtisu vsakega zadevnega modela. Iz domnevne sheme, ki jo je tožeča stranka razbrala iz sodne prakse, in tudi iz odlomka sodbe Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), navedene v točki 29 tožbe, ne izhaja, da je ocena stopnje svobode oblikovalca predhodna abstraktna faza pred primerjavo celotnega vtisa vsakega zadevnega modela.
34 Prav tako je treba zavrniti vse trditve iz točke 33 tožbe, ki se nanašajo na točko 44 izpodbijane odločbe. Te navedbe delno temeljijo na napačnem razumevanju te točke, vsekakor pa tudi niso podprte z dokazi. Odbor za pritožbe je glede tega ugotovil:
„Odbor v zvezi s svobodo oblikovalca opozarja, da to seveda je dejavnik, ki ga je treba na podlagi člena 6(2) [Uredbe št. 6/2002 ] upoštevati pri ocenjevanju individualne narave. […] Vendar ne obstaja ‚recipročnost‘ ali avtomatizem v pravem pomenu besede. V sodbi [Motor z notranjim zgorevanjem, točka 28 zgoraj, EU:T:2011:447], ki jo v podporo svoji tezi navaja [tožeča stranka], je Splošno sodišče potrdilo, da visoka stopnja svobode oblikovalca pri razvijanju modela ‚okrepi‘ ugotovitev, da modeli, med katerimi ni pomembnih razlik, na seznanjenega uporabnika naredijo enak celotni vtis. […] Tako stopnja svobode sama po sebi ne more dati rezultata glede ocenjevanja individualne narave. To ocenjevanje mora namreč temeljiti na celotnem vtisu, kot je določeno v odstavku 1 člena 6 [Uredbe št. 6/2002]. Čeprav je sicer res, da je treba upoštevati stopnjo svobode oblikovalca, mora biti izhodišče ocenjevanja individualne narave modela vsekakor to, kako ga zaznava seznanjeni uporabnik. Drugače povedano, stopnja svobode oblikovalca mora biti podlaga za presojo – v smislu, kot trdi Splošno sodišče, da jo ‚okrepi‘ ali, nasprotno, ublaži – ki je bila dosežena na podlagi zaznave seznanjenega uporabnika. Stopnja svobode oblikovalca zato – drugače kot očitno zatrjuje [tožeča stranka] – ni izhodišče za ocenjevanje individualne narave, ampak, kot je navedeno v odstavku 2 člena 6 [Uredbe št. 6/2002], vidik, ki ga je ‚treba upoštevati‘ pri analizi zaznave seznanjenega uporabnika.“
35 Odbor za pritožbe ni ravnal napačno, ko je navedel, da svoboda oblikovalca ne more biti edini dejavnik, ki vpliva na ocenjevanje individualne narave modela, ampak da je, nasprotno, element, ki ga je treba pri tem ocenjevanju upoštevati. Tako je pravilno štel, da je navedeni dejavnik dejavnik, ki omogoča, da se ublaži presoja individualne narave izpodbijanega modela, ne pa samostojen dejavnik, ki določa razliko, ki se med modeloma zahteva za to, da bi eden on njiju imel individualno naravo.
36 Drugič, v zvezi s primerjavo celotnega vtisa izpodbijanega modela in predhodnega modela je odbor za pritožbe v točki 30 izpodbijane odločbe navedel, da se razlikujeta po treh značilnostih, ki odločilno vplivajo na njun celotni videz, namreč po splošni obliki, strukturi in končni obdelavi torbice.
37 Najprej je navedel, da osrednji del izpodbijanega modela daje vtis pravokotne oblike zaradi treh ravnih linij, ki zamejujejo strani in dno torbice, kar daje vtis razmeroma oglatega predmeta. Nasprotno pa ima osrednji del predhodnega modela zaobljene strani in dno, zaradi česar oblika daje vtis okroglega. Nato je odbor za pritožbe ocenil, da se za osrednji del izpodbijanega modela zdi, kot da je narejen iz samo enega kosa usnja, kot da ne bi bil razrezan ali očitno sešit, razen kratkih šivov na spodnjih vogalih. V nasprotju s tem sta po njegovem mnenju lice in hrbtna stran osrednjega dela predhodnega modela s šivi razdeljena na tri dele, in sicer na zgornji zaokroženi del, ki ga zamejuje obroba, in dva enako velika spodnja dela, ki ju zamejuje navpičen šiv. Nazadnje je odbor za pritožbe navedel, da je površina torbice izpodbijanega modela popolnoma gladka – razen dveh nakazanih šivov na spodnjih vogalih. Nasprotno je površina predhodnega modela po njegovem mnenju okrašena z izrazitimi dekorativnimi reliefnimi elementi, namreč z naborkom zaključeno obrobo na zgornjem delu torbice, navpičnim šivom, ki torbico razdeli na dva dela, in v gube nabranim dnom torbice. Za vsakega od teh treh dejavnikov je odbor za pritožbe ugotovil, da so razlike med zadevnima modeloma precejšnje in torej take, da znatno vplivajo na celotni vtis seznanjene uporabnice. Vtis, ki bi nastal pri izpodbijanem modelu, bi bil vtis modela torbice, za kateri so značilne prečiščene linije in preprosta oblika, medtem kot bi v primeru predhodnega modela šlo za vtis o bolj „obdelani“ torbici, za katero so značilni zaobljenost in okrasni motivi na površini.
38 Odbor za pritožbe je ocenil, da skupne značilnosti obeh zadevnih modelov, namreč njuna zgornji del in ročaj v obliki traku oziroma trakov, ki je pritrjen oziroma sta pritrjena na osrednji torbice z obročki, pričvrščenimi z zakovicami, ne zadostujejo, da bi z vidika seznanjene uporabnice dajala enak celotni vtis. Med drugim je navedel, da so obročki pri obeh torbicah uporabljeni zelo različno, saj so pri izpodbijanem modelu zelo opazni in prosojni, kar pa ne velja za predhodni model, kar je detajl, ki je za seznanjeno uporabnico očiten.
39 V zvezi s tem je treba spomniti, da obsega ocenjevanje celotnega vtisa, ki ga ima model na seznanjenega uporabnika, način uporabe izdelka, ki je predstavljen z navedenim modelom (glej sodbo z dne 21. novembra 2013, El Hogar Perfecto del Siglo XXI/UUNT – Wenf International Advisers (Odpirač za steklenice), T‑337/12, ZOdl., EU:T:2013:601, točka 46 in navedena sodna praksa). V obravnavani zadevi je treba opozoriti, da so trakovi in ročaj modelov v koliziji jasno namenjeni različni uporabi, saj je izpodbijani model torbica, ki se nosi samo v roki, medtem ko je predhodni model torbica, ki se nosi na rami.
40 V teh okoliščinah in glede na zgornje ugotovitve je treba skleniti, da so razlike med zadevnima modeloma pomembne, podobnosti med njima v njunem celotnem vtisu pa nepomembne. Zato je treba potrditi oceno odbora za pritožbe v delu, v katerem je štel, da je celotni vtis izpodbijanega modela na seznanjeno uporabnico drugačen od celotnega vtisa predhodnega modela.
41 Te presoje ni mogoče izpodbiti s trditvami tožeče stranke.
42 Tožeča stranka s prvim očitkom o neobstoju analize značilnosti zadevnih torbic trdi, da odbor za pritožbe ni preučil podobnosti med zadevnima modeloma ali navedel razlik med njima, prav tako pa ni preučil, ali so te razlike ali podobnosti majhne, običajne ali velike, da bi nato iz tega ob upoštevanju stopnje svobode oblikovalca sklepal o celotnem vtisu. Ta očitek je treba na podlagi ugotovitev iz točk od 36 do 38 zgoraj, v katerih so opisane zaporedne faze te analize, ki jo je opravil odbor za pritožbe v točkah od 30 do 42 izpodbijane odločbe, zavrniti, ker nima dejanske podlage.
43 Tožeča stranka z drugim očitkom zatrjuje, da razlike med zadevnima modeloma, čeprav niso nepomembne, vendarle niso dovolj očitne, da bi modela na seznanjeno uporabnico naredila drugačen celotni vtis. Po njenem mnenju v izpodbijani odločbi ta vidik ni obdelan in z njo niso upoštevana merila, uvedena s sodno prakso.
44 Ugotoviti je treba, da ta očitek, tudi če bi bil dopusten, nikakor ni utemeljen. Po eni strani je iz točk od 37 do 42 izpodbijane odločbe jasno razvidno, da je odbor za pritožbe pozorno preučil skupne elemente obeh zadevnih modelov, preden je sklenil, da razlike, ugotovljene med njima, odločilno vplivajo na celotni nastali vtis, ta sklep pa je potrdilo tudi Splošno sodišče (glej točko 40 zgoraj). Po drugi strani je, kot je razvidno iz točke 42 zgoraj, odbor za pritožbe v obravnavani zadevi pravilno uporabil merila, uvedena s sodno prakso.
45 Zato je treba tožbo v celoti zavrniti, ne da bi se bilo treba izreči o dopustnosti tretjega dela tožbenega predloga, ki ga je podala tožeča stranka, in o dopustnosti tretjega in četrtega dela predloga, ki ga je podala intervenientka, ter o dopustnosti priloge k tožbi, ki jo je slednja izpodbijala.
Stroški
46 V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni.
47 Ker tožeča stranka ni uspela, se ji v skladu s predlogi UUNT in intervenientke naloži plačilo stroškov.
48 Intervenientka je predlagala tudi, naj se tožeči stranki naloži plačilo stroškov, ki jih je priglasila v upravnem postopku pred UUNT. V zvezi s tem je treba spomniti, da se na podlagi člena 190(2) Poslovnika stroški, ki so bili za stranke v postopku pred odborom za pritožbe nujni, štejejo za stroške, ki se povrnejo. To pa ne drži za stroške v postopku pred oddelkom za ničnost. Zato je predlogu intervenientke, da je treba tožeči stranki, ki s predlogom ni uspela, naložiti povračilo stroškov upravnega postopka pred UUNT, mogoče ugoditi le glede nujnih stroškov, ki jih je priglasila intervenientka v postopku pred odborom za pritožbe (glej zgoraj v točki 15 navedeno sodbo Ohišje zapestne ure, EU:T:2013:214, točka 164 in navedena sodna praksa).
Iz teh razlogov je
SPLOŠNO SODIŠČE (šesti senat)
razsodilo:
1. Tožba se zavrne.
2. Družbi H&M Hennes & Mauritz BV & Co. KG se naloži plačilo stroškov, vključno s stroški, ki jih je družba Yves Saint Laurent priglasila v postopku pred odborom za pritožbe Urada za usklajevanje na notranjem trgu (znamke in modeli) (UUNT).
Frimodt Nielsen | Dehousse | Collins |
Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 10. septembra 2015.
Podpisi